62 ZGODOVINA ZA VSE PrimožKuret GRADNJA "TONHALLE" FILHARMONIČNE DRUŽBE V LJUBLJANI 1890/91* Ljubljanska Filharmonična družba, ustanovlje- na 1794 in naslednica Academiae philharmoni- corum je od vsega začetka razširjala široko glas- beno dejavnost in se statutarno zavezala za en koncert tedensko. Kje je nastopala Academia philharmonicorum, ne vemo natančno. Filhar- monična družba pa je imela svoj prvi nastop (akademijo) 12. novembra 1794 vTomanovi hiši v tedanji Frančiškanski, pozneje Študentski uli- ci. Vendar ti skromni zasebni prostori niso zado- stovali za njeno delo. Že naslednje leto je član in blagajnik družbe Fuga ponudil družbi v t. i. Ka- zini v gledališki stavbi svojo biljardno sobo za vaje. Toda tudi ta prostor ni zadoščal in družba se je obrnila po pomoč na stanove, ki so ji za nedoločen čas ponudili spodnjo jedilnico v sta- novski redutni zgradbi. Sem se je vselila 30. sep- tembra 1795 in ostala do 1799, s tem, da je v času francoske okupacije 1797 za osem mesecev in pol morala prekiniti s svojim delom, ker so pro- stori služili kot skladišče. 12. junija 1799 so filhar- moniki svojo dejavnost iz neznanih razlogov prenesli v stavbo nemškega viteškega reda, ki pa ni bila najbolj primerna za akademije, saj so v uporabo očitno dobili le nekoliko večji prostor, ne pa velike dvorane nemškega reda. Direkcija je iskala nove možnosti za delo družbe. Našla jih je v stanovskem gledališču, kjer je prevzela obe zgornji biljardni sobi, prebila vmesno steno in s tem pridobila prostor za 100 ljudi, pulte in stole. Vendar je družba večje prireditve in koncerte vedno imela v deželni redutni dvorani. Tudi druga francoska okupacija Ljubljane 1805 je delo družbe ohromila. Ni znano, zakaj je zapustila prostore v gledališču in 30. aprila 1807 spet začasno dobila sobo v redutni dvorani, to- da kmalu nato se je preselila v Auerspergov • • \?,>.i"^i Prispevek je nastal $ podporo dunajske ustanove Kultur Kontakt, za kar se jim na tem mestu Se enkrat zahvalju- jem. (Avtor). Staro ljubljansko gledališče, pogorelo 1887 Knežji dvorec. Leta 1809 so prišli v Ljubljano po- novno Francozi in 31. marca je družba priredila svojo zadnjo akademijo v dvorani Knežjega dvorca, ki so ga nato zasedli francoski vojaki. Družba je za čas francoske okupacije proglasila "kulturni molk" in ni nastopala. Vse svoje stvari je morala preseliti v kletne prostore Knežjega dvorca in v stanovanje enega svojih članov. Družba je svoje delo obnovila 1. marca 1816 v dveh sobah v drugem nadstropju Auerspergove- ga Knežjega dvorca, kar je bilo neustrezno, saj so bili nastopajoči v eni, v drugi pa so bili poslu- šalci, povezava so bila le odprta vrata. Že decem- bra istega leta se je družba preselila v dvorano Nemškega viteškega reda, kjer je bila 24. januar- ja 1817 prva akademija. To dvorano je uporablja- la nato 42 let, do leta 1859. Do leta 1821 je družba obstajala samo kot kon- certna ustanova, tega leta pa je ustanovila svojo šolo. Šolski prostori so bili kar v stanovanju vsa- kokratnega učitelja, ki so mu za to posebej pla- čali. Leta 1837 je družba z dovoljenjem reda dala notranjost dvorane obnoviti Edoardu Fantoniju iz Vidma (Udine), 10. decembra pa priredila pr- vi koncert v prenovljeni dvorani. Ko je na Kranj- skem leta 1849 razsajala kolera, je bila nevarnost, da družba izgubi dvorano, saj so se namenili, da jo spremenijo v bolnišnico. To se je zares zgodi- lo leta 1859, ko so dvorano uporabili za bolnišni- co. Zato pa