'ST'
Iz vest j e
c. kr. n. državne gimnazije
v Ljubljani o šolskem letu 1905./1906.
Na svitlo dal c. kr. ravnatelj
Fran Wiesthalei',
Vsebina:
1.) „Pisanice“, prvi slovenski pesniški almanah. Napisal dr. Janko Šlebinger.
2.) Šolska poročila. Sestavil ravnatelj.
V Ljubljani 1906.
Naložila o. Itr. II. državna gimnazija.
.
■
Iz vest j e . kr. II. državne gimnazije
v Ljubljani
o šolskem letu 1905./06.
Na avitlo dal c. kr. ravnatelj
Fran Wiesthaler.
Vsebina:
1.) «Pisanice», prvi slovenski pesniški almanah. Napisal dr. Janko Šlebinger.
2.) Šolska poročila. Sestavil ravnatelj.
V Ljubljani 1906.
Založila o. Ver. II. državna gimnazija.
„Pisanice“, prvi slovenski pesniški almanah.
Napisal dr. Janko Šlebinger.
Duh nove dobe je priplul tudi v diskalccatski samostan na Ajdovščini v Ljubljani, in začelo se je živahno slovstveno delovanje, kakršnega že izza davnih časov slovenskih reformatorjev nismo več videli. Otec Marko Pohlin je vzbudil s svojim obsežnim delovanjem brezbrižne rojake za novo delo in celih 30 let je bil središče slovenskega slovstvenega gibanja. Z nabožnim slovstvom jo nadaljeval tradicije svojih prednikov; toda posegel je prvi tudi z uspehom v druge stroke ter postal eden naj marljivejših delavcev za prosveto svojega naroda. Poskušal se jo v šolstvu, jezikoslovju, zgodovini, pravo-slovju, pisal za kmeta; množilo se jo število sotrudnikov, posnemalcev in nasprotnikov. In delo prvih naših prosvetljencev ni bilo brezuspešno: saj duh čisto utilitarnega svetovnega naziranja je našel v nižjih slojih ugodna tla. S Pohlinom in njegovim krogom pa se začenja tudi doba našega posvetnega pesništva. Nabožno pesem so sicer z veliko vnemo gojili že naši protestantski pisatelji, in protireformaciji se ni posrečilo iztrebiti teh spominov luteranskih oznanjevalcev. V 18. stoletju so hoteli Stržinar, Lavrenčič, Repež, Redeskini s svojimi pesmaricami zatreti narodno pesništvo, «to prazno, nanucno, folš, n a var n o, nasramno, gerdo, poredno peisem». Toda posvetno umetno pesništvo se v tej dolgi dobi skoraj gojilo ni. Prigodnica Zizenčelijeva, Antona Widra nepootični slovenski verzi v staroklasičnem oblačilu in neznatni raztreseni drobci so le osamljeni poskusi na tem polju. Šele Pohlinova slovnica s površnim oddelkom o poetiki je vzdramila kranjske poete k prvim skupnim pesnitvam, kakor je sam upal, da postane njegova «spevorečnost» temu ali onemu začetniku kažipot k novim ali boljšim verzom. Te prvence je zbral in izdal Pohlinov stanovski tovariš TržiČan Ant. Feliks Dev, s samostanskim imenom P. Joannes Damascenus a nomine Mariae, lektor modroslovja in bogoslovja v Ljubljani. Od 1. 1779. do 1781. so izšli trije zvezki tega almanaha; za četrtega pa jo ostalo nabrano gradivo v rokopisu, ker ni našlo založnika.1 Razen Pohlina in izdajatelja Deva so še sodelovali Ivan Mihelič, Martin Naglič, Valentin Vodnik, Ivan Nep. grof Edling, Pavel Ritter (?); B. E. (?); mnogo
1 Izdano v lanskem izvestju tukajšnjo gimnazije. — Vso citate v tej razpravi sem prepisal iz samovoljno pokvarjeno Pohlinove bohoričico v gajico, torej f = z, fh = ž, s = s, sli = 5, z = c, zh = č; zaradi nodosledno in nepotrebno rabo sem opustil e, y, w tor jih nadomestil z o, i (j) in b (v). V jezikovnem oziru jo ostalo seveda vso noizpremenjono. — Posamezno zvozke som zaznamoval z I, II, III, IV; dodano številko pa značijo strani, ki so v zbirki ostalo nezaznamovano.
pesmi je brez podpisa. — Pisanicam sc jo obetala lepša (loba, ko je 1. 1781. Blaž Kumerdej zopet oživil učenjaško in umetniško družbo «Akademijo ope-rosorum» in povabil na sodelovanje vse tedanje ljubljanske književnike.
Družbi je predsedoval z nemškim duhom prešinjeni vodja deželnih stanov Žiga baron Gusič, vodil jo je vladni poročevalec o kranjskih šolskih razmerah Ivan Nep. grof Edling, ki je bil hud nasprotnik samostanov, tajnik ji je bil Jurij Japelj, vodja Schillingove kuratne ustanove pri Sv. Petru v Ljubljani, katerega je 1. 1775. poklical iz Trsta najstrastnejši jožefinec, ljubljanski škof Karol grof Herberstein. Med člani je bil mladi Linhart, verni pristaš Sonnen-felsa, najznačilniše osebnosti jožefinske literature, čegar ponos je bil dvigniti se nad mnenje ljudstva in «predsodke». Pridružila sta se bosa avguštinca Dev in Pohlin, ki se je vrnil kot subprijor baš tedaj z Dunaja v Ljubljano.
Umevno je, da tako nasprotni značaji niso mogli dalj časa živeti in delovati drug poleg drugega, in delovanje z velikim patosom in lepimi upi ustanovljene «modrine delavnih* je trajalo prav malo časa ter ostalo brez vsakega sledu. Obenem so prenehale «Pisanice», ki so bile omejene na majhen krog sotrudnikov.
I. Vsebina „Pisanic“.
Obširni naslov almanahu: «Skupspravlanje krajnskeh pissanic od lepeh umetnost», ki so jo s tretjim tečajem spremenil v «Pisanice od lepeh umetnost na tu lejtu 1781.», nam kaže besednega kovača Pohlina v znani luči; kajti izraz «pisanica» v pomenu «pisanje» (Die Schrift, scriptum, litterae) jo njegova skovanka. Menda nikjer se Pohlinov vpliv ne kaže tako odločno v vseh svojih jezikovnih grehih in smešnostih kakor v «Pisanicah»; in ako bi Pohlin v svoji kranjski biblioteki izrecno ne imenoval Damascena Deva kot izdajatelja te zbirke, bi jo smatrali brez pomisleka za njegovo delo. V jezikovnem oziru so vsi štirje snopiči približno na isti višini, toda precejšen napredek vidimo glede vsebine in metrike. Namesto osebnega kulta čitamo pesniške pripovesti, v katerih sicer prepogosto neverjetnost situacije osmeši nameravano poanto, obsežno basni z običajnim moraličnim zaključkom, ki ni vedno brez humorja. Neumestni patos v neznatnih življenskih položajih je ostal in učinkuje smešno prej in poznej. Staroklasična metra izginejo skoro popolnoma, in verzifikacija postane lažja, naravnejša. Izbor v motivih ni velik: Prigodnice, neznatni lirski utrinki, epigrami, pesniške pripovesti, pravopisna vprašanja, basni, opereta «Belin», to je vsebina vsega almanaha.
1.) Prvi letnik, obsegajoč razen naslovnega lista še osem listov vsebino, je razen uvodne pesmi in epigrama posvečen Marku Pohlinu. Vsak važnejši dogodek njegovega literarnoga delovanja in življenja so poveličevali njegovi udani učenci in somišljeniki s prigodnicami in ga slavili v mogočno donečih frazah brez globočjega čuvštvovanja. Seveda njegova teško umljiva, v alegorije odeta zahvala je morala dobiti istotako svoje odlično mesto.
Mih. Denis (1729 do 1800) je kot «bard» Marije Terezije in Jožefa II. z navdušenjem proslavljal svojo vladarico in njenega sina, opeval dogodke vojsk in vse znamenite ter neznamenite dogodke dvora. Iz vseli teh prigodnic mu odseva zvesta udanost in goreča ljubezen do domovine. Ta veliki avstrijski patrijot s patetičnim slogom, kakor se ga je naučil pri Klopstocku, s svojim zanimanjem za neposredno sedanjost, je postal vzor našim pesnikom prigod-nikom v obliki in idejah. Takoj prva v «Pisanicah» nas spomni po načinu pesniškega izraževanja na Denisove mladostne pesnitve. -Lubezn Jožefa II., rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu» (I, 1—3) nam slika Jožefa v divjem bojnem metežu; v smrtni nevarnosti med grmečimi topovi, meči in sulicami obveže ranjenega vojaka, ker ranocelnika ni v bližini. Ko vidi vojaštvo ta izredni čin ljubezni, gre navdušeno v boj za svojega vladarja, in pesnik Dev pozivlje svoje rojake, da naj se ne skrivajo po hribih in dolinah in žive v strahu pri zverinah, ampak
«Bodi junak! če ti naboš prod rano bojžal,
Iio Jožof tebi njo častitu sam zavezal.»
Ta slavospev v eleksandrincih je Iv. N. grof Edling prosto prevel na nemške šestomere in ga priobčil v drugem zvezku «Pisanic» (41—43). Temu prevodu je dodal izdajatelj iskreno zahvalo «Na gn. G. prestavlavca» (II, 43—44), iz katere se zrcali hlapčevsko občudovanje in vsiljivo hvalisanje krasot nemškega jezika. Pesen je za tedanje mišljenje prav značilna in kleče-plastvo pred grofom, ki se je «ponižal» prevesti slovenske verze, nam kaže, da o kaki narodni samozavesti pri našem menihu ni mnogo sledu. Niti Apolon sam mu baje ni kos v petju! Ker ni obsežna, naj sledi v celoti!
«En Kniž se vredn st’rj, si mujo perzadeti
Tu, kar sem krulil jest, od Jožefa zapejti,
T’mu Nemcu, k’tir’ga glas je čez us stord sladčik,
Katir’mu Jazon ni kus v pejtju, ne enak.
Že pojo on, moj Kniž, vso sterd je, kar on poje;
Vso,'vse življenje je, vso luč jo, kar on pöje.
Vso duh jo, zgol sam duh, duh v’soku oživeč,
Brez silo zvezan duh, duh prost, duh us goreč.
Tu šlišo Dunava, tu Elba ter so čude,
Do sladku pojti zna bistra Vipava tudi:
Do dereč Zubel zna popevat’ ked one:
De 011 povedat nam, kar sorco čute, ve.
Za sestro pravejo: ti nama, ti brat bodi!
Ti nama vednu poj, ti nama veduti godi!
Al vtilini, pišv, glas noj bo hvalležuost tvoj!
Hvalležuost som dolžan, samo hvalležuost poj.»
Grof Edling je bil tudi član društva Arkadijcev v Gorici, in razmerje ljubljanske akademije do goriške Arkadije nam alegorično predstavlja v
«idili:» «Der Isenz (— Isonzo) und die Laibach» (Augsburg 1781), kjor obo reki tekmujeto za prvenstvo v poeziji. Najprej nam slika življenje muz ob Soči, procvit Arkadije pod predsedništvom Kobencla, «dessen Silberhaar ihn selbst den Musen ehrwürdig macht». Tudi ob Ljubljanici so imele nekoč muze varno zavetišče, toda ni jih ščitil prijateljski mecen, dokler jih ni vzdramil preblagi Gusič. «Darüber schüttelt die Laibach ihr nasses Haupt voll Freude, daß sie nun nicht mehr die kränkenden Vorwürfe ihres nachbarlichen Bruders, des Isenz, würde hören dürfen, der öfters also zu ihr gesprochen: ,Mit dom Rauschen meiner Wellen rauscht manchmal ein Liedchen herab von der ergiebigen Quelle Arkadiens. Da kommen die Schäfer, gereizt durch den sanften und süßen Ton meiner Flöten, vergesson die Lieder der Luftsänger und horchen auf das Rauschen meines Freude duftenden Stroms. Aber, laue Schwester, wird von deinen Ufern dann niemals ein melodisches Echo tönen, niemals ein wonniglicher Sang auf dem Gefieder eines leichten Zephyrs die Auen meiner Ufer beloben ?‘» Ljubljanica pa ji odgovarja, da ob njenih bregovih ne vlada popolna tišina, včasih se tudi pri njej razlega skrivnostno petje, kajti že dolgo ima čutečega in delavnega sina muz, Gusiča, kateremu je Minerva naročila, da obnovi njeno svetišče. Soča je ponosna na svojega Kobencla; njegovo ime se glasi lepše kakor šelest zefirja in naslad-nost dihajoče petje slavčevo. «Tudi jaz imam Častitljivega sina muz, svojega Gusiča», odgovarja Ljubljanica, «njegovo glavo obkrožajo srebrni kodri, in on jo prijatelj tvojega Kobencla». In to jo sprijaznilo obe reki: «Da war er betroffen, der kränkende Bruder, da war’s ihm, als ging ein himmlischer Nam’, ein Liederwecker von Ufer zu Ufer; da schallt’s in grünen Auen, im Gewölb erhabener Eichen. Lieder drängten sich abwärts, um zu horchen, blieb der Fluß stehen in seinem Strom. Ein Widerhall ging von Berg zu Berg und trug die Lieder zu den Auöli der Abendsonne». Talco je opeval nemški grof preporod ljubljanske akademije operosov. Poosebitev rek in obširni njih razgovori v sladkem jeziku, polnem lirskih momentov, to je ljubila tedanja «pastirska poezija». Istotako jo ta manira pesnikom «Pisanic» predobro znana, kakor nam priča gorenja zahvala Devova, kjer se Donava in Laba čudita, da zna tako sladko poti bistra Vipava in dereči Zubel v Ajdovščini, v domovini Edlinga.
Pesmi o ljubezni cesarja Jožefa sledi Devov «epigramma», kateremu manjka bistveni znak napisa, glasi se:
«Pod milen) liogara tam slailku naš cosar spi;
Klobuk jo vnjkšenca. Kjo tok’ on kraji loži V
—	— — — — — — — — — — Nekjor.
Načudi so; naš Jožof jo žovnjor.»
Ves ostali del prvega letnika jo posvečen Pohlinu. Najprej jo zapel Ivan Mihelič1 «milo pesem» «k’ hvalli teh pregovorov». V visokih tiradah
1 Življenjopisuo podatke o Ivanu Miheliču imajo sedaj pravilno «Izvestja muz. društva» XIV, 15 24.
poveličuje znamenitost pregovorov in primerja govor, «katir’je s’ pregovor’mi ciran» z zeleno dolino, posejano z rožicami, ko so rosa zalesketa v solnčnem svitu. Kdor jih sliši ali bere, si želi jih večkrat slišati,
«Kjer ja z’ luštam uliu, serce z’ vosellam napolne,
Kjor se kod farba teli rož v’ pisaneh vorteh zmini.
Pred vsem liitru zmehčeto serca pregovori modri,
Kjor se resnica očem koker izmalana da.
Ja Modrica bo sama dergači nagovorila,
Kjer bo učila ludi svojo visoko modrust:
Kjer bo poprašana dalla svoj svjet nadložnem človekam Ali tem revnem ludem volnu skazalla svoj trošt ... (I, 6.)
V	drugem delu se obrača do Pohlina samega, kateri ga je s svojo slovnico navdušil za pesništvo. Kakor je nekoč Tezej našel s klopčičem pot iz labirinta,
«Toku zuajden jo Ta, k’ jo kranjsko jezik tok vednu
Noveč pod regolce dijal, ’nu ’ga rihteg uči.»
Zeli, da bi skoraj objavil kaj več od tega jezika in da bi spolnil obljubo, «k’tiro nam tukej daje». Mihelič misli pač na slovar, katerega je Pohlin nameraval izdati kot dopolnilo k svoji slovnici. V uvodu prve izdaje «kranjske gramatike» toži namreč o. Marko o žalostnem stanju slovenščine, ker je v nevarnosti, da se popolnoma zatre in nadaljuje: «Dem abzuhelfen ist das erste Mittel die Grammatik, das zweite ein vollständiges Wörterbuch, das ich auch schon bei Ilanden habe und zum Nutzen des Vaterlandes liefern will, sofern mir nur jemand hilfreichend unter die Arme greifen wollte. Ohne diese beiden Flügel kann sich die Sprache nicht emporschwingen. Sie wird alleweil von den Fremden verachtet und von den Einheimischen niemals verstanden werden» (str. 12). Ako se bodo pesnikovi poskusi blagohotno sprejeli, hoče v kratkem podati «še več buli ovircaneh». Njegova zbirka slovenskili in poslovenjenih pregovorov je bila gotovo precej obsežna; pripoveduje namreč, da je za kratek čas trgal to rože
«-----------------------------------po pojlu,
Une na ravnem’ so ble, te som v dolinah dobil.
Ene som v’ vorteh vtrgal, po drugo lezi na liribec,
Na gorejskein so to, to na dolenskem doma.
Co je lili pornesena katira s’ ptuje dužello,
Taku ima že ta pravo, ja kranjsko svoj gvant.
Tukaj on polhone rog teli lopeb pregovorov imaš,
V’ k’tiromu tudi dobiš, kak’Sn pregovor ti ot’š» . . . (str. 8).
Kam je izginila ta prva zbirka slovenskih pregovorov, katero je Mihelič s tem pesniškim priporočilom poslal najbrž Pohlinu samemu, nam ni znano; ker je Pohlin in sodobniki ne omenjajo nikjer. — Naš prenavdušeni slavitelj Pohlinovega delovanja imenuje svoj umotvor «milo pesem», nikakor
ne zaradi svoje vsebine, ampak zavoljo pesniške oblike. S tem izrazom je hotel označiti pesem v elegijskih stihih ali distihih, kakor je Pohlin imenoval odgovor na Miheličev slavospev «viteško pesm», t. j. pesem v heroičnem metru, v šestomerih. Ta Pohlinova pesnitev, «umenu za odgovor, katirc je njemu na čast hvallo teh pregovorov pejl», jo edina v vsej zbirki, ki nosi njegovo ime. (Ponatisnil J. Marn v Jezičniku XIV, 29 — 31.) Pomotoma imenuje Pohlin Miheliča v svoji kranjski biblioteki Kroparja («Carn. Croppensis»), in tako ga proslavlja v smešno pretiranih izrazih tudi tukaj kot «modrega Bellineža» (= pesnika) iz kraja kovačev, kjer gospodari Hromak (= Ilefajst) s svojimi pomagači, da nihče ne sliši lastne besede;
«. . . tak’ hrup mehi, voda, kolesa,
Jon ogn, jon kladuvu, jon klešo, jon birglo, vretena Dellajo . . .»
Radovedno vprašuje, ali se tam kujejo pesmi kranjskih vitezov, kjer razbijajo in žgejo umazani fanti v sajastih luknjah, ali se kujejo ondi zlati žreblji za Pegaza, «kojna vseh Pevkon», ali je kotel postal Hipokrena, ali «tam teh Modreh Sonce stanuje»? Ne verjel bi, «ak’ be se Jazona zarji sem nabliskalli», ako bi z Miheličem ne zasijala <-iz hribov gorenskeh» nova pesniška luč, katerega «jezik je z’ več, koker stu pregovar’mi mazan». Tisoč pesmi zna zapeti in tritisoč pripovesti
«Od Cedra na Libanu, jon od usakega drovca,
Od tic, od červov, od kač, od sledno živalih,
Od rib, od žlahtneh felš noter da ižopa rajmno,
Katir iz zida rase, kmal’ eno povedat’
Nam vo. Gdu jo ta V Nili on en brat Salomonov V Ja, več kod Salomon! On jo on Kristusov Jogr,
Ive le v’ perglihah govori ta modre Bellinož,
Ked de b’ po citrah svojo vezano pesmo prepeval.»
Prej boš preštel zvezde neba in pesek na morskem bregu, prej boš pobral suho listje v gozdu, precenil praške nasipa in z žlico izplal vodo iz jezera,
«— — — — koker une besede
Lcpeh pregovorov v’ to Farško bosago pogatil.
Tollc’ ona derži, do lo več v’ sobo požira,
Ni	nekol sita, ko dna	nobenega nima,
V’	njo najdeš, kar jo	lepše ked rože dušečo,
Cistu čez zlatu, bol svitlu kod sonco rumonu.
Tako pšonico uokjor ni, no tok sladkega grozdja:
Kokor so pesme, katiro Krajnsko dužolle
Pevko po gojzdoh, po pojlu propovajo zmiroj.» (1, 10.)
Mojster	pregovorov je zmašil	vse pesmi v en rog	in	vanj	zapiskal,	da
so začele	kranjske	modrice plesati	in klicati: Ta novi umetnik	je	premagal
«samega Travnega Parni;» zategadelj mu položite krono na glavo «z’ erdečeh gartrož, jen lorbarjovega pirja», in kakor je nekdaj veliki traški pevec, tako tudi ti sedaj
«S, to pišve glasam vso drovja, vso živino za sabo Vlečeš, naš Jazon. Kaj otšeš drugega šo vež?
Le vkaži, kar ’tšeš, al daj, kar otšeš imeti,
Kmal’ boš ti Slišal, kok Kranjska tiča zna pejti.
Ona bo pojila toku, koker so njo ti naučil:
Ti so Krajnsko Jazon. Ti se me’ k’teinu podvizal.
Buli To jo dal: Buh večne Te živi nam šo kaj daloj.» (I, 11.)
Taka je vsebina in oblika Pohlinove muze! Ni nam žal, da je utihnila njegova kričeče razglašena lira, in tudi «kranjski Jazon» se ni več oglasil.
Ze Mihelič je izrazil v svoji prigodnici vročo željo, da izpolni otec Marko svojo obljubo in izda željno pričakovani slovar; toda še odločneje in glasneje ga je pozival Dev, da «Krajnska dužella želli tudi svoj dikeijonarjum imeti» (I, 11 — 13). Kranjska dežela nastopa kot alegorična oseba, se zahvaljuje vsem ljubiteljem modric za njih trud, da so jo proslavili pred svetom in jo enakovredno storili «tem drugem materam; «toda eno prisrčno željo še goji, in da se ji ta še ni uresničila, to je za njo velika sramota: «En’ Besedniše vi mi marnu skup zložite» ter jim da natančna navodila.
«Stopite urnu skup ter pomonito so;
To pravopisnost berž med sabo vi sklonito,
V’ ti mor’te narpoprej vi zastopiti se.
Vam je moj Jezik znan, znano njega lostnuste,
Znanu bogatstvu tud’ njegoveh besedi:
Znan njega glas, znane vam so njega skrivnusto,
Znani, de njemu cel beračit’ treba ni.
Skazite, do on noč po ptujem’ nazdihuje,
Do Neme krivičnu ’ga z’ en’ga tatu dolži,
Ter da navrednu on se njemu posmehnje,
Ke ’z en’ga revneka nasramnu ’ga dorži.» (I, 12.)
Saj ima slovenski jezik dovolj moči v svojih koreninah, le dvigniti je treba bogate besedno zaloge. S slovarjem bi kranjski deželi «krono zvezalli». Torej ubogajte mater in jo «častito st’rite» ter se ne bojte teškega začetka; z združenimi močni so bo vse lahko doseglo! — Znano je, da se je to «goreče hrepenenje» kranjske dežele uresničilo, ko se je Pohlin 1. 1781. kot subprijor vrnil z Dunaja v Ljubljano ter izdal «Tu malu besediše troh jezikov.»
Val. Vodnik nam v svojem življenjepisu pripoveduje, da jo od leta 1770	1775 poslušal pri ljubljanskih jezuitih šest latinskih šol in se pri
tej priliki leta 1773. kot petnajstletni mladenič seznanil z avguštincem M. Pohlinom, ki ga je pridobil za slovenščino. Hvaležni učenec se še poznej večkrat spominja svojega učitelja in je ocenil njegov značaj in delovanje po zaslugi (prim. n. pr. Wiesthaler, V. Vodnika izbrani spisi, str. 59- 60).
Prvi njegovi pisateljski poskusi gotovo niso bili nič boljši kot Pohlinovi; saj je svoja otročja leta preživel v neposredni bližini mesta in poznal le 0110 predmestno ljubljanščino, katero je gojil o. Marko ves čas svojega življenja. I11 tudi pesmi, katere je «zakrožil» v tem času, so Polilinovega duha. Ko je njegov «učitelj slovenščino» leta 1775. odhajal na Dunaj za magistra učečih se redovnih klerikov, mu jo zložil Vodnik «Milo pesm, pejto P. Marku A. D. za odhodno, kader je v’ lejtu 1775. iz Lublano na Dunej šl.» Ta prva tiskana Vodnikova pesem nam priča dovolj jasno, da bi 110 postal nikdar to, kar nam je, ako bi se popolnoma ne otresel spominov na svojo prvo dobo literarnega delovanja. Alegorično-mitološki kostum, pretirani patos s komičnim učinkom, staroklasična mera, vse to je značilo tudi za njega, kakor za njegove sovrstnike; edino razmoroma lahkotna verzifikacija distihov ga dviga nad njihov nivö. V tej prigodnici nam slika strašni in temni dan, ki nam je vničil vesolje, vničil vse nado. Kranjskim modricam skrivnostno razodene vzrok te žalosti: «Marka vaš krajan’k gre preč!» Zato, modrice, jokajte, tako zaukazuje pokorščina do njega; saj ni nikogar, kihi ga mogel zadržati.
«O11 so napravla, 011 jomlo slavu, ter berž rajžati moro,
Kuj en navošliv voz njoga odpollal nam bo».
Ko so kranjske modrice zaslišale pretužno novost, so vrgle citre od sebe in začele zdihovati:
«Dunej gritmečo! zakaj ti nam našega krajan’ka jeniloš?
Ta dan tcdej nej bo mejd praznočno dneve dijan.
Nekar nobena živina nabodi k’ studencu, nobedn Koker pastir ta dan (dans) s’ pašo živino napas’.
Kojn! tudi dans ti nabodi na dapadejočo planino,
Inu nobedn zvečer čode nagoni na dom.
Bodemo v’ čemeli krilu zavito bejžallo po temneli Gojzdeh, na citrah pak b’do strune nam pokale preč». (1, str. 15.)
Z nepričakovanim obratom, prav v Denisovem duhu, konča svojo elegijo, želeč mu srečno pot, srečno bivanje na Dunaju in srečno vrnitev tor se tolaži, da pride dan, ki ga zopot pripelje v bližino svojih dragih, zato pa
«Pojdi lo srečn! ti boš našo bol želle zažgal:
Bodemo tebo veliku iz vokšem vosellam prejelli,
Boš tud’ ti krajan’k spot naš, bomo štomalli to bol.
Boš živel tud’ per perliodnemu svojtu koker on kraj’nok,
Buli daj! da Tebo lo skor’ videjo mojo oči».
Tak je bil prvi nastop našega Vodnika! Cesar mu ni mogel dati jezikovni razkolnik Pohlin, to je našel šele pri estetiško naobraženem Zoisu z jasno začrtanim življenskim programom, da jo mogel postati vodnik novi dobi.
/ drugim letnikom «Pisanic» se kaže lep napredek v raznovrstnosti vsebine in pesniško oblike. Prigodnice postanejo redkejše, čitamo prvo slovensko opereto, v prevodih se skuša moč slovenskega jezika in pozdravijo nas prvi poskusi pripovednega pesništva. Tudi v obsegu nadkriluje ta letnik skoro štirikratno prvega. Uglejmo si najprej priložnostno pesništvo tega in ostalih snopičev!
Takoj uvodna. « Kovu lejtu» (II, 1—3), namesto dosedanjega osebnega kulta, nas dvigne v novo ozračje; toda slikanje prijetnosti minulega leta nam pokvarijo prebujno nasejani moralični izreki. Pesnik želi, da bi postali v novem letu tudi sami — novi in bi ne mislili ob pomladanskem cvetu na pregrešno veselje, ob žetvi na hladno senco, ob trgatvi na rajno vino, kjer bi zapravljali zdravje in um, in po zimi na kratek čas, ker življenje ni igrača.
«Krajnskeh Modric žaluvanjo čez tu predolgu gorideržanje svojega Bellina v’Laškeh duželah» (II, 3—7) in «Vesele krajnskeh Modric na prihod njeh Bellina» (II, 7—13) jih lahko imenujemo reklamni prigodnici k oporeti (Belin), ki jima sledi. Zima je minila in gozd se je oblekel v zelenje, drevje cvete, ptički pojo; a kranjske modrice žalujejo za svojim Belinom. Posodile so ga za nekaj časa laškim muzam, ki ga nočejo vrniti. Ali razumejo laške modrice tako posestrimstvo, ali
«Ni dosti, de cel pust sto ve se z’ njim sukale ?
Ni dosti, do cel pust z’ njim ste ve prepevale ?
Ni dosti, do vaš post terdu je ’ga moril ?
