Leto XV.
Poštnina pavšaiirana.
V Ljubljani, 11. septembra 1920.
Posamezna številka 1 K.
št. 30.
z ha j a vsako sredo in soboto. — Uredništvo In uprava lista Je v Ljubljani, Krekov trg št. 10. — „RDEČI PRAPOR1-* velja v Jugoslaviji meseino 8 K; v zasedenem ozemlju (Primorju) četrtletno 0 lir, v Nemški Avstriji, Češkoslovaški, Madžarski in Nemčiji četrtletno 38 jgsl. K ; v Ameriki polletno 1 dolar. — Oglasi se računajo enostolpno za milimeter po 1 K.
GLASILO KOMUNISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE.
Manc In Engels
Proletarci vseh dežel, združite se!
.	r
Balkansko - podLozieu vsfca, rEdono-ULnistična, Hred-ersbcajgL.
_____
d-ela-Triieimj. lju-dst-vu. ToaJJszajD-sfeo-pocloD^a/^sfellta. dežel. ZDela.TrcI in mali posestnici vstsi in mest!
Komunistične Stranke Jugoslavije, Bolgarije, Grčije in Rumunije, medsebojno razdeljene za časa svetovne vojne, si danes1 zopet podajajo druga drugi bratovske roke za skupni boj. V tem svečanem trenotku, ko so med nami padle nasilno postavljene ograje, smatrajo za dolžnost izjaviti: da so danes bolj kot kdaj ujedinjene In združene.
Ves čas krutega in krvavega poboja in nacionalističnega in šovinističnega potopa so ostale zveste mednarodnemu revolucionarnemu socijalizmu in bratskemu edinstvu med balkansko-podonavskimi narodi. Danes izjavljajo, da sestavljajo nerazdeljivi del Komunistične Internacionale in da popolnoma soglašajo z njenim programom in njeno taktiko. Skupno s proletarijatom, združenim pod rdečimi zastavami, navdušeno pozdravljajo rusko revolucijo in njeno veliko delo — Rusko Federativno Sovjetsko Socijalistično Republiko in izjavljajo svojo popolno solidarnost z delavnimi množicami celega sveta, ki se borijo za svoje osvobojenje od kapitalisti-Čn.ga suženjstva in vidijo v triumfu mednarodne revolucije delavcev in revnih kmetov rešitev balkansko-podonavskih narodov od
vsakega izkoriščanja in vsakega suženjstva.
•
Delavci In kmetje!
Imperijalisti in kapitalisti vseh dežel so
skupno s svojim služabniki kronanimi glavami, z zločinsko lahkoto zažgali svetovni požar in ga ne morejo niti do sedaj, dve leti po sklenjenem »miru« pogasiti.
Balkansko-podonavske dežele so od 1912. leta pozorišče najstrašnejših krvoprolitij in razdejanj; toda njihovim narodom prete tudi danes nove grozote. Da bi dokončali svoje razbojniško delo na vzhodu in zagotovili gospodarstva kapitala na celem svetu, nadaljujejo imperijalisti Antante vojsko proti narodom bivšega turškega cesarstva in se še neprestano vojskujejo proti ruski sovjetski republiki. Toda ker angleški, francoski in italijanski delavci ne želijo več prelivati svoje krvi za interese kapitalizma, se hočejo imperijalisti poslužiti poceni krvi balkansko-podonavskih narodov, katero vedno lahko kupijo za dobro napitnino, ponujeno meščanstvu teh dežel. Grški delavci in kmetje so prva žrtev antante in vsegrškega imperijalizma. Pred poldrugim letom so prelili v južni Rusiji veliko množino krvi v službi mednarodne protirevolucije proti boljševikom, a danes njihova trupla pokrivajo tračanska polja in maloazijske planine kakor brezvoljno orodje angleške, francoske in grške buržoazije. Po porazu poljske protirevolucijonarne vojske se angleški in francoski imperijalisti poslužujejo vseh sredstev, da zapeljejo proti zmagoviti
rdeči vojski romunske delavce in kmete. V tem peklenskem načrtu sodelujejo tudi romunski spahije in kapitalisti, ki v krvavih pustolovščinah vidijo edini izhod iz strašne notranje krize kakor tudi edino sredstvo za uničenje revolucijonarne energije narodnih množic. Ravno tako od vojsk izmučenemu narodu Jugoslavije groze nova krvoprolitja. Ravno tako tudi ta čuti pritisek svojih velikih zapadnih zaveznikov, ki hočejo skupno z Romuni tudi njega izrabiti proti ruski revoluciji. Z druge strani se stalno borijo italijanski in jugoslovanski imperijalisti med seboj za vlado na Jadranskem morju in v Albaniji in vsaki trenotek grozijo, da zažgo novo vojno med svojimi narodi. Tudi premagani bolgarski narod ni izven nevarnosti. Njegova kri ima še vrednost in zapadno-evropski imperijalisti na novo mahajo, pod obliko revizije mirovnega sporazuma, pred očmi bolgarskega meščanstva z raztrgano »zastavo nacijonalnih idealov«, in bankrotirani in zamazani vladajoči razredi, katerih apetiti se vnovič buue po vonju smodnika, so pripravljeni še enkrat prodati kri bolgarskih delavcev in kmetov.