je družba dobila v uporabo redutno dvorano, v kateri je delovala trideset let. Dvora- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 63 Friedrich Keesbacher, ravnatelj Filharmonične družbe, umrl 6. avgusta 1901 na je bila, kljub svoji akustičnosti, za namene družbe kmalu premajhna. Neprimerne so bile posebej garderobe, uporabljal pa jo je tudi de- želni odbor za svoje seje, in to večinoma prav v koncertni sezoni. V njej pa so bile tudi razne raz- stave, nastopi drugih društev ipd. Poleg tega so morali pulte in instrumente vedno znova prena- šati iz dvorane v prostore družbe v Knežjem dvorcu, kar je bilo povezano z dodatnimi stroški pa tudi obrabo inštrumentov, posebej klavirjev. Tako je tedanji družbin tajnik Friedrich Kees- bacher leta 1862 sprožil vprašanje gradbenega sklada, naslednje leto je po načrtih inženirja Hermanna Bettelheima nastal celo gradbeni na- črt, ki pa je zaradi prevelikih stroškov in neza- dostnosti prostorov odpadel. Leta 1872 je dr. Victor Lietmaier ponovno sprožil to vprašanje in dal pobudo za imenovanje odbora, ki naj bi predvsem poskrbel za finančna sredstva. Odbor je izpeljal uspešno loterijo, ki pa je padla ravno v nesrečno leto 1873, ko je prišlo do "velikega fi- nančnega zloma". Kljub temu je družba zbrala vsoto več kot 15.000 forintov, ki je z raznimi voli- li in darili do leta 1888 zrasla na več kot 31 000 forintov. Vmes so se pojavili načrti za razne dru- ge rešitve (\V. Treo), ki pa so prav tako propadli zaradi pomanjkanja denarja. Ko je v noči na 17. februar 1886 pogorelo staro Deželno gledališče in so ugotovili, da na njego- vem mestu novega gledališča ni mogoče zgradi- ti, je deželni odbor odobril, da gre prostor na li- citacijo. Filharmonični družbi se je zdel prostor za njene namene idealen. Direkcija se je zato na posebni seji 4. decembra 1888 odločila, da pri licitaciji sodeluje. S tem, da je položila 20.000 fo- rintov, je družba pridobila dragoceno zemljišče v začetku marca 1889. Kljub temu pa so se zdeli načrti za uresničitev cilja zaradi pomanjkanja denarja še daleč. Družba se je obrnila za pomoč na Kranjsko hranilnico, ki ji je res velikodušno odobrila 20.000 forintov za gradnjo novega kon- certnega poslopja. Zdaj se je zdela uresničitev precej bliže. Ustanovili so gradbeni odbor, v ka- terem so bili ljubljanski finančniki, bankirji, in- ženirji in tehniki (knjigarnar Ottomar Bamberg, bankir Josef Luckmann, bankir Emerich Mayer, tovarnar Albert Samassa, dr. Adolf Schaffer, dr. Robert v. Schrey, dr. Josef Suppan, mestni inže- nir Johann Duffe, deželni inženir Vladimir I Irasky, višji inšpektor Johann v. Rezori, inženir Franz Svitil, gradbenik Wilhelm Treo in gradbe- ni svetnik Franz Ziegler, kasneje je prišel v od- bor še višji deželni inženir Franz Witschl). Od- bor se je konstituiral 19. januarja 1889. Keesbac- her je odboru predložil gradbeni program, kjer je opredelil vse potrebe družbe. Ožji gradbeni odbor je vodil ljubljanski podjetnik, znani vliva- lec zvonov Albert Samassa, v njem pa sta bila od članov družbe le Friedrich Keesbacher in Max Krenner. Ta odbor je opredelil konkurenčne po- goje in določil rok 31- marec za oddajo projek- tov. Odbor je imenoval žirijo, ki naj bi projekte pregledala in najustreznejšega izbrala ter pred- lagala. Nagrada je bila 300 forintov, projekt pa je prešel v last družbe, ki si je pridržala pravico, da ga lahko poljubno spremeni. Na natečaj je v ro- ku prišlo 24 projektov, eden pa je rok zamudil. Žirija