Ni dosti, de per vas jo tolkanj časa bil'?
Sto ve toku sestre ? — Ste vo toku Modrice ?
Plačujete toku ve nas dobre KrajniceV» . . . (II, 5.)
Morda so mu dalo celo strupa, ki ga slepi, da se ne spomni več na nas? Ako bi se to zgodilo, tedaj no potihne nikdar žalovanje kranjskih muz; žalost bi jih umorila, ako bi ne bile neumrjoče. Ne veseli jih log, ne veseli škrjanček pod nebom. Njihove piščalke ne piskajo več, ampak tulijo, njihove citre cvilijo — povsod in
«Vse, kar smo, jok lo jo, vso jok, vso vok lo bo,
Dokloj Tebe, Bellin, žo k’ nam nazaj nabo.» (II, 7.)
Toda nepopisna radost je zavladala v krogu kranjskih modric, ko so zaslišale preveselo novico: «Belin prihaja!» Vsa narava se veseli ž njimi. Hribčki so oživeli: hrast pripoveduje gabru o Belinovem prihodu, o tem šumi gozd in budi senice, ki kličejo vkup modrice. Proč žalne obleke, proč žalost
—	praznična oblačila na dan in radost v duše!
«Dan, sonce noj oči zdej jasno spet miglajo,
Porludnost žarji njeh možlivu noj jegrajo;
Škerlat na licali noj se zupet vam sviti,
Na žnabloh ogn vam porjazn noj gori;
Nej rahle nederja nakrišpane tančico Vam varmi skrivaju; noj neškli, noj joglico Njoli čistil snažojo; skrivaj, skrivaj ono Nej od vesela van en’ malu le kupo.
Na zlato citro borš struno novo napnite,
Berš glasno pišve borš v’ belo roko vzamito!» . . . (II, 9.)
Vesele naj se logi; žuborenje studencev naj se spremeni v petje, ki se razlegaj po dolinah. Naj se veseli «krulov Hromak», in tudi «neu pridne Cyklop se Bellina nema bati», saj ga Belin ne pride streljat, sedaj jo «vsak Cyklop njemu en Eskulop, en sin». Ze sliši se drdranje voza, in sam Pegaz pelje Belina.
«Naš je, naš bo, od nas 011 zdaj napojdo več.
Sorco, kar čuteš ti mo nismo v’ stanu zroč.
O srečne dan, dan zlat, dan, konc našo britkusto,
Žolno, veselo dan, začetek vso sladkustel Dan lube, bolo dan, ti sam nas veseliš;
Mertvo brez tobe smo, Ti, ti nas oživiš!» . . .
Konj obstoji, Belin prijazno objame modrice in «en nov plamen se vname v trepečeh persali». Zdaj šele spoznajo in čutijo, zakaj so ga laške muze zadrževale tako dolgo.
♦ O sladko ogn! Nam so bo serco stopilu Od tvoje sladnosto, vosclu bo vtonilu V’ veselu, če Bellin bo tudi lubil nas.
O	lube nas Bellin, iz sorca lube nas!
O	lube nas Bellini Gorečo mo lubile To vsčloj bodemo. Ovide in Virgilo Me bomo dale ti. Us Krajnc bode vosol Cel v’ kratkem ’o Bellin, tvojo lubozn poji . . .» (II, 12.)
Vsa Ljubljana mu bo čast in livalo pela za zlate čase, ki jih sprejme po Belinu. Kar jo bil Rimu Avgust, to postane Belin kranjskim modricam; in še pozni vnuki ga bodo častili, ker so dobili po njem čist jezik. Torej: «Večne, vesel, častit bodi tvoj spomin ... o lube naš Bellin!» — Toda žal, da se veliki obeti niso izpolnili!
Pesniška igrača, kakor so bile v 17. in v začetku 18. stoletja v nemški književnosti priljubljene, jo kronostih «Na vesele prihod Njeh Exoellonc, toga novega Gospuda Poglavarja Krajnske Dužele» (gr. Franc Lamberga). (II. 29.)
Popolnoma v duhu prosvetljenosti jo «Normalšola ta narmlajšo teh modric,» (II, 33—36), ako kliče najmlajša muza Kranjcu, da se naj vzbudi, spregleda in se 110 pusti več slepiti «od teh stareh veš»; naj mu sije solnce, naj mu zasveti jasna, čista luč resnice, ki razkropi vse zmote. Znano jo, s kolikimi težavami se jo bilo boriti, da so je posrečilo vnetemu šolniku Blažu Kumerdeju 1. 1775. otvoriti ljubljansko normalko.1 Po Felbigerjevem načrtu
1	U žalostnem stanju nižjoga šolstva nam slika Jož. Apih v «Lotopisu Slov. Mat.» 1894 in 1895. — Prim. tudi Dimitz, Goschichto lvrains, IV, IGO in slod.
bodi namreč v glavnem mestu vsake kronovine normalka, kateri pripada tudi izvežbanje učiteljev; namen normalk po Slovenskem je bil — germanizacija; baš zato je imela ljubljanska normalka mnogo nasprotnikov. — Modrica oznanja novo strujo v kranjskem šolstvu z vso vnemo. Trdi sicer, da spoštuje starost in časti njeno modrost, toda naj nihče ne veruje, da je vse čisto zlato, kar se lesketa v sivi starosti. Marsikaj znamo sedaj, česar starost ni znala, ki pa je sovražila vse, kar ji je bilo novo.
«Vso, kar so ni po «jo ti stari šegi pejlu,
So	jo perprostu nji, so jo naumnu zdelu.
Al časi so poršli, katiri so zbrisali Nje mrono iz oči; katiri so skazili,
Do starost dostikrat so zmoto in’ zgubi,
Cc terdovratnu so navadneh šeg dorži.» (II, 34.)
Torej, dragi Kranjc, ne jezi se, ako se je tvoja modrica predrugačila, ne sicer po naukih, pač pa ti olajšala pot do znanja. Kar je bilo prej grenko in teško, to je sedaj po njeni metodi postalo sladko in lahko.
«Gloj, koku jest moj navk sem v' versto rezdejlila;
Glej, koku sem tošku in’ lohku izločila!
Gloj čisto čorko, glej, koku učim njeh zreč;
Gloj, do nobenemu nanaložim preveč!
To lohke zlože lo učim jest skupoj stavit,
TJni te tožejšo mi morjo goripravit’,
Glej, kaj tem goridam, kaj uni se uče,
Glej pisnost, k’tiro zdoj fantiči narede!
Koku porludnu jo tam unoli zaderžanjo,
Koku tob tukej jo lepü zastopnu branje.
Kolkajn zdoj en fantič ve od poštonoste,
Od viro, od Boga, od lopo čednosto.» ... (II, 35.)
Sicer je modrica svoje Kranjce o vsem tem že prej učila; toda potratila je mnogo več časa, in uspehi so bili neugodni. Prešli so tedni, predno si poznal črke in meseci, da si «zlože skupskeklal»,
«Že dolgu britva jo tebe pod nošam brila,
K’ sem tu (kar pubče zdej) šolej tebe učila;
Že m6ž so bil, ke so ti kumoj tu vganil,
Kar zdej en fant pove, ked be z’ očmi mignil ...» (II, 36.)
Vsak Kranjc naj spozna, da si je ves ta trud modrica naložila edino le v njegov prid in
«En slope sč, čo to prid’ tvoj naressvetli,
En kamen, čo tvoj’ prid’ to še naommehči.»
Samo igranje z rimami je prigodnica: «Spevorečnost na kranjske spevo-rečneke, katiri kake zvezane govorjenja narejene imajo, de be njeh med ludi
dali» (II, 37—40), katero je pesnik opremil s sledečo nemško opazko: «Gediclit, womit krainerische Reimschmiede auf gef ordert werden, ihre Gedichte Lieder etc. dem Publiko mitzuteilen, verfasset auf den Hammerschlag der Schmiede.» Dobro posnema udarce kladiva z daktili. Ta pesniška posebnost obsega enajst štirivrstičnih kitic in vsaka vrsta po dva daktila, prvi navadno z anakruzo; zadnji dve slovki vsake kitice se dvakrat ponovita, da se doseže izrazit konec. Poosebljeno pesništvo poziva domače pesniške kovače, da znosijo svoje izdelke na kup, svoje pastirske, vojaške in kratkočasne pesmi.
«Gorenci, Dolenci	No drajne na lajne,
Vsi tok’ pojo:	Ampak lope,
Notrejni kod sredni	Poštene zložene
Krajnci blez’ eno,	Popevko grede,
ono, ono.	grodo,	grodo.»
Pridružite se nam in zapojto glasno, da se bo čast pesmi razlegal po celi deželi! Pokažite nam, da znate gosti tudi na zlate strune ter jih dajte med ljudi! Ako ne znate pripovedovati povesti, pa nam kujte vsaj «ene laže» (= basni). Zatorej:
«Napnite, sturito Volno roke!
IiO kujte, prekujte To terdo glavo,
glavo, glavo!»
V	tretjem snopiču «Pisanic», ki zaostaja glede obsega samo za dva lista za drugim, čitamo le dve prigodnici, posvečeni smrti Marije Terezije. Ako so opevali naši pesniki-začetniki vsak važnejši osebni in literarni dogodek, je pač naravno, da so se tudi oglasili pri tako važni priliki; saj je plodonosno vladanje blage cesarice zapustilo baš v kranjski deželi neizbrisljive sledove. Prvi se je oglasil izdajatelj Dev ter zložil «Mile pogovor med Dunavo inu Savo pod Belem gradam od smerte Marie Teresije, svitle cesarice itdr.» (III, 2—10) popolnoma v Denisovem duhu. Sava vprašuje mogočno Donavo, kraljico nemških rek, zakaj je njen tok tako tih, zakaj je vsa kalna in se otožno ozira nazaj. Morda ji je umrl njen očo Donešing (Donaueschingen), da ne žubore več njeni vali tako veselo kot prej V Donava se zahvaljuje sestri za sočutje in ji navede kot vzrok svoje brezmejno žalosti smrt Marijo Terezije. Komaj Sava to čuje, že ostrrao in potihnejo njeni vali; saj ji bi bilo ljubše, da bi ji poginilo vso postrvi in vsi «slivi sulci», kakor da jo je zapustila mati Terezija. Savina bol jo tem hujša, ker so ji ni izpolnila vroča želja, da bi videla svojo vladarico. Nekoč je sicer menila, da jo pozdravi na svojem produ, toda smrt soproga cesarice jo uničila vso sladko nado in Sava jo pila solze čakajočih vojakov «ke Reso k’ men’ ni blu». Dvogovor se konča s tolažbo Donave in resignacijo Save sledeče:
Dunava.	Sava.
Bulä, sostra, je, (le Njo	TihM ob, sestra, kri
Ti nisi videla;	Zmörzuje, in’ serce
Zakaj ljubiti Njo	Že vmira ter topi
Bi preckej mogla	bla,	S6 mi od žaloste.
In’ tok’ britkuste ti	Tu pust, tu pust, de	jest
Bo bla imela več	In’ te moje solzo
Ked jest, katire ni	Smem	s’ tabo v’ murje nest’,
En jezik v’ stanu zreč’,	Tor	v’ tu se pogrozo:
Tor zdej men<5 kalo	In’ do tud’ tega sol
Kovne, sole, more.	Terezi	sveta bo.
Daleč zaostaja Vodnikova žalostinka z okornim mitiškim aparatom: • Krajnske Modrine žaluvanjo nad smertjo Marie Terezije, premodie cesarice itdr.» (III, 13—19). Prav v Pohlinovi maniri začne z burnimi vprašanji: «Kajzene Černe oblak od polnoči vleče? Kajzena siva temnota?» Kar pridirja Pegaz, «kojn teh modreli Divic», s črnim sedlom in ga ponese v divjem diru na Dunaj k odru cesarice.
«Groznu nebul kam so vojl’ko Roz’no dijalu?
Kaj si tok njo polomilu ?» —
Ne more verjeti, da se je posušila Terezina oljka, saj jo je vendar «sama Modrina v’ zemlo vsadila». Toda oljka leži na tleh, njeno listje se susi, «s’ korenam zderta je, mertva dol’ visi». Pegaz dirjaj ročno proti Parnasu	in naznani «marlivkam» (muzam)	prežalostno novico, da	vrh oljke	več
no cveti, «de ’ga odsekal je načloveške	meč». Ko je zaslišal	modri	parnaški
zbor	o nesreči, zaželi si temo, ker beli	dan ni za žalovanje:
«Bleda svitloba jo dost, do	bomo zdih’vale:
Do so le videjo lajno.
Ena za drugo, sestro,
Grenke točimo solzo!»
Sedaj se oglaša muza za muzo, da pove svoje gorje. Najprej toži objokana «zvezdogledarna»:
«Dokler jo verli tvoj stal, so Ti za mo bla mama,
V’ noči jo zvezdam pot kazal,
Zdej pak brezglavne lejte,
Križem vso kamer otlio.
Pijanu nobesa so semterkje verto».
Nastopita «Bojemska» (češka) in nemška muza; toda hreščeče se glase tokrat glasovi njih strun. Z bolestno težavo zapoje množica, da se zaščitnica muz, «Parnassova Rož’ca», presadi v nebesa, in ker ne živi več med njimi, •senca saj Tvoja nam verte nej hladi». Nazadnje prihiti še «krajnska Divica». Na njenih goslih še struna slabo poje, toda pri tej žalostni priliki kar tuli;
saj odšla ji je «Modi’ica», ki je bila upanje tudi njenih gosli. — Knezi in drugi slavni možje so si lomili iz vršičkov bogatega znanja cesarice vejice modrih naukov; a sedaj jim duhteči šopki hočejo oveneti. Ostala jim je edina tolažba: «De v’ koreninah tvojeh Jožef bersti». — V ljubljanskih literarnih krogih je bilo veliko navdušenje za prosvetljonca na prestolu. «Prostost imamo misliti in cesarja Jožefa na prestolu!» Tako je končal ognjeviti Linhart svoj nagovor na člane akademije ter ga poveličeval v mogočni odi «An Joseph nach dem Tode Marien Theresiens», v Ilainzmannovi elegiji na smrt Marije Terezije tolaži umirajoča cesarica žalujoče ljudstvo: «Ich lebe nach dem Tod’ in Joseph meinem Soline;» višji pastir ljubljanske škofijo je bil jožeiinec, in tako nas posebno ne iznenadi nepričakoveni zaključek mladega frančiškana, ko slavi Jožefa kot nadaljevatelja delovanja M. Terezije.
V	četrtem zvezku «Pisanic» obsega priložnostno pesništvo zopet precejšen del vsebine. Verzificirana Pohlinova ortografija (IV, 1 —11), bo zanimala le zgodovinarja slovenske grafike in jezikoslovca. S slavospevom na Jožefa končuje «Na vhod lublanskoh žovnirjov v’ ležiše ta 19. dan velkega travna 1781» (IV, 12); vojaške vaje v vseh podrobnostih nam slika «Na muštro lublanskeli žovnirjov pod Šmarno goro v lojti 1781. po eni turški viži» (IV, IG—18), seveda ne po lastnem opazovanju, ampak po svoji bujni domišljiji in Denisovih «paradnih» slavospevih. «Na novega lejta dan, v’ lejtu 1782» (IV, 27—28) ima edina v vsej zbirki nabožno tendenco. — Dva znamenita obiska je Ljubljana 1. 1782. doživela, katerih naš pesnik ni smel prezreti. 12. prosinca se je mudil «vikši moškovitarski vajvoda» carevič Pavel Petrovič na svojem potovanju na jug tudi nekaj trenutkov v Ljubljani. V kazinu ga je čakalo «več ked stu Bogin vse sorte in Bogov», ki so mu priredili veličasten ples. Po njegovem odhodu pa «Lublana joka se, de njega nima več»; toda pesnik ga zagotavlja, da ostane spomin na njega «častit. . . vsaki čas»; in v resnici so pozneje prinašale Vodnikove Novice o carju Pavlu Petroviču, sinu carice Katarino in nesrečnega Petra III., obširna, zanimiva poročila. (Prim. Vodnikove izbr. spise 131—142). Drugi važnejši dogodek, ki je vzbudil svetovno zanimanje, jo bilo potovanje papeža Pija VI. na Dunaj k cesarju Jožefu v zadevi znanih verskih reform. Ko jo IG. sušca došel v Ljubljano, so prihiteli od vseh strani njemu udani Kranjci v mesto, da ga pozdravijo (IV, 33—34).
2.) Kakor odseva iz večine prigodnic bore malo notranjega življenja, tako so tudi maloštevilni lirski utrinki skoraj brez vsakega globočjega čuvstvo-vanja. S pesniškimi figurami bogato obloženi jezik naj tudi tukaj skuša nadomestiti, česar ne more dati vsebina. Razum in preračunjeni efekt prideta do veljave, iz katerih slišimo utripati le redkokdaj čuteče pesniško srce. S tujo formo se druži navadno tudi od drugod presajena misel. Par erotiških odmevov kaže na nemški vir, na Gleimove zaljubljene pesniške igračice in na ostale anakreontike. Brez Denisovega vpliva tudi tukaj niso naši pesniki.
Takoj prva «Pesm na enega domačega bolteka» (= kalin, Gimpel) (II, 30—33) je zajeta po Denisovi «Auf meinen Vogel» (Nachlese zu Sineds Liedern, Wien 1784, 155—160) iz leta 1763. Kar pravi Denisov biograf Hofmann-Wellenhof (str. 145) o nemškem izvirniku: «Ein hübsches humoristisch gemütliches Genrebild . . . nur daß die lehrhafte Tendenz zu deutlich hervortritt, und daß auch hier der Charakter des Pedantischen sich nicht verleugnet», velja deloma tudi za slovenski posnetek. Namesto enajst osem vrstičnih nemških kitic imamo deset kitic po šest stihov, ki se čitajo prav gladko. Izpustil jo imena, ki jih Denis navaja navadno v drugem delu vsake kitice kot človeške tipe v nasprotje prvemu delu. Prisrčno je razmerje pesnikovo do pernatega prijatelja-pevca; delita si vse veselo trenutke od ranega jutra do večera. «Boltelo mu napravi samoto prijetno; skupno se vzbudita in pozdravita ter solncu hvalo žvižgata; skupno bereta, pišeta, kratkočasita, njegov kalin zna celo po vojaško korakati ! — Slovenski idilični sličici je znal pesnik odstraniti skoraj vse poučne primesi, n. pr.:
1. Kleiner Sänger, meine Freude!
Zeuge meiner Einsamkeit! Meiner Ohren Lust und Weide, Dir sei dieses Lied geweiht, Allerliebstes Vügelchcnt Was dein Herr in dreien Jahren Rühmliches an dir erfahren,
Soll die Welt in Reimen sehn!
1.	Pcvčok sladke! Ti samoto Mojo meni sladko st’riä,
S’ petjam tvojem vso pustoto Ti od meno odpodiš.
Tiček moj! ma dva sama Edu drug’ga veselema.
4. Bei dem ersten Morgenschimmer Bist du schon, mein Vogel, reg. Deine lvehle füllt das Zimmor,
Singt mir meinen Schlummer weg. Dieses kann Dorinde nicht.
Soll so früh der Schlaf entweichen? Zarten Dingern ihresgleichen Wird es erst am Mittag licht.
2.	Dan mlad kumej ti smejati Se začnfi ter noč zbejži;
Ti mi že začnoš žvižgati Ter mi spoješ sejn z’ oči. Skup ma dva se zbudoma: Skup ma dva tud’ vstanema.
itd.
Kot uvodivna tretjemu snopiču «Pisanic» jo Vodnikova oda «Prošna na krajnsko modrino», obsegajoča tri sapfiške kitice z rimami. Tuja oblika in tuja misel! Pesnik prosi modrino kranjske dežele, da ga spozna za vrednega zažgati v njem želje «pesem pejt krajnsko». Žo prihaja «modra divica» in mu poda s snežnobelo ročico «pišvo postransko» (Querflöte, po Pohlinu: Zwergpfeife, auleticus). Za ta dar so boginji prisrčno zahvaljuje ter jo še prosi «spevoreškega» vina in lioče piskati «dokler ta pišv iz drina se naresköle.»
«Občutenje tega serca nad pesmejo od Lenore» (III, 11 —13) nam priča, kako mogočni vtis je napravila svetovnoznana Biirgerjeva balada na slovenskega čitatelja. Z vso dušo se je zamislil v nesrečno usodo Viljema in jo očrtal še enkrat v velikih potezah. Njegove obupane neveste no omenja;
II. drž. gimn.	o
zanima ga le divji prizor mrtvecev, jedro balade pa mu je ostalo tuje.1 — S tem vzorom balade se je bavil nekako v tem času tudi baron Zois (Zbornik Slov. Mat. IV, 160—167), in Prešeren jo je sprejel kot edini prevod v svoje poezije 1. 1847.
Nemško «pastirsko pesništvo» v svojih pretiranih erotičnih pojavih se nam zrcali v pesmi: «Amynth na oči svoje Elmire» (III, 48—50), zložil B. E. (V). Že imena nas spominjajo na tuji izvor; istotako jo ponarejeno vse čuvstvo-vanje. Po jeziku in spretnih verzih spada ta pesem med najboljše proizvode cele zbirke. V rokopisni ostalini (b) ji odgovarja «Stanovitnost». — Amynth prosi oči svoje izvoljenke, da skrijejo svoje «žarje», ker drugače vname kaka iskrica njegove srce. Toda takoj spozna svoje neumne želje, zato prosi, da
«Svit vaš vMdnu mi miglajte,
Ogn v’ sorco mi smojajte,
Kad od njega jest gorim. >
In enkrat vneto srce, naj gori večno! Solnčni sijaj zaostaja za žarki očes, katerih najmanjši migljaj mu bodi povelje za vse dejanje in nehanje njegovega življenja. V «Stanovitnosti» pa mu obljubi Elmira ljubezen in zvestobo.
Vodnik je sodil o svojih pesniških prvencih jako neugodno; izmed vseh v «Pisanicah» priobčenih poskusov se mu je zdela pesem «od zadovolniga Krajnca komaj enmalo branja vredna». Otec Damascen je označil Zoisu to pesem kot prvo Vodnikovo delo, in baš to edino je našlo tudi pred kritičnim mecenom milost. Ker je uvrstil Vodnik v svojih «pesmih za pokušnjo» to pesem v popravljeni obliki, naj sledi tukaj prvotno besedilo2 (III, 27—28), da vidimo, koliko je napredoval pod spretnejšim vodstvom baronovim:
Zadovolne Krajno.
Men’ souco iz stražo llrovatsko gor’ pride,
In’ na Korotliauu /a hribo zajide,
Iz Burjo mo štajorc po zimi hladi,
Iz Jugam mi Lah po lejt’ zhßlu puti.
V’ vsakemu lejtu jest žajnom pišonico,
In’ ajdo; lan sojem za lepo tančico.
Kaj maram, men’ raso na pojlu zadost,
Ni silo trebuha za kruham men’ nost.
Jest sulcno imam iz lin lina Pad’vana:
Maruška pa raš nos’ iz prav’ga mozlana,
Moj pruätöf kod pirh lop ordočo škorlAt;
Al modere jo njo us srohorne, in’ zlat.
1 Ponatisnil L. Pintar v «Zborniku Slovensko Matico» IV, 159—100.
2 Ponatisnil tudi J. Marn v Jezičniku XIV «Val. Vodnik», str. 3.
Okroglo rail plešem, z’ uogame perdajam,
Glas godcam, ter se na dva copa sem majam,
Al Špela za mano prov ročnu drobni,
Stopino pobira, so v’ rinite verti.
Špehove jost žgance zravn kislega zela Š temam, kader pridem od težkega dela.
Klobasa je dobra, tud’ dobre je sok;
In, kar so šo cmaro na ražnu okrog.
Useler imam za vse zidano volo:
Al’ deni mo v’ žovd: al’ pak pošli me v’ šolo;
Iz ono besedo, jost sem korönäk;
Zdej delam, zdej babam, zdaj pijem tobak.
V.*
Po dolgem potovanju skozi tujo, enolične pokrajine se počutimo spet na domačih tleh. To jo nekaj samoraslega, prvi glasovi samozavesti, narodnega ponosa! «Ich rinde in diesem	Versuche mehr Natur	und Anlage,	als in
Damasszen und Markus Werken —	und auch beügsamere	Sprache	und	glück-
lichere Versitikation und richtigeres Raisonnement — mit einem Worte, ich war, und ich bin nach dreizehn Jahr noch eben so sehr mit diesem Versuche zufrieden ...» (Vodnikov spomenik, str. 48.) S tako opravičeno pohvalo je vabil Zois 4. aprila 1794 Vodnika, da se poda spet na zapuščena pota slovenskega Parnasa.
V	neprisiljenem humorju, z ironijo na samega sebe hvali «Zadovolne jetnik» (IV, ‘29 — 31) svoj stan. «Sicer jo res dolgo, kar bom moral pretičati v ječi, toda če prav premislim, spoznam, da je ječa moja naj večja sreča. Vojaki me stražijo, da mi ne more storiti nihče ničesar žalega; še celo pred vrati mora stati eden z golo sabljo zavoljo mene. — Stanujem v gradu in dasi ne plačujem ničesar, vendar se me ne upa nihče napoditi. Kdor hoče z menoj govoriti, mora dolgo časa stati na	dvorišču in prositi, včasih še	celo	plačevati, da pride lahko pred me. —	Kremes (?) ne more	zapreti	tako	trdno
svojega zlata kakor sem jaz; to pa soveda zato, da me nihče vzeti ne more. Celo Kljukec bi ne prišel do mene! — Brez skrbi ležim mirno v ječi, saj imam svojega služabnika, da mi streže in donaša jesti in piti. Sicer ni mnogo, kar dobivam; vsa jed obstoji v eni sami, vina pa ne smem dobiti zavoljo zdravja. Tako se skrbi lepo zame, da se ne bi opotekal kdaj in celo glavo pobil. — Tlake in dela ne poznam; če kje vas gori, mo ne sili nihče nositi vode. Solnce mo ne peče; sedim zložno v hladni senci. Ne poznam znoja, dežja in burje; tudi muh in komarjev ne. — Kar pa je največ vredno: žena se tu nad menoj ne krega in otrok ne kriči za kruh. Spim, kadar hočem, tuhtam, berem in pišem po volji, skratka: ječa je moja naj večja sreča.»
Brez pesniške vrednosti so maloštevilni epigrami. Devov epigram na Jožefa II. smo že omenili (str. G); trivijalne vsebine je nadpis «na Škarkona» (II, 37). Iz nemščino jo preveden «Napis na pokopnici enega psa* (II, 37):
2*
«Šarmantek tu mertv leži,
Elmira ga žaliijo.
Britkust so nji z’ oči cedi:
Serce po njem’ zdihuje Zakaj ? — O žalost! on je živ
—	— Elmiro us enake bili»
Sličnih najdemo mnogo pri takozvani »berlinski šoli», kjer se je ta vrsta pesništva pridno gojila. — Jezuit Martin Naglič, učitelj poetike v Ljubljani, je zložil tri distihe o «nečemernosti tega svejta» (III, 40), katere je Denis ponatisnil v svojem dodatku o šestomeru. (Ossians u. Sineds Lieder. V, Wien 1784, str. XLIII in XLIV.) Pesnik opominja prijatelje, da si zbirajo le take zaklade, ki jih spremijo na drugi svet, ne pa hlepijo za slavnim imenom in posvetnim bogastvom. Istotako resne vsebine z moraličnimi nauki so distihi «Na kratkust človeškega živlenja» (IV, 13). Brez misli, le kot zamašek praznega prostora jo «Dvuboj» (III, 50), s podpisom «Pavl Ilitter». (?)
—	Splošne ženske slabosti je hotel pesnik šibati v epigramih «Gartroža inu mercisa» (III; 56) in «Na eno sramožlivo ženo» (IV, 32). Mina vpraša Rozino, ali jč kredo, ker je tako bleda; ta pa pravi, da ne pije vina, ki bi jo naredilo «kufreno». «Sramežljivo ženo» pa vprašuje njen vinski brat, zakaj si ne nalije polnega kozarca. Morda meniš, da no vem, da piješ v moji odsotnosti iz lončka več kakor jaz? Razen brezpomembnih nadpisov «Na Skopina» (IV, 26) in «Na enega namernega obiskavca» (IV, 31) še najdemo tri prevode iz Marcijala, priobčene v rokopisni ostalini. Kratkost rimskega satirika je razblinil slovenski prevajatelj in s tem obrusil ost epigramu; v dveh je opustil tudi ime. Iz dveh latinskih verzov:
«Toto vertice quot gorit capillos,
Annos si tot habet Ligoa, trima ost» (Martialis XII, 7),
jih je nastalo osem slovenskih: <Na enga gologlavca» (IV, 14). — Bolj odgovarja izvirniku (Martialis XI, 67):
«Nihil mihi das vivus; dicis post fata daturum,
Si	non es stultus, scis, Maro, quid cupiam»
prevod naslovljen «Na prazne obete» (IV, 21). Epigram:
«Nubero Paula cupit nobis, ego ducero Paulam Nolo: anus ost. Vollem, si magis ossot anus» (X, 8),
se glasi v ohlapnem slovenskem prevodu:
«Pavla oče mono za moža imeti,
Al’ jest nočem Paule za ženo si vzeti.