' Toda danes balkansko-podonavski narodi niso tisto, kar so bili pred vojnami. Strašna skušnja dolgotrajnih krvoprolitij in opustošenj jim je odprla oči in primer ruskih delavcev
in kmetov jim kaže edino pot rešitve. Zbrani pod rdečo zastavo komunističnih strank in združeni v Balkansko - podonavsko Komunistično Federacijo, izjavljajo, da nočejo več dovoliti, da jih vodijo kakor čredo ovac v klavnico zavoljo razbojniških ciljev svetovnih in balkansko-podonavskih kapitalistov. Oni se bodo uprli z vsemi sredstvi vsakemu poskusu, da jih vnovič vržejo v vojno in se bodo z vsemi močmi borili, da preneha prelivanje krvi. Naj vladajoči razredi vedo, da bo vsaka njihova pustolovščina pospešila revolucijo narodnih množic, ki bodo iztrgale oblast iz njihovih rok in jo izročile delavskim, kmetskim in vojaškim svetom.
Z druge strani so imperijalisti Antante naredili iz balkansko-podonavskih dežel bazo ; za boj proti mednarodni proletarski revoluciji.. Prošlega leta so tu oni organizirali oblego madžarske sovjetske republike in njeno krvavo razdejanje s pomočjo veleposestniške Romunije. Proletarci balkansko-podonavskih •dežel, ki so navdušeno pozdravili madžarski prolelarijat, ko je vrgel s svojih pleč veleposestniško in kapitalistično suženjstvo in osnova! svojo proletarsko sovjetsko državo, mu danes v dneh težkih muk in brezprimer-nega terorja izjavljajo svoje simpatije in svojo odločnost, da mu z vsemi močmi priteko na pomoč. Tu so ravnotako prošlega leta raz-
bojniki Antante s pomočjo svojih balkanskih orodij organizirali svoj zahrbtni napad proti boljševiški Rusiji, ki se je pa razbil ob ponosnem revolucijonarnem duhu rdeče vojske. Od tedaj se je spremenil balkanski poluotok v zaledje ruske kontrarevolucijonarne armade. Tu se vpisujejo dobrovoljci in zbira vojska za armado Djenikina, Wrang!a in drugih kon-trarevolucijonarnih banditov, od tukaj se jim-pošilja orožje in municija. Balkanske vlade, četudi niso v formalni vojni z rusko sovjetsko republiko, pomagajo politično, materijalno in vojaško ruske kontrarevolucijonarce. Delavci in kmetje balkansko-podonavskih dežel, ki goje samo občutke najglobokejše simpatije in hvaležnosti do velikega ruskega naroda za sijajni vzgled, ki jim ga je dal, in za silno podporo, ki jim jo proža — izjavljajo: da njihove dežele ne morejo več biti kraji, kjer se bodo nemoteno organizirali komplet! proti ruski sovjetski republiki. Hočejo mir s sovjetsko Rusijo in takojšnji začetek rednih odnošajev z njo, izgon vseh kontra-revolucijonarjev iz svojih ozemelj in popolno prekinjenje vsakega posrednega ali neposrednega pomaganja Wrangiovi armadi. Iz balkansko - podonavskih dežel ne sme oditi niti ena granata, ki bi bila namenjena proti rdeči armadi.
(Konec prihodnjič.)
Predsedniku deželne vlade v Ljubljani.
(Odprto pismo.)
Gospod predsednik!
Direkcija trboveljskega premogokopa je 25. aprila t. 1. odpustila 17 dolgoletnih rudarjev, in j'h obdolžila kot »stavkarje«, ki jih še do danes ni sprejela na delo. Direkcija se poziva na »neko naredbo ljubljanske vlade.« Po tej izjavi rudniškega ravnateljstva izgleda, da je deželna vlada v Ljubljani ukazala ta odpust iz službe in prepovedala, da se odpuščeni vrnejo na delo!
Veliko odpuščenih rudarjev so hranitelji nedoraslih otrok in svojih starih roditeljev in ker so brez dela, se nahajajo v najstrašnejšem položaju.
Ker imajo številne družine in ker so materijalno izčrpani vsled 6 mesečne brezposelnosti, jim ni mogoče iti iskati drugam dela. Zato so enostavno obsojeni na smrt vsled pomanjkanja.
Gospod predsednik! Vam je brez dvoma znano, da so se splošne stavke vdeležili vsi delavci v Jugoslaviji, katerih sestavni del so ti odpuščeni. Po naših zakonih je stavkovna pravica priznana delavcem in zato, kakor tudi ostali delavci v Jugoslaviji niso odgovarjali zaradi štrajka, se ne bi smelo to zgoditi tudi ne s temi 17 ljudmi.
Gospod predsednik! Če je res, da je teh 17 ljudi odpuščenih od dela in jim je prepovedan povratek na posel radi krivde, da so »štrajkači«, tedaj bi to bilo nasilje, ki se po zakonu absolutno ne bi smelo dopustiti.
S to kaznijo je kaznovano ne samo teh 17 nedolžnih ljudi, sinov te dežele, temveč tudi še 25 nebogljenih otrok in 12 žena. Take drakonske kazni ne bi zakrivili niti nekulturni Azijati.
Jok in trpljenje golih in lačnih otrok teh 1/ od dela odpuščenih in po nedolžnem kaznovanih sinov te dežele mora naježiti kožo tudi najbrezsrčnejšemu 'Človeku.
Gospod predsednik! Vam je znano, da se trboveljska družba sestoji iz dunajskih delničarjev. Kot dovčerajšnji sovražniki Jugoslavije so ti ljudje za časa Avstrije tlačili, izrabljali in tiranizirali sinove te dežele. V duši jim je prirojeno, da vedno tlačijo ta narod in ga izsesavajo.
