LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 171
Franc Križnar
Anton Dolinar (1894–1953)
120-letnica rojstva in 60-letnica smrti
Izvleček
Duhovnik, muzikolog, skladatelj, urednik in dirigent dr. Anton Dolinar je bil rojen 
na Trati pri Gorenji vas v Poljanski dolini (13. 1. 1894). Po maturi na Škofijski 
klasični gimnaziji v Ljubljani (1913) se je vpisal na ljubljansko Bogoslovje in bil 8. 
6. 1917 posvečen. Leta 1923 je na Dunaju diplomiral iz cerkvene glasbe in 1927 
promoviral na tamkajšnji Filozofski fakulteti (Guido Adler). Najprej je bil kaplan, 
nato pa (prvi) glasbeni urednik na novo ustanovljenem Radiu Ljubljana. Do konca 
2. svetovne vojne je bil še dirigent pevskega glasbenega društva Ljubljana (PGD), 
leta 1945 pa je prek Merana emigriral v ZDA. Doma je poučeval glasbeno estetiko 
in objavljal v revijah Pevec (urednik), Zbori in Cerkveni glasbenik. Komponiral je 
krajše zborovske skladbe, večinoma nabožne vsebine. Umrl je v prometni nesreči  
v St. Yates Centre (Kansas, ZDA), 1. 8. 1953, pokopan pa je pri sv. Štefanu v škofiji 
St. Cloud v Minnesoti. 
Abstract
Anton Dolinar (1894–1953) 
The 120th anniversary of his birth and 60th anniversary of his death
The priest, musicologist, composer, editor and conductor, (Dr.) Anton Dolinar, was 
born in Trata by Gorenja vas in Poljane Valley (13. 1. 1894). After matriculating 
from primary school and the Diocesan Classical Gymnasium in Ljubljana (1913), 
he enrolled at the Ljubljana Faculty of Theology, where he was ordained (8. 6. 1917). 
In 1923, he earned a degree in church music in Vienna and in 1927 was awarded a 
doctorate by the Faculty of Arts (Vienna; Guido Adler). He was first chaplain and 
then (the first) music editor at the newly founded Radio Ljubljana. By the end of the 
Second Word War, he was the conductor of the Choral and Musical Society Ljubljana. 
In 1945, he emigrated via Merano to the USA. At home, he had taught the aesthetics 
of music and published in periodical magazines Pevec/The Singer (editor), Zbori/
The Choirs and Cerkveni glasbenik/The Church Musician. He composed shorter 
choral pieces, most of them with a religious content. He died in a traffic accident  
in the USA in Yates Centre (Kansas, USA), 1. 8. 1953 and was buried at St. Stephen 
in the Diocese of St. Cloud in Minnesota.

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 172
Uvod – življenje in delo 
Duhovnik,	 slovenski	 glasbenik,	 muzikolog,	 dirigent	 in	 skladatelj	 dr.	 Anton	
Dolinar	 je	 bil	 po	 navedbah	 dosegljive	 dokumentacije
1
	 rojen	 in	 krščen	 za	 Antona	
Puščavnika	 13.	 1.	 1894,	 na	 Trati	 št.	 9,
2
	 kot	 zakonski	 sin	 očeta	 Gregorja	 Dolinarja	 in	
matere	 Terezije	 Dolinar,	 roj.	 Bernik.			
1 Izpisek iz rojstne - krstne matične knjige za župnijo Mučeništva sv. Janeza Krstnika na Trati (Gorenja 
vas; 1894; hrani NŠAL: 5. knj., str. 90–91) in Križnar, Dvoje obletnic rojstev glasbenikov …, str. 269.
2 Po informaciji aktualnega župnika v župniji Trata - Gorenja vas (g. Gregorja Luštreka, 25. 7. 
2013) je ta podatek napačen, saj je le-to takrat predstavljalo nekdanje (staro) župnišče, ki pa še 
stoji. Ker pa se je medtem izvedel Antonov nadimek (Jernejčev), je to moralo biti na Trati št. 52 
ali/in 104 (?).
 Isti oziroma napačni podatek stoji tudi v Izpisku iz matičnega registra o rojstvu (izdala UE 
Škofja Loka, 10. 5. 2010; iz arhiva J. Dolinarja, v Goričanah 26a pri Medvodah; avtor hrani nje-
govo fotokopijo). 
 Naknadna poizvedba oziroma informacija avtorju (G. Luštrek, 3. 9. 2014) je potrdila prvo tezo, 
da je bil A. Dolinar res rojen na prvotno ugotovljenem naslovu, v hiši nekdanjega (takratnega) 
župnišča, saj je bila njegova mati gospodinja takratnemu župniku.
Rojstna	 in	 krstna	 knjiga	 župnije	 sv.	 Janeza	 Krstnika	 na	 Trati	 (Gorenja	 vas),	 str.	 90–91,	
pod	 zap.	 št.	 6	 je	 vpisan	 Anton	 Puščavnik	 Dolinar	 (1894).	 (hrani: NŠAL 5, fragment)