Paula jo prestara. Ja, ko b’ starše bila
/o, bo otl jest, de borš so spot zločila» (IV, 24).
3.) Nekaj značilnega je pripovedno pesništvo v drugem in tretjem snopiču, navadno s poučno tendenco, kakor ga je gojilo posebno v tej dobi nemško slovstvo (Moralische Erzählungen). Po načinu pripovedovanja nas spominja «Pudelball» (II, 53—56) na prigodnice prvega snopiča, vendar ni voč toliko pretiravanja. Pesem je le posnetek iz sedaj že popolnoma pozabljenega G. Benjamina Ilanketa, ki je izdal med 1. 1723—1735 več pesniških zbirk.1 — Razkošno veselje predpustno maškarado je omamilo pesnika tako, da ne ve, ali je v Benetkah, v Parizu, v Koštomaji2 ali celo v raju. Slika nam bogato okrasje plesišča, godbo, elegantne toalete in raznovrstne maske.
«Tu se jo Helena pod staro babo skrila,
Tu eua babena so z’ Heleno zakrila,
Tu en dimnekar lep koker en Narcis,
Tu laže Krajnc, do je njega rodil Paris» (II, 54).
Začne se ples. Vidimo Harlekina, Anžeta Klobaso (Hans Wurst!), Idrijčan pleše s Tirolko; Gorenjcu pod roko se suče njegova Mina:
«Po viži un vesel s’ potö na p6d terklfi.,
Z’ drobno stopin’co ta za njim urnu skaklä.»
Te posnema brhka županka in urna Furlanka. Godba potihne in treba je okrepila. Nastopita Turčin in zamorec s kavo in sladkim ciprškim vinom, Kolumbina ti ponuja kozarec limonade; za krasno Filis ni Amyntu nobena reč predraga. Tako mine «v’ sladnosti vsa noč». Treba je zapustiti kazino, in začne se stara proza življenja, posebno če je «aržat» obiskovalcev drugega dne «kumej na pol še živ». — Ko je pesnik gledal to ponarejeno življenje, zdi se mu, da je ves svet «en bali»; vsak se hoče pokazati drugače kakor misli.
«Ni tud’ tukej en vovk pod ovčjo kožo skrit?
Ni tud’ en Judež tu v’ perjazno plajš zavitV
Ni v’ tu, kar gugle nas, Charybdis spreminena?
Ni tu, kar ziblo nas, ona sladka Siržna?
Ni tu, kar liže nas, on Joabinsko spak?
Ni tu, kar glado nas, on mačk, en lisjak?
Ni v’ tem' skrit on goluf, katiro nam persega?
Ni 1111’ on izdajavc, k’tir’ z’ nami v’ skledo sega?
Na ta en šulc, katir’ živeti nam želi?
Ni ta pod varliam skrit, k’tir’ v’ jamo nas teži?
Ni vso sprebernenu, zagornonu, zakritu?
Ni vse tu šemastu, lažnivu in’ zavitu?» (II, 55).
Toda, piščal, utihni! Dovolj sem pol; ves svet je «pudelball».
Iz narodnega življenja je zajet «Pogovor med Špelo inu Metko čez fante, katiri se skrivajo, ko se boje, de be njeh v’ žovd nauzeli* (II, 56—59).
1	Goedoke, Grundriß zur Geschichte der deutschen Dichtung. 2. Aufl. Bd. III, 352.
3	Ivoätomuja, -o pri Pohlinu: Dor Türken-Paradios, regnum millenarium.
Slišali smo že pesnika navduševati kranjske fanto, da naj se ne skrivajo po gorah, ampak junaško gredo v boj za svojega cesarja; vlogo pesnikovo prevzame sedaj Meta. Spela je prinesla iz Ljubljane poročilo, da morajo dekleta, ki 'ta pust si moža ne dobe», k vojakom in moški se jim že porogljivo posmehujejo, češ to bodo korenjaki, pred katerimi bodo bežali Prusi kakor zajci. Meta je takoj pripravljena postati vojak in raje bi ne hotela biti živa, ko se potikati po gozdovih, «koker se klatejo Urh, Jernej in’ Andrejo. «Ako bi vedela za tebe in tvojo junaštvo cesarica,» pristavi hudomušno Spela, «gotovo bi te povišala za vojvodinjo, bila bi vsa v zlatu kakor kaka kraljica in bolj bi se bliščala ko solnce.» Soveda Meta vse to odklanja, zadosti je za njo, da ima urne roke. Ne boji se grdih hrvaških hlač, ki bi jih morala kot vojak nositi; saj mnoge ženske bi rade vse premoženje za ene hlače dale, «deslih ble stergane».
«To hlače bodo nam veliku lepši stale,
Kolccr tem fantani, k’tir’ pred žovdam so boje;
Namost njoli bomo mo njim svojo kikle d&le . . .»
Špela: «Molči, nesrečna hlačarca, da te fantje ne slišijo, sicer te tudi tvoj Martin več ne pogleda!» Meta: «Tega se ne bojim, ker Martin je junak; ni ga bilo treba županu s silo ujeti, ni še se tresel pred puško. Ko odide v boj, bom se veselja jokala, da je moj ljubi korenjak, ki ne pozna strahu pred svincem. Toda kaj poreko Ljubljančanko k temu povelju?» Špela: «Nekatere čepijo boječe doma za pečjo, druge pa so pogumne kakor ti in se hočejo srčno vojskovati pod rumeno zastavo in so braniti tudi z — zobmi, v Meta: «To so junakinje, ki zaslužijo čast in spoštovanje vesoljnega sveta; z njimi se hočem združiti, torej zbogom, Špela!» — Ali je naša gorenjska Spartanka svoj naklep izvršila in kako so je borila z ljubljanskimi amazon-kami, o tem pesnik molči. Efektni konec pogovora pa nam pokvari «spevo-rečnek» s pozivom k posnemanju teh junakinj:
«O, Fantji! vas ni sram, še zmiraj zajci biti ?
Glejte, kaj Metlia, kaj to šibko d’vice st’ro!
Kje v’ jamo jo njeli sram so po tatinsku skriti;
Za babo vas jest, njoh doržim jost za može.» (II, 59).
«Kdur nabuga jo brez Buga» (III, 19—22). To nam kaže sledeči dogodek : Jernej obišče ponoči svojega prijatelja Andreja, ki pokliče ves vesel hitro svojo ženo Moto, da gostu s čim postreže. Mota skoči urno s posteljo in vzbudi tudi svojega sina in hčer, da bi ji pomagala čim proje pogostiti Jerneja. Hčerka Minka uboga mater, fant pa se preobrne na ležišču, spi dalje in se niti ne zmeni za materin ukaz, naj nabere na vrtu za gosta lepih jabolk. Tridna Minka pa izvrši urno svoje dolo, zakuri peč in ulovi piško tor steče tudi na vrt po jabolka, ko vidi, da ne sluša brat niti očeta.
Toda glej čudo! Jabolka se ji izpremene v zlato, in začuje se glas iz neba: «Vse tu moji Minki šliše.» Spričo tega nastane v hiši veliko veselje. Deček se prebudi, si zaželi zlatih jabolk, spleza na drevo, toda veja se mu odlomi, in neposlušni sin si zlomi vrat. — Ničesar bi ne pripomnili tej dogodbici, ako bi ji pesnik ne dodal moraličnega priveska, ki nam skvari še zadnjo trohico užitka:
«Sem otroci portocite,
Glejte fauta in dekle Tor so bugati uči to Umu svojo starojšel Oh otroci! gdur nabuga Jo na sreča, jo brez Buga.» (III, 22.)
«Teli staršov kletvine nasrečne konc» (III, 23—27) nam slika žalostni pogin Kletbodove rodbine zaradi preklinjanja. Nesrečni sin piše svojemu očetu, da ga je njegova kletev že dovolj preganjala, da je nebo postalo gluho za vsako prošnjo, zato proč prošnje, upanje, nebesa, vero! Le toliko časa še želi živeti, da dokonča pismo, potem pa konec življenju! Oče ga je vklel ter mu vzel srečo in življenje. Sinovo pismo polno obupa umori mater; ko jo vidi Kletbod mrtvo, popade nož ter si ga zasadi v srce, da se zvali mrtev na tla. — Da no manjka neslanemu pripovedovanju običajnega moraličnega namečka, to je jasno.
Celih osem strani aleksandrincev je potreboval pesnik, da je spreobrnil Pitovina (nomen est omen!), velikega ljubitelja polnih kozarcev, v vernega
—	abstinenta! Z veliko natančnostjo nam slika vse točke tega originalnega preobrata «Sodne dan enega pijanca» (III, 29 — 36) sledeče: «Pijanček Titovin prirogovili pozno v noč domov. Na njegovo vpitje mu odpre skrbna ženica vrata in ga pelje v sobo. Pijani mož se krega, kriči in kolne. Vse mu je pretesno; čelešnik prevrača kozličke pred njim, preveč sveč mu v hiši gori, miza in stoli — vse pleše okrog njega. Toda pametna žena je že napravila načrt, kako bo odvadila moža pijančevanja. Prav prijazno mu streže in mu ponuja uspavalne pijače, dokler se ne zvrne mož za mizo in ne zaspi. Tu pokliče Marjeta hitro posle, ki odneso gospodarja v klet, kjer ga žena sleče in položi na tla. Nato zamaši skrbno vsa okna, prevleče klet s črnim suknom, postavi sredi kleti črno pregrneno mizo in zraven nje tri stole. Na mizi prižge samo malo lučko, pred mizo pa napiše: «S’ prahu se ti peršl, in prah se zupet ti.» Nato obesi na stroj) oster meč in zraven tehtnico pravice, pod meč položi strašne bukve. — Marjeto je samo strah vseh teh priprav, ki ji pa še ne zadostujejo. Pripelje še tri najete angele in jih posadi k mizi, potem ko jih je naučila, kako naj govore. Sama se preobleče v hudiča ter si naredi rep in roge. Svojega pijanega moža vklene v težke verige in se skrije nato. — Ko se vzbudi pijani soprog, se ga polastita strah in groza, ker ne ve, kje je in kaj pomenijo vse te stvari krog njega. V tem se odpre za
njim brezno; ogenj švigne kvišku, iz breznu skoči Marjeta, preoblečeni hudič, in ga vleče pred sodnike. Z izpremenjenim glasom začne tožiti moža in naštevati njegove grehe. Bil je hujši kot živina, kor ta pozna mero in neha piti, kadar ima dovolj. Ni se zmenil za opomine svojo žene; zapravil je zdravje, zapil življenje in umrl v požrešnosti. Angel, ki je bil na strani Marjete, pritrdi njenim besedam, nakar začne brati sodnik zgodovino pregrešnega življenja Pitovinovega. Iludič stopi pred Pitovina, ki prosi zaman milosti, in ga hoče odvleči s seboj, kar se oglasi angel na sodnikovi desnici in pi-osi za Pitovina, češ da jamči zanj, da se bode poboljšal. Iz usmiljenja do vdove Marjete si premisli sodnik in ukaže hudiču, naj odklene pekla vrednega moža in mu naj da piti življenje iz solnčnega potoka. — Angel postavi urno pred Pitovina zlat kozarec in mu veli: «Pij pamet, pij življenje in se nauči biti človek!» Pitovin prime kupico in jo izprazni na dušek, nakar pade na tla in vsled omamljive pijače kmalu zaspi. Nato se angeli in hudič urno preoblečejo, posli pridejo, zavijejo gospodarja v mrtvaški prt in ga polože v hiši na oder. Marjeta zažge kadilo, da napolni dim hišo, obleče so črno, nameže si s čebulo oči in se vsede žalostna polog mrtvaškega odra. Pitovin so kmalu prebudi in začne vstajati. Marjeta hoče zbežati, pa ne moro. Pitovin pa gleda debelo in se čudi, čomu beže ljudje pred njim. Skoči z odra in vpije: «Ljudje, ne bojte se, saj som živ!» Kar zagleda na tleli čepečo strahu prepadeno ženo. Vzdigne jo, Marjeta se na videz razveseli, da je oživel njen mož, ga objame in posluša, kaj se jo godilo s Pitovinom in kako je prišel do tega, da je obljubil pošteno živeti.» — Tako radikalno sredstvo bi menda tudi dandanes ne ostalo brez zaželjenega uspeha . . .
Mnogo opevano snov o ženski radovednosti nam slika Fol. Dev v ponesrečeni pesmi «Paradiž» (III, 37—39). Nekoč so je Neža hudovala čez Evo, ker se je dala zapeljati po kači in sram bi jo bilo, ako bi ona storila kaj sličnega; trdnejša je od vsakega moža. Mož bi moral odpotovati in za slovo naroči Neži, da ne sme jezditi Sultana. Komaj so poslovita, -Neži berš serblivost pride • ter hoče jezditi hišnega čuvaja. Kor se ta ne more ubraniti neprijetne teže, začne cviliti in jo vgrizne. V tem pridirja mož domov in Neža ga grdo ozmerja, ker je skušal	ubogo revico na	tak način. Toroj	bi
tudi naša Neža na Evinem mestu	ne	ravnala drugače.
Ako jo navdušil tako malenkostni motiv izdajatelja zbirke, da ga je porabil, potem se nam pač ne zdi	nič	čudno, ako opova	žensko «nezvestobo»
v 30 kiticah! (III, 40—48). Tilnu	je	mati branila so s	Špelo zaročiti; to	jo
gnalo nesrečnega mladeniča v smrt. Že si je nastavil v temnem gozdu puško na čelo; toda v odločilnem trenutku jo prišla neka «baba» čarovnica, ki se je spremenila v zalega fanta, Tiln pa je postal starček s sivo brado. Gresta snubit lepo Špelo; «ženen jest, snubač ti boš.» Spela jo stala na pragu in čakala na Tilna. Starček stopi k njej, jo lopo pozdravi in ji pove vzrok prihoda:
«S’ kusam tem sma perlejtela K’ tebi sem od tod in’ tod,
Ter za kuseno be vzela Rada z’ nama tč na pot.»
Spela je takoj pripravljena se poročiti še tisti pust, ženin pa le pod pogojem, «če niše imela en’ga drug’ga lubega.» Špela se je sladko nasmehnila in rekla, da je nekdaj res imela znanje z nekim Tilnom, pa ga je k sreči že davno odslovila; le novodošlega ženina hoče ljubiti in mu ostati zvesta!
—	Kako je pač bilo njeno začudenje, ko je videla namesto zalega fanta naenkrat staro «babo» pred seboj in iz starčka se preleviti Tilna! Seveda kazen ni mogla izostati in Tiln je prosil čarovnico, da naj Špela živi še osemdeset let brez moža. Toda to še ne zadostuje varanemu mladeniču, zahteva še mnogo hujšo kazen:
«St’rito, de bodo nosila	St’rite,	de bo kormežlava,
Spred cn rönc, en rönc od zad,	Na	pol slepa, škilasta,
Inn do se bo skrivila	Do	bo	kod	lisjak	erjava,
Vsa k’ en sorp na ono plat.	Garjova in pegasta...» (111,47).
Čarovnica jo trikrat poskočila, in Špela je bila taka, kakor si jo je želel Tiln. Osemdeset let je hodila po vaseh okrog in svarila dekleta.
«Al ob, škoda, de minile Njeno lejta vso žo so;
Škoda, de so pozabile Vso dekleta žo na njo.»
Znano narodno pripovedko o zbirališču čarovnic na Kleku je porabil Vodnik za šaljivo pesnitev »Klek» (III, 51—54), ki se odlikuje j)o veselem tonu in živahnem pripovedovanju med vsem pripovednim pesništvom našega almanaha.
4.) «Pisanice» so začele gojiti tudi slovensko basen, ki je bila baš pred nekaj desetletji pri Nemcih v najlepšem cvetju. Kakor za pripovedno pesništvo, tako je značilna poteza tudi za basni — gostobesednost. «Pav inu slave» (III, 55 in 56) tvori prehod od moraličnih pripovesti k basnim, katere je izdajatelj prihranil za četrti zvezek, kakor je večino pripovednega pesništva združil v tretjem snopiču. Vsebina je po večini prav malenkostna. «Medved por Čebelah» (ali «Na sladnost. Satyra» IV, 13 in 14) je našla milost pri izdajatelju «Krajnske čbelice», ki jo je ponatisnil «iz stariga rokopisa» v četrtem snopiču. J. Kosmač je pripisal v svojem izvodu «Čbelice» patra Marka kot avtorja, sodeč pač po pravopisu in jeziku. Vsebina te basni po daljšem zapisku je sledeča: «Vonj prijetne strdi se jo razlil po gozdu in omamil medveda, da se je podal na pot in prosil čebele, naj ga puste kratek čas pri sebi. Počene na tla in si podpira s prednjima nogama glavo, težko od samega premišljevanja, kako bi prišel do medu. Začne se plaziti po vseh
štirih bliže panjem. Toda, komaj je začel lizati okrog žrela, ga že piči čebela v jezik, da začne rjuti od bolečin. Komaj pa ozdravi, se napravi iznova k čebelam, ki ga pa oslepe to pot. Ljudje, ki drve za nasladami, se naj uče na njegovi nesreči, da ne oslepe sami.»
Kar je povedal Vodnik v dveh kiticah svoje basni «Petelinčka», za to je potreboval naš pesnik «kurjega boja» (IV, l'J — 21), namenjenega >na kranjske fante», 84 vrst!
V	16. stoletju je bila «podagra» jako priljubljena snov v pesništvu, navadno v obliki dvogovora. Tako čitamo razen drugih tudi pri Hans Sachsu «Spinne und Zipperlein. Ein kürz gesprech». Slovensko ljudstvo pozna za protin razna imena, kakor putika, podgröm, kostemca, pokostnica, pödagra, kar spričuje, da mu je bolezen dobro znana. O izdajatelju «Pisanic» pripoveduje Pohlin, da ga je na stare dni mučila podagra, torej so ni čuditi, da mu je ta snov bila jako blizu. Obdelal jo je po nemškem vzoru v obliki dvogovora med «putigramom» («putigromom») in polžem. — Putigram blagruje polža, češ da pride vsaj na mize, kamor ne more on nikoli. Bohinjec prekoplje in preišče za njim vse hribe in peči, in kadar ga prinese v Ljubljano, hiti vse vkup. Celo njegova hišica je tako srečna, da se zapre za šalo vanjo tuintam kaka boginja, k njemu pa noče nobena. Putigram si želi spomladi, ki ju bode rešila ječ. Zopet bodeta lazila po vrteli in se izprehajala po senožetih. — Polž pa odgovarja, da mu je ljubša zima ko leto, ker pade poleti njegova cena popolnoma; še na vrtih so ne smo pokazati, ako hoče ostati živ. Svari putigrama, naj si nikar ne želi biti njemu enak, ker bi moral imeti potem tudi roge, kateri bi le kazili lepo njegovo glavo. Najbolje je, da ostane vsak pri tem, kar je.
Basen o «Levu in podgani» (IV, ‘25 in 26) je znamenita le zaradi toga, ker je vplel pesnik v daljši redakciji narodno pesem o živalski svatbi. — Lirski fragment z basniškim ozadjem lahko imenujemo trikitično pesem «Na svojega nekedanega dobrutneka sončna roža» (IV, 15), ali še z bolj poetičnim naslovom v drugem rokopisu: «Clytia k Belinu al soncu». Solnčna roža hrepeni po solnčnih žarkih, katerih že dalj časa ni videla. S čim je vendar razžalila svojega dorotnika, da ji zakriva svoj obraz, morda s kako pesmijo? Naj ji pove in jo «odžali.»
5.) Naši pesniki-začetniki pa so niso učili le pesniškoga jezika v tujini in od tam presajali na domača tla tuje motive, tujo čuvstvovanje in mišljenje, bavili so se tudi mnogo z doslovnimi prevodi v prvi vrsti seveda nabožnega pesništva, a tudi posvetnega niso zanemarjali. Nas zanima tukaj le zadnje.
V	Japljevi rokopisni ostalini čitamo dokaj dovršene prevode iz Gellerta, Kleista, Zachariile, Mos. Mendelssohna, Ilagedorna. «Oda na god ene mlade gospodične» je menda njegovo izvirno delo; obsega dovet kitic po štiri vrstice; toda o kaki «odi» ni najti sledu v celem «umotvoru». «Otročja postela na kmetih» in «Koku se na Krajnskem prosu mane» (14 kitic), sta gotovo
zapiska narodnih pesmi, ker take banalnosti bi vendar ne mogli pripisati izdajatelju sv. pisma, ker presegajo celo Knobeljeve trivijalnosti. — Iz klasične rimske literature je poskušal prevajati o. Marko, ki je podal par vzorcev v svoji gramatiki. Prevode iz Marcijala smo omenili že zgoraj. Najobširnejša prevedena pesnitev je iz Denisovih bardskih spevov «Der Zwist der Fürsten», priobčena v «Pisanicah» (II, 44—52). Snov je vzeta iz kratkega nasledstvenega boja bavarskega leta 1778., ki se je končal za cesarja Jožefa neugodno. Denis ga opeva kot branitelja starih pravic, kot neustrašenega bojevnika proti Frideriku II., akoravno je znano, da njegova vloga ni bila posebno sijajna. — Prevodni del je izdajatelj «Pisanic» združil; naš sledi namreč Edlingovomu prevodu Devove prigodnice: «Lubezn Jožefa II.», kateri je opremljen z že znanim slavospevom «na gn. g. prestavlavca». Nemškega naslova: «Der Zwist der Fürsten, besungen von Sinod den Barden 1778» prevajalec ni poslovenil. Ta Denisova pesnitev obsegajoča tri pesmi je bila tudi drugod z navdušenjem sprejeta. Giuseppe de Coletti, tragli «Arcadi loribarte Teba-nico», jo je prevel in «versi sciolti italiani» (Gorizia per Tommasini 177‘J). Naj sledi par primerov, da vidimo spretnost provajalčevo. Uvod prve pesmi:
«Blick’ zur Hallo, Knabol Sineds Brust Beginnet schwor zu atmen. Daß vielleicht Ein Wetter sich an fernen Borgen hobt.
Ein Wetter, Liedermund! Wo zeucht cs her?
Herunter von den Bojen. Ich erstand Und trat ins Froie. Siehe mit dem Wähn,
Der Donau zogs herunter wie die Nacht Gebirgig, koileschwanger ...»
♦Von fant! von so ozri! Poglej iz zolenio!
Glej Sinodov’ serco tesnu kok diha, bie Kok silnu! Vreme strah od deleč k’ nam vali Sem z’ Bojarskeli strani. Kod gorra že kupi Nakvišku černa noč, som Dunava njo vleče K’ nam doli ...»
V	drugi pesmi se slave junaki, ki so se udeležili boja in tam poje pesnik
o	Hrvatih:
«Euch grüßet das Lied, Männer der Ehre!
Ileldenbewohner Kroatiens!
Gleich fertig den nervigen Arm Zum Pflugo, zum Schwerte zu strecken!
Zwar ist er euch fremd der deutscho Gesang;
Doch habt ihr auch Barden und liebet das Lied.
Ich hab’ euch behorcht. Es quoll euch herauf Tieflangsam und fiirchterlichornst.
Fäuste des Todes! Ilir ließt in friedlichen Hütten Braut, Kinder und Eltern. Die weineten nicht.
Sie wußten, ihr ziehet für ihren
Und eueren Josef zu bluten, zu siegen» . . .
«Vas urne, vas zveste llrovatske vojšake,
Poštone, korajžne, navtrudno junake Pozdravlajo citro, katerih roko K’ oranju, k’ strelanju so zmiraj volne.
Vam petjo teh Nomcov scer znanu še ni,
Al viteško pesmo tud’ lubeto vi.
Od krajla Mathjaža sem glišal na glas Veselu prepevat jest morsikrat vas.
Moški junaki I vi niste po.sili Ženke, otroke, očete pustili Preliti z’ lubezne za Jožefa kri;
Pertekli z’ veselam ste sömkaj sami» . . .
Slovenski prevajatelj je rešil svojo nalogo prav častno. No le v besedilu, tudi v metriki se kreta prosto. Marsikaj je izpustil, ničesar bistvenega dodal, seveda ga je tuintam zapeljalo nesporazumljenje na kriva pota, vendar so taki slučaji na vseli osmih straneh razmeroma redki. Pesniška forma pa nam kaže, koliko so se naučili v tem oziru naši pri Denisu in njegovih pristaših.
6.) Slednjič zaslužijo «Pisanice» našo pozornost, ker so prinesle prvi tiskani dramatski poskus z naslovom «Opereta» (II, 13—29). Obe pri-godnici pred opereto nam kažeta pot, kamor se jo hodil učit naš libretist. Italija je domovina melodram, kantat, operet, od koder so romalo v lahkotnih napevih tudi čez nemške odre. Naša opereta je skoraj gotovo izvirno delo, a za vzor je služil Pietro Metastasio (1G98—1782), ki je napisal 27 melodram mitološke, zgodovinske in romantiške vsebine. Akoravno je živel 52 let na dunajskem dvoru, vendar je močno vplival na dramatike v domovini. A tudi Ljubljančanom Metastasio ni bila neznana osebnost. L. 1740. so predstavljali v Ljubljani njegovo «Rosmiro, drama per mušica»; Japelj je priredil za občinstvo Metastasijevo spevoigro «Artakserkses», ki pa je ostala v rokopisu. Na našo opereto spominjata po svoji zunanji obliki Motastasijeva «Egeria» in «II trionfo d’amore.» — Naša opereta nima naslova; po glavnem junaku jo imenujemo «Belin»1. Spisal jo jo najbrž Dev, uglasbil pa Jakob Zupan, učitelj blizu Kamnika, ki je bil muzikalno zelo naobražen. Pred igro je kratek «zapopadk», ki nas seznani z vsebino operete: Bellin (sonce) ena senca dobrutliveh Oblastnikov bode za svoje lubeznivoste inu krotkoste volo od Ilhodarjov za Boga goriuzet; za leto čast so Burja (vetr) teh nausmileneh
' Pravopisno in slovniško popravljen ponatis «Bolina» jo izdalo 1. 1869. Dramatično društvo v Ljubljani. (Slovenska Talija C. zvozek.)
Gospodarjev senen, zabstojn muja. On bo zavržen ter iz špotam za svoje hudobnoste volo iz Rhodarskeli ottočec stiran.» Ta mitološka vsebina obsega tri nastope: 1.) «Nymfe, teh Bogov gospodične», 2.) Burja in nimfe, 3.) Belin, nimfe, Burja.
Vsebina operete je sledeča: «Te prepevne prežei I. nastopje» nam kaže «Rhodarske ottočece iz morjam obdane», na sredi lepi solnčni steber Belinu, njihovemu bogu na čast. V barki se otoku bližajo tri nimfe: Sejvina (Ceres), Rožnecvitarca (Flora) in Sadjanka (Pomona) ter s petjem častijo Belina, ki je obdaril otok z goricami in senčnimi gozdovi. Ko so izstopile, pravi prva v recitativu svoji sestri, da hitro prineso darove solnčnemu bogu! Flora podari bele lilije («limbarje»), znamenje deviške čistosti, škarlatno-rdeče vrtnice ljubezni, vijolice in blede «berkončece» v dokaz podložnosti in udanosti. Pridruži še se jima tretja, in druga za drugo pokladajo svoje darove na oltar in se končno zjedinijo v slavospevu na Belina. Prihodnjo arijo pojo spet vse tri in žele, da Belin sam pošlje zlat ogenj z nebes in sprejme daritev tor sežge dar («aldov»), kar se tudi zgodi. Darovi počasi pogorijo, nimfe pa med tem izražajo svojo srečo, ker jih je Belin uslišal. V tretji kitici si želijo ljubezni Belina, tudi same ga hočejo vedno goreče ljubiti. Si ca se njim vnamejo in jih goreče pokladajo na oltar. V sledečem recitativu opozarja prva, da prihaja huda ura; druga ji nasprotuje, češ da pride le dobrodejni dez za njen vrt. Zdajci se zablisne in nato zagrmi. Pridivja veter in vse tri se hitro v Čolnu rešijo pred Burjo, ki prihaja brzih korakov.
Drugi nastop. Ko vidi Burja, da beže nimfe pred njim, jih obsuje z najgrsimi imeni in se roti, da mu še danes morajo oltar postaviti in mu darovati, če ne, se bo srdito maščeval. Potem zapojo arijo: «Ha! Burja je mož,» ki ne zna podložnih ljubiti, ve le groziti, hrast se mu klanja, smreka se pripogiblje, tako vladati zna le on. Nimfe se vrnejo, Burja pa meneč, da mu vsled strahu postavijo oltar, so odstrani. Toda Nimfe imajo le še hujše besede zanj. Burja so srdit vrne:
«Tumpo! Tapel Macafuro!