Vaša naredba, na katero se sklicujejo, je tem tlačilcem prišla kot nalašč. Ona jim služi kot podlaga za nadaljevanje predvojnega mučenja. Dejstvo je, da je ta družba sestavljena iz podanikov dežele, ki jo imenujejo sovražno. In če se izdajajo naredbe, ki so v korist tej sovražni družbi in se z njo odpuščajo iz dela po nedolžnem obtoženi sinovi te dežele, katerim se 'prepoveduje sprejem na delo, bi mi v Srbiji rekli, da se te naredbe izdajajo v službi avstrijske vlade.
Tako postopanje mora zaslužiti vsako obsodbo, posebno, če je dejstvo, da izhaja od Vas kot predsednika vlade.
Gospod predsednik! Ker je po nedolžnem obtoženo 17 rudarjev v Trbovljah in jim je nezakonito prepovedan povratek na delo in ker se ni dognala absolutno nobena krivda, zatorej Vas prosim, da obstoječo naredbo takoj prekličete in da se odpuščeni takoj vrnejo na delo.
Naša zvezna uprava je glede te zadeve poslala pismen protest ministrstvima šum in rud in socijalne politike, ki o stvari — vsaj tako pravita — nista vedela ničesar.
Ako pa ne obstoja nobena naredba, na kakršno se poziva trboveljska družba, tedaj zahtevam od Vas, da to družbo pokličete na odgovornost za samolastno laž.
Ako pa ne ukrenete niti enega niti drugega in se ta zadeva ne reši ugodno, tedaj odklanjam odgovornost za vse posledice, ki lahko nastanejo, in jih prepuščam Vam.
V Ljubljani 9,/IX. 1920.
Za »Savez rudarskih radnlka u Jugoslaviji«
tajnik :
Janko Petakovič.
Železničarji vseh kategorij na plan!
Železničarji! Gotovi agenti provokaterji agitirajo med železničarji za stavko v prilog javnim nameščencem. Meščansko časopisje pa poroča o nameravanem komunističnem puču. Da železničarji zvedo čisto resnico, sklicujemo s tem
javen železničarski shod
ki se bo vršil
v soboto dne 11. septembra 1920 ob pol 7. uri zvečer
pred Mestnim domom.
V slučaju slabega vremena v veliki dvorani Mestnega doma.
Dnevni red:
Stališče razredno zavednih železničarjev napram pokretu javnih nameščencev.
Sodrugi! Železničarji! Udeležite se važnega shoda polnoštevilno in opozorite nanj vse tovariše
in one, ki se za delavski pokret zanimajo.
Pokrajinski Strankin Svet.
Debata o prvi točki dnevnega reda je bila dokaj živahna. Sodrug Lemež je obrazložil vzroke, ki so vodili del delegatov na vukovarskem kongresu, da so podali izjavo, da ne morejo vstopiti v centralno vodstvo stranke. Projekti programa, resolucije o političnem položaju in statuta so bili predloženi delegatom šele na kongresu in to v cirilici, oziroma srbohrvaščini. Zatorej ni bilo mogoče teh projektov preštudirati. Kar se tiče incidenta v Zagrebu, tudi on obsoja postopanje nekaterih Članov bivšega pokrajinskega izvr-ševalnega odbora, ki niso hoteli oddati »Nove Istine« in ki se ne pokorijo strankini disciplini. Z druge strani pa je mnenja, da tudi levica ni dovolj taktično postopala. Ker je na Slovenskem gibanje najbolj zdravo, je mišljenja, da slovenski sodrugi posredujejo v teh in drugih incidentih v smislu njegovega predloga.
Nato je govoril sodr. Golouh. Večji del njegovih izvajanj ni spadalo na dnevni red. V teh Izvajanjih se je dotaknil problema revolucij. Trdi, da obstoja nevarnost — kakor
se je zgodilo v francoski revoluciji — da uspehe proletarskega boja požanje naki nov vladajoči razred, ki se bo rodil med revolucijo* Trdil je, da je Marks bil proti ilegalnim proletarskim organizacijam.**
* Francoska revolucija je bila revolucija buržoazije proti fevdalizmu. Tega boja se je proleta-rijat udeležil odločilno in doprinesel največ žrtev. Uspehe pa je požela buržoaziia. To je bilo prirodno, ker je bila revolucija buržoazna. Toda tudi v tem slučaju niso bila prizadevanja in boji proletarijata zastonj — oni so se borili za progres — ker buržoazna epoha je gospodarsko-politično veliko bolj napredna kakor fevdalna. V začetku 17. leta je bila ruska revolucija buržoazna, dasiravno je proletari-jat bil tisti, ki je krvavel na barikadah. Buržoazija je po francoskem vzgledu hotela s pomočjo socijal-patrijotov in izdajalcev (Kerenski, Martov) požeti sadove. Ali se je uračunaia za celo stoletje. Danes je prehod iz imperijalistične epohe v socijalistično, a ne kakor pred sto leti iz fevdalne v buržoazno; zato je proletarijat vzel potom sovjetov državno oblast v svoje roke in tako začel proletarsko revolucijo. Proletarska revolucija bo trajala celo epoho. V te} epohi bo polagoma izumiralo nasprotje med razredi in paralelno s tem bo izumirala proletarska država, diktatura proletarijata. Razvitje nekega novega vladajočega razreda je danes zgodovinski in gospodarski absurd.
