tribuna UUBUANA, letnik XXIX, 21. maf 1980' Stcviflca 17-18 casopis CenaSDIN EKOLOGMJA IN SOCIALIZEM OKROGLA MIZA EKOLOGIJA MN SOCIALIZEM Uredništvo Tribune je skupaj z UK ZSMS organiziralo in izpeljalo okroglo mizo na to temo kot nadaljevanja dveh številk, ki smo ju že posvetili tej problematiki, ter intervjuja s tovarišem Andrejem Kirnom. Uredništvo meni, da pričujoči zapis dopolnjuje in poglablja naše spremljanje ekološke problematike ter da nakazuje osnovne poteze marksističnega pristopa k problematiki okolja. Zmotno pa je pričakovati (in tega namena tudi nismo imeli) da bi razgovor takšne vrste spremenili v kuhinjo receptov, kjer bi si lahko vsakdo po potrebi zmešal to, kar mu trenutno najbolj diši. Sodimo, da pričujoča okrogla miza v najjasnejši luči prikazuje antagonizmev naši družbi in, ki pogojujejo tudi "ekološko dogajanje". Razgaljanje teh antagaonizmov pa je prvi korak k njihovemu preseganju in dokončnemu zgodovinskemu ukinjanju. NAJ 2IVI PROLETARSKA REVOLUCIJA ! UREDNIŠTVO PODGORNIK Veseli nas, da ste se v tolikšnem številu odzvali vabilu Tribune in UK ZSMS. Na Tribuni se z eko/oško problematiko ukvarjamo že precej dolgo, kontinuirano pa spremljamo razmere na slovenski ekološki sceni zadnji dve leti. Tako smo izdali tudi dve Številki, eno od teh v sodelovanju z zagrebškim Studentskim listom, ki sta bili večinoma, če ne povsem, posvečeni ravno ekološkim problemom. Pri tem seveda mislim tako na teoretične tekste, ki pravzaprav opredeljujejo temelje eko/oških znanosti z različnih teoretskih po-zicij, na primer prevoda del Enzensberger/a in pa Hilmija v pred-zadnji številki Tribune, kot na politični boj oz. razjasnjevanje to-rišča razrednih bojev v ekološki problematiki pri nas. Gre za obravnavanje problemov npr.: cinkarne Celje, HE Kobarid in pa HE Krško v zadnji številki. Seveda s tem ,,ekoloških intervencij" nimamo namena deliti na teorijo in na praktični oz. pOlitični boj ali razredni boj (to je ena od šibkih točk meščanske ekologije na eni strani, ekološka nepolitična teori/a, na drugi pa politična neeko/oška jraksa. Rezultat je zmeda, ki pa kljub vsemu ekološke stranke ne zapira v ,,politično folkloristiko" ampak ravno na-sprotno, odpira jim celo vrata v par/ament. No, k temu vprašanju se lahko vrnemo kasneje), Analizo eko/oških problemov smo vedno gradili na globalnem pristopu nasproti ekološkemu lokalizmu in pa na analizi konkretnih družbenih razmerij ki ekološke svinjarije (ta izraz precej natančno opredeljuje dejansko stanje pri nas) pogojujejo, opredeljujejo, opravičujejo in kar je najpomembnejše pospešu/e/o. Narava samega objekta ekoloških znanosti (v knjigi obeh Ehrlichov se pod tem terminom skriva kar več kot 50 znanstvenih disciplin od naravoslovja do družboslovja) zahteva tisto čemur se je še pred 5 leti moderno reklo interdisciplinaren pristop, ki je v ekologiji nujen in nepogrešljiv. Zamenjava inter-discipliniranosti za vertikalno povezanost pa je v šolstvu danes ne le modna muha, ampak vse kaj drugega; to le mimogrede. Da je ekološka kriza izbruhnila tudi pri nas, je verjetno dejstvo, ki nt potrebuje ne posebnih razlag ne tolmačenj. Potrebuje pa razlagc dejstvo, da tako majhen narod lahko zagreši tako velike neumnosti^ kot smo jim bili priča v Dolini smrti, v Zasavju, na Notranjskem ir še kje. Potrebuje razlago tudi dejstvo, da se kot družba lotevami ekoloških problemov vedno skozi optiko ,,ekscesov", nikdar skozi analizo protislovij fki se v zadnji instanci izkažejo za zelc ,,neeko/oška"), ki to našo ekološko prakso producirajo. In da dodal k temu uvodu še ščepec zasoljene konkretnosti, potrebu/6 konec koncev razlago tudi dejstvo, da sama objava razsodb za ekc loške ,,ekscese" v dnevnem časopisju verjetno stane več, kotpa skupne nominalne kazni obsojencev. Seveda tu tiho predpostavljamo, da v naši družbi ekologija ni /« povod za tiskanje umetniško izpiljenih in izrazno dovršenih pU katov o čistem okolju. Ekološka kriza se umešča v družbena pi tislovja, vladajoča v naši družbi, ki bi jih lahko grobo označili koi nasprotja med še vedno prevladujočimi blagovnimi elementi prc dukcije in pa med samoupravnimi produkcijskimi odnosi. V tc razredno nasprotje vstopa tudi ekološka kriza, ki se ji z ene stran\ lepi maska zgolj ekscesnih nepravilnosti, z druge strani pa vednc nastopa kot odraz dejanskih protislovij razvoja naše družbe. Takc /e prva naloga marksistične analize, da v zgolj pojavnih ob/ika/ ekološke krize odkriva globlja družbena protislovja, ki jo pc gojujejo. Lokalističen pogled in posamezno obravnavanje primeroi ekološke krize onemogoča kakršneko/i radikalne ukrepe, radikajnt v smislu podružbljenja vseh odločitev v zvezi s posegi v okolje. Šefa na ta način se namreč narava lahko vzpostavi ne kot bojno pol/6 kapitala, ampak kot dejansko življenjsko okolje družbe produ\ centov. Za začetek bi prosil tov. Kirna, če bi lahko podal kratek ori\ vzpostavljanja ekologije kotposebne znanosti. KIRN Za mene je ta razgovor zelo dobrodošel. Že dalj časa se namreč ukvarjam z odnosom: znanstveno—tehnična revolucija in narava. Teme, ki je predmet našega današnjega razgovora, se je mogoče lotiti z najrazličnejših vidikov: ekološko razrednega, splošno antro-pološkega, energetskega, biološko—medicinskega, ekonomskega, sociološko— političnega idr. Lahko se gibljemo na ravni globalnega ekološkega ali lokalnega mikroekološkega pristopa. Nasbo verjetno predvsem zanimala ekološka situacija v naši samoupravni družbi, seveda pa je ne moremo odvojiti od globalnega ekološko civili-zacijskega in mednarodnega okvira. Predmet je izredno bogat, iz-redno raznovrsten in ne bo zadrege, da bi vsak našel svoje mesto v nasem razgovoru. Osebno se čutim dolžnega in poklicanega, da povem nekaj o marksistični ekološki tradiciji, kako je zagledala naravo v kontekstu kritike in preseganja novoveške meščanske kapitalistične civilizacije. Marxov in Engelsov globalni pogled na družbo je med drugim zajet v pojmih družbenoekonomske forma-cije in produkcijskem načinu. Vse dosedanje družbeno ekonomske formacije Marx motri kot naravnozgodovinski proces. Dokler obsta/a zgodovina Ijudi, se pogojujeta zgodovina narave in človeška zgodovina, tako da obstaja pravzaprav ena sama zgodovina. Narava postaja tako vse bolj sestavni del človeške zgodovine in zgodovina človeka izstopa vse bolj kot nastajanje narave za člo-veka. Z ekološkega vidika še ni napisana človeška zgodovina, ampak obstajajo le prvi poskusi za takšen vseobsežen podvig. Mnogo gradiva pa je že zbranega. Inštitut za zgodovino naravo-slovja in tehnike pri Akademiji znanosti Sovjetske zveze si je med drugim zastavil tudi nalogo, da napiše občo ekološko zgodovino človeka. V sami dosedanji prevladujoči podobi družbenih znanosti ne obstajajo zadostne teoretične predpostavke, da bi se obdržala in poglabljala enotnost družbeno ekonomskih odnosov s svojimi na-ravno zgodovinskimi predpostavkami. Pri Marxu je bil odnos družbe do narave vedno prisoten, če ne eksplicitno, pa vsaj v podtekstu njegove analize. Največji del današnjega družboslovja pa motri družbo kot izrazito samozadosten sistem, omejuje se na odnose znotraj družbe, za njene spoznavne in materialne odnose navzven do narave pa skorajnimanobenegainteresa S tem je družba fiksirana nerealno, fiktivno, ker so ji izpodmaknjeni njeni material-no—naravni zgodovinski temelji. Sodobna ekološka situacija bo tudi prispevala k temu, da se bo zrušilo takšno teoretično fiksiranje družbe. Marx poudari, da če je človek duhovno in fizično povezan z naravo, pomeni to, da je narava povezana sama s seboj. Ta pove-zanost lepo pride do izraza že v sami Marxovi označbi, da je narava človekovo anorgansko telo, v kolikor ni že njegovo organsko telo. Nekateri so se v našem prostoru spodtaknili nad to oznako. Toda Marx je temu pojmu dal specifično filozofsko—ontološko vsebino, ki presega njegov običajni biološki okvir. S tem je Marx izrazil neločljivo družbeno— eksistenčno povezanost človeka z naravo, kjer narava izstopa kot prostor in predmet njegovega dela kot la-boratorij, iz katerega jemlje material in sredstva svoje de/avnosti. V svojih ekoloških zaključkih se je Marx oprl tudi na naravoslovni material nemškega kemika Liebiga. V Marxovem času se je začel proces uvajanja umetnib gnojil. Marx je analiziral negativne eko-loške vidike mest ter uvajanje kapitalističnih odnosov v polje-! *elstvo. Marx in Engels nista bila edina, ki ju je pritegnila ekološka problematika v 19. st Toda njun svojski doprinos obstaja, pred-vsem v tem, da sta dala družbenorazredno pojasnitev ekoloških posledic kapitalističnega načina produkcije. Leta 1864 je izsla v New Yorku knjiga G. P. Marsha Man and Nature, ki je mogoče prvo delo, ki je zelo podrobno opisalo človekovo ekološko de-truktivnost Toda Marshovo meščansko obzorje abstrahira družbe-noprodukcijsko formo te destruktivnosti in poudarja, da je ta zgolj posledica človekovega neupoštevanja zakonitosti narave. Drugo znano delo iz tega časa je knjiga nizozemskega agronoma Karla Fraasa Klima in rastlinski svet v času ter njuna zgodovina (1847). Ko je Marx vpismu Engelsu dne 25. marca 1868 ocenjeval to delo, je zaključil, da avtor izraža nezavedno socialistično tendenco, ker je v bistvu razkril, da kultura, ki se razvija stihijsko, pušča za seboj puščavo. Pojem kulture je tu specifično uporabljen ne v smislu literature, umetnosti, ampak kot celoten produkcijski način. Fraas je pokazal na vlogo destruktivnega ekološkega dejavnika v propadu nekaterih antičnih kultur. Novejša raziskovanja iz ekološke zgodovine človeka kot npr. Hughesovo delo Eco1ogy in Ancient Civilizations (1975) so potrdi-la osnovno izhodišče in rezultate Karla Fraasa, čeprav je avtor v glavnem pozabljen in ga le redkokdo še omenja. Takšna zgodo-vinska raziskovanja nam lahko dajo določen poduk in svarilo za naše sedanje ravnanje. Ekološko reinterpretacije zgodovine ni mo-goče izigrati nasproti zgodovinskemu materialističnemu pojmo-van/u, kjer je protislovje med produktivnimi silami in produkcij-skimi odnosi ter protislovje med produkcijskim načinom in naravo gibalna sila prehoda iz ene družbenoekonomske formacije v drugo. Ekološki dejavnik je del tega celotnega protislovja, ne pa njegova prevladujoča komponenta. Samo na osnovi materialističnega poj-movanja zgodovine lahko odmerimo pravo vlogo ekološkemu dejavniku v razvoju družbe. Za marsikatere levo usmerjene ekologe v kapitalističnih deželah or. Barrya Comonnerja) bi lahko izrekli takšno oceno, kot jo je \l\arx svoj čas dal za Karla Fraasa, da namreč izražajo nezavedno socialistično tendenco in s svojega zornega strokovnega vidika obtožu/e/o obstoječi kapitalistični produkcijski način in s tem vršijo izjemno pomembno družbeno kritično in politično vlogo. Za zaključek še vprašanje, ali obstaja globalna ekološka kriza? Ne-kateri odgovarjajo nikalno in priznavajo, da obstajajo samo lokalne krizne ekološke situacije. O globalni ekološki krizi bi lahko govorili tedaj, ko bi prišlo do rušenja temeljnih načel funkcioniranja biosfere in njene ciklične organizacije. 'ODGORNIK TARMAN Ravno sem se hotel oglasiti. V vašem nagovoru in nadaljevanju kolege Kirna je bilo večkrat omenjena ekološka kriza. Sam se večkiat vprašam, zakaj rečemo temu ekološka kriza. Navsezadnje je kriza, kot lahko ugotavljamo, le bolj družbenega značaja, se pravi nekako v napakah, ki jih povzroča naš pristop k naravi, k izkoriščanju naravnih virov ipd. Poglejte v naravi, če stvari tečejo brez posredovanja človeka, teh kriz ni ali pa so. Geologi bodo lahko tudi rekli, da so bile v preteklosti. Kjer človek še živi v skladu z vsemi dejavniki ekosistema, teh kriz tudi ni.Mipoznamo mnoge primitivne družbe, čeprav mi je to ime zoprno, pa je vendar nekako v stroki vpeljano, ki v okolju živijo, ne povzročajo takih kriz. To se pravi, da je ta kriza le povzročena s strani človeka v civiliziranem svetu, v tehnično visoko razvitem svetu. No, to je ena reč. Drugo pa je, zakaj je prišlo do razširjanja ekologije kot dela, biološke znanosti, ene od bioloških disciplin. Mi vemo, ekologija, je zelo stara veda, večkrat rečem študentom, prastara veda. Tiste prve slike, ki jih najdemo v Altamiri, so že nekaki ekološki zapisi. Ekologija kot znanost se je začela razvijati precej pozneje in nekako mislimo, da je začetek znanstvene ekologije v Danvinovem delu, Popotovanju z ladjo Beagle; dalje v prizadevanju Haeckla, ki ga najbrž poznate, ki je skoval strokoven termin - ekologija, oikos—logos, znanost o domu, domovanju organizmov. In tako so jo takrat tudi definirali in ta definicija v ožjem smislu velja še danes; ekologija je veda, ki raziskuje medsebojne odnose med živimi bitji in neživim okoljem. No, pozneje šele, nekako v tem stoletju, mogoče v času pred zadnjo svetovno vojno postane eko-logija bolj popularna in dobiva vse bolj vsebino ekologije človeka. Nekako tako smo praktično to ekologijo v tem smislu iz ZDA tudi mi podedovali. No, in tu potem izvira tudi pojem ekološka kriza. Večkrat, ko berem o ekologiji in poslušam razgovor o ekologiji, imam občutek, da ljudje govorijo o ekologiji, pa vendar jasno ne vedo, kaj pravzaprav ekologija je, saj tega njenega naravoslovnega dela ne poznajo. Ne poznajo ekologije v ožjem smislu. No, toliko zaenkrat, pa bi se pozneje vključil. PODGORNIK No, k temu se lahko še povrnemo. Zdaj smo odkrili že dva aspekta, ne samo ekologije, kot znanosti, ampak tudi posledica česa je ta ekologija kot znanost: namreč eko/oške krize in proble-mov, ki nastajajo z razvojem kapitalizma in nasprotij, ki jih ta v svojem razvoju producira. Ekologija se ne omejuje samo na znanost, mislim na neko teoretično razjasnjevanje odnosa med človekom in naravo, ampak postaja dejansko tudi praktično po-litična sila. Recimo, verjetno se spomnite, ni tako dolgo tega, kar so v pokrajini Baden—VVOrtenberg ,,zeleni" dobili tistih čarobnih 5 % in prišli v deželni parlament. Torej ekološka gibanja niso več neka politična ,,folkloristika" ampak dejansko postajajo že po-litična sila. Tukaj se zastavi vprašanje, kakšna politična sila je to? Koliko je pravzaprav v teh gibanjih ideologije? Ali bi lahko prosil tov. Zgago, da pove kaj o tem? ZGAGA Vidimo, da je ekologija pravzaprav protislovna znanost, na eni fjfra/7/ je zasidrana v naravoslovju, globoko v naravoslovnih zna-\mstih, po drugi strani pa v družboslovju, sajobravnava človeka in J njegov odnos do narave. Kakšni pa so pravzaprav biološki vidiki Ukološke krize oz. kakoaledabiologijana same ekolpške qrobteme,x \tov. Tatman? c v Navezal bi se na tisto, kar sem v tem okviru tudi sam delal; po obeh sogovornikih toliko laže. Na eni strani je dr. Kirn že pokazal na družbeno pogojenost ekologije, na njeno mesto v delavskem gibanju zadnjih dveh stoletij, po drugi strani pa imamo pred seboj tudi prikaz ekologije kot posebne znanosti, kakršna je od Haeckla dalje. Pravkar smo slišali — na tretji strani nastopa ekologija že kot odkrito politično gibanje. Prav ob tej plati bi želel naravnati svoj prispevek: kakšna je družbena pogojenost ekološke zavesti, v čem dejansko presega obstoječe in koliko ostaja ideološka zavest, ideološka v izvornem Marx—Engelsovem pomenu sprevrnjenosti, napačnosti. - Po eni strani smo soočeni torej s predstavo, da imamo opraviti z ekologijo kot znanostjo, znanstvenim početjem: ko poslušamo biologe, naravoslovce sploh, skoraj nepredstavljiveso te debate, če ni zraven ekonomistov, planerjev, še filozofi posre-dujejo. Po drugi strani pa je prisotna še ena dimenzija, dimenzija — kot smo prej slišali — ki jo npr. iz zahodnega parlamentarnega sistema poznamo v gibanju ,,zelenih", dimenzija, ki nastopa precej širše kot zgolj znanstven ali političen fenomen, v tistem smislu ku/ture, kot jo je prej opredelil dr. Kirn. To se pravi v smislu neke široke družbene zavesti. Pa vendar imamo ravno v tem smislu naj-večkrat opraviti z neko zavestjo, ki ponuja vse prej kot dejanske alternative, predvsem alternative v smislu socialističnih procesov. Ta ekoideologija, kot sem jo imenoval v nekem tekstu, ekološka zavest kot vpeta v določen parcialni razredni interes, je metodo-loško vpeta najprej v to, da tiste osnovne pojme, s katerimi name-rava operirati, razceplja. Kateri so ti osnovni pojmi? To sta seveda človek in narava. Razceplja ju na ta način, da jima daje velike začetnice ali postavlja- v narekovaje , predvsem pa jih razceplja s tem, da jih izključuje iz zgodovine; s tem pa izključuje iz zgodo-vine tudi interes, iz katerega raste. Prej smo slišali tisto znamenito postavko iz Nemške ideologije, da odkar živijo Ijudje, se zgodovina narave in Ijudi medsebojno pogojujeta. Pri tej misli mora neki po-seben poudarek zadeti zgodovino Ijudi. Z drugo besedo, problem ekologije kot stvarni predmetni problem, kakor tudi določena za-vest o tem predmetu, prob/emu, ki izhaja iz zgodovine Ijudi, ne iz zgodovine narave na sebi. Dejstvo je, da ta problematika, s katero se mi Ijudje kot zgodovinska bitja zavestno ukvarjamo, da ta pro-blematika naše zavesti, naših glav, ni ločena od naše zgodovine, od naše generične prakse, temveč da dejansko iz nje raste in da je kot predmet našega zavestnega, torej tudi znanstvenega ukvarjanja, vedno zgodovinsko posredovana. Tega elementa se ekoideologifa ravno ne zaveda, zato se konstituira kot nekajposebnega. Vprašanje je, zakaj se prav v naši dobi, v drugi polovici 20. stoletja, ta problem, popularno imenovan neravnovesje med naravo in človekom, tako potiska v ospredje. Če problem zaenkrat lahko pustimo še odprt, je vendarle očitno, da stopa pred nas neki do-ločen konflikt, ki je družben, političen, ekonomski konflikt. To se pravi konflikt, ki zadeva v družbeno bivanje, bivanje družbe kot celote. Tukaj pa se spet lahko navežemo na Marxa in na mišljenje, ki poteka od Marxa naprej, mišljenje, ki ravno poskuša domisliti te konflikte človeške zgodovine, izvirajoče iz dialektike produktivnih silK tgiproLlykfiijskih ^pdqosoy^ l^&.n^Jcem iznajnenjtem ynestu pn> Marxu beremo, da moramo razlikovati med revolucinarnimi spre- EKOLOGIJA IN SOCIALIZEM membami, ki se dogodijo v ekonomski strukturi neke družbe, ki jih lahko ugotovimo z naravoslovno natančnostjo, ter oblikami, v ka-terih se Ijudje osvestijo, zavedo družbenega konflikta. Ekoideo-logija je torej ena od oblik, v katerih se Ijudje zavedajo tega kon-flikta, osnovnega protislovja sodobnega sveta. To osveščanje je lahko formiranje ,,napačne zavesti". Ce pogledamo zgodovino — pa saj je na žalost sodoben trenutek enako karakterističen — so se Ijudje osveščali, da obstajajo ti dejanski družbeni konflikti, to raz-vijanje nasprotja med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi bodisi v religiji, bodisi v književnosti, kulturi itd., in danes bi lahko pridali bodisi v ekologiji. S stališča razrednega boja pa gre tu za nekaj drugega. Kot smo videli že recimo v Engelsovi Nemški kmečki vojni, kako je treba - v tem primeru — religiozno obleko, religiozno tančico, v kateri se razredni boj v določenem konkret-nem času bije, odstraniti oz. prevesti v njegovo dejansko ma-terialno vpetost v zgodovinski proces, ki ga Ijudje živijo, da lahko zavestna forma konflikta ponuja neki revolucionami potencial, tako nas taka naloga čaka tudi na tem, ekološkem področju. Edino razkritje dejanske zgodovinske dimenzije ekologije, vpetost eko-logije v razredni boj, v dejanske konflikte, ki se bijejo v družbi, je tisto, kar lahko napravimo z namenom revolucionarno osvetljevati problem, ki je pred nami. Vsakršno zapiranje, vsakršno maskiranje tega problema, njegovo postavljanje zgolj kot nekega apartnega, separatnega problema, lahko prispeva le silam, ki so kontrarevo-/ucionarne. Odmev vsega tega lahko najdemo tudi v lastnem pro-storu in po vsej današnji zemeljski krogli: kako se posamezni konkretni primeri t.i. neravnovesja, ekološke krize pravzaprav — ko so dostojno oblečeni — izrabljajo s čisto določenimi nameni, kako se tem ekološkim problemom dogaja nekaj podobnega kot olimpijskim igram. Opravka pa imamo z izredno heterogenim področjem ,,/ažne zavesti", s tem konfliktom, ki izhaja iz heterogenosti sedanjega sveta, iz takšnih ali drugačnih razrednih interesov. Doslej v na-čelnem podajanju tega nisem poudaril. Za lažjo klasifikacijo teh smeri bi se poslužil kar paralele z razdelitvijo ideologij, kot jo najdemo v Komunističnem manifestu. Tam je govora o re-akcionarnem socializmu, buržoaznem, pa še utopičnem na koncu. Z neko podobno strukturo se soočamo danes tudi na ekoideološkem področju. Najprej so pred nami teze, polne vzne-sene romantike, ki pa se najbolj jasno izrazijo, čejih prenesemo na področje ekonomije: kot alternativa se nam ponuja vrnitev k le-senemu plugu, vrnitev ,,v toplo naročje matere zemlje" itd. Po drugi strani se nam npr. skozi Rimski klub, skozi Meje rasti zrcali tipična buržoazna ideologija: producirati profit brez ekološkega problema. In končno imamo opravka še z najbolj zanimivo smerjo, utopično ekologijo, če še naprej ostanem pri paraleli z Manifestom. Tu gre za pojave, ki so nam znani predvsem iz zahodnega sveta, v t.i. subkulturi, znamenitih komunah, ki poskusajo živeti ekološko ,,čistoM življenje, za tisto, kar je Enzesberger v svoji odlični študiji imenoval ,,ecofreaks". Toda tudi tu stojimo na že znani poziciji, moralnipoziciji ,,le hoteti je treba". Tisti element, ki postavlja določene meje ekološke zavesti, kakršno sem poskuša/ skicirati, je najpoprej ta, da si ta zavest — ko obravnava odnos človeka in narave — daje opravka predvsem z cneščanskim človekom in mešČansko naravo, v tem ko misli, da govorio tem na sp/oh. V zadnjih šestih, osmih letih, ko bolj na-tančno zasledujem to problematiko, pa se je, mislim, pri nas nekaj bistvenega le spremenilo. Od mogoče niti ne meščanskih, ampak celo predmeščanskih teoretskih nazorov, v katerih je del slovenske kulture ob teh vprašanjih tičal, smo le prišli do tistega centralnega vprasanja, ki postavlja ekološki problem v odnos do njegove dejanske zgodovinske razsežnosti, oz. ki tega problema ne zastavlja več tako: kaj lahko tehnologija stori za skladje med naravo in človekom, temveč ga raziskuje s soočanjem ekološke problema-tike, z zgodovinskim okvirom blagovne produkcije. PODGORNIK Verjetno bi bilo dobro, če bi se na tem mestu spustili nekoliko v jnašo ,,ekološko prakso". Kakšna nasprotja producirajo ekološko krizo pri nas? Kakšni so fenomeni te ekološke krize pri nas? Kako je z onesnaževanjem okolja pri nas? Kako je pravzaprav s temi čisto ,,klasičnimi" ekološkimi vprašanji? Mogoče bi tov. Gregorač kaj povedal o problemu onesnaženja pri nas. Svoj vrhunec to izkoriščanje dosega danes, bodisi na Zahodu bodisi na Vzhodu. In tako smo prišli v čas, ko smo se tako odtujili naravi in smo si skozi zgodovinski razvoj ustvarili svoj svet znotraj obsto-ječe naravne strukture, ki ga narava ne sprejema, ga odklanja. Vodilo zahodnega gospodarstva je profit, ki ga povečujejo z nenehnim širjenjem proizvodnje. Če gledamo danes stanje pri nas, ravno tako gledamo vse skozi profit in skozi nenehno širjenje proiz-vodnje. Posledica takega gledanja je da menimo, da nam čistilne naprave niso potrebno, ker si s tem zmanjšujemo dobiček. Ustvarili smo potrošniško miselnost in proizvaja se zato, da se troši, troši pa se čimveč zato, da se čimveč proizvaja. S tem proizvajamo zelo veliko najrazličnejših snovi. V naravi se vsi odpadki, ki nastajajo v naravi razkrajajo in spreminjajo ter znova stopajo v krožni proces. Mi pa čedalje več proizvajamo takih snovi, ki ne stopajo v ta krožni proces, ampak ga onemogočajo, uničujejo. Vse to vpliva na naše okolje in našo osebnost. In čim prej bomo spoznali, da smo del narave in da smo intimno povezani z njo, toliko prej bomo začeli odgovornejši odnos do nje. Zaradi tega ko govorimo danes, o ekološki krizi, bi poudaril, da je ekološka kriza posledica krize družbe. Bodisi na Zahodu bodisi na Vzhodu. Če mi dovolite, bi tu opozoril na nekaj lepih Engelsovih misli iz njegove Dialektike na-rave. Tam je zapisal naslednje: ,,Vsem dosedanjim proizvodnim načinom je šlo le za najbolj neposredni delovni učinek. Nadalnje posledice, ki so nastale šele pozneje, katere je rodilo njihovo po-navljanje in kopičenje, so popolnoma zanemarili. Tako je korist vladajočega razreda postala gonilna sila proizvodnje. In tako nas sleherni korak spominja na to, da nikakor ne gospodujejo nad naravo tako kakor osvajalec nad podjarmljenim narodom, kakor da smo izven narave, temveč s svojim mesom, krvjo in možgani pripadamo naravi in bivamo v njej. Spominja nas, da je bistvo vsega našega gospodarjenja nad naravo v tem, da bolje spoznavamo njene zakone kakor vsa druga bitja in jih znamo pravilno uporabljati. Kolikor bolj se bo to uresničilo, toliko bolj bodo ljudje ne samo čutili, temveč tudi vedeli, da so del narave in tem bolj nemogoč bo postal tisti nesmisel in nenaravni nazor o nasprotju med duhom in materijo, človekom in naravo, dušo in telesom; nazor ,ki sejejel razvijati v Evropi po propadu klasičnega starega veka in je v krščan-stvu dbsegel svoj višek." Tako se nam problem ekologije oz. problem okolja razkriva kot problem družbe, njene zavesti, ki živi in uporablja to okolje. Tako postala ekologija zrcalo, v katerem opazujemo naš lastni