16 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 PROSTOZIDARSKA LOŽA »PRIJATELJEV RIMSKEGA KRALJA IN NAPOLEONA« V LJUBLJANI V LUČI FRANCOSKEGA GRADIVA peter vodopivec Zgodovinopisje se je v prikazovanju prostozidar- skega gibanja in prostozidarskih lož v Ilirskih provin- cah vse do nedavnega lahko oprlo predvsem na dve razpravi, ki ju je že pred več kot sedmimi desetletji objavil France Kidrič. Prva o loži »Prijateljev rimske- ga kralja in Napoleona« v Ljubljani je izšla leta 1914 v »Slovanu«, druga o prostozidarskih ložah hrvatskih dežel Napoleonove Ilirije pa leto kasneje v Radu Ju- goslovanske akademije znanosti in umetnosti v Za- grebu.^ Obe sta temeljili na gradivu dunajskega poli- cijskega arhiva in na zaupnih poročilih, ki so jih v le- tih 1813/33 o prostozidarjih in članih ilirskih lož po- šiljali dunajskemu policijskemu ravnateljstvu razni zaupniki in uradniki. Že Kidrič sam je sicer opozar- jal, da je treba biti pri presoji poHcijskih poročil pre- viden in bo mogoče do dokončne slike o odmevu pro- stozidarskih idej med prebivalstvom naših dežel, ki so jih zasedli Francozi, priti šele, ko bo dostopno gradi- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 17 vo Velikega Orienta v Parizu, saj so lože v Ilirskih provincah večinoma delovale v njegovem okviru in pod njegovo zaščito. Tovrstnim dvomom in zadrž- kom nekaterih kasnejših raziskovalcev, ki so povze- maU Kidričeve ugotovitve, navkljub pa so policijski podatki, objavljeni v obeh njegovih člankih v zgodo- vinopisju v glavnem obveljali kot točni — ne nazadn- je zato, ker so bili med osumljenci znani frankofili in simpatizerji francoske vlade in so se poročila o pro- stozidarjih v marsičem ujemala z različnimi spiski profrancosko razpoloženih oseb. Med jugoslovanskimi zgodovinarji je tako ostalo razmeroma dolgo neopaženo, da je Veliki francoski Orient po drugi svetovni vojni del svojega gradiva, med drugim gradivo o ložah v Ilirskih provincah, odprl za javnost in v letih 1945/46 predal v hranjenje Nacionalni biblioteki v Parizu.^ Na to gradivo se je obširneje oprl šele Zoran Nenezič, ki je v svoji knjigi »Masoni v Jugoslaviji 1764—1980« namenil IHrskim provincam krajše poglavje in v njem predstavil članstvo ihrskih lož po pariških spiskih.^ Spiske pa je objavil brez kritičnega komentarja, v strnjenem, stvarnem prepisu in ob deloma neproblematiziranem primerjanju s policijskimi navedbami, znanimi iz Ki- dričevih razprav. Hkrati se ni zadržal pri gradivu, ki govori o ustanovitvi posameznih lož, njihovem dopi- sovanju s Parizom, njihovem delovanju in njihovih stikih. Za nekatere lože je namreč gradivo precej do- bro ohranjeno in zanimivo dopolnjuje oba Kidričeva članka. Med takšne lože spada tudi ljubljanska loža »Prijateljev rimskega kralja in Napoleona«.' i I Prvo sporočilo o ustanovitvi prostozidarske lože v Ljubljani so njeni pobudniki in ustanovitelji poslah Velikemu francoskemu Orientu v Pariz 29. julija 1811 in v njem zaprosili za odobritev »konstitucij«, ki bodo loži omogočile redno delo. Sporočilo naslovni- ka obvešča, da so ustanovitelji lože »redni prostozi- darji«, ki so že dalj časa prikrajšani za »sladkost pro- stozidarskega dela«, zaradi česar so se zbrali 12. juni- ja 1811 v Orientu v Ljubljani in odločili, da v dežeh, ki je »šele pred kratkim postala območje prostozi- darstva«, ustanove ložo pod imenom: »Francosko- -ilirska loža prijateljev rimskega kralja in Napoleo- na«. Loža se tako obrača na Veliki francoski Orient s prošnjo za podporo in zaščito: v ta namen so udele- ženci ustanovnega sestanka že določili »letni dar« Veliki pariški loži v znesku tri franke po osebi, isto- časno pa odposlaU v Pariz dva seznama svojih čla- nov, vsakega s svojo pošto — kot so zahtevala pravi- la.' Drugih podrobnosti pismo ne omenja. O tem, da bi ob ustanavljanju lože razpravljali tudi o pravilih, na katera se sklicuje Kidrič in ki naj bi bila datirana z 8. junijem 1811,* v arhivskem gradivu ni podatkov. Iz pisma Velikemu Orientu pa je razvidno, da je