,,Ločiino se od Rima!" Odkar se je vsled znanih jezikovnih naredb v Avstriji poojstril boj med Slovani in Nemci, slišijo se po nemških listih in shodih pogosto glasovi, naj bi Nemoi zapustili katoliško cerkev, koje središče je večno mesto Rim, ter prestopili k protestantizmu, katera ima svojega najboljšega in najmočnejšega zaščitnika v osebi pruskega kralja in nemškega cesarja. Jezikovne naredbe so mogočno udarile ob nadvlado nemškega jezika in naroda v Avstriji. Slovanski narodi so začuli ta udarec in glasno zahtevajo sedaj, naj se nadaljujejo ti udarci, da se enkrat zruši nenaravno razmerje med avstrijskimi narodi, da pade nemška nadvlada ter zavlada v celi državi stroga jednakopravnost. A tudi nemški narod ni bil gluh, ko je Badeni izvrSil udarec. Ustavil se je z vsemi silami, da zabrani izgubo svoje nadvlade. Nemški narod je stoletja in stoletja le tlačil uboge slovanske narode. Njegovi plemiči so si po slovenskih zemljah postavili svoje gradove ter sesali naše Ijudstvo. Ko je minola vlada plemičev in grajščakov, stopili so na njih mesto nemški trgovci ter pili kri slovanskim narodom. Tega mti ne omenjamo, da so Slovani kakor prej tako tudi sedaj bili izključeni od vsake višje duševne izobrazbe in družabne službe. Nemci so jih smatrali svojim hlapcem, pastiriem, katerim bi naj bil domači hlev začetek in konec njih živlienja. Toda na zemlji vse mine, se vse spremeni. Narodnostna ideja, ki je v začetku našega stoletja z veličastvom vstopila med evropske narode, vzbudila je tudi avstrijske Slovane. Vprašati so se začeli, zakaj bi morali mi Slovani hlapčevati Nemcem? Kake pravice ima avstrijski Nemec do nasSlovanov? Nismo si znali odgovoriti na ta vprašanja in zato smo počasi začeli vzdigovati nemški jarem. Nemci so mislili, da ga vzdigujemo zaman. A motili so se. Da so se res motili, spoznali so sedaj, ko so se izdale jezikovne naredbe. Zato je nastal vsled teh naredb med Nemci krič in vrišč, jasno znamenje, da se tudi njim njih nadvlada ne zdi več varna. Skraja so nam rekali Nemci, da jim daje zgodovina avstrijske države pravico za nadvlado nad Slovani, da jim daje to pravico nemška omika, in Bog ve še kaj. Slovani smo se jim smejali. Ip.Nemci so uvideli, da s takimi puhlicami ne bodo vspeli. Zato so si poiskali drugo orožje. Izdali so bo.jni klic: «Ločimo se od Rima! Zapustimo katoliško cerkev ter prestopimf1 k protestantizmu!» Toda ta klie še le prav kaže, kako nezmožni so postali avstrijski Nemci za vsako nadvlado. Ta klic nam dokazuje, da so izgubili v strahu za svoje predpravice pamet ter postali otročji. Iz rimsko-katoliške cerkve hočejo izstopiti, da zadobijo zopet nadvlado nad Slovani! Vsak slovanski pastir se jim smeje. A Nemci vendar mislijo, da so pametni, ako tako kričijo. Računajo pa na sledeči način. S tem klicem spravimo v strah v Avstriji dva važna činovnika, vladarsko hišo in pa katoliško duhovščino. Vladarska hiša ve, da kot protestantje zadobimo v nemškem cesarju velikega prijatelja, močnega zaščitnika. Mi lahko zaželirao njegovo žezlo, njegov prestol. A Nemci so s svojimi mislimi na krivih potih. Slovani stojimo zvesto ob strani naših Habsburžanov, za njih damo svojo kri in življenje. Njim se ni treba ničesar bati." Istotako nespametno je, da računijo na katoliško duhovščino. Katoliška cerkev ne bo ganila niti mezinca tam, kjer vidi, da se po vsej pravici pogreza nemška nadvlada v raorje preteklosti. Katoliška cerkev ni ustanovljena, da brani Nemce, ampak da varuje pravico. In pravica je v tem boju na strani Slovanov. Kaj pa bi bilo, če res odpadejo Neraci k protestantizmu? Naše časnikarsko mnenje je, da vsi Nemci ne odpadejo, ker vsi Nemci niso nespametni. Oni pa, kateri bodo res postali protestanti zaradi tega, ker se med avstrijskimi Slovani ne čutijo prav dobro, pač ne bodo zrušili katoliške cerkve, a tudi protestantovski cerkvi ne pomogli do lepšega razvitka. Katoliška cerkev in Slovani si lahko brezskrbno umijejo svoje roke, ako se res uresniči geslo nekaterih nemških prenapetnežev, ki se glasi: «Ločimo se od Rima!»