jaz. Če dovolite, bi zdaj povedal nekaj misli o ogroženosti okolja pri nas. To tematiko smo začeli pri nas pred 15 leti, ko smo začeli odkri-vati, kot kaže, stvari, ki so jih nekateri že zdavnaj odkrili. Pred časom mi je prišla v roke knjiga dr. inž. Frana Podbrežnika z naslovom: ,,Tehnologija iskoriščavanja industrijskih otpadaka," ki jo je izdala Industrijska knjiga v Beogradu. Vse lepo in prav, ampak ta knjiga je bila napisana leta 1950,se pravi pred 30 leti! Dobil sem jo v knjižnici, ko so le-to čistili, bila je intaktna, to se pravi, da je 30 let ležala na polici, ne da bi jo kdorkoli odprl. Vse tisto, kar je v njej zapopadeno, smo mi torej odkrili pred 15 leti. Vsebinsko tej knjigi ni kaj dosti dodati, razen če upoštevam, da se je v tridesetih letih v veliki meri razvila tehnologija čiščenja odpadnih vod oz. tehnologija ngsploh. Tu je tudi pogJavje: ,,Prečiščavanje vn isko-""' riščavanje otpadnih industrijskih voda", nadalje tudi poglavje, ki obravnava predelavo mineralnih olj in maziv, to česar tudi danes še nismo ustrezno rešili. Pomeni, da so se nekateri že okolileta 1950 zavedali pomena vračanja odpadkov industriji in s tem varstva okolja oz. zmanjševanja onesnaževanja okolja. Žal kaže, da je knjiga obležala na policah, kot obleži precej razprav in razisko-valnih nalog, ki se zadnjih 15 let ukvarjajo z varstvom okolja. To pravim zato, ker očitno ne upoštevamo zadosti nekaterih izsled-kov, do katerih so prišli naši strokovnjaki oz. drugod v tujini. Če gledamo vse, kar se je dogajalo pred leti in to opravičujemo, prosim, z dejstvom, da industrije ni bilo mogoče graditi brez eko-loških žrtev, tega danes ne smemo več tolerirati. Mi pa se danes kljub nekaterim spoznanjem ne obnašamo v popolnosti nič dru-gače. 0 tem nam govorijo številni članki v dnevnem časopisju, ki poročajo o številnih poginih rib v rekah, zaradi tega ker vanje neodgovorno spuščajo najrazličnejše odpadne vode oz. strupe itn. Leta 1967 so strokovnjaki izračunali, da onesnažujemo naš prostor in naše vode, kot da bi nas bilo sedem milijonov. Leta 1973 so izračunali, kot da bi nas bilo 8 milijonov. Danes, prepričan sem, da se ne bom dosti zmotil če rečem, da onesnažujemo naše vode, kot da bi nas bilo devet, deset milijonov. Fatur, Vraničar: Ne, ne. GREGORAČ Začel bom tam, kjer je prof. Tarman opozoril, da so tudi v geološki preteklosti bile krize. Res je! Tudi v geološki preteklosti so bile krize in ves naš razvoj, to kar danes smo, je pravzaprav funkcionalna posledica teh kriz. Izumirale so vrste, razvijale so se druge; vendar vse to se je odvijalo v za nas nepojmljivih časovnih okvirih. Zaradi tega ne moremo imenovati kriza ali primerjati z ekološko krizo danes v svetu. To je dialektično gledano, evolucija, razvoj. Če sem prav razumel, prejšnja razglabljanja, sem dobil občutek češ da ekološke krize kot jo pojmujejo danes, pravzaprav ni. Kot sem razumel, naj bi bila ekološka kriza vpeta v ,,razredni boj", češ da ponuja alternativo, da se povrnemo k plugu itn. Vendar, moramo se sprijazniti z nečem, ne glede nato ali mi to hočemo sprejeti ali ne. Ekološka kriza je! In to najbolj čutimo tisti, ki se ukvarjamo z ogroženostjo in onesnaženostjo našega okolja. Moramo razumeti, da smo vso to krizo, krizo okolja, na-ravnih odnosov v njem, porušili v zelo kratkem času. Če načnem vprašanje, zakaj smo danes zašli v slepo ulico, zakaj je dandanašnji človeštvo v kleščah upa in obupa! Podal bom samo kratek razvoj tega vprašanja. Že od praskupnosti naprej je proizvodnja dobrin spremljala odnose"med posamezniki v skupnosti, pa tudi njihov odnos do narave. Ekonomski razvoj in delitev dela je vodil v vse večjo družbeno neenakost posameznikov. Posledica tega je, da se je človek vse bolj odtujeval naravi, da se je čutil zunanj nje. Tu pravzaprav vidim bistvo današnjega problema. Da se danes človek čuti zunaj narave. Posledica tega gledanja, da smo zunaj narave, je brezmejno izkoriščanje, ropanje vseh virov n:-»ravn<><™ hoirastva. Gregorač: Prosim jaz ... Vraničar: Ne, ta informacija v tem primeru ne velja. GREGORAČ Dejstvo je, da se kvaliteta naših vod ne izboljšuje, ampak pac Če imate drugačne podatke, bi jih zelo rad slišal. Katere so reke katerih se voda izboljšuje, ož. je stanje tako, da recimo onesna^ žujemo danes naše slovenske reke toliko, kot da bi nas bilo milijonov. Poglejte! Zadnje čase sem se ukvarjal predvsem z one snaženjem naših rek s težkimi kovinami. Če naštejem nekaj najbolj umazanih slovenskih rek: to so Mura, Meža, Dravinja, Paka, Hu-1 dinja, Savinja, Sora, K. Bistrica, Ljubljanica, Vipava in.Notranjska Reka. Nekje sem zasledil podatek, da je približno od tisoč kilorrietrov naših rek sedem&to km . močno oaesnaženih. Torej povedal bi nekaj misli o specifičnem onesnaževanju našili rek, ki je •trenutno aktualno, to je onesnaževanje s težkimi kovinami. Tudi po tem ko se ta proces ončsnaževanja okolja neha, se bo nadaljeval določen reverzibilni proces. Težke kovine se vračajo iz sedimenta nazaj v vodo in še vrsto let onesnažujejo naše okolje. Številne ko-vine so celo v sledovih močni strupi. Toksičnost svinca, kadmija, živega srebra pa arsena in berilija je znana že vrsto let. Razen teh so tudi nekatere druge kovine strupene, nad tisto določeno kritično toleranco. Nekatere kovine kot npr. živo srebro, selen, telur so-delujejo v biokemičnih spremembah, s katerimi se pretvarjajo v kovinsko— organske oblike, ki so še bolj strupene od anorganskih oblik. No, v knjižici prof. Tarmana sem zasledil podatek, da je koncentracija enega dela svinca na tri milijone delov vode življenj-sko nevarna za organizme. Soli cinka, bakra, svinca, železa, kadmija in živega srebra obarjajo zaščitno sluzno plast na ribjih škrgah ter telesu, škrge se začno lepiti in ribe se zaduše. Torej pri nas so se onesnaževanja s težkimi kovinami zavedali šele po tistem mno-žičenm pomoru rib v Savi leta 1974 ob izpustu vode vHE Moste. Takrat so sodelavci geološkega zavoda izdelali študijo ,,Težke ko-vine v rečni usedlini Save in njenih pritokov" in bom po njih navedel tudi nekaj podatkov. Po J.Šternu in U. Foerstnerju, ki sta leta 1975—76 izdelala to raziskavo, so usedlinski vzorci Save in Voglajne močno bogati s težkimi kovinami. To onesnaževanje s težkimi kovinami povzročijo predvsem industrijske odplake. Ko-ličina cinka se je v vzorcih zbiralnega jezera HE Moste povečala za petdesetkrat količina kadmija in živega srebra pa približno za dvaj-setkrat. Struga Voglajne na celjškem industrijskem območju pa vsebuje precejšnje Količine kroma in cinka, ki so v njenih usedlinah stokrat večje od naravnega geokemičnega ozadja. Povečajo pa se tudi količine bakra, svinca in kadmija od petindvajsetkrat do petdesetkrat. To so kar precejšnje koncentracije. Omenil bi še nekaj raziskav iz leta 1978, ki jih je izdelala skupina raziskovalcev geološkega zavoda. Predvsemje proučevala sedimente Blejskega' in Bohinjskega jezera. Ugotovili so, da so v Blejskem jezeru usedline tudi na splošno precej kontaminirane s cinkom, kadmijem, posebno pa so ugotovili povečanje količine svinca v zgornjih centi-metrih profilov. Največje koncentracije dnka in svinca so našli v vzorcih sedimenta blizu obale, kar kaže na dotoke odpadnih voda. Tudi v Bohinjskem jezem so ugotovili postopno naraščanje cinka, bakra in svinca v zgornjih centimetrih profila. Na Mežiškem območju pa sta delala predvsem Žarka in Danimir Kerin. Izvršila sta številne geokemične preiskave, predvsem glede obremenitve okolja s svincem. Tako se pri izstopu flotacije rudnika Mežica voda znatno kontaminira, tako da vsebuje pri izlivu flota-cije Meže 685 miligramov svinca na liter. Dovoljena količina svinca v vodi pa je po standardu Svetovne zdravstvene organizacije 50 mikrogramov na liter. Na 22 km dolgi poti so ugotovili, da se Meža znatno dekontaminira, vendar ostane svinec v različnih oblikah vezan v sedunentu struge. Rečno korito, torej sediment v reki, je s tem svincem zelo močno obremenjen zavoljo različnih adsorbcij-skih sposobnosti sedimenta, to se pravi usedlin v reki. Kerin opo-zarja na to, da ne glede na to, da so uredili čistilne naprave, se bo sedaj izvršil reverzibilni proces, tako da bo čista voda sprejemala svinec iz sedimenta, bogatega s svincem. Če gledamo Dravo in Mežo na njunem sotočju naraste koncentracija svinca v Dravi na 3830 mikrogramov svinca na liter. To je precejšnja koncentracija in je večja od dovoljene za sedeminsedemdesetkrat. Po podatkih po 15 km ta koncentracija močno pade, to se pravi, da se ves ta svinec 1 veže v sedimentu. Podgornik Ob tem se postavlja vprašanje, kako naša družba na take raz-mere reagira... GREGORAČ Povedal bi samo še to, da je tudi prof. L. Kosta s sodelavci raziskoval mikroelemente v morskih in rečnih sedimentih kot indi-katorje kontaminacije slovenskega vodnega sistema. To so redke raziskave pri nas, ki so se pravzaprav šele začele in so omembe vredne ravno zaradi tega, ker kažejo, da je naš prostor precej konta-miniran s težkimi kovinami, Ta proces, če ne bomo ukrepali se _nam lahko hudo maščuje. Kako naša družba gleda na to? Če gledamo primer notranjske eke, ki je ena najbolj onesnaženih rek pri nas, lahko celo rečemo, _i je kanal, pa tudi to ime ne bi zaslužila. Popolnoma je degradirala [tudi pokrajino, skozi katero teče. V veliki meri tudi izredno nega- ltivno vpliva na razpoloženje ljudi, ki tam bivajo, ker jim je odžrla |dohodek itn. Dejstvo, da v vseh teh letih nismo mogli na ustrezen način rešiti tega vprašanja, kaže, da smo v nekaterih primerih zelo jirezbrižni. Namreč po podatkih iz knjige: ,,Domovina, si še kakor dravje? " P. Likarja - vpogovoru znekim inžinirjem ugotavlja, da 0 drugod po svetu zelo uspešno rešili vprašanje odpadnih voda ovrstne industrije, kot je recimo v Ilirski Bistrici. Celotna in-esticija bi stala okrog 20 milijonov dinarjev in ne glede na to, da je a investicija visoka, lahko povem, da ta investicija ne odtehta Jcode, ki je bila v tem prostoru storjena in ki se bo še vrsto let lekla za nami. Zakaj smo brezbrižni, je težko reči. O okolju je bilo zadnjih 15 letih toliko napisanega, toliko že povedanega, da iravzaprav nimamo dosti k temu dodati. Če rečem, kot nekateri ravijo za nas Jugoslovane, da smo odlični diagnostiki, toda slabi dravniki, se bi to kazalo res na našem odnosu do okolja. Mogoče 1 ternu botrovalo stališče nerazumevanja nekaterih institucij do Jistih, ki se ukvarjajo z okoljem, češ, vi zavirate razvoj, vi ste proti zvoju itn. Naj zaključim z mislijo, da ekologi niso proti razvoju, pa za smotrn razvoj, ki ne bo uničeval tistega, kar gradi. Mo-[io se zavedati, da gradimo novo družbo in nove odnose v njej. .glavitno vprašanje pri tem pa je, da se strukture oblasti,tiste,_ki dločajo o določenih vprašanjih, zavejo pomembnosti ekologije 6z. stva okolja. da se takoj, če strokovnjaki za okolje dvignejo svoj s, če so zoper določene investicije, ne udari po njih, češ, vi ste 3ti in potem se nekatere stvari nasilno izvajajo! PODGORNIK Opozoril bi samo, do kakšnih absurdov pride pri odnosu naše družbe do onesnaževanja okolja. Tukaj ne gre samo za reke. Lahko bi vzeli kot primer morje ali karko/i. Npr. za onesnaževanje Hudi-nje je kriva celjska Cinkarna. V časopisih smo zasledili z velikim pompom objavljeno obsodbo, češ, celjska cinkarna je obsojena za svo/e onesnaževanja s pogojno kaznijo 2 milijonov st. din. Torej prvič obravnavamo ekološke probleme kot nekakšne ekscese, kot da se samo sem in. tja zgodi kakšna nepravilnost, ki jo je treba potem pač pravno obravnavati. Vprašanje je, kakšen pristop je to, da Cinkarna, ki več ali manj 15 let onesnažuje okolje, katere obrat—titanov dioksid je začel delovati brez dovoljenja Vodno gospodarske skupnosti, tretira kot nekakšen eksces. Tukaj bi bilo treba začeti z neko globljo analizo protislovij v naši družbi, ki pogojujejo ekološko krizo, ne pa tretirati ta protislovja kot neke ekscese v sicer dobro funkcionirajoči ekonomiji. To je prva napaka v pristopu družbe k ekološkim problemom. Druga stvar je, če začnem z znanim primerom očiščenja Temze v Londonu, ko jim je uspelo popofnoma zasvinjano reko toliko očistiti, da lahko v njej lovijo celo ribe. Ob tem ugotovimo čisto načelno dejstvo, da ka-pital lahko de/ansko reši probleme onesnaženja in celo več. Za-dostovala bi že dva do pet odstotna dodatna vlaganja, da bi se rešifi vsi problemi z zvezi z onesnaževanjem okolja. Ampak očitno to ni interes kapitala. Kapital sam te stroške prelaga zgolj naprej v ne-določeno prihodnost, če se navežem na neko Marxovo misel, vsakdo ve, da bo nekoč treščilo, toda vsakdo upa, da bo strela zadela njegovega bližnjega, potem ko bo sam že prestregel z/ati dež in ga spravil na varno. Apres moi le deluge. To je način, kako funkcionira blagovna produkcija. Ti minimalni stroški, ki bi bili potrebni za popolno odpravo onesnaževanja okolja, se prestavljajo zaradi imanentnih zakonitosti te produkcije nekam vphhodnost ROGELJ Kot novinarka sem prišla zato, da bi posredovala ta pogovor javnosti in sicer z zaupanjem, ki mi ga je obetal naslov same okrogle mize in pa seznam udeležencev. Glede na dejstvo, da vsi vemo, da je naše okolje v Sloveniji močno onesnaženo, pa naj so številke takšne ali drugačne, vemo, kako se tega lotevamo, kako se tega ne lotevamo, vemo, kakšna je kapitalistična logika, vemo, kaj je Marx rekel in glede na to sem mislila, da bo to omizje poskušalo nekako (glede na naslov) najti pot, ki jo naj uberemo v socializmu zato, da se bomo tega rešili, oziroma določiti prednosti, ki jih ima socializem. V kapitalizmu nam te prednosti zavidajo. Razočarana sem, da pogovor za okroglo mizo ni stekel v tej smeri. Tu bi se navezala na tov. Zgago oz. ga prosila za pojasnilo. Omenil je, da ekološko gibanje na Zahodu nekako odraža neko lažno zavest, da ne daje alternativ (če sam ga prav razumela), zlasti ne socialističnih alternativ. To me je malo presenetilo, ker mislim, da je drugače. Če pogledamo programe nekaterih ekoloških gibanj, vidimo, da dajejo ravno alternative, ki so zelo podobne našemu socializmu. Tudi na nedavnem regionalnem seminarju, ki ga je organiziral UNEP skupaj z ekonomsko komisijo ZN za Evropo o alternativni obliki življenja in razvoja, je bil glavni sklep oz. nekakšna pobuda tega seminarja, češ da je edina smotrna alternativa način življenja in sistem, ki je zelo podoben našemu socialističnemu. ZGAGA OČitno se nismo razumeli, to se tako rado dogaja. Ne gre za to, da bi dajal ta pridevnik samo zahodni ekologiji; v kar največji meri bi ga pripisal tudi vsemu tistemu pisanju, ki smo ga v Teleksu brali okrog Soče, pa tudi marsičemu, kar se včasih sliši z Vzhoda. Torej, ne omejujem se na Zahod. Gre pa za drugo stvar. Nasproti tistemu pristopu k ekologiji, ki ga je orisal dr. Kirn na začeiku, sem po-skušal nakazati še neko dimenzijo. Gre za to, da ekologijo — vsaj z družboslovnega stališča, obravnavamo pač z več vidikov. Za tak vidik je šlo, ko sem postavil tezo, da je eden od načinov, v katerih se Ijudje danes osveščajo družbenih konfliktov, tudi ekologija. Samo ni rečemo, da je vsako osveščanje, da je vsaka zavest, ki se v neki zgodovinski dobi oblikuje, tudi že zavest, ki žene zgodovinski proces tiste družbe res nekam naprej. Lahko /e zavest, ki tisti zgo-dovinski proces zavira. Moje osebndstališče v gledanju na ekološko problematiko, ki so ga danes že izrazili drugi razpravljalci, je to, da je problem v načinu produkcije, ki ga - kotsmo pre/sliša/i — neka, široko rečeno, kultura forsira. In v tem smislu je ekološka proble-matika danes svetovna toliko, v kolikor je svetovna produkcija blagovna produkcija. Ta pa variira. Lahko ločimo vsaj tri variante, bistveno različne variante, Pač klasični kapitalistični način pro-dukcije, način produkcije v t.i. ,,deželah realnega socializma" in tisti tretji, ki ga oblikujemo mi in ga kotproces lahko zasledujemo tudi drugod. Napeljal pa bi na neko drugo stvar. Še vse preveč je pri nas doma tista fama, da je socializem neka brezkonfliktna družba. Dejstvo je neko drugo. Naloga socializma je ta, da se konflikti, nasprotja, ki v družbi n^stopajo, rešijo, razbremenijo njihovega raz-rednega karakterja. To je problem. In v tem smislu je šla tudi tista moja razdelitev na to, da lahko ekologija nastopa v smislu neke kritične zavesti, v smislu zavesti, ki dejansko ponuja alternative, ali pa nastopa le kot tančica, kiprekriva in prikriva dejanske razredne interese grup, ki se za tem skrivajo. Nisem govoril o teh vprašanjih afirmativno, ker sem menil, da je o tem dr. Kirn svoje že povedal. Toliko bi dodal k temu. Rad pa bi se takoj navezal nazaj na iztoč-nico, ki je prej nastopala. EKOLOGIJA IN SOCIALIZEM Dejstvo, ki ga vidimo, da namreč kapital lahko reši te probleme, bi lahko na svojstven način našli tudi pri nas. Vteh ekoloških de-batah me nekoliko iznervira tista točka, ko začnemo govoriti samo o slabem. Pa ne zato, ker bi bil proti temu, da se ta dejstva zapišejo v zavest. Prej obratno! Nevarno pa je ostati samo v tej dimenziji. Prej smo slišali, da bi kapital lahko te težave reševal. V tem smislu bi se gotovo marsikaj lahko rešilo tudi pri nas. Gre pa za nekaj drugega. Zame to ni nobena rešitev, ker je ta ,,rešitev" sama re-ševana še zmeraj znotraj starega produkcijskega načina. Ne glede na njegove alternative. Danes stojimo pred tem, da bomo morali čistiti odpadna olja. Zakaj? Zato, ker so cene nafte na svetovnem trgu postale tako grozovito velike, da ima kapital šekako velik interes za take tehno/oške postopke. ** Interesanten je v istem smislu podatek, menda iz Južne Ame-rike, da je mafija v veliki meri prevzela v roke industrijo odpadnih surovin. Eden naših popularnih tekstov, da ne rečem učbenik po-litične ekonomije, govori nekje o tem, da obstajajo dobrine, pro-dukcijske dobrine, ki imajo vrednost, in dobrine, ki nimajo vred-nosti: ene so pač s Č/oveškim delom preoblikovane, druge ne, so ,,naravne". Dejstvo je, da zrak pridobi še kakšno vrednost v tistem trenutku (in že prej!), ko moramo priktjučiti aircondition sistem. V tej isti knjigi se pojavi tudi neki drug zaključek. Ko razpravlja o samoupravnem socializmu, zaključi avtor določeno pasažo z ugo%o-vitvijo, da se je Marx temefjito zmotil vpredvidevanju socialistične družbe, kajti primas obstaja blagovna produkcija in ne neblagovna. No, to so le neke ilustracije. Hotel sem reči, da iskanje rešitve v tem smislu ni nikakršna radikalna rešitev: poiskati način, kako bomo znotraj obstoječe produkcije reševali njene lastne konflikte. Prej je bila omenjena znamenita misel, ki jo uporablja Marx v Ka-pitalu: ,,Apres moi le deluge". De/stvo je, da se ta ,,/e deluge" za kipatalista naenkrat postavlja ,,avant moi". To je v tem času potem lahko tudi določena sila za kapital, da znova omogoča ne zgolj produkcijski proces, ampak določeno razmerje, ki omogoča do-ločeni produkcijski proces. Seveda se moramo zavedati, da rešitev ekološkega protislovja s stališča socialistične družbe ne bi smela biti to. To se pravi, ne bi smela biti razčiščevanje teh nasprotij samo zaradi tega, ker onemogočajo na dani stopnji tisti določeni produkcijski proces kot tak. Ravno obratno, na dan mora prinesti novo kvaliteto. No, in to so kvalitete, o katerih končno tudi sli-šimo kdaj tudi na Zahodu. Posebej pri tistem delu, ki sem ga ime-noval utopičnega. BRESJANAC Prepričana sem, da smo bili vsi enako veseli povabila na ta da-našnji razgovor. Priznam pa, da sem se malo ustrašila, ko sem zve-dela za temo razgovora, zavedajoč se njene vseobsežnosti, pa tudi zaradi števila povabljenih udeležencev.glede na časovno omeje-nost. | Prepričana sem tudi, da ima tov. Gregorač prav, ko pravi, da je ekološka problematika ali problematika človekovega okolja de-jansko le ogledalo, ki posledično odraža stopnjo razvitosti družbe-nih odnosov v neki skupnosti, kar dovolj jasno opredeljuje raz-sežnost te problematike in potrebo po vsaj približno enaki stopnji informiranosti udeležencev v razgovoru zato, da bi lahko bili ustvarjalno polemični in ne enostransko trmasti, na različnih bre-govih. Mislim, da danes niti ni možnosti, da bi si medsebojno izmenjali informacije, s katerimi vsakdo izmed nas razpolaga. Obravnava tako kompleksne problematike, opredeljevanje in zavzemanje stališč do njene vsebine je lahko hudo enostransko, v kolikor ne razpolagamo z natančnimi in tekočimi informacijami o spremembah in pojavih na tem ogledalu stopnje razvitosti družbe-nih odnosov, ki mu pravimo človekovo okolje. Ta ugotovitev se veže na diskusije tov. Gregorača. Nekateri, ki smo slučajno imeli možnost bolj tekočega spremlja-nja podatkov in stanja na področju onesnaževanja voda, smo se, ko nam je ponujal podatke, malce nasmihali, pa ne iz zlobe. Ne le pri vodah, čeprav je to pri njih dokaj očitno, obstaja še kopica odprtih vprašanj, ki otežujejo, marsikdaj pa tudi onemogočajo priseganje na eno ali drugo številko. Gre za vprašanja analitičnih metod, nji-hove meritornosti, poenotenja itd.f Toda ne glede na to in da nas je veliko, da je tema vseobse-gajoča, da je čas relativno odmerjen, mislim, da je tov. Rogljeva tudi v mojem imenu povedala bistvo tega današnjega pogovora oziroma njegov namen tako, kot sem ga sama razumela. Predpo-stavljala sem, da se bomo pogovarjali o možnostih, ki jih graditev socialističnih družbenih odnosov ponuja za odpravljanje temeljnih vzrokov ekološke problematike in kaj predpostavljamo, vidimo in predlagamo v smeri njenega učinkovitega reševanja v naši družbi. Zato še enkrat k razpravi tov.Gregorača Koliko raziskovalcev in koliko družbenega denarja vlagamo zato, da ugotavljamo, do katere stopnje je onesnaženo naše okolje in s čem vse je onesnaženo. Moram priznati, da me to vedno razburi \z preprostega razloga, ker samo z ugotavljanjem stanja in postavljanjem nekakšnih kvantifi-kaCij o doseženi stopnji onesnaženosti okolja ni mogoče narediti koraka naprej, oziroma smo še celo daleč od ukrepov, ki pa jih potrebujemo za zmanjšanje in preprečevanje onesnaženosti okolja. Še nekaj, mislim, da bi pri interpretaciji tega našega pogovora kazalo biti pozoren. Navedla bom primer, ki smo ga pred nedavnim doživeli, ker je ustrezen ilustrativen z vidika funkcije, ki jo ima kakršnakoli informacija vezana za ekološko problematiko v širši javnosti. Vsi vemo, da Jugoslavija zlasti v tem času izziva izredno zanimanje in pozornost v svetu. Ob zaostrenih mednarodnih odno-sih je v naši deželi prisotna množica tujih novinarjev. Ni slučaj, da se posamezniki med njimi zanimajo za način, kako v naši družbi rešujemo ekološko problematiko. Tako je tudi prišlo do srečanja tujega novinarja s predstavniki republiške uprave na temo člove-! kovega okolja. Prišel je oborožen z vsemi mogočnimi časopisnimi izrezki našega tiska, ki so tako ali drugače povzemali vsebino po-sameznih sestankov ali opisovali posamezhe incidente v našem prostoru z ekološkega vidika. Seveda je to vzel kot argumentacijo oziroma izhodišče svojih vprašanj, in smo bili soočeni tudi s takšnimi prispevki v našem tisku, ki so iz teh ali drugih razlogov posredovali vso vehemenco naših razprav, zasipavanje s podatki, ki so medsebojno niso ujemali in še marsikateri element, ki je včasih v njih prisoten. Osnovno vprašanje, ki so ga vztrajno postavljali predstavniki tujega tiska in njegov predstavnik, je bilo, koliko sredstev ima naša republika za-gotovljenih v svojem proračunu za reševanje problematike okolja. Naše odgovore, pojasnjevanje našega sistema samoupravnih druž-benih odnosov v procesu demokratizacije in s tem vedno manjše vloge državnih organov in proračunskih sredstev za reševanje kate-regakoli problema v naši družbi vkjučno z ekološko problematiko ter dejstvo, da združeno delo postaja vse bolj temeljni in poglavitni nosilec odgovornosti in obveznosti za nadaljnji družbeni razvoj, pri čemer je sedanja stopnja degradacije okolja izhodišče in njegovo izboljšanje lahko le sintetični rezultat uspehov na vseh drugih po-dročjih našega dela in življenja, vse to je z njihovega zornega kota ter v primsrjavi časopisnimi izrezki bilo okarakterizirano kot filozofija, ideologija, teorija. Navedli so isti primer, kot smo ga že danes slišali, torej: Angleži so očistili Temzo, kaj pa vi, zakaj pa vi imate umazano Savinjo, Reko,Hudinjo (mahajoč z vsebino člankov iz naših časopisov) itd. Kaj je s tem samoupravnim socializmom? Ce tujci iz enih ali drugih ralogov ne morejo ali nočejo doumeti, kaj je samoupravni socializem, kdo smo in kako ga gradimo, seveda le ob določenih trenutkih in v zvezi s posameznimi vprašanji našega razvoja, potem je naša naloga, da smo vedno in vsepovsod, zlasti v sedanji situaciji na to pozorni. Ob že omenjenem primeru Temze, ki ga pogosto ponujamo v naših razpravah z namenom opozoriti na učinkovitost reševanja ekološke problematike v drugih državah, bi navedla še enega, po-dobnega. V Nemčiji, trdijo posamezniki, so izredno uspešni pri zagotavljanju ustrezne kakovosti voda na ta način, da so vpeljali princip, po katerem lahko vsaka tovarna zajema vodo iz vodotoka nižje od svojega izpusta. Pogruntali so torej učinkovito metodo, da ohranijo svoje vode! Kaj pa je z nami? Socializem ni trenutek, ni stanje, je zgodovinski proces izvajanja temeljitih sprememb od-nosov med Ijudmi in