je dospele projekte pod predsedstvom Franza Zieglerja pregledala 8. aprila in se nato zbrala še 15. in 16. aprila h dokončnemu odloča- nju. Prvo nagrado je dodelila projektu s šifro št. 7 "Harmonija I" zaradi "dobre dispozicije, po- sebno srečno izbrane postavitve šolskih prosto- rov, vestibula, stopnic, garderob, dobre lege ma- le in velike dvorane, lepe fasade in tudi ne pre- velikih stroškov". Podobno sta bila ocenjena projekta št. 15 "O" in 16 "Emona Nr. 3", zadnji posebej zaradi dobre dnevne svetlobe dvorane in umetniškega videza celote. Vendar je ta projekt za 4 m presegel grad- beno linijo. Oba projekta je predlagala v odkup. VSE ZA ZGODOVINO 64 ZGODOVINA ZA VSE Ko so odprli kuverte, so ugotovili, da je nagrajeni projekt delo Adolfa Wagnerja, profesorja na dr- žavni obrtni šoli v Gradcu, avtorja drugih dveh projektov pa sta bila arhitekt C. Hecker iz Düssel- dorfs in Kuno Waidmann iz Zagreba. Glavni gradbeni odbor je potrdil izbiro žirije, obenem pa je vse projekte javno razstavil med 21. in 25. aprilom. Wagnerju so naročili izdelavo dokonč- nih načrtov in stroškovnika, kar vse je le-ta poslal 8. julija. Wagnerjev načrt je slonel na podlagi ob- sega zidov starega gledališča. Družba je nato na- črte 17. julija predložila mestnemu magistratu kot podlago za izdajo gradbenega dovoljenja, ki ga je mesto 18. oktobra tudi izdalo, vendar z nekateri- mi popravki gradbene linije stavbe ob Ljubljanici in odstranitvijo balkona na fasadi proti Kongre- snemu trgu. Odločbo je podpisal župan Grassel- li. Prva zahteva je povzročila več pomislekov Obrnili so se na arhitekta Wagnerja, ki naj bi mor- da ponudil kompromisno rešitev. Direkcija se je obrnila tudi na magistrat in utemeljevala svojo prošnjo s tem, da bi se dimenzije stavbe preveč zmanjšale na škodo notranjih prostorov. Magi- strat je prošnji le deloma ugodil. Stavbo je bilo treba na vzhodni strani zmanjšati za 229 cm, kar je sprožilo vprašanje, ali je Wagnerjev projekt sploh možno izpeljati. Wagner je v novi skici zmanjšal dvorano za 229 cm in poskušal rešiti us- trezne spremembe ostalih prizadetih detajlov. Ta rešitev pa se je zdela glede na absolutno potreb- no dolžino dvorane neustrezna. Dvorana v pr- vem nadstropju in vestibul v parterju s široko za- snovanimi stopnicami je bila sicer lepa, bi pa zah- tevala večja sredstva, zato se je direkcija odločila prestaviti dvorano v visoki parter bodoče stavbe in naročila gradbeniku W. Treu načrte v tem smi- slu. Wilhelm Treo je novi načrt s stroškovnikom 10. februarja predložil gradbenemu odboru, ki je odločil, naj stroške pregleda mestni inženir J. Duffe. Po daljših debatah je prišlo 9. aprila 1890 do dokončne odločitve. Gradnja naj bi stala 52.000 fl, končana pa naj bi bila 31. julija 1891. De- lo na t. i. "Tonhalle" se je kljub nekaterim težavam zdaj lahko začelo. Ko so 1. aprila začeli odstra- njevati stare zidove in ostanke gledališke ruševi- ne, so se le-ti izkazali kot zelo močni, obenem pa so se pokazale težave, tokrat s kanalizacijo; 9. ju- nija se je gradnja začela, 21. julija so z gradnjo prišli iz zemlje, 4. septembra so dosegli streho in 12. septembra so postavili ostrešje. Glavni inš- pektor je bil Vladimir Hräsky. Med samo gradnjo so stroški še naraščali. Tudi načrti so se še spremi- njali, oziroma so jih mislili dopolnjevati. Postavilo se je namreč vprašanje, ali naj zgradijo stranske trakte parterja do prvega nadstropja ali naj osta- Norci stavba "Tonhalle'', današnja