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 173
Kje	 je	 pričel	 s	 šolanjem	 ni	 znano,	 zagotovo	 nekje	 med	 rodno	 Trato,	 bližnjo	
Škofjo	 Loko;
3
	 najdemo	 ga	 šele	 v	 gimnaziji	 v	 Šentvidu	 nad	 Ljubljano.
4
	 Med	 leti	
1909–1913	 je	 torej	 obiskoval	 gimnazijo	 v	 Škofovih	 zavodih	 in	 se	 nato	 po	 maturi	
(1913)	 vpisal	 na	 ljubljansko	 Teološko fakulteto	 oziroma	 Bogoslovje	 (1913–1917).	
Iz	tega	obdobja	izvirajo	tudi	prvi	podatki	o	njegovem	glasbenem	šolanju.
5
	V	
mašnika	 je	 bil	 posvečen	 8.	 6.	 1917,	 potem	 pa	 je	 bil	 eno	 leto	 kaplan	 v	 Starem	 trgu	
3 E. Škulj navaja npr., da je  «[…] po končani osnovni šoli v domačem mestu (Škofji Loki ?) šolanje 
nadaljeval […].« (Škulj, Anton Dolinar (1894–1953), Ob petdesetletnici smrti, str.10) in isti,  «[…] 
po osnovni šoli v domačem mestu /Škofji Loki, op. F. K./ študiral […].« (Škulj, Leksikon 
cerkvenih glasbenikov, 2005, str. 68). 
4 O tem, torej o prvem Antonovem šolanju, molči tudi župnijska kronika, ki jo hrani ž. u. na Trati 
- Gorenji vasi (inf. G. Luštrek; elektronsko pismo avtorju - FK z dne 25. 7. 2013 - hrani avtor), tudi 
z vsemi dodatnimi vpisi oziroma dopisi skupaj, vse do Antonove (prezgodnje) smrti v ZDA 
(1./3. avgust 1953).
5 »[…] saj se je prav v gimnazijskih letih (torej 1913–1917) začel privatno seznanjati z glasbo. Med 
počitnicami je bival pri svojem stricu [duhovniku, pisatelju in skladatelju Francu] Berniku 
[1870–1948], župniku v Domžalah, ki je bil mojster v klavirski igri. Dolinar je tu začel vaditi 
klavir. V Šentvidu pa se je pri [Vojtehu] Hybašku [1873–1948] učil violino in (violončelo), pri 
[Stanku] Premrlu [1880–1956] pa klavir in orgle, pozneje tudi harmonijo […].« (Trobina, 
Slovenski cerkveni skladatelji, str. 176).
Vpis	 A.	 Dolinarja	 v	 Kroniko	 župnijskega	 urada	 sv.	 Janeza	 Krstnika	 Trata	 -	 Gorenja	 vas.