imela loža v Ljubljani konec julija 1811 že svoj pečatnik, j saj je krasil podpise njenih dostojanstvenikov rdeč — kot »tolar« velik — voščen pečat. Vsi ustanovni člani ljubljanske lože so bili Franco- zi. Po spisku iz leta 1811, kije ohranjen v dveh prepi- sih, napisanih z isto roko (je to spisek, ki ga omenja pismo Velikemu Orientu?), je bilo ustanovnih članov lože 36 in so pripadali francoskemu uradniškemu in oficirskemu kadru: poleg oficirjev in uradnikov so med njimi še kirurg, lekarnar in dva trgovca.' Naji- menitnejši član lože v ustanovnem letu 1811 je bil Charles Godfray Redon de Belleville, generalni Inten- dant Ihrskih provinc,' ki je imel naslov »častnega prečastitega« (»Venerable d'Honneur«), čeprav je bil po prostozidarski stopnji samo »maitre« — samo »mojster«. Laurent Etienne Carré d'Haronville, pod- nadzornik cesarske zakladnice, ki je načeloval loži kot »venerable«, je segel v prostozidarski gradaciji bistveno višje, saj je bil »vitez rožnega križa«. Pierre Viaor Germain, sicer vojni komisar in po prostozi- darski gradaciji »suvereni princ rožnega križa«, kar je bila v francoskem obrednem sistemu, ki ga je prak- ticirala ljubljanska loža, najvišja možna (sedma) stopnja^ — Kidrič ga omenja kot »prečastitega«, podpisanega na pravilniku, datiranem z 8. junijem 1811 — je na istem seznamu zabeležen le kot »prvi nadzornik«. Germain torej ni mogel biti prvi pred- stojnik lože v Ljubljani, kot bi lahko sklepali iz Kidri- čeve razprave. Po arhivskem gradivu je postal »vene- rable« šele leta 1812, potem ko sta Redon de Belleville in Carré d'Haronville zapustila Ljubljano. Tedaj en- krat, najbolj verjetno v času po potrditvi »konstitu- cij« lože julija 1812, vsekakor pa pred njeno slovesno umestitvijo oktobra 1812, je lahko pravilnik tudi podpisal. Sopodpisnik pravil Bailly, po Kidriču tajnik lože, namreč oktobra 1812 ni več opravljal te funk- cije. Loža je za svojega predstavnika pri Velikem Orien- tu imenovala Jacquesa Mercierja, visokega uradnika in člana lože »Nesmrtni mir« v Parizu, ki je poizkušal ljubljanskim prostozidarjem izposlovati kar se da na- glo potrditev lože in »konstitucij«.'"' Toda prostozi- darskemu vodstvu v francoski prestolnici se ni mudi- lo: na prvo pismo ljubljanske lože sploh ni odgovori- lo, v odgovoru na urgenco iz Ljubljane pa je Mercier sporočil, da je Veliki Orient sicer z naklonjenostjo sprejel vest o ustanovitvi ljubljanske lože, vendar ni v zvezi z njo še ničesar odločil. V začetku marca 1812 so se tako pobudniki stalnega Orienta v Ljubljani po- novno obrnih v Pariz, omenili letni prispevek 150 frankov, ki so ga Velikemu Orientu poslah skupaj z dokumentacijo, našteli zadrege, ki jih povzroča loži njen neurejeni status in se pohvalili, da imajo v svoji sredi »suverenega princa rožnega križa dragega brata Bachelleryja«, nekdanjega eksperta Velikega franco- skega Orienta, ki bi lahko slovesno umestil ložo, če bi ga v Parizu za to pooblastili." Vseeno pozitivnega odgovora iz Pariza tudi tokrat ni bilo. Problem je bil očitno v imenu, ki so si ga izbrali v Ljubljani, saj je naziv: »Francosko-ilirska loža prijateljev rimskega^ 18 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 kralja in Napoleona« nekaterim članom Velikega Orienta zvenel premalo »prostozidarsko«. Predlaga- telji so poizkušali zato aprila 1812, v pismu, ki ga je podpisal pomočnik nadzornika cesarske solne režije v Ljubljani in »prvi ekspert« lože Jean Nicholas Bour- geois dodatno utemeljiti svojo odločitev. Pismo je bilo naslovljeno na Merciera in Bourgeois je v njem naslovniku sporočil, da loža ni hotela še en- krat obravnavati svojega imena, zaradi česar ga je pooblastila, da sam pojasni njen predlog. Predlaga- telji namreč ne vidijo v naslonitvi na Napoleonovo ime in v sklicevanju na njegovega sina prav nič pro- blematičnega, saj so s takšnim poimenovanjem samo sledili zgledu nekaterih drugih lož — med njimi loži Eugena Napoleona v Zadru in loži Prijateljev Velike- ga Napoleona v Aleksandriji. V isti sapi so jih pri iz- biri imena vodili politični premisleki: »Tu smo med ljudstvom, polnim občudovanja za junake, ki so ga premagali, ki pa še niha med tem čustvom, med pre- senečenjem, ki so ga povzročili spomina vredni do- godki in vdanostjo, ki jo ljudje, zlasti Nemci, čutijo do svojega suverena,« je pisal Bourgeois. »To čustvo (vdanosti) je treba torej pobijati s spodbujanjem lju- bezni do (francoskega) cesarja, ki jo čutijo vsi Fran- cozi in ime, ki smo ga prevzeli, se nam je zdelo pri- merno za spodbujanje te ljubezni ...