samih Ijudi, sicer je otem ravno Pavle govoril in tega nima smisla ponavljati. Torej, v tem toku, v tem zahtevnem in odgovornem pohodu, je logično, da se soočamo z vsemi pro blemi, ki so odraz strukture in vsebine družbenih odnosov in pro-dukcijskega načina na doseženi stopnji našega razvoja. Ekološka problematika pa je ogledalo družbe! Strinjam se s predhodnirni razmišljanji, ki so šla v tej smeri, rada pa bi opozorila, da je leta 1973 na ustanovnem sestanku jugoslo-vanske zveze za varstvo okolja tov. Kardelj v svojem pozdravnem govoru podal temeljno razlago vzrokov za nastajanje ekološke problematike, ki je istočasno izhodišče za oblikovanje našega pri-stopa, načina našega razmišljanja v zvezi z ekološkimi problemi in zato tudi za pravilno usmerjenost naših naporov in ukrepov. V začetku svojega izvajanja je tov. Kardelj ugotavljal, da je raz-vita tehnologija, ki omogoča in terja množično izčrpavanje narav-nih virov in seveda produkcije ne gre za spopad med naravo in sodobno tehnologijo, je opozoril tov. Kardelj. Ekološki problemi nastajajo zaradi zaostajanja človekove zavesti in spoznanj o nuj-nosti obvladovanja stihije materialnega družbenega razvoja in de-lovanja načina družbenega življenja na naravo. Pri tem ne gre za poenostavljanja in je potrebno imeti pred očmi vsa objektivna dejstva ki pogojujejo in vplivajo na oblikovanje zavesti posa-meznika in skupnosti. Omenjeni prispevek tov. Kardelja predstavlja nam nekoliko bližjo formulacijo istih ugotovitev in opredelitev vzrokov, do ka-terih so prihajali tudi klasiki marksizma, zlasti zato, ker jev njem podana iztočnica za aktiven odnos in pristop k reševanju ekoloških problemov v naših družbenih razmerah, z odpravljanjem vzrokov za njihovo nastajanje in ne z obravnavo oziroma angažiranjem okrog njihovih posledičnih pojavnih oblik. Prof. Tarman nas je spomnil na pojmovanje ekologije tako, kot je znanstveno definirana z vidika naravoslovja. V praksi pa se pojem ekologije veliko bolj razširi. Če se v praksi ukvarjate z eko-loško problematiko, potem jo začnete zaznavati vsepovsod tam, kjer je prisotno nesmotrno ravnanje bodisi, da gre za energijo, čas, kadre itd. Povrnimo se k Temzi in omenjenemu načinu zagotavljanja želje-ne kakovosti voda. Ravno ta dva primera, kadar jih mi navajamo, pa opozarjajo, da pri problematiki človekovega okolja gre za osnov-no bitko, ki jo bijemo. Gotovo je mogoče reševati konkretne pri-mere na videz lažje in učinkoviteje s pomočjo države in s fiskalnim sistemom zbranimi sredstvi, toda ravno to je pot, po kateri nočeno in ne moremo iti. Mi gradimo samoupravne socialistične odnose, kar pomeni, da se vsak posameznik, vsaka družbena celica zaveda svojega početja in možnih posledic. Zato ni sprejemljivo, da v in-teresu pomiritve ohranjamo še danes tiste načine reševanja problemov, ki so v preteklosti še bili opravičeni, danes pa so nam že izrazito tuji, ker smo jih presegli in ni mogoče da bi skrbeli le za lep videz ne glede na način njegovega zagotavljanja. V zadnjem času usmerjamo naše napore v uveljavljanje sistema samoupravnega družbenega planiranja, ki je nepogrešljiv družbeni inštrument ravno za obvladovanje stihije razvoja materialne druž-bene baze oziroma razvojne stihije nasploh, kot v svetu edinstven sistem odločanja, ne države in ne oblasti, tako kot je rekel tov. Gregorač, pač pa sistem odločanja delavcev in delovnih Ijudi o namenu in učinkih pri razporejanju dohodka, ki ga ustvarjajo. Do-sledno vztrajanje na temeljih sistema samoupravnega družbenega planiranja, njihovo dosledno uresničevanje, predstavlja istočasno dosledno uveljavljanje ustavnih določb v zvezi s človekovim oko-Ijem. Razumljiva so potem zoperstavljanja pobudam, da se v planske akte in dokumente zapiše naloga, ki ni dogovorjena z vsemi tistimi, ki bodo za njeno izvajanje dajali del svojega dohodka, ne oziraje se na poudarjanje njene koristnosti in zgovornosti njenega učinka. S sredstvi \z proračunov družbeno političnih skupnosti bi le začasno očistili nekaj naših vodotokov, toda pri tem istočasno povzrbčili neprecenljivo družbeno škodo z vidika spreminjanja naših navad, družbenih odnosov in samih Ijudi, s čimer bi se ustavil tudi naš korak na poti odpravljanja dejanskih in primarnih vzrokov za nasta- „, janje ekoloških problemov. Očitna so dejstva, o katerih je tudi Pavle govoril, v zvezi z vzpenjanjem objektivnih pogojev do dolo-čene točke kot nujnosti za sprožanje akcije posameznika oziroma skupnosti. Z reciklažo smo začeli ne zaradi tega, ker smo mis/ili, da je to pač dobro in koristno, temveč zato, ker nas v to silijo objek-tivne družbene razmere, ekonomska nuja in gospodarska situacija. Spoznali smo, da v interesu ciljev, ki smo si jih zastavili, moramo smotrneje ravnati in z energijo in s surovinami in z delovno silo. Nujno je sovpadanje objektivnih razmer z doseženo stopnjospo-znanj in zavesti, da bi se stvari začele premikati naprej. V tem trenutku dejansko ni mogoče nikogar posamično postaviti na za-tožno klop. Ne zato, ker tega nočemo, pač pa zato, ker smo objek-tivno v pogojih, da sproti poskušamo ih osveščati in se spopadati in reševati. Kot samoupravna socialistična skupnost imamo resnično pred-nost v primerjavi z drugimi družbenimi formacijami in sistemi. Ne le, da vemo, kje so poglavitni vzroki problemov, s katerimi se spo-padamo, marveč se o njih javno pogovarjamo \n z vso legalno pravico organiziramo tako, da jih čim hitreje in uspešneje odpravljamo. Imamo kapitaino dediščino za sabo, ki nam ponuja odprto pot, mislim na idejno teoretično in usmerjevalno dediščino, ki nam odpira možnost neslutenega razvoja, uresničevanja vizij klasikov marksizma in delavskega razreda. 0 tem je govoril tov. Kardelj. Ekološka problematika je v svojem bistvu izraz krize odnosov med Ijudmi, razmerja človeka nasproti človeku. Samo člo-vek, ki ni sovražnik drugemu človeku, lahko neha biti sovražnik narave, kakor se sovraštvo proti naravi v bistvu zmeraj ponavlja kot sovraštvo do človeka. I ZGAGA Z naslednjim bi rad samo malo razširil to, s čimer sem začel. Misfim, da je zelo signifikantno za to, karsem imenoval ekoideo-logija, dejstvo, da imajo vse razvite in srednje razvite dežele določene raziskave o tem, kar se v njihovem prostoru dogaja. Kolega Gregorač nam je o tem veliko povedal. Toda zelo žalostno pa je to, da čisto nič ne vemo, kaj se dogaja v nerazvitem svetu, razen tega, da nam tu pa tam kakšna agencija sporoča, kako je nafta zalila delto kake reke v Afriki zaradipretirane eksploatacije. Poglejmo problem Temze, tiste novinarje, o katerih smo prej slišali. Še zdaleč nisem proti tem raziskavam, toda zdaj se to kaže kot centralni problem in bučno propagira v Zahodni Evropi, pri nas, nič pa ne vemo, kaj se dogaja v Afriki, kaj se dogaja v Indiji. Predlagal bi, da poskušamo ta vidik razširiti na svetovne razmere. GREGORAČ Danes se ne bi spraševal, kaj se dogaja v tretjem svetu. Tisti, ki se ukvarjamo z onesnaženjem okolja in spremljamo znanstvene re-vije, ki obravnavajo tovrstno problemafiko, vemo, kaj se dogaja npr. na Antarktiki in v Indiji, če že hočete. gaga: Mene zanima bolj /ndija. jlregorač: No, dobro. V redu: Recimo, smo toliko na tekočem o tem, lislim, da mi prof. Tarman lahko pritrdi. Danes je vprašanje infor-lacij dokaj dobro rešeno, tako da ... lirn: Ali je to res? Imamo vzpostavljen dober ekološki monitoring za zliČne parametre? Dvomim! Stalno krožijo eni in isti podatki, nogo drugih pomembnih pa nimamo na razpolago. Ali ste uspeli vti na ta razgovor kakšnega zdravnika? odgornik: Na žalost ne. H IRN Imamo celovite podatke o učinkovanju raznih ekoloških dejav-\kov na človekovo zdravje? Malo še vemo, kakšne bodo bodoče osledice za človekovo zdravje. Mnogi Ijudje so že dolgo izpostav->ni učinkovanju negativnih ekotoških dejavnikov. Nekateri to mrnost odpravljajo z neutemeljenim optimizmom, češ da obstaja medicinskem pogfedu fantastfčna sposobnost človekovega ilagajanja. Toda človek se ne more prilagajati škodljivim eko-ikim dejavnikov preko patoloških procesov. Če bo zaradi one-enosti okolja nastopila krizna situacija v genetiki človeka, tem se ne bo izvršila prilagoditev s pozitivnim izidom za človeka, >ak se bodo namesto biološko polnovredne populacije Ijudi javili Ijudje z genetsko pogojenimi patološkimi defekti. Ali \mo izvršen dober nadzor nad mutagenostjo in kancerogenostjo wilnih substanc, s katerimi smo v vsakodnevnem stiku? Če so sotne mutagene snovi, je treba storiti vse, da jih nadomestimo z mutagenimi ekvivalenti. Obstoji še velikanska neobveščenost irf/ o škodljivosti okolja, v katerem živijo. Neprestano pa slišijo in jo o poginu rib in onesnaženosti zraka. Toda Ijudje še nimajo iacij, kaj to pomeni za njihov lastni organizem in zdravje in za ravje njihovih otrok. Ko si bodo o tej občutljivi zvezi bolj na emr k čemur lahko veliko prispevajo ekološka raziskovanja, Ijudje v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih bolj učno in brezkompromisno nastopili proti tehnokratskemu janju okolja, klicali bodo te strukture na odgovornost in bolj irfo pripravljeni plačati tudi ceno za bolj zdravo okolje in lažje bo %č/ soglasje, da se tudi marsičemu odreče/o. V izpušnih plinih \omobila so baje ugotovili 170 škodljivih elementov. Mnogi pa tzbrižno puščajo prižgane avtomobile sredi naselja, v bližini vških igrišč itd. Se eno vprašanje bi postavil, mogoče vam, tov. Gregorač. Zakaj o v reševanju ekološke problematike kljub množici normativnih \ov neučinkoviti? Osebno imam določeno razlago, toda rad bi Mal druge. Želel bi še nekaj reči glede očiščen/a Temze, o kateri hegovorilo__ egorač: Poslušajte! Mi se vse preveč pogovarjamo o Temzi. Dajmo se li pogovarjati o tistem, kar se tukaj pri nas dogaja ... [Tematike o Temzi nisem načel jaz, želel bi samo dodati še neki i vidik__ rač: jireč nekaj, da rečem. Tisti pač, ki spremljamo tudi to in 10 tudi Zdravstveni vestnik, zasledimo tudi članke o vplivu ženja okolja in njegovem vplivu na človekovo zdravje. Tukaj številko, ki obravnava problematiko onesnaževanja okolja z stvenih vidikov konkretno v Mežiški dolini, to se pravi - iženje s svincem. Tu je celo naslov: Zdravnik in onečiščenje , J. Sušnika, torej to imamo. se meni ne zdi zadostno. Treba je imeti strukturni in dolgo-)j pregled nad povezavo med kvaliteto našega okof/a in ten->/ v patologiji celotnega prebivalstva. \REGORAt Toda naprej bi odgovoril kolegici Bresjanec, ki se je ves čas nasmihala zaradi tistih številk itn. Analitične metode pa vseeno niso tako relativne, kot je to kolegjca želela prikazati. Tako da gre za iaztike v posameznih določitvah, n/n. za mikrograme. Mislim, da bi bilo tudi to nesmiselno in da niste dobesedno vzeli tistih številk, ker lahko tudi pri istem instrumentu pride do posameznih manjših odstopanj. To je tudi problem v anaiitični kemiji. Tukaj gre za relativne odnose teh posameznih številk. Ni važno, ali jih je tam res 53 ali 54, ampak razmerje 53 proti 3000 nam pa pove neko reiativno razmerje, ki govori o precejšnji stopnji onesnaženosti okolja. In če hočemo govoriti o določenem onesnaženju, za to potrebujemo določene parametre. Ne moremo govoriti na pamet, za to potrebujemo številke, tako kot gradbenik potrebuje številke, če hoče dimenzionirati določeno stavbo. Vse, kar se mi tu po-govarjamo bodisi filozofiramo, se tiče arhitekture ekologije, njenega zunanjega videza, njene vsebine. Če pa hočemo to eksaktno meriti, potrebujemo številke za to, da pač ugotavljamo, do kakšne stopnje je to naše okolje obremenjeno, do kakšne stopnje je onesnaženo. aj se dela na tem. Jasno je, da se ne more probleraov, ki so se čili 30'let, rešiti čez noč. Začeli smo jih zdaj feševati in upam, &jih bo na podoben način reševalo vnaprej. vraniCar Tisto, kar bi rad povedal, izvira iz vsakodnevne prakse, ker na Komiteju za energetiko, industrijo in gradbeništvo delam šele dober mesec. Mene tudi preseneča in tudi do neke mere moti, da smo dober del dosedanjega časa v tej razpravi porabili za definicijo stanja, ne pa za razpravo, za razmišljanje, kaj bi bilo koristno na-rediti, kje se ne organiziramo prav, kaj bi lahko bilo boljše. Če bomo diskutirali o ekologiji sami za sebe, potem bomo verjetno predstavniki praktičnega dela verjetno molčali, ker v kvalitetno, toda teoretično razpravo ne bomo znali poseči. Vendar poglejte problem še z druge strani. Ekologija ni sama sebi namen in kar se mene v prejšnji in sedanji dolžnosti tiče, mislim da gre v bistvu za neki temeljni problem: kje je zdaj optimizem med tistim, kar za-radi današnje ali včerajšnje nacionalne revščine in naše želje po več, hočemo in moremo, po drugi strani, za kakšno še znosno ceno. Nima se smisla slepiti, da Sloveniji lahko vrnemo prvobitno naravo, da lahko napolnimo škrbine, ki so vidne, če letite z avionom. Če bi se ortodoksno postavili na npr. stališče čuvanja gozdov, bi rekli da je to grdo in verjetno tudi je. Vprašanje voda, ki ga je postavil tov. Gregoračzaleto73drži. Jaz nimam podatkov. Kolegi so mi šepetali, da se je onesnaževanje za enkrat ustavilo. Vem pa konkretno za Soro. Ob Sori živim ... Gregorač: Oprostite, samo da vas prekinem. Pravite, da se je onesnaževanje ustavilo. Če kolega spomnim, katerega leta je pa bil pomor rib zaradi izpusta v Savo. Fatur: Ali lahko samo preberem ta stavek? Velik uspeh je že to, da se splošna onesnaženost rek ne glede na incidente ne povečuje. Za-pisano leta 1979. Gregorač: PosluSajte!... Oprostite ... Fatur: Ali sem odgovoril ali nisem? Gregorač: Niste čisto. Bom kasneje odgovoril. VRANIČAR Poznam nekaj omenjenih rek v Sloveniji, kjer se je z velikimi napori občanov in delavcev situacije začela popravljati. Ne da se primerjati z začetkom in koncem Temze (oddaje na TV), vendar se pa da z začetkom in sredino. Pojdimo naprej. Vi, dr. Kirn, ste omenili problem energetike in ekologije. Jaz vam lahko nekaj po-vem. V dolgoročni energetski bilanci Slovenije, ki je sicer na pol obvezujoč dokument in je bolj ocena strokovnjakov iz slovenske družbe, kaj do leta 2000, se predvideva praktično stagnacija TE, ki so iz tega stališča onesnaževalci, in skoraj početverjenje HE, ki ne onesnažujejo okolja gledano s stališča zraka. Vendar se bo spet lahko ponovilokpolemično stališče, kateri del slovenskih voda smo pripravljeni iz nekih plusov in minusov žrtvovati za reševanje ener-getske situacije, katerega pa ne, ker ga borno očuvali kot sestavni del neokrnjene narave. Jaz ne bi notel tu odpirati diskusije Ko-barid, vendar dejstvo je, da je pri Kobaridu z vseh ozirov gledano, z energetskega, z zemljiškega, z gozdarskega, s cestnega, z vseh vidi-kov bi bila HE možna, z varstvenega pa ni možna in je odložena najmanj za pet let do konca leta 1985. Malo neurejeno pripove-dujem, ker se nisem utegnil pripraviti, pa bi bilo tudi škoda, da bi se pripravljal, ker se ne bi znal v pravi smeri. Tov. Gregorač je omenil knjižico iz leta 50 o sekundarnih surovinah. Lahko ifiterpre-tiramo to knjižico kot poskus, kot glas vpijočega v puščavi, ki je apeliral na čistejše okolje. Kot star tehnokratski maček bi našel tudi drugo interpretacijo, tudi v letu '50 smo najbolj daljnovidni ekonomisti, ki so jim tudi rekli tehnokrati, iskali znižanje produk-cijske cene. Verjemite mi nekaj. V tej situaciji surovin, raznoraznih odpadkov, izkl/učno iz ekološkega razloga ne bomo predelovali. Samo če bomo začeli ta proces, in jaz bi vas rad opozoril, da gospodarska zbornica že nekaj let z majhnimi uspehi, pa vendarle začenja proces, ne samo ciklaže odpadnih olj v Mariboru, ne samo dveh treh tozdov, ki p delujejo plastične odpadke v nove plastič-ne izdelke. Ampak začenja se vzpostavljati tudi informacijski sistem, kje, kaj kot odpadek ostane, kar bi lahko na drugem koncu kot surovina služilo. In da nekateri konkretni projekti, ki kandi-dirajo za srednjeročne programe do I. 1985 v sektorju sekundarne industrije, že temelje na uporabi odpadkov, pa ne samo zaradi okolja, tudi zaradi dohodka. Ne bi rad zavlačeval toda naj vam navržemr v gospodarski zbornici že nekaj časa obstaja institut za preverjanje tehnologij, posebej kadar gre za nakup tujega znanja. Kako čista ali nečista je ta tehnologija? ¦ - I 8 EKOLOGIJA MN SOCIALIZEM Naj vas opozorim na dejstvo, da so ekološka vprašanja postala že pred nekaj leti obvezen sestavni del vsakega investicijskega elabo-rata in da banka sploh ne obravnava tega elborata, če ni zraven tudi soglasja ustreznega strokovnega organa. Še na nekaj bi vas rad opo-zoril. Poglejte! Govorimo o umazanem prostoru. Da, samo izha-jamo iz tistega dela Slovenije, ki je bil nekoč ponosen na svojo krajino, pa je začela ta krajina propadati s procesom deagrarizacije. Je pa nekaj občin v Sloveniji, ki so z družbeno usmerjenimi sredst-vi, ampak ne zato, ker jih je občina iz proračuna dala, ampak ker se je združeno delo pod težo argumentov v poslovni banki dogo-vorilo in zavestno in hote namerilo del kreditnega potenciala v te namene. s tem ustvarifo pogoje, da je kmetv gorski krajini ostal in se prvi rezultati tega kažejo. Če bi hoteli situacijo sedaj gledati samo skozi ekscese, potem se lahko samo zmenimo, v kakšnem času si bo slovenski narod slovensko deželo pokvaril in umrl. Če bi pa po drugi strani iskali dobre primere, po moje to le ni prva lastovka, ki še ne prinese pomladi, temveč se začetek družbene akcije, ki postopoma počasi v skladu s kapitalnimi možnostmi nekaj vendarle naredi. In seveda, če se bomo sedaj postavili na dva bregova, eni samo na ekscese, drugi samo na dosežke, potem spo-razuma ne more biti. Verjetno je zlata sredina nekje vmes. Mimogrede, glede cinkarne Celje. Včeraj smo končno uspeli za-ključiti finančno konstrukcijo za ekološki problem cinkarne Celje. Ne zato, ker ni bila naš problem, to se ni toliko časa vleklo. Temveč zato, ker je bilo treba najti konstrukcijo, ker tisti ekološki problem stane 15 starih milijard din. Konkretnoza 15milijard jim je manjkalo. BRESJANAC V zvezi s problemom Cinkarne sem hotela opozoriti na posle-dice naših odločitev, kadar ne razpolagamo z vsemi potrebnimi in zadostnimi infomacijami. Sredstva v znesku 15 starih milijard, namenjena ekološki sanaciji, analizirana z vidika predvidenih ukre-pov, zgovorno kažejo, da gre predvem za dograjevanje in zaključe-vanje tehnoioškega procesa. Danes vemo to, česar nismo vedeii, ko smo se odločali, da je proizvodnja titanovega belila znana kot ena izmed najmanj dodelanih tehnologij v svetovnem merilu. Situacija je še vedno takšna, da na eno enoto končnega produkta nastaja 10 enot stranskih produktov. Za problem Žepnine pa še vedno ne poznamo dokončne rešitve. Očitno so posledice v tem primeru pravo opozorilo za nas vse. Ostala sem dolžna pojasnilo v zvezi z omenjanim principom zavarovanja kakovosti voda, recimo v Nemčiji. Sama sem ga ponu-dila z željo, da se v čim širšem krogu zmenimo za kaj pravzaprav pri tem gre. Ta princip, načelo, je v vsebinskem nasprotju z našimi razmerami in cilji. Naša bitka ni usmerjena v utrjevanje pri-vatnolastniške miselnosti pri posamezniku in skupini, ravno nasprotno! V Jugoslaviji so proizvajalna sredstva v družbeni lastnini in potem ne moremo graditi naš način varovanja vodotokov pouda-rjajoč in utrjujoč tovarnfške plotove in skupinskolastniško mi-selnost. Interes delavcev iz Cinkarne je ne le čista voda za njihove potrebe, pač pa enako, čista voda za papirnico v Radečah ali za nuklearko v Krškem. Principi, ki so sprejemljivi za druge, pa ne glede na njihovo učinkovitost v praksi, lahko v celoti odpovedo v naših pogojih in je tudi samo njihovo ponujanje v naših razmerah dokaz nerazumevanja celovite specifike samoupravnega socializma. FATUR Za začetek bi rad povedal tole. Pogosto se tako, kakor se obna-šamo med seboj, obnašamo tudi do narave, ko poskušamo najti različne rešitve. Ko sem videl razpisano temo, sem mislil, da se bomo pogovarjali o tem, kar je tov. Rogljeva sprožila, kaj dejansko v tej družbi glede na odnos do okolja ni v redu in kaj je krivo, da stvari tečejo tako, kot tečejo, Na eni strani gre za zavest, na drugi strani pa, kot je tov. Vraničar omenjal, za materialne možnosti, kje smo in kaj dejansko imamo. Moram povedati, da se največkrat v svojem okolju, kjer delam, delam pa na prostorskem sektorju za-voda, ukvarjam s problemi in branim tisto stran, ki govori ,,človek ne živi samo od kruha". Moral se bom vendarle nekoliko preori-entirati, da bom moral iti na tisto stran, ki misli, da je treba tudi od kruha živeti in da se temu žalostnemu dejstvu pač ne moremo odpovedati. To govorim zaradi tega, ker je bila prej izrečena opomba, češ dajmo pogledati, kako Ijudje živijo v določenih pre-delih sveta. Jaz bi se vrnil na Slovenijo in bi rekel, dajmo pogledati, kako Ijudje živijo ali živimo v določenih predelih Slovenije. Mi smo namreč delali lansko leto anketo; sodelovalo je 56 industrijskih organizacij, ki so šle v večje investicije v zadnjih nekaj letih v Sloveniji. Zelo jasno se je pokazalo, kako so v nekaterih primerih, občine podpirale investicijo na svojem teritoriju in dale celo vrste ugodnosti; nič niso vprašali, kakšne dodatne obremenitve bo to povzročilo pa kako bodo varovali okolje, samo v želji, da bi investitorja dobili. S tem bi zadržali Ijudi doma in stem omogočili večji razcvet svojega območja, svojega terena. Najbolj tipičen primer je občina Tolmin. Poglejte! Odkar so se Slovenci naselili na tem področju in odkar imamo podatke, se je to območje razselje-valo. Tja do konca 17. stoletja se je število večalo, potem pa je šlo konstantno navzdol. Ta razvoj se je lansko leto prvič ustavil; gre za konkretnih 68 Ijudi plusa, kar je prvič v zadnjih 170 letih. Hočem povedati, da je zelo jasno,kajse jezgodilo. Nismo rešili problema z našim govorjenjem o nerazvitosti, pa ne s tem, ali bomo ločevali neko HE in kaj bo v neki določen teren HE prinesla. S tem govorje-njem nismo nič rešili. Rešil je zadevo potres in po njem večji interes in zavzetost slovenskega naroda, deloma tudi jugoslovanskih narodov, ki so prvič spoznali, da je treba v določena obmejna območja, v tem primeru v Tolmin, usmeriti več sredstev, in ta sredstva so pomenila, da so Ijudje začeli ostajati doma. Globoko upam, da to ni le trenutna zadeva, čeprav je slaba primerjava — 170 let na eni strani, pa eno leto na drugi strani, samo dejstvo je, da so se stvari spremenile. Točno vemo, da je do spremembe prišlo, ker smo vlagali v gospodarstvo. Ob tem se vprašujem, kakšne material-ne možnosti imamo Slovenci nasploh za podoben razvoj drugod — drugič, ali je res za vsako ceno podpirati razvoj, če vemo, da nam ta razvoj na drugi strani povzroča izjemno škodo. S tem v zvezi bi spet povedal primer, ki ga nekateri mogoče poznate, je v zvezi z žičnicami v Kranjski gori. Je pa zelo tipičen. Mogoče sta gledali pred časom TV oddajo, nastopil je tov. Vid Černe, direktor Zičnic in je povedal, da jim je ostalo lansko leto 95 milijonov starih di-narjev čistega dohodka. Zdi se mi, da je številka točna. Ko so dali obolus 2a nerazvite, ko so dali železnicam in luškemu prometu, kar mu gre, ko so dali še vse, kar je bilo treba po samoupravnem sporazumu dati, jim je ostalo 6 milijonv starih din. To naj bi bilo za vso razširjeno reprodukcijo, za vse nove investicije in za tisti dohodek, ki so žičničarji, ki so vendarle pač čez zimo, v sezoni dobro garali (lansko leto je bila dobra in dolga sezona) na koncu tudi delili. Približno veste, kaj se da s temi 6 milijoni narediti. Ob tem je treba zelo jasno povedati, da smo mi v nekem kolesju, ki teče. To kolesje ne bomo ustavili. Še naprej bomo morali iskati neko pravo mero, neki prav odnos, med tem, kako daleč in kako hitro bomo to družbo razvijali, na drugi strani, kakšne materialne obveznosti bomo potrebovali za sam direkten, recimo spontani razvoj. Kaj bomo naredili, da ta razvoj ne bo šel v tako (ekološko) kritično smer, o kateri smo prej slišali in govorili. S tem v zvezi bi vam lahko povedal nešteto primerov, celo vrsto jih imam nani-zanih, ker jih pač rešujemo po svojih močeh, pri tem zadevamo jasno na velike težave, ki so včasih tudi nepremostljive. Prej smo slišali določene stvari v zvezi z vodami, dieloma po znamo, kaj se z ozračjem dogaja. Navezal bi se zdaj na tistc kategorijo, ki jo je mimogrede tov. Vraničar omenil, na varstv< narave kot take. Poglejte! Če zdaj poslušam odmev, ki so ga po samezni incidenti (zastrupljanje rib) v Sloveniji povzročili ali pj recimo neka dolgotrajnejša razmišljanja o posameznih posegih moram reči, da se največji interes Slovencev kaže takrat, kadai hočemo nekaj narediti v Posočju. Takrat se v bistvu večji del teg< naroda upre, ne glede na to, ali Ijudje Posočje poznajo al i ne, ali s( že bili tam ali sploh vedo, za kaj gre. Dejstvo je, da se takrai pojavijo ugovori, ki so dosti hujši, kot pa takrat, ko zvemo, da j< ena od rek spet onesnažena itd. TURK Bi lahko samo vpadel. To je zato, ker je bila javnost o ter problemu doslej najbolje informirana. O ostalih problemih pa se ji zelo malo govorilo in zelo malo pisalo, oz. se je pisalo le s kratkim\ noticami, ki so ustvarile v bistvu še večjo zmedo... Fatur: To le deloma drži. 0 Notranjski Reki mislim, da smo> izjemomaTj veliko govorili, pa o celjskem primeru tudi ... L Turk: Jaz mislim, da je bil problem HE Kobarid zaenkrat najboljt predočen javnosti. Ne samo zaradi tega, so še drugi razlogi. Soča je pač simbol slovenstva, zaradi tega so bili Ijudje tudi uajbolj pri-zadeti. FATUR Pazite! Saj me ne moti vpdanje, gre za red velikosti. Kaj jel dejansko tisto, kar človeka prizadene. Mislim, da (prosim, to je| samo moje razmišljanje) pri Soči ne gre samo za to, ali bomo tistc pokrajino do kraja izrabili in uvrstili vanjo neki tu/ii element ampak da gre za neko drugo razmišljanje, ki je po mo/e še kak< prisotno. Ali so res matenalne dobrine tiste, ki imajo še naprej v družbi prevladujoč pomen, oz. ali je nematerialni tudi duhovr razvoj, če hočete, tisti, ki bi ga morali bolj vzpodbujati, bolj sp( štovati in bolj podpirati. Pri tem se seveda popolnoma strinjam, da o nobenem od dosedanjih velikih problemov javnost ni bila ustrez-, no informirana, da bi dobila korektno, pošteno, normalno, cel< vito informacijo. Skratka da bi se vsak v njej znašel ter o njej opredelil. Samo dejstvo je, da smo se mi prvič v primerui Kobarida odločili, da gremo v skladu z novim sistemom družbenega pl< niranja v široko razpravo in da de facto damo Ijudem možnost, dj povedo svoje mnenje in se potem ali sami ali preko svojih pret stavnikov o zadevi tudi odločajo. Samo s podobnimi vprašanji zvezi bi vam zdaj lahko naštel nešteto stvari. Poglejte, če vzamer kot primer samo Posavino od Siska proti Beogradu. Gre za skorj 700.000 ha neobdelane kmetijske zemlje, občasno poplavljenej Imamo pripravljen projekt Sava 2000, ki je pokazal, kako bi toi kmetijsko zemljo resnično uredili za kmetijstvo, skratka, kako bi jo lahko obdelovali. Pokazalo se je, da je najprimernejša rešitev, da se v celotnem porečju Save v zgornjem teku ustavijo visokovodni va-_ lovi. To pomeni, da ne smejo tako izjemne količine vode prodreti ta območja. Samo poglejte, kaj to v Sloveniji pomeni; celo vrst< vodnih zadrževalnikov, v mnogih dolinah. Samo morann vam p< vedati, da se niti ena občina, od tistih, kjer bi ti zadrževalnil morali biti, s tem ni strinjala. Vsi vedo, da je zadeva potrebnaj ampak ne pri nas, pri sosedih. Vedno želimo reševati :zadeve prj sosedih. Pri tem se postavi zelo načelno vprašanje. Kako v taker slučaju odločati? Mi imamo sedaj spet primer izgradnje HE Savi. Od Kranja do Krškega predvidevamo 12 HE. Smatramo, da zadeva ni sporna, se pravi, da bomo kljub temu, da dločali o kvaliteti našega okolja, o tistem, kar se dogaja. Poslu-ajte! Strokovnjaki so danes v nekaterih vprašanjih v dilemah! In se .prašujejo, ali so ali niso! Kako naj odločajo tisti, ki teh stvari ne >oznajo? To je prvo! In drugo. Poglejte! 