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 174
ob	 Kolpi
6
	 pri	 Črnomlju	 (avg.	 1917–1918),	 bil	 v	 letih	 1918–1921	 na	 Jesenicah,	 kjer	
je	 v	 Delavskem	 društvu	 vodil	 tudi	 petje	 in	 godbo	 na	 pihala.				
V	 tem	 času	 ga	 je	 ljubljanski	 škof	 Anton	 Bonaventura	 Jeglič
7
	 predvidel	 za	 pro-
fesorja	 glasbe	 na	 Škofijski	 klasični	 gimnaziji	 v	 Ljubljani.
8
	 Zato	 je	 leta	 1921	 odšel	 na	
Dunaj,	 kjer	 je	 na	 Glasbenem	 konservatoriju	 –	 Akademiji	 za	 glasbo	 in	 upodabljajo-
čo	 umetnost	 študiral	 cerkveno	 glasbo	 (dipl.	 1923)	 in	 glasbeno	 znanost	 (pri	 Guidu	
Adlerju,
9
	 na	 dunajski	 Filozofski	 fakulteti).	 Ko	 se	 je	 Dolinar	 vrnil	 v	 Ljubljano,	 je	
škofu	(A.	B.	Jegliču)	povedal,	da	ne	čuti	veselja	do	pedagoškega	dela.
10
	V	
Cerkvenem glasbeniku,	Zborih	in	Pevcu	(kjer	je	bil	tudi	urednik	po	Francu	
Kimovcu),	 je	 pisal	 in	 objavljal	 strokovne	 članke	 in	 glasbene	 kritike.	 Med	 drugim	
so	 to	 naslovi	 (razprav):	 Iz uvoda k razpravi: Cerkveni toni v večglasju,
11
	 Iz glas-
benega razvoja,
12
	Na pragu novejše glasbe,
13
	Z godovina katoliške cerkvene 
glasbe,
14
	 K vprašanju cerkvenosti cerkvene glasbe,
15
	 Pregled slovenske cerkvene 
glasbe
16
	 idr.	 Uspešno	 se	 je	 uveljavil	 tudi	 kot	 skladatelj,	 večinoma	 za	 cerkvene	
6 Nav. delo.
7 (1851–1937), ki je bil mdr. tudi politik (v: leksika).
8 Prim. Škulj, prav tam.
9 Guido Adler (1856–1941) je bil ugleden avstrijski muzikolog in univ. prof. na Dunaju in v Pragi. 
Sodi med najpomembnejše muzikologe svojega časa in prostora, saj je prav po njegovi zaslugi 
ta znanstvena disciplina oziroma veda zrasla v sodobno, sistematično disciplino. Njegovi 
učenci so bili tudi Arnold Schönberg, Anton von Webern, Egon Wellesz idr. (Adlerja omenjamo 
zato, ker bomo iz kasnejšega študija A. Dolinarja na Dunaju spoznali, da je pri tem uglednem 
in enem prvih evropskih glasbenih znanstvenikov doktoriral tudi »naš« A. Dolinar!). 
10 Prim. Škulj, prav tam.
11 CG, 53, 1930, št. 1–2, str. 1–3, prav tam, št. 3–4, str. 33–35, prav tam, št. 5–6, str. 65–68, prav tam, 
št. 7–8, str. 97–100, prav tam, št. 9–10, str. 129–133, prav tam, št. 11–12, str. 169–172. 
12 CG, 55, 1932, št. 1–2, str. 14–17, prav tam, št. 3–4, str. 50–53, prav tam, št. 7–8, str. 113–115. 
13 CG, 56, 1933, št. 1–2, str. 9–11, prav tam, št. 3–4, str. 35–37, prav tam, št. 5–6, str. 76–80, prav tam, 
št. 9–10, str. 132–135, prav tam, št. 11–12, str. 172–174.
14 CG, 57, 1934, št. 1–2, str. 14–17, prav tam, št. 3–4, str. 42–45, prav tam, št. 5–6, str. 74–77, prav tam, 
št. 9–10, str. 139–142; 
 CG, 58, 1935, št. 1–2, str. 12–15, prav tam, št. 3–4, str. 45–48, prav tam, št. 5–6, str. 76–78, prav 
tam, št. 7–8, str. 100–102, prav tam, št. 9–10, str. 131–134, prav tam, št. 11–12, str. 163–166;
 CG, 59, 1936, št. 1–2, str. 1–5, prav tam, št. 3–4, str. 33–36, prav tam, št. 7–8, str. 100–102, prav 
tam, št. 11–12, str. 167–171;
  CG, 60, 1937, št. 1–2, str. 2–5, prav tam, št. 3–4, str. 34–38, prav tam, št. 7–8, str. 114–116, prav tam, 
št. 11–12, str. 179–182;
 CG, 61, 1938, št. 1–2, str. 9–12, prav tam, št. 3–4, str. 33–36.
 (Ponatis iz CG je izšel v Ljubljani, 1938, založilo Cecilijno društvo v Ljubljani, spisala dr. Josip 
Mantuani in dr. Anton Dolinar, 129 str.). 
15 CG, 61, 1938, št. 5–6,  str. 65–68 (I.) in prav tam, št. 7–8, str. 103–105 (II.).
16 CG, 63, 1940, št. 1–2, str. 1–3 (1.), prav tam, št. 3–4, str. 33–36 (2.), prav tam, št. 7–8, str. 97–101 
(3.), prav tam, št. 9–10, str. 129–132 (4.), prav tam, št. 11–12, str. 165–168 (5.);
 CG, 64, 1941, št. 1–2, str. 8–11 (6.), prav tam, št. 3–4, str. 33–36 (7.), prav tam, št. 7–9, str. 85–92 

