Beda našega kmeta. Spisal V. Strmšek. (Dalje.) Eako je nrediti pouk za kmeta! 2. Po ljudski šoli. Sama ljudska šola kmetu nikakor ne zadostuje. Eo je deček star 14 let, zapnsti šolo, in ves trud učiteljev je bil zaman, ako se pouk tukaj pretrga, kakor je sedaj v navadi. Vojaške oblastnije nam to rade potrdijo. — Sicer pa tudi drugače ne more biti. Ko ostavijo otroci šole, oskrbujejo doma živino in opravl.jajo razna dela, kakor jim jih naroče starši, oziroma gospodarji. Samostalui pri tem še ne morejo in ne smejo biti in sami od sebe ne store ničesar v svojo nadaljno naobrazbo, ne priganja jih pa nibče. Vo6ina teh defekov vzame le malokdaj kakšno knjigo v roke in do svojega dvajsetega leta, do vojaške dobe, zna marsikateri le še svoje ime podpisati za silo. Smelo torej trdim, da ta doba ssvojo brezbrižnostjo za duševni razvoj najbolj uničuje blagonosno delo ljudske šole, ona je s svojo sedanjo uredbo največja ovira, da se splošna naobrazba navzlic naši priznano dobri ljudski šoli širi tako počasi. če hočemo dvigniti kmeta, morarao nastaviti tukaj drugi in to glavni zavod. Po dovršeni ljudski šoli se ne sme duševna naobrazba mahoma pretrgati, temveč se mora sistematično nadaljevati, in sicer kot strogo stanovska naobrazba. Za obrtnike skrbi v tem oziru v vsakem večjem kraju obrtua nadaljevalna šola, le za kmeta se nestori nič. Ta je prepuščen popolnoma samemu sebi, dasiravno je njemu nadaljne izobrazbe ravno tako treba kot drugim stanovom. Uvajati kmetijske šole kot splošna izobraževališča naših kmetov bila bi pač nesmisel, ker nikdar ne bo mogla niti večina bodočih gospodarjev obiskovati takih šol; dobiti moramo torej drugo izobraževalno sredstvo. Na večrazrednih Ijudskih šolah se smejo uvesti k m e tijski nadaljevalni tečaji, atiso tako zaviti v razne predpise, da bo težko dobiti učiteljev, ki bi si hoteli zraven vsakdanje šole naložiti tudi še kmetijski nadaljevalni tečaj, ki zabteva od njih še posebni strokovni izpit, a jiin ne douaša nikake nagrade. Nadalje pa tudi ui mogoče zahtevati — kakor sem že spredaj omenil — da bi naj bil vsak ljudskošolski učitelj tudi strokovnjak v kmetijstvu. Marsikdo je lahko dober pedagog. četudi ne ve mnogo o kmetijstvu. Pohvalno se pa mora priznati, da je ravno med našim učiteljstvom lepo število dobrib vrtnarjev itd. A od vsakega učitelja tega ne moremo in ne smemo tirjati in zaraditega tudi navadnemu ljudskošolskemu učiteljstvu ne smemo naprtiti kmetijskih nadaljevalnih tečajev. Za takšne tečaje naj bi se nastavili nalašč zatoizobraženi učitelji, t. j gospodje z navadno učiteljsko usposobljenobtjo, ki bi pa morali obiskovati določen čas kako kmetijsko šolo ter bi morali napraviti poseben izpit za to stroko. Ker ne moremo zahtevati za vsako šolo takega strokovnega učitelja, naj bi se taki učitelji nastavili na dve ali tri bližn.je šole skupaj. Tak učitelj bi naj poučeval na vsaki šoli vsak teden vsaj dva dni šoli odrasle dečke teoretično in praktično v kmetijstvu in drugih potrebnih vedah. Ta pouk bi donašal obilne koristi in bi stotero poplačal trud in stroške. Hiporaa bi zapihal drug veter po naših lepih krajih, in v naših tibih kmetiških domih bi se začelo živabno duševno življenje. če imata država in dežela resno voljo, pomagati kraetiškemu stanu, bi se oživil takšen pouk brez posebnib težkoč. Učiteljev, ki bi se hoteli posvetiti temu poslu, ne bi manjkalo, če bi bila nagrada primerna trudu. Taki učitelji bi se labko nastavili kot ljudskošolski uiMtrlji s posebno doklado, ali pa tudi kot državni uraduiki. Njim bi se naj izročili že obstoječi šolski vrti, oziroma bi se naj taki osnovali za njihov pouk. Toda o takih podrobnostih je menda še prezgodaj razmišljati; najprvo se naj dožeoe, je li ta nasvet dober ali ne, iu potera se lotimo podrobae razprave o njem. (Dalje.)