0 cestni problematiki, coliko je bilo izrečenih besed, žolčnih, nežolčnih, poštenih, ne-joštenih itn, itn. pa nobena beseda od teh proizvajalcev ni bila jpoštevana! Torej, kje je tisto, kar škriplje in zakaj mi ne upošte-ramo določenih stvari? BRESJANAC Ali lahko takoj odgovorim na to vprašanje? Ko sem prej govo- ila, sem omenila sistem samoupravnega družbenega planiranja. "ov. Gregorač, tov. Fatur, pa tudi sama, smo prispevali veliko tevilo ilustracij o tem, kar ni v redu, in kako naj bi bilo. Tema lanašnjega pogovora je ekologija in socializem. Pogovarjamo se o em, kako naj bi bilo in kaj je potrebno, da bi stanje, s katerim ismo zadovoljni ki je iz objektivnih in subjektivnih razlogov tako, premenili. Ne morem drugače, kakor pa ponovno opozoriti na to, la boj ni mogoč in ni učinkovit, če se spopadamo s posamičnimi »osledičnimi pojavnimi oblikami problema in se posebej ukvarjamo cestnim križem, posebej s HE Kobarid, posebej spopadamo s tov. regoračem ali s tov. Faturjem. Ne zavzemamo se za to, da se ikarna spravi na tla in da bi zaprli obrat TiO2- Bojujemo se za , da se v družbi, čim širše čim močnejše, čim učinkovitejše vpelje tem odločanja, pri katerem pa bo odločal resnično tisti, ki tvarja dohodek. Za objektivizacijo učinkov njemu predlaganih, ožnih odločitev pa tovariši strokovnjaki nosite polno odgovor- ost! Sedaj se obnašamo tako, da vsak maha s svojimi številkami in 9 soočate tako in drugače v medsebojnih dvobojih, takrat pa, ko i potrebno o posameznih investicijah dati kompleksne ocene in oseči medsebojno soglasje glede optimalne variante, upoštevajoč obre in slabe strani vsake izmed alternativnih rešitev in s temi lformacijami priti v proces odločanja, takrat po navadi ni mogoče ¦>biti nikjer nobenega. Takrat ostane neka tehnostruktura, ki je pa epuščena sama sebi in hausnumeram. Torej, našo aktivnost ne usmerjamo na Kobarid. Kobarid je mo ilustracija nekega stanja. Resnični problem pa je to, da še ne loremo potrebnega in zadostnega znanja za uspešno, vsestransko oučeno prognoziranje posledic naših posegov v naravo, da še dno nimamo zadovoljivo razvitega družbenega informacijskega stema in da še vedno marsikdaj odločamo v določenih, zaprtih rukturah. iregorač: ~~ 7o tudi ravno trdim; da odločamo v določenih strukturah! Bresjanac; Potem se ne pogovarjajmo o ekoloških problemih. Pogovarjajmo se o problemih prostorskega planiranja izven sistema družbenega planiranja. Pogovarjajmo se o kompleksnosti razvojnih odločitev, ki bodo imele tudi svoje ekološke posledice in odraze. Pogovarjaj-mo se o tem, kako uresničevati prednosti socializma pri razreše-vanju ekološke problematike. Zdi se kot, da jih vsi niti ne poznamo niti se vsi enako ne angažiramo, da se ta boj dobi. Ustavljamo se in izgubljamo energijo drug drugemu dopovedujoč, da je neka odloči-tev bila napačna, namesto, da zagotovimo, da v planskem sistemu razpolagamo s čim več relevantnimi informacijami, čim več alter-nativnimi predlogi razvojnih odločitev, ki so temeljito in večstran-sko proučeni glede učinkov. Temeljna razlika med nami in drugimi je v odgovoru na vprašanje, kdo odloča, kako in na podlagi česa odloča. Fatur: V zvezi z vprašanjem tov. Gregorača o Ijubljanski prometni politiki, mislim, da niste hoteli, da bi vam jaz na to odgovarjal . . . Gregorač: Ne^ sploh, ne! FATUR 1 No, potem pa še nekaj v zvezi s kmetijskimi zemljišči. Poglejte! To kar jaz trdim je, da smo zdaj prvič v sistemu družbenega plani-ranja prišli do tega, da bomo dejansko razmejili interese. Trdim, da je to stvar dogovora in sporazuma, kako bomo te interese razmejili. Pri tem ne dajem prioritete niti kmetijskim niti urbanim površi-nam, kljub temu priznavam, da mi na teh zemljiščih proizvajamo hrano. Samo dejstvo je, da mi mesta tudi razširjamo iz nekega jedra navzven in da se tu pač takšne ali drugačne stvari dogajajo, samo meni se zdi bistveno, da bomo zdaj prvič v tej družbi postavili mejo in da smo dolžni to mejo resnično in trajno spoštovati. In da je zame tudi to tisto glavno, o čemer bi se moralitudi danes pogovar-jati. Poglejte, zdi se mi, da imamo danes 180 republiških in zveznih ¦ zakonov pa preko 900 občinskih odlokov in predpisov v zvezi z-i okoljem. Ob tem zame sploh ni vprašanje, koliko novih moramo še sprejeti, čeprav jih verjetno nekaj še moramo, ampak \& venudaj^ absolutno trajno prisotno dejstvo, da mi teh dogovorov in zakonov ne upoštevamo. Imamo pa še vrsto zadev, o katerih bi se tu dalo govoriti. Mislim, da se moramo v sistemu tega planiranja pogovoriti in potem te dogovore resnično spoštovati, kar pa ne delamo zelo radi. Gregorač: Strinjam se z vami, in to je smisel tega našega pogovora, dale-enkrat začnemo dogovarjati. Gre pa za dejstvo, da je v tem našem dogovarjanju, še marsikdaj prisotna precejšnja doza oportunizma. In drugič, da se dogovarjamo absolutno prepočasi. Eden mimo drugega. KIRN Mar ni to strašen absurd. Imamo zakone in predpise samo zato, da jih kršimo in da potem razpravljamo, da jih ne spoštu/emo? Tudi sami zapadamo v protislovje. Na začetku smo ugotavljali, da imamo diagnoz in informacij dovolj, sedaj pa tov. Bres/ančeva trdi, da teh informacij nimamo dovolj. Mogoče imamo nekaterih še celo preveč in zaradi dreves ne vidimo gozda. Sodim, da pravih vzrokov naše ekološke situacije še nismo odkrili in imenovali, dokler pa le teh ne imenujemo s pravim imenom, se bomo težko premaknilil dalje. Zelo pomembna se mi zdi ugotovitev tov. Gregorača o« zavesti in odgovornosti vodilnih struktur. To je pomembna kompo-nenta, čeprav ni edina. Če kot posameznik ne spoštuješ zakoni-tosti, hitro sledijo sankcije, če pa gre za institucionalno ekološko kršenje zakonitosti, pa je toleranca velika. Zakaj tako? Se mar glede na realne možnosti in pogoje obnašamo utopično pri formu/i-ranju normativnih zakonskih določil? Toda popustiti že na norma-tivni ravni bi bilo katastrofalno. Treba se je obrniti k celoti vseh ostalih pogojev, da normativni ekološki predpisi ne bodo ostali na papirju, naše zdravje pa bo iz dneva v dan bolj ogroženo. Tarman: Toda po cesti lahko ropotate z mopedom, pa vas nobeden ne b kaznoval. Kirn: Toda, ali imamo zakon o tem? Gregorač: Imamo zakon, seveda ga imamo! 11 tARMAN erman: Pred leti smo na tehničnem panelu govorili o tem kako moped nesnažuje okolje, bil je tudi zastopnik iz tovarne Tomos. Hoteli so sdeti, kako moped onesnažuje okolje. Prisotni tehniki so ugotav-ili, da je to onesnaževanje tako majhno, da ni vredno besede. ene kot netehnika pa zanima druga stvar. Rekel sem jim; rajši iredite tako, da bo moped tiho tekel. Podoben motor imajo tudi ige. Sedaj v gozdu ne morete niti posneti ptičjih glasov, ne da bi krati posneli tudi žago. To sicer ni življenjskega pomena, vendar je ikrat zatrdfl strokovnjak iz tovarne, da to sploh ni problem. loped tiho teče. Premočen ropot nastane, ker otroci snemajo pušnike. Toda teh stvari ne kaznujemo! ^RAŠOVEC Ali lahko vskočim? Začnimo se pogovarfati v skladu z izhodišči, katerimi smo začeli. Našteli smo kup problemov. Treba je wedati, zakaj se pri nas vse to dogaja. Dejansko poiskaii neke bbalne vzroke in ugotoviti, kakšne so možnosti in kakšne so meje kako jih presegati, da bomo takšno stanje izboljšali. Ne moremo isliti, da se bo zaradi zakonov vse popravilo čez noč... 77 naši \koni so namreč pisani kot program dela. Vendar pa se postavlja vašanje, kaj je treba spremenjati, da bomo te zakone lahko tesničili. Ali naj kličemo milico in družbeno upravo ali ne vem kaj i uporabljamo podobne centralistčne ukrepe? Ali je to odgovor i vprašanje ali pa razvijanje samoupravnega socialističnega \tema? To je tako globalen družbeni problem, da moramo hkrati woriti tudi o njegovi razredni osnovanosti, s čimer smo dejansko \čeli, ko smo govorili o zahodnem svetu kjer se ti problemi pač \jbolj očitno postavljajo. Toda vprašanje pri nas je, v koliki meri naš produkcijski način omejuje in kako nam vse naše subjektiv-sile nudijo možnost, da to stanje presežemo. LE rislim, da je bilo to opozorilo zelo koristno, pa ne zato, ker jaz sedaj govoril, ampak zato, ker bi bilo treba že malo prej, 'en se je diskusija o konkretnih problemih sploh začela, ravo o teh globalnejših vzrokih pripeljati do konca ter pokazati "-fr/snost vseh naših poskusov — političnih, ekonomskih itd., da ješ/fi ekološke in druge probleme — od različnih globalnih tovnih problemov. Na žalost smo vendarle zapleteni v neko \>tno dogajanje, ki ni samo stvar Jugoslavije ali Slovenije, te ali \ občine, temveč celotnega človeštva. Opozoril bi rad samo ne nekaj stvari, pa ne zato, da bi vlival pasivizem ali pesimizem, ampak zato, da bi našli pravo pot za Mis/im, da je bilo dobro povedano, da je tisto česar v naši ibi manjka in česar manjka tudi po vsem svetu, izdelava (v em približku) nekega sistema odločanja, informiranja, sporo-ja, kontrole družbenega sistema, ki bi bil vgrajen v sam proiz-bi proces. Tako v materialni proizvodni proces kakor tudi v \hovno proizvodnjo". V ta sistem oz. proces bi morala biti učena večina Ifudi. V principu je to seveda zahteva po samo-ivljan/u, po nečem takšnem, za kar si tudi mi prizadevamo. To \sti model družbe, ki ne le da omogoča človeku, da se sooča s \mi družbenimi zahtevami in da je sposoben o njih razsojati, k je v to naravnost prisiljen, če se v tej družbi hoče potrjevati človek. V kolikor tega sistema ne bomo izgradili, bodo ostali ploški" načini reševanjem, ki vsi po vrsti slonijo na razliki 13 in telesa". na od verzij, ki smo jo malo prej slišali in je bila verjetno onamerno mišljena, ampak morda vendar le nepravidno 7a, da bi bilo treba več vlagati v ,/Juha", kot pa v material-Neposredno gledano je to gotovo res. Toda če pogledamo vidimo, da se za vsako ,,kulturno" dejanje, za vsakršnokoli npr. če izide knjiga, če gremo v opero itd, v tej družbi, \*na /e, zahtevajo določena materialna sredstva, da lahko do ,iride. Da lahko knjiga izide, moramo imeti za to lesno indu-- kot predpogoj; potem papirno industrijo, kar so vse močno ske industrije. Tega ne moremo abstrahirati. Širjenje duhov-lizvodnje je še vedno odvisno od kvantitativnega in kvalita-širjenja materialne proizvodnje. To je ena stvar. iga stvar pa je, da bi se ta ,,duh", o katerem mi govorimo, ki )i bil kvaliteta življenja, moral, če govorimo mitološko, utele-sami materi/i, v samem materjalnem proizvodnem procesu. To roblem, s katerim se danes v svetu množično ukvarjajo. Zadeva :ej stvari. Na eni strani zadeva sam koncept znanosti s im danes razpolagamo, predvsem koncept naravoslovnih. )sti; na drugi strani pa koncept tehnologije in tehnike in \t odnosa med tema dvema sferama. Zoperstavil bi se tiste-\naziran/u, ki trdi, da je treba le spremeniti družbo, družbeni jtj, in se bo v okviru tega spremenila tehnologija ali znanost, ki \3 delova/i človeku podobno. Nasprotno, menim, da sta tako diao prl vseb. vsslabilnlh podrofijlh (hrana, obleka, droboi isdatki) kot poMbao ata^lno, kl j« aakj« ˇ rrtiu, procaat ta akupis« nUia M poMnmsaa podvoSja aad 6% ia 12%, kar Ja ˇ a«Jah noraal«. Ta akupiaa d*jannUko pradatarlja raalno osnovo za določitav Tiiiae atroflkov asa^SiMea Mranja ln študija v LJublJani, saj gra prl drugih elccriaah m Mterialno (blasovno) kompecaacijo, ki atroške, rasan m «ts«»v ki Ilra pri «t«r8ih, 1« naridazao »»anJSuJa. ia«U»« kaatalja u noolaJLno-akoaoaaka vpraa-nj. ja bila i«polaj«a v aovMteu 1979 in pradstavlja iaraSua z* novo osaovo atipmdij saradl apsmošb na področju Itudantskaga atandarda. —15 RADIKALNI KOT V zavodu ŠC (Študentski center) je bilo v zadnjih nekaj letih na tudentskih zborih jedro konflikta vedno napovedano povišanje stanarin za študente v študentskih domovih, neurejena štipendijska politika ter neustrezna socialna struktura študentov. Po podatkih, -čila za sorazmerno povišanje stanarin in štioendij. Nedvo >no je kratkoročno reševanje tudi takšna tradicionalna praksa. Gtobalno rešitev pa je potrebno poiskati v boljši štipendijski politiki in še bolj v zamrznjenju realnih cen najnujnejših po trebščin. Potrebno bo radikalno ukrepati pri reševanju problemov, ki jih predstavtjata pomanjkanje stanovanjskih prostorov za štu-dente (študentskih domov) ter špekulacije privatnih stanodajalcev. Nujno je zaustaviti negativni vpliv, ki ga ima študentsko stano-vanje kot dejavnik socialne diferenciacije študentov na potek in stalno revolucionarno preobrazbo šolstva, ki ga terja naša družbena usmerjenost. Iniciativna sl 16 BITIMORAMO TAKO ŠTUDENTSKI CENTER - DEJAVNOST POSEBNEGA DRUŽBENEGAPOMENA! (KJE JE SAMOUPRAVA?) uvod: Vsako protislovje poraja določeno napetost. Način reševanja protislovij v naši družbi in družbenih nasprotij, ki se javljajo skozi naš razvoj, je jasen. Sistem socialističnega samoupravljanja, ki se razvija skozi našo revolucijo. To ni revolucija inteligence, študentov ali pa v drugi skrajnosti revolucija delavcev za tekočim trakom. To tudi ni revolucija politikov. To je revolucija delavskega razreda. Ta delavski razred je izbojeval revolucijo zaradi nakopičenih družbe-nih (razrednih) nasprotij in jo še bojuje za razreševanje nakopiče-nih družbenih protislovij v našem razvoju in to s samoupravljanjem. Če se v nekem okolju ta nasprotja kopičijo, potem v tem okolju samoupravljanje ne živi, je ovirano. In teh nasprotij se ne da skriti. Izza vsake zaveze prenarejanja in neodgovornosti planejo na dan z vso svojo silovitostjo prav tam, kjer smo Ijudje najbolj občutljivi — pri denarju. Ta denar pa pomeni dohodkovne odnose, zaključne račune, kalkulacije, stanarine ... Po dveh letih je ponovno izbruhnilo v istem okolju. Samo da se je takrat to imenovalo Študentsko naselje, sedaj pa Študentski center. Začelo se je s predvideno izgubo (500 starih milijonov) v I. 1979, ki pa je nato ni bilo, čeprav je na enak način vseeno bila (pokritje iz ostanka dohodka v delovni enoti Študentski servis je dalo pozitivno bilanco), nato še pokritje vseh skladov (tudi dodat-nih!) in še je ostalo 75 mil. To naj bi šlo za OD tistih, ki ta sredstva niso ustvarjali (ustvarili so jih študenti, ki so delali preko ŠS!). Zaključni račun ni bil sprejet, prav tako tudi naslednji (drugačen) ne. In še zmeraj ni. Ker pa je izguba vseeno bila (kritje iz ŠS ni dolgoročna rešitev), so prišle še kalkulacije za 53 % zvišanje stanarin študentom v ŠC. Pregled kalkulacij je pokazal, da so povsem nestabilizacijske, pa še na nepravilnosti okrog višanja OD v I. 1979 in neurejene dohodkovne odnose. Prgd študenti naj bi bili krivi za to delavci (to so študentje verjeli v začetku, sedaj pa ne več, saj niso neumni, če jih udari po financah, čeprav so leni), pred delavci pa naj bi bili krivi jasno študentje. Torej: deli in vladaj! Lahko, če imaš sredstva. Teh pa v ŠC pospešeno zmanjkuje. Tako finančnih, kot drugih. Prej Študentsko naselje, sedaj Študentski center (ŠC). Kaj prav-zaprav to je? Jeseni 1978 sta UK ZSMS in Univerza začela akcijo za združitev dejavnosti, katerih namen je zadovoljevati potrebe študentov na Ijubljanski Univerzi (dejavnosti študentskega standarda) v ŠC. Že kratek pregled teh dejavnosti je pokazal: — da so nastale delovne organizacije posebnega družbenega pomena, katerih osnovna dejavnost je enaka, a delujejo samo-stojno (Študentsko naselje in ostali študentski domovi, ki so samostojni, da neke mere pa tudi Študentski servis) — da je ŠN delovna organizacija z največjimi posteljnim skladom, vendar je del postelj v starejših objektih, v katerih so potrebna večja popravila — da so študentski domovi postavljeni na več lokacijah, kar je delno posledica decentralizma gradnje VDO, delno podedovane nenačrtna gradnja teh objektov in vpliva objektivnih okoliščin na razvoj te dejavnosti — da je področje obštudijske dejavnosti (društva kot so: APZ Tone Tomšič, APZ Vinko Vodopivec, AFS France Marolt, Študentski kulturni center, FORUM, Študentski plesni klub ter drugi: Radio Student, Tribuna ...) nerešeno, predvsem z na-slednjih vidikov: a) vsebine dela obštudijske dejavnosti b) prostorov za izvajanje obštudijskih dejavnosti študentov c) financiranje, do sedaj trije kanali: — za stanovalce v študentskih domovih nameni RIS sred-stva direktno domovom — VTO dobijo od RIS sredstva za obštudijsko dejavnost študentov na teh VTO, vendar se ta sredstva zbirajo na UK ZSMS in jih potem razdelimo društvom in družbe-nim organizacijam na podlagi programov in dogovorov. — posamezna društva na osnovi svojih programov dobijo sredstva za ustrezne dejavnosti od samoupravnih inte-resnih skupnosti na nivoju SR6 in tudi mesta - dq 1.S6. 1979 SQ DOttD obštudijske dejavfiosti dobjvala Srecftttarttidi \z bttankjf dbhoti*a*Š6.* * ' * • t* Zaradi takšnega stanja je UK ZSMS ob podpori ostalih dejavni-kov na Univerzi sprožila akcijo za združitev dejavnosti študentske-ga standarda v ŠC. Zato naj bi se združili: — Študentsko naselje — ostali študentski domovi v Ljubljani * — Študentski servis — obštudijska dejavnost v ŠN in na Univerzi V enotno organizacijo združenega dela posebnega družbenega pomena. ŠC bi postal organizacijsko tehnično strokovno in pro-storsko središče obštudijskih dejavnosti študentov v Ljubljani, ki bi po samoupravni poti odločali o vsebini, obliki in organizaciji teh dejavnosti ŠC naj bi se prostorsko razvijal v skladu s prostorskim planom Univerze. Z večanjem posteljnih kapacitet je treba postop-no odpravljati nesprejemljivo odvisnost študentov od sob privatni-kov. Pospešeno je treba reševati tudi problem družbene prehrane pri študentih in z izgradnjo objektov s prostori za obštudijsko dejavnost je potrebno odpraviti sedanje nevzdržno stanje. Razmerje med temi postavkami bi moralo biti začrtano skupaj z normativi zanje v srednjeročnem in dolgoročnem planu razvoja ŠC. S tem bi opredelili, da je ŠC dejavnost posebnega družbenega pomena in da je zato (ob ostalih razlogih) potrebno financiranje te dejavnosti a) z družbenim dogovorom, ki bi zagotavljal sredstva za sočasno večanje posteljnega sklada in gradnjo spremljajočih objektov b) s samoupravnim sporazumom med VTO na Univerzi Edvarda Kardelja samoupravnimi interesnimi skupnostmi in ŠC se zago-tavljajosredstva za izvajanje programaob študijskih dejavnosti. UK ZSMS in Univerza E. K. v prej opredeljeni smeri je dopri-neslo k združitvi ŠN in ŠS v enotno DO-ŠC s 1. 6. 1979. Vsa obštudijska dejavnost, ki ni bila že pre[ v okviru ŠN, je tako zaenkrat obstala ob strani. Tako je sedaj SC enotna DO z nasled-njimi delovnimi enotami: DE dom s študentskim taborom Ankaran, DE restavracija, DE servisna dejavnost, DE analitsko finančni sektor, DE splošni sektor, DE obštudijske dejavnosti v 1. členu piše, da je ta deiavnost posebneoa družbeneaa pomfina. Ta posebni družbeni pomen se kaže samo še v 17. členu tega statuta: ,,Center upravljajo njegovi delavci, v zadevah posebnega družbe-nega pomena pa skupaj s študenti — stanovalci in delegati ustanovi-teljev in drugih zainteresiranih organov in organizacij ..." S tem je posebni družbeni interes odpravljen. Ni ga niti v sestavi ali pa vsaj v nalogah delegacij za skupščine SIS! Samouprava na nivoju centra je tripartitna, sicer pa še posebej samouprava delavcev in samo-uprava študentov, ki pa je okrnjena že s statutom, ne samo s svojim lastnim delovanjem. V praksi to pomeni, da je posebni družbeni interes potisnjen y položaj, kjer občasno bolj ali manj-pomaga pri normalnem delu ŠC, ne vpliva pa bistveno na možnosti za izvajanje osnovnega namena obstoja ŠC — to je na bivanje študentov iz revnejših okolij. ŠC posluje na popolnoma ekonomskem principu. Izjema je le investicijsko vzdrževanje (dotacije izobraževalne skupnosti Slovenije—ISS) in gradnja novih objektov. Vsa ostala sredstva mora ustvariti sam (s prodajo—najemnimo sob študentom in prodajo uslug svojih dejavnosti navzven). Iz tega se jasno vidi, da bi moral (po teh določilih) ŠC poslovati tako, da ne bi ustvarjal izgube in da bi z istim poslovanjem omogočal in izvrševal socialno funkcijo domov za študente. To pa na tak način kratko in malo ne more. V takšnem sistemu, če ga vzamemo za fiksnega, je edini faktor, ki res vpliva na bilanco ŠC in na stanje (finančno) med študenti, edino štipendijska politika. Kakor je že v uvodu poudarjeno, je zaradi kopičenja pojavov družbenih nasprotij in protislovij izbruhnilo prav pri financah. Glede na omenjeno protislovje med potrebami (namenom) ŠC in dejanskim stanjem je do krizne situacije moralo priti. Pospešilo (in tudi zaostrilo) pa jo je nekaj dejavnikov, o katerih bo govora še pozneje. Najprej je potrebno pregledati razvoj dogodkov, ki je neposredno pripeljal do sedanjega stanja. Vse skupaj se je začelo kazati v obrisih že lansko leto. Kalkula-cije za I. 1979 so predvidele porast stroškov poslovanja za 34 % (predlog za povišanje stanarin), študenti pa so pristali na 20% zvišarjje, ker sq se za tolikApovečaJe tudi itipendije. Izguiba, kj je riastala4 V * glavrii ^deiavnGsti/ fe* tfila v6 (528,75 milijonov po I. varianti zaključnega računa - ZR in 422,52 milijona po II. varianti). Od tega (po II. varianti, iz I. ni razvidno nič!) sta ,,ustvarili" več kot polovico izgube DE servisna dejavnost in DE restavracija (vsaka nekaj čez 110 milijonov). Ker so to izgubo v ŠC predvidevali že prej, so na to opozorili dejavnike na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. Ravno v obdobju (november 79), ko so samoupravni organi Univerze in njene družbeno politične organizacije intenzivno iskale izhod iz težav, so si delavci SC krepko povečali OD (že tretjič v tem letu, cca 17 %). Informacija delavcem, v kakšnem položaju so zviševali OD, je bila podana na zboru delavcev v začetku aprila 1980. Zaradi resnosti stanja je bil 25. 12. 1979 sestanek o razreševanju problematike ŠC z izredno široko zasedbo na nivtoju republike, poleg pa so bili tudi predstavniki ŠC. Prepis zapisa sestanka: ZAPIS sestanka o razreševanju problematike študentskega centra, ki je bil v torek, 25. decembra 1979 na Republiški konferenci Zveze sodialistične mladine Slovenije Predstavniki Študentskega centra so opozorili na probleme pii vzdrže-vanju objektov v študentskih domovih in študentske kuhinje, zlasti pa še na trenutne težave pri tekočem vzdrževanju. Poleg žc predstavljene problematike na seji UK ZKS, je inšpekcijska služba izdala dovoljenje, da se sme od 25. decembra 1979 kuriti le osem ur dnevno. Zelo pereča pa je tudi kadrovska zasedba, kajti primanjkuje tudi sredstev, do katerih so upravičeni delavci po sindikalni listi. Ker se stanarine v letu 1979 niso povečale v predvideni višini (34 %), ampak zaradi nasprotovanja študentov le za 21 % (toliko kot štipendije), predvidevajo ob zaključnem računu občutnejši primanjkljaj, ki ga ne bo moč pokriti iz drugih delovnfli enot Študentskega centra (zlasti študentskega servisa). Prav tako pa je tudi nesprejemljiva razlika plačevanja stanarin v štu-dentskih domovih obeh univerzitetnih mest. Pereče stanje na področju investicijskega vzdrževanja je tudi posledica meril Izobraževalne skupnosti Slovenije, ker so le-ta že pet let enaka (z začetkom sistema štipendiranja). Vendar pa bi bilo nujno v naslednjem srednjeročnem obdobju zagotoviti sredstva za sanacijo starih objektov v študentskem naselju. Pri problematiki Študentškega centra gre za širši splet problemov, ki jih je treba celovito reševati: 1. Potrebna je celovita analiza delovanja Studentskega ccntra ob zaključnpm računu in ugotoviti razloge slabega gospodarjenja. 