** I. Internacijonala, delo Marlesovo, je bila dalj časa Ilegalna.
Njemu edgovarja sodrug Fabjančič, ki konstatira, da so sklepi 2. kongresa Komunistične lnternacijonale v Moskvi, dasiravno se je kongres vršil po vukovarskem, v vseh spornih točkah 1. kar se tiče imena, 2. kar se tiče programa, 3. kar se tiče centralizacije in discipline, 4. kar se tiče propagande na kmetih, v duhu sprejetih sklepov našega \jcongresa. Na kongresu je bil Čas v komisijah spopolnjevati predloge. Danes so ti spo-polnjeni predlogi sprejeti od našega vrhovnega organa — kongresa — in naša dolžnost je, da delamo v okviru teh sklepov.
K debati so se oglasili še ss. Bartulovič, Žorga, Košir, Kuhar in dr., ki so izdajali, da so vse organizacije sprejele vukovarske sklepe in da je sedaj čas dela. Nato je bila debata zaključena in resolucije likvidacijskega odbora soglasno sprejete.
Nato sta poročala sodruga Fabjančič in Osterc o strankinem tisku in je bila po debati, v katero so posegli sodrugi Lemež, Bartulovič in drugi, soglasno sprejeta resolucija, da piše list in ves tisk strogo v smislu Komunistične lnternacijonale in sklenili so se koraki, da se strankin tist utrdi in razširi.
Sodrug Vencajz je referiral o stališču Komunistične Stranke o občinskem volilnem boju. Enoglasno je bila sprejeta naslednja
Resolucija glede občinskih volitev.
Pokrajinski strankin svet ugotavlja, da sedanji ustroj občinskih uprav ne odgovarja potrebam in zahtevam delavnega ljudstva. Sedanji ustroj občinskih uprav predstavlja sliko načina vladanja meščanskih strank ter je le slepo orodje kapitalistično - meščanske vlade.’
Delavno ljudstvo, ki ve, da bo popolna zmaga zahtev delavnega ljudstva mogoča le v sovjetskem sistemu, zahteva pod sedanjo kapitalistično vlado svobodne občine, katerih uprava je v prvi vrsti odgovorna volilcem. Volilci morajo imeti možnost svoje izvoljence vsak trenotek odpoklicati ter jih nadomestiti z drugimi.
Od uprave občin zahteva, da ista izvršuje svoj posel v vseh panogah pod javno kontrolo Občinarjev.
Te zahteve bo delavno ljudstvo doseglo le,' ako prevzame občinske uprave v svoje roke, vsled česar je neobhodno potrebno, da se udeleži občinskih volitev do zadnjega moža in postavi za vsako občino kandidatno listo.
Komunistična Stranka gre v volilni boj po načelih čistega komunizma in povdarja vedno, da je konečna rešitev proletarijata mogoča le tedaj, kadar names>o kapitalističnega nastopi potom diktature proletarijata komunistični družabni red.
Komunistična Stranka nastopi v volilni borbi samostojno ter odklanja vsak kompromis z bodisi katerokoli meščansko ali polumeščan-sko stranko.
Zatem se je po izčrpnem referatu scdr. Petriča o strokovnem vprašanju vnela živahna debata, v katero so posegali zlasti sodrugi zastopniki strokovnih organizacij iz vseh krajev Slovenije. Jasno se je pokazalo, da so socijalpatrijotje privedli s svojo politiko strokovno gibanje na rob propada. Pokrajinski Strankin Svet se je postavil na stališče beo-gradske »Solucije«, že razjasnjene v »Rdečem Praporu« v raznih člankih.
Potem ko se je pri slučajnostih obravnavalo več splošnih in podrobnih vprašanj, se je ta važna in izvrstno uspela seja P. S. Sveta zaključila ob 7. uri zvečer.
Pokazalo se je, da v stranki vlada dobra disciplina in vnetost za delo. Soglasno in sporazumno je bil izvoljen izvrševalni odbor in člani za centralni strankin svet.
Vsem kovinarjem v Sloveniji v vednost.
Kovinarske organizacije v Jugoslaviji stojč neposredno pred ujedinjenjem. V to svrho je sklicana konferenca vseh prizadetih zvez, ki bo zborovala 1. oktobra v Celju. Osrednja uprava srbskega Saveza kovinarjev je predložila kot podlago pogajanj naslednje predloge, katere naj čiani kovinarske organizacije temeljito prouče in potem svoje delegate napram rijim opolnomočijo.
1. Dosedanje kovinarske Zveze v Jugoslaviji, katere so dopedaj imele svoj sedež v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, se strnejo v eno Zvezo kovinarjev v Jugoslaviji s podružnicami širom cele Jugoslavije.
2. Likvidacija sedanjih central se ima izvršiti do 31. decembra 1920.
3. Ujedinjena Zveza prične z delom dne 1. januarja 1920.
4. Novo izvoljena uprava ima do 1. januarja pripraviti vse formulare in ostali ma-terijal ter ga o pravem času razposlati podružnicam tako, da Zveza brez zadržka v materijalu vrši svoje funkcije.
5. Vsa gotovina dosedanjih treh central postane lastnina ujedinjenc Zveze kovinarjev. Tako tudi vse premičnine in nepremičnine, kakor tudi vsi dohodki in izdatki pridejo v ujedinjeno Zvezo.
6. Dokler se vprašanje ustave v Jugoslaviji ne reši, ne oddajo strokovne Zveze vso gotovino ujedinjeni Zvezi, temveč se odda 1. januarja 1921 novo izvoljeni centralni upravi ujedinjene Zveze po 10.000 kron kot osnovni kapital za potrebno delo v centrali. Ostali denar ostane tam, kjer je sedaj, a za denar, ki ostane v organizaciji, se ima centralni upravi izdati potrdilo (priznanico). Denar; ki ostane, ga ne sme nikdo izdajati in uporabljati razven centralne uprave ujedinjene Zveze. Ako centralna uprava rabi za izredne potrebe kako svoto denarja, a dohodkov za prva dva meseca svojega delovanja nima v taki višini, bode enako svoto zahtevala od vseh treh bivših Zvez in zato izdala potrdila. Zahtevane svote se morajo izdati brez protivljenja od strani onih, pri katerih se nahaja denar.