«. Eventualno preimenovanje lože bi po Bourgeoisu povzročilo veli- ke težave: v ložo so že sprejeli nekaj novih članov, ki so prejeli diplome z njenim imenom in s preimeno- vanjem bi slednje izgubile svojo veljavo. Pravilnik lože je natisnjen, pečatnik graviran in loža je poslika- na. Še pomembneje pa je, da so bili v ložo sprejeti ne- kateri domačini, ki bodo osnova prostozidarstva v Ili- riji v prihodnje. Kaj si bodo ti mislili o spreminjanju imena, jih ne bo takšna odločitev obrezhrabrila? Bourgeois je bil prepričan, da so ustanovitelji lože pravilno ravnaU in je Mercierja zaprosil, da poizkuša tudi Veliki Orient prepričati o njihovih najboljših na- menih.'^ Kljub tovrstnim argumentom so se v Parizu še o- botavljali: preverjali so spiske članov lože in njiho- vih ustanoviteljev, pri čemer je pošta med Ljublja- no in Parizom kasnila zaradi odsotnosti Carré d'Ha- ronvilla, ki je s posebno misijo odpotoval na Krf. Gibanje vojaških enot in z njimi članov lože je sploh povzročalo probleme pri sestavljanju seznamov in zahtevanega gradiva, ki je moralo vsebovati podat- ke o prostozidarskih kvalitetah posameznikov in nji- hovih matičnih ložah. »Predragi brat David«, ki je bil pri Velikem Orientu poročevalec v zadevi ljubljanske lože, je imel poleg tega sam pomisleke glede njenega imena. Menil je namreč, da ljubezen do Napoleona in princa naslednika delijo vsi Francozi in izraz te ljubez- ni ne more biti razlog za »razločujoči naziv« {»titre distinctif«) prostozidarske lože.'^ Toda David ni vztrajal v svoji strogosti: 7. julija 1812 je sporočil Mercierju, da je uspel »včeraj v ugodnem trenutku dobiti konstitucije« za ljubljansko ložo nepravilno- stim navkljub J* Slabe tri tedne kasneje je nato Veliki ^ francoski Orient obvestil Mercierja, da so mu »kon- stitucije« za ljubljansko ložo na razpolago in lahko pride po »paket«.''^ Mercier je »konstitucije« odpo- slal v Ljubljano 29. julija 1812 skupaj z obračunom svojega pariškega poslovanja.^* Do slovesne umestitve lože pa je preteklo še nekaj mesecev: ložo so namreč po predpisanem ceremonija- lu in ob prisotnosti gostov iz nekaterih drugih lož Ilirskih provinc umestili šele 12. oktobra 1812. Iz po- ročila, ki so ga v soglasju s prostozidarskimi pravili 20. oktobra 1812 poslali iz Ljubljane v Pariz^', zve- mo naslednje podrobnosti: slovesnost je potekala v zanosnem, včasih že kar dramatičnem vzdušju, v pro- storu, kjer so po besedah poročevalcev vladali »tiši- na, mir in ljubezen do bližnjega«. Po uvodnem obre- du in potrditvi sklepov predhodnega srečanja lože je »prečastiti« prisotne opozoril, da je glavni namen se- stanka svečana umestitev lože. Ta naloga je pripadla trem predstavnikom Velikega Orienta, ki so jih v Pa- rizu izbrali kar med člani lože v Ljubljani. Ceremoni- jo, polno prostozidarske simbolike, je vodil obredni mojster skupaj s »prečastitim« in drugimi dostojanst- veniki. Zbrani so najprej preverili prostozidarske kvalifikacije prisotnih, nato prebrali ustanovno pis- mo, poimensko zaprisegli in podpisali listino zaveze. Po zaprisegi je »prečastiti« dostojanstvenikom razde- lil njihovo »drago kamenje« (»les bijoux«), da bi po kratkem nagovoru, ki ga je spremilo ploskanje, poz- val k umestitvi lože. Svečanost je dosegla vrhunec: vsi navzoči so vstali, zastopnik Velikega Orienta je pre- bral izjavo, s katero je potrdi trajno umestitev »Fran- cosko-ilirske lože prijateljev rimskega kralja in Napo- leona« v Orientu v Ljubljani, za njim sta obvestilo o umestitvi trikrat