2. Nujna je širša družbena akcija za dolgoročnejšo^šitev v plačevanju sta-narin: - sprožiti bi bilo treba ustrezne akcije med študenti glede povišanja stanarin; - treba je ponovno izračunati življenjske stroške ža študente (,,študent-ska košarica"). Upoštevajoč rezultate, naj na pobudo ZSMS odbor podpisnikov Družbenega dogovora o štipendijski politiki.v SR Slove-niji, preveri možnost ustreznega povišanja štipendije; 3. Potrebno je formirati odbor za dolgoročnejšo sanacijo Študentskega centra (imenuje naj ga Univerzitetni svet) z vidika: - kadrovske problematike - prehrane - obštudijske dejavnosti - večjega spoštovanja domskega reda v ŠD 4. Ustrezno povezanost in aktivnost je treba nameniti za zagotovitev iz-gradnje domov v naslednjem srednjeročnem obdobju (1981-1985), spri-oriteto izgradnje študeotskih domov. V programu je potrebno zagotoviti tudi prostore za obštudijsko dejav-nost, ponovno pa je potrebno opredeliti normative. (konec prepisa) Ali 25. 12. predstavniki ŠC niso vedeli za povišanje OD v svojih vrstah in da največji primanjkljaj nastaja v DE restavracija, ne pa samo zaradi tistih 14%? Kar se tiče ,,analize slabega gospodar-jenja" se iz zaključnega računa predvsem I. variante, ne vjdi nič. Morda pa so dogovori tega sestanka veljali za vse, samo za ŠC ne? Poglejmo še malo bolj natančno obe varianti zaključnega računa za I. 1980, od katerih nobena ni bila sprejeta. Obe varianti sta izkazali pozitivno bilanco! Izgubo glavne dejavnosti je ŠC pokril z ostankom čistega dohodka ŠS, ki je delovna enota v sklopu ŠC. Po prvi varianti je bilo tega 542,33 milijona, po II. pa 528 mili|ona. Ta znesek predstavlja del od tistih 10%, ki jih DO odvajajo v SS glede na izplačane honorarje študentov, ki so delali preko SS. Del zato, ker so tu odšteti že praktično vsi stroški, ki jih je ŠS imel s svojim delom (to je posredovanjem dela). Jasno je, da so ta dohodek ustvarili vsi študentje, ki so honorarno delali preko ŠS, teh je okoli 11.000. Prej je bil ta denar namenjen predvsem za obštudijsko dejavnost na Univerzi. S tem ekstra dohodkom ie ŠC pokril izgubo ostaiih dejavnosti, napolnil vse sklade, še posebej (po obeh variantah ZR) pa 97,3 mil. v dodatni stanovanjski sklad in še 75 mil. za druge potrebe. In tu je prišlo (že pri I. varianti) do prvih resnejših zunaj vidnih težav. Problema sta bila v osnovi dva (kar se tiče ozko samo ZR). Bilo je popolnoma nemogoče razbrati, kje in zakaj se je pojavila izguba v posamezni delovni enoti. Poleg tega pa je obštudijska dejavnost na Univerzi v izredno težkem položaju zaradi izpada sredstev \z ŠS. Zato je UK ZSMS zahtevala, da SC dodeli vsaj 75 milijonov (ki so bili namenjeni za osebne dohodke oz. ,,nagrajevanje po delu") za obštudijsko dejavnost, ker teh 17 RADIKALNI KOT RESNICNOST BRECHT sredstev niso ustvarili delavci ŠC, pokrili pa so z njimi izgubo, napolnili predpisane sklade in še dodatnega za stanovanjsko izgradnjo. Teh 97 mil. je UK ZSMS pustila pri miru iz solidarnosti do delavcev, ker se je zavedala njihovega težjega stanovanjskega vprašanja. Enaka stališča kot UK ZSMS so pozneje sprejeli tudi študenti — stanovalci. Zato delegaciji uporabnikov in študentov I. variante ZR nista potrdili. V II. varianti se je sicer videlo, kje je (v kateri enoti) nastajala izguba, tistih 75 mil. pa bi še vedno ostalo delavcem v ŠC. Tudi ta varianta ni bila sprejeta. Povrhu vsega pa se obe varianti razlikujeta tudi v višini posameznih postavk, ker v I. varianti ni bila upoštevana amortizaciia in še nekaj drugih stvari. Kako so tako varianto sploh lahko dali delavcem na zbor delavcev v sprejemanje? In ko so se stvari okrog 75 milijonov zaostrile skozi to nesprejemanje. so delavcem predlagali. da se odpoveio temu znesku (,,ki je sicer popolnoma njihov!") zaradi solidarnosti s študenti. Večina delavcev pa ie zelo na tesnem s svoiimi OD. Razmerje med najnižjimi in najvišjim je skoraj 1:4! Reakcija delav-cev je popolnoma razumljiva. Ogorčen NE. V istem času kot II. varianta ZR (marec) je prišel v razpravo predlog kalkulacij za leto 1980, ki je med študenti izbijal sodu dno. Gre za tistih norih, nepremišljenih in požrešnih 53 % predvidenih povišanj stroškov za ležišče. Reakcija je prav tako logična, kot prej pri delavcih: povišanje stanarin je lahko maksimalno tolikšno, kot se bodo povišale štipendije. Nekateri bloki so se opredelili celo proti vsakemu zvišanju, dokler se situacija ne razčisti in dolgo-ročno reši problem v ŠC. To nemogoče zvišanje je šlo predvsem na račun tega, da so upoštevali vse delavce, ki naj bi bili zaposleni v SC in ne toliko, kolikor jih je bilo v resnici zaposlenih. Drugi del pa je jasno tistih 14 % od lanskega leta, ki zvišujejo osnovo. Tu bi bilo dobro pogledati, kaj študent sploh plačuje sstanarino. Iz kalkulacij se to jasno vidi. Prva kategorija so materialni stroški (neposredno uporabljeni v domu: kurivo, za čiščenje, za popravila .. .), potem so to splošni poslovni stroški (elektrika, voda popravila — storitve ...), stroški splošnega in analitsko finančnega sektorja (na domove odpade 50,1 %, ki si te stroške delijo — po domače gre za upravo) in vkalkulirani dohodek (naprej določene dajatve, pri-spevki, OD zaposlenih v domu, skladi . ..). To je strošek na ležišče, ki se nekoliko zmanjša zaradi zunanjih prihodkov (turizem...). Skratka, te kalkulacije so bile zavrnjene, povzročile pa so ogromno škodo že samo s tem, da so sploh bile predlagane. Kmalu po tem so se razjasnile stvari tudi okrog štipendij (vsaj za letos). Predvsem po zaslugi RK ZSMS se bodo kadrovske štipendije povišale za 255,2 % (toliko kot lani življenjski stroški) in ne za predvidenih resolucijskih 16%. Druge kalkulacije, ki so prišle na dan zadnje dni aprila, so že bolj normalne in celo stabilizacijske. Vendar razpoloženja (in škode od prvih) s tem niso spremenile. Kar se tiče sprememb moralnega stanja v ŠC v zadnjih štirih mesecih, je podobno kot ob koncu ,,gasilske veselice". Ta ŠC (dejavnost posebnega družbenega pomena!) posluje po ekonomskem principu. Najlažje je dobiti denar (oz. ga zahtevati) iz študentovega žepa, on pa bo že kako. Če ne drugega, bo delal preko ŠS! Kaj pa njegov študij? In ker grozi izguba, nikogar ne zanima več (v ŠC), kaj je s socialno (to je v tem primeru istočasno razredno) funkcijo ŠC. Socialna struktura študentov kaže, da smo to že tako precej zanemarili. In dokler ne grozi izguba, vse še kar lepo teče, vsaj na videz. Sedanje stanje in razvoj dogodkov pa kaže na popolno nemoč družbeno političnih organizacij in samouprave v ŠC, tako pri študentih kot pri delavcih. Poglejmo si za začetek samoupravo študentov, ker bo potem samouprava delavcev malo bolj jasna. Organizacijsko je kar lepo speljana, po ,,regelcih". Najprej domski red.Kdo ga je sestavljal in zavestno sprejemal? Večina stanovalcev že ne, vsaj takšnega ne, kot je v veljavi. Jasno, posledica tega in propadanja domov (ker je premalo sredstev!) je odnos do družbene lastnine. Na zelo visokem nivoju že ni. In ker osnovne stvari, ki določajo način življenja v domovih, niso urejene, je temu primerno zanimanje za ostale probleme, s tem pa tudi za samoupravo (razen v kritičnih obdobjih) majhno. Ko pa zahtevajo informacije ali materiale, jih dobivajo postopoma, v določenem vrstnem redu, v kolikor jih sploh dobijo. Za to je namreč v ŠC delovno mesto referenta za študentsko samoupravo. Delavci imajo svojega: to je tajnik samoupravnih organov. (Delavci in študentje samoupravljajo o povsem različnih zadevah, kajne!? ) Pri delavcih ni dosti drugače. Poleg zapoznelih in nepopolnih informacij dobivajo še nerazumljive informacije. In ker so njihovi OD odvisni od plačevanja stanarin, jih je kaj lahko prepričati, da so študentje proti njim (razmerje med OD je 1:4!). Na videz se ponuja kaj enostavna rešitev: kadrovske menjave v upravi. Vendar bi vsaj izkušnje, če že ne teorija razrednega boja, morale naučiti, da to ni rešitev. Vzroki so drugje. Če bi bilo tako enostavno, bi lahko ukrepale DPO v ŠC, tako pa so brez moči. Gre za povezavo med .štipendijsko politiko in poslovanjem ŠC. Obe komponenti se razvi-jata skoraj povsem neodvisno ena od druge. Zaradi te odvisnosti in ekonomskega poslovanja je 'ŠC moral manevrirati, čeprav tega ni storil zmeraj dobro in čeprav so posamezne napake ali pa celo nezakonitosti krivda posameznikov. Kratki stik je v tej ločenosti in problem ekonomskega poslovanja. Rešitev niso niti dotacije. Konec koncev je to preživel ukrep — administrativen. V najboljšem primeru ni bija to le začasna in nepopolna rešitev. Tudi kritje izgube preko SS je lahko le začasno, čeprav je nujno vsaj za letos. Rešitev je v štipendijski politiki, ki je še zelo nedorečena, v uvelja-vitvi statusa organizacije posebnega družbenega pomena z vsemi posledicami in odgovornostmi, ki jih to prinaša, in z dosledno uveljavitvijo samoupravnih odnosov (pravic in odgovornosti) v ŠC. To zadnje pa zahteva poglobljeno skupno politično in samouprav-no delo delavcev in študentov. ZASAMOUPRAVLJANJE DELAVSKEGA RAZREDA! Krašovec Tomaž ***S«A.S-|!' 18 Pričujoči teksti Josipa Broza-Tita sestavljajo s prvim in drugim delom njegovega referata na VI. kongresu KPJ/ZKJ v Zagrdbu, ki smo ga obj?vili v prejšnji številki Tribune, izredno pomemben zgodovinski blok. So zgodovinski dokumenti, ki označujejo začetek procesa, ki vodi v smeri dokončnega razpleta antagonističnih protislovij, katere so porajale vse dosedanje družbene formacije (razen praskupnosti). ,,Dolgi pohod" delavskega samoupravljanja nosi v sebi po eni strani vse antago-nistične razredne oblike kapitalistične družbe, oz. te oblike pri-pelje do njihove najbolj razvite stopnje, po drugi strani je delavsko samoupravljanje prav zaradi tega zmožno te oblike, to ,,staro" prevladati. Iz Titovih tekstov je tudi razvidno, da protisloven proces boja za delavsko samoupravljanje poraja po eni strani ten-dence vračanja na ,,staro" in po drugi strani tendence k etatistične-mu upravljanju, ki omogoča zopetno prevlado določenega dela družbe nad vso ostalo. POMEN VI. KONGRESA Kar se tiče končnega rezultata, ki smo ga dosegli od tedaj do zdaj. sem prepričan, da so temu pomembno pripomogli tudi sklepi 6. kongresa KPJ/ZKJ. Ti so začasno izzvali zmedo prav zaradi prakse v tistih petih, zelo težkih in zapletenih letih pred 6. kongre-som. Odmik od tiste prakse ni bil lahek. To /e zahtevalo totalno spremembo tako načina mišljenja kakor tudiprakse. To ni šlo (ahko in brez odpora. Ena od oblik tega odpora se je izražala v dvomu o taki demokratični orientaci/i, za katero se je opredelil 6. kongres - z dogmatsko - birokratskih ali z buržoazno-liberali-stičnih pozicij. Zelim spomniti, daje v referatu na 6. kongresu tov. Tito izvedel tako resno analizo stalinizma, kakršne nismo naredili ne pred in ne po kongresu. Tudi to je bil za nekatere razlog, da pomen tega kongresa kasneje negirajo. Branko Mikulič: ,,Pomemben prispevek Vf. kongresa k našemu splošnemu razvoju" (..Socijalizam", št 2, 1980, str. 197) 1949 GOVOR NA DRUGEM KONGRESU KOMUNISTICNE PARTIJE SRBIJE Beograd, 21. januarja 1949. Tovariši in tovarišice! Na vašo željo, da bi govoril, se bom na kratko dotaknil nekaj vprašanj, ki so vam znana, oziroma niso nova, ker ste o njih tukaj že mnogo govorili, o katerih pa je treba v današnjem položaju mnogo več govoriti in jih bolj poudarjati, kakor bi bilo potrebno v normalnih razmerah. Prvo, kar bi hotel zlasti poudarjati, je vprašanje vašega drugega kongresa in nezlomljiva enotnost, ki se je manifestirala tudi tukaj, na vašem kongresu. Če pomislimo, da je minilo že nad šest mesecev, odkar je bil V. kongres KPJ, nato kongresi KP Bosne in Hercegovine, KP Slovenije, KP Hrvatske, KP Crne gore in KP Makedonije, na katerih sta se tudi izrazili popolna soglasnot in enotnost naših partijskih vrst, potem šele vidimo, kako je naša partija prekaljena in trdna, tako trdna, da ji niso mogli škodovati nikakršni napadi in poskusi informbiroja, da bi razbil njeno enotnost. Menim, da bi morali Ijudje, ki so nas tako lažno obtožili, to dejstvo upoštevati, da bi se morali zamisliti nad tem, zakaj je naša partija lahko bila kos vsem poskusom razbijanja in zakaj je ostala tako enotna. Ko bi to dobro premislili, bi morali priti do logičnega zaključka, namreč, da je naša partija lahko vzdržala vse te napade na svojo enotnost: prvič, ker se je njeno članstvo preka--lilo v surovi borbi osvobodilne vojne in v revolucionarni borbi; drugič, ker je naša partija v dolgoletni borbi čistila svoje vrste in se pripravljala na najtežje dogodke, da bi jih obvladala; tretjič, ker je za Boljševiško partijo naša partija izvršila največja revolucionarna dejanja; četrtič, ker se naša partija naslanja na tako množično politično organizacijo, kakršna je naša Ljudska fronta; petič, ker je naša partija v svoji praksi od leta 1937 pa do danes imela v osnovi pravilno linijo pri vseh vprašanjih in ji je zaradi tega uspelo uresni-čiti to svojo linijo; šestič, ker je vsakemu članu naše partije, in ne samo članom partije, ampak vsem delovnim državljano naše države jasno, da se naša partija ne odmika od linije marksizma—leninizma, temveč vodi našo državo dosledno v socializem; sedmič, ker se člani naše partije globoko zavedajo, kaj pomeni enotnost partijskih vrst za uspešno zgraditev socializma v naši državi, in zaradi tega s prezirom odbijajo vse konkrarevolucionarne pozive nekaterih komunističnih listov in radijskih postaj k notranjenemu uporu, ki bi neogibno likvidiral vse pridobitve naše ostre borbe. Glejte, to je tisto, kar dela našo partijo po vseh nepravičnih obtožbah še bolj trdno in bolj prekaljeno. Za to, za enotnost naše partije, skrbite vsak dan! Nikomur ne dovolite, da bi razbijal naše partijske vrste, pa naj bo kdorkoli! Vedite, da je to sovražno dejanje ne samo zoper našo partijo, ampak tudi zoper naše narode. Bodite budni in neusmiljeni do vsakogar, ki bi to poskušal! Na svojem kongresu ste govorili o uspehih in pomanjkljivostih. Menim, da je sedaj vaša osnovna naloga prizadevati si z vsemi silami, da bo teh pomanjkljivosti in slabosti v vašem delu čim manj, kajti prav te slabosti in pomanjkljivosti preprečujejo še večje uspehe. Znane so vam naše letošnje naloge. Velike so, toda mi jih moramo in moremo izvršiti. Izvršili pa jih bomo, če boste vi, komunisti, prednjačili pri popravljanju napak in boste žrtvovali vse svoje sile za zmago našega petletnega plana. Kakor ste lahko spoznali iz naših referatov na zadnjem zasedanju naše Ijudske skupščine, gre letos za jasno linijo, kaj ima v našem gospodarstvu prednost in kaj to pomeni. Razumljivo je, da se moramo po tem tudi resno ravnati. Tu ne morejo in ne smejo biti pri vašem delu lokalne koristi na prvem mestu. Podrejene so koristim celote. Tukaj ne more biti vprašanja: zakaj to in ne ono? Natanko vemo, po čem se moramo ravnati, in če se bomo držali nekazane smeri, potem vedite, da nam je popoln uspeh zagotovljen. Letos je zlasti važno vprašanje mobilizacije in pravilne razporeditve delovne sile. Tovariši, prepričan sem, da je na vasi še dovolj neizko-riščene delovne sile, kadar razlagate Ijudem, kako pomembno je, da gre vsak, ki je sposoben, nekam delat, in sicer tja, kjer je najbolj potrebno. Rad bi vas opozoril na neko važno vprašanje, in sicer na vpra-šanje varčevanja. Prav položaj, v katerem smo danes, nas sili, da posvetimo posebno pozornost varčevanju z raznim materialom. Varovati moramo Ijudsko premoženje, s katerim ravnajo včasih malomarno in celo zločinsko. Vi, komunisti, morate biti budni varuhi tega Ijudskega premoženja. Mi jih sicer odkrivamo in strogo kaznujemo, vendar to še ni dovolj učinkovito. Vsakdo mora biti buden in paziti, da se Ijudsko premoženje ne razsipa. Imamo državno kontrolo, ki ji morate pri izvrševanju njene dolžnosti kar najbolj pomagati. Vedno ji morate o pravem času sporočiti razne nepravilnosti, ki bi jih sami iz kakršnihkoli razlogov ne mogli odpraviti. Kot voditelji morate zlasti paziti, kakšen je vaš odnos do Ijud-stva. Vaš odnos ne sme biti odnos Ijudi, ki ukazujejo, ampak odnos Ijudi, ki potrpežljivo pojasnjujejo in pomagajo Ijudstvu. Mnoge nesporazume bo lahko odstraniti, če boste Ijudstvu dobro pojasnili razne ukrepe naših oblasti. Kadar izidejo kake uredbe in podobno, jih morate najprej dobro proučiti, potem pa jih elastično uporab-Ijati, ne da bi kršili zakon. Naše Ijudstvo ceni zakone prav tako, kakor sovraži razne nepravične postopke. Če vidite, da kakšnih stvari ni zaradi nepravilnosti ali napak, ki jih je kdo storil, čeprav bi bile lahko na razpolago, tedaj tega ne oprafičujte. Take stvari raje takoj sporočite nam, da bi jih popra-vili. Bodite pravi gospodarji, poglejte povsod in skrbite za vse, tako za Ijudi kakor za materialne dobrine naših narodov. Spremljal sem delo vašega kongresa in videl, da ste v glavnem zajeli vse pomembnejše probleme kakor tudi pomanjkljivosti. Želim samo, da bi bili vaši sklepi o vsem tem zares uresničeni. Opozoril vas bom samo na neko stvar, ki sem jo večkrat opozoril, namreč na nepravilen odnos do kritike in samokrike, ne samo v osnovnih organizacijah, ampak tudi v višjih. Mnogi člani partije ne sprejemajo radi kritike. Razumljivo je, ni najprijetneje, če te kdo kritizira, vendar je koristno za vzgajanje članov partije. Sicer bi lahko zavladala v partijskih organizacijah gnili liberalizem in malomeščanščina. Zaradi tako imenovane složnosti v organizacijah gledajo skozi prste najprej pri majhnih, pozneje pa tudi pri velikih napakah. To je zelo nevarna stvar za pravilen razvoj partijskih orga-nizacij in za vzgojo članov partije. Po tem moramo ostro udariti in naj se tovariši ne boje kritizirati, ako imajo prav. Član partije, ki se zavoljo tega jezi, ni zrel komunist; to mora sprevideti. Najboljša lastnost komunista je, da je samokritičen, strog do samega sebe in svojih napak, vendar tudi sprejemljiv za kritiko drugih, če je le-ta umestna, se pravi utemeljena. Če bomo torej strogi predvsem sami s seboj, se pravi samokritični do najvišje stopnje, tedaj ne bo potrebna kritika drugih. Ta odpor do kritike izvira najpogosteje iz ničemernosti in neskromnosti, kar je zelo grda človeška lastnost, ki se je morajo otresti zlasti komunisti. Druga stvar, ki sem jo opazil, je, da mn(Jgi voditni tovariši, člani partije,.ne iive pblnega partijskega življenja, se pravi, ne delajo v osnovnih partijskih organizacijah. To je seveda nepravilno, kajti takšni tovariši izgubljajo ne samo stik z življenjem in delom osnov-nih partijskih organizacij, marveč polagoma tudi partijsko misel-nost, ki se ne poraja sama ob sebi, ampak se pridobiva v vsakda-njem partijskem življenju. Ta partijska miselnost pa se potem pozi-tivno zrcali v delu članov partije, in sicer pri tistih dolžnostih in funkcijah gospodarske, državne ali politične narave, ki jih morajo opravljati. Poudarjam, tovariši in tovarišice, da to niso majhne stvari. Naša partija mora delati v zelo neugodnih razmerah in zavoljo tega je nujno, da vladata v njej partijska disciplina in partijsko življenje. Tovariši in tovarišice, zlasti negujte tisto iskreno tovarištvo, ki nam je bilo v najhujših časih osvobodilne vojne vselej najmočnejša mpralna opora. Takšno iskreno tovarištvo potrebujemo prav tako tudi danes, ko se naša partija bori za to, da bi premagala nezasli-šarto težke naloge. Oovolite mi, tovariši in tovarišice, da se nekoliko dlje pomudim pri metodah propagande, ki se je zlasti v zadnjem času razbesnela proti nam v državah, katerih voditelji še vedno govore, da imajo prijateljske namene z našimi narodi. Poznamo vsakovrstno propagando — lojalno in nelojalno, pošteno in nepošteno, lažnivo in resnično. Tu bom govoril pred-vsem o lažnivi propagandi. Namen lažnive propagande je prevariti čim širši krog Ijudi in z lažmi prikriti resnico. Preračunana je na to, da Ijudje vsaj začasno sprejmejo laž za resnico in s tem, kar je razumljivo, resnico za laž. To je globalno nemoralno. Ljudje so to tudi vedno imeli za nemoralno. Z lažnivo propagando želijo doseči določene cilje, ki po človeškem pojmovanju vselej veljajo za nepoštene. To je najsramotnejša dediščina starega sveta, starih družbenih ureditev in običajev, v katerih sta laž in prevara imeli in imata še danes vidno vlogo v vsakodnevni praksi. Danes smo v takšnem položaju, da se moramo boriti z velikan-sko silo propagande, ki je naperjena proti naši državi. To lažnivo propagando vodijo proti nam z Vzhoda in Zahoda. Prva in druga težita za smotri, ki jih ne moremo imenovati poštene. Znano nam je, da so nekateri vodilni Ijudje v prijateljskih državah še tik pred objavo famozne resolucije grozili, da ne moremo računati na uspeh, ker bodo proti nam sprožili velikanski propagandni aparat. Vedeli smo, da nam bo težko, če bodo proti nam uporabili ta veliki propagandni aparat, nikakor pa nismo verjeli, da bo ta propagandni aparat uporabljal znane Goebbelsove metode in metode reakcionar-ne zahodne kapitalistične propagande. Toda ko bi bili to tudi vedeli, ne bi bJli mogli ravnati drugače, kakor smo. V korist inter-nacionalizma, v korist nadaljnjega razvoja socializma na svetu smo morali sprejeti to borbo za resnico, toda proti laži in zavijanju — za socialistično moralo in pravilno pojmovanje odnosov med drža-vami, ki grade in želijo graditi socializem. Da, proti nam dela danes velikanski propagandni aparat. Ta aparat uporablja nedovoljena in umazana sredstva proti mali državi s herojskimi tradicijami večne borbe za svoj obstoj, za svobodo, pravico in resnico. Ta propagandni aparat se je danes vrgel na pridobitve naše herojske osvobodilne borbe, na graditev socializma v naši državi. Razumljivo je, da mi nimamo propagandnega aparata, naš propagandni aparat je šibek, vendar tudi ta naš šibki propagandni aparat uporabljamo predvsem za to, da prijateljsko prikazujemo napore in uspehe narodov v državah Ijudske derrfokracije in vSovjetskf zvezi. Medtem ko govore naše radijske postaje o kulturnem razvoju, o graditvi in uspehih v teh državah, pa 19 širijo radijske postaje teh držav najbolj surove klevete in žalitve proti naši državi. Še več, te radijske postaje dajejo na razpolago tistim kriminalnim tipom, ki so izdali našo deželo, za to, da bruhajo svoj strup na nas. Za nas pa, tovariši in tovarišice, govore samo dejanja v preteklosti in dejstva v sedanjosti. In v tem je tudi naša moč. Naša borba proti lažnivi propagandi je danes v tem, da seznanimo svet z resničnim stanjem stvari, da ga opozorimo na dejstva, na stvarnost. Nam je mnogo do tega, da bi napredni Ijudje v svetu spoznali resnico o nas. Nam je do tega, da bi se napredni Ijudje v vseh državah sveta zavedali, da mi s svojo borbo za resnico ne slabimo naprednih sil na svetu, temveč da jih krepimo. Govorimo in bomo govorili, da je pot, ki so jo ubrali naši kritiki, napačna in škodljiva za mednarodno delavsko gibanje sploh. Tovariši in tovarišice! Oanes seveda nimamo takšnih možnosti, da bi vplivali na to, da bi resnica o nas naglo prodrla v svet. Ta resnica si utira pot zelo počasi, kar zadeva ob velik propagandni aparat, s katerim so nam grozili in ki razŠirja vse mogoče laži in izmišljotine. Vendar bo ta resnica dosegla slehernega človeka, ki Ijubi resnico, ki žeti spoznati resnično stanje pri nas, takih pa je velika večina na svetu. Ko ne bi bilo tako, bi bila perspektiva za uresničenje boljših odnosov na svetu zelo mračna. Propaganda radijskih postaj v državah Ijudske demokracije proti naši državi se lahko primerja samo s propagando reakcionarnih in fašističnih radijskih postaj v dneh najbolj besne gonje proti Sovjetski zvezi, in to v prvih letih po zmagi velike oktobrske revolucije in ob Hitlerjevem napadu. Razlika je samo v tem, da je imela Sovjetska zveza proti sebi le propagando mednarodne reakcije, propagando držav Ijudske demokracije in moskovsko radijsko postajo. Kaj to pomeni? To pomeni, da so začeli v državah, s katerimi imamo pismene pogodbe o prijateljstvu in kulturnem sodelovanju, proti nam breznačelno gonjo, zaradi česar so te izgubile vso vrednost. Kakšno kulturno sodelovanje pa naj bo to, če skušajo z vsemi propagandnimi sredstvi razbiti prijateljsko državo? To propagando moramo imenovati s pravim imenom, in sicer, da je to sovražna propaganda, kontrarevolucionarna propaganda, ker jo vodijo zoper socialistično državo. To gonjo hočejo sicer prikriti s frazo, da ni naperjena proti našim narodom, temveč zgolj proti voditeljem naše države. To je navadna dvolična fraza kajti v tem primeru