7. Arhivi postranskega pomena se ne morejo oddajati in prenašati, razven onih, kateri so važni za Statistiko: delavni pogoji, tarife in dogovore, kakor tudi internacionalna korespondenca in sklepi in pisma Osrednjega Delavskega Strokovnega Svčta (Centralnega Radničkega Sindikalnega Veča).
8 Vsi dosedanji formularji se imajo staviti na razpolago novo izvoljeni centralni upravi, katera je dolžna, da od kongresa pa do 1. januarja 1921 izdela enotne formularje, po katerih bodo podružnice delale.
9. Ves materija!, kakor članske knjižice, znamke in drugo, v kolikor je preostalo do
1.	januarja 1920 pri dosedanjih centralah, se nadalje uporablja tudi v novi ujedinjeni Zvezi.
10. Novo izvoljena centralna uprava se bo trudila ustanoviti takoj tam, kjer je potrebno, tajništva, katera so organi centrale, bodisi popolnoma samostojno ali skupno z
Osrednjim Strokovnim Svčtom (Centralnim Sindikalnim Večem), ali s kako sodružno strokovno organizacijo.
Delokrog in delo teh tajništev piedpisuje centralna uprava po posebnem pravilniku.
Zveza kovinarjev v Beogradu.
Na gornje predloge je izdalo tajništvo »Osrednjega društva kovinarjev v Ljubljani« svoje protipredloge in jih razposlalo vsem podružnicam na prav diktatorski način. Iz teh predlogov je jasno razvidno, kakor smo že v zadnji številki »Rd. Pr.« dokazali, da bi bilo ujedinjenje na podlagi ljubljanskih proti-predlogov nemogoče, zato smatramo za svojo dolžnost, da kovinarje na to opozorimo. V lažje razumevanje zadeve objavljamo v naslednjem s. Hlebša protipredjoge v prijetni nadi, da jih bodo slovenski kovinarji soglasno odklonili.
Ti protipredlogi se glasč:	f
Osrednje društvo je razposlalo vsem podružnicam prayila in opravilnik, kar naj sodrugi natančno prečitajo in naj povedo svoje mnenje, treba je, da se vsi člani informirajo o vsem, kar je za ujedinjenje. Naknadno smo prejeli predlog resolucije, katero smo v slovenščino prestavili ter jo Vam ob enem z našimi protipredlogi pošiljamo v svrho, da natančno pregledate in prevdarite ter nam takoj poročate, eventuelno stavite protipredloge.
K točki 1. Vse podružnice se strnejo v eden Savez kovinarjev; ta društva pa upravljajo sedaj obstoječa tajništva kovinarjev v pokrajini, oziroma novo izvoljeni pokrajinski pododbori društev kovinarjev.
K točki 2. Likvidacija se ne izvrši nobena, imena sedanjih Savezov se naj spremene, na pr. Tajništvo metalskih radmka u Jugoslaviji.
K točki 3. Se strinjamo.
K točki 4. Nova uprava ne more prevzeti ves materijal, ker ne likvidiramo, temveč podružnice naj se tako upravljajo kot dosedaj potom novih pokrajinskih tajništev.
K točki 5. Gotovina ostane last vsacega sedaj obstoječega Saveza kovinarjev; v Sloveniji Osrednjega društva kovinarjev.
K točki 6. Za vzdrževanje centralne uprave smo pripravljeni priložiti enako svoto kot ostali Savezi kovinarjev. Priznanice (potrdila) za ostalo premoženje pa ne moremo izdati, ker bi to pomenilo popolno odvisnost od strani centrale ter bi, ker smo vajeni že avstrijskih central,' našemu razvoju le škodovalo.
K točki 7., 8. in 9. nimamo nič za pripomniti.
K točki 10. Novo izvoljena centralna uprava ustanovi tajništva tam, kjer sp potrebna, in to le sporazumno s pokrajinskimi tajništvi. Delokrog tajništva v Sloveniji ostane isti kot sedaj, oziroma se razširi v Prekmurje.
Končni naš predlog je v kratkem sledeči:
Ujedinjenje naj se izvrši na podlagi najširše avtonomije, ustanovi naj se skupni bo-jevni sklad, pravila in pravilnik naj ostane sedanji v veljavi, kateri je našim razmeram bolj primeren.
Opomba: Članom naj se pove, da bo treba z ujedinjenjem najbrže tudi povišati prispevke in sicer za J. razred na 6 kron, za
II.	razred na 4 K.
Za Osrednje društvo kovinarjev: Ivan Hlebš, m. p.
Prihodnjič prinesemo stališče, ki je za kovinarje v Sloveniji po našem mnenju najbolj sprejemljivo in vodi po najboljši poti k ujedinjenju.	Več kovinarjev.
Leninovo pismo avstrijskim komunistom.
Jaz smatram ta argument nepravilnim. Dokler nimamo moči, da razpršimo ta meščanski parlament, moramo proti njemu delovati v njem in izven njega. Dokler katera pomembno število delavcev — ne samo proletarcev, temveč tudi napol proletarcev in malih kmetov — zaupa v meščarisko-demo-kratična sredstva goljufije delavstva po meščanstvu, moramo mi to goljufijo razkrinkati, ravno z one tribune, ki jo smatrajo za ostale plasti delavstva in posebno ne proletarske delavne množice za najbolj merodajnih.
