List 47.
Gospodarske stvari.
Umno čebelarstvo in ljudsko blagostanje.
Spisal C. Klimke,   tajnik   Čebelarskega društva v Sleziji in
dopisovalni ud.
Korist čebelarstva je, kakor skušnja uči, prav velika. Zato si vsi razumni blagomisleči možje prizadevajo in trudijo, ta oddelek kmetijstva povzdigniti, toraj vse odstraniti, kar čebelarstvo zadržuje, in vse poskrbeti, kar ga pospešuje. Priča tega niso le posamesni Čebelarji, ki za čebelarstvo s posebno ljubeznijo neutru-deno delajo praktično in teoretično (dejansko in znanstveno), ampak zlasti čebelarska društva, katera se v naših časih čedalje bolj množijo in razvijajo. Zavest, da je treba za čebelarstvo „z zedinjenimi močmi" delati; spoznanje, da moramo skušnje drugi drugemu na-znanovati, ter z dobrim svetom pomagati, je društva in skušene čebelarje v raznih in mnogih deželah soznanilo in zedinilo, ter tudi čebelarstvo tako povzdignilo, da smemo reči: „napreduje — cvetč."
Vendar po vseh deželah ni tako; tu in tam se za čebelarstvo nikdo več ne zmeni, še manj pa za umno čebelarstvo. Res, da vse dežele niso vse enako pripravne za čebelarstvo; vremenski spremeni, rodovitnost kraja čebelarstvo pospešuje ali zadržuje, vendar, kakor se z živinorejo povsod pečajo, da-si tudi vsi kraji niso enako ugodni, tako bi se lahko tudi za čebelarstvo povsod nekaj storilo. Gotovo pa je, da so nizi, južni kraji bolj ugodni za čebelarstvo, kakor visi, severni. To so spoznali tudi naši spredniki.
Čebelarjev je bilo v prvih stoletjih največ le po južni Evropj, po Francoskem, Laškem itd. tje do srede Nemčije. Čebelarji starega časa, ali bolj prav, spodre-zovalci večidel niso samo umno čebelarili, ampak najbolj le po medu divjih čebel po duplih in razpoklinah sledili, ter ga spodrezovali. Spoznavali so pa vendar čedalje bolj imenitnost in korist čebelarstva, ter so si tudi prizadevali čebelam delo polajševati in pospeševati. Se ve, da v enem stoletji dostikrat ni bilo toliko napredka, ko zdaj v desetih letih. Z medom in voskom so ljudje od nekdaj kupčevali. Nekaj kupčija, nekaj potreba je razumne može učila čebele opazovati, ter po spoznanji njih lastnost, njih delovanja sostaviti poglavitna vodila, po katerih naj bi se s čebelo ravnalo, da bbroduje človeštvu največi dobiček, ter potrebi in kupčiji zadostuje —- z besedo:  začelo  se je  umno čebela-
riti. Nasledek je bil nepričakovano ugoden, nabralo se je medu in voska z malim trudom veliko več, kakor popred in marsikateri čebelarji so se v kratkem dobro opomogli. Take skušnje so vabile k posnemanju in mar-sikteri čebelarji so se v kratkem dobro opomogli. Take skušnje so vabile k posnemanju in marsikje so se za umno čebelarstvo tako vneli, da so skušali drug dru-zega prekositi. Kakor velja od sadjereje prislovica: „V vsaki kotiček vsadi drev6, — Snaž' ga, mu prilivaj, vrnil ti bo", tako si je tudi prislovica čebelarska veljavo privojskovala: „V kotiček vsak' postavi si panj — Pridnim dal bo Bog svoj blagoslov zanj".
Že pred so bili spodrezovalci dostikrat zelo pre-iožni, na njih mesto stopivši umni čebelarji imajo tudi zdaj obilniše dohodke memo druzih ljudi. Se vč da, vsaki čebelar ne obogati, tudi pridelki in dohodki čebelarstva so po letinah razni, pa tako je tudi pri vsakem stanu in vsakem delovanji. Dohodki pri čebelarstvu so se pa posebno zboljšali, odkar je priprost mož s svojim vednim trudom — opazovanjem in skušanjem blage živalice čebelarjem popolno v oblast izročil. To je storil fajmošter Dr. Dzierzon z znajdbo premakljivih satovnikov in pripravniših panjev. Njegove zasluge za čebelarstvo bodo najbrž potomci (naši mlajši in nasledniki) bolj spoznali kakor mi.
K povzdigi čebelarstva, tedaj tudi k blagostanju, je veliko pripomoglo vpeljevanje raznih čebelnih plemen. Kakor si umni gospodarji dandanašnji veliko prizadevajo, živinorejo z združenjem žlahtnih plemen povzdigniti , ter si tako sčasoma boljšo živino prirediti, tako so tudi čebelarji enako potrebo kmalu spoznali. Tudi v tej reči ima Dzierzon veliko zaslug, ker on je prvi laško čebelo pri nas vdomačil. Enake zasluge za Nemško ima v novejših časih baron Rothschutz, ki nas je s Kranjsko čebelo seznanil. Vsi, kateri so s tema dvema plemenoma kaj poskušali, spoznajo dobroto plemen za napredek čebelarstva, ter so možema srčno hvaležni. Pisatelj tega uka (Klimke) je bil vkljub nasprotovanju starih čebelarjev eden prvih, kateri je priporočal in si prizadeval Kranjsko čebelo po severni Nemčiji vpeljati in vdomačiti. In do zdaj — mu še ni bilo žal za trud in prizadevanje! V svojih Dzierzonovih panjih nimam več ko le še dvoje čebelnih družinic severne, črne, 25 pa Kranjske čebele; moram reči, da do zdaj so mi le veselje delale. Po Kranjski čebeli se čebelnjak naglo napolni, medli pa zgodnji roji nič manj ne nanašajo, kakor panjovi severne, črne čebele, kateri niso nobenega roja dali.    Upam, da se bo dober vspeh
in nasledek vpeljane Kranjske Čebele povsod potrdil in se tudi čedalje bolj zasluge mož spoznovale, kateri se za povzdigo in napredek čebelarstva tolikanj trudijo ; njim pa bo zavest dobrega dela najboljše plačilo.
Vsem čebelarjem, ali takim, kateri hočejo biti, prav srčno kličem v spomin in premislik glasilko Kranjskega čebelarskega društva:
„Delaj, nabiraj, pomnožuj."
Iz „Slov. Čebele".
-----376    -----