ne gre samo za propagando, marveč tudi za konkretno sovražno ravnanje z našimi narodi sploh. Oglejmo si samo ravnanje z našimi športniki v Budimpešti, Bratislavi in Pragi in tako naprej; nadalje z našimi predstavniki v tujini, na primer v Berlinu, Budimpešti, Sofiji, v Albaniji in na Češkoslovaškem in tako naprej, dalje preganjanje naših manjšin v Romuniji in Boigariji in ravnanje z našimi Ijudmi na Madžarskem in tako naprej. Navedel bi lahko ne deset in deset, temveč na stotine raznih primerov, kako žalijo narode naše države tako imenovani prijatelji naših narodov v državah Ijudske demokracije. Vse to izziva velikansko ogorčenje našega Ijudstva. V zadnjem času prejemajo uredništva naših časnikov in radijske postaje nešteto pisem, v katerih izražajo posamezni delovni državljani naše države svoje ogorčenje nad ravnanjem teh idozdevnih prijateljev naših narodov. Naši Ijudje so zaradi takšnih farizejskih izjav samo še bolj ogorčeni, saj je jasno, zakaj dajejo jtake izjave. Takšne izjave dajejo zato, ker hočejo razbiti enotnost jwših narodov, ki je trdnjava proti vsem napadom od zunaj. Tovariši in tovarišice, ko je nastalo nesoglasje med VKP (b) in mi, to je takrat, ko smo prejeli znana pisma, v katerih nas neupravičeno obtožujejo, smo mislili, da se bo to nekako poravnalo med nami in VKP(b) in da bo vse ostalo med nami, kajti bilo nam je tedaj, kakor nam je tudi sedaj, do tega, da ne bi zaradi tega trpelo nepredno gibanje na svetu. Toda ko je bila sprejeta znana resolucija informbiroja, zlasti pa ko je tisk objavil zgoraj omenjena pisma, ki so jih med nami celo ilegalno širili, smo se prepričali, da bo imel ta primer hujše posledice ne le za nas, marveč tudi za vse napredno gibanje na svetu. V tem mučnem položaju smo sklenili, da ne bomo objavljali naši dokazov, razen naših odgovorov na pisma, da ne bi še bolj zaostrovali odnosov. Dobro se spominjate, da smo zelo previdno obveščali člane partije šete tedaj, ko je VKP(b) vso to stvar že spravila v javnost. Ves ta čas je bilo naše stališče: čim manj govoriti in pisati o tem, toda naši kritiki so napačno razumeli naš molk ter čedalje bolj žolčno obrekovali nas in našo državo sploh. Prizadevali smo si na to nenačelno gonjo odgovarjati v čim mirnejšem tonu in načelno. Tako bomo delali tudi v prihodnje. Toda danes ima vsa stvar že tak značaj in je zavzela že tak obseg, da smo prisiljeni najodločneje razkrinkavati vsa obrekovanja in laži, pa naj pridejo od koderkoli. Tudi poslej bomo gledali na to, kaj je in kaj ni v korist mednarodnemu naprednemu gibanju. Toda pobijati moramo laži in odkrivati resnico, kajti to ni samo v korist naše države, ampak v korist internacionalizma sploh, v korist socialistične morale. Ko so naši kritiki spoznali, da so se zaleteli, ko so začeli izpodbijati zasluge naše države v veliki osvobodilni vojni, so začeli pisati in govoriti, da se je naše Ijudstvo sicer junaško borilo, toda samo — brez vodstva. Kakor da se naši Ijudje radi bijejo in da so komaj čakali na priložnost, da to svojo gorečo željo izpolnijo na bojnem polju, in da za to ni potrebna nikakršna organizacija, nikakršno vodstvo niti modrost in sposobnost! Večje neumnosti, kakor je ta, že dolgo nismo slišali. Nihče naj ne misli, da smo splofvkdaj pomislili na to, a kaj šele želeli, da bi se borili zaradi nekega svojega opravičila, kajti mi se nimamo za kaj opravičevati. Ce bi danes hoteli objektivno presoditi, na čigavi strani je več nemarksističnih, nacionalističnih, neinternacionalističnih in raznih drugih napak ter izpadov, tedaj vsekakor ne bi bili ožigosani kot krivci mi, ampak naši kritiki, na katere se lahko po vsej pravici nanaša vse tisto, kar pripisujejo v resoluciji informbiroja nam. Tovariši in tovarišice, nekaterim Ijudem v naši državi in izven nje se zdi vsa ta stvar zelo tragična. Imajo jo za tako tragično, da govore, kako bi morali žrtvovati ne samo sebe, ampak tudi državo in pridobitve naše borbe, samo da bi bila ohranjena enotnost mednarodnega naprednega gibanja. To je seveda vseskozi napačno. S tem ne bi niti malo pomagali naprednemu mednarodnemu gibanju, ampak nasprotno, s tem bi sankcionirali metodo, ki ni niti marksistična niti internacionalistična, kar bi v bodoče zelo škodovalo mednarodnemu delavskemu gibanju. Kdo govori danes, da je treba priznati tudi tisto, česar ni? Tako govore razni slabiči, polmarksisti in omahljivci, ki ne vidijo dalje od svojega nosu. Ti ne morejo razumeti, da gre tu za nekaj popolnoma drugega, ne pa za navaden umik z vodilnih mest, recimo, Tita, Rankoviča, Kardelja in drugih. Ne vidijo, da ne gre tu za priznanje napak, ampak za nekaj popolnoma drugega, to drugo pa nas je zavezovalo, da nismosmeli iti v Bukarešto, in smo pravilno ravnali, ker nismo šli. To ,,drugo" je: prvič, vprašanje odnosov med socialističnimi državami na določeni stopnji, o čemer smo že govorili; drugič, vprašanje ekonomskih odnosov; tretjič, vprašanje, kako in kdaj je možna federacija, recimo, med nami in Bolgari; četrtič, vprašanje nesporazuma glede oblike naših ekonomskih in drugih odnosov z Albanijo; petič, nepravilen odnos oziroma nepravilno ravnanje z našo državo, ki je med vojno zelo mnogo žrtvovala in zaslužila, da z njo kot z najzvestejšo zaveznico v najhujših časih za vse zasužnjene evropske narode, zlasti pa za narode ZSSR, bolje ravnajo. To je nekaj vprašanj, ki jih je mogoče združiti v eno splošno vprašanje, in sicer: kako bi socialistične države na sedanji stopnji urejale in tudi morale urejati svoje medsebojne odnose, da bi to služilo kot najpomembnejša spodbuda nadaljnjemu razvoju socializma na svetu, da bi si socializem, to novo družbeno obliko, zaželeli vsi napredni Ijudje na svetu, ne pa samo delavski razred, ki je nosilec te nove, pravičnejše družbene ureditve. Zato je nujno potrebno, da vodilni Ijudje socialističnih držav zavržejo te negativne pojme o medsebojnih odnosih med socialističnimi državami, ki jih uporabljajo v kapitalističnem svetu in ki jih ne smemo prakticirati v odnosih med socialističnimi državami, kajti to lahko ne samo ovira, ampak tudi zelo oteži zmagovito pot socializma po svetu. Zlasti je važno, da socialistične države spoštujejo načelo enakopravnosti malih in velikih držav, malih in velikih narodov. Prav temu posvečajo danes zelo veliko pozornost zatirani narodi vsega sveta, pa ne samo zatirani narodi, ampak tudi vsi mali narodi sploh. Vsaka kršitev tega marksističnega načela zelo škoduje vsem naprednim silam na svetu, ki se bore zoper imperialistično zasužnjevanje kolonialnih narodov, ki se bore zoper ogrožanje neodvisnosti malih narodov po raznih imperialističnih silah. Tovariši in tovarišice, to in druga načela marksizma—leninizma mi branimo in zaradi tega sega naša borba prek meja naše države. S tem da branimo naše stališče, branimo koristi naše države, ki gradi socializem, braneč koristi take naše države, ki gradi socializem, pri čemer upoštevamo naše specifične pogoje, pa branimo marksizem—leninizem pred revizionizmom, ki so ga začeli vtihotapljati v vsakodnevno prakso in v nenačelno borbo proti nam voditelji nekaterih komunističnih partij. Vse te sovražne napade prikrivajo danes s krilatico, češ da z njimi krepijo mednarodno delavsko gibanje itd. Ne vidijo, da opravljajo s tem kontrarevolucionarno tlako, ker napadajomajhno socialistično državo, ki je bila in je tudi danes zgled mnogim narodom. Najbolj zanimivo pa je, da uporabljajo sedaj naši kritiki sami v svojih državah mnoge stvari, zaradi katerih so nas prej napadali, na primer vezane cene na Madžarskem in v Albaniji, dvojne cene, ki jih sedaj uvaja tudi Češkoslovaška, kolektivizacijo in borbo proti kulakom, vprašanje Ljudske fronte in tako dalje. Da bi pokazali, da nočejo hoditi po naši poti, so začeli v nekaterih državah Ijudske demokracije razpuščati Ljudsko fronto, vendar jo sedaj vlečejo skozi zadnja vrata spet nazaj v svojo hišo. Nadalje je tovariš Dimitrov v svojem govoru na kongresu Komunistične partije Bolgarije izumil nekakšne formulacije o značaju oblasti v Ijudskih demokracijah, vse to pa je bilo že vnašemgradivu pred in med našim kongresom, ki je bil nekaj mesecev pred kongresom Komunistične partije Bolgarije. Skratka, vse to sem omenil, da bi videli, kakšni zmedeni pojmi vladajo v nekaterih komunističnih partijah in kako brez hrbtenice so nekateri voditelji teh partij. Zakaj morajo ti tovariši spreminjati svoje stališče giede različnih vprašanj, zaradi katerih so nas kritizirali? Spreminjati ga morajo zaradi tega, ker to zahteva življenje, praksa. Vse to skupaj že» dokazuje, kako nezaslišano nenačelna je njihova kritika zoper nas, dokazuje jasno, da ne gre za to, za kar so nas obtoževali in napadli ter nas napadajo še danes. Tovariši in tovarišice, kakor vidite, vsa ta stvar za nas ni tragična, vendar je škodljiva. Ni dvoma, da je škodljiva za vse napredno gibanje na svetu, toda hkrati je tudi pozitivna: kajti najti je treba srečnejši izhod za medsebojne odnose med socialističnimi državami in zavreči napačno pot, ki so jo nastopili. Če to pot zavržemo, in zavreči jo moramo, potem bo to silno koristilo mednarodnemu naprednemu gibanju, potem bo rodila naša borba, borba naše partije, deseteren sad. Zato je mogoče in je treba prenesti tudi največje žalitve in težave, zavedamo pa se, da delamo to za zmago pravične in pravilne stvari. Navsezadnje to ne bo škodovalo niti Sovjetski zvezi niti državam Ijudske demokracije, kajti tisto, kar koristi mednarodnemu naprednemu gibanju, bo mnogo koristilo tudi državam Ijudske demokracije in ZSSR. Naša perspektiva je jasna. Vztrajati moramo na svoji poti in zgraditi socializem v naši državi in zgradili ga bomo kljub raznim oviram. Ko bomo zgradii socializem, bo tudi konec obtožb. Tedaj se bo pokazalo, kaj zmore partija, ki ima jasno dotočene ciljejn je enotna, kaj zmorejo narodi neke države, četudi so majhni, ako so enotni in zaupajo partiji, ki jih vodi. Naša partija pa bo privedla naše narode v boljše življenje, v socializem, o tem bodimo trdno prepričani. Tovariši in tovarišice, končal bi s pozivom, da se znova in še prizadevneje lotite vsakodnevnega dela za izpolnitev našega petletnega plana, da se še bolj zavzemamo za uresničenje socializma v naši državi. Varujmo, tovariši in tovarišice, enotnost naše partije kot punčico svojega očesa. Preganjajmo iz njenih vrst vse tuje in omahljive elemente in sprejemajmo vanjo nove, najboljše delovne Ijudi iz naših tovarn, naših rudnikov, naših vasi, armade in vseh tistih ustanov ter mest, kjer naši delovni Ijudje z dejanji dokazujejo zvestobo partiji in socializmu. V naši partiji, ki se je prekalila v dolgoletni borbi, bosta še nadalje ostali najtrdnejša enotnost in monolitnost, kajti ti sta bili porok za vse naše zmage v preteklosti in ti bosta porok za vse naše zmage v bodočnosti. Naj živi drugi kongres Komunistične partije Srbije! Naj živi naša slavna Komunistična partija Jugoslavije! Naj živi in večno cvete naša slavna domovina — socialistična Jugoslavija. 20 1954 GOVOR NA TRETJEM IZREDNEM PLENUMU CENTRALNEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE Beograd, 16. januarja 1954. Tovariši in tovarišicef Pričenjam III. izredni plenum centrafnega komite/a Zveze ko-munistov Jugoslavije s tem dnevnim redom: Primer tovariša Milovana Dilasa in vprašanje izvajanja sklepov VI. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. Tovarisi in tovarišice! Rad bi povedal nekaj besed o tem, zakaj smo morali sklicati ta plenum, rad bi navedel poglavitne vzroke, zaradi katerih smo morali sklicati izredni plenum. Predvsem je jasno, da bi to zadevo drugače reši/i, če bi se zgo-dila v rednih razmerah, če bi šlo za kake drobne zadeve, ki ne bi zadevale sklepov VI. kongresa. Toda članki tovariša Milovana DHasa so bili posebnega značaja: kazali so hotenje, da sklepov VI. kcngresa ne bi izvajali v tistem duhu in smislu, v kakršnem smo jih spojeli, bili so takšnega značaja, da so začeli o teh sklepih, ki se t/čfljo pomembnih notranjih vprašanj Zveze komunistov in na-de'jnjega razvoja socializma — o čemer lahko sklepa samo novi kn ^gres — javno razpravljati, to se pravi, da je o njih razpravljal />• npartijski avditorij; zato je seveda razumljivo, da smo po vsem t morali sklicati plenum. Članki Milovana Dilasa so bili njegov lastni proizvod, njegovi lastni nazori. Vsiljuje se vprašanje, zakaj nismo že poprej ničesar ukrenili, glede na to namreč, da je bil Milovan Dilas član IK CK ZKJ, da bi z manj hrupa, z manj pretresljajev in škode nekako urrrij/i to zadevo. Ce vprašanje tako zastavimo, moram priznati, da smo prav-zanrav deloma krivi tudi mi. Tovariš Dilas je namrež že poprej pisal čl nke, in ko me je nekoč te jeseni vprašal: ,,Kako gledaš ti, Stari, ne moje pisanje, kaj misliš o njem? " — sem rekel: ,,Veš, je nekaj red, ki se z njimi ne strinjam, v glavnem pa so dobre stvari in mi:'im, da to, kar sem prej omenil, ni razlog, da bi prenehal: piši naprej." Tako sem odgovoril zategadelj, ker je v svojih člankih navajal marsikaj, o čemer smo mnogi že govorili in tudi pisali. In šefe pozneje, v decembru, sem, prebirajoč te članke, spoznal, da je šel tovariš Dilas predaleč. Brž ko pa sem videl, da je v člankih napadel pravzaprav Zvezo komunistov (ne bom navajal različnih teoretično napačnih stališč, o tem naj spregovori tovariš Kardelj), sem spoznal, da gre pri tem tudi za likvidacijo Zveze komunistov, da gre za razbijanje discipline, da gre za stvari, ki labko prizadenejo velikansko škodo ne zgolj enotnosti našepartije, temveč tudi enot-nosti naše države. In nisem se motil. Srečni bi bili, če bi se zmotili, a se, žal, nismo. Kaj kmalu se je pokazalo, kako zelo škodljivi so sadovi vsega tega; in posledice ne zgolj za našo zvezo, temveč tudi za našo državo v splošnem, bi bile neizmerne. Ne moremo reči, da posamezni tovariši Dilasa zaradi teh član-kov niso kritizirali, precej ostro kritizirali, in da ne bi posamezni naši tovariši na splošno izražali nesoglasja. O tem bodo sami spre-govorili. Glede sebe pa vam moram povedati, da sem moral potem, ko sem videl, da ubira tovariš Dilas tudi po teh kritikah v osebnih stikih in razgovorih. še vedno isto pot in da stvari v svojih člankih celo zaostruje — tedaj nisem bil v Beogradu, zdravil sem se v Slo-veniji — odločno in ostro reagirati in sem zahteval, naj njegove članke takoj prenehajo objavljati, naj/ih ne tiskajo, dokler stvari ne uredimo v našem najožjem forumu Zveze komunistov. Tovariš Dilas je vedel za moje odklonilno stališče, še preden je objavil svoj poslednji članek v ,,Novi misli". Objavil ga je na hitro. Kaj pa je hotel doseči z njim? Lahko bi posumil, da je šlo prav-zaprav za to, da bi nam, to je tistemu ,,krogu", ki ga je napadel v ,,Novi misli", v moralnem pogledu onemogočil razpravljati z njim na enakopravni podlagi in z vso pravico o nekaterih njegovih idejnih in drugih trditvah, ki v njih napada birokracijo, ali bolje, naskakuje odprta vrata v pogledu odpravljanja birokracije pri nas. Ne mislim zdaj razpravljati ali govoriti o tem članku; članek je obskuren pamflet Zame to ni bistveno. Zameje bistveno to, karje prej pisal. Kam je vodilo njegovo pisanje in kaj je hotel z njim doseči? Takoj moram povedati, da bi bilo preostro in prehudo, če bi rekel, da se je tedaj povsem zavedal in vnaprej računal, kakšne posledice utegne vse to imeti za našo Zvezo komunistov in našo državo, za graditev socializma v naši državi. Mislim, da je bilo prav to, da ni doumel bistva našega razvoja (in da ni razumel, kaj iz vsega tega lahko nastane), eden izmed elementov, ki ga je silil, da je pisal dalje, čeprav se mi z njim nismo strinjali. Ali so članki, ki /ih je objavljal v ,,Borbi", in sicer karpo tri na teden, kaka nova, izvirna teorija, ali so to nove mis/i o našem razvoju, o razvoju naše stvarnosti? Niso, tovariši! In če nam ne-kateri naši tovariši danes pravijo: ,,Le zakaj ste ga napadali, čemu izredni plenum, ko pa gre vendar za stvari, o katerih ste tudi sami govorili," odgovarjam: ,,Res je, v tem so tudi moje in Kardeljeve misli in formulacije ter misli mnogih drugih tovarišev, o katerih smo javno govorili na zborih." Sam sem prvi govoril o odmiranju partije, o odmiranju zveze, nisem pa rekel, naj se to zgodi že čez šest mesecev, čez leto ali dve, marveč da je to dolgotrajen proces. Dokler ne bo tudi poslednji razredni sovražnik onemogočen, dokler ne bo socialistična zavest zajela najširših množic naših državljanov, dotlej tudi odmiranja oziroma likvidacije Zveze ko-munistov ne more biti, ker je Zveza komunistov odgovorna za uresničevanje pridobitev revolucije, kot je bila rtjed revolucijo odgovorna za njeno zmago. Zveza mora obstjati in ne le obstajati, temveč se tudi idejno krepiti, da se bo zavedala svoje velikanske vloge. V tem ni nič izvirnega, toda zdaj greza vprašanje, kaj je tovariš Dilas navajal v svojih mislih, v svojih ,,filozofskih" idejah, kakor sam pravi. Do kakšnih sklepov je prišel v teh svojih ,,filozofskih" razmotrivanjih, ko je omenjal prav tista dejstva, ki so se med našim razvojem res pokazala in ki smo z njihovo pomočjo že dosegli uspehe, glede razbijanja birokracije in glede vedno popolnejšega oblikovanja naše družbene biti? S tem je hotel prikriti tisto svojo koncepcijo, ki jo je oznanjal in o kateri je pisal, namreč likvidacijo Zveze komunistov, tovariši, in restavracijo kapitalizma, ne takšnega, kakršen je bil poprej, pač pa kapitalističnih oblik, zakaj oblike zahodne demokracije nujno vsebujejo tudi družbeno obliko na splošno. Ni nam oznanjal novega tipa demokracije, socialistične de-mokracije, temve abstraktno demokracijo, demokracijo, ki jesama sebi namen, demokracijo, ki pomeni pravzaprav anarhijo. Kaj pa pomeni demokracija nam? Za nas je demokracija sredst-vo, ki bomo z njim dosegli poglavitni smoter, socializem, v katerem je že sama po sebi zapopadena tudi na/bolj demokratična oblika vladavine, zakaj brez socializma ni prave demokracije, niti ni so-cializma brez demokracije. Pridiganje in pisanje o demokraciji za-radi demokracije, in sicer zaradi demokracije zahodnega tipa, formafistične demokracije, pa pomeni vračanje nazaj, k starim oblikam družbenega sistema, ne pa naprej, kakor trdi tovariš Dilas. Zakaj? To, kar piše, smo že bra/i pri rnnogih revizionistih in pri najbolj znanih reformistih. Potemtakem si ne more lastiti pravice, da v teh svojih ,,filozofskih" razmotrivanjih pomagaknadaljnjemu razvoju naše demokracije in da smo vsi drugi stari komunisti prav-zaprav cokla tega naglega razvoja in da nas je treba torej na neki način onemogočiti. Po n/egovem mnenju smo mi oportunisti in v revolucionarnem gledanju na razvoj družbe smo res tako daleč od tistega, kar on piše, kakor je nebo daleč od zemlje. Zakaj šel je daleč nazaj — in ne bi se spuščal v to, ali gre tukaj za zmedo ali ne, zakaj res naletiš na ene in druge skrajnosti. A iz njegovih člankov najbolj sili v ospredje prav reformistična, revizionistična skrajnost. Pri tem mi, tovariši in tovarišice, nekaj zbuja skrbi. Zaskrbljen sem namreč zaradi neverjetno nizke idejnopolitične ravni mnogih članov naše partije, ki so v tem videli neko novo teorijo nadaljnjega gibanja našega socialističnega razvoja, naše stvarnosti. To me pre-seneča in temu se čudim, in prav to bi moralo bolj kakor kaj drugega zbujati zaskrbljenost slehernega zavednega komunista; prav to nam narekuje, da moramo malo drugače gledati na notranje življenje komunistov v zvezi. Ni tprej čudno, da je že zgolj to povzročilo veliko zmedo. Odkrito vam moram povedati, da nikakor ne bi šel tako daleč, da bi tovarišem predlagal, naj se skliče plenum, če ne bi uvidel ne-verjetno škodljivih posledic, ki so se začele valiti kot plaz južnega snega s strehe. Po pravici vam moram povedati, da mi je bilo do-volj, ko sem v ,,Tanjugovem" biltenu v decembru prebral, kaj pišejo tuje agejcije, ko sem videl, kako hitro so se vsi oprijeli te Dilasove teorije in kako so se razveselili vsi nasprotniki naše so-cialistične stvarnosti. Le-ti pravijo, da je vendarle videti, da je šla demokracija mnogo dlje, kakor so mislili, češ zdaj se že lahko teoretik postavi na takšno sta/išče, da govori o absolutni potrebi likvidacije tega in onega, in da se je Jugoslavija s tem, tako je rečeno v teh člankih, priblizala zahodni demokraciji. Jugoslavija se je zahodni demokraciji res približala, toda ne kar se tiče notranjega sistema, temveč kar zadeva sodelovanje na zunanjepolitičr torišču. Zakaj se je tovariš Dilas razšel s svojimi starimi tovariši, s terimi je sodeloval sedemnajst let? Tovariš Dilas je zmeraj in možnost v našem krogu povedati vse, karje hotel, in še več, kakt je napisal. Vsi smo ga poznali in smo z njim razpravljali. Tudi šal\ smo se in v šali človek pač lahko marsikaj reče. Vendar o vprašanjih v našem krogu nismo razpravljali v takšni obliki, kakršni so bila tiskana, sam pa pozneje tudi ni sodil, da bi />/ij treba na kakem sestanku izvršnega komiteja ali celo sekretariai povedati, da namerava svoje pisanje tako usmeriti. Seveda mu ne bili dovolili, da bi to pisal, zakaj že prej sem povedal, tovariši tovarišice, da o tem lahko odloča samo kongres, nikakor pa moremo nekaj takega obravnavati v javnosti, v dnevnikih. Naj torej oprostijo vsi, ki, rekel bi, iz nekakšnih gnilib liberalistični nagibov zagovarjajo težnjo po svobodnem izražanju misli; mi nis nikoli, zlasti ne zadnja leta, po letu 1948, preprečevali svobodr izražanja misli — toda te misli morajo biti pravilno postavljene, bi morajo plod skupne razprave, biti morajo progresivne, napredn fjpisli, našo stvarnost morajo voditi k napredku. In vsakteri med nami, ki bi si lastil pravico, češ da so najzrelej^ tiste misli, ki se porode v njegovi glavi, kot da je ptič feniks, moti, tega pri nas ni. Mi smo doslej delali kolektivno in ne morer delati drugače kakor kolektivno, izmenjavati med seboj mnenj\ ostro razpravljati — to, o čemer večina meni, da je najboljpravilrn pa je treba sprejeti. In to naČelo mora veljati tudi v prihodnje me nami, v Zvezi komunistov. Po tem se le-ta tudi razlikuje od vset drugih združenj in strank, prav po tem, da vlada v njej takšnai disciplina, da velja za zrelo in najboljše to, o čemer večina to\ varišev, sodi, da je potrebno. Kakega vsevedneža pri nas ni in tudi\ nibče med nami nima pravice, da bi si kaj takega lastil. Saj ni irneA nihče niti možnosti, da bi stopil naprej in se dvignil nad vse, in\ mislim, da Dido nikakor ni upravičen, da bi si to lastil. Bil je\ namreč zunaj naše stvarnosti, ne ve, v čem je bistvo socialističr razvo/a, ne pozna nase ureditve, ne pozna vsega trpljenja in težai ki nastajajo v zvezi z izdajanjem naših zakonov, ne pozna vs naporov, vse trpljenja polne zgodovine o tem, na podfagi kakšnt, elementov oblikujemo naše zakone, s čim vse se spoprijemamo kako smo se trudili, da smo prišli do tega, kar danes imamo. Tovariš Dido ni izgoreval in zgorel, kakor je zgoreval in zgorel\ delu naš pokojni tovariš Kidrič in kakor zgorevajo v delu tisti, jih /e on razglasil za birokrate v vsakdanji praksi, kermeni, da/e to~ navadno, drobno prakticistično delo. Toda to je socialistični razvoj, to je socialistično delo, to je pravo delo. Iz tega sestoji socializem, ne pa iz nekakšnih abstraktnih idej, ki bi si jih kdo med nami izmišljal, v tem konkretnem primeru tovariš Dido. V tem ni socializem. Kdor ne pozna bistva našega razvoja, si ne more lastiti pravice, da bi pisal in našo stvarnost pravilno obravnaval tudi s filozofske strani. Tovariš Dilas pa stoji izven vsega tega. Priča-kujem, da bo to tudi sam priznal. . Razen tega je tovariši, v luči sklepov VI. kongresa, v teh svojih člankih odločno nastopil tudi proti sklepom II. plenuma na Brionih, ko smo govorili o škodljivosti različnih tujih, popačenih, nazadnjaških in preživelih oblik in nazorov v našem družbenem življenju. Tudi to je prekršil. I To so bili tisti elementi, tovariŠi in tovarišice, ki so nas prisilili, naj to uredimo samo na plenumu, saj drugače niti ne moremo. Seveda ne mislim govoriti o tem, kakšna protislovja so v teh razmo-trivanjih tovariša Dilasa; o njih naj spregovori tovariš Kardelj, ki mora o tem podati tudi referat. Preden bom nadaljeval, bi rad poudaril še nekaj, kar naj bi bilo delno opravičilo za tisto, karsem poprej povedal na naš račun, da namreč nispno bili dovolj budni, vendar ne v celoti, temveč samo do določene stopnje. Mislim, da bi to vprašanje prej le stežka rešili, stežka bi rešili vprašanje tovariša Dilasa in njegovih nazorov prej, preden jih je sam črno na belem objavil pred javnostjo; Ijudje ne bi namreč razumeli in bi mislili, da gre za kak notranji klikarski boj za oblast in da ne vemo, kaj storiti, ko bi že takrat, ob njegovih prvih člankih, nače/i vprašanje tovariša Dilasa in njegovega sodelovanja v vodstvu zveze. Po mojem mnenju je kljub vsemu le bolje, da je to zdaj prišlo na dan. Naj se tudi ob tem pokaže naše demokratično ravnanje in demokratična strpnost, če hočete, naj Ijudje vidijo, da smo čakali do skrajnih možnosti, da pa smo, ko je prišla zadeva do skrajnosti, rekli: dovolj, naj CK kotcelotapove, kaj je treba storiti in kaj misli o tem. Menim, da to /e ne bo imelo tako zelo škodljivih posledic, do vseh Škodljivih posledic, ki so se pokazale, pa je prišlo samo po njegovi krivdi, nikakor ne po naši. Pri vsem tem je zanimivo nekaj, tovariši in tovariščice. V člankih tovariša Dilasa in sploh v vseh njegovih nazorih zbuja veliko pozornost to, da niti z eno samo besedo ne omenja delav-skega razreda, kakor da ga sploh ni. Skratka, poglavitnega nosilca celotnega našega predrevolucionarnega pripravljalnega boja, prav tako revolucionarnega boja in porevolucionarne graditve naše dežele — delavskega razreda — ne omenja, temveč v teh svojih ,,filozofskib" razmotrivanjih izenačuje tako bivšega buržuja izkori-ščevalca kakor bivšega ministra in bivšega buržujskega žandarja z zavednim delavcem, kogar koli s 4comer koli — vse to je pri n/em zdaj enako. Kam vodi vse to? Naravnost v anarhijo, v hudo negotovost, Če bi namreč kaj takega dopustili, bi po letu dni ne bilo naše socialisti-čne stvarnosti, ne bilo bi je, pravim, brez krvavega boja. Taka bi bila posledica takšnih nazorov in širjenja teh idej v naši državi, v kateri naletimo še na neverjetno zaostalost in vse mogoče nazore. To najbolje spoznamo zdaj, ko je v kratkem času, v teh nekaj dneh, začelo vreti, ko so začeli dvigati glave reakcija in vsi omahljivi in nezdravi elementi v državi, da niti ne omenim tiste reakcije na Zahodu, ki meni, da on nosi zastavo demokracije v naši državi. 