stavba Slovenske filharmo) i ije nejo samo v višini parterja. Z izgradnjo bi prido- bili prostore, stranske galerije v dvorani, s čimer bi bila dvorana večja. Nasprotni argument je bil, da bi s tem izgubili direktno dnevno svetlobo, predvsem pa bi bila problematična nosilna stena. Hräsky je nadalje namesto lesenih tramov predla- gal železne traverze v vestibulu, kar bi bilo varne- je pred ognjem, okrepili pa bi tudi statiko male dvorane. Odločili so se tudi podaljšati kamnito balustrado atike in okna v dvorani tako konstrui- rati, da se bodo odpirala navznoter, kar prvotno ni bilo predvideno, je pa spet povečalo stroške. Ves postopek rušenja in vse faze novogradnje sta fotografirala major Karl von Merizzi in Gu- stav Kastner ter fotografije podarila družbi. Gradnja je nato tekla bolj ali manj po načrtih in zdelo se je, da bo dejansko končana 31- julija. Poleg dveh dvoran - velike in male so predvi- deli devet sob, deloma namenjenih pouku, de- loma garderobam in direkciji, stanovanje za hi- šnika z dvema sobama, kuhinjo in shrambo, več drugih prostorov, drvarnico, prostor za instala- cijo plinske razsvetljave in centralno kurjavo. Le- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVE\A ZA VSE 65 Parter 1. nadstropje 1 moška garderoba, učilnica 9 WC 2 hodnik 10 WC 3 WC 11 ženska garderoba 4 umetniška soba, učilnica 12 ženska garderoba 5 oder 13-14 družbin lokal 6 koncertna dvorana 15 veža 7 umetniška soba, učilnica 16 hodnik 8 hodnik 17 stopnice vo in desno od dvorane so bile garderobe, od koder je bilo moč priti v dvorano. Ob podiju sta bili dve umetniški sobi. V ozadju dvorane je bila globoka prosto stoječa galerija, povezana s stop- nicami, ki so istočasno vodile v malo dvorano v prvem nadstropju. Mala dvorana je imela svojo garderobo in posebno umetniško sobo. Želez- ne stopnice so iz te sobe vodile na podstrešje. Mala dvorana naj bi bila celo eden najlepših in najbolj prijaznih prostorov v hiši. Zraven umet- niških sob so bile toalete, stranski vhod, ki je iz- vajalcem omogočal direkten dostop do umet- niških sob. Šolski prostori si bili zvočno izolirani. Spred- nja fasada je bila plemenito renesančna, name- nu stavbe ustrezno monumentalna s tremi por- tali, nad katerimi so bila tri ustrezno velika, zgo- raj okroglo zaokrožena okna. 1 mala dvorana 4 umetniška soba 2 direkcija, učilnica 5 stopnice 3 galerija Glavna fasada je imela ob strani v parterju veli- ka izložbena okna in nad njimi spet ustrezno ve- lika okna. Glavna fasada je bila ob straneh zakro- žena; tam so bili vhodi in nad njimi spominske table, ki so tako kot celotna fasada čakali na arhi- tektonski okras. Sredi stavbe nad okni naj bi bil napis hiše: "Philharmonische Gesellschaft". Stolp v sredi strehe je bil namenjen ventilaciji. Nova stavba naj bi bila v okras mestu, to, kar se naj bi v njej dogajalo, pa naj bi poživilo umetniš- ko življenje v Ljubljani. Stavba je že v surovem stanju kazala "značaj monumentalne zgradbe". Seveda vse ni šlo glad- ko. Na občnem zboru je predsednik ugotavljal nepričakovane težave, kot so bile zakasnitev gradbenega dovoljenja, ugotavljanje napak pri konstrukciji gradbene linije v škodo družbi itd. Upal je, da se bodo stvari prek zime uredile ter da bo Filharmonična družba kot najstarejša družba v Avstriji in kot edina v avstrijski provinci dobila svoje poslopje. V zahvalo za podporo Kranjske hranilnice so izvolili za častna člana VSE ZA ZGODOVINO 66 ZGODOVINA ZA VSE njenega