Šemo, buče brez mužgan!
Feflo! Cujne! Cape! Gure!
Je vam Burja toku znan?
Lajno! Zajne!»
Nato pojo vsi skupaj. Burja jih hoče prisiliti, da ga molijo, one pa ga zagotavljajo, da tega ne store nikdar. Burja pokliče oblake, strelo, grom, da uniči njive, vrte, vinograde; toda nimfe se ne upognejo takemu trinogu. Nazadnje kličejo Belina na pomoč.
Tretji nastop. Belin pride v solnčnem vozu: «To hudem vremenu pride sonce ermenu.» Takoj zapodi Burjo, da razvesoli svoje udane ter mu prepove
1 Preža, -o pri Pohlinu: Ein Schauspiel, comoedia.
še se kdaj prikazati na otoku in mu odkaže bivališče med skalovjem. Nimfe menijo, da bo imel vsaj tam v samoti svoj oltar, pa Belin mu še to prepove. Burja odide ves jezen in potrt, kar mu nimfe iz srca privoščijo. Nato pokažejo Belinu škodo, ki jo je napravil Burja. Belin jih v recitativu hrabri. Padati začne zlati dež, ki oživi polje, vinograde in vrte. V novi ariji jih tolaži Belin, da naj nikdar ne izgubijo poguma in upanja, naj si bo tudi temno nebo, saj Belin skrbi za nje. Nimfe se mu zahvalijo, na koncu pa pojejo še vsi skupaj arijo in si obljubijo to vez med seboj vedno bolj krepiti!
II. Pesniški jezik „Pisanic“.
Mnogoštevilni med vsebino navedeni primeri nam kažejo dovolj jasno pesniški jezik «Pisanic», in kako vestno so se ravnali tedanji pesniki po zahtovi o. Pohlina, ki pravi v svoji kranjski gramatiki (1768, str. 184) sledeče: «In den Versen soll man sich von den Idiotismen (lestnorečnost) hüten und sich der Synonimen (enakorečnost), Antithesen (prutistavnost), Enallagen (der-gačnost), Ironien (posmehuvačnost), Hyperbolen (zvišatelnost), Miosen (zmajn-šatelnost), Prothesen (perdaljonost), Diäresen (rezdejInost), Metathesen (pre-stavlenost), Ilinwcgnehmungen (odložnost), Apokopen (odseknost), Synekdochen (skupjemanost), Anastrophen (prebračnost) u. d. befleißen. Der Gebrauch und die Natur machen einen zum Versmacher zum geschicktesten, was sonst Mühe und Kopfbrechen nicht zuwegen bringen.» Teh zahtev pa niso našli nikjer lepše izpolnenih ko v bardskih pesmih Denisa (njegov vzor Klopstock je bil našim pesnikom predaleč); vsaj v prigodnicah se kaže ta odvisnost prav jasno. Tu imamo popolnoma učenjaški značaj, brez vsega narodnega življenja, alegorično simboliški uvodi, burni nagovori, poosebitev in opisi narave, tesna zveza pesnika z muzo, patos na neprimernem mestu s komičnim učinkom, utrudljivo dolgo perijode, ponavljanje besed, kopičenje vprašanj, medmetov itd.: vse to se nahaja v «Pisanicah» neštetokrat. — Gottsched trdi v svoji poetiki, da pesnik lahko v pesmi posnema n. pr. ptičje petje, in naši ljubijo posebno onomatopoetične efekte. Pesnik oponaša glas poštne trobente, glas senic, kako se ustavljajo konji, posnema kovače itd. — Dovolj je staroklasičnih reminiscenc; vendar skušajo imena poganskih božanstev nadomestiti z novimi slovenskimi, in tako najdemo Hromaka, Modrice, Belina, Burjo, Sejvino, Rožnecvitarco, Sadjanko itd. Večina teh imen je nastalo v Pohlinovi glavi; škof Hren še sicer pozna pristna slovenska božanska bitja, toda koncem 18. veka so bila že pozabljena, čudne spako priporoča Pohlin za pesništvo namesto starih bogov v svoji slovnici (1. izd. str. 184 in 185; 2. izd. ‘22(5 in 227).
Šolska poročila.
I.
Učiteljstvo.
A. Izpremembe.
Začetkom šolskega I. 1905./190G. so iz učiteljskega «bora izstopili:
Ignacij Pokorn, c. kr. gimn. profesor, ki mu je podelilo c. kr. naučno mini-sterstvo z dne 2. junija 1. 1905., štev. 14.064, izpraznjeno ueitoljsko mesto na državni gimnaziji v Mariboru.
Kuno Hočevar, namestni učitelj, imenovan za rednega učitelja na državni nižji gimnaziji v Kočevju z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 3. maja I. 1905., štev. 15.460.
Hinko Klesnik, namestni učitelj.
Vstopili pa so v učiteljski zbor:
Začetkom šolskega leta:
Jakob Teršan, namestni učitelj na državni gimnaziji v Kranju, imenovan za rednega učitelja na zavodu z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 30. avgusta 1. 1905., štev. 30.657.
Janko Lokar, bivši namestni učitelj na državni gimnaziji v Mariboru.
Fran Gnjezda in Pavel Holeček, učiteljska pripravnika.
Jan. Lokarja in omenjena učiteljska pripravnika je potrdil c. kr. deželni šolski svčt kranjski za namestne učitelje z razpisom z dno 2. oktobra 1. 1905., štev. 4910, ter objednem podredil Fr. Gnjezdo in P. Holečka strokovnjaškemu vodstvu profesorja dr. Jos. Pipenbacherja, oziroma profesorja dr. Iv. Tertnika.
V	drugem polletju:
Dr. Janko	Bezjak, glavni	učitelj na c. kr. učiteljišču v Mariboru, imenovan
za	profesorja na	zavodu z razpisom c. kr. naučnega	ministerstva z dne 22. januarja
1.	1906., štev. 2123.
B. Odpusti.
Z razpisom z dne 2. junija 1. 1905., štev. 19.566, je dalo c. kr. naučno ministerštvo docelen, oziroma delen odpust profesorju dr. L. Požarju za šolski leti 1905./1906. in 1906./1907., da obdrži še nadalje začasno vodstvo in pouk (10 do 12 ur na teden) na tukajšnji mestni višji dekliški šoli, zajedno pa tudi uči, ako bi bilo treba, kakih 5 ali 6 ur na teden na zavodu samem.
Ista šolska	oblast je dala z	razpisom z dne 28.	februarja 1. 1906., štev. 4934,
odpust obolelemu	profesorju dr.	Jan. Bezjaku tor	dovolila, da ga nadomešča v
pouku kak namestni učitelj do konca šolskega leta 1905./1906.
Z razpisom z dne 21. avgusta 1. 1905., štev. 28.760, je odvezalo c. kr. naučno ministerstvo ravnatelja Fr. Wiesthalerja učne dolžnosti za šolsko leto 1905./1906., da urodi Iatinsko-slovenski šolski slovar.
Učiteljsko osebje koncem šolskega leta.
A.	Za obvezne predmete.
	1	 Ime in značaj	l [ az-rednik v razredu	Učil v razredu	Što-vilo ur na teden
]	i Fran Wiesthaler, c. kr. ravnatelj VI. činovn. roda		Poučevanja oproščen	~
i 2	Janko Bezjak, <lr. modroslovja, c. kr. šolski svetnik in profesor VIII. činovn. reda			Za II. polletje na odpustu	—
i 3	Ignacij Fajdiga, c. kr. profesor VII. činovn. reda, varuh prirodoslovnim učilom	VIII.	Matematiko v V., VI., VII. in VIII. — Prirodoslovje v VII. in VIII.	18
! 4	Oton Jauker, dr. modroslovja, c. kr. profesor, varuh zemljepisnim in zgodovinskim učilom		Nemščino v VII. in VIII. — Zemljepis in zgodovino v V., VI., VII. in VIII.	19
1 5	Davorin Karlin, c. kr. profesor VII. činovn. reda	III. a.	Latinščino, grščino, nemščino in slovenščino v III. a.	17
6	Fran Kropivnik, dr. modroslovja, c. kr. profesor	—	Zemljepis v I.a. — Zomljopis in zgodovino v II. a., 11. b., III. a., III. b. in IV.	21
7	Gregorij Pečjak, dr. bogoslovja, c. kr. profesor, svetni duhovnik, propovednik, varuh knjižnici podporne zalogo	—	Verouk v vseh razredih	22
8	Josip Pipenbacher, dr. modroslovja, c. kr. profesor, varuh dijaški knjižnici, c. kr. voj. oskrb. akcesist v rezervi	VTI.	Latinščino v VIL — Grščino v VI. in VIL — Propedov-tiko v VII. in VIII.	18
9	Lovro Požar, dr. modroslovja, c. kr. profesor VIII. činovn. reda, začasni vodja mestni višji dekliški šoli	—	Latinščino v V.	6
10	Davorin Sinkovič, c. kr. profesor VIII. činovn. reda, varuh prirodopisnim učilom	II. b.	Matematiko in prirodopis v La., I. b., II. a. in II. b.	20
	Ime in značaj	Raz- rodnik v razredu	Učil v razredu	Število ur na teden
11	Ivan Tertnik, dr. modroslovja, c. kr. profesor VIII. činovn. reda, varuh učiteljski knjižnici	VI.	Latinščino v VI. in VIII. — Grščino v VIII.	10
12	Josip Wester, c. kr. profesor, c. in kr. poročnik v rezervi, prideljen bos.-hercegov. pešpolku štev. 2	IV.	Latinščino, grščino in nemščino v IV. — Slovenščino v V. in VIII.	18
13	Jakob Teršan, c. kr. redni učitelj	v.	Latinščino v III. b. — Grščino v III. b. in V. — Slovenščino v IV.	18
14	Fran Gnjezda, namestni učitelj	II. a.	Latinščino in slovenščino v II. a. in II. b.	20
15	Pavel Holeček, namestni učitelj	I.b.	Latinščino in nemščino v I. b. — Slovenščino v I. b. in III. b.	18
10	Pavel Kozina, dr. modroslovja, izprašan namestni učitelj, voditelj šolskih iger	III. b.	Matematiko v III. a., III.b. in IV. — Prirodopis, ozir. prirodo-slovje v III. a., III. b., IV., V. m VI. — Zemljepis v I. b.	23
17	Janko Lokar, namestni učitelj	I. a.	Latinščino in slovenščino v I. a. — Nemščino v I. a. in III, b.	18
18	Janko Šlebinger, dr. modroslovja, izprašan namestni učitelj	—	Nemščino v II. a., II. b., V. in VI. — Slovenščino v VI. in VII.	18
B.	Za neobvezne predmete.
1.)	Fran Brunet, c. kr. profesor na	državni višji realki, je	učil	telovadbo
v	3	oddelkih po 2 uri na teden.
2.)	Friderik Juvančič, c. kr. redni	učitelj	na državni višji	realki, je učil
francoščino v 1 tečaju 2 uri na teden.
3.) Fran Novak, c. kr. profesor	na I. državni	gimnaziji,	je	učil	slovensko
stenografijo v 2 tečajih po 2 uri	na	teden.
4.) Dr. Mihael Opeka, c. kr. profesor na državni višji realki, je učil laščino v 1 tečaju 2 uri na teden.
5.) Aleksander Pucskd, c.	kr.	profesor	na	I.	državni	gimnaziji,	je	učil
nemško stenografijo v 2 točajih	po 2 uri na	teden.
6.) Davorin Sinkovič, c. kr. profosor (gl. A, štev. 10.), je učil lepopisje v
2	točajih	po 1 uro na teden.
7.)	Fran Suher, c. kr. glavni učitolj	na c.	kr. učiteljišču, je	učil	risanje v
3 tečajih po 2 uri na teden.
8.) Josip Vedral, učitelj «Glasbene Matice», jo učil petje v 2 tečajih 5 ur na teden.
*-
Pomožni sluga: Ivan Gril.
II. dr/,, gimn.	o
II. Učni načrt.
Podlaga pouku v obveznih predmetih je v obče splošno veljavni učni načrt (objavljen v 2. izdaji z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 23. februarja 1900, štev. 5146). Učni načrt za nemščino v I.in II. raaredu določuje naučnega ministerstva razpis z dne G. julija 1892, štev. 11.297. Glede na učni jezik v
4	nižjih razredih veljajo za zavod pravila, ki jih je izdalo c. kr. naučno mini-sterstvo za slovenske oddelke tukajšnje I. državne gimnazije z n are d bo z dne 22. julija 1882, štev. 10.820. Po tej je:
a)	V I. in	II. razredu slovenščina učni jezik pri vseh učnih	predmetih,	izvzemši
deloma	nemščino, ki so ji odločene 4 ure na teden.
b)	V III. in IV. razredu je nemščina učni jezik pri nemščini	in	grščini.	Pri	prelaganju	iz Cezarja v IV. razredu se sme poleg slovonščine	uporabljati	tudi
nemščina. V III. razredu se uči nemščina 3, v IV. razredu 4 uro na teden.
c) V odnosno-obveznili ali na izvoljo danih predmetih razen petja je učni jezik nemški, imenstvo jo podajati sploh v obeh jezikih.
Razredom višje gimnazije določuje ministerska naredba z dne 4. avgusta 1900, štev. 22.102, nemščino kot učni jezik pri vseh predmetih, izvzemši slovenščino, pri katere pouku služi slovenščina kot učni jezik (v zmislu razpisa c. kr. naučnega ministerstva z dne 20. septembra 1873, štev. 8172).
Pregled predmetov,
ro opredeljen ih po posameznih ra/redih in teclenakili urah.
Predmet	rt ►—1	. |	rt	r=i	III. a.	III. b.	h-1		HH	. ►—« P*-	IIIA	S k upaj
Verouk	2	2	t 2	2	1 2	■ 2	2	2	2	2	2	22
Latinščina	8	8	8	8	6	(i	| 6	0 (1		5	5	72
Grščina	—			—	5	5	4	5	5	4	5	33
Nemščina	4	4	4	4	3	3	4	3	3	3	3	38
Slovenščina	3	3	2	2	3	3	2	2	2	2	2	26
Zemljepis in zgodovina	3	3	4	4	3	3	4	3	4	3	3	37
Matematika	3	3	3	3	3	3	3	4	3	3	2	33
Prirodopis	2	2	2	2	2	2	—	2	2		—	12 (I. polletje) j 16 (11. polletje)
j Prirodoslovjo	—		—	—	2	2	3	—	—	3	3	13 (1. polletje) 9(11. polletje)
Propedevtika								-	—	2	2	4
Skupaj	25 !	25	25	25	27	27	28	27	27	27	27	290
Neobvezni predmeti.*
I.	Telovadba.
V tom predmetu so se poučevali učenci v treh oddelkih, razdeljeni po svoji spretnosti v tri tečaje (vsak oddelek 2 uri na teden). V I. oddelku so bili združeni večinoma učenci I.a. in I. b. razreda, v II. oddelku učenci H.a., II.b., III.a III b in IV., v III. oddelku pa učenci V., VI., VII. in VIII. razreda.
Učni načrt:
V I. tečaju so je prevadila tvarina, ki jo propisnje učni načrt (razglašen z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 12. februarja 1897. 1 štev. 17.261) za I., II. in (deloma) III. razred, v II. tečaju tvarina, propisana za III., IV. in
V.	razred, v III. tečaju pa tvarina, propisana za VI., VII. in VIII. razred.
Na orodju se je vadilo v I. oddelku v dveh, v II. in III. oddelku pa v po treh telovadnih oddelili; proste in redovne vaje so se vršile v vsakem oddelku skupno.
Udeležba: v I. polletju 48 —f- 9 —j— 7, v II. polletju 24 —f- 22 —f- 12 učencev.
2.	Petje.
V tem predmetu so se poučevali učenci v dveh tečajih, in sicer nastopnim načinom:
I. tečaj a, b (začetniki, 3 ure na teden).
Predmet temu tečaju so bili temelji petja do vštetih durovih načinov in vaje v jednoglasnem petju.
Udeležba: v I. polletju 59, v II. polletju 52 učencev.
II. tečaj (unisono in moški zbor, 2 uri na teden).
V tom tečaju so so prepevale pesni cerkvenega in zbori posvetnega značaja; razen tega so so vežbali učenci v petju na podlagi zbirk: Zöllner, 40 kleine Ge-sangitbungen, in Concono, 50 Le?ons de Cliant, op. 9.
Udeležba: v I. polletju 36, v II. polletju 20 učencev.
Glasbe in petja so jo učilo več učencev v šoli «Glasbene Matice».
3.	Lepopisje.
Pouka v tem predmetu so se udeleževali učenci nižjih razredov v dveh tečajih, in sicer deloma svojevoljno, deloma zaradi slabe pisave primorani od učiteljskega zbora na predlog razrednikov.
V I. tečaju (1 uro na teden) so se vežbali učenci v genetiški razvijanili črkah slovonskega tekočega pisa.
Udeležba: v I. polletju 28, v II. polletju 37 učoncev.
V II. tečaju (1 uro na teden) so se vežbali učenci prvega oddelka v genetiški razvijanili črkah nemškega tekočega pisa, učenci drugega oddelka pa so se na isti način urili v francoskem okroglem pisu in naposled v grških črkah.
Udeležba: v I. polletju 21, v II. polletju 27 učencov.
*	V risanju, francoščini, laščini, slovonski stenografiji in II. točaju nemško stenografije so so poučevali učenci tega zavoda skupno z učonci I. državne gimnazije, v vseli drugih neobveznih prodmotih pa posobej.
4.	Risanje.
V tem predmetu so se poučevali učenci v treh točajih po 2 uri na teden.
Učni načrt:
I. tečaj: Risanje po naravnih listih, prosto risanje s čopičem in prostolehtno vaje z ogljem in svinčnikom. Po obliki z nevtralnim tonom in z naravnimi barvami so se slikali in s svinčnikom skicirali naslednji listi: lovorjev, španskega bezga, ajde, krhljike, maklena, lipe, topola, breze, jagodo, osata, regrata, hrasta i. dr. Uporabljali so se nekateri v okraske (vrstitve, bordure, centrične in somerne tvore) na podlagi geometriških osnovnih likov. Prostolehtno vaje: krožnica, pakrožnica, spirala in kombinacije teh črt.
Udeležba: v I. polletju 14, v II. polletju 12 učencev.
II. tečaj: Pojasnjevala so se porspelctivna načela na navadnih predmetih iz učenčevega obzorja in na podlagi vsakdanjih prikazni. Risanjo po tipičnih modelih za posamezne učence z jedno in dvema kredama. Slikanje navadnih predmetov v perspektivni leži, cvetov in voj po naravi. Navodila za skiciranje pokrajinskih motivov.
Udeležba: v I. polletju 18, v II. polletju 12 učencev.
III. tečaj: Narisovanjo starovinskega in domačega posodja, grških in renesančnih okraskov; slikanjo po modernih bojnih predlogah. Kisanje glav po reliefih in doprsnicah. Skiciranje figuralnih detajlov in človeških podob po naravi. Slikanje metuljev, cvetlic, školjk, polžev, ptičev, navadnih predmetov, tihožitij in pokrajinskih motivov po naravi.
Udeležba: v I. polletju 11, v II. polletju 9 učencev.
5.	Stenografija.
n ) No m ška.
V tem predmetu so se poučevali učenci IV. do VIII. razreda v dveh tečajih po 2 uri na teden.
Učni načrt:
V I. tečaju: Korespondenčno pismo (t. j. nauk o besedotvoritvi). — Učna knjiga: Gabelsbergers Stenographie von Prof. A. Heinrich, umgearbeitet von Pucskö-Hempel.
Udeležba: v I. pollotju 34, v II. polletju 24 učencev.
V II. tečaju: Dobatno pismo ali stavkovno krajšanje. — Učna knjiga: Prof. A. Heinrich, Debattenschrift des Gabolsbergorschen Systems, IV. Auflage.
Udeležba: v I. polletju 9, v II. polletju G učencev.
t>) Slovonaka.
V tem predmetu so so poučevali učenci IV. do VIII. razreda v dveh tečajih po 2 uri na teden.
Učna knjiga: Fr. Novak, Slovenska stenografija, I. in II. del, v Ljubljani, 1900 in 1901.
I. tečaj (2 uri na teden): Korespondenčno pismo.
Udeležba: v I. polletju 18, v II. polletju 14 učencev.
II. tečaj (2 uri na teden): Dobatno pismo.
Udeležba: v I. polletju 4, v II. polletju 3 učenci.
6.	Laščina.
Pouka v tem predmetu so se udeleževali učenci IV. do VIII. razreda 2 uri na teden.
Učni načrt:
V I. polletju: Najpotrebniši osnovni nauki laške slovnice (na kratko, per summa capita); vaje po učni knjigi: A. Mussatia, Italienische Sprachlehre; proste govorniške vadbe. — V II. polletju: Berilo: A. Manzoni, I promessi sposi (lažja mesta, posebno poglavja s pogovori).
Udeležba: v I. polletju 18, v II. polletju 7 učencev.
7.	Francoščina.
V tem predmetu so se poučevali učenci IV. do Vlil. razreda 2 uri na teden.
Učni načrt:
Glasoslovje in oblikoslovje, motodiško razporejeno. Določni in nedoločni spolnik, sklanjatev in spol samostalnikov, pridevnik, zaimek, števnik, prislov, predlog, osnovni pojmi o glagolski spregatvi. Motodiško urejeno narekovanje, učenje na izust in recitovanje prostih, predelanih vaj in beril, na njih sloneče razgovarjanje po I. delu Weitzenböckove knjige: Lehrbuch der französischen Sprache.
Udeležba: v I. polletju 17, v II. polletju 14 učencev.
III. Učne
l-ci bodo služile pouku v obveznih
Predmeti	I. razred	II. razred.	III. razred	IV. razred
3 O L. 03 >	Voliki katekizem ali krščanski nauk, po izvirniku avstrijskih škofov. V Ljubljani, 1896.	Lesar, Liturgika, 3. in 4. nat.	Karlin, Zgodovina razodetja božjega v stari zavezi.	Karlin, Zgodovina razodetja božjega v novi zavozi.
Latinščina	Dr. Tominšek, Latinska slovniea.* Wiesthaler, Lat.-slov. vadbe za 1. gimn. razr., 3. nat.	Kermavner, Latinska slovnica, 1. in 2. nat. Wiesthaler, Lat. - slov. vadbe za II. gimn. razr., 2. nat.	Kermavner, kakor v II. razredu. J. Golling, Chrestomathie aus Cornelius Nepos u. Q. Curtius Rufus, 1. in 2. nat. Dr. Požar, Lat. vadbe za III. gimn. razred.	Kermavner, kakor v II. razredu. Caesar, commont. do beli. Gali., ed. Prammcr, 4.,	5. in (5. nat. Ovids au8gowählto Gedichte. cd. Sedlmaycr, 4.,	5. m 6. nat. Dr. Požar, Lat. vadbe za IV. gimn. razred.
Grščina		-	Curtius - Hartei, Griechische Schulgrammatik, 21. nat. Schenkl, Griechisches Ele-montarbuch, 19. nat.	Curtius - Harte], Griechische Schulgrammatik, 24. nat. Schenk 1, Griech. Elo-montarbuch, 19. nat.
Nemščina	Willomitzer, Deutsche Gramm., 8. do 11. nat. Štritof, Deutsches Lesebuch filr die 1. u. II. Gymnasialklasse, 2.nat.	Willomitzer, Deutsche . Gramm., (>. do 10. nat. Štritof, Deutsches Lesebuch für die I. u. II. Gymnasiulklasso, 2.nat.	Willomitzor, Deutsche Gramm , (5. do 10. nat. Štritof, Deutsches Lesebuch für d. III. Gym-nasialklusso.	Willomitzor, Deutsche _ Gramm., G. do 10. nat. Štritof, Deutsches Lesebuch für die IV. Gym-nasialklasso.
Slo- venščina	Sket - Janežič, Slovonska slovnica, 8. nat. Sket, Čitanka, I., 3. nat.	Sket - Janežič, Slovonska slovnica, 8. nat. Sket, Čitanka, II., 2. nat.	Sket-Janožič, Slovenska slovnica, 8. nat. Sket, Čitanka, III.	Skot-Janežič, Slov. slovnica, 8. nat. Sket, Čitanka, IV.
Zemljepis in zgodovina	Vrhovec, Zemljepis za ^ srednje šolo, I. stop. Kozenn-Haardt, Atlas, 43 Kart., 3G. do 8‘J. nat.	Božek, Zemljopis za II. in III. gimn. razr., 2. nat. Mayor - Kaspret, Zgodovina starega veka. Atlant, kakor v I. razr., poleg njega še: Putzgor, Histor. Schulatl., 21. do 27. nat. ali Kiepert, Atlas antiquus, 6. nat.	Božok, kakor v II. razr. Mayer - Kaspret, Zgodovina srednjoga veka. Atlanti, kakor v II. razr. (razen Kicporta).	Mayor - Kasprot, Zgodovina novega veka. Jesenko, Avstrijsko-ogorska monarhija. Atlanti, kakor v III. razr.
Matema- tika	Matek, Aritmetika, I. del. Matek, Geometrija, I. dol.	Kakor v I. razredu.	M atole, Aritmetika, II. del. Matek, Geometrija, II. del.	Kakor v 111. razredu.
Prirodo- znanstvo	Pokorny-Erjavec, Živalstvo, 3. nat. Paulin, Rastlinstvo.	Kakor v I. razredu.	Senekovič, Fizika. 2. nat. Ilintorlechner, Mineralogija.	Senekovič, Fizika., 2. nat.
Modro- slovnapro- pedevtika	-	-		-
* Ako jo odobri vis. c. kr. naučno ministerstvo do začetka prihodnjega šolskega leta.				
knjige,
pi-tidiiiotili v šolskem 1. 1906./1907.
Y. razred	YI. razred	YII. razred	YIII. razred
Wappler, Lehrbuch der kath. Religion, 1. Teil (Einleitung), 6., 7. in 8. nat.	Wappler, Lehrbuch dor kath. Religion, II. Teil (Glaubonslehro), 4., 5., 6. in 7. nat.	Wappler, Lehrbuch dor kath. Religion, III. Teil (Sittenlehre), 6. nat.	P. Meinrad Bader, Lehrbuch der Kirchengosch., 4. in 5. nat.
Scheindler, Latein. Schul-gramm., 3., 4. in 5. nat. Sedlmayer- Scheindlor, Latein. Übungsbuch für dio ober. Kl. aerGymn., 1.,	2. in 3. nat. Livii ab urbo condita lib. 1.,	II., XXI., XXII., ed. Zingerlo, 2., 3., 4., 5., 6. in 7. nat. Ovidij, kakor v IV. razr.	Lateinische Grammatik, kakor v V. razredu. Lat. Übungsbuch, kakor v V. razredu. Klouček, Vergils Aonois, 3., 4. in ß. nat. Sallustii bell. Jugurth.,cd. Scheindler, J. in 2. nnt. Caesar, de bell, civili, ed. Dinter. Cicero, orationes in Ca-tilinam, ed. Nohl, 1., 2. in 3. nat.	Latoin. Grammatik, kakor v V. razredu. Lat. Übungsbuch, kakor V.	razredu. Vergils Aonois, kakor v VI.	razredu. Cicero, pro T. Annio Mi-lone or., ed. Nohl, 1. in 2. nat. Cicero, orationes in Cati-linam, kakor v VI. razr. Cicero , Laolius, do ami-citia, ed. Schiche, 1. in 2. nat.	Latein. Grammatik, kakor v V. razrodu. Latein. Übungsb., kakor v V. razredu. Q. Horatii Flacci carmina selocta, od Huemor, 4., 5. in G. nat. Tacitus, Histor. Schriften i in Auswahl, ed.Weidner, 1. in 2. nat.
Curtius - Hartei, Griech. Schulgrammatik, 17. do 22. nat. Schonkl. Griechisches Ele-mentarbuch, 18. nat. Schenkl, Chrestomathie aus Xenophon, 13. nat. Homer, Ilias von A. Th. Christ, 1. in 2. nat.	Griech. Gramm, in Griech. Elomentarbuch, kakor v V. razredu. Homer, Ilias, kakor v V. razredu Herodoti hist. lib. VIII., ed. Holdor. Schenkl, Chresthomatie aus Xenophon, ü. do 12. nat.	Griechische Grammatik in Griech. Elomentarbuch, kakor v V. razredu. Schonkl, Chrosthomatio aus Xenophon, kakor v VI. razredu. Homers Odyssoo, ed. A. Th. Christ, 2., 3. in 4. nat. Demosthenes, ausgowähl. Reden, ed.Wotke, 1. do 4. nat.	Grieohischo Grammatik in Griech. Elemontarbuch, kakor v V.,ozir.Vl. razr. Homers Odyssee, ed. A. Th. Christ. 2. do 4. nat. Platons Apologie des Sokrates und Kriton, ed. Christ, 1. do 3. nat. Platons Lachos, ed.Christ, 3. nat. Sophokles, Antigone, ed. Schubert, 5. nat.