Dokler mi komunisti nimamo moči, da prevzamemo državno oblast in ne moremo izvesti volitev po delavcih samih, njihovih svetih proti meščanstvu, dokler še meščanstvo razpolaga z državno silo in priteguje k volitvam najrazličnejše razrede prebivalstva, je naša dolžnost udeleževati se volitev radi agitacije med vsemi, ki delajo in ne samo med proletarci. Dokler se bodo v meščanskem parlamentu goljufali delavci s frazami o »demokraciji«, zakrivale finartcijalne tatvine
in vsakovrstna druga podkupovanja — podkupovanja tako posebno »fine« vrste meščanstvo nikjer bolj ne proizvaja, kar se tiče pisateljev, poslancev, advokatov i. t d. kakor v meščanskem parlamentu — do tedaj je dolžnost nas komunistov, da ravno v tej instituciji, ki tako rekoč izraža narodovo voljo in v resnici goljufanje bogatih zakriva, brezpogojno to goljufijo razkrinkamo, kakor tudi posamezne slučaje prestopa Rennerjev in tovarišev na stran kapitalistov proti deiavcem. Stiki med meščanskimi skrankami in frakcijami se razkrivajo v parlamentu vedno češče in odsevajo med vsemi strankami meščanske družbe. Radi tega je dolžnost komunistov, da ravno v meščanskem parlamentu odpirajo oči množicam, da mu povedo resnico z ozirom na razrede in stranke, posestnike in dninarje in odnošaje bogatih do revnih malih kmetov, velekapitala do nastavljencev in malih posestnikov t. t. d.
Vse to mora proletarijat vedeti, da more razumeti podle in rafinirane trike kapitala, da se nauči vplivati na malomeščanske množice in neproletarce. Brez tega »znanja« ne more proletarijat uspešno dokončati nalog proletarske diktature, kajti tudi takrat bo meščanstvo v svojem novem položaju (položaju vrženega razreda) v drugih oblikah, na drugih poljih nadaljevalo svojo politiko po-neumnevanja kmetov, podkupovanja in pla-šenja nastavljencev, zakrivanja svojih egoističnih in umazanih stremljenj s frazami o demokraciji.
Ne, avstrijski komunisti se ne bodo upla-šili škodoželjnega veselja Rennerjev in sličnih siužabnikov meščanstva. Avstrijski komunisti se ne bodo, bali javno in naravnost priznati internacijonalno proletarsko disciplino. Mi smo ponosni, da odločujemo veliko vprašanje boja delavcev za svoje osvobojenje s tem, da se pokorimo internacijonalni disciplini revolucionarnega proletarijata, računajoč na razsodnost delavcev raznih dežel, z njihovim znanjem in njihovo voljo in na tak način v dejanju (in ne samo z besedami, kakor Renner, Friderich Adler in Otto Bauer) uresničiti edmstvo razrednega boja delavcev za komunizem v celem svetu.	N. Lenin.
Volitve za Konstituanto.
'Volitve za konstituanto so razpisane za nedeljo 28. novembra. Do 24. septembra morajo biti abecedni imehiki volilcev v vseh občinah že gotovi, 25. septembra pa jih pošljejo županstva iz Kranjske in boroveljskega okraja deželni sodniji v Ljubljano, iz Štajerske, velikovškega okraja in Prekmurja pa okrožni sodniji v Mariboru, da jih potrdi. Ko se vrnejo imeniki občinam, bedo 8 dni javno razpoloženi pri njih in na deželni (okrožni) sodniji. Reklamacije bo konečno rešila sodnija.
Kandidatne liste se bodo predlagale sodniji tiskane od 10. do 20. novembra. Nato dostavi sodnija občinam po en izvod vsake liste za vsako glasovalno mesto.
Volilno pravico ima vsak Jugoslovan in Slovan sploh, ki se je v Jugoslaviji stalno naselil in je ob začetku sestavljanja imenikov dovršil 21 leto. Begunci iz Primorja imajo tudi volilno pravico. Bivati pa morajo v občini že najmanj 6 mesecev. Aktivni oficirji in vojaki nimajo volilne pravice. Vojak, ki bo pred 28. novembrom odslužil, spada v volilni imenik.
Ta od meščanskih strank sestavljeni zakon jemlje volilno pravico »Nemcem po krvi in plemenu, ki imajo se pravico izbirati si avstrijsko državljanstvo«.
Kandidati morajo biti 25 let stari in morajo znati Čitati in pisati. Kandidatna lista sestoji iz dveh grup: Prva obsega kandidate brez posebne kvalifikacije, druga pa one, ki imajo vseučiliško izobrazbo. Na 4 mandate pridejo trije splošni in en kvalificiran kandidat.
Slovenija se deli v 3 volilne okiaje. Ljubljana mesto s Spodnjo Šiško (4 mandati), Kranjska z boroveljskim okrajem (okrog 14 mandatov), Štajerska s Prekmur-jern in velikovškim okrajem (20 ali 21 mandatov). V Ljubljani niso predpisani kvalifi-ciiani kandidati, ria deželi pa mora biti po 1 kvalificiran na 4 mandate.