predsednika Josefa Luckmanna in rav- natelja Josefa Suppana, ki sta obljubila pomoč tudi za naprej. Naslednjo pomlad (9. marca) so gradnjo nada- ljevali in jo do septembra toliko dokončali, da so 27. septembra lahko opravili akustični preskus velike dvorane. To nalogo je opravil vojaški or- kester Kuhn št. 17 in 550 vojakov je napolnilo dvorano. Rezultat je bil izvrsten in dvorana se je izkazala kot čudovito akustična. Pri gradnji so sodelovala domača, ljubljanska in tuja podjetja. Glavna zemeljska, zidarska, štu- katurna in kiparska dela je opravila Kranjska gradbena družba (Krainische Baugesellschaft), kamnoseška dela je opravil Peter Toman iz Ljub- ljane, parkete firma Franc Kotnik iz Ljubljane, steklarska dela Franc Kolman iz Ljubljane, ple- skarska dela firma Bratje Eberl iz Ljubljane, raz- svetljavo in vodovodne instalacije Ljubljanska plinarna, centralno kurjavo W. Brückner z Du- naja, slikarska dela Winter in Richter z Dunaja, teraco P. Pasquali iz Gradca, svetila Riedinger iz Augsburga, okrasitev atike Wiener Bildhauer- Association in Haselsteiner na Dunaju, dvorano pa je figuralno okrasil s slikami slikar Heinrich Wettach iz Ljubljane. Zlasti je ugajala sprednja fasada s svojo bogato ornamentiko, velikimi okni in monumentalnim značajem. Sredino fronte je kronala atika, v kate- re niši je bila lira z glasbenim emblemom na zlati podlagi in z napisi "1702 in 1891", spodaj zlat na- pis "Philharmonische Gesellschaft". V obeh vo- glih levo in desno spodaj sta bili spominski tabli in vhodna vrata na obe strani vestibula. Tabli sta bili iz črnega belgijskega marmorja (izdelal ju je Peter Toman), na katerih sta bila dva zlata napi- sa. Desno od vhoda skozi glavna vrata je bil na- slednji napis: "Philharmonische Gesellschaft, gegründet am S.Jänner 1702 durch Berthold von Höfer. Dieses zu Concert- und Schulzwecken bestimmte Haus wurde unter dem Gesellschafts-Director Dr. Friedrich Keesbacher nach den Plänen des Bau- meisters Wilhelm Treo von der krainischen Bau- gesellschaft erbaut, der Bau am 31. März 1890 begonnen und im September 1891 vollendet und das Haus am 25. October 1891 feierlich eröffnet." ("Filharmonično družbo je ustanovil 8. januar- ja 1702 Berthold von Höfer. Koncertom in šoli namenjena stavba je bila zgrajena v času, ko je bil njen ravnatelj dr. Friedrich Keesbacher po načrtih Wilhelma Trea. Zgradila jo je kranjska gradbena družba. Gradnja se je pričela 31- mar- ca 1890 in končala septembra 1891 ter bila 25. oktobra 1891 slovesno odprta.") Na levi tabli pa: "Zur Unterstützung der Gesellschaftszwecke überhaupt und insbesonders zur Ermöglichung des Baues dieses Hauses haben durch namhafte Spenden beigetragen: Die krainische Sparcasse in Laibach, Hofrath Josef Kleindl in Wien, +1883, Martin Hotschewar in Gurkfeld, +1886." ("Podporo namenom družbe nasploh in pose- bej gradnjo te hiše so s pomembnimi prispevki omogočili: Kranjska hranilnica v Ljubljani, Dvor- ni svetnik Josef Kleindl z Dunaja, +1883, Martin Hočevar, Krško, +1886"). Svetle in prijazne umetniške sobe in leve gar- derobe so služile tudi namenom šole, medtem ko so bile desne garderobe namenjene samo os- novnemu namenu. Vse sobe in hodnik so imeli plinsko razsvetljavo, obe umetniški sobi tudi elegantne dvojne plinske kandelabre. Velika dvorana je bila 27 m dolga, 11,70 m široka in 10,60 m visoka, zgrajena v renesančnem slogu, posebej zgoraj arhitektonsko bogato okrašena, z obeh strani je dajalo dovolj dnevne svetlobe