Willomitzer, Deutsche Gramm., ü. do 10. nat. Kummer-Stejskal, Deutsches Lesebuch, V. Teil, 6., 7. in 8. nat.	Willomitzer, kakor v V. razrodu. Kummer-Stejskal, Deut. Leseb., VI. Teil (Ausg. B, ohno mittelhocndout. Toxt), 3. nat.	Kummer-Stejskal, Deut. Lesebuch, VII. Teil, 4. in 5. nat. Gootho. Iphigenie; Schiller, Kabale u. Liebe, Maria Stuart (Graeserjev.izd.)	Ku mmer - Stejska 1, Dout. Lsb., VIII. T., 3. do 5. n. Goethe, Torquatto Tasso; Schiller, Die Jungfr. von Orleans ; Grillparzer, Weh’dem, der lügt! Lessing, Laokoon (Gracsor).
Sket-Janežič, Slov. slovnica, 8. nat. Sket, Slov. čitanka zaV. in VI. razred, 3. nat.	Sket-Janežič, Slov. slovnica. 7. nat. Skot, Slov. čitanka za V. in VI. razr., 3. nat.	Sket, Staroslovenska čitanka. Sket, Sloven. slovstvena čitanka za VII. in VIII. razred, 2. nat.	Sket, Staroslovenska čitanka. Sket, Sloven. slovstvena čitanka za VII. in VIII. razred, 2. nat.
Zeche, Lehrbuch der Geschichte «los Altertums f. obere Klassen, 4. nat. Supan, Geograph., 9. do 11. nat. Atlanti, kakor v II. razr.	Zeoho, kakor v V. razr. Zeohe, Gesch. d. Mittelalt. für obere Klassen, 2. nat. Supan, Geographie, kakor v V. razr. Atlanti, kakor v III. razr.	Zeoho, Geschichte der Neuzoit, 1. in 2. nat. Supan, Geographie, kakor v V. razredu. Atlanti, kakor v III. razr.	Zeeho -Schmidt, Österr. V aterlandskunde. Supan, Geographio, kakor v V. razredu. Atlanti, kakor v III. razr.
Močnik, Lohrb. d. Arithm. u. Algebra f.Oborgymn., 25. do 29. nat. Močnik, Lohrbuch dor Goom. f. obere Klassen, 25. nat.	Močnik, Lehrb. dor Arithmetik u. Algebra, 25. do 29. nat. Močnik, Lehrbuch der Goom., 23. nat. Adam, Logarithmon.	Močnik, Lohrbuch dor Arithmetik u. Algebra, kakor v VI. razredu. Močnik, Lehrbuch der Geometrie, 23 nat. Adam, Logarithmen.	Močnik, Lehrbuch der Arithmetik u. Algebra, kakor v VII. razredu. Močnik, Lehrbuch der Goometrio, 23. nat. Adam, Logarithmen.
l)r. Scharitzcr, Mineralog. und Geologie, 5. nat. Wottstcin, Leitf. d. Bot. für Mittelschulen, 1. in 2. nat.	Gräber, Loitfaden der Zoologie, 2. in 3. nat.	Wallontin , Lehrbuch der Physik, 12. in 13. nat.	Kakor v VII. razredu.
-	-	Lindner - Loclair, Allgemeine Logik, 1., 2. in s. nat.	Lindtner und Lukas, Lehrb. der Psychologio, Wien 1900.
JV.
Prebrana tvarina.
A.	Iz latinščine.
III.	n. razred. Borila iz «Chrestomathie aus Cornelius Nepos und Q. Curtius Rufus» (ed. J. Golling), in sicer iz Kornelija Napota: Miltiades, Themistocles, Aristides, Ciruon, Epaminondas, Pelopidas; iz Kurcija Rufa borila št. I., III.—VII.
—	Na izust: Themistocles, c. 7: < Athenionses suo consilio — in patriam ossent recepturi»; c. 9: »Themistocles ad te veni . . . venire patiaris»; Epaminondas, c. 6.
III. b. razred. Berila iz «Chrostomathie aus Cornolius Nepos und Q. Curtius Rufus« (ed. J. Golling), in sicer iz Kornelija Ncpota: Miltiades, Epaminondas; iz Kurcija Rufa berila štev. I.—V., VIII,—X., XIV., XVI., XX. — Zasebno berilo: Iz Kornelija Nepota: Bole, Košir, Tominec: Aristidos. Iz Kurcija Rufa: Bregar: ber. štev. VI.; Gabrovšek: bor. štev. VII. — Na izust: Miltiades, c. 4, Epaminondas, c. 5.
IV. razred. Caesaris Comment. do bello Gallico, lil). I, III, IV, c^ 1—4,
VI,	c. 11—20. — Zasebno berilo: Borštnik, Gosar, Lovšin, Rus, Savelj Anton: Caesar, comm. lib. II. — Na izust: I., c. 14. — Ovidii Metamorph.: Quattuor aetates (tudi na izust).
V. razred. T. Livii ab urbo condita lib. (ed. Zingorle). Praefatio 1—6. Lib. I, c- i—6; 8-13, 16, 18—21, 24 — 26, 32, 34—36, 39—44, 46 — 48; (zasebno berilo, obvozno za vse učence: c. 49—60). — Lib. XXI, c. 1—20; (zasebno berilo, obvezno za vse učence: lib. XXI, c. 38—52). — P. Ovidius (ed. Sodlmayor): Metamorph.: Die große Flut, Phaethon, Der Raub der Prosorpina, Niobo, Daodalus und learus, Orpheus und Eurydico, Schlußwort. — Fasti: Am 1. Januar, Der 4. Februar, Der
I. März. — Tristia: Abschied von Rom, Selbstbiographio. — Zasebno berilo: Č i ž m a n: Untor Barbaren. D e q u a 1: Cyparissus. G or w ai s s: Torminalia, Caristia. Gabrovšek: Trauriges Alter. Jošt: Achill und Cycnus. Kete: Der Tod des Achill, Achill und Cycnus. Koder: Deukalion und Pyrrha. Koritzky: Perseus und Andromeda. Kovačič: Die Zauberin Circe. Kržan in Ločnik: Porseus und Andromeda. Lojk: Die Lehrendes Pythagoras. Lovšin: Arachne. Maršič: Unter Barbaren. Počkaj : Frühling in Tomi. Polan : Aesculapius in lloin. Pernat: Des Sängors Unsterblichkeit, Die Griechen in Aulis. Potorlin: Die Töchter des Minyas, Porseus und Atlas. Rodič: Die Zauberin Circe. Troboj: Frühling in Tomi. Volka vrh: Die Freuden des Landlebens, Widmung an Gormanicus. Železnik: Am Geburtstage der Gattin. — Na izust: Liv.: lib. I, c. 16 (6—8), c. 24 (4 — 8). — Ovid.: Dio große Flut, Phaethon, v. 100—125, Schlußwort.
VI. razred. Sailustius: Bellum Jugurtliinum (cd. Scheindler). — Cicero: In Catilinam oratio I (ed. Nolil). — Vergilius (ed. KlouČck): Ecloga I et IX; Georgicon lib. I, v. 1—5; II, v. 319 — 345, 458 — 540; III, v. 339 — 383; IV, v. 116—148; Aeneidos lib. I, v. 1—441. — Zasebno berilo: Bolo: Vergilius, Georgicon lib. II, v. 109—176. Dostal in Uran: Cicero, ln Catilinam oratio
II.de Gloria in Lobo: Vergilius, Ecloga VII. Mohorič: Vergilius, Georgicon lib. III, v. 478 -566. Zajc: Vergilius, Georgicon lib. IV, v. 159 — 227. — Na izust: Sailustius, Bellum Jugurtliinum, cap. 10, 14, 24. Cicoro, In Catilinam oratio I, cap. 1; Vergilius, Ecloga I, Georgicon lib. I, v. 1 — 5, lib. III, v. 458 — 494; Aeneidos lib. I, v. 1 —11, 418—436.
VII. razred. Vergili us (od. Klouček):	Aeneis, lib. I,	v. 305 — 756, lib. II,
IV,	v. 1—392. Cicero: De imperio Cn. Pompei (ed. Nohl);	Laclius	(ed. Schiche).
Zasebno berilo: Dežela: Verg. Aen. lib. III. Luschützky: Verg. Aon. üb. VI. Močnik: Verg. Aen. lib. VI, v. 1—300. Peklaj : Verg. Aen. lib. IX. — Na izust: Vorg. Aen. lib. II, v. 1—56.
VIII. razred. Horatius (ed. Hucmer):	Carmina, lib. I,	1 3 7	11 22 24
28,	29, 31; lib. II, 2, 3, 6, 9, 10, 13, 14,	15, 16, 18, 20;	lib. III,’	16,’ 17,’ 30;
lib. IV, 3, 8, 9; Epodon 2, 7, 13; Satir. lib. I, 1,6; lib. II, 6; Epistul. lib. I,
2> 20. — Tacitus (ed. Weidner); Germania c. 1 — 27.; Annal. lib. I, 16 30.,
XV, 38—45. — Zasebno berilo: Kavčič: Iloratius de arte poetica liber. Sovre: Horatius, Carmina (skoro vsa, ki se niso brala v šoli). S tar 6: Iloratius, Carmina, lib. III, 8, lib. IV, 7. — Na izust: Horatius, Carmina, lib. 1, 1; lib. II, 3, 6,
10,	14; lib. III, 30; lib. IV, 3. Tacitus, Annal. lib. XV, c. 44. (Ergo abolcndo rumori — in usum nocturni luminis urerentur.)
B.	Iz grščine.
V. razred. Xenophon (Chrestomath., ed. K. Schenkl): Anabasis, Nr. I—IV, VI. Homeri Ilias (ed. Christ), lib. I.— Zasebno berilo: Gerwaiss: Xenophon, Cyrup., Nr. I; Jolenec in Peterlin: Xenophon, Cyrup., Nr. VIII; Kržan in Šušteršič: Xenophon, Anabasis, Nr. V; Železnik: Xenophon, Memorab., Nr. I.
—	Na izust: Homeri Ilias, lib. I, 1 — 100.
VI. razred. Homeri Ilias (ed. Christ), lib. III, VI, VII, XVIII, XXII. Herodot (ed. Holder), lib. VI, 1 — 50, 94—140, Xenophon (Chrestomath., od. K. Schenkl) Cyrup,, VI, 11 — 12, 29- 32. — Zasebno berilo: Bolo: II. lib. IV, v. 4—215. Dostal: II. lib. XII; Ilc: II. lib. V, v. 1—211. Devičnik : II. lib, XIX, v- 1	112. Mohorič: II. lib, XIX, v. 113 do konca. Škrbec in Zajc: II. lib. XXIII, v. 1—214. — Na izust: II. lib. VI, v. 335—409.
VII. razred. Demosthenes (od. Wotkc): Olynth. I, III; nsqI z% eior/vr^; y.aiu (lhX. III. Homer: Odyssee (ed. Christ), lib. I, V—VIII. — Zasebno berilo: Cepudor: Ilom. Od. lib. XIII. — Na izust: Ilom. Od. lib, I, v. 1 — 10.
VIII. razred. Platon: Apologia Socratis (ed. Christ), Euthyphron (ed. Christ), l'haedon, c. 64—67 (ed. Christ). — Sophokles: Aias (ed. Schubert-IIüter). — Homer: Odyssee (ed. Christ), lib. XVII. — Zasebno berilo: Platon, Kriton (ed. Christ [za vso učence obvezno]); posebej še: Kavčič: Platon, Symposion; Sovre: Platon, Gorgias. — Na izust: Platon, Apologia, c. 1.; Sophokles, Aias, v. 1—35, 134—181.
C.	Iz nemščine.
V. razred. Izbor iz nemške čitanke. — Zasebno berilo: Gabrovšek: «Sappho». Jošt: «Die Ahnfrau». Koder: «Dor Kaufmann von Venedig», Kranjc: «Hermann und Dorothea». Ločnik: «Zriny». Počkaj: «Das goldeno Vlies». Pel an: Ebers «Atys und Adrast» (na izust). Pernat: «Die Braut von Messina». Peterlin: Ibsen, «Der Volksfeind». Rodič: «Othello». Troboj; «König Ottokars Glück und Ende». Tršar: «Die Räuber». Velkavrh: Baumbach, «Zlatorog». Železnik: «Die Jungfrau von Orleans». — Na izust: «Die Kraniche dos Ibykus». «Erlkönig». «Schäfers Sonntagslied«. »Gefunden». «Cita mors ruit», «Adler und Taubo».
VI. razred. Razen izbora iz nemško čitanko šo: Lessing: «Mina von liarn-holm> in «Emilia Galotti». — Zasebno berilo: Božič: «Des Meeres und der
Liebe Wellen». Dos tal: «Maria Stuart». Ganoni: -Ein treuer Diener seines Herrn». Ile: 'Wilhelm Tell». Knavs in Levißnik: «Julius Caesar». Mohorn;: .Fiesco». Petkovšek: «Götz von Berlichingen». Punčuh: «Dio Ahnfrau>. Sečnik: «Iphigenie auf Tauris». Solan: Hebbel, «Nibelungen» in «Kapuzinerpredigt» iz Schillerjeve igre «Wallenstein» (na izust). Skubic: «Die Räuber». Skerbec: «Sappho». Uran: «Der Traum ein Leben». Ustar: «Kabale und Liebe». Zajc: «König Ottokars Glück und Ende». — Na izust: «Die beiden Musen».
VII. razred. Poleg posameznih beril iz nemško čitanke še: Goethe: «Iphigenie auf Tauris»; Schiller: «Maria Stuart» in (kot zasebno borilo, obvozno za vse učence) «Kabale und Liebe». — Zasebno berilo: Copudor: «Wallenstein». Dolinar in Favai: «Werthers Leiden». Kodor in Vrhovnik: «Wilhelm Tell». Kodrž:	«Dio Braut von Messina». Kristan:	«Der Kaufmann von
Venedig». Klissel: «Die Räuber-, Lavrič: «Aus dom Leben eines Taugenichts» in «Rom» (Zola). Luschützky: «Studien» (Stifter). Mlakar: «Romeo und Julie». Močnik: «Julius Caesar». Peklaj: «Egmont» in «Hermann und Dorothea». Rupnik: «Macbeth» in «Dio verlorone Handschrift». Senčar: «Die Ahnfrau». Stojkovič: «Othello» in «Ilannoles Himmelfahrt». — Na izust: Vse pesmi, ki jih propisuje kanon.
VIII. razred. Posamezna borila iz nemške čitanke, zlasti izbrana mesta iz Lossingovo «Ilamburgischo Dramaturgio». Poleg tega: Lessing: «Laokoon» (izbrana mesta); Goethe: «Torquato Tasso»; Schiller: «Die Jungfrau von Orleans»; Grillparzer: «Weh’ dom, der lligt» (zasebno berilo, obvozno za vse učence). — Zasebno berilo: Aleš: «Ilero und Leander». Borštnik: «Ein Sommernachtstraum». Bratina: «Maria Stuart». Domicelj: «Götz von Berlichingon». Grebenc: «Das goldene Vlies». Kavčič: «Iphigonio auf Tauris» in «Wallenstein». Lončar: «Fiesco». Oblak: «Der grüne Heinrich*. Poženel: «Der Kaufmann von Venedig-, Prijatelj: «Wallenstein». Sovre: «Faust» (I. Teil). Starö: «Ilero und Leander» in «Werthcrs Leiden». Vadnal: 'Iphigenie auf Tauris». Zlatnar: «Dio verlorene Handschrift». — Na izust: Kakor v VIL razredu.
D.	Iz slovenščine.
V. razred. Borila iz čitanko. Izbor iz Aškerčevih balad in romanc; Aškerčeva «Stara pravda». — Na izust: Mutec osojski (Aškerc), Svotopolkova oporoka (Aškerc), Smrt carja Samuela (Pagliaruzzi), Jeftejeva prisega (Gregorčič), Ubežni kralj (Levstik).
VI. razred. Berilo iz čitanke. Izbor iz Gregorčičeve in Kettejeve liriko.
—	Srbsko čtivo: Kosovo (izdal St. Novakovič). — Zasebno berilo: Ilc in Punčuh: «Lepa Vida» (v romanu in drami). Knavs: «Cyklamon» in «Agitator». Bole: «Luterski ljudje». Škerbec in Ustar: «Na Zorin j ah». Mohorič: «Romeo in Julija». Skubic: «Dosoti brat» (v romanu in drami). Uran: «Rokovnjači» (v romanu in drami). — Na izust: «Krst pri Savici» (v izboru). «Oljki . Iz «sonetov nesreče» št. 1, 5, 6.
VII. razred. Berila iz slovstveno čitanko do Vodnika. Izbor iz novejše slovenske proze.
VIII. razred. Berila iz slovstvono čitanko, obnovitev Prešernovih sonetov, balad in romanc. — Na izust: Moj spominek (Vodnik), sonet Matiju čopu (Pre-šeron), Trojno gorje (Jenko), Življenje ni praznik (Gregorčič).
Y.
Naloge.
A.	Za nemške sestavke.
V. razred. Domače naloge: 1.) «Erlkönig» und «Erlkönigs Tochter». (Ein Vergleich.) — 2.) Der Grundgedanke dos Gedichtes «Der Tod des Tiberius». — 3.) Die wesentlichen Eigenschaften der Idylle, nacligowiesen am Gedichte von Voß «Der siebzigste Geburtstag». — 4.) Sclierasmin, ein treuer Diener seiner Herren.
— 5.) Gedankengang und Lohre der Parabel «Dio Kreuzschau» von Chamisso. — Ü.) Inwiefern worden durch lloison die Bando, dio uns an Heimat und Vaterland knüpfen, befestigt? — Šolske naloge: 1.) Kenntnisse sind besser als Reichtum. (Abhandlung.) — 2.) Eine Ankunftsszeno auf dem Bahnhof. (Schilderung.) —
3.) «Des Lebens ungemischte Freude ward keinem Sterblichen zuteil». — 4.) Der Fluß ein Freund und ein Feind des Menschen. — 5.) Dio Poesie dos Abends. (Schilderung.) — 6.) Der Geizhals. (Ein Charakterbild.) — 7.) Wie gedenke ich die kommonden Ferien zu verleben?
VI. razred. Domače naloge: 1.) Das deutsche Heldonlebcn. (Schilderung nach dem Ilildebrandsliede.) — 2.) Rüdiger von Bechlarn. (Ein Charakterbild.) —
3.) Über dio Notwendigkeit des Studiums fremder Sprachen. (Abhandlung.) —
4.) Hans Sachsens Beschreibung der Hauptstadt Wien. — 5.) Dio Charakteristik der patriotischen Oden Klopstocks. (Nach dem Lesebucho «Aus den Oden» 7—12.)
— 6.) Die Betrachtung der Natur erhebt und erniedrigt den Menschen. (Abhandlung.) — Šolske naloge: 1.) Unsere Naturgontisse. (Schilderung.) — 2.) Eino alte Burgruine erzählt ihre Geschichte. — 3.) Die Weihnachtsbrauche in meiner Heimat. — 4.) «Euch, ihr Götter, gehört der Kaufmann, Güter zu suchen geht er, doch an soin Schiff knüpfet das Gute sich an». (Schiller.) — 5.) Was verdankt die Kultur der Erfindung Gutenbergs? — 6.) Lob des Landlebens. (Nach dem Gedichte von E. v. Kleist: «Der Frühling»,) — 7.) Lessings dramatische Tätigkeit.
VII. razred. Domače naloge: 1.) «In jeder Zeit war die Poesie der Inbegriff der Fehler und Vollkommenheiten einer Nation, ein Spiegel der Gesinnung und der Ausdruck des Höchsten, wonach sie strebt». (Herder.) — 2.) Die Rolle der Monologe in Goethes «Iphigenie auf Tauris». — 3.) Die Ursachen der französischen Revolution. — 4. a) Körper und Stimme leiht die Schrift dem stummen Gedanken, — Durch der Jahrhunderte Strom trägt ihn das redende Blatt». (Schiller: «Der Spaziergang».) b) «Daß der Mensch zum Menschen werde, — Stift’ er einen ew’gen Bund — Gläubig mit der frommen Erde, — Seinem mütterlichen Grund». (Schiller: «Das eleusisclio Fest,».) — 5.) Humanismus, Aufklärung und Liberalismus. — 6.) Dio beiden Königinnen (nach Schillors «Maria Stuart*). — Šolske naloge: 1.) Lessing und Herder. (Ein Vergleich.) — 2.) Die Exposition in Goethes «Iphigenie auf Tauris». — 3.) Goethe im Verhältnis zu den literarischen Strömungen (bis 1775). — 4.) Der Gang der Kulturentwicldung (nach Schillers Gedichten: «Der Spaziergang» und «Das oleusische Fest»). — 5.) Warum mußten Ferdinand und Luise sterben? — 6.) Revolution und Reaktion in der Neuzeit. — 7.) Licht- und Schattonsoiten der Arbeitsteilung. — Prosti govori:
1.) Der Einfluß der griechischen Kultur auf dio übrigen Völker. (Cepudor.) —
2.) Moliere. (Küssol.) — 3.) Krain unter Kärntner Herzogen bis 1278. (Peklaj.)
— 4.) Die Geographie im Altertum und Mittelalter. (Stojkovič.) — 5.) Das griechische Element in der römischen Mythologie. (Kristan.) — 6.) Der Karst und seine Wirtschaftsformen. (Kodrö.) — 7.) Der Aufstand in Dalmatien. (Vrhovnik.)
VIII.	razred. Domačo naloge: 1.) «Das Schlechte ist oft erträglicher als das Mittelmäßige». (Ad. Pichler.) — 2.) Bauern und Landsknechte im 16. Jahrhundert. (Schilderung eines Gemäldes nach Lessings Grundsätzen.) — 3.) Stoff und Form in Schillers Gedichte: «Das Lied von der Glocke». — 4.) «Zwei Männer sind’s, ich hab’ es lang gefühlt, — Die darum Feinde sind, weil dio Natur — Nicht einon Mann aus ihnen beiden formte». (Goethes «Torquato Tasso».) —
5.) Sturm und Drang und Bomantik. — 6.) Bomantischo Züge außerhalb der «Bomantik•. — Šolske naloge: 1.) Warum darf, nach Lessing, der bildondo Künstler den Laoköon nicht schreien lassen? — 2.) «Geendigt nach langem verderblichen Streit — War dio kaiserloso, die schreckliche Zeit — Und ein Bichtor war wieder auf Erden». (Schiller: «Der Graf von Habsburg».) — 3.) Das beste, was wir von der Geschichte haben, ist der Enthusiasmus, den sie erregt». (Goethe.)
— 4.) Der Hof zu Ferrara und zu Weimar. — 5.) Der Gletscher. — 6.) Was hat man bei der Wahl des Berufes zu bedenken ? (Zrolostna naloga.) — Prosti govori: 1.) Erinnerungen an Wien, Karlsbad und Nürnberg. (Starö.) — 2.) Shakespeares Loben und Worko. (Domicelj.) — 3.) Das Wachstum der Großstädte. (Oblak.) — 4.) Individuum und	Gesellschaft	in	der	llenaissance. (Prijatelj.) —
5.) Danton und Mad. Boland. (Bratina.) —	6.)	Der	Schmied in Sage und Ge-
schichte. (Grebenc.) — 7.) Leonardos Abendmahl und Lessings Laokoon. (Starfe.)
— 8.) Dio Erdhummel. (Nach eigenen Beobachtungen: Borštnik.) — 9.) Die Ansichten der Alten über dio Entstohung der Erdo. (Poženel.)
B.	Za slovenske sestavke.
V.	razred. Domače naloge: 1.) Misli, ki	nas navdajajo	v pričetku šolskega
leta. —	2.) Hvala	življenja v mestu in	na kmetih. (Bazgovor	med meščanom	in
kmetom.) — 3.) Povest starega	zvona. — 4.	a)	Kaj	sem videl v «panorami?»
b) Ali je čas, ki ga porabim	za izprehod,	izgubljen? — 5.) Bomantični motivi
v Aškerčevi «Stari pravdi». — Šolske naloge: I.) Narodno blago — priča narodove dušo in zgodovine. — 2.) «Kaj poje, vabi, čuj, tako ljubo? — O jaz poznam ta glas! V božični noči — zvonovi milo vabijo tako». (Jos. Stritar.) — 3. a) Okolje in značaji v narodni pesmi «Mlada Breda», b) Okolje in značaji v narodni pesmi «Mlada Zora». — 4.) Trije prizori iz Jeftejeve prisege. (Po Gregorčiču.) a) Prisega. b) Zmagoslavje, c) Žrtva. — 5.) Orfej in Evridika. (Pripovedka po Ovidiju.)
VI. razred. Domače naloge: 1.) Črtomirov nočni izpad. (Prizor iz «Krsta pri Savici».) — 2.) «Hoj, rojaki, opasujmo uma svetlo meče, plemenita kri po krepkih naših žilah toče!» (Fr. Cegnar: «Bojakom«.) — 3.) Motivi Gregorčičevo lirike. — 4.) Slike v Prešernovih sonetih nosroče. — 5.) «Nova pisarija* in Prešeren. — Šolske naloge: 1.) «Vso doseže, kar mu drago, bodi slava, bodi blago». (Koseski.) — 2.) Vsak jo svoje srečo kovač. — 3.) V znanju je prostost. —
4.) «Naj volja tak krepka, ko tvoje gorč, — naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek, —	ki trgajo	jez i pretresajo brog;	— al’	mirnoponosno	srce naj ti bo,
ko tvoje	spomladi	poljč je cvetno!» (S.	Jenko:	«Našo gore».)	— 5.) Antonio	in
Shylok, dva značaja.
VII. razred. Domače naloge: 1.) V koliko jo upravičen Prešernov izrek «Da le potica da irno slovoče?» — 2.) Umetnost in njen pomen za življenje.—
3.) «Le tisto omiko jaz štojem za pravo, ki voljo zadova, srce in glavo, vse troje!»
(S. Gregorčič, «V obrambo».) — 4.) Prvi brižinski spomenik v jezikovnem oziru.
— 5.) Katere zunanje razmero so ovirale razvoj slovenskega slovstva v 17. veku? Šolsko nalogo: 1.) Na grobu se učimo ljubiti, misliti in živeti. — 2.) Pomočniki v boju za prosveto. — 3.) «Nam, bratje, slove geslo: Srce gori!» (K Stritarjevi sedemdesetletnici.) — 4.) «Grško nam je dalo modrost in lepoto, Rim moč, krščanstvo pa je prineslo ljubezen». (II. Sienkiewicz.) — 5.) Cilji našega hrepenenja. — Prosti govori: 1.) Germanizacija polabskih Slovanov. (Cepudcr.)
— 2.) Stritar kot pesnik. (Est.) — 3.) Moja hoja na Triglav. (Grum.) —
4.) Cankar kot dramatik. (Koder.) — 5.) Baron Čehovin, slavni slovenski junak. (Kodre.) — (>.) Slovenska «moderna». (Kiissel.) — 7.) Mtfderna slovenska lirika. (Lavrič.) — 8.) Davorin Trstenjak. (Mlakar.) — 9.) Tlaka na Slovenskem. (Močnik.)
— 10.) »Stara pravda» v zgodovini in pesništvu. (Peklaj.) — 11.) Murn in Kette. (Rupnik.) — 12.) Janez Trdina in Gorjanci. (Schweiger.) — 13.) Slovaški preporod. (Stojkovič.) — 14.) Pomen Valvazorja za kranjsko zgodovino in narodopisje. (Škof.) — 15.) Rusi pod mongolskim jarmom. (Zupančič.)