ponovila še oba ostala »odposlanca« pariške Velike lože, zadonele so fanfare, razlegel se je aplavz in zavladala je — kot pravi poročilo — »har- monija«. Potem ko se je prvo navdušenje poleglo, so se člani lože na poziv »prečastitega« zbrali na mozaiku in za- prisegli molčečnost. Kot zadnja točka dnevnega reda je sledila razprava o predlogih za »splošno dobro«. Pri tej točki je čuvar pečata Andrej Ksaver Repežič (Repeschits) loži izročil bogato okrašeno skrinjico, svoje osebno darilo, namenjeno varovanju in shram- bi »konstitucij«. Darilo je zbranim predstavil »preča- stiti«, člani lože pa so se darovalcu zahvalili s tem, da so njegovo ime zabeležili na ploščici, pritrjeni na po- krov skrinjice. »Prečastiti« je nato sklenil slovesni del obreda in napovedal banket. Zopet so zadonele fan- fare, tokrat zato, da bi navzoče povabile na zakusko. Med zakusko so se vrstile zdravice, nekateri bratje so zapeli, pri čemer je loža posebej pozorno prisluhnila »bratom Hrvatom« (?!), ki so peli v »jeziku svoje dežele« in tako izrazili svoje veselje nad prisotnostjo na slovesnosti. Banket so zaključili s sklepno pesmi- jo, z oblikovanjem »žive verige« (»la chaine d'Uni- on«) in z zbiranjem prostovoljnih prispevkov. Poro- čilo Velikemu Orientu so podpisali: »prečastiti« Ger- main, tajnik lože Lebas, čuvar pečata Repeschitz in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 19 dva zastopnika Velikega Orienta. Prve domačine — »ilirske« člane — zasledimo med pripadniki ljubljanske lože na spisku, ki ima s svinč- nikom pripisan datum: 7. januar 1812.^' V ložo so bi- li očitno sprejeti v času med prvim sporočilom lože Velikemu Orientu in nastankom spiska, saj so zapisa- ni kot njeni novi člani: »poučeni« — »inities«. Trije med njimi so že dosegli drugo, pomočniško stopnjo. To so: Sigismund Pagliarucci, znani frankofil, v času francoske vlade posestnik in županijski adjunkt, Jože Globočnik, v spisku naveden kot »garde magasin du casernement«, in Anton Kalan, advokat in apelacij- ski svetnik. Dva »Ilirca« sta nadalje zabeležena kot »učenca«: to sta že omenjeni Franc Ks. Repeschits, notar v Ljubljani, in Johann (Jean) Kupferschein, v Trstu rojeni apelacijski svetnik. Tretjega »Ihrca« — »učenca« najdemo med »pridruženimi« (»affilies«) člani lože: piše se Lustrig (Luštrek?) in iz spiska je razvidno le, da je »rojen v Iliriji«.''^ Lustrig se kasne- je ne omenja več kot član lože, medtem ko pet prvoo- menjenih »Ilircev« srečamo tudi na seznamih iz okto- bra 1812 in junija 1813. Na spisku, sestavljenem na dan umestitve lože 12. oktobra 1812, so že vsi »moj- stri« — torej prostozidarji tretje stopnje. Hkrati sta na tem spisku še dva »Ilirca« iz Kranjske: Bernard Klobus, županijski tajnik s stopnjo »učenca«, in Bru- no Müller, v času francoske vlade uradnik na cestni direkciji, ki je že »mojster«. Spisek poleg tega navaja med člani lože v trenutku njene umestitve tudi tri hrvatske oziroma srbske oficirje, verjetno krajišnike (so bili to tisti, ki so prepevah?), in sicer: Simeona Todoroviča, Frana Iliniča in Vasilija Ostojiča.^" Iz poročila o umestitvi pa zvemo, da je bil med sloves- nostjo 12. oktobra sprejet v ložo še en Kranjec: lekar- nar Johann (Jean) Wondraschek.^^ 1. Pečatnik »Francosko ilirske lože prijateljev rimskega kralja in Napoleona« v Ljubljani — Narodni muzej (foto Habič) Zadnji seznam članov »Francosico-ilirske lože pri- jateljev rimskega kralja in Napoleona« v Ljubljani, shranjen v arhivskem gradivu Velikega Orienta v Pa- rizu, je datiran z 26. junijem 1813. Kot kaže ta sez- nam, so se nekateri kranjski prostozidarji od svojega vstopa v ložo naglo povzpeli v prostozidarski lestvici. Repeschits je bil že »suvereni princ rožnega križa«, Kupferschein je imel prav tako visoko prostozidarsko stopnjo, Kalan in Pagliarucci po vsej verjetnosd po- dobno nista bila več le mojstra, čeprav njuna stopnja ni posebej zabeležena. Med Kranjci z »mojstrsko« stopnjo so vsi že omenjeni člani lože iz »Ihrije«, spre- jeri leta 1812: Globočnik, Klobus, Müller in Wondra- schek, od novih, očitno sprejetih leta 1813, pa še Maksimiljan Wurzbach, »procureur imperial« prve stopnje, Janez Pohhn, župnik pri sv. Jakobu in Ru- dolf (?), bankir in trgovec. Tri Kranjce najdemo nato še med »učenci«: to so Anton Heberle in brata Ma- tevž in Anton Babnik, vsi trije znani muzikantje, v prostozidarskem seznamu zapisani kot »umetniki« (»artistes«).'