šest oken. Poslikavo dvorane sta opravila Dunaj- čana J. Winter in Richter s svetlim zlatom s svet- losivimi arabeskami in nežnimi odtenki, strop je bil okrašen z mikavnimi barvnimi niansami in prav tako z arabeskami. Na stropu je naokrog potekal trak s cvetličnimi girlandami, pretežno štukaturami, ki so ga v ustreznih razmikih delili rebrasti vratovi, razdeljeni na polja. Linije na de- lih stebrov in štukature so bili bogato pozlačeni. Sredi stropa je bila v štuku končana okroglina, ki je vodila v ventilacijsko cev in iz katere sredi- ne je visel ogromen lestenec, ki sta ga po načrtih W. Hraskega umetelno naredila umetniški kovač Spreitzer in pozlatar Eberl. V slepih oknih rotunde v ozadju dvorane je naslikal štiri oljne slike slikar Heinrich Wettach. Pri izbiri barv je upošteval prijazno učinkujočo dvorano, tako da slike ne delujejo vpadljivo, am- pak nasprotno - poživljajoče. Že slikarjevo ide- jo za slike je treba označiti kot smiselno. Umet- nik je namreč z lebdečimi ženskimi postavami alegoriziral štiri stavke simfonije. Prvi stavek ka- že v svetlih barvah oblečeno žensko postavo z zlato tubo, kar naj bi ustrezalo majestetičnemu, slavnostnemu in resnemu značaju, ki ga imajo v glavnem uvodni stavki simfonij. Drugi stavek VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE «7 predstavlja v žalost odeto /.eno s harfo in daje slutiti globoka čustva njenega srca, tako kot nas andante v simfoniji s svojim tragičnim spevom pogosto najgloblje gane. V svetlorumenem oblačilu plešoča bakhanti- nja /. grškim dvojnim autosom na ustih in na- smehom v očeh, predstavlja scherzo, večinoma v živahnih plesnih ritmih gibajočo se vedro in humorno glasbo naših klasikov. Zastopnica četrtega stavka, k nebu dvigajoča se žena, z liro v roki, kaže svetu srečo človeštva, zmago po težkem boju, zmagoslavno umetniš- ko poveličanje vsega zemeljskega. Vse štiri ženske postave so značilno zamišlje- ne, lepe v risbi in barvi, učinkovito izrazne in lahno razgibane. Slikar Wettach je bil tudi glas- benik in je stalno sodeloval pri koncertih Filhar- monične družbe kot violist. V Ljubljani je imel svojo slikarsko delavnico in šolo. Poslikava v ve- liki filharmonični dvorani je eno njegovih naj- pomembnejših del! V rotundi dvorane je bil v treh terasah dvigu- joč se podij, v ozadju dvorane pa galerija. Vrata v dvorano so bila bela in zlata, nežno tonirana in Jose/Zöher, glasbeni ravnatelj Filharmonične družbe kot taka učinkovit kontrast dvorani. Veljala so kot mojstrsko Eberlovo delo, ki ga je v veliki me- ri sofinanciral. Razsvetljava v dvorani je bila plinska, mogo- čen lestenec je imel 36 svetil, na stenah je bilo 15 trodelnih svetil. Akustika se je tudi pri slavnost- nem koncertu izkazala kot neoporečna. V prvo nadstropje so vodile široke marmorne stopnice z zlato ograjo; luč je prihajala iz dveh oken, umetno luč pa sta dajala dva elegantna plinsko steklena zvonca. Na slopu je bil elegantno montirani umetno kovani šolski zvonec, ki ga je podaril Samassa. Prva vrata na desni so vodila v pisarno direkcije, ki je bila obenem šolski pro- stor, vrata na levi pa na galerijo. Z obeh strani se je prišlo v malo dvorano, ki je bila 15,25 m dolga, 7,04 m široka in 5,40 m viso- ka. Dvorana je bila svetlorjavo pobarvana. Strop je imel bordure /. glavami genijev. Za razsvetlja- vo je poskrbelo sedem stenskih svetilk s tremi svetili in dva zelo elegantna plinska lestenca. V ozadju so [Dostavili manjši oder. Troje steklenih