VIII.	razred. Domačo nalogo: 1.) «Studia litterarum adulescentiam alunt, senectutem oblectant, secundas res ornant, adversis perfugium ac solacium prae-bent . . .» (Cie. pro Arch. 16.) — 2.) Iloraeijeve misli o nesmrtnosti pesnika, posnete po obeli končnih odah II. in 111. knjigo. (S slovenskim prevodom ode «Exegi mo-numentum aere perennius . . .» — 3.) Kaj pripoveduje in prorokujo Vodnik v odi «Ilirija oživljena!'» — 4.) Stritar bodritclj slovensko mladine. (Slavnostni govor ob pesnikovi sedemdesetletnici.) — 5.) Kako sodim o novejšem slovenskem slovstvu? (Poslanica.) — Šolsko nalogo: 1.) Katere okoliščine so pospeševale ali ovirale razvoj našega slovstva v predreformacijski in v protestantski dobi? — 2.) «Kjer je svobode mnogo, tam jo tudi mnogo zablode, al’ dolžnosti ozka pot jo varna*. (Scliiller-Cegnar.) — 3.) Up in strah — vsebina človeškega stremljenja. — 4.) Misli ob volitvi stanu. Gaslo: «Versate diu, quid ferre recusent, quid valeant umeri». (11 or. a. p. 39). — 5.) V čem so presegali Grki ostalo narode starega voka in kako je vplivala njih kultura na občno prosveto? (Zrelostna naloga.) — Prosti govori: 1.) Plastika v pesništvu. (Prijatelj.) — 2.) Kraško jame na Notranjskem in Cerkniško jezero. (Poženel.) — 3.) O brezžični telegrafiji. (Starč.) — 4.) O jugoslovanski zadrugi, (čeme.) — 5.) Prodiranje proti evropskemu severu. (Oblak.)
— 6.) Vojvodina Kranjska od 1. 1740. do 1835. (Lončar.) — 7.) Josip Döbrovsky. (Vadnal.)
VI.
Učila.
I. Gimnazijska knjižnica, in sicer:
1.) Učiteljska knjižnica (ki jo je oskrboval prof. dr. Ivan Tertnik) so je pomnožila v šolskem letu 1905./06. za 79 del v 69 zvezkih in 79 snopičih ter za 300 šolskih izvestij.
a)	Po nakupu:
«) Časopisov in zbornikov: Verordnungsblatt für den Dienstbereich des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht, 1905. — Zeitschrift für die österr. Gymnasien, 1905. — Zeitschrift für österr. Volkskunde, 1905, 3. in 4.,
5.	in 6. sešit., 1906, 1.— 3. sešit. — Westermanns illustrierte deutsche Monatshefte, 98. in 99. zv. — Der Kunstschutz oder Geschichte der Kunst in ihren Meisterwerken. Herausgegeben von A. Ki.sa, 9.— 50. snop. — Archiv für slawische Philologie. Ilerausgegeben von V. Jagič, 27. zv. — Mitteilungen des Museal Vereines für Ivrain, 1905. — Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1905. — Ljubljanski Zvon, 1905. — Dom in Svet, 1905 (in 15 prejšnjih letnikov). — Slovan, 1904—1905.
— Popotnik, 1905. — Letopis «Slovensko Matice» za 1. 1905. — Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, VII. zvez. — A. Knezova knjižnica, XII. zv. — Slovenske narodne pesmi. Uredil K. Štrekelj, 9. snop. — Slovenska bibliografija, I. del,
3. snop. Sestavil Fr. Simonič. — Prevodi iz svetovno književnosti, II. zv. — Pedagoški letopis, V. zv. — Učno slike k ljudskošolskim berilom, II. del, 3. snop.
— Realna knjižnica, I. del, 5. snop. — Nazorni nauk, I. del, 1. snop. — Poučna knjižnica «Matice Hrvatsko», knjiga XXXI. — Zabavna knjižnica «Matice llrvatsko», 1905. — Slavonska knjižnica «Matice Hrvatsko», 1905. — Hrvatsko kolo. Naučno-književni i umjetnički zbornik. Knjiga I.
ß) Knjig: Jahrbuch des höheren Unterrichtswesens in Österreich, 1906.
— Merguet H., Handlexikon zu Cicero, 2., 3., 4. snop. (E—Z.) — Walde A., Lateinisches etymologisches Wörterbuch, 4.—10. snop. (ti—Z.) — Thesaurus linguae Latinae, vol. II. fase. 8. in 9. — Handbuch der klassischen Altertumswissenschaft. Herausgegeben von Iw. Miillor, III. Bd., 2. Abteil., 2. Hälfte, V. Bd., 2. Abteil.,
1.	und 2. Hälfte. — Iloraz’ sämtliche Gedichte im Sinne J. G. Herders erklärt von K. Staedler. — Goethes sämtliche Werko. Jubiläumsausgabe von Ed. v. d. Hellen, 5., 7., 10., 14., 39. zv. — H. v. Kleists Worke. Herausgegeben von E. Schmidt,
4. in 5. zv. — Geyer P., Der deutscho Aufsatz. — Stejskal K., Deutsche Verslehre. — Vošnjak J., Spomini. — Janežič A. in Bartel J., Deutsch-slovenisches Handwörterbuch. — Marn J., Jezičnik, 1.— 30. snop. — Karasek J., Slawische Literaturgeschichte. — Zgodbe sv. pisma, 12. snop. — Schiviz L. v. Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. — Hoffmann M., Geschichtsbilder aus L. v. ltankes Werken. — Ladendorf ü., Historisches Schlagwörterbuch.
b)	Po darilih:
Podarilo je: Visoko c. kr. naučno ministerstvo: L’enseignemont en llongrie.
— C. kr. deželna vlada kranjska: Landosgesetzblatt für das Herzogtum Krain, 1905 in: Inhaltsangabe i. t. d. (Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, 1905 z «Vsebino».)— Knezoškofijski ordinarijat ljubljanski: Catalogus cleri dioecesis Labacensis, 1906. — Založništvo Graesorjevo: Lykurgos Rede gegen Leokrates. Herausgegeben und erklärt von E. Sofer. (Text und Einleitung und Kommontar.) — Založništvo Ilölderjevo: Schulkommentar zu einer Auswahl aus Vergils Bukolika und Georgika. Von J. Golling. — Schulkommentar zu Livius. 2. lieft, (zu Buch XXL), 4. Heft (zu einer Auswahl aus den Büchern II—VIII und XXVI—XLV). Von J. Golling.
— Založništvo Langenscheidtovo: Tasehonwörterbuch der griechischen und deutschen Sprache. Teil II. (Deutsch-Griechisch.) Zusammengestellt von 0. Güthling. — Založnik Tempsky: Ciceros Rede über den Oberbefehl des Cn. Pompeius. Herausgegeben von Nohl II. 3. Aufl. — Schülerkommontar zu Ciceros Reden für den Oberbefehl des Cn. Pompeius, für T. Ligarius und für den König Doiotarus. Herausgegeben von Nohl II. — M. Tulli Ciceronis Laelius de ainicitia. Ilorausgegoben von Schicho Th.
— Schülerkommentar zu Ciceros Laelius de amicitia. Ilorausgegoben von Klaschka Fr.
— Schülerkommontar zu Tacitus historischen Schriften in Auswahl. Von Woidner A.
— Curtius-v. Hartei, Griochische Schulgrammatik. Kurzgefalite Ausgabe, bearbeitet von Weigel Fl. — Mayer Fr. M., Geographie der österr.-ungar. Monarchie (Vater-
landskundo) für die IV. Klasse dor Mittelschulen. 7. Aufl. — Pisatelj dr. A. B. Jeglič: Knezoškofijski zavod sv. Stanislava v Št. Vidu. — Ravnateljstvo c. kr. državne realke v IV. okraju na Dunaju: Ullrich K., Festschrift zur Erinnerung an die Feier des 50 jährigen Bestandes der k. k. Staatsrealschule im IV. Bezirke in Wien. — Splošno uradniško društvo avstrijsko-ogrske monarhije: Vierzig Jahre Selbsthilfe. Die Entwicklung und Wirksamkeit des ersten allgemeinen Beamten-Vereines der üsterr.-ungar. Monarchie von 1865—1905. — Upravna komisija Postojnske jame: Upravno poročilo upraviteljstva Postojnske jame za 1. 1904. (Verwaltungsbericht der Adels berger Grottenverwaltungskommission für das Jahr 1904.) — Ravnatelj Wies-thaler Fr.: Schülerkommentar zu Vergils Aeneis in Auswahl. Herausgegeben von Sander J. — Tumlirz K., Deutsche Sprachlehre für Mittelschulen. — Kratki hrvatsko-ruski riečnik. — Profesor Karlin D.: Frischauf J., Der Alpinist und Geograph Eduard Richter.
c)	Po zameni:
300 šolskih izvestij.
Koncem šolskega leta 1905./06. šteje ta knjižnica 2636 del v 3396 zvezkih in 772 sešitkih ter 5410 šolskih izvestij.
2.) Dijaška knjižnica, ki jo je oskrboval prof. dr. Jos. Pipenbacher,* so je pomnožila za 20 dol, oziroma 30 knjig, in sicer:
a) Po nakupu (za 15 del, oziroma 18 knjig):
Koledar družbe sv. Mohorja za 1. 1906. — Slovenske večernico, 57. zv. — Andrejka, Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, II. sn. — Vrtec, 1905 (2 izv.).
Dom in Svet, XVIII. 1. (2 izv.). — Planinski Vestnik, XI. 1. — Angoljček, XIII. zv. — J. Verne, Der Einbruch des Meeres, Dor Leuchtturm am p]nde der Welt. — Alte und neue Welt, 41. Jahrg. — Storn der Jugend, XII. Jahrg. — Der gute Kamerad (2 izv.), 19. Folge. — Jugendgartenlaube, Bd. 27. und 28. — Gaudeamus, VIII. Jahrg.
b) Po darilih (za 5 del, oziroma 12 knjig):
Darovali so knjig: ravnatelj Wiesthaler 2, dr. Šlebinger 8, abiturient Kuster 2.
Koncem šolskega leta šteje ta knjižnica (po izločitvi 35 slovenskih del, oziroma 36 nerabnih knjig in 15 nemških del) 1430 slovenskih del, oziroma 1577 knjig, 1281 nemških del, oziroma 1330 knjig, pa	17 hrvaških	dol;	skupaj
2728 del, oziroma 2924 knjig.
II.	Zemljepisna in zgodovinska učila (varuh prof. dr. Oton Janker) so se pomnožila:
Po nakupu:
časopisov: Umlauft, Rundschau fiir Geographie und Statistik, 1906. — Rusch (Becker), Zeitschrift für Schulgeograpliie, 1906. — Zemljevidov: Ilaardt-Orožen, Evropa. — Hickinann, Universaltaschonatlas, 1905.
Vsa zbirka šteje koncem šolskega leta: 98 zemljevidov (v 99 izvodih), 19 atlantov (v 20 izvodih), 22 raznih podob	in tabel,	7	zbirk	podob,	dr. W. llen-
sella zbirko: Modelle zur Veranschaulichung	antiken	Lebens,	1 Felklov	telurij,
2 zomoljski obli in 46 knjig.
*	Na pomoč so mu bili: potošoloc Stanko Volkavrh, šestošolci Anton Selan, Matija Skerbec in Ivan Uran pa sodmošoloc Josip Močnik.
III. Prirodoslovni kabinet (oskrbuje prof. Ig n. Fajdiga).
Zaradi pomanjkanja potrebnega prostora in gledč na bližnjo preselitev zavoda se letos niso nakupila nobena učila.
IV. Prirodopiani kabinet (oskrbujo prof. Davorin Sinkoviči).
a) Kupila so se naslednja učila:
Schmeil: zoologiške stenske tabelo št. 1	4 in botaniške stenske tabelo ät. 1—4.
b) Kupljene knjige:
Dr. v. Wettstein, Botanische Zeitschrift, 1906. — Tliome: Flora von Deutschland, Österreich und der Schweiz in Wort und Jiild, I>fg. 4 5 — 57. — Thome: Kryptogamenflora von Deutschland etc., Lfg. 22—2!).	- Schmeil, Leitfaden der Zo-
ologie. — Schmeil, Leitfaden der Botanik. — Schmeil, Grnndriß der Naturgeschichte:
I. Heft: Tier- und Menschenkunde; 2. lieft: Pflanzenkunde. — Rabenhorst, Kryptogamenflora: Lebermoose, Lfg. 1.
c) Darovana učila:
Osmošolec Stare Bruno je podaril z vrelovcem prevlečeno vrtnico in skorjo vrelovca, prvošolec Ločnik Rajko pa 1 polha.
Razne rudnine in živali so nabirali ter jih potem podarili šoli učenci:
II.a. razreda: Belak Jos., Lavrič Vinko, Stelo Alb., Vadnjal Iv.; II.b. razreda: Železnik Fr.; III. b. razreda: Primšar Mirko; IV. razreda: Privšek Fr.; VII. razreda: Kristan Pavel.
Vsa prirodoznanska zbirka šteje koncom šolskega leta: 421 fizikalnih pri-strojev, 271 vretenčarjev, 2434 brezvretenčarjev, 216 kemikalij, 244 kristalnih vzorcev, 1318 rudnin in geoloških predmetov, 1609 suhih rastlin, 66 stereome-tričnih teles, 235 prirodoznanskih slik, 73 mikroskopnih preparatov, 8 narodopisnih predmetov, 171 del, oziroma 357 zvezkov prirodoznanske in matematične vsebine, skupaj 7252 komadov.
V. Risalna nčila (oskrbuje glavni učitelj Fran Snlior) se letos niso nie pomnožila, ker se ni pojavila nikakršna potreba.
Ta zbirka, ki obseza tudi vsa risalna učila razpuščeno nižje gimnazije kranjske, šteje koncem tega šolskega lota 23 knjig, 24 predložnih zbirk, 173 vzorcev (modelov). 1 sadreno doprsnico, 1 človeško lobanjo, 11 risalnih desk z oporami,
1	pristroj iz steklenih plošč, 1 trikotnik, 1 šestilo, I risalno ravnilo, 1 črtalo in 127 komadov risalnično oprave, skupaj 365 komadov.
VI. C. kr. botanični vrt (pod nadzorstvom c. kr. profesorja na tukajšnji
I.	državni gimnaziji, Alfonza Paulina, in v oskrbi c. kr. botaničnega vrtnarja Ivana Iiulitza). Pravico, uporabljati ga v svoj prid, imajo vsa ljubljanska učilišča. Troške njegovega vzdržavanja zlagata (po naredili c. kr. naučnoga ministerstva z dno 17. aprila 1. 1891., št. 6323) tukajšnji gimnaziji s skupnim doneskom letnih 420 K iz prispevkov za učila, plačevanih od učencev, država z doneskom letnih 420 K in mestna občina, prispevajoča 210 K na leto.
Javna (licejna) knjižnica z letno državno dotacijo 2400 K in v oskrbi c. kr. varuha Konrada Stefana je pod zakonitimi pogoji pristopna učiteljem. Koncem leta 1905. je štela 37.580 dol, in sicer: 57.691 zvezkov, 7766 sešitkov, 3039 listov, daljo 434 rokopisov in 132 zemljevidov.
Deželni muzej Rudolf in um z bogatimi zbirkami iz vseli troh dolov prirodstva, mnogimi starinami in kulturnozgodovinskimi predmeti, ki so jim pridružujejo obilne prazgodovinske najdbe, zlasti ostanki nakolnili stavb na Kranjskem.
VII. Statistika učencev.
»Znamenje + pred številko znači privatiste in izvenredne nčence.)
CÖ
Ph
0
zn
CD 05
4"
co
<N
+
+
O 00 CO *—* CO i
h lO H H
(M
a
>
n
v
0)
u
N
C3
U
>
I I G
I I
+S~
^ 00 co co
co o
iO CD
CO H H l
O	o
I I
01 g I I I II
S'
^ ^
co
co
vo CD O O
05 05
^ »d o
oo^ 05 05 ft
t r-H O
o*
N
►
’8
OJ fi O B
•S 2 d * •-* > ~ o rB no ’■£» ^ N
V p
A
*3
o
t/1
a
- ’-3
o “ s g« 3 «5«
.9 «Jh nS
M
1 goltala
^ •'”* QJ o •,—» O -id
>N -*-* S*>N ^ C« o -2 0> N .£ o _,
^ g0 sc ° s*s
rt o lS
Jz; n S
O)
O
E
o E š
<X> 1ZL QJ .
’3 ff-sl
rÖ «1 jD ® ^ •-3
'P S 'g g s i-p
>02	1-9	0*
CÖ
O»
p
(/5
. co «J bc e. bo« oj ^
Si <D o m bi)
.S.-3 g E '§ .3 -a
rH?-»—J »H O 2 >W ‘P
ä 2.® E 6 ; S
a
i-5 Mk» Pm O W -rj
^ a »	» ft {■>
II. drž. gimn.
4
C<lO5C000-'^'-<«>^O5iOOiTi<
O !>■ <M CO
ZD
CO
CQ
H CO in Ol H
'■# m 00 01 <n
00
01
CM
Ol t> t *
<N
O
05 H N O H
O
CO
^ 05
(M h* O O IM
CO
05
<M
05
ÖJ
CO
CO
^ CD 00 05 ic (M
Ol
H C0 O CO lO H
T*H C0 l" 05 CD I—I
00 r-< i—1 (N
05
Q.
lO
C0
(NCO-^OCDNCOOSOr-KNCO^
hhhhhhhh(M(M(N(NC1
35 CO (M *h (M rH :o ^ (M ^
<M
05 —j—CO CD <M ^ CO ^
00
(M
I- »O
<M
CO
rH (M
:o co co
-(-00 «M
OJ
h .n co ci ei
<M
(M 00^
CO
Cl Cl rH Tjl
<M
CO
»O I- 05 CO (M
(M
CO
ih iß ^ jo CD
O.
M
O?
l§ r >
'5* £ S1 s
» .°t“ AA ‘S**
'•tf	CO ^ 00 <M l- O
rH	CC CO »O I' H CO
O	^	CO	00
GO	O	^	^
^	lO	CO	h
00
co »o o o
o
00
O
(M
o
CO
00 CO Ö 6
^ O) d (N
OJ O
CO
I ^
^ Ö
00 o
CO
? J J
cb čj cb
r—' 00 rH
o
CO
CO CO
®göö
CO CO Tti <N VO
iO Cl (N CO
CO
o
00 CO o
IO
00
^66 CO Cl o ^
00
CO Ol
<M
O C1
CO (N n 6
Cl CI o CO
(M CO o (M
o
• /J
CO
00
Cl
o
00
00
C I <N ö Ö
rH »o
CO
o
s J J
Ol Ö Č>
(M (M (N
o ö Ö
CO ^ (M CO t- (M
I- CO ^ o
00 t>
CO
I	O	I	o
\	00	J
Ö	cb	<N	Ö
<M <N O	(N	rH
O O n n (N CO o ^ CO (M
00 00 Cl (N
S «
r« 03
a ^4
d» >c«
a.®
00
O) ° g »VJ
P*H H-< Ph H-3 H Ph C/2
II.	Podpore.
a)	Ustanove (prim. štev. 101).
> a> <n 1	Imena štipendistov	Razred	Ime ustanove	Podelilni odlok	Znesek v kronah
	Miglič Jakob	I. a.	Mihael Omersa	c. kr. dež. vlade kranjske z dne 24. VI. 1905, Stev. 12.031	60 —
2	Schrey Amon	11. a.	Anton Kos, 1. mesto	c. kr. dež. vlade kranjske z dne 21. VI. 1906, St. 12.970	120'—
3	Lobe Ludovik	11. b.	Anton Umek, 2. mesto	c. kr. dež. vlado kranjske z dne 16. 1. 1906, štev. 547	249-—
4	Tominec Ivan	HI. b.	Martin Lamb in Schwarzenberg, 6. meato	c. kr. dež. vlade kranjske z dne 5. III. 1903, štev. 943	186'—
5	Vodnik Ivan	III. b.	Jurij Töttinger, 2. mosto	c. kr. dež. vlade kranjske z dne 26. VI. 1905, št. 12.285	116' —
(i	Abram Anton	IV.	Pavel Abram	namestništva tržaškega z dno 2. 11. 1906, št. 39.457 (X) 05	532.—
7	Klembas Anton	IV.	Lovro Lakner, 1. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dne 28. XII. 1903, št. 24.987	84 —
8	Žgur Ivan	IV.	Matej Šigur, 1. mosto	c. kr. dež. vlade kranjsko z dno 5. III. 1904, štev. 1521	87-
9	Dequal Fran	V.	Jernej Sallocher, 3. mesto	mestnega magistrata ljubljanskega z dno 15. II. 1905, štov. 3936	100 —
10	Kette Ivan	V.	Dominik Repitsch, 2. mesto	c. kr. dež. vlade kranjsko z dno 14. II. 1903, štev. 3470	60-—
11	Lovšin Ivan	V.	Anton Lesar	c. kr. dež. vlade kranjsko z dno 3. VI. 1905, štov. 9874	128'—
12	Šušteršič Fran	V.	Jurij Töttinger, 3. mesto	c. kr. dož. vlado kranjsko z dno 10. II. 1902, štov. 2895	116 —
13	Vizjak Ivan	V.	Jornej Sallocher, 2. mesto	mestnega magistrata ljubljanskega z dne 6.11.1906, štov. 44.206	100 —
14	Železnik Fran	V.	Fran Knerler, 1. mosto	c. kr. dež. vlade kranjske z dne 23. X. 1902, štev. 11.243	200-—
				Odnos . .	2138-
i >C/2	Imena štipendistov	Razred	Ime ustanove	Podelilni odlok	Znesek v kronah
				Prenos . .	2138-—
15	Lobe Ivan	VI.	Anton Umek, 1. mesto	c. kr. dož. vlado kranjske z dno 28. VI. 1906, št. 13.082	249‘ —
l(i	Kokel Fran	VI.	ces. Franca Jožefa I. jubilejska ustanova mosta Idrijo	učiteljskega zbora c. kr. rudniško ljudsko šolo v Idriji z dno 6. XI. 1905, štev. 453	89-11
17	Mohorič Ivan	VI.	Anton Alojzij Wolf, 3. mesto	c kr. dež. vlade kranjske z dno 30. I. 1902, štev. 2129	152-—
18	Škerbec Matija	VI.	Marija Kosmatscli	c. kr. dož. vlado kranjsko z dno 28. XII. 1903, št. 25.159	200-—
10	Cepuder Josip	VII.	1’olidor Montegnana, 1. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dne 28. XII. 1903, št. 24.989	139* —
20	Koder Fran	VII.	Josip Arco, 2. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dno 18. V. 1904, štev. 9014	67-73-
21	Peklaj Josip	VII.	I. Unbekannt, 2. mesto	c. kr. dož. vlado kranjsko z dno 30. I. 1905, štev. 1940	81-24
22	Senčar Dušan	VII.	ces. Franca Jožefa I. ustanova	c. kr. dež. vlado kranjske z dno 7. 11. 1902, štov. 2760	119-—
2 o	Stojkovič Gašper	VII.	Jeruoj Sallochor, 5. mesto	mostnega magistrata ljubljanskega z dne 15. II. 1905, štov. 3936	100-—
24	Aleš Fran	VIII.	Tomaž Ckrön, 1. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dno 30. V. 1904, štov. 10.361	83 —
25	Poženel Karol	VIII.	Ivan Kallistor, 8. mesto	c. kr. dež. vlade kranjsko z dno 15.1.1900, štov. 18.961 ox 1899	502 —
				Skupaj . .	392008
h) Podporna zaloga. Večina naših učencev, ki so do mala kmetskih roditeljev sinovi, je z doina tako ubožna, da bi so ne mogla šolati v mestu, ko bi no imela trdno in zanesljive zaslombe v občeznani milosrčnosti tukajšnjega prebivalstva. Zavod sam sieor dosloj šo ne zmaga nikakršnega podpornoga društva ali stalnega podpornoga zaklada. Da so jo pa vondar vsaj kolikor toliko olajšala sirotnikom beda, hvala za to gre mnogim dobrotnikom, od katerih jo prejelo ravnateljstvo i v preteklem šolskem letu v podporo potrebnih pomočkov. Med temi blagotvorniki se zopet odlikuje proslavna Kranjska hranilnica, ki je velikodušno volila zavodu v podporne namene 300 K. Iz nabranih prispevkov so so preskrbovali
pridnejši potrebniki z učnimi knjigami, vrhutcga pa so prejemali večje ali manjše zneske v gotovini (za stanovanje, hrano, zdravila itd.). Podporo je delilo ravnateljstvo, sporazumevši se vsakokrat z dotičnim razrednikom.
Knjižnica podporne zalogo se je pomnožila za 68 knjig. Nakupilo se je 47 knjig, med temi 25 dragocenih slovarjev; darovali pa so: ravnatelj 2, profesor Wester 2, abiturient Bačar 1, dijak Kavčič 1, založnik F. Tempsky 15 knjig.
Računski pregled.
Darovali so:	A	Dohodki.
Slavna Kranjska hranilnica.............................................K	300’—
Gosp. dr. Iv. Oražen...................................................»	108'—
» O. Bamberg, predsednik Kranjske hranilnice, knjigo-
tržec, posestnik itd...........................................»	30’—
Ob novem letu:
a) gg. profesorji in nam. učitelji: Dav. Karlin, Ign. Fajdiga, dr. Jos. Pipenbacher in Jos. Wester po 4, dr. L. Požar in Jak. Teršan po 5, dr. O. Jauker 6, dr. Iv. Tertnik 10, dr. Greg. Pečjak 30, dr. P. Kozina in dr. J. Šlebinger po 3, Fr. Gnjezda 3 04, P. Iloleček 5, ravnatelj 10 K,
skupaj.........................................................»	96’04
b) učenci* razreda I. a. 5, I. b. 8‘28, II. a. 8'32, II.b. 6‘92,
III.	a. 8-30, III. b. 14 06, IV. 23’30, V. 9 20, VI. 10'30,
VII.	7'92, VIII. 10 K, skupaj.................................>	11T60
Učiteljski zbor dne 6. novembra 1905	 »	16'—
I.	b. razred povodom Prešernove slavnosti...............................»	5'10
Popustka, dobljenega pri nakupu zvezkov, so darovali:
u) prof. Dav. Karlin 2, prof. Dav. Sinkovič 4-08, nam. učitelj
dr. P. Kozina 0'56 K, skupaj...................................■	6'64
b)	učenci razreda II. a. 1‘64, II. b. 0'32, III. a. 1'23, III b.
1-84, IV. 5-80, V. 1'40, VI. 0 30, VII. 0 80, VIII. 0'30 K,
skupaj.........................................................»	1363
Odškodnina za izgubljene knjigo..........................................»	6'60
Skupaj	.	.	K	693 61
1 I.a. razreda: Fajdiga in Zidan po 1 K, liratimi 50 b, Gorišek 40 b, Petorliu 30 b, Česnik, Drnovšek, Gorup, Grahli, Kolar, Kramar, Mihelčič in Novak po 20 b, Merinolja 10 b. — I. b. razreda: Sajovic 102 K, Ilirschinann 1 K, Garbajs in Sturm po 60 b, čorne
50 b, Domianovič 4ti b, Trost 40 b, Babšek 38 b, Oblak Jos. 28 b, Adamič, Gostič, Kos, Mauer, Mohar, Pintbah, Štirn in Švigelj po 20 b, Peteln 17 b, Cankar, Kavčič in Mihelčič po 12 b, Bolte, Dclcott, Lavrenčak, Stojkovič, Tschamernik in Zorko po 10 b, Silvester 8 b, Corar, Jaklič in Oblak Jos. po (! b, Grahor 4 b, Cermiik 2 b. — II. a. razreda: Schrey in Stole po 1 K, Božič, Česnik, Mlakar in Poženel po 50 b, Paternost 40 b, Urbas 32 b, ltogolj 30 b, čopič, Drolc, Gaspari, Kokalj, Kramar, Kranjec, Lojk, Lapajne, Ločnik, Tomo, Schiffrer Vil. in Vadnjal po 20 b, Detela, Kozinec, Mavrič, Schiffrer Kaz., Stojkovič in
51 raj po 10 b, — II. b. razreda: Lobe 2 K 20 b, Drobnič in Penko po 40 b, JJrek 26 b, Grabnar, Hribar, Jamnik, Jevnikar, Kramar, Peček, Sajovic, Sirk, Zupančič in Železnik po 20 b, Vovk 14 b, Gerčar 12 b, Drnoväok, Ilovar,	Jager, Kavčič,	Logar, Nanut,	Plaznik,
Pogorolc, Schiffrer, Simončič, Skobe, Stenovec, Tomec in Zelenik po	10 h.	— III. a.	razreda:
Franza 1 K, Jolenc 60 b, Cirman, Majaron in Pečnik po 40 b, Brodar, de Gleria, Jerin, Pirkovič in Večeriu po 30 b, Herzog, Jaklič, Kos, Kramar, Lavrič, Marolt, Modrijan, Selan,
B.	Stroški.
Ncdostatek iz šolskega lota 1904./1905. (po obračunu, podanem dne 30. septembra 1. 1905. pod štev. 395. in potrjenem od c. kr. dež. šolskega sveta z razpisom
z dne 8. oktobra 1. 1905., štev. 5153)........................................K	73‘79
Za učne knjige.........................................................»	311'40
Za vezanje knjig.......................................................»	233’—
Podporo v gotovini.....................................................»	234 86
Skupaj	.	.	K	853'05
C.	Bilanca.
Ako se od stroškov v znesku............................................K	853’05
odbijejo dohodki v znesku..............................................•	693 61
ostane nodostatek1	.	.	K	159‘44
Blagodušno so podpirali revne učence, oskrbujoč jih do cola ali podajajoč jim hrano ako no vsak dan, vsaj posamično dneve v tednu, tudi: prečast. vodstvo usmiljenih sester v hiralnici, preč. vodstvo Marijanišča, misijonsko kongregacijo in Salezijanske družbe, samostana proč. oo. frančiškovcev in mm. uršulink, slavno ravnateljstvo «ljudske in dijaške obednico» in mnogi zasebniki. Med njimi so si zavezali zavod na posebno hvaležnost prečast. gg. duhovniki ljubljanski, ki so bili mnogim učencem v raznih stiskah in nadlogah na pomoč, zlasti prečastiti gosp. kanonik Andrej Kalan, čigar požrtvovalno mladinoljubje je preskrbelo znatnemu številu učencov brezplačno hrano v omenjeni obodnici.