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 175
zbore.	 Kot	 kaplan	 je	 služ-
boval	 v	 Tržiču,	 od	 20.	 11.	
1924	 do	 1926.	 5.	 5.	 1926	
ponovno	 odide	 na	 Dunaj,	
kjer	 je	 nadaljeval	 že	 zače-
te	 glasbene	 znanstvene	
študije	in	tam	doktoriral	
1927	 z	 disertacijo	 iz	
filozofije,
17
	 z	 naslovom	
Die Behandlung der 
Kirchentöne bei Pale-
strina/Obravnava	 cer-
kvenih tonov pri Pale-
strini.  
	 Vrnil	 se	 je	 domov	 in	
bil	 kaplan	 v	 Borovnici,	 od	
septembra	 1926	 do	 1927,	
od	4.	2.	1927	pa	kaplan	
pri	 sv.	 Jakobu	 v	 Ljubljani.	
V	tem	času	je	na	ženski	
realni	 gimnaziji	 v	 Ljubljani	
poučeval	verouk	in	glas-
bo	 (do	 pred	 majem	 1927,	
ko	 je	 spet	 odšel	 na	 Dunaj	
?),	in	sicer	do	januarja	
1928.	 Odtlej	 (1926)	 je	
tudi	poučeval	verouk	na	
ljubljanskem	 liceju	 (tj.	 na	
prvi	 ljubljanski	 visoki	
šoli)	 in	 vodil	 ženski	 pev-
ski	zbor	ljubljanske	žen-
ske	 realne	 gimnazije	 	
(8.), prav tam, št. 10–12, str. 105–108 (9.);
 CG, 65, 1942, št. 1–3, str. 6–7 (10.), prav tam, št. 4–5, str. 17–22 (11.), prav tam št. 6–8, str. 37–39 
(12.), prav tam, št. 9–10, str. 57–60 (13.), prav tam, št. 11–12, str. 11–12, str. 77–81 (14.);
 CG, 66, 1943, št. 1–3, str. 1–4 (15.), prav tam, št. 4–5, str. 17–21 (16.), prav tam, št. 6–8, str. 37–41 
(17.), prav tam, št. 9–10, str. 58–63 (18.), prav tam, št. 11–12, str. 73–77 (19.);
 CG, 67, 1944, št. 1–3, str. 1–6 (20.), prav tam, št. 4–5, str. 21–25 (21.), prav tam, št. 6–8, str. 41–45 
(22.), prav tam, št. 9–10, str. 62–67 (23.);
 CG, 68, 1945 (brez št.: za 1. četrtletje), str. 4–6 (24.-nedokončano).
17 Mihevc, str. 17.
Delni	 rodovnik	 (fragment)	 A.	 Dolinarja.	
(za	 Slovensko rodoslovno društvo izdelal	 Peter	 Hawlina)

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 176
(ženskega	liceja),
18
	bil	tudi	predavatelj	
glasbene	 estetike	 na	 ljubljanskem	 (glas-
benem)	 Konservatoriju,	 pevovodja	 (zbo-
rovodja)	 Pevskega	 in	 glasbenega	 društva	
–	 zbora	 Ljubljana	 (prevzel	 ga	 je	 spet	 za	
Francem	 Kimovcem)	 in	 ljubljanske	
Glasbene	 matice,	 hkrati	 pa	 je	 deloval	 na	
Radiu	 Ljubljana	 (»Kukavica«),	 kjer	 je	 bil	
vse	 do	 leta	 1945	 (9.	 5.	 1945	 ?)	 verski	 glas-
beni	referent	–	urednik;	tu	je	kot	diri-
gent	 vodil	 tudi	 radijski	 pevski	 zbor,	 bil	 je	
urednik	Pevčeve pesmarice	in	predse-
dnik	 Pevske	 zveze.
19
		