^ Že na prvi pogled je mogoče ugotoviti, da je spisek prostozidarjev — »Ilircev«, ki ga lahko sestavimo na osnovi gradiva Velikega Orienta bistveno krajši od ti- stega, ki ga je sestavil Kidrič na podlagi dunajskih po- licijskih poročil. Kidrič je naštel 64, s Pagliaruccijem kot edinim »neoporečno ugotovljenim« prostozidar- jem 65 domnevnih članov ljubljanske lože »ilirskega izvora«." Naš seznam, če povzamemo vse tri spiske od januarja 1812 do junija 1813, obsega 14 (s Lustri- gom — Luštrekom 15) »ilirskih« prostozidarjev. Pri- merjava Kidričevega gradiva in gradiva Velikega Orienta tako potrjuje znano resnico, da ima policija — v iskanju takšnih ali drugačnih sovražnikov — že po naravi svojega dela prevelike oči. Avstrijski poro- čevalci in doušniki so med prostozidarje strpali celo vrsto francoski vladi naklonjenih oseb, ki so se znašh na spiskih »frankofilov«, ki pa zato, ker so bih »fran- kofili«, še niso bili prostozidarji. Kidričev spisek »lUrcev«, osumljenih prostozidarstva, je v tem smislu vidno bhže spisku »frankofilov«, ki ga je leta 1931 objavil Fran Zwitter^* kakor podatkom Velikega francoskega Orienta. V francoskih prostozidarskih seznamih ne zasledimo Franca in Jožefa Alborgheti- ja, barona Codelija, kavarnarja CoUoreda, trgovca Galleta, tiskarja Korna, graščinskega oskrbnika Per- ka in fiskala Rosmana. Podobno ne zasledimo še 42 drugih osumljencev skupaj z Valentinom Vodnikom. Vodnikova pripadnost prostozidarstvu je bila dom- neva že pri Kidriču, pri čemer so to domnevo vzeli za- res ne le mnogi slovstveni zgodovinarji, temveč tudi slovenski prostozidarji v času med obema vojnama, ki so svojo ložo poimenovali po pesniku »Ilirije oživ- Ijene-».^' Francosko gradivo, ki ga vsebuje fond Veli- kega Orienta v Parizu, pa postavlja — kot sledi iz po- vedanega — domnevo o Vodnikovem članstvu v ljub- ljanski loži »Prijateljev rimskega kralja in Napoleo- na« pod dokaj dokončen vprašaj in spodbuja k skle- pu, da so bile obtožbe o Vodnikovem zbliževanju s 20 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 prostozidarji predvsem plod pretirane policijske go- rečnosti. 2. Predpasnik učenca — Narodni muzej (foto Habič) Toda obenem moramo resnici na ljubo priznati, da so policijski poročevalci kljub pretiravanju in več kot štirikrat predolgi vrsti osumljencev pri vseh — v fran- coskih seznamih navedenih »ilirskih« prostozidarjih zadeli v črno. Vseh štirinajst »Ilircev« — članov lože je namreč tudi na Kidričevem spisku, policiji pa je bil znan celo petnajsti Luštrek (Lustrig), ki gaje kot pro- stozidarja v svojem poročilu Dunaju omenjal Rai- mund Auersperg.^* Še več: pohcija je upravičeno osumila prostozidarstva tudi nekatere druge uradnike v francoski službi kot Goričana Bosizia, Italijane Co- rnarono, Crivellio in Lombardija^^ ter Tirolca Jag- ra.^' Od osumljenih Francozov najdemo v prostozi- darskih seznamih samo policijskega komisarja Tous- sainta, medtem ko avstrijski obveščevalci za čudo ni- so obtožili prostozidarstva urednika Télégraphe Offi- ciel Chartesa Nodierja, ki ga zasledimo med člani ljubljanske lože junija 1813." Spiski članov ljubljanske lože, ki so jih v letih 1812/13 poslali iz Ljubljane v Pariz, po koresponden- ci sodeč niso v celoti ohranjeni. Zelo možno je torej, da je bilo v loži krajši čas tudi nekaj članov, ki niso navedeni v ohranjenih seznamih, ki so samo obiskali ljubljanski Orient in so nato s premestitvijo vojaških enot zopet odšh iz kranjske prestolnice. Takšno dom- nevo med drugim potrjuje Kidričevo opozorilo na prostozidarsko diplomo s 16. marca 1812, na kateri je podpisana vrsta oseb (Ferino, Wonitz, de