579 Andrej Inkret - Peter Kovačič-Peršin: Edvard Kocbek naš sodobnik Sveta družina Blaž Lukan KROG Iz časa se rodi telo, iz telesa otrok, iz otroka svet, iz sveta bog in iz boga spet čas, nad vsem tem pa lebdi pesem, ki lahko edina zajame vse to v en sam zlog. 580 Blaž Lukan DREVO Ta slika je bila v začetku: popotni (polno spominov) Langobard se skloni nad rogačem in v hrbtenici mu zaškrta: to je spomin na čas, ki ga je preživel kot drevo. Naslednja slika je na sredi: od Rena sem regljanje žab posluša lepa vila in mlad junak je nikoli ne bo smel ljubiti: zaželi si, da bi skrepenel v drevo. Na koncu tale slika: spomini, želje so zbledeli in materino ime dobi tujina: na sliki pa nenadoma živo -drugače kot v legendi — ozeleni drevo. Langobard — spomin na dekliški priimek pesnikove matere rogačem - spomin na latinsko ime tega hrošča zaškrta - spomin na materin rod in na neko bolezen Rena — spomin na ljubljeno ime žab — spomin na kraj in čas v pesnikovem življenju vila — slutnja nekega imena junak — prevod sinovega imena materino ime — slutnja nove domovine legendi — spomin na legendo o sliki in življenju drevo — spomin in slutnja življenja TI Razumem te: Ireni ti si domovina, ki je ne smem izdati, ime, ki ga ne smem zakričati, spomin, o katerem moram molčati, bog, ki ga ne smem objokovati, strah, ki se ga ne smem bati, meja, ki jo moram spoštovati. Sveta družina NOVO ŽIVLJENJE Tako malo ga je še, pa že cele dneve in noči razmišljam samo o njem. Junošu Tako malo ga je še, pa že napolni cel pogled, vsa ušesa, poln nos ga že imam. Tako malo ga je še, pa že kličem njegovo ime, kadar mi je hudo. Tako malo ga je še, pa je že čisto moj in jaz čisto njegov in sploh ni več nobene razlike. Tako malo ga je še, pa je že tako čisto tu — to novo življenje. Števila rastejo počasi, ena, dve, tri in tako naprej, a že med ena in dve je razlika, velika, usodna razlika... Tako gre to: še včeraj samo ena, eden, kar pomeni sam, praštevilo, nič prišteto, a tudi nič manj, nato dva, eden in ena, deljivo število, a kljub temu trdna vez, kmalu tri, trije, že množica, že ničkoliko permutacij, končno pa štiri, štirje, kar pomeni šestnajst možnosti, že mnogo več kakor množica, družina, družba, že kar cel svet... Števila rastejo počasi, ena, dve, tri in tako naprej, a že med ena in dve je razlike za cel svet. ŠTEVILA Vilji, septembra 1989 581 582 Blaž NASE STANOVANJE To so obrisi duše, oblaki po steni, dežele, ki jih je treba obiskati, trate, po katerih bo še treba tekati. Ta zrak v nosnicah je poln kapljic. To so zračne solzice, ki dišijo nekje drugje, tu jih ujamemo v robce in posušimo. V tem prostoru je steklo mehko kakor voda, tu se vsi lesketamo, skozi nas se lomi svetloba, v očeh nam žari mavrica. Tu so tla kakor led, okno je topla ravnica, kjer se pasejo najmanjše in najbolj domače živali. Strop je senca tal, po njem je mogoče hoditi z rokami. Mrak je doma v svetilki nad mizo, kadar ga obišče svetloba, se gostoljubno umakne v kot, pod omaro, polno ga je tudi po stenah, ki se zato zdijo umazane. Prostor je narisalo četvero rok in vsaka stvar v njem ima zdaj svojega dvojnika, tudi stvari, ki so vedno same, kot recimo voda. Prostor je gladilo dvoje lic, zato je zdaj bolj, zdaj manj gladek. Najino stanovanje je korenina cele hiše, njen temelj, topli čevelj, dobri duh, podstavek za kip, brez njega bi hiša klecnila od neznosne teže. Je rumenjak hiše, iz katerega se sredi jeseni izvali njena sreča. MAMA IN SIN NA SPREHODU PO MESTU Oba sta majhna, racata po ulici in najlepše ju je opazovati od zadaj. Včasih se skoznju lomi svetloba kakor skozi milna mehurčka: Sveta družina takrat je ulica polna mavrice. Včasih se ustavita in se spogledata kakor v ogledalu: takrat čez ulico zaveje tišina. Ko se naveličata i zavijeta v kakšno hišo na obisk: ampak najlepše ju opazovati doma. ALBUM To je oče, ki drži razprte gladke S FOTOGRAFIJAMI dlani in ne izpusti ničesar na tla in se v brke zadovoljno smeji. To je mati, ki stiska v mehkem naročju vse, kar se je je kdaj dotaknilo in pri tem nežno hlipa. To je prijatelj, ki uresniči vse želje še preden so sploh izrečene. To je bog, ki poleg tebe spi in te v sanjah varuje vsega hudega in si buden vedno močnejši. To je svet, ki zraste iz tvojih oči in ga lahko otipaš tudi, ko jih zapreš. To je vse in edino, kar je. To si ti sam. To si ti. To si samo ti. ilice, »je 583