Izpolnjujoč prijetno dolžnost zahvaljuje poročevalec v imenu zavoda vse njegove p. n. dobrotnike kar najtopleje ter se usoja priporočati pomoči potrebne učence še nadaljni njih blagohotnosti.
12.	Vzprejemnine in prispevki učencev za učila (glej štov. 8!).
Ti doneski so so porabili v zmislu ministerskih narodi) z dno 14. junija 1878. 1., štov. 9299, in z dno 17. aprila 1891. 1., štov. 6323, za nakup učil, potrebnih pri posameznih učnih strokah.
Šuštar, Urbas, Velikajna, Zajec, Zorec in Žvokelj po 20 b, Arko, Drašler, Ilaš, Lenarčič, Magolič, Muškat, Pirnat, Richter, Steiner, Tomec, Urbančič in Ustar po 10 b. — Ul. b. razreda: Stanonik 8 K, Vodnik 2 K, Zorc 1 K 30 b, Cehun, Gostiša, Lapajne in Zorman po 1 K, Kostanjevec in Zajec po 40 b, Poženel 35 b, Brogar, Janežič, Luštrek, Mato in Simonič po 30 b, Kanduč, Košir, Kramar, Tominec in Tratnik po 20 b, Gabrovšek 11 b. — IV. razreda: Abram 10 K 50 b, Fajdiga, Rus in Svetek po 1 K, Žgur 80 b, Justin 60 b, Sturm 42 b, Helmicb, Lekan, Lipej, Mikuš, Pfeifer, Ramovž, Stork in Šefman po 40 b, Gostiša 33 b, Klembas, Merješič, Primec in Šavolj Ant. po 30 b, Privšek 23 b, Gabrovšek 22 b, Bajec, Burja, Goljar, Gosar, Jerman, Krakar, Lokar, Maicen, Malin, „Matičič, Možek, Rupnik, Savelj Lud. in Zavori po 20 b. — V. razreda: Vizjak 1 K 60 b, Železnik 1 K 20 b, Velkavrh 50 b, de Gleria, Polanin Troboj po 40 b, Lovšin 34 b, Jolonec in Rodič po 32 b, Iliinigmann, Lojlc, Pucelj in Širaj po 30 b, Šušteršič 22 b, Cižman, Dequal, Ilabijan, Koder, Kovačič, Martinčič, Pernat, Ravnik, Svetina in Žerjav po 20 b, Gorwaiss, Grum in Kržan po 10 b. — VI. razreda: Levičnik 2 K, Levar in Tome po 1 K, Božič 60 b, Semič 50 b, Škcrbec 44 b, Skubic 42 b, de Gleria in Zajc po 40 b, Uran 39 b, Punčuh 32 b, Bole, Dostal in Sečnik po 24 b, Ilc 23 b, Lobe, Petkovšek in Ustar po 22 b, Ganoni, Hladnik, Kokel in Mohorič po 20 b, Solan 12 b, Bratina, Knavs in Kovačič po 10 b.
VIT. razreda: Lavrič 2 K, Senčar 81 b, Grum 80 b, Poršin 40 b, Dolinar, Luschützky, Petrič in Schweiger po 30 b, Vrhovnik 21 b, Copudor, Dožola, Koder, Kodre, Kristan, Ktlssel, Mlakar, Močnik, Peklaj, Rupnik, Stojkovič in Škof po 20 b. — VIII. razreda: Stari; 5 K, Sovre 1 K, Grebenc 60 b, Aloš in Bratina po 50 b, Domicelj 40 b, Kavčič 30 b, Černe, Korošec, Lončar, Oblak, Prijatelj, Solan, Zlatnar in Vadnal po 20 b, Borštnik 10 b.
1	Ta ncdostatek prihaja odtod, ker ravnateljstvo tudi letos ni dobilo od vis. deželnega zbora kranjskega običajno podporo, na katero so je bilo trdno zanašalo.
VIII.
Zrelostne izkušnje
v šolskem lot« 1903./06.
1. V jesenskem roku
so so vršile zrelostno izkušnjo, in sicer pismene dne 23., ustne pod predsedstvom e. kr. deželnega šolskega nadzornika, gospoda Fr. Hubada, pa dno 27. septembra 1. 1905. Izprašovancev jo bilo 10, in siccr 8 (6 javnih učencev in 2 zunanjika) z dovoljenjem ponavljalne zrelostno izkušnje, 2 pa, ki jima je bilo še probiti ponavljalno izkušnjo o 2. polletju VIII. razreda.
V izdelovanje sta dobila 2 izpraševanca ti-le nalogi:
1.) Iz slovenščine: Ob Prešernovem spomeniku. (Namišljen govor, v katerem so poudarja pomen pesnika za razvoj slovenskega pesništva.)
2.) Iz matematike: a) Ein Wald ist auf 30.500 m3 abgeschätzt; seine jährliche Vermehrung rechnet man zu 2%; wie stark wird er in 11 Jahren sein, wonn am Schlüsse oines jeden Jahres 1400 m3 geschlagen werden und in wie viel Jahren würde so der Wald ganz abgeholzt sein? — b) Ein Bergrücken soll behufs Anlegung einer Straße durchbrochen werden. Um dio Länge dieser Straße zu ermitteln, stellt man sich 200 m vor dom Eingänge auf und bestimmt den Elevationswinkel nach der Kante des Rtickons mit cp — 38° 20', entfornt sich hierauf auf weitere 200 m und bestimmt neuerdings den Elevationswinkel nach dom Rücken, er ist xp — 33° 41' 24”; wie lang ist die Durchfahrtstraße, wonn die Böschung dos Kückens nach beiden Seiten dieselbe ist? — c) Wie groß ist der Inhalt eines geraden Kegelstuinpfes, wenn der Unterschied der beiden Grundflächen 8 dm2 beträgt, das Verhältnis der Peripherien dorselbon 5 : 3 und der Neigungswinkel einer Seite gegen dio Grundfläche 19° 28' 16" ist? — d) Drei Punkto sind bestimmt durch ihre Koordinaten: A (—4, —2), B (5, 7), C (8, 3). Man berechne die Fläche des Dreieckes ABC aus der Grundlinie AC und der Höhe BD.
Na podlagi izkušnjo so je priznalo 9 izpraševancem izpričevalo zrelosti,
1	(javni učenec) pa se jo zavrnil na pol leta.
2. V zimskem roku.
Tej ponavljalni zrelostni izkušnji se je bilo vdati le 1 izpraševancu, ki je dobil (dno 24. januarja 1. 190G.) v pismeno izdelovanje to-le nalogo:
Iz nemščine: Warum ist der Satz: -Ex Oriente lux» richtig und warum
nicht ?
Po probiti ustni izkušnji, ki se je vršila dno 1. februarja 1. 1906. pod predsedstvom c. kr. deželnega šolskega nadzornika, gospoda Fr. Hubadu, je prejel iz-praševanec izpričevalo zrelosti.
3. V poletnem roku.
Za to izkušnjo so jo vzglasilo vseh 17 javnih osmošolcev in 1 zunanjik (k izkušnji pripuščon z razpisom c. kr. dožolnega šolskega svöta kranjskega z dne
21.	februarja 1. 1906., štev. 982). Zrelostno naloge so so pisale dne 28., 29., 30. in 31. maja pa 1. junija t. 1. V izdelovanje so dobili izprašovanci te-lc naloge:
1.) Iz latinščino: a) provod iz nemščini! v latinščino: K. Schonkl, Übungsbuch zum Übersetzen aus dem Deutschen ins Griechische für die Klassen des Obergymnasiums, Nr. 66 und 68: «Das Vaterland». — h) prevod iz latinščine v nemščino: Vergilius, Aeneis VIII, v. 554—597.
2.) Iz grščine: prevod v nemščino: Xenophon, Hellenika IV, 29—34.
3.) Iz nemščine: Was hat man bei der Wahl des Berufes zu bedenken?
4.) Iz slovenščine: V čem so presegali Grki ostale narode starega veka in kako je vplivala njih kultura na občno prosveto?
5.) Iz matematiko: a) Ein Waldbestand, der gegenwärtig auf 20.000 m3 abgeschätzt und dessen Zuwachs jährlich 6°/0 gerechnet wird, soll in der Art geschont werden, daß er nach 16 Jahren 30.000 m3 beträgt. Wie viel kann man jährlich schlagen? — b) Am 6. Dczombor 1751 bestimmte Lalande in Berlin die Zenitdistanz des südlichen Mondrandes zur Zeit der Kulmination mit x = 41° 15' 44", während gleichzeitig Lacaille am Kap der guten Hoffnung die Zenitdistanz des südlichen Mondrandes zl — 46° 33' 37" fand. Welche Distanz vom Erdmittelpunkte hatte nach diesen Angaben zu joner Zeit der Mond, wonn die geographische Breite von Berlin 8 = 52° 30' 17” nördlich, jene vom Kap /?, = 33° 55' 15" südlich ist und die Erde als Kugel mit dem Radius r= 6870 km betrachtet wird? — c) Ein Kugelkreis, dessen Umfang 8 ir. dm beträgt, ist die gemeinschaftliche Grundfläche zweier Kegel, deren Spitzen in den Polen des Kugolkreiscs sind. Wie groß ist dio Summe der Volumina dor Kegel und wio verhalten sich dieselben zu dem Volumen der Kugel, wenn der Radius der letzteren 5 dm beträgt ?
d)	Wio lautet dio Gloichung der Geraden, welche dio Parabel y2 = 4 x im Punkte M (jr,, 4) normal schneidet? Wio groß ist dio von der Normale und dor Parabel begrenzte Fläche?
Ustne izkušnjo, ki jim bo predsedoval član deželnega šolskega svčta, c. kr. šolski svdtnik in ravnatelj tukajšnjo višje realko, gospod dr. Rudolf Junowicz, se bodo opravile dne 11., 12. in 13. julija t. 1. O njih izidu izporoči ravnateljstvo v prihodnjem «Izvestju>.
Izpričevalo zrelosti je prejelo teh-le 10 abiturientov šolskega leta 1904./05.
a t;
I 13 3 O > C3 0.0 S
O
>
<D Tl <& •r—»
a
03
rt
*3
O
a
d
03
T3
O
OJ
P
3)
.0
O
Q
lO
o
05 I—I
o
05
co
Oi
co
r—1
L'-
05
oo
»o
o
Ci
rH
O
05
CO
Oi
co
l-H
»o
Oi
00
03 O p 60
^ *r-»
sl
pa
a
’5d
N P rt ca
(H —. M pO
p
■s.-
•r-» N
S s
O s
^ bc
S >N
03
S Ö
>N »H	N	
	rt u	P
t—H .	•	P
^ P		rt
rt rt P	t>	«
'dT P3		>■
•r-» ‘ry>		
03	03	•r—»
O ►	03	N rt
P. . *r-»	O Ph	p a
rt Sh' P	►—I	tß
s a	w	t-4
2 •&	Sh	n=5
>	rt »H	na
	>	
73
p
a
>N fl *-< 00 no «r^»
• 3 s .o
rt h-5 p
lO
0
01
rH
O
05
00
Oi
co
Oi
co
rt
p
a
‘So
-s g
•	•	r—>
H 2
g Ä
»o
0
01
0
01
00
Oi
CO
L"-
Oi
00
rt
P
a
‘Sb
rt .fr, °
»o
0
01
o
05
l-
Oi
co
co
Oi
00
Sl
^ rQ 03 p
03	}
O > P4
-O
P
• rt
N S s a
o
•73
,2 P
o a
00
- *-i
Ti
tß N
k* rt
> P
S
M
pa
co
00
00
00
00
o
00
00
co
00
00
p 3
w (g <U	Cfl
P o o rt "O P ~p -J7-5 LJ ^ ^
*C _<
o. rt
^ P
rt
P
.rt
P
rt
P
rt
•r—»
2
p
rt
g
•i—a
P
xO
CO
00
rt
p
rt
•r-*
3
P
------ N
rt
=
rt
«
P
rt
>C
P
o
'*->
P
>o
•43
m
o
O
>o
rt
►
o
W
03
03
o
>*
C/2
:vestju> na str. 75. do 77. navedenih
05
CO
CO
05
00
05
00
CD
05
00
CD
05
00
CD
05
00
bJD
CZ T-»	■,
fl§	^
/ s tn	, s	>
M ®	.
T?	T?	fl
w>
fco
fcc
• F5
'Ö Cö
Ol
CO
00
CO
CO
CO
<N
CO
GO
CD
00
00
00
CO
Wichtigere Erlässe der k. k. Unterrichtsbehörden.
1.) Erlaß Sr. Exzellenz des Herrn Ministers für Kultus und Unterricht vom
22.	August 1905, Z. 30.341, womit der Professor an der Staatsrealsclmle in Salzburg, Schulrat Hermann Lukas, mit den Funktionen eines Fachinspektors für den Zeichenunterricht an Mittelschulen, Lehrer- und Lehrerinnenhildungsanstalten in Oherösterreich, Salzburg, Steiermark, Kärnten und Krain für das Schuljahr 1905/06 hotraut wird.
2.) Erlaß des k. k. Landesschulrates für Krain vom 2. September 1905, Z. 4205, womit die Bestellung des Lehrers des hiesigen Musikvereines «Glasbena Matica», Josef Veti ral, zum Nebenlehrer für den nicht obligaten Unterricht aus dem Gesänge genehmigt wird.
3.) Erlaß	des	k.	k.	Ministeriums	für	Kultus	und	Unterricht	vom	5.	Sep-
tomber 1905, Z. 33.716, an die Direktionen der k. k. wissenschaftlichen Prüfungskommissionen für das Lehramt an Gymnasien und Realschulen, betreffend die Unterweisung der Lehramtskandidaten für Mittelschulen in der Schulhygiene.
4.) Erlaß	des	k.	1c.	Ministeriums	für	Kultus	und	Unterricht	vom	10.	Ok-
tober 1905, Z. 8900, bezw. vom 5. März 1906, Z. 4291, womit die Mittelschul-direktionen neuerdings angewiesen werden, beim Ankäufe von Reißzeugen und bei der Angabe von Bezugsquellen für diese Behelfo inländische Erzeugnisse zu bevorzugen, bezw. soweit dies im einzelnen Falle tunlich ist, auf den direkten Bezug vom inländischen Erzeuger Bedacht zu nehmen.
5.) Erlaß	des	k.	k.	Ministeriums	für	Kultus	und	Unterricht	vom	10.	Oktober 1905, Z. 37.560,	betreffend den Umfang der Lehrbücher, den	Gebrauch	von
Hilfsbüchern und Hilfsartikeln, die Zahl und Anlage der Schülerhefte.
6.)	Erlaß des k.	k.	Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 19. Oktober	1905, Z. 38.636:	Ungeprüfte odor unvollständig geprüfte Supplenten, welche
ein volles Jahr der Leitung eines Fachprofessors behufs Einführung in das praktische Lehramt unterstellt waren, sind, falls sie nach dem Gutachten des leitenden Fachmannes und der Anstaltsdirektion jenen Grad der praktischen Ausbildung im Lehramte, der mit dom normierten Probejahre angestrebt wird, erreicht haben, zur Fortsetzung der Probepraxis eventuell bis zur Ablegung der Lohramtsprüfung in der Regel nicht zu verpflichten.
7.) Erlaß Sr. Exzellenz dos Herrn Leiters dos k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 27. Oktober 1905, Z. 2380: Seine k. u. k. Apostolische Majestät haben mit Allerhöchster Entschließung vom 18. September 1905 allergnädigst zu gestatten geruht, daß die von k. k. Zivil-Staatsbediensteten vor unmittelbarem Übertritt in den k. k. Zivil-Staatsdienst im bosnisch-horzegowinischen Verwaltungsdienste zurückgelegte Dienstzeit mit Zustimmung des k. k. Finanzministeriums bei der Bemessung des Ituhegonusses angoreclinot werde.
8.)	Erlaß des k.	k.	Landesschulrates für Krain vom 11. Dezember 1905,
Z. G578:	Im Sinne des	k.	k. Ministerialerlasses vom 21. August 1903, Z. 28.852,
hat in Hinkunft auch der 2. Jänner als Ferialtag zu gelten.
9.) Erlaß des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 8. Jänner 1906, Z. 16.549 ex 1905: Für die Zukunft darf unter keinerlei Umständen mehr eine Bewilligung zur dauernden Vorsehung systemisierter (definitiver) Dienerposten durch Aushilfsdiener erteilt werden.
10.) Erlaß dos k. k. Ministeriums fiir Kultus und Unterricht vom 1<>. Jänner 1906, Z. 47.887 ex 1905: Der Lehrplan für den katholischen Unterricht in den vier Unterklassen der Gymnasien und der Realschulen wird teilweise abgeändert und werden für die Zukunft die Klassonpensen in nachstehender Weise festgesetzt:
1. und II. Klasse: Der Katechismus mit den einschlägigen liturgischen Erklärungen.
—	III. Klasse: 1. Semester: Zusammenfassende Liturgik als besonderer Gegenstand;
2. Semester: Die Offcnbarungsgescliichte des alten Lundes. — IV. Klasse: Die Offenbarungsgeschichte des neuen Bundes. — Dieser teilweise abgeänderte Lehrplan hat vom Schuljahre 1900/07 angefangen sukzessive in Kraft zu treten.
11.) Erlaß Seiner Exzellenz des Herrn Leiters des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 5. Februar 1906, Z. 47.945 ex 1905, womit die Maximal-Lehrverpflichtung der definitiven Turnlehrer an den staatlichen Mittelschulen mit 24 wöchentlichen Unterrichtsstunden festgesetzt wird.
12.) Erlaß des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 15. Februar 1906, Z. 609: Seine k. u. k. Apostolische Majestät haben mit Allerhöchster Entschließung vom 5. Jänner 1906, vorbehaltlich der verfassungsmäßigen Bewilligung der erforderlichen Mittel, aus Allerhöchster Gnade zu gestatten geruht, daß den wirklichen Religionslehrern an Staatsmittelschulen jene Dienstzeit, während welcher sie in Gemäßheit der Ministerialverordnung vom 19. Juli 1856, R. G. Bl. Nr. 146, bezw. im Sinne des § 4 dos Gesetzes vom 19. Soptember 1898, R. G. Bl. Nr. 173, angestellt waren, auch zum Zwecke der im § 2 des bezeichneten Gesetzes erwähnten Gehaltserhöhung — jedoch nur bis zum Ilöchstausmaßo von drei Jahren und überhaupt nur, insolange ihnen nicht von Gesetzes wegen ein Anspruch auf Anrechnung der als Religionsichrer im Sinne des § 4 des erwähnten Gesetzes zurückgelegten Mittelschuldienstzeit für den Anfall der einem wirklichen Lehrer gebührenden Quinquennalzulagen zuerkannt werden wird — angerechnet werde.
13.) Erlaß des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 5. Februar 1906, Z. 43.597 ox 1905, mit einer «Belehrung und Warnung hinsichtlich des Umganges mit Explosivstoffen des täglichen Gebrauches», welche «Belehrung und Warnung» in den unteren vier Klassen der Staatsmittelschulen jedesmal bei Beginn des Schuljahres zur Verlesung zu bringen ist.
14.) Erlaß dos k. k. Landesschulrates für Krain vom 27. März 1906, Z. 1644: Die Schüler sind vor den jeweiligen Ferien über das im § 22, Z. 3, dos Eisenbahn-Betriebsreglements vom 10. Dezember 1892 statuierte Verbot, «Gegenstände, durch welche Personen oder Sachen beschädigt werden können, aus dem Wagen zu werfen», und die möglichen Folgen seiner Nichtbeachtung zu belehren und entsprechend zu verwarnon.
15.) Erlaß des k. k. Landesschulrates für Krain vom 28. März 1906, Z. 1647, womit die Vorschrift in Erinnerung gebracht wird, daß in einem Falle, wenn oin Schüler im Prodromalstadium des Scharlachs, der Diphtheritis odor der Blattern noch die Schule besucht hat, eine gründliche ltoinigung, respoktive Desinfektion der bezüglichen Klasse, eventuell unter Umständen auch anderer Schullokalitäten unverzüglich vorzunehmen ist.
16.) Erlaß des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 29. März 1900, Z. 2847, betreffend die Erworbung der Lehrbefähigung für das Freihandzeichnen an Mittelschulen.
17.) Erlaß des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 14. April 1906, Z. 12.328: Auf das Ansuchen des Vereinos «Abstinent» um Zulassung von Sehülervereinon zur Förderung der Abstinenzbewegung und um Gestattung der Beteiligung von Schülern an Abstinonzvereinen kann nicht eingegangen werden.
18.) Erlaß des k. k. Landesschulrates für Krain vom 3. Mai 1906, Z. 226: Das k. k. Finanzministerium liat mit dem Erlasse vom 17. März 1906, Z. 19.501, alle demselben unterstehenden Behörden eingeladen, dafür Sorge zu tragen, daß alle auf die Bewilligung und Anweisung der Sterbequartale Bezug habenden Gesuche, bezw. Verhandlungsakten unverzüglich, jedenfalls aber binnen drei Tagen nach ihrem Einlangen beamtshandelt und abgefertigt werden.
19.) Erlaß des k. k. Landesschulrates für Krain vom 16. Mai 1906, Z. 1949: Die voll geschriebenen Schulhefte sind den Schülern am Schlüsse des Schuljahres auszufolgen.
20.) Erlaß des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 25. Mai 1906, Z. 18.646, betreffend den Vorgang bei außerordentlichen Prüfungen.
X.
Kako se je pospeševal telesni razvoj mladine.
(Izvršitev ministorsko naredbe z dno 12. oktobra 1. 1890., št. 1858.)
Preteklo šolsko leto je bilo telesnemu razvoju šolske mladino zelo neugodno. Deževno vreme je bilo vzrok, da se v I. polletju sploh niso vršili no izleti in ne igre, v II. pa le redkokdaj.
Šolske igre je vodil s hvalno vnemo in potrebno oproznostjo namestni učitelj dr. Pavel Kozina.
A.	Nižja gimnazija.
Igralo se je ob prostih popoldnevih na travniku, ki ga je odmenil v ta namen slavni mestni zbor. Igre so si smeli učenci izbirati sami.
Učenci I. in II. razreda so «bili kozo», balincali ali pa vlekli vrv, učenci
III.	in IV. razreda so metali veliko žogo in diskus ali pa so igrali kroket.
Kdaj se je igralo, oziroma kam so jo šlo, in koliko jo bilo udeležencov, kaže naslednja preglednica:
Dan		Igrišče, oziroma pot	čas	Število I udeležencov
7.	oktobra 1905	travnik	2-4	86
I 14. marci ja 1900		na Golovec	4-6'/,	08
1 31.	>	* »	3—7	74
&. aprila		slapi	3’/j—7	08
7.		dobrava	3—7	86
3.	maja	travnik	4-6	91
5.	»	Lavorca	2-0	03
9.		travnik	4—0	01
10.		%	4-0	92
12.	*	»	4—6	87
22.	.		4-6	83
23.	»	na Golovec	Sž—5V2	48
	Dan		Igrišče, oziroma pot	čas	Število udeležencev
25. maja 1906			travnik	4—6	77
29.	»			4—6	78
31.	»		»	4—6	47
6. junija			Posavjo	B—7V2	48
9.	»		travnik	4—6	73
12.	»		»	4-6	64
13.	»		barje	3—6*/.,	32
IG.	»		travnik	4—6	72
19.	y>		»	4—6	52
23.	»			4—6	54
20.	>		>	4-6'/,	56
27.	>		»	4-6	48
B.	Višja gimnazija.
V.	in VI. razred sta igrala svoje igre (kroket) navadno ob četrtkih in sobotah na šolskem dvorišču.
Vsak dan so je dovolilo učencem med posamoznimi dopoldanskimi in popoldanskimi urami 10, oziroma (ob desetih) 15 minut odmora; ta čas so so smeli učenci ob ugodnem vremenu izprohajati po prostornem dvorišču, ob neugodnem vremenu po hodnikih, dočim so so zračile učilnico.
XI.
Kron ika.
Šolsko leto 1905./06. so jo pričelo dno 18. septembra s slovesno sv. mašo z «Veni sanete», ki jo jo v nunski cerkvi služil proč. gospod katehet, profesor dr. Gregorij Pečjak. Vzprojemno izkušnjo so se bilo opravile dne 16. septembra, ponavljalno in dodatno pa v dobi od 16. do 18. septembra. Zavod jo štel v mi-nolem šolskem letu 8 razredov s tremi vzporednimi oddolki (I. b., II. b. in III. b.), učiteljski zbor pa v I. polletju 17, v II. 18 članov: ravnatelja, 10, oziroma 11 profesorjev, 1	rednega	in	5 namestnih	učiteljev.
Njegovo c. in	kr.	apostolsko veličanstvo jo imenovalo z najvišjim sklepom	z
dno 25. septembra 1. 1905. Njega provzvišonost doželnoga predsednika v vojvodini Kranjski, tajnega svetnika, gospoda Viktorja barona Jleina za sekcijskega načelnika v ministerstvu notranjih stvari ter mu podelilo pri tej priliki veliki križ Franc-Jožefovega reda. Z istočasnim Najvišjim sklopom jo imenovalo Njegovo veličanstvo dvornega svčtnika in namestniškega podpredsednika v Trstu, preblago-rodnega gospoda Teodora Sclnvarza, za deželnega predsednika v vojvodini Kranjski. Prevzemšemu vodstvo tukajšnjo politične upravo dno 14. oktobra so se poklonili ravnatelji višjih šol kranjskih dno 22. oktobra tor mu izrazili verno udanost po	svojem	voditelju,	c.	kr. deželnem	šolskem nadzorniku	gospodu	Fr.	Hubadu.
Prvo	polletje	so	je končalo	dne 10. februarja s	sv. mašo,	po	kateri se je
pela cesarska pesem, drugo pa se je pričelo dne 14. fobruarja.
Dne 22. in 23. marcija je prisostvoval c. kr. deželni šolski nadzornik gospod Fr. Hubad pouku v nekaterih razredih.
Bogoslužne vaje: God Njegovega veličanstva cesarja Franca Jožefa I. je obhajal zavod dne 4. oktobra s sv. mašo, po kateri se je pela cesarska pesem. Dno 20. novembra pa se je služila spominska sv. maša za Njeno veličanstvo rajno cesarico Elizabeto. Učiteljstvo so jo vrhutega še udeležilo tudi slovesnih sv. maš v stolnici na rojstvoni in godovni dan Njegovega veličanstva cesarja Franca Jožefa I. (dne 18. avgusta, oziroma 4. oktobra) kakor tudi slovesnih zadušnic za rajne ude presvetle cesarske rodovine (dno 11. septembra za Njeno veličanstvo cesarico Elizabeto, dno 28. junija pa za Njegovo veličanstvo cesarja Ferdinanda I.
—	K izpovedi in sv. obhajilu je šla šolska mladina trikrat. V zmislu razpisa c. kr. naučnega ministerstva z dno 23. junija 1. 189!)., štev. 8(> 1 ex 1897, so se vršile dno 25., 26. in 27. marcija v nunski cerkvi duhovne vaje, ki jih je vodil proč. gospod katehet, prof. dr. Gregorij Pečjak. Od istega pripravljenih jo prejelo
11	učencev o duhovem svetstvo sv. birme, 1 pa dno 21. junija prvič sv. obhajilo. Ob nedeljah in praznikih so so udeleževali učenci skupno službo božje v nunski cerkvi (od 8. do 9. uro). — Zavod se jo korporativno udeležil slovesnega cerkvenega obhoda na dan sv. rešnjega tolosa (dne 14. junija), zastopniki učiteljskega zbora pa tudi cerkvenega obhoda na veliko soboto (dne 14. aprila).