21 Seveda ne dvomim o zavesti velikanske večine komunistov, vendar je še na tisoče takšnih, ki bi pomnožili vrste omahljivcev in najrazličnejših pusto/ovcev ter povzročili velikansko škodo. Naša država bi ne le izgubila na ugledu, temveč bi mora/a znova osvajati to, kar smo si že bili priborili Vidite, teh in takšnih posledic tovariš Dilas ni videl. Mislim, da je imel kot dolgoletni voditelj v naši partiji dovolj časa razmisliti, kam vse to vodi, kakor je imel dovolj časa razmišljati o drugih stvareh. In ko se zdaj vprašamo, ali gre pri njem res za tolikšno nerazumevanje, ali pa je to ozadje riečesa drugega, prepuščam plenumu, naj presodi, ali je to zavestno sistematično pripravljanje likvidacije najbolj revolucionarnega faktorja, ki pravzaprav širi socia/istično zavest v naših vrstah. { Torej, tovariši, kot sem že prej omenil, pozablja tovariš Dilas prav delavski razred, ki je nosilec vsega tega, delavskega razreda sploh ne omenja. Mar ni, ko da bi skušal zasejati razdor med intelektualce in delavce? Mar ni to bodisipodzavestno ali zavestno razdvajanje vrst naše Socialistične zveze? Takšne misli se mi porajajo in treba jih je vsekakor razčistiti, zakaj danes že slišimo, kako mnogi govore: kaj bodo tu delavci, saj oni tega ne zmorejo, saj vendar niso nikaki teoretiki, naj imajo svoje tovarne in v njih delajo, kakor so delali doslej, le s to razliko, da jih zdaj tudi uprav-Ijajo. Zdaj so poklicani razni kavarniški diskutanti, politikanti, Ijudje okoli raznih uredništev, nekateri književniki itd. — iz teh .vrst, iz vrst malomeščanov, iz vrst vseh tistih, ki so zaradi tega ali \ onega že zdavnaj zaslužili, da ne bi smeli biti v naših vrstah, temveč sda bi jih vrgli iz njih. To torej naj bi bila elita bodočega nosilca \ naše socialistične zavesti in razvoja naše socialistične graditve, naše i socialistične stvarnosti. \ Ni težko uganiti, tovariši, zakaj vidim v Dilasovih člankih revi-hionizem. Mislim, da ste tudi vi isto ugotovili, in skoraj ne bi mogel ]verjeti, da bi ga sam ne videl. Tukaj gre za vprašanje demokracije po vsej sili, za vprašanje formulacij, ki se povsem skladajo z Bernsteinovo formulacijo cilja (to bo najbolje pojasnil tovariš Kardelj), in za celo vrsto drugih formulacij, ki so naletele pri nekaterih revizionističnih krogih na Zahodu na izredno odobrava-nje. Tovariš Dilas pa tega ne sprevidi, ne sprevidi, da je to revizionizem, in sicer revizionizem najhujše vrste: reformistični oportunizem, ne pa revolucionarni dinamizem, ki naj bi po njegovi želji vel iz njegovih člankov. V njih ni prav nikakega revolucionar-nega djnamizma. To se pravi, vleči nazaj revolucionarno kolo zgodovine, ne pa ga potiskati naprej, in naj mi oprosti, če se moram kar precej drastično izraziti: to pomeni, da se je tovariš Dilas ločil od nas, ne, da bi šel hitreje naprej, temveč da drvi na vrat na nos nazaj, v staro preteklost. Zdajgre samo za to, ali se sam tega zaveda ali ne, ali to sprevidi ali ne. Ce se zaveda, potem si je to stvar že zdavnajzamislil: čese pa ne zaveda, tedaj upamo, da bo prišel dan, ko se bo sam o tem prepričal. Vplivi, ki jih je čutiti v Dilasovih člankih, so različnega značaja. Enega sem že omenil: ločen od sedanje stvarnosti, ločen od svojih tovarišev, si je našel drugo družbo in se z njo družil; potem vpliv Zahoda, potovanje v inozemstvo in najrazličnejši drugi vplivi od lunaj, le vpliva naše stvarnosti, naše revolucionarne preteklosti in tevolucionamih izkušenj in sploh zgodovine ni čutiti. Pravijo, da ima revolucija svojo logiko in da se mnoge stvari ponavljajo. Ob tem primeru človek sprevidi, da to drži. V prvem razdobju revolucije, v oboroženem spopadu, ko vzvalovijo velikan-ske množice, se revolucija nekako laže pomika naprej; ko se množice dvignejo, da bi strmoglavile, kar se je preživelo, kar je zastarelo in karjim je ustvarilo neznosne življenjske pogoje, je manj takih pretresljajev ali so vsaj zelo redki, skratka, le posamezni primeri, da Ijudje izpadajo iz revolucionarnih vrst V mirnodobnem revolucionarnem razdobju, to je po oboroženem spopadu in po zmagi revolucije, ko se Ijudje, nosilci te revolucije, srečujejo in spopadajo z najrazličnejšimi skritimi čermi Scile in Karibde, ko postane zelo hudo, tedaj pa, še zlasti, če ne gre vse tako lahko in hitro, kot so nekateri domnevali in si zamišljali, da bi moralo iti, tedaj slabiči počasi dvigajo roke, mečejo puško v koruzo ali terjajo, naj bi pospešili korak, ne da bi se vprašali, a/i je to sploh mogoče — pri tem pa navajajo vse mogoče izgovore, teorijice in filozofije, da bi obsodili tak počasen razvoj družbene preobrazbe. Tak je konkretno primer tovariša Dilasa. Eden tistih /e, ki jim je začela presedati naša stvarnost, polna trpljenja, naše težavno delo, razvoj naše socialistične stvarnosti. To ni zanj, prišel je v nasprotje s samim seboj, s svojo naravo in zdaj išče drugih izgovorov in popolnoma neupravičeno obtožuje nas, češda smo cokla nadaljnje-ga, hitrejšega razvoja. Je mar bila kje revolucija, ki bi v njej njeni voditelji tako pogumno priznavali svoje napake, da bi ves razvoj mogel naprej, kot je to bilo pri nas? Ni je! Zakaj si potemtakem lasti pravico, da obsoja to, kakor pravisam, ,,postano mlakužo", v katero meče kamenje, da bi vzvalovila in bi se stvar pospešila. Ne vem, tovariši, kako da so se mu sploh porodile take misli in da očita nam, nam, ki smo na odgovornih mestih, neko konserva-tivnost in oportunizem. Očitno ravna tako žategadelj, ker ne pozna našega dela, ker ne pozna pogojev, ki v njih delamo, ne pozna zgodovinske pogojenosti prav takega razvoja, ki poteka v zaostali deželi, kakršna je naša, razvoja najsodobnejšega družbenega sistema v zaostali deželi z najrazličnejšimi nazori, ki bremeni/o znaten del našega prebivalstva. To se pravi, da se za vse to sploh ne meni. Konec koncev pa je seveda jasno, da je vse, kar piše, navaden naskok na odprta vrata, čeprav so to tudi drugi govorili. Strinjam se s tem, da smo tudi mi o tem govorili, toda ko smo razpravljali o odmiranju zveze oziroma partije in države — le nismo nikdar trdi/i, da se bo to zgodilo jutri, pojutrišnjem ali po letu, dveh, temveč da je to dolgotrajen proces, ki si bo v težavah in trudoma utiral pot. Edina pozitivna stvar, ki je prišla na dan v vsem tem primeru s članki tovariša Dilasa, je v tem, da nam je neko dejstvo precej odprlo oči in zadelo kot strela z jasnega nas, pa tudi mnoge naše Ijudi: nikoli sicer nismo dvomili, da so pri nas Ijudje, ki menijo (zlasti pa tovariš Dilas), da smo že odpravili razrednega sovražnika; vendar nikakor nismo verjeli, da jih je toliko. Zanj ni razreda-, ni razrednega sovražnika, zanj so zdaj vsi enaki. Prav njegov primer pa kaže, kako nevaren je pri nas razredni sovražnik. Razredni sovraž-nik je tukaj in to se je jasno pokazalo po Dilasovih člankih; tudi v Zvezi komunistov je, pojavlja se v najrazličnejših oblikah. In karje pozitivno — nekoliko bolj bomo morali paziti, da nihče ne bo mislil, da je vprasanje razrednega sovražnika in njegove likvidacije zadeva oboroženega boja in ko je ta boj končan, tudi tega vpra-šanja ni več; nasprotno, to je dolgotrajen proces, traja prav toliko časa kot graditev socializma, vse dotlej, dokler ne preidemo v višjo stopnjo, v komunizem. Ta proces je dolgotrajen in vse mogoče sovražne sile se nam bodo postavljale po robu v najrazličnejših oblikah in nam vtikale palice v kolo, zlasti če upoštevamo, kakšni vplivi prihajajo z Zahoda. Ali pa, kako je tovariš Dilas, ki po navadi največ pričakuje prav od mladine, celo pri njej mislil na likvidacijo. Tudi mladine ni treba! To je povsem razumljivo! Če že odpravimo Zvezo komuni-stov, če ostane zgolj nekaj komunistov, ki lahko po skupinicah v krčmah, kavarnah, po kotih in sobah razpravljajo in se med seboj pričkajo — je pač povsem razumljivo, da se je zavzemal tudi za odpravo Zveze mladine. Celo za sindikate ni našelpri nas prostora. Rad bi slišal, kako to opravičuje, saj vendar vemo, da čakajo naše sindikate še velikan ske naloge in da bo še zelo dolgo njih naloga pomagati in utrjevati med proizvajalci zavest, socialistično zavest. Tovariši in tovarišice, hotel sem na kratko, v nekaj besedah prikazati, kako gledam na napake, ki jih je zagrešil tovariš Dilas. To so hude napake, ki zadevajo našo enotnost v sami državi, škodujejo pa nam tudi izven nje. Ob koncu bi moral poudariti, lahko pa tudi zdaj povem, da bi bilo po moji presoji vsekakor škodljivo, da ne bi nič koristilo, temveč celo škodovalo, če bi zdaj mi iz Zveze komunistov, mi in naše članstvo, padli v drugo skrajnost in ravnali tako, kakor smo morali delati v dneh ostrega revolucionarnega boja. Zdaj smo namreč tako močni, da se lahko bojujemo povsem drugače, na nov način, na naš način zoper take poskuse in da ne skušamo Ijudi, ki so napak ravnali in celo zagrešili najhujše napake, onemogočiti in uničiti; nasprotno, omogočiti jim moramo, da svoje napake sprevidijo in delajo po svojih močeh naprej, da bi tako vsaj nekoliko popravili, kar so slabega storili. Vem, da je tovariš Dilas takšen. Imam ga za komunista, ki bo sprevidel, ki mora vsekakor sprevideti, kaj je storil, in če je pravi komunist, sprejeti od partije vsako kritiko in vsako kazen, potem pa delati naprej, da ne izpade iz vrst tistih, ki gradijo socializem, delati dalje in pomagati, da popravimo škodo, ki jo je -prizadejal naši državi in Zvezi komunistov. S tem bi končal in želim, da ne bi razpravljali tako, da bi se kritika osredotočila zgolj na tovariša Dilasa kot osebo, katero edino jetreba kritizirati; kritiko je treba usmeriti tudiproti vsemu našemu današnjemu stanju tako v zvezi kakor tudi izven nje. Moram reči, da je bilo že pred Dilasovim primerom nakopičene dovolj snovi in dokazov in bi bili morali bolj odločno nastopiti zoper vse tiste, ki so pod pfaščem demokracije hoteli škoditi naši socialistični državi in ki so zdaj, zavoljo Oilasovih člankov, menili, da je prišlo v CK do razkola in da lahko delajo, kar hočejo. Ta razprava mora ubrati tako smer, da bomo te Ijudi onemogočili in dokazali, da kljub temu neprijetnemu primeru in velikanski škodi ne smemo zdaj napraviti novih napak in preiti v drugo skrajnost, temveč sprejeti takšne sklepe, ki nam bodo omogočili hoditi vztrajno naprej v smeri nadaljnje demokratizacije našega sistema, in da prav nikoli ne bomo spremenili naše smeri pri nadaljnjem normalnem razvoju v socializem, v socialistično demokracijo. Tako. Naj ne bo to nekak alarm, da je treba zdaj spet spremeniti našo smer, češ da smo napak delali, ko smo se po njej ravnali; hoditi moramo še naprej po tej poti demokratizacije v socialistični graditvi, vendar bolj čuječe in pazljivo, da ne bomo pozneje govorili, da smo spet bili slepi. To sem hotelpovedati. [SKLEPNI GOVOR NA TRETJEM IZREDNEM ZASEDANJU PLENUMA ^EGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE Tovariši in tovarišice! Rad bi povedal nekaj besed v zvezi z razpravo, v zvezi z obravna-njem primera tovariša Dilasa. Po mojem mnenju ni prav nikogar med nami, ki ga po vsem tem mučnem razpravljanju tukaj ne bi navdajalo veliko zadovoljstvo, ker smo se prepričali, da je naša Zveza komunistov neprebojna, monolitna skala, da imamo močno partijo, da smo idejno in politi-čno enotni in da ni sile, ki bi mogla z zdrobiti to našo idejnopoliti-čno moč. 0 tem se je lahko prepričal tudi tovariš Oilas. Menim, da mu bo to v prihodnje trdna moralna opora in bo malo stvarno gledal tudi na tistosilo, ki mora spodbujati nadaljnji razvoj socializ-ma v naši državi in ki je edina za to sposobna, saj druge takšne sile razen delavskega razreda z Zvezo komunistov na čelu ni — in seveda vsi skupaj zbrani vSocialistični zvezi delovnega ljudstva;saj v naši državi razen te ni druge sile, ki bi mogla privesti do kraja to najtežje breme in eno najzahtevnejših stvari, to je družbeno preo-brazbo. Prav ob tem primeru, tovariši, smo sprevideli, da nam lahko, brž premalo pazimo na posamezne pojave, kljub tej neprobojni.nepre. agljivi silicelo najneznatnejši pojavi prizadenejo velike motnje, če opustimo, da se razvijejo dalje: zategadelj moramo tako zdaj kot v prihodnje malo resneje, bolj čuječe uveljaviti sklepe VI. kongresa. Menim, da bomo morali o tem še govoriti, ker gre za celo vrsto zadev, ki se jih bo moral lotiti naslednji plenum; le-tega bomo morali sklicati čez mesec ali mesec in pol zaradi organizacijskih vprašanj naše zveze. Vsi — in menirn, da tudi tovariš Dilas — smo prav jasno spoznali, kako iluzorna je misel, da smo že uničili razrednega sovražnika. Razredni sovražnik živi v različnih oblikah, zabubljen, zakrinkan z najrazličnejšimi krinkami, in brž ko se kje pokaže le najmanjša možnost uveljavljanja, je, glejte, že tu Ta razredni sovražnik je še precej močan. Nevarna bi utegnila namreč postati njegova destruk-tivna sila — če bi se mu nudila možnost, da se razvije — in bi nam lahko prizadejala mnogo hudih preglavic. Seveda ne toliko nevarna, da bi nas mogla odvrniti z naše poti, vendarle tolikšna, da bi nas utegnila do neke meje ovirati na naši poti. Prav primer tovariša Oilasa je pokazal — on sam je hotel, kakor pravi, še hitrejši razvoj v demokracijo in bal se je, da se ne bi zabubili v birokratizmu — da takšni primeri lahko le ovirajo razvoj demokracije in v določenem smislu povzročajo njen zastoj, zakaj demokracija v nekem smislu počasneje napreduje, kadar se začenja uporabljati sila in ko je treba malo ostreje ravnati. Vse dotlej, dokler bomo imeli take pojave — in menim, da se bomo morali po tem plenumu s tem ukvarjati — dokler se bodo pojavljali v raznih oblikah izgredi teh različnih tujih elementov spodaj, in v zadnjem času so začeli dvigati glave na vseh straneh, vse dotlej bomo morali najodločneje izvajati takšne metode, ki jih je treba nujno uporabiti v danih razmerah zoper vse, ki zavirajo razvoj socializma. Seveda so te naše metode mnogo bolj mile, kakor so bile, vendar so dovolj odločne, da b.odo zavrnile vsakega nasprotnika našega družbenega voja. In če pogledamo, kaj zunaj govorijo in pišejo, kaj delajo sovraž-niki zunaj — le-ti zvonijo z vsemi zvonovi. Vsi so se oglasili. Še nikoli nisem opazil, da bi toliko govorili o Jugoslaviji kot te dni. Razlogi za to so različni; so socialni demokrati in demokrati, ki pravijo, kako je v Jugoslaviji razvoj privedel tako daleč, da lahko Ijudje, kot je Oilas, svobodno govorijo in kritizirajo tiste osnovne postavke, ki na njih temelji naš enostrankarski sistem; potem je reakcija, ki škodoželjno piše, kako smo zdaj že krenili po drugi poti, to je, da smo se že odvrnili od vzhoda in da sploh spreminja-mo smer svoje zunanje politike, da prav tako spreminjamo smer notranje politike in da bo to, pravijo, najbolje razvidno \z sklepov, ki jih bo ta plenum sprejel: če bo blagoslovil tisto, kar je Oilas kritiziral, potem pomeni to demokracijo, pomeni, da gremo v smeri zahodne demokracije, če pa ne - da smo se obrnili k Sovjetski zvezi. Tukaj lahko izjavim in ves svet me more slišati: takšna in podobna zadeva ne bo vplivala na nas, da bi spremenili smer našega notranjega razvoja — smer razvoja demokratičnih metod in uresni-čevanja resnične socialistične demokracije, kakršno smo ubrali — to se pravi, našo lastno pot v socializem in razvoj socialistične demokracije. Mimo tega ne more ta zadeva niti najmanj vplivati, da bi spreme-nili našo zunanjepolitično smer. Odločeni smo, da bomo sodelovali z vsemi tistimi državami, a katerimi nas vežejo skupni interesi — skupen pa nam je boj za mir in mirno mednarodno sodelovanje, pa tudi sodelovanje v ekonomskih in drugih vprašanjih - da bomo sodelovali z vsemi demokratičnimi elementi, s katerimi smo glede teh vprašanj najbolj povezani; pri tem pa ne mislimo žrtvovati našega notranjega gledanja na razvoj našega socialističnega sistema, niti zaiti v takšen položaj, da bi nas to sodelovanje moglo privesti na stališča, ki jih pridigajo zunaj. Naš smoter je, da uresničujoč novo družbeno ureditev vplivamo nanje, toda prav nihče od nas, od naših Ijudi, pa naj bi bil kjerkoii v tujini, ne sme popustiti tujim" vplivom in se dati zaslepiti v tolikšni meri, da bi menil, da se moramo mi oprijeti kakih njihovih stvari. Mi sprejemamo le kaj takega, kar utegne koristiti, da se bo naš socializem hitreje in laže razvijal. To sem želel povedati in prepričan sem, da lahko celo ta primer, ki smo ga tukaj obravnavali, precej pripomore in tudi bo koristil, da bodo naši komunisti še bolj navdušeno vztrajali na vseh mestih, kjerkoli so. In nikar naj se niti en sam komunist ne čuti zapostav-Ijenega, nikar naj ne misli, da je zdaj že opravii svojo dolžnost, da ni potreben, da se je izenačil z razrednim in prikritim sovražnikom, zakaj komunisti so poglavitni nosilci socialistične zavesti v množi-cah in bodo to tudi ostali. Beograd, 17. januarja'1954. 22 UMETNOST V REVOLUCIJI IN REVOLUCIJA V SERGEJ TRETJAKOV UMETNOST BIOGRAFSKA NOTICA Sergej Mihajlovič Tretjakov je bil rojen 1892 v Rigi. Študiral je pravo in nekaj časa delal kot odvetnik. Med študijem v Moskvi se je 1913 priključil futurističnemu gibanju (egofuturistom). Prve literarne poskuse je inspirirala, enako kot pri Hlebnikovu in Severnjaninu, rusko—japonska vojna. Izbor predrevolucionarnih pesmi je izšel leta 1919 pod naslovom 'Železnaja pauza'. 1913 je objavil v futurističnem almanahu 'Mezonin Poezii' ,'urbanistično poezijo'. Piše o spremenjenih življenjskih pogojih v velikih mestih in vključi v strogo grajene pesmi jeklene konstrukcije, železnice, avtomobile, tovarne. Piše pesmi o malih predmetih: ventilatorju, škarjah, škatiicah za vžigalke, majhnipreprogi. V državljanjski vojni /e priše/ pod vodstvom generala Kolčaka v Vladivostok. Tam se je priključil boljševikom in delal največ za Čeko. Do 1921 je delal v Vladivostoku in kasneje v Čiti v krogu futuristov pri reviji Tvorčestvo. Odločilno za njegovo ustvarjanje pa je bilo delo pri časopisih. Med leti 1921 in 1924 živi Tretjakov v Mnskvi. Deluje kot novinar in vodi s S. Eisensteinom gledališke in literarne skupine moskovskega proletkulta. Eisenstein je leta 1922 prevzel ,,Prvo delavsko gledališče proletkulta". Tu so igrali agitke Tretjakova: ,,Zemlja se vzpenja" 1923, predelavo del Ostrovskega ,,Modrec" 1923, ,,Slišiš, Moskva" 1923, ,,Plinske maske" 1924. Tretjakov izziva s prekinitvijo dramskega dogajanja reakcije publike, zgradi z El Lissitzkim odprt oder za delo ,,Hočem otroka" in poveže predstave z lekcijami jz internacionalnih razrednih bojev. 1923 je nastala skupina LEF, gibanje leve avandgarde med umetniki. Majakovski je vodil revijo z istim imenom. V redakciji so bili poleg Tretjakova še Aseev, Aravatov, Brik, Kušner, Čuža, Šklovski idr. Revija LEF je obstojala do leta 1925. 1924 in 1925 je bil Tretjakov profesor za ruski jezik in Hteraturo na pekinški univerzi, poleg tega pa še korespondent Pravde na Kitajskem. V Pekingu je prišel Tretjakov na zamisel o biointervjuju, to je biografskem romanu, katerega zapisuje novinar s pomočjo intervjuja. Po tem postopku se je pol leta pogovarjal z enim svojih učencev, ki je avtor in glavna oseba obenem. Rezulta tega dela je knjiga ,,Denšihua". Delo ,,Kriči Kitajska", ki opisuje resničen masaker angleške vojske v kitajskem mestu Wan Suan, je postalo svetovno znano. Razen v Rusiji so ga igrali še na Japonskem, v Angliji, Poljski, ZDA, Nemčiji in 1933 tudi na Kitajskem. Po dveletnem premoru so lefovci začeli izdajati revijo Novyi LEF. Koncept produkcijske umetnosti so razvijali na osnovi pojma 'literature fakta'. Leta 1928 je skupina LEF prenehala delovati. Iz tepraksepaje izšla skupina REF. V obdobju kolektivizacije in ob paroli ,Pisatelji v kolboze" deluje Tretjakov v komuni ,,Komunistični svetilnik". Rezultati tega bivanja je, razen skic (Tisoč in endelovnidan), tudi leta 1930 izdana knjiga Gospodarji po/j. Ko je leta 1934 proklamirana ždanovska estetika socialističnega realizma, Tretjakov ne polemizira več o teoriji odraza. Na prvem kongresu pisateljev ima tako referat o pomenu prevodne literature. Jeseni 1937 ga aretirajo. Do leta 1939 živi z ženo v nekem sibirskem taborišču. Jeseni 1939 ga ustrelijo. Po XX. kongresu je bil rehabilitiran. (V odlomkih povzeto po predgovoru Heinerja Boehneckerja h knjigi: S. Tretjakov, Qie A rbeit des Schriftstellers, Reinbeck pri Hamburgu 1972). UMETNOST V REVOLUCIJI IN REVOLUCIJA V UMETNOSTI Estetska produkcija in konzumpcija Če danes podrobno opazujemo, kaj se dela v ruski umetnosti, kakšno obliko zavzema delovanje umetniških delavcev v Rusiji in v tujini, tedaj opazimo račudujočo enotnost sil na desnem krilu slikarjev in pisateljev. Zadostuje bežen pogled ruskih emigrantskih revij, da spoznamo zadaj za strastno mržnjo proti ustvar/afcem nove sovjetske Rusi/e, proti ,,rdeči sodrgi", kakor imenujejo delavce revolucije, sočustvujoče stokanje o velikih pisateljih in umetnikih, o lepih knjigab in udobnih stanovanjih, o inteligenci kot soli zemlje. Vse 'velike' — Tolstoja in Puškina VruSla in Reriha so ti bastardi privlekli kakor težko orožje za obrambo ,,Velike preteklosti" (enostavneje rečeno ,,dobrih starih časov"). Ta v tujini živeča klika navdušeno vzdihuje o ruskem baletu in ujetniškem gledališču, ki tolaži inozemske malomeščane. Iz stolpcev teh revij ne izginjajo pogovori o ,,čarobni pravljici", o ,,svetu sanj", v katerega vodijo dušo bralca ali gledalca, opehano od vsakdana, gledališče, slike in verzi. ,,Večne lepote", prav take ,resnice' in njihova trdnost se podzidavajo z zakoni o razcvetu religioznih tendenc v Rusiji in vedno bolj vsiljivo se dela lažne slike o tej lectovi Rusiji, Rusiji ciganskih romanc v restavracijah, zlatih kupol, pirog, trojk, mehkih blazin malomeščanov in telesnih užitkov. Ne bi spominjal na ta pojav, če bi ga našli zgolj v emigrantskih krogih. Tam naj mrtveci pokopljejo svoje mrtvece. Ne, enotna fronta emigrantske umetnosti ima svoje številčno krilo v Rusiji. V Rusiji leze pod okriljem NEP—a iz vseh lukenj drhal, mogoče nekoliko diskretneje in previdneje, toda kljub temu trdovratno, katera je sk/enifa, da /e čas, da revolucija crkne (ravno tako, kot bi bila revolucija vrsta prepiha, katerega lahko prekineš, če pripneš poklopno okno), dalje čas vnovičnega priklicanja ,,velikih svetlih točk" ruske kulture (beri: kulture meščanske inteligence), da je bilo sedaj dovolj govorjenja o človeku v povezavi s titanskimi napori produkcijskega kolektiva; človek — to zveni že samo na sebi ponosno^ moč nad človekom ima milje, vladavina stvari in privajeni odnosi; z eno besedo, naj živi malomeščan in domačnost, naj živi naša nesmrtna preteklosf čaščen bodi Bog zgoraj (pomagal nam bo ven iz tega) in mir na zemlji in Ijudem ugodje; moje ime je Zajec, jaz ne vem ničesar. Odločujoč v tem reakcionarnem krilu je Petrograd, ta obubožani ,,specialist v tradicijah" velike ,,ruske umetnosti". In znova ne bi mogoče veljalo pisati tudi o teh skupinah, če ne bi dokazale pod pogoji našega prenatrpanega dneva tako velike zmožnosti življenja, če se ne bi začutilo zaslombe kakršnihkoli enotnih tendenc, katerih izraz so te skupine. Na drugi strani je na revolucionarnem krilu razsvetljencev, kateri povezujejo stvar revolucije s stvarjo umetnosti, opaziti določeno nesoglasje in neenotnost. Če naletimo pri odgovornih vodjih revolucijskega tiska na zadovoljive izjave, da naj bi imeli pri nas sedaj končno 'sovjetsko življenje', če se pojavlja mistik Andrej Beli kot inspirator proletarskih pesnikov, če se beleteristiko množično prosto proizvaja, če se pišejo romani in pripovedke, ki 'odražajo' (vvidersp/egeln) revolucionarne epizode in občutanja, potem postane jasno, kako malo je bilo narejenega, da bi sistem prevrednotenja vseh področij življenja, katerega je prinesla revolucija, uporabili tudi v umetnosti. Ne smemo pozabiti — vstopili smo v obdobje, v katerem se morajo v zavesti, kristaiizirati ideje in občutenja, katere bodo dokončale pravšnjo (eigentlich) 'pridobitev revolucije'. Danes je