vrat je vodilo na galerijo, s ta- petami obložena vrata v umetniško sobo, iz ka- tere se je po železnih okroglih stopnicah prišlo na podstrešje. Tudi ta soba je bila povezana z ga- lerijo in suterenom, kjer je bil prostor za plinske ure, dvoje skladišč, skladišče za drva in premog, štirje kletni prostori, kuhinja, soba za pribor, šol- ski prostor, družbeni arhiv in hišnikovo stanova- nje. Zadnja vrata so vodila k stranskemu izhodu. Tako je Ljubljana dobila svojo prvo koncertno hišo, ki jo je Filharmonična družba odprla z vrsto koncerten' in slavnosti 25., 26. in 27. oktobra 1891. Priprave je vodil glasbeni ravnatelj Josef Zohrer in si zagotovil sodelovanje prvih dunaj- skih instrumentalistov. Angažiral je pevske in klavirske soliste. Svoje sodelovanje so obljubili umetniki iz Celovca, Celja, Maribora in Ptuja, do- mači orkester in oba zbora - moški in ženski - so imeli vaj brez števila. Že 24. oktobra so prišli gostje od blizu in daleč, da so lahko sodelovali na dveh generalkah. Na večerni generalki je bilo že veliko občinstva. Prvi dan slavnosti je bil lep, sončen poznoje- senski dan. Prva otvoritev se je začela ob opold- ne, slavnostno oblečeno občinstvo pa je napol- nilo dvorano in galerijo. Med častnimi gosti sta bila deželni predsednik baron Andrej Winkler VSE ZA ZGODOVINO «n ZGODOVINA /A VSI] in deželni glavar Oto Detela z družinama In vr- sta tedanjih ljubljanskih imenitnikov. Na odru je nastopil 82-članski orkester. Ko se je pojavil dirigent Josef Zöhrer, ga je pozdravil nekaj minut trajajoči aplavz. Nato so zadoneli slavnostni zvoki Beethovnove "Posvetitve do- ma", ki so ga spet pospremili z viharnim aplav- zom. Na oder je prišel zbor 60 pevcev in 40 pevk v črnih oblekah, bogato okrašenih z rožami, na- kar je spregovoril slavnostni govornik, družbin ravnatelj Friedrich Keesbacher. V svojem govo- ru je omenil zgodovino gradnje in napore druž- be, ni pa pozabil podčrtati, da je Filharmonična družba nastala J10 let pred dunajsko in da je Ljubljana prvo provincijsko mesto v Avstriji, kjer ima Glasbeno društvosvojo lastno koncertno in šolsko poslopje. Omenil je tudi ves potek grad- nje in patetično končal svoj govor. Nato se je na splošno presenečenje dvignil deželni predsed- nik baron Winkler in V daljšem govoru v imenu vlade pozdravil družbo in novo pridobitev. Nato pa je predsedniku izročil okrašeno zlato meda- ljo cesarja Franca Jožefa, ki jo je počastil za nje- no "lojalno in splošno zadržanje ter za zaslužno dejavnost na področju glasbe." Seveda je tudi ta govor navdušil občinstvo in le s težavo se je Keesbacherju posrečilo priti do besed zahvale. - Zaključek te uvodne slovesnosti se je končal z "Alelujo" iz Haendlovega oratorija Mesija. Ob tej priložnosti je Keesbacher napisal spis Die Musik in Krain und die Bedeutung der phil- harmonischen Gesellschaft fur dieselbe (Glasba na Kranjskem in pomen filharmonične družbe zanjo). Tuji umetniki so se zbrali v poletnem salonu hotela "Zur Stadt Wien" k skupnemu kosilu, ki so se ga udeležili tudi številni prijatelji filharmo- nične družbe iz mesta. Zvečer ob 19. uri se je dvorana napolnila dru- gič. Prišli so vsi, ki so v Ljubljani kaj pomenili. Dvorana in galerija sta bili polni do zadnjega ko- tička. Koncert je izpolnil vsa pričakovanja, saj so si bili edini, da takšnega koncerta in takšnega orkestra Ljubljana še ni doživela. Uvodoma je or- kester zaigral Wagnerjevo uverturo k operi Tannhäuser, sledil je Lisztov Koncert za klavir