To so torej glavne določbe tega tipično meščanskega volilnega reda, ki na vse mogoče načine omejuje izraz ljudske volje: 1. odvzema volilno pravico vojakom, 2. odvzema državljanom nemškega jezika najprimitivnejšo državljansko pravico: pravico voliti in izvoljen biti, 3. določa, kakšne buržoazne šole morajo imeti ljudski zastopniki, 4. omogoča vse mogoče kombinacije proti komunistom n. pr. vpoklic k vojakom itd. itd.
Dolžnost vseh naših organizacij in somišljenikov je, da najpazlivejše gledajo na prste pri sestavljanju volilnih imenikov in da že sedaj uredc vse potrebno, da nas meščanske in malomeščanske stranke ne opeharijo za tisoče glasov.
Zadnje novice.
Rusko-poljska vojna. (Moskva 9. sept.) Severno od Bresta Litovskega so dosegle naše čete reko Ljesno. Južno-vzhodno od mesta se vrše srditi boji. V odseku Vladimir Volynski smo izpraznili pod pritiskom sovražnika Gri’.beszcw in smo se utrdili na .desnem bregu reke Buga. Pri Lvovu se razvijajo hudi boji. Po dopolnilnih poročilih s Kavkaza so se na obali Azovskega morja rešili pod varstvom tujih vojnih ladij zadnji ostanki Wran-glove armade, ki smo jo skoraj popolnoma uničili.
Krvavi dogodki v Trstu. Stavka se nadaljuje. 8. septembra je žandarmerija na izzivanje nacijonalistov streljala v delavsko maso, ki je šla v sprevodu za pogrebom nekega padlega delavca. Padli so na ulici 3 mrtvi in 23 ranjenih delavcev. Zato stavka traja naprej. Mesto je zavito v temo po noči. Železnica je ustavila svoj obrat. Mornarji in mašinisti so zapustili parobrode in Trst je kot mrtev. Vojaška oblast je zasedla mesto z močnimi četami. Po ulicah vozijo oklopni avtomobili. Razburjenje med delavstvom narašča.
Revolucionarno gibanje v Italiji se širi. Kovinarji so zasedli vse kovin, tovarne. Oboroženi delavci jih stražijo. Na vseh tovarnah plapolajo rdeče zastave. Disciplina med delavstvom je vzorna. Velik del uradnikov in inženirjev je na strani kovinarskih delavcev in dela dalje brez fabrikantov. V provinci Palermo so oboroženi kmetijski delavci nasilno razlastili skoro vsa veleposestva. V Lombardiji je proglašeno obsedno stanje. Pokret, ki se je začel pri kovinarjih prehaja tudi že na druge stroke. Snujejo se delavski sovjeti. Vlada pripravlja mobilizacijo radi možnosti izbruha meščanske vojne.
Kongres vzhodnih narodov. 2. septembra je bil v Baku otvorjen v navzočnosti 1800 odposlancev kongres vzhodnih narodov, ki ima namen skleniti degovorne smernice boja proti evropejskemu imperijalizmu in proti domači eksploataciji.
Politični delavski sveti v Nemčiji. V zadnjem časo silno kipi v Nemčiji gibanje za stvarjanje političnih delavskih svetov zraven že obstoječih gospodarskih tovarniških svetov. Odkrito sovraštvo socijalpatrijotov in prikrita sabotaža desnih neodvišnjakov ne moreta ustaviti tega mogočnega gibanja, ki z nenavadno močjo raste. Politični sveti se porajajo vsak trenotek in na \^eh koncih Nemčije. Tak tok pokazuje vsakemu, da to gibanje ni umetno, temveč direktno izhaja iz volje delavskih mas in iz položaja samega. Po začasnem pravilniku se vrše volitve za politične svete na ta-le način:	Voli se po
podjetih in to po številu delavcev, zaposlenih v posameznem podjetju. En delegat pride na 50 do 1000 delavcev. V krajih, kjer ni tovarniških svetov, volijo vsi delavci in delavke ttga kraja na shodu. Pravico volitve imalo vsi najemniški delavci in delavke in delavske žene. Voljene morejo biti tudi osebe, ki v podjetjih niso zaposlene kot delavci ali delavke. Kandidatske liste se postavljajo po strankah. Izvoljeni svet morejo vsaki hip volilci odpoklicati in postaviti nov svet. Krajevni delavski sveti se grupirajo po okrožjih in pošiljajo delegate na Državni Kongres Delavskih Svetov. Kongres voii Centralni Svet, ki je najvišja izvrševalna inštanca političnih svetov. Delovanje političnih delavskih svetov pred osvojitvijo politične oblasti po proletarijatu bo težilo v glavnem za zavzetjem oblasti. V podrobnostih pa se bo podkrepila aktivnost delavstva v boju proti kontrarevoluciji.
Dopisi.
V Borovnici se je vršil v sredo prav dobro obiskan shod Komunistične Stranke, na katerem sta poročala sodruga Petrič in Vencajz. Borovniško delavno ljudstvo je eno-dušno za komunizem in Tretjo Internaci-jonalo.
Iz Trbovelj. V naši cementni tovarni imamo poleg ravnatelja še par njegovih »špiclnov« ki ne morejo pozabiti, na habsburške čase. In temu primerno se tudi obnašajo. Te domišljavosti jim ne zamerimo, protestiramo pa, da trboveljsko orožništvo smatra te delavske pijavke takorekoč za svoje neposredne predpostavljene. Če se v tovarni kaj zgubi,	ravnatelj orožni-
kom preiskati vsa delavska stanovanja in Zaplenjeno!
Tega ne bodemo več trpeli. Za danes samo to svarilo. Ne pozabite, da nismor več v »Uniji«, ki se ni brigala za take »malenkosti«, ampak v »Savezu« ki bo znal varovati delavce pred krivicami m šikanami.