Hartlieb, Huyn, Prince), ki jih ni niti na seznamu, datiranem s 7. januarjem 1812 niti na spisku 12. oktobra istega le- ta.'" Selili in premikali pa so se seveda predvsem fran- coski vojaki in visoki uradniki. SUka o »ilirskih« pro- stozidarjih, ki jo ponujajo pariški spiski, bi zato brž- čas — tudi, če bi se našli založeni in izgubljeni sezna- mi — ne doživela pomembnejših popravkov, saj pro- stozidarstva osumljeni »Ilirci« niso bili posebno »mo- bilni« in v glavnem vse obdobje Ilirskih provinc niso trajneje zapustih Kranjske. Seznam iz junija 1813 ta- ko bolj ali manj verno predstavlja »ilirske prostozi- darje« v času francoske vlade. Prav malo se namreč zdi verjetno, da bi prišlo v zadnjih dve/treh mesecih Ilirskih provinc do bistvenih sprememb v članstvu lože, konec septembra/začetek oktobra 1813 pa se je morala francoska vojska s francoskim uradništvom že umakniti, s čimer je na Kranjskem prenehal fran- coski prostozidarski vpliv. II Po pravilih, na katera se sklicuje Kidrič, bi smela ime- ti ljubljanska loža največ šestdeset članov in med nji- mi bi moralo biti vsaj dvanajst »IUrcev«'\ Loža seje zaželenemu sorazmerju v sestavi članstva približala šele leta 1813: po spisku iz januarja 1812 je bilo med 74 člani lože 6 »domačinov«, oktobra 1812 med 44 7 (skupaj s krajišniki 10) in junija 1813 med 42 14. »Ilir- ske člane« poleg tega že oktobra 1812 zasledimo med dostojanstveniki lože: Repeschits je varuh pečata, Kalan namestnik zakladnika. Junija 1813 je dosto- janstvenikov »ilirskega« porekla kar šest: Kupfer- schein je »drugi nadzornik«, Wurzbach namestnik brata govornika, Kalan zakladnik, Repeschits varuh pečata. Pohlin miloščinar in Pagliarucci banketni mojster. Zdi se torej, da so francoski pobudniki Orienta v Ljubljani v loži »Prijateljev rimskega kra- lja in Napoleona« dejansko videli zametek trajnejšega prostozidarskega središča in poskušali med domačini oblikovati jedro, ki bo sposobno nadaljevati s prosto- zidarskim delom tudi po eventualnem odhodu fran- coskega uradništva in francoske vojske. Ustroj lože, njen način dela in njena pravila je opi- sal Kidrič. Njegov opis temelji na pravilniku, ki ga v Ljubljani in v Parizu ni najti in je, kot vse kaže, oh- ranjen le v izvodu, ki ga hrani dunajski policijski ar- hiv. H Kidričevim podatkom lahko — na osnovi ko- respondence, shranjene v fondu Velikega Orienta — dodamo še naslednje: ljubljanska loža je res dobila »konstitucije« za francoski ali moderni obredni si- stem in je sprva delovala le v treh prvih, nižjih simbo- ličnih stopnjah (učenec, pomočnik, mojster). Že spomladi leta 1813 pa je zaprosila Veliki francoski Orient, da ji dovoli istočasno delovati po »starem škotskem obrednem sistemu«, saj naj bi bil ta sistem zlasti v »Nemčiji bolj cenjen«.^^ Hkrati je želela do- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 21 voljenje za delo v višjih stopnjah. Razlog za prošnjo ^ je bil bržčas v spreminjajočem se članstvu ljubljan- skega Orienta, ki so ga obiskovali prostozidarji razli- čnih stopenj in lož. Iz dopisovanja je razvidno, da je bilo podobnih prošenj, naslovljenih na Veliki Orient, , razmeroma veliko in so prihajale z vseh strani, saj so i se v Parizu pritoževali nad zatrpanostjo s pošto in ; poizkušali postopek spreminjanja »konstitucij« po- ; spesiti z razpošiljanjem natančnih navodil." Vsee- i no je bilo treba za privolitev pariške Vehke lože opra- viti vrsto formalnosti in ne nazadnje globlje seči v žep, saj je bila razširitev obrednih pravic zvezana z občutnim povečanjem »prostovoljnega prispevka«. Če so v Velikem francoskem Orientu privolili v prošnjo ljubljanske lože in pristali na škotski obredni sistem (poleg francoskega), seje moralo to zgoditi tik ¦ pred koncem Ihrskih provinc. Slovesnost v čast zaš- ^ čitnika lože sv. Janeza (St. Jean) 26. junija 1813 — | poleg umestitve lože leta 1812 edina podrobno prika- ; znana slovesnost ljubljanskih prostozidarjev — je še : potekala po francoskem obrednem sistemu. Iz poro- | čila, poslanega Velikemu francoskemu