	 Leta	 1945	 je	 odšel	 v	 tujino:	 s	 kole-
som	 iz	 Ljubljane,	 prek	 Goričan	 pri	
Medvodah
20
	 v	 italijanski	 Merano
21
	 (pred	
9.	5.	1945);	Zagotovo	je	bilo	to	5.	5.	
(1945).
22
	 Tam	 je	 živel	 v	 konviktu,	 tj.	 zavo-
du	 z	 vso	 oskrbo	 (za	 študente	 teologije)	
Englische	 Fraulein.	 Z	 domačimi	 v	
Sloveniji	si	 je	dopisoval,	s	 tem	da	se	je	
zaradi	 konspiracije,	 tj.	 molčečnosti	 oziro-
ma	 stroge	 zaupnosti	 podpisoval	 in	 naslavljal	 s	 psevdonimom	 Martha	 Exner	 (na	
naslovu	 Via	 Porticci	 111,	 I-39012	 Merano/Italia).	 Tam	 je	 ostal	 vse	 do	 leta	 1947.
23
	 Še	
drugi	 podatek	 govori,	 da	 naj	 bi	 ostal	 do	 leta	 1948,	 o	 čemer	 priča	 slika	 parnika	
Motonave	 Vulcania	 (italijanska	 motorna	 ladja),	 ki	 jo	 je	 A.	 Dolinar	 poslal	 18.	 7.	
1948	 iz	 Genove,	 na	 začetku	 poti	 v	 New	 York;
24
	 v	 ZDA	 je	 prišel	 15.	 8.	 1948.	 V	 letih	
1948–1951	naj	bi	bil	po	enem	od	dokumentov	najprej	v	Breckenridgeu.
25
	
Tedanjemu	škofu	v	St.	Cloudu	dr.	Josephu	Buschu	se	je	javil	šele	kasneje.
26
	 	
18 Brojan, str. 56.
19 Mihevc, prav tam.
20 Izjava Antonovega nečaka Janeza Dolinarja, Goričane 26a, Medvode.
21 Merano je italijansko mesto na Južnem Tirolskem in glavno mesto upravne skupnosti 
Meranske. Prebivalci večinoma govorijo nemško, italijansko in ladinsko (leta 2004 je imelo 
okoli 35 000 prebivalcev, od tega le 7,2 % tujcev; v.: Wikipedija, 23. 7. 2014).
22 Vsaj tako priča tekst n. n. avtorja (v slov. jeziku), ki je izšel kot nekakšen nekrolog za pokojnim 
A. Dolinarjem v ZDA (avtor hrani fotokopijo te objave, iz arhiva J. Dolinarja).
23 Ustna izjava Vide Bajželj, roj. Dolinar, ene od Dolinarjevih nečakinj (dne 14. 12. 2013).
24 Slika last V. Bajželj in njena ustna izjava, prav tam.
25 Prim. pismo (s kuverto, datirano: 30. 4. 1951) nečakinji Vidi Dolinar (danes Bajželj) na njen 
takratni naslov Spodnje Goričane št. 25, Medvode in njena (dodatna ustna) izjava (prav tam). 
26 Za Dolinarjevo zadržanje v tem času ni nikakršnih (evropskih) podatkov!
Karikatura	 A.	 Dolinarja	 (risba:	 Slavko	 Pengov;	
Radio	 Ljubljana,	 10,	 1938,	 št.	 53,	 25.	 12.	 1938,	 str.	 5)