najvažnejša fronta, fronta ideo/oške organizacije Ijudi. Na tem delu fronte se mora voditi ravno tako intenziven 'boj za zavest', kakor v politiki in ekonomiji 'za bit'. Ne pripadamo k tistim, marksizem 'poenostavljajočitn' fatatistom, ki trdijo, da pride zavest s spremembo produkcijskih oblik 'sama po sebi". Ne, vsako vedenje, ki jasni revolucionarne naloge, in vsako čutenje, kj krepi revolucionarno dejavnost, imamo za aktivne, četudi izpeljane, faktorje, ki preoblikujejo človeka in pospešijo naše napredovanje na poti k ustvaritvi 'svetovne komune producentov'. Če je temu tako, potem je potrebno postaviti z največjo jasnostjo vrsto osnovnih vprašanj v taboru umetniških producentov, za katere revolucija ni naključna epizoda, ni ,,opeka', ki je padla s slemena strehe na plešo". Revolucija je — objektivno gledano — historični proces odprave razredne oblasti, povezan z močnim pospeškom tempa spremembe družbeno ekonomskih foim. s subjektivne strani pa je to jasno spoznanje novih nalog in postopek njihove izvedbe s pomočjo posameznika, organizirano z zornega kota interesov kolektiva. Ali ni umetnost produkcijski proces med drugimi vejami produkcije? V kakšni zvezi stoji umetnost z življenjem, kakšno vlogo igra v njem? Ali imajo umetniška dela absolutno vrednost, ali se podredijo v marksistični dialektiki utemeljenemu principu re/ativnosti? Kdo povzroči produkcijo estetskih produktov (umetniških del) in od kakšnih pogojev je odvisen konzum kolektiva teh produktov? V kateri smeri naj bi se ta produkcija in konzumpcija razvijali s komunističnega stališča? Se naloge revolucije na področju umetnosti izčrpavajo z odslikavo (Abbildung) in odrazom (VViderspiegelung), ali se postavijo umetnosti organizacijske in konstruktivne naloge, katerih ni mogoče izpolniti s starodavnimi frazami? Kakšne spremembe diktira revolucija glede na principe 'vsebine in oblike'? V kolikšni meri je umetnost naše revolucije istočasno tudi revolucionarna umetnost, to pomeni umetnost, ki svoje metode in postopke pri izpolnitvi novih nalog preoblikuje vedno na nov način? To je samo nekaj vprašanj, ki zahtevajo največjo pozornosts strani tistih, za katere mora biti vsaka človeška dejavnost (torej tudi umetnost) podrejena temeljni nalogi organiziranja. Priznati je treba, da so se graditelji novega življenja tem vprašanjem nekako izognili, čeprav v osnovi niso bila prvič zastavljena. Ta vprašanja niso postala centralne točke bojev med starimi in novimi estetskimi idejami. Zastavljena so bila samo fragmentarno. Samo poredkoma so bila podrobno preučena in največkrat so se temu enostavno izmuznili ter dali naprej prednost tipanju, pri katerem se niso toliko orientirali na 'ustvarjalno prihodnost', kot na ravno zavedni 'kulturni včeraj'. Prišlo je do vrste sholastičnega prepira med črkoslovci: biblija (stara kultura) je bila enako za revolucionarje kot za reakcionarje; spor se je vlekel samo okoli tega, na katero stran na/ se z vzvodi kritike obrne ojnica te biblije. Gre torej za to, da ostreje izdelamo naše pozicije in razjasnimo ter aktiviramo diskusijo s tistimi, ki hočejo renesanso starih estetskih nagnenj. Kako so razreševali vprašanja umetnosti in njenega odnosa do življenja v obdobju največjega vala revolucionarne dejavnosti vseh sil tisti, ki so dejansko vodili uporabo revolucionarne energije? Imamo rešitve: Umetnost za vse! Umetnost v množice! Umetnost na cesto! Te rešitve so precej nedoločene, če upoštevamo, da ima umetnost dve strani: fiksiranje osebnih doživetij in občutenj v material (ustvarjanje) in učinek ustvarjenih form na psiho Ijudi (recepcija). Ti dve strani se pod pogoji meščanske družbe razdelita na dve različni skupini. Skupina recipientov — pasivna publika, Ijudje, ki predajo velik del svojega življenja nesmiselno zastavljenemu, neljubemu delu (Arbeit) — je težila k temu, da zapolni svoj prosti čas z dejavnostjo, katera pri najmanjši porabi energije radosti, zbuja interes in dviga razpoloženje. Ljudje so sikali nekaj, kamor bi lahko zbežali iz njihovega čez glavo segajočega vsakodnevnega sveta. In na pomoč so jim prišli slikarji, pesniki, muzikantje in igralci. Pod zaščitnim znakom poučevanja in spopolnjevanja nadzemeljskih duhovnih razodetij je bilo Ijudem ponujeno razen njihovega lastnega življenja, katerega so sicer sprejeli jadikujoče, vendar brez ugovora, še drugo, fiktivno življenje. Ljudje so bili prestavljeni v druge epohe, druge družbene miljeje, v fikcijo. Umetnost je bila ukana s skoraj hipnotičnim karakterjem, bila /e narkotik, ki je ustvaril v človeški zavesti razen dejanskega še drugo, sicer iluzorično, toda ravno zaradi tega tako privlačno življenje. Umetnik je postal magik, čarovnik, milostljivi videc in profet. Njegova mojstrskost v predelavi materiala se je imenovala 'genialnost' — beseda, kateri je bil dodan določen čudodelni pomen. Proti tej umetnosti se je dvignila realistična in naturalistična umetnost, katera je imela nalogo, da življenje odraža (vviderspiegeln) takšno, kakor je. Toda ta druga smer se /e izrodila zgolj v prefotografiranje, v ilustracije znanosti o vedenju in navadah, v zgodovfno družbenega razvoja. Realizem in naturalizem sta sprejela samo to, kar že je in zato sta šepala za življenjem, katerega sta večkrat sitematizirala, nista pa ga nikoli organtzirala v smeri zaželjenih oblik. Povzdigniti je treba gibanje v umetnosti, tisto, katero bo usmerjalo celotno pozornost umetnika na njemu dani material in na način njegove predelave ter razvrščanja (kompozicija) in tako izdelalo v svojih laboratorijih metode za zavestno in smotrno uporabo tega materiala (beseda, barva, ton, trdni materiali). Osnovna os tega gibanja je vodila skozi levičarske skupine, katere so si zadale za cilj izobraževanje aktivne in vzorne človeške psihe. Psihologija delovnega človeka je bila skicirana v obrisih že na pragu revolucije. Njegove karakteristične lastnosti — stalen, radosten napor pri premagovanju kaotičnih in v lenobi okrnelih pojavov, neumorna izdelava novih metod organizacije. Vsekakor pa ni bilo mišljeno v večini primerov kot revolucionarno tisto delo v umetnosti, ki bi vodilo umetnost v vrste navadnih produkcijskih in organizacijskih procesov za čimbolj namensko uporabo jezikovnega, muzikaličnega, plastičnega in barvnega materiala. Revolucionarno v ustvarjanju se je navadno izteklo v uporabo revolucionarnega sižeja in revolucionarnih slik v delu (Werk). Ravno zaradi tega je ostala revolucija literatov in umetnikov naše dobe 'dogodek', o katerem se piše, katerega se odslika. Ta fenomen se imenuje potem revolucionarna tematika. Samo tema se spremeni, drugače ostane vse pri starf, življenju izotirani ali za njim šepajoči umetnosti. Človek, ki je dozdaj opeval v metrično točno določenih verzih zvezdnato noč, dišave cvetov ali pa svojo otožnost in hrepenenje, začne sedaj opevati revolucijo: borba — torba, zastave — izboljšave (v nemščini sta rimi predočeni z: Kamp — Dampf, Fahnen — Partisanen, ruski izvirnik ni podan; op. prev.). Zopet se je Ijudi kot v panoptikumu pripeljalo do tega, da so si revolucijo ogledovali skozi okence verza. In istočasno je nastal poleg umetnosti in skoraj neodvisno od nje popolnoma nov jezik: RSFSR, Sovdep (sovjetski deputat), Čeka, Sorabis (sovjetski umetniški delavec) — drzen in ekonomičen jezik. Z govorniškega odra se je zalučalo med Ijudske množice primerne karakteristike, besede, šale, rešitve. Ali je tako pomembno, kako človek časti revolucijo? Gotovo je bistveno nekaj drugega — kako on zaradi revolucije na nov način gleda, čuti in kako poimenuje vse predmete, ki ga obdajajo. Materialistična dialektiva, ki odloči vsem stvarem in pojavom, čemu služijo in sicer glede na to, kako se te stvari in pojavi izkažejo v praksi, umetnosti ni prizadela. Umetnost je obdržala tudi v času revolucije svojo dekorativno mo/itveno funkcijo. Literat se je kazal v vlogi popa, ki je šel v staro cerkev, celebriral staro liturgijo in si samo namesto Kristusa zamislil Marxa. Postavljen je bil sicer princip agitacijske umetnosti, to je uporabe umetniških del za praktične cilje prepričevanja, podučevanja, opominjanja. Toda tudi tu se je pozabilo na dvoje stvari: 1. zakaj naj imata agitacijska pesem in plakat boj 'imperativen' karakter kot resolucija, naročilo, risba ali shema in 2. ali se ne zmanjšuje moč agitacije zaradi konstrukcije pesmi v prejšnjih formah, katere so bile pač namenjene temu, da odvrnejo pozornost človeka od danes praktičnega momenta. Toda pesem je ostala dalje pesem, slika, torej izolirani estetski organizmi. Celotno področje živega človeškega jezika je bilo nedotaknjeno, tako pa je tudi ostalo v svoji medli in brezizrazni odrevenelosti. Iz verzov smo izvedeli, daje revolucija velika in rdeča in svetovnih razsežnosti, daje nenaden udarec vetra, eksplozija, da je sveta itd. Toda komaj kdo nam je pokazal, s kakšnimi besedami poimenuje vse obdajajoče stvari čiovek, ki ga je revolucija razs\fet?ifk:*kartfn§, ^sSnta/^ofe^tefo, trave, kovine, Ijubezen, instrumente. Toda v tej spremembi njegovega odnosa do celotnega sveta leži predpogoj z< revolucionarno ustvarjanje. Sedaj pa k drugi strani procesa umetniške produkcije, h kolektivnemt konzumu umetniških del. Zdelo se je, kakor da prinaša kasta specialistov od nekod, skoraj i, nadzemstva, v .napadu inspiracije', sveti ogenj izrazno močnih besed in slik, barvnih zvokov in kombinacij, zdelo se je, da naj bi ta kasta z revoluciji izumrla. Vsak človek naj zna izrazno močno govoriti, se premikati, podelit vsem stvarem z izrazitimi barvami lepoto in vsaka stvar, ki jo izdela, ,,« prinese tisti maksimum točnosti, čistih kontur in smotrnosti, katerega st, imeli do sedaj samo specialisti, iskalci oblik, delavci umetnosti, ki so s< predajali tej stvari. Spomnimo se.vsak otrok riše vsvojem otroštvu, pleše, s izmišljuje ustrezne besede in poje. Toda zakaj takrat, ko odraste in san postane ekstremno reven v izražanju, uživa vendar samo včasih ,stvaritev umetnika? Nima ta pojavsvojih korenin v pogojih kapitalističnega dela, k/ei je delovni proces prekletstvo in kjer človek samo hlepipo minutah prosteg, časa? Naj torej sprejmemo izgubo aktivnega umetniškega instinkta pi človeku, katerega je spremenila iz aktivnega producenta v gledalca z< normalno? Umetnost za vse! Ta rešitev naj bi pomenila najvišje pravilo v mojstrsk spretnosti človeka v vseh njegovih praktičnih dejavnostih, ne glede na to, al govori, skoblja, struži, ali prepričuje avditorij, ali poveljuje armadi, ali č< teče po cesti, ali če si šiva obleko. Veselje pri preoblikovanju surovine i določeno, družbi uporabno formo, povezano z znanjem in intenzivnin iskanjem najbolj namenske forme — to je tisto, kar naj bi vsebovala rešite\ ,Umetnost za vse'. Vsak naj bo umetnik, dovršen mojster v stvari, s katero a ukvarja v danem trenutku. Toda namesto tega, namesto predočenja (bevvust machen) socialističnegt delovnega procesa kot edinega, ki širi veselje in ki je potreben, se Ijuderr ponuja stara, zraven življenja rastoča umetnost. ,Umetnost za vse'se izkažt kot zgoljšnja demokratizacija stare umetnosti. Predmeti umetniškega ustvarjanja se odpro, če je možno, za vse: koncertne dvorane, gledališča, umetniške galerije se polnijo z delovnimi množicami. Ponovno ,,se Ijudjt zatopijo v kontemplacijo", ,,doživljajo in sočustvujejo", namesto da bi st lotili pesmi kot prvega poskusa organizacije živečega človeškega jezika, k, zahteva so-delo; gledališča kot prvega bu/enja ritmike skupnega oblikovanja življenja itd. Demokratizacija pa je obratno pripeljala do tega, da so dela, ki so predstavljala (versetzen) v ,svet umetnosti" prejšnjih gospodov življenja, postala mehke blazine za njihove nove lastnike, za proletarce. Zopet se je ustalila navada iskanja popolnosti v urah počitka pri opazovanju umetnin, s poglobitvijo v čudež verza, melodije in p/esa, ki se je vcepila z meščanskim miljenjem in zasovraženim delom. Konec koncev imamo tudi pri nas odgovome /ideološke sodnike' na področju ,revolucionarne' umetnosti, ki so izjavili npr., da je gledališče ,,sredstvo izpolnitve prostega časa proletarcev, ki so utrujeni od delovnega dne". Spomniti se je treba, da je prekletstvo neprostovoljnega dela svojčas resnično ustvarjalo tako potrebo. Sprejemljivo je naredilo tudi recepcijo take usedline ,meščanske kulture', ki je vcepljala pasivnost in kontamplativnost Umetnost je bila najboljši pobeg Ijudi iz napornega vsakdana v drug svet. Na primer v Ameriki — tam imamo kolosalno veliko organizacijo ,,Krščanske zveze mladih fantov", ki dobiva denarna sredstva pri kapitalistih in ima za cilj delno religiozno, delno estetskokontemplativno izpolnitev prostega časa delovnih razredov, tako da jim ustvari psihološko stanje staln* malomeščanske zadovoljnosti. Stremimo mi mogoče k temu? Demokratizacija umetnosti v tej obliki, kakršna se sedaj izvaja, ima mogoče eno pozitivno stran — služi vzgoji in seznanja množice z estetskimf dosežki predhodnih generacij. Resnična ,Umetnost za vse'pa nikakor ne sme biti zgolj to, da vsi Ijudje postanejo gledalci, marveč obratno, da si pridobijo vse tiste kvalitete inzmožnosti konstrukcije in organizacije materiala, katere so bile posebno karakteristične za specialiste v umetnosti. In drugič — v pritegnftvi množic v tisti proces ,ustvarjanja', katerega so do sedaj ,celebrirali' posebneži. Naše praktično življenje v svojem gibanju, z njegovimi viški in padci, iznajdbami in katastrofami, s svojim veseljem in trpljenjem, naše življenje, sili v procesu podružbljanja produkcije in konzumpcije izoliram posameznike, da se stopijo v granitni blok kolektiva — naše življenje v svaji totalitarnosti, je edino važen in bistven siže, v okviru katerega je potrebnc organizirati besedo, zvok, barvo, material in človeško dejavnost V povezavi z revolucijo in z odprtimi perspektivami je potrebno odpreto in preiskati vprašanje umetnosti kot estetske produkcije in konzumpcije tei vzajemnost med umetnostjo in življenjem. Umetnost mora dajatt praktičnemu življenju ton v vseh njenih izjavah in v vsakem trenutku, Vsakdo mora postati umetnik in graditelj tega življenja. Drži, da bodo pn nas izginili verzi v smislu ognjemetov poetske razsvetlitve ir oblikovno-izrazne moči, ostali pa bodo kot demonstmcija etap v\ rekonstrukciji jezika. Težišče umetnosti bo ležalo v življenju samem — linijah in oblikah njegovih predmetov, v jeziku, katerega se vsak dan govori, šumih tovarn, obratov, pristanišč, cest, traktorjev, delavskih zborovanj. Vi za potrebe Ijudi — to je volilo revolucije. Pozornosti oblikovalcev življenji naj ne pritegnejo dovršene umetnine, ampak dovršen čiovek, ki / organizatorsko spreten in je voljan premagati vse težave, ki stoje na po popolnega obvladovanja življenja. V tej smeri se razlikuje znanost od umetnosti, ki (umetnest) preveva produkcijske procese, do katerih največje zmožne popo/nosti produktivn> in veselja nas vodi socialna revolucija. 192, (iz nemščine previ Vito Oražem, 23 SEZOHSkA Ljubljanska kulturno umetniška sezona se končuje in se bo de-finitivno končala s koncem junija. Dva pasja meseca poletnega spanja bosta poskrbela za porjavelo kožo in novo energijo, ki se bo naslednje leto razlivala čez prav tako porjavelo publiko. Spet bo (ali pa mogoče ne) na vrsti jadikovanje o Ijubljanskem poletnem kulturnem mrtvilu. Tako stanje postaja in ostaja naš zaščitni znak. Ali tudi v resnici vlada v Ljubljani poleti tako mrtvilo? Po-glejmo napovedi, ki sem jih zbral pri raznih znanih prirediteljih, s tem, da podatki verjetno niso 100 % popolni. — Razstavni prostori bodo v glavnem odprti, z običajnimi redni-mi in izrednimi razstavami. (Letos ne bo grafičnega bienala) Pridru-žujeta se jim dve razstavi v okviru 28. mednarodnega poletnega festivala v Križankah. — 28. mednarodni poletni festival, ki vključuje 7. jugoslovanski operni bienale, opereto, balet, koncerte, drame, pantomimo, fol-ktoro in razstave. — KDIC je letos še v gradnji. Do septembra bodo dokončani vsi prostori razen največje dvorane. Center bo torej poleti delavno zaprt. — Gledališča bodo zadnje predstave odigrala konec junija, julija in prvo polovico avgusta bo na voljo le ogled vratarjev. Z delom pričnejo v drugi polovici avgusta, a za zaprtimi vrati do konca septembra. — Hala Tivoli in njen Biro za prireditve bo veselo počitnikoval, ne izključujejo pa možnosti, da bi kdo najel dvorano, le da za-enkrat ni še nikogar. — Ljubljanska turistična zveza še v juniju kulturno turistično prireditev Ohcet v Ljubljani, ki jo bo spremljalo mnogo stranskih, predvsem folklornih prireditev. 10. julija, ob 400-letnici Lipice, bo starodavna poštna kočija demonstrirala predindustrijskodostavo pošte. Od 11 do 17. julija gostuje Skadarlija. 21. julija predvidevajo Noč na Ljubljanici. Avgusta ničesar. — Forum bo poleti, če odštejemo prenavljanje diska Študent, prav tako počivaL — Škuc bo z normalnim delovanjem julija in avgusta prenehal, organiziral pa bo likovno in mogoče likovno delavnico, istočasno pa bodo ves čas odprta vrata vsem, ki bi radi s kakršnimkoli delom izkoristili tedaj prazne Skuceve prostore. Iz koledarčka je razvidno kdo se na poletje posebej pripravlja in s čem se pripravlja. Pravzaprav izgleda, da je jadikovanje povsem odveč, in da poletje še zdaleč ne bo mrtvo — predvsem na račun festivala. Stvar pa je treba pogledati malo natančneie. Predvsem je treba vzeti v poštev banalno dejstvo, da govorimo o dveh poletnih mesecih, ko si nihče prav posebno ne želi posedanja po zatohlih dvoranah. S tega stališča so zaprte gledališke dvorane še nekoliko utemeljene in lahko le ploskamo galerijam, ki upajo, da bodo obiskovalci prav tam iskali senco. Prav isto poletje pa s seboj prinaša tudi možnost dogajanja na prostem in tu se pokaže dvoj-nost, ki skoraj vse poletno dogajanje postavlja v drugačno luč. Namreč, na eni strani praktično priznavanje neke poletne izven-sezone, priznavanje ali s prenehanjem dejavnosti, ali s posebnimi programi za to obdobje, na drugi strani pa programi za ta čas predvidevajo skoraj prav tak program, kot smo ga vajeni skozi vso jszono. Festival ponuja povsem klasičen program v zaprtih pro-'storih. Sklicevanje na Letno dvorano Križanke, kjer se bo zvrstilo nekaj prireditev, je jalovo, kajti vse bodo obdržale standardno formo oder-dvorana in tiste nekaj sapice, ki se bo morebiti pri-kradla izza dobro sezidanih zidov, tu ne šteje. Galerije ostajajo galerije. Edini, ki predvidevajo dogajanje na prostem so Ljubljanska turistična zveza in Škuc. Prireditve prvih so predvsem turistična afirmacija Ljubljane, se pravi imajo predvsem komercialno raču-nico, če ne štejemo tiste: nek Ijudi piju, peju i nek se vesele. Že na tem mestu se lahko mimogrede vprašamo in zamislimo, kako da so samo take dobrodelne prireditve, kjer delijo kruh in igro, deležne milosti, da se res odvijajo na ulici, na prostem. Morebitne Škucove delavnice se bodo organizirale izven Ljubljane, v Ljubljani pa bodo omejene na prostore na Starem trgu. Dvojnost je očitna — v splošno priznanem nesezonskem času je dejavnost povsem sezonska. Prva alternativa je na dlani. Umetnost spustiti na prosto. To pomeni dvoje. Vse inštitucije bi lahko pripravile ulični program. Odpirajo se možnosti happeningov, improviziranega ustvarjanja, sodelovanja ,,publike", vvorkshopi, razstave, koncerti... Predvsem pa omogočiti, da se predstavijo vsi tisti, ki se čez leto ne morejo ! prebiti v inštitucionalni program zaradi razno-raznih omejitev in ovir. Torej pustiti amaterjem, entuziastom in njim podobnim, da poživijo ulično življenje. Druga alternativa je na prvi pogled malo manj razvidna, zato pa jedružbeno utemeljenejša in s seboj prinaša tudi negacijo in prevla-do prve. Gre za prevlado kapitalističnega načela, po težkem delu zaslužen počitek in ne pretežka zabava. Na tem načelu sloni vsa buržuazna umetnost in pa tudi večina naše. To je načelo, ki ga zaenkrat prevladujemo samo v resolucijah in ne tudi v praksi. Pot, kinaj prevlada tak buržuazni način postavljanja umetnosti, se naj-lepše z besedami/ naj bo vsak samoupravljalec ustvarjalen. Neka-teri si te besede razlagajo tako, da naj bo vsak umetnik - vsi smo umetniki. Take ideje so plod bornirane buržuazne pameti, ki vidi samo v umetniku tudi ustvarjalca. Seveda je taka zavest odraz de-janskega stanja v kapitalizmu ko je delavec resnično daleč od iKtvarjalnosti. V socializmu pa je taka miselnost dokaz po eni strani popolne teoretične zmedenosti tistih, ki iznašajo take parole, po drugi strani pa je odraz splošne miselnosti (ki dosti pove tudi o stvarnosti sami),ki še vedno ustvarjalnost pripisuje samo umetni-kom. Gre pa preprosto za to, da se vsakemu človeku omogoči ustvar-jalnost na katerem koli področju. Nečesa namreč ne smemo spre-gledati, dejstva delitve dela, tiste delitve, ki je predvsem z delitvijo nafizično in umsko delo, povzročila tudi razredno delitev. lluzor-no je v 20. stoletju misliti na to, da bi delitev dela v celoti odpravili - povratek v praskupnost je nemogoč. Odpraviti pa je mogoče pezo starih dni, da je fizično delo že apriori tudi neustvarjalno, se pravi odpraviti izključevanje fizičnega in umskega dela. V tako zdiferencirani delitvi dela, kot smo ji priča danes, in ki se nam v prihodnjosti obeta v še bolj potencirani obliki, pa je nemogoče, da bibili vsi vse — umetniški poklic bo pač ostal eden mnogih. Ustvarjalno delo bo delavcu omogočilo tudi ustvarjalno spremljanje umetnosti in spoštovanje umetnikovega dela. (S tem seveda ne trdim, da je danes vsaka umetnost ustvarjalna. Vzrok temu pa vidim prvič v tem, da kulturne inštitucije podlegajo buržu- aznemu tovarniškemu sistemu, ki mu je v eksistenčnem interesu, jja zatira vsako preveč izstopajočo ustvarjalnost Sploh je sama ¦blturna inštitucija produkt ravno buržuaznih družbenih odrosov. Ustvarjalnost je tista, ki bo omogočila obojestransko razumevanje. Ona je tista, ki bo ustvarjalnemu delovnemu času priključila prav tako spremljanje tudi kultumih dogodkov v prostem času. To je pot, ki bo spodbila stolček ,,umetniškemu geniju" kot nekakšni nadzemski moči in ga postavila z ramo ob rami kvsakemu ustvar-jalcu. Na tem polju vidim tudi možnost umetnosti, da pomaga pri taki preobrazbi kot ena tistih redkih dejavnosti, ki so najbolj tesno povezane z ustvarjatnostjo. To je torej pogoj, da se dan ne bo več delil na delo in zabavo, ampak da bo skozi celotno človekovo delovanje prisotna povezujoča človekova lastnost, ustvarjalnost Povezava tega diskurza z Ijubljansko kulturno sezono je sledeča. Kot je danes še vedno prisotna delitev dneva na delo in zabavo, je tudi inštitucionalno kulturno-umetniško delo skozi celo leto razdeljeno na delo in počitek — zabavo, na sezono in na mrtvo sezono. Oruga delitev živi in pade s prvo in narobe. Jadikovanje ob eni delitvi je nesmiselno brez misli na drugo. Kritična prevlada obeh delitev pa je lahko le revolucionarna akcija, ki bo zrevolu-cionirala družbeni vzrok takega stanja. P.S. Tekst predstavlja niz izhodišč, misli, ki bi bile potrebne na-daljnje teoretske obdelave in tema s tem še zdaleč ni zaključena. V naslednji, poslednji letošnji številki TRIBUNE bo objavljen pro-gram kulturnega uredništva za naslednji letnik TRIBUNE, v ka-terem bo nakazano še nekaj fragmentarnih izhodišč za nadaljnje razmišljanje o slovenski kulturi. TRIBUNA, STUDENTSKI CASOPIS IZDAJA - UK ZSMS LJUBLJANA Tre osvoboditvc l /H - 86 Telefon:(061)21-280 Hozjan-v.d. dgornik-naravoslovje, Igor B Maruško-prodaja, Mojca Do likovna in tehnična IZDAJATELJSKI SVET: Rudi Rizman, Primož Hainz, Marjan Kunej (predsednik) MUe Šetinc, Janez Topovšek, Samo Hribar, Tomaž Kiaševec, Botut Erzen, Igor Bavčar, Bojan Korsika, Franc Milošič, Slavko Hozjan Uradne ure so vsak delavnik od 10. do 13. ure v prostorih uredništva. Redni javni sestanki uredništva so vsako sredo ob 17. uri. Rokopisov ne vračamo in pisem uredništvu ne honoriramo. Pismauredništvu ne smejo presegati 7,5 tq)kane strani (pol avtorske pole). Celoletna naročnina za dijake in študente je 50 din za ostale 75 din. ŠtevUka žiio računa 50101 - 678 - 47303 - z obveznim pripisom za Tribuno! TISK: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Priprava za tisk: IBM Dnevnik Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu števflka 421-1 /70 z dne 22. ianuarja 1973. Naj živi proletaiska revolucija! I I TRIBUNINA »ANT/STRAN« ll fijv FRANC LANINŠČEK - FERI PARODIA FOR HVPHOHONDERS POETS (antipoezija) 1. glasna vaza tenkočutje brca mrtev žamet žre ožgana srca 2. hiter plot začarano neumnost žaga zdrav bacil čez liter vlage žene vraga 3. prihodnost klavirju pipo kvačka o trobenti razmišlja psiho mačka 4. samozavestna brisača v kompotu razgraja pegava vzgoja ji predstavi papagaja 5. kamela brzda vlakasto kitaro v hlevu kopa se nežnost z okvaro 6. sramota luno po podplatih žgečka v mrtvi žep pokuka raketa kmečka 7. kozarec si zaveže grozdasto kravato kitpa razreže vrtno godbo na solato 8. ptica nariše suho slogovno figuro mimo ogorka švigne tat trdo maturo 9. v sodu asfaltna krtača breze preganja žoga zamenja črva za palico žganja 10. maternica žanje stenice na sončni poti konzerve pohajo knjige travi naproti FRANC LA/NŠEK FERI ffOPi 6os. IstTAč J Kfsc/ fort POEZIJA NA PLADNJ IN SALVETAH