Orientu, ki ! povzema posamezne faze ceremoniala, potekajočega j v treh stopnjah, zvemo, da so na slovesnosti sprejeli v | ložo novega člana profesorja Payona (po rodu Fran- coza), da so prevzeli vodstvo lože dostojanstveniki, j izbrani deset dni prej, pri čemer je na predsedniškem ! mestu »prečastitega« Bourgeoisa zamenjal »prečasti- \ ti« Desclaux, nato pa je novi »prečastiti« sklicujoč se na ljubezen, ki jo čutijo vsi člani lože do »rimskega kralja« in poudarjajoč privrženost »krvi njegovega veličanstva« predlagal, da loža vsako leto praznuje obletnico njegovega rojstva. Predlog so navzoči z navdušenjem sprejeli in ga zapisah kot sklep v treh členih, ki je med drugim določal, da mora loža o svoji odločitvi obvestiti Veliki Orient in bratske Oriente v provincah. Zbrali so še 400 frankov v dobrodelne na- mene in srečanje po običaju sklenili z banketom, ki so ga pospremili z zdravicami in pesmijo. V pariškem gradivu poleg dopisov, spiskov članov lože in korespondence J. Mercierja ni »relikvij« ljub- ljanskega Orienta: pečat je v celoti ohranjen le na enem izmed pisem, med korespondenco najdemo še tiskano izjavo zaveze (»Obligation«) s podpisi in da- tumom umestitve.Od simbolov, predmetov in ti- skovin lože je torej — z izjemo pravilnika, ki ga je Ki- drič našel v dunajskem policijskem arhivu — ostalo le tisto, kar v svoji zbirki danes hrani Narodni muzej v 3. Predpasnik pomočnika — Narodni muzej (foto Habič) 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 Ljubljani. To so: pečatnik, ki sta ga opisala že Costa in Dimitz (slika 1)'*; tiskovine (vabila na sejo in spre- jemna diploma), ki jih je prav tako prikazal že Costa in so bile kasneje še večkrat predstavljene; dva pred- pasnika, predpasnik učenca in predpasnik pomočni- ka, ki sta ju sicer Costa in za njim Kidrič popisala, za katera pa ni jasno, če sta ju tudi videla. Iz muzejske dokumentacije ni razvidno, kako sta predpasnika pri- • šla v muzej, pri čemer pa povsem ustrezata Costove-1 mu opisu. Predpasnik učenca je iz belega usnja s čr- nim robom, mrtvaško glavo in kostmi v zgornjem de- lu, bodalom, plameni in kotnikom na belem polju | (slika 2). Tudi predpasnik pomočnika je iz belega ; usnja, rob ima moder ali modrikast in podobo temp- | Ija na beli površini (slika 3). Zadnji predmet, ki naj bi ! pripadal »ilirski« loži, vendar ga Costa in Kidrič ne omenjata, je medaljon z znakom orla. V muzejskem inventarju je zapisan kot »znak velikega mojstra ilir- ske prostozidarske lože« (slika 4). Muzeju ga je sku-1 4. Domnevni medaljon mojstra — »prečastitega« ilirske lože. Na- rodni muzej (foto Habič) paj z drugimi prostozidarskimi simboli neznanega po- rekla leta 1884 podarila baronica Antonija Codelli, rojena Schmidburg, iz zapuščine svojega očeta. O tem, kako je prišel medaljon v njegove roke, ni po- datkov. O stikih lože »Prijateljev rimskega kralja in Napo- leona« z drugimi ložami v Ilirskih provincah ni mno- go znanega. Iz dopisovanja je mogoče razbrati, da so ! imeU ljubljanski prostozidarji rednejši stik s Karlov- ! cem, z Zadrom, eventualno še z Dubrovnikom. Gra- : divo, zbrano v rokopisnem oddelku francoske Nacio- nalne knjižnice, podobno ne odgovarja na vrsto dru- gih vprašanj, ki bi lahko zanimala radovednega razi- | skovalca. Toda ob tem omogoča — kot je razvidno iz povedanega — razmeroma natančen vpogled v sesta- vo ljubljanskega Orienta in razkriva, da je bilo število »ilirskih« članov lože sicer manjše, kot so domnevali sumnjičavi avstrijski uradniki in policaji, da pa so ] »Ilirci« svojo pripadnost prostozidarstvu, potem ko so stopili v ložo, vzeU zares in so se naglo povzpeli v | njeno vodstvo. Z izjemo Pagharuccija, ki tudi po od- hodu Francozov ni pretirano skrival svojih simpatij za prostozidarje, za ostale »Ilirce« — pripadnike \ francosko-ilirske lože v Ljubljani ne vemo, kako so i po avstrijski restavraciji gledali na svoje prostozidar- \ sko »udejstvovanje«. Je bila to le epizoda, ki so jo ] poizkušali zaradi pritiskov in težav kar se da naglo j