Svarilo vsem delavstvu v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju. Po izpovedbi nekega gospoda obstoji v Trbovljah politična ekspozitura, s podružnicama Hrastnik in Zagorje, ki ima seveda edino namen, kako bi spravila kakega komunista v ječo. Ta čedna družba obstoji iz moških in žensk iz različnih delavstvu nasprotnih strank, seveda imajo, kakor se vidi, tudi naši slavni »socialdemokrati« častno mesto med njimi. Več imen je že znanih, zato svarimo vse delavstvo pred ^nepremišljenim govorjenjem in pred izzivanjem, ker imeli smo že priložnost opazovati, da ti špiclji na vse mogoče načine izzivajo mirno in pošteno delavstvo. Torej pozor I
Liboje. Niste še slišali o naši dolini, zato vam tudi mi nekaj poročamo. Beremo večkrat v »Rdečem praporu« o »delovanju« »Unije« in njenih poveljnikov. Tudi mi smo že izkusili to delovanje na svoji lastni koži. Pri nas v Libojah so se vršila za rudarje Schutz- in Sohnenberg minulega tedna mezdna pogajanja. Kot zastopniki pogajanj so se udeležili iz celjskega okrožja 'preds. Martinčič in tajnik Leskovšek. Mi rudarji smo imeli v ta dva gospoda skrajno zaupanje. A videli smo, da ni vse zlato, kar se sveti. Delavstvo je zahtevalo pri teh mizernih plačah pri nas v Libojah 100% povišanje plač, nakar so podjetniki takoj obljubili 50%. Ker se pa delavstvo nikakor ni moglo zadovoljiti s temi malimi drobtinicami, so se vršila pogajanja naprej v noči. Zaupniki delavstva Simčič in Sark sta se odstranila, nakar sta ta dva slavna strokovnjaka podpisala zgoraj omenjeno pogodbo 50%. Ob -%12stih po noči pusti podjetnik oziroma gospa Schtltz ta dva zmagoslavna izdajalna možakarja peljati s svojim vozom v Celje. Pomislite cenjeni bralci našega lista, če bi ta dva zmagovalca zastopala naše interese, ne bi jih pustil podjetnik ponoči peljati s svojo kočijo v Celje. Razburjeni rudarji pošljejo po predsednika »Unije« g. Čobala, meneč, da jim on pripomore do koščka kruha za stradajoče rudarje. A varali smo se do zadnjega. Nikdar še nismo videli tega gospoda generalinšpektorja v naši dolini, ki je takoj pokazal svojo barvo. Že med potom je rentačil, češ delavci se lahko zado-.voljijo s 30 K, da imajo preveč denarja in da pijejo. Prišel je torej ta predsednik umrle »Unije« Čobal, rekoč: »Pojdite -takoj na delo, ker jaz vam ne morem pomagati, ako bodete na cesto vrženi«, in je podpisal »velikanski« uspeh,^ ki smo si ga rudarji sami priborili brez Čobalove »Unije.« Večkrat smo brali o hinavski »Uniji« Čobala. A zdaj verujemo, ker smo sami prepričani, da je njegova »Unija« orodje za suženstvo delavnega ljudstva v prid kapitalistov. Mi nevedni rudarji zapuščeni v tej solzni dolini smo bili trdno navezani na to zapeljivo »Unijo«, ki nam je metala polena pred noge in pesek v oči, s pomočjo tukajšnega socijalnega izdajalca Tratarja, ki nas je pomagal voditi že skoro 18 mesecev za nos. Delavci v Libojah pokažimo tem izdajalcem hrbet in kličemo: pridite v našo dolino Komunisti in rešite nas! S komunističnim pozdravom
več rudarjev v Libojah.
»Slov. dijaška zadruga v Pragi« sporoča: Na anketi deželne vlade in podpornih fondov se je odločilo, da se onim dijakom, katerim je študij v domovini omogočen, zlasti pa začetnikom, ne bo delilo podpor za inozemstvo. Vsled tega tudi »Slov. dij. zadruga v Pragi« ne bo mogla navedenih podpirati.
Premikačl južne žel. darovali za žrtve padlih. Dolničar Alojz 20 K, Eržen Fran 30 K, Oblak Valent 10 K, Omrzel Ivan 5 K, Kodelja Al, 8 K, Krtelj Josip 16 K, Mravlja Iv. starši 10 K. Schlamberger 20 K, Puc And. 10 K, Curk A. 10 K. Skupaj 139 K.	Odbor.
Iz uprave.
Prejeli smo vsoto 8 K dne 31. avgusta 1920 po poštni položnici za »Rdeči Prapor« iz Št. Vida nad Ljubljano. Ker položnica nima označeno ime pošiljatelja, se opozarja, naj svoje ime naznani upravništvu.
P020t1“2—fkdlinlkoii
18X24 col, več železnih vrat za vsako uporabo. Nadalje 1 dobro ohranjen Acetelin aparat s cevmi.
Im tnuiftk ključavničar, Glincc 220, Vič pri IV« &UmU, Ljubljani.  i-------------------
Iščeta se
dva zanesljiva dečka
v starosti nad 14 let, proti dobri plači: Uprava
»Rdečega Prapora«, Krekov trg št. 10.
Izdajatelj: Konzorcij »Rdečega Prapora« v Ljubljani. — Lastnik: Komunistična Strank« Jugoslavije. — Odgovorni urednik Rajko Osterc. - Tisk tiskarne Makso Hrvatin v Ljubljani,