in orkester v Ks-duru. Solist je bil domačin, pianist Anton Foerster, sin skladatelja Antona Foerster- ja, ki je nato zaigral še Chopinov Nokturno v b- molu in Lisztovo Tarantello Venezia e Napoli. Poersterjev uspeh je bil sijajen, lahko rečemo Hans Gestner, koncertni mojster Filharmonične družbe kar senzacionalen. Charlotte Sarolta je nato pela arijo Suzane iz Mozartove opere Figarova svatba ter samospeve Schuberta in Schumanna. Blešče- či zaključek večera je bil izvedba Beethovnove 5. simfonije v C-molu. Občinstvo je navdušeno a- plavdiralo po vsakem stavku, zlasti pa po koncu. Kot rečeno, je orkester sestavljalo 82 glasbeni- kov, in sicer: 17 prvih violin, 16 drugih violin, 12 viol, 8 čel, 6 kontrabasov, piccolo, po 2 flavti, oboi, klarineta, fagota, 4 rogovi, 2 trobenti, 3 po- zavne, 1 tuba, timpani, tamburin, činele in trian- gel. Po koncertu so se spet zbrali v salonu hotela "Stadt Wien", kjer jih je pozdravil in se jim zahva- lil Friedrich Keesbacher, sledili so številni govori dunajskih filharmonikov in glasbenikov od dru- god. Veselo družbo je prekinil šele odhod na polnočni brzec na Dunaj, vendar so številni do- mači ostali do zgodnjih jutranjih ur in slavili. Naslednji dan so ob 20. uri pripravili slavnost- ni banket v veliki dvorani. Na podij so postavili okrašen cesarjev kip, na obeh straneh pa pevske zastave. Štiri dolge vrste miz so bile okrašene s VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 69 čudovitimi girlandami, cvetjem in drugim okras- jem in nudile čudovit pogled. Na galeriji je sedel vojaški orkester, ki je uvodoma zaigral Beethov- novo uverturo Egmont, nato pa vrsto lažjih del, vendar pretežno iz klasične glasbe (Mozart, Haydn, Wagner). Spet se je vzdignil Keesbacher in v daljšem govoru omenjal pomembne do- godke iz preteklosti. Svoj govor pa končal z zdravico cesarju. Govoril je tudi član direkcije zdravnik Emil Bock in omenjal zlasti Kranjsko hranilnico ter ji nazdravil. Za ta govor se je zah- valil njen predsednik Josef Luckmann. Govori so se še vrstili, prav tako zdravice in zahvale. Po- zabili niso na Antona Nedvéda, dolgoletnega glasbenega ravnatelja družbe, ki je postavil te- melje za družbin nadaljnji hitri razvoj in si prido- bil posebne zasluge za moški zbor. Direktor je nato prebral številne telegrame, ki so jih poslali na naslov družbe posamezniki in glasbena druš- tva iz države in tujine. Na koncu so nazdravili dunajskim filharmonikom in tujim gostom, ki so prispevali k velikemu uspehu. Slavnost se je končala z dvema zapetima zboroma. Zadnji dan, 27. oktobra, je na slavnostni soareji nastopil Dunajski godalni kvartet, ki so ga se- stavljali Hans Kreuzinger, 1. violina; Otto Žert, 2. violina; Anton Stecher, viola; Theobald Kretsch- mann, čelo, sodelovala pa sta še član dunajske dvorne kapele Franz Simandl in Josef Zöhrer. Igrali so Schubertov Postrvni kvintet, Haydnov kvartet v Es-duru op. 64, št. 3 in Schumannov kvartet v A-molu, op. 41, št. 1. Slavnost ob izgradnji nove koncertne hiše v Ljubljani je našla svoj odmev v tujem glasbenem tisku in tako opozorila svet na glasbene dosežke v slovenski prestolnici, čeravno predvsem njenega nemškega prebivalstva. Potres leta 1895 ob veliki noči je prizadel tudi Tonhalle in jo močno poško- doval. Predvideno izvedbo Mendelssohnovega oratorija Elias so morali zato prestaviti na jesen. Do takrat so stavbo tudi popravili. Prve večje ob- nove pa je bila nato deležna šele leta 1935. VSE ZA ZGODOVINO