Zdravstveno stanje učencev letos ni bilo nič kaj ugodno; nevarno obolelo jo namreč mod šolskim letom več učencev, izmed katerih so se morali štirje okaniti učenja popolnoma ali vsaj za dalje časa, jednega pa nam je celo ugrabila neizprosna smrt. Dno 28. novembra jo namreč umrl pri svoji materi v Ljubljani po kratki in mučni bolezni (polyastrichis rheumat.) nraviti četrtošolec Martin Ojstriš. Njegovega pogreba (dne 29. novembra) so se udeležili učitelji in učonci, pevci so mu zapeli pred hišo žalosti in ob grobu nagrobnici: •lilagor mu» in «Nad zvezdami», pri šolski službi božji pa se ga jo zavod blagovorno spomnil v molitvi. Naj v miru počival
Pismeno in ustne prcinestne izkušnje so se vršile v dobi od 18. do 30. junija; razredbeni konferenci sta bili dno 2. in 3. julija, završna pa 9. julija. Šolsko leto se je sklenilo (v zmislu razpisa c. kr. deželnega šolskega svčta z dne 9. marcija t. 1., štev. 2321) dne 10. julija s sv. zahvalno mašo, po kateri se je pela cesarska pesem. Vzprejemne izkušnje za vstop v I. razred se prično v soboto dne 14. julija ob devetih dopoldne.
XII.
Naznanilo o začetku šolskega leta I906./07.
Šolsko leto 1906./07. so prično v torek dne 18. septembra s slovesno sveto mašo z «Veni sanete», ki so bo služila ob desetih v nunski cerkvi. Na novo vstopajočim učencem (vseh razredov) so jo oglasiti, spremljanim od roditoljev ali njih namestnikov, dne 16. septembra pri gimnazijskem ravnateljstvu z rojst-venim listom, šolskim izpričevalom zadnjega leta (štipendistom in šolnine oproščenim tudi z dotičnimi dekreti) ter plačati 4 K 20 b vzprejemnine in 2 K 40 b prispevka za učila in igrala. Od učencev, na podlagi povoljno prebite izkušnje vzprejotih v I. razred, se bodo pobirale to pristojbine šelo po istinitem vstopu v šolo (dne
20.	septembra).
II. drž. gimn.	5
Učenci, ki se dajo vpisati v prvi razred, morajo tekom solnčnega leta 1906. dovršiti deseto leto ter prebiti vzprejemno izkušnjo z dobrim uspehom. Oni, ki so doslej obiskovali kako javno ljudsko šolo, naj se izkažejo (v zmislu razpisa c. kr. naučnega ministerstva z dne 7. aprila 1878, štev. 5416) z dotičnim šolskim (obiskovalnim) izpričevaloin, obsezajočim rede iz krščanskega nauka, učnega (= slovenskega in nemškega) jezika in računstva. Vzprejemne izkušnje se prično dne 17. septembra, in sicer pismene zjutraj ob ošinili, ustne popoldne ob treb. Pri teh izkušnjah so zahteva (po določilih minist, razpisov z dne 14. marcija 1870. 1., štev. 2370, in z dne 27. maja 1884. 1., štev. 8019): Iz krščanskega nauka toliko znanja, kolikor se ga more pridobiti v prvih štirih letnih tečajih ljudske šolo; v učnem jeziku (slovenskem in nemškem) sprotnost v čitanju in pisanju, znanje početnih naukov iz oblikoslovja, spretnost v analizovanju prosto razširjenih stavkov, poznavanje pravopisnih pravil: v računstvu izvežbanost v štirih osnovnih računskih vrstah s celimi števili.
Vzprejemno izkušnjo ponoviti v istem letu na istem učilišču ali na kaki drugi srednji šoli ni dovoljeno.
Po IG. septembru se na novo vstopajoči učonci ne bodo več vzprejemali.
Učencem, ki so že doslej obiskovali ta zavod, se je javiti dne 17. septembra dopoldne pri ravnateljstvu s šolskim izpričovalom zadnjega polletja ter plačati
2	K 40 b prispevka za učila in igrala.
Učenci, ki nameravajo prestopiti z drugih učilišč na c. kr. II. državno gimnazijo ljubljansko, naj si priskrbe na izpričevalu zadnjega polletja pripomnjo o pravilno naznanjenem odhodu; isto jo storiti tudi onim tukajšnjim učencem, ki hočejo prihodnje leto nadaljevati svoje nauke kje drugje.
Ponavljalne in dodatne izkušnje so bodo vršilo dne 17. in 18. septembra, istotako vzprejemne izkušnje za vse druge razrede (izvzem. I.).
Dne 19. septembra se prične redni šolski pouk ob osmih dopoldne.
Zapiski učnih knjig se dobivajo pri tukajšnjih knjigotržcih.
Polletna šolnina znaša 40 K. Učenci I. razreda jo morajo plačati za I. polletje v prvih treh mesecih šolskega leta; vendar smejo (v zmislu razpisa visokega naučnega ministerstva z dne 6. maja 1. 1890.), ako so revni, prositi plačilnega odloga, oziroma oproščenja šolnino ter oddati dotično prošnje ravnateljstvu v prvih osmih dneh šolskega leta. Njih prošnji se more ugoditi, ako jim prizna učiteljski zbor po prvih dveh mesecih v vsakem šolskem predmetu najmanj znamko «povoljno* («befriedigend»), v vedenju znamko «hvalno» («lobenswert») ali «povoljno-, v pridnosti pa «vztrajno» («ausdauernd») ali «povoljno», koncem I. polletja pa I. razred v napredku, v vodenju in pridnosti pa najmanj znamko «povoljno». V vseh drugih slučajih morajo neoproščeni učenci plačati polletno šolnino v prvih šestih tednih vsakega polletja, ako jih ni med tem presl. deželni šolski svčt oprostil plačevanja šolnine na njih upravičeno prošnjo. Upravičena pa jo prošnja (po razpisu vis. naučnega ministerstva z dne 12. junija 1. 1886., štev. 9681) le, ako so prosilci zares revni in ako so dobili v izpričevalu zadnjega polletja najmanj prvi red v napredku, v vedenju in pridnosti pa vsaj znamko «povoljno».
Prošnjam za oproščenjo šolnine, naslovljenim na «preslavni c. kr. deželni šolski svet kranjski», naj prideno revni prvošolci (ki niso repetonti) revnostno izpričevalo, obsezajoče natančne in vestne podatke o stanu in imetku roditeljev ter ne nad jedno leto staro; neoproščeni revni učenci drugih razredov pa morajo priložiti svojim prošnjam tudi še izpričevalo zadnjega polletja.
Učenci, pripadajoči po svojem rojstvonem kraju ali po rodbinskih razmerah ozemlju c. kr. okrajnih glavarstev v Kranju, Radovljici, Črnomlju in Novem mostu
ali pa ozemlju c. kr. okrajnih sodišč v Kamniku, Kostanjevici, Mokronogu in Višnji gori, se po razpisu presl. c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 28. avgusta 1. 1894., štev. 2354, na ljubljanskih gimnazijah ne smejo vzprejemati. V posebnega ozira vrednih slučajih more jim vzprejem izjemoma dovoliti le c. kr. deželni šolski sv&t.
Na to šolsko oblast naslovljene in dobro utemeljeno prošnjo za izjemni vzprejem na jedno izmed obeh tukajšnjih gimnazij naj vlože p. n. roditelji ali varuhi dotičnih učencev do 1. avgusta, in sicer, ako gre za vstop v I. razred, pri pristojnem c. kr. okrajnem glavarstvu, v vseh drugih primerih pa pri c. kr. ravnateljstvu nazadnje obiskovane gimnazije.
Ravnateljstvo.
Mitteilungen, den Beginn des Schuljahres 1906/07 betreffend.
Das Schuljahr 1906/07 beginnt Dienstag den 18. September mit einem heil. Geistamte, welches um 10 Uhr in der Ursulinenkirche abgehalten werden wird. Neu eintretende Schüler aller Klassen haben sich am 16. September bei der Gymnasialdirektion zu melden, den Taufschein, die Schulnachrichten, resp. das Zeugnis tibor das letzte Semester (Stipendisten und vom Schulgelde befreite Aufnahmswerber überdies die betreffenden Dekrete) vorzulegen und eine Aufnahmstaxo von 4 K 20 h nebst einem Lehr- und Spielmittelbeitrago von 2 K 40 li zu entrichten. Diose Gebühren werden von den auf Grund gut bestandener Aufnahmsprüfung in die I. Klasse aufgenommenen Schülern erst nach tatsächlich erfolgtem Eintritte in dio Schule (am 20. September) eingehoben werden.
Schüler, welche in dio I. Klasse neu eintreten wollen, müssen das zehnte Lebensjahr orreicht haben oder es noch im Solarjahrc 1906 erreichen und sich einer Aufnahmsprüfung mit gutem Erfolge unterziehen. Die Aufnahmsprüfungen beginnen am 17. September, und zwar um 8 Uhr vormittags die schriftlichen, um
3	Uhr nachmittags dio mündlichen. Boi diesen Prüfungen werden im Sinne, der Ministerial-Verordnungen vom 14. März 1870, Z. 2370, und vom 27. Mai 1884, Z. 8019, folgende Anforderungen gestellt: «In der Religion jenes Maß von Wissen, welches in den ersten vier Jahreskursen einor Volksschule erworben werden kann; in der Unterrichtssprache (slovonisch und deutsch) Fertigkeit im Analysieren einfach bekleideter Sätze, Bekanntschaft mit den llogeln der Orthographie; im Rechnen Übung in den vier Grundrechnungsarten in ganzen Zahlen».
Eino Wiederholung der Aufnahmsprüfung im selben Jahre, sei es an dieser odor au einer anderen Anstalt, ist unzulässig.
Nach dom 16. September worden neu ointretende Schüler nicht mehr auf-genommon.
Die dieser Anstalt bereits angeliörendon Schüler haben sich am 17. September vormittags bei der Direktion mit dem letzten Semestralzeuguisse zu melden und einen Lehr- und Spielmittelbeitrag von 2 K 40 h zu erlegen.
Die Nachtrags- und Wiederholungsprüfungen sowie die Aufnahmsprüfungen für die I. bis VIII. Klasse linden am 17. und 18. September statt.
Der regelmäßige Unterricht boginnt am 19. September um 8 Ulir vormittags.
Dio Verzeichnisse der pro 1906/07 dom Unterrichte zugrunde zu legenden Lehrbücher sind in den hiesigen Buchhandlungen erhältlich.
Nach den Bestimmungen des Erlasses des hochlöbl. k. k. Landesschulratos vom 28. August 1894, Z. 2354, dürfen Schüler, welche nach ihrem Geburtsorte und nach ihren Familienverhältnissen dem Bereiche der k. k. Bezirkshauptmannschaften Krainburg, ltadmannnsdorf, Rudolfswort und Tsehernombl und dem Bereiche der k. k. Bezirksgerichte Landstraß, Nassenfuß, Weixelburg und Stein angehören, hierorts nur ausnahmsweise in besonders berücksichtigungswürdigen Fällen mit Genehmigung des k. k. Landesschulratos aufgonoinmon werden.
Die P. T. Angehörigen jener Schüler, welche hierorts neu eintreten wollen und einer solchen Genehmigung bedürfen, wollen um dieselbe beim k. k. Landesschulrate mit einem gut motivierten Gesuche einschreiten, welches bis 1. August, und zwar, wenn es sich um don Eintritt in die I. Klasse handelt, bei der zuständigen k. k. Bezirkshauptmannschaft, in allen übrigen Fällen aber bei der k. k. Direktion dos zuletzt bosuchton Gymnasiums einzubringen ist.
Die Direktion.
Imenik učencev."
I.	a. razred.
Baltesar Ivan, Ljubljana.
Benčan Jernej, Gorenja Planina pri Rakeku. Bizovičar Ivan, Ljubljana.
Brajer Emilijan, Rakitnik.
Bratina Miroslav, Ajdovščina na Primorskem. Bregar Stanislav, Kranjska gora.
Brezovar Avguštin, Karpano na Primorskem. Cesnik Milan, Predoslje.
Drnovšek Peter, Zagorje ob Savi.
Fajdiga Slavko, Novo mesto.
Firm Edvard, Zagorje ob Savi.
Gorup Dragotin, Ljubljana.
Huth Karol, Dovje.
Jakše Josip, Rob.
Jesih Josip, Sava.
Kač Ivan, Latkova vas na Štajerskem. Keržin Fran, Dobrunje.
Kolar Ivan, Postojna.
Kološa Ivan, Ljubljana.
Končina Ivan, Gorenja vas pri Zatičini.
Kramar Josip, Ljubljana.
Leskovec Anton, Bujo pri Košani.
Lozej Ivan, Ljubljana.
Mermolja Lambert, Podgora pri Gorici na Primorskem.
Miglič Jakob, Ig-Studenec.
Mihelčič Fran, Nadlosek.
Modrijan Fran, Zatičina.
Novak Ivan, Dole pri Litiji.
Pestotnik Ivan, Ljubljana.
Poterlin Alojzij, Dolšak.
Poderžaj Ciril, Ljubljana.
Poderžaj Ferdinand, Ljubljana.
Puc Viktor, Col pri Vipavi, llavhekar Ivan, Bohinjska Bistrica.
Tomšič Fran, Ljubljana.
Uran Andrej, Ljubljana.
Vadnal Adolf, Ljubljana.
Vilhar Anton, Selce pri Slavini.
Zidan Albin, Ljubljana.
I.	b. razred.
Adamič Ivan, Ljubljana.
Aljančič Alfonz, Trnovo.
Ažnoh Edvard, Moste pri Ljubljani. Babšck Ivan, Šmarje pri Grosupljah. Bolte Josip, Podpeč.
Bukovnik Josip, Povlje pri Trsteniku. Cankar Ferdinand, Borovnica.
Cerar Janko, Vrhpolje.
Čerm&k Jaroslav, Ljubljana.
Černe Anton, Kranjska gora.
Delcott Ciril, Trst na Primorskem. Domianovič Rihard, Ljubljana.
Garbajs Fran, Trzin.
Gärtnor Bogomil, Adergaz pri Volesovem. Gostič Rudolf, Lukovica.
Grahor Josip, Bitinje pri Premu.
Gregorec Foliks, Mengeš,.
Habe Fran, Zadlog pri Črnem vrhu. Hirschman Heribert, Ljubljana.
Jaklič Alojzij, Pusti Javor.
Kavčič Josip, Vrhnika.
Krhne Štefan, Vipava.
Lavrenčak Viktor, Radovljica.
Likar Stanislav, Rakek.
Mauer Alojzij, Zagradec.
Mihelčič Ivan, Zabukovje pri Turjaku. Mohar Fran, Hrib pri Loškem potoku. Oblak Ivan, Sv. Gregor pri Ribnici.
Oblak Josip, Grabon pri Vol. Laščah.
Peteln Anton, Ljubljana.
Pintbah Josip, Radeče na Gorenjskem.
Pirc Ivan, Ljubljana.
Riglor Alojzij, Praproče pri Vel. Laščah. Sajovic Ivan Dušan, Hrastje pri Št. Potru. Selan Anton, Stepanja vas.
Silvester Ivan, Vipava.
Stojkovič Fran, Breg pri Borovnici.
Sturm Artur, Spljet v Dalmaciji.
Širca Ignacij, Planina.
Štirn Fran, Hraše pri Smledniku.
Švigelj Karol, Borovnica.
Tomc Albin, Ljubljana.
Trost Josip, Podraga.
Tschamernik Herman, Kadečo pri Zidanem mostu.
Zalar Fran, Čohovo pri Cerknici.
Zorko Josip, Št. Vid pri Lukovici.
* Debeli tisk znači odličnjake.
II.	a. razred.
Aljančič Ernest, Trebnje.
Belak Josip, Št. Vid na Planini na Štajerskem. Božič Alojzij, Selce pri Leskovcu.
Čelešnik Jakob, Gor. Hotič pri Litiji.
(lesnik Dragotin, Preilosljo pri Kranju. Oešnovar Ivan, Ljubljana.
(jopič Jakob, Zagorje pri Št. Botru.
Čoš Fran, Perovo pri Novem mestu.
Detela Martin, Moravče.
Drolc Matej, Špitalič.
Flerin Karol, Goričica pri Iliauu.
Gaspari Anton, Selšček pri Cerknici.
Kokalj Fran, Gornji Preker pri Moravčah. Kramar Rudolf, Ljubljana.
Kranjec Silvester, Ljubljana.
Lapajne Alfonz, Ljubljana.
Lavrič Vincencij, Kozarišče pri Starem trgu.
Ločnik Viljem, Ljubljana.
LojkBernard, Črniče pri Gorici naBrimorskem. Mavrič Martin, Bohinjska Bistrica.
Mlakar Fran, Senožeče.
Baternost Fran, Dano pri Starem trgu. Ilogelj Anton, Brevalje pri Kamniku. Schiffrer Kazimir, Rudnik pri Ljubljani. Schiffrer Vilibald, Ljubljana.
Schrey Amon, Bled.
Stelo Albin, Idrija.
Stojkovič Josip, Breg pri Borovnici.
Širaj Fran, Gradišče pri Robu.
Špenko Josip, Bodgora pri Dolu.
Tomc Stanislav, Ljubljana.
Urbas Fran, Gor. Logatec.
Vadnjal Ivan, Zagorje pri Št. Petru.
II.	b. razred.
Albreht Ivan, llotedoršica.
Ambrožič Fran, Gabrijo pri Dobrovi. Dernovšek Rado, Brežice na Štajerskem. Drobnič Ivan, Velika Stara vas.
Gerčar Jakob, Dupelnje pri Kamniku. Gorše Martin, Zamostoc.
Gostiša Fran, Sapjane v Istri.
Grabnar Stanko, Ljubljana.
Ilovar Fran, Šmartno pri Litiji.
Jager Matija, Ljubljana.
Jamnik Karol, Brankovo.
Jevnikar Lovro, Veliko Mlačevo.
Kavčič Anton, Koseze pri Ljubljani. Kramar Rihard, Škofja Loka.
Lobi; Ludovi k,y Zagradec.
Logar Josip, Železniki.
Nanut Anton, Slavina.
Peček Fran, Malo Lašče.
Penko Fran, Paličjo.
Plaznik Ivan, Močilno pri Zidanem mostu Pogorelc Karol,. Ljubljana.
Sajovic Vinko, Ljubljana.
Schiffrer Stanislav, Ljubljana.
Simončič Ivan, Ljubljana.
Sirk Josip, Ljubljana.
Skobi; Ignacij, Budganja vas.
Stenovec Ivan, Smlednik.
Urok Fran, Ljubljana.
Vovk Alojzij, Bleči Vrh.
Završnik Ignacij, Spodnji Tuštanj.
Zelenik Karol, Crmla (Slovenske Gorico). Zore Ivan, Sv. Valburga.
Zupančič Ivan, Veliki Lipoglav.
Železnik Fran, Ljubljana.
III.	a. razred.
Brodar Srečko, Ljubljana.
Cirman Alojzij, Št. Vid nad Ljubljano. Drašler Fran, Allegheny v Ameriki. Franza Josip, Škedonj na Primorskom. de Gleria Josip, Dolenji Logateo. Herzog Josip, Ljubljana.
Ilaš Hinko, Vače.
Jaklič Fran, Andol pri sv. Gregorju. Jelenc Leon, Št. Jur pri Kranju.
Jerin Jurij, Zagorje ob Savi.
Kos Josip, Ljubljana.
Kramar Fran, Ljubljana.
Lavrič Ivan, Travnik v Loškem potoku. Lenarčič Anton, Št. Vid nad Ljubljano. Logar Anton, Dobrova pri Ljubljani. Magolič Ludovik, Domžale.
Majaron Josip, Borovnica.
Marolt Fran, Brdo pri Kamniku. Modrijan Janez, Rovto pri Logatcu. Pečnik Fran, Stožico pri Ljubljani. Pirkovič Vladimir, Spodnja Šiška. Pirnat Leopold, Nožiče pri Kamniku. Richter Rudolf, Vinica.
Selan Anton, Dobrunje pri Ljubljani. Stoinor Dragotin, Zagorje ob Savi. Šuštar Lovro, Stob pri Domžalah. Urbas Fran, Unec pri Rakeku.
Ustar Fran, Slivna pri Vačah.
Vcčerin Rudolf, Ljubljana.
Volikajna Josip, Ljubljana.
Zajoc Josip, Volosko na Primorskom. Zoroc Ivan, Log pri Borovnici.
Žvokelj Dominik, Vrhpolje pri Vipavi.
Bol« Andrej, Slavina.
Bregar Vladimir, Kranjska gora.
Brus Lavoslav, Polica pri Višnji gori.
Celiun Fran, Ljubljana.
Derganc Albert, Ljubljana.
Gabrovšek Andrej, Itovte nad Logatcem. Gostiša Josip, Gor. Logatec.
Janežič Matija, Pcčo pri Moravčah.
Kanduč Fran, Idrija.
Kobal Alojzij, Vipava Kostanjevec Božidar, Col pri Vipavi.
Košir Makso, Ljubljana.
Kovačič Fran, Slavina.
Kramar Fran, Ljubljana.
Lapajne Stanislav, Postojna.
IV
Abram Anton, Tupeljčo na Primorskem. Babič Vladimir, Kranj.
Bajec Fran, Cevico pri Dol.,Logatcu. Borštnik Božidar, Hrib pri Žužemberku. Burja Anton, Loke pri Kamniku.
Fajdiga Bogomir, Novo mesto.
Gabrovšek Josip, Sv. Jošt pri Vrhniki. Gabršek Ladislav, Krško.
Goljar Fran, Podgora pri Št. Vidu.
Gosar Andrej, Dol. Logatec.
Gostiša Avguštin, Dol. Logatec, llelmich Julij, Trebnje.
Jerman Alojzij, Trbovlje na Štajerskem. Justin Rafael, Novo mesto.
Klembas Anton, Ljubljana.
Krakar Josip, Kranj.
Lekan Ivan, Vipava.
Lipej Matija, Ši kol jo na Štajerskem.
Lokar Anton, Ljubljana.
Lovšin Fran, Sušjo pri Ribnici.
Maicen Henrik, Vipava.
Malin Ivan, Ljubljana.
V.
Cižman Anton, Ljubljana.
Dequal Fran, Ljubljana.
Gabrovšek Fran, Rovto pri Logatcu. Gerwaiss Josip, Bedenica na Ilrvatskem. de Gloria Viktor, Dolenji Logatec.
Gomilšek Vladimir, Stara vas pri Vidmu Štajerskom.
Grum Alojzij, Mali Lipoglav.
Habijan Ivan, Dol.
Ilönigmann Fran, Goriča vas pri Ribnici. Jelenec Josip, Trnje pri Slavini.
Jošt Josip, Lipovec pri Celju na Štajerskem. Kote Ivan, Dolenje pri Vipavi.
Koder Anton, Zagorje ob Savi.
Koritzky Ivan, Hvar v Dalmaciji.
Kovačič Fran, Smerjo pri Premu.
Kranjc Ivan, Podgora pri Vrhniki.
Luštrek Feliks, Verje pri Medvodah. Mate Avgust, Ljubljana.
Modic Peter, Iška Loka pri Igu. Pestotnik Anton, Ljubljana.
Primšar Miroslav, Ribnica.
Simonič Adolf, Kranjska gora. Stanonik Ivan, Horjul.
Šerik, Viktor, Ljubljana.
Tominec Ivan, Lome pri Idriji. Tratnik Lavoslav, Idrija.
Vodnik Ivan, Podolnica pri Horjulu. Zajec Ladislav, Potok pri Trebnjem. Zorc Ivan, Ljubljana.
Zorman Ivan, Ljubljana.
razred.
Matičič Ivan, Rakek.
Melik Anton, Crna vas.
Merješič Filip, Ljubljana.
Mikuš Rudolf, Gornji grad na Štajerskem. Možek Fran, Kot pri Igu.
Pelc Stanko, Ljubljana.
Pfeifer Ciril, Kandija pri Novem mestu. Primec Fran, Zalog pri Šmarju.
Privšek Fran, Št. Pavel na Štajerskem. Ramovž Fran, Ljubljana.
Rupnik Ferdinand, Ig.
Rus Alojzij, Bled.
Sorčič Fran, Kapele pri Brežicah naŠtajerskem. Sturm Ivan, Košana.
Svetek Miloslav, Ljubljana.
Savelj Anton, Rudnik pri Kamniku.
Savelj Ludovik, Rudnik pri Kartiniku. Šefman Karol, Kranjska gora.
Štamcar Milan, Ljubljana.
Zaverl Alfonz, Velika Goba pri Litiji.
Zgur Ivan, Podraga pri Vipavi.
razred.
Kržan Fran, Ljubljana.
Ločnik Emorik, Borovnica.
Loj k Rudolf, Črniče pri Gorici na Primorskem. Lovšin Ivan, Spodnje Laze pri Ribnici. Maršič Fran, Globel pri Sodražici, a Martinčič Androj, Artiče pri Zagorju ob Savi. Počkaj Ivan, Brod pri Logatcu.
Pelan Ivan, Mozirje na Štajerskem.
Pernat Anton, Pleterje pri Sv. Lovrencu na Štajorskom.
Peterlin Fran, Kisovec pri Zagorju ob Savi. 1’ucolj Ivan, Gorenja vas pri Ribnici.
Ravnik Josip, Bohinjska Bistrica.
Rodič Alojzij, Sv. Jurij pod Kumom.
Solan Ivan, Štopanja vas pri Ljubljani. Svetina Stanislav, Šmarje pod Ljubljano. Šinkovec Karol, Idrija.
Širaj Jakob, Metulje pri Rakeku.
Šušteršič F ran, Horjul.
Trobej Anton, Gornji grad na Štajerskem. Tršar Fran, Dolenja Planina.
VI.
Bolfc Ivan, Laze pri Planini.
Božič Jakob, Gornji grad na Štajerskem. Bratina Sava, Tolmin na Primorskem.
Dostal Adolf, Ljubljana.
Ganoni Josip, Breznica.
de Gleria Stanko, Dolenji Logatec.
Ilc Josip, Goriča vas pri Ribnici.
Knavs Karol, Kržeti pri Sodražici.
Kokel Fran, Idrija.
Koritzk/ Ludovik, livar v Dalmaciji. Kovačič Ivan, Smerjo pri Ilirski Bistrici. Levar Ivan, Rakek.
Levičnik Fran, Škofja Loka.
VII.
Cepuder Josip, Litija.
Dežela Mirko, Idrija.
Dolinar Josip, Dobrova.
Kst Ivan, Radeče pri Zidanem mostu.
Grum Josip, Lipoglav.
Koder Fran, Zagorje ob Savi.
Kodrč Anton, Gorenja Branica pri Vipavi. Kristan Pavel, Orehek.
Kiissel Božidar, Trnovo pri Ilirski Bistrici. Lavrič Anton, Vič pri Ljubljani.
Luscbützky Josip, Gorenje Ležeče.
Mlakar Ljudevit, Hošnica pri Makolah na Štajerskem.
VIII.
Aleš Fran, Ljubljana.
Borštnik Vladimir, llrib pri Žužemberku. Bratina Fran, Ustje priv Ajdovščini.
Černe Josip, Dvor pri Žužemberku.
Domicelj Ivan, Zagorje na Pivki.
Grebenc Oton, Radeče pri Zidanem mostu. Kavčič Fran, Koseze nad Ljubljano. Korošec Josip, Sv. Bolfenk na Štajerskem. Lončar Fran, Ljubljana.
Velkavrh Stanislav, Ljubljana.
Vizjak Ivan, Ljubljana.
Železnik Fran, Gorenje Orlo pri Krškem. Žorjav Ivan, Toplice pri Novem mestu.
razred.
Lobi; Ivan, Zagradec.
Mohorič Ivan, Idrija.
Petkovšek Valentin, Stara Vrhnika.
Punčuh Friderik, Orešje pri Vipavi.
Sečnik Josip, Samotorica.
Selan Anton, Dobrunjo pri Ljubljani.
Semič Alojzij, Spodnja Šiška.
Skubic Štefan, Polica pri Višnji gori. Škorbec Matija, Podcerkov pri Ložu.
Tomo Alojzij, Ljubljana.
Uran Ivan, Ljubljana.
Ustar Anton, .Slivna pri Vačah.
Zajc Karol, Žimarico pri Sodražici.
razred.
Močnik Josip, Idrija.
Peklaj Josip, Sotnica pri Polhovem Gradcu. Peršin Aleš, Stožico.
Petrič Rafael, Strug.
Rupnik Pavel, Št. Vid nad Ljubljano. Schweiger Vladimir, Zatičina.
Senčar Dušan, Sonožeče.
Stojkovič Gašper, Podgrad pri Zalogu.
Škof Fran, Ljubljana.
Vrhovnik Fran, Mengeš.
razred.
Oblak Valentin, Horjul.
Poženel Karol, Rakitnik pri Postojni. Prijatelj Ivan, Škrlovica pri Velikih Laščah. Solan Fran, Dobrunjo pri Ljubljani.
Sovre Anton, Šavna peč pri Zidanem mostu. Starö Bruno, Kranj.
Vadnal Ludovik, Borovnica.
Zlatnar Fran, Godič pri Kamniku.