pozabiti? Ali pa so — nasprotno — še iskaH stike s i prostozidarji in drug z drugim? Morda se bo nekoč \ našlo gradivo, ki bo lahko odgovorilo tudi na to vpra- ¦ sanje. OPOMBE 1. France Kidrič: Francosko-ilirska loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Ljubljani, Slovan, mesečnik za književnost, umetnost in prosveto. Leto XII/1914, str. 10—12, 58—60, 84—87; isti: Framasonske lože hrvaških ze- melj Napoleonove Ilirije, Rad Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Knjiga 20, Razredi historičko-fi- lologički i filozofsko-juridički, Zagreb 1915, str. 25—60. — j 2. Sporočilo »Institut des Hautes Etudes et de Recherches j Magoniques« avtorju članka z dne 26. aprila 1979. — 3. Zo- j ran D. Nenezic: Masoni u Jugoslaviji (1764—1980), Narod- I na knjiga, Beograd 1984, str. 111—123. Knjiga je kasneje izšla v še dveh, delno dopolnjenih izdajah, vendar se dopol- nila ne nanašajo na poglavje o Ilirskih provincah. Vse na- vedbe zato po prvi izdaji. — 4. Gradivo je shranjeno v Bi- bliotheque Nationale v Parizu, Cabinets des Manuscrits, v škatli pod oznako FM^ 591 in vsebuje: korespondenco (1811 — 13), spiske članov lože (Tableaux — 1811—13) in »dossier« zastopnika ljubljanske lože pri Velikem Orientu Jacquesa Mercierja. — 5. Bibliotheque Nationale, Cabinets des Manuscrits (najprej B. N.—C. M.), FM^ 591, fol. 1—2. — 6. F. Kidrič, Francosko-ilirska loža ... str. 11. — 7. B.N.—CM. FM2 fol. 31.-8. Redon de Belleville je bil ge- neralni Intendant Ilirskih provinc od 10. junija 1810 do 27. septembra 1811. Po Kidriču avstrijski policaji de Bellevilla niso navajali kot prostozidarja, zato pa so za prostozidarja razglasili njegovega naslednika Chabrola, čeprav ni bil član ljubljanske lože. — 9. Kot je omenil že Kidrič, ima franco- ski ali moderni obredni sistem tri simbolične in štiri višje stopnje. Kidrič jih je naštel takole: učenec, pomočnik, moj- ster, izvoljenec (Élu), Škot (Écossais), vitez Vzhoda (Cheva- lier d'Orient) in vitez rožnega križa (Chevalier de Rosecroix). Dictionnaire Universel de la Franc-Macpnerie, Éd. Navarre — Paris 1974, ki predstavlja obredne sisteme v kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 19 23 svojem drugem delu pa poimenuje štiri višje stopnje tudi ne- koliko drugače: četrta stopnja »prvi red rožnega križa« ali izvoljenec, peta »drugi red rožnega križa« ali Škot, šesta »tretji red rožnega križa« ali vitez Vzhoda in sedma »rožni križ« ali »suvereni princ rožnega križa«. — 10. B.N.—CM. FM2 fol. 3, — 11. Prav tam, fol. 4—5. — 12. Prav tam, fol. 6—7. — 13. Prav tam, fol. 50—51. — 14. Prav tam, fol. 51. — 15. Prav tam, fol. 52—53. 16. Prav tam, fol. 78—79. — 17. Prav tam, fol. 12—16. — 18. Prav tam, fol. 33—34. — 19. Prav tam, fol. 34. — 20. Prav tam, fol. 37. — 21. Prav tam, fol. 12—16. — 22. Prav tam, fol. 39. — 23. F. Kidrič, Francosko-ilirska loža ..., str. 12. — 24. Fran Zwitter: Nov seznam frankofilov v Napoleonovi Iliriji, Glasnik muzej- skega društva za Slovenijo XII, 1931, str. 48—50. — 25. Z. Nenezič, nav. delo, str. 595. — 26. F. Kidrič, Francosko ilirska loža str. 58 (v opombi). — 27. Prav tam in B.N.—CM. FM2 591 fol. 39. Leonardi pri Kidriču in Lom- bardi v prostozidarskem seznamu sta bržčas ista oseba. — 28. Prav tam. Joger pri Kidriču je v prostozidarskem sezna- mu zapisan kot Jager in je po tamkajšnjem podatku doma iz Tirolske. — 29. B.N.—CM. FM^ 591 fol. 39. — 30. F. Kidrič, Francosko ilirska loža ..., str. 11. — 31. Prav tam. — 32. B.N.—CM. FM2 591 fol. 65—66. — 33. Prav tam, fol. 75—76. — 34. Prav tam, fol. 24—30. — 35. Prav tam, fol. 18—19. — 36. A. Dimitz: Geschichte Krains von der äl- testen Zeit bis auf das Jahr 1813, IV. Theil, Laibach 1876, Str. 358; H. Costa: Die Freimaurer-Loge in lUyrien während des französischen Interregnums, Mittheilungen des histori- schen Vereins für Krain 1863, str. 42—45. — 37. Darovnica Narodnemu oziroma nekdanjemu deželnemu muzeju je iz- gubljena, v arhivskem gradivu družin CodeUi in Schmid- burg pa se darilo muzeju sploh ne omenja.