Sestrino pismo
(Priobčil Fr. Zdravkn.\ Dragi hratec!
|H|i še dolgo, odkar sva se ločila, vendar bi že rada sH$* spregovorila v duhu par besed s teboj. Odkar si odšel zopet v šolo, zdi se mi vse nekako zapuščeno in žalostno doma. Prej si mi vedno delal druščino in mi kaj zanimivega pripovedoval. Odkoder si prišel, pri-povedoval si, kaj si videl in s kom govoril. Sedaj pa te ni! Toda tolažim se, "fla bodo kmalu zopet nastopile počitnice in tedaj bode zopet prav veselo.
N"aj ti ob kratkcm povcm, kako je še kaj doma. Dan potem, ko si ti odšol. prišli so k nam gospod kapelan biro pobirat. Dali so nam vsem lepih pod^bic. Posebno lepe so dali še meni, Rozalki, Franci in Rezi. Rekli so, da za Kristusove neveste iraajo še posebne podobice. Da so nas zato tako nazvali, ker smo zapisane v Marijino družbo, ti je gotovo znano.
Zdravi sroo doma vsi. Hvala Bogu! Pri delu nas zelo ovira huda suša. Veš, ob počitnicah pa sva brala v ..Vrtecu" pesem, ki se pričenja nekako tako-le:
..Ne siplji dcžek na polje, Na d<>zorelo klasjc . . .
0 da bi sedaj hotel sipati hladni dežek na raz-pokano zemljo, da bi lahko sejali ozimno žito. Do sedaj ga še nismo vsejali *nic.
Danes spravljamo in tresemo sadje, ki ga je. kakor veš, Ietos prav veliko pri nas Dostikrat si mislim, ko vidim pred seboj cele kupe jabolk^ kako bi morda ti rad katero snedel, oe bi je imel. Če te pride kdo kaj obiskat. jih bode že nekoliko princsel.
173
Naj ti še povem, kakšna nesrefa bi me bila zadnjič enkrat kmalu doletela. Bil je zelo gorak dan. Ko smo odjužinali, vzamem posodo in grem v Dola pobirat hruške. Ker se mi je mudilo, sem se zelo podvizala in stekla po stczici, ki vodi v omenjeni kraj. Kar začutim pod nogo nekaj hladnega in mebkega. Prestrašena skočim naprej — in o groza — velik gad je smuknil v grniovje .. . Mraz me je spreletel. Vsa sem sc tresla. Hitro pogledam v nogo, če bi me bil morda kje pioil, kar bi v silnem strahu še začutila ne bila. Iv sreči se mi ni zgodilo nič hudega. Sama se čudim. kako je to mogoče, ker je bila nevamost tako velika. Dobro se spominjam, kako sem stopila na nekaj mehkega, mislila sem, da je kaka žaba. Edino angelj varuh me je ob-varoval nesreče!
To pismo ti pišem zvečer po večerji, ker po dnevu skoraj nimam časa, ker je veliko dela. Trudna sem že in zaspanec me premaguje. zato oprosti, da neham. Vsi domači te srčno pozdravimo, zlasti še maraa in oče. Le pridno se uči in greha se varuj-
Prosim odpiši kmalu
Z Bogom!                    Ančika