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 177
V	St.	Cloudu,	v	župnijski	cerkvi	sv.	Marije	(na	25.-8.	Aveniji	So.,	St.	Cloude	
Minnestota,	 56301,	 ZDA)	 je	 najprej	 deloval	 kot	 kaplan,
27
	 potem	 pa	 je	 bil	 preme-
ščen	 za	 duhovnika	 v	 bolnišnico	 sv.	 Frančiška	 (St.	 Francis	 Hospital)	 v	 Breckenridge	
(2400	St.	Francis	Drive,	Breckenridge,	MN	56520/Minnesota,	ZDA).
28
	Tam,	v	
Yates	 Centre	 (Kansas,	 ZDA),	 se	 je	 okrog	 300	 milj	 (cca.	 480	 km)	 od	 svojega	 zadnje-
ga	 »ameriškega«	 doma
29
	 1.	 8.	 1953	 smrtno	 ponesrečil;	 umrl
30
	 »[…]zaradi	 emboliz-
ma	 na	 glavi,	 ki	 se	 je	 zgodil	 pri	 prometni	 nesreči	 […].«
31
	 Pokopali	 so	 ga	 5.	 5.	 1953,	
27 Iz pisma Boba (tj. Roberta) Harrena Janezu Dolinarju v Goričanah pri Medvodah, 22. maj 
2010/4. 7. 2010; kopijo hrani avtor).
28 Prav tam in že omenjena objava (gl. op. 22).
29 Pismo Rev. Roberta C. Harrena, J. C. D. avtorju (19. 12. 2013, original hrani avtor).
30 Ustna izjava V. Bajželj, prav tam.
31 Prim. pismo Roberta C. Harrena Janezu Dolinarju (29. 1. 2009; kopijo hrani avtor!). 
Dvoje	 spominskih	 obeležij	 A.	 Dolinarja	 v	 ZDA,	 	
na	 pokopališču	 župnijske	 cerkve	 sv.	 Štefana	 	
v	 Minnesoti.	 (foto: R. C. Harren, 2013, 
z osebnim dovoljenjem za objavo)
Na	 spomeniku	 rodbine	 Dolinar	 na	 Trati	 -	
Gorenji	 vasi	 je	 vklesano	 tudi	 ime	 dr.	 A.	
Dolinarja.	 Vida	 Bajželj	 je	 opozorila,	 da	 je	
vklesan	 nepravilni	 kraj	 smrti;	 pravilno	
je	 kot	 zgoraj:	 St.	 Cloud;	 ustna	 izjava,	 14.	 12.	
2013,	 v	 Kranju.	 (foto: F. Križnar, 2013)

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 178
pri	 Sv.	 Štefanu	 v	 škofiji	 St.	 Cloud	 v	 Minnesoti.
32
	
Pogrebno	 peto
33
	 sveto	 mašo,	 ki	 je	 bila	 pontifi-
kalna,	 tj.	 škofovska,	 je	 vodil	 dr.	 Gregorij	
Rožman,	 ljubljanski	 škof	 v	 izgnanstvu.
34
				
Poleg	 tega	 pa	 obstaja	 še	 spominsko	 obe-
ležje	 na	 pokopališču	 župnijske	 cerkve	
Mučeništva	sv.	Janeza	Krstnika	na	Trati	-	
Gorenji	 vasi	 v	 Poljanski	 dolini,	 kjer	 je	
Dolinarjevo	ime	dala	vpisati	nečakinja	Jelka	
Dolinar.
35
		 Zanimivo	 je	 tudi	 to,	 da	 ga	 npr.	 (slo-
venski)	 slikar	 Saša	 Šantel
36
	 kljub	 narejenemu	
portretu
37
	 ni	 uvrstil	 med	 polpreteklo	 sloven-
sko	 glasbeno	 ustvarjalno	 elito.		
Anton	 Dolinar	 je	 omenjen	 tudi	 v	 knjigi	
Škofja Loka in njen okraj v luči gospodar-
skih in kulturnih prizadevanj, 1936,	 ki	 sta	 jo	
uredila	 France	 Planina	 in	 Rudolf	 Andrejka.
38
	 Še	
posebej	pa	so	se	Dolinarja	spomnili	njegovi	
ameriški	 Slovenci	 v	 enem	 od	 redkih	 takratnih	
slovenskih	 glasil,	 ki	 so	 izhajala	 v	 ZDA
39
	 in	 ga	
označili	 za	 »Rev.
40
 dr. Antona Dolinarja, ki je 
prišel v Združene države ameriške pred nekaj 
leti …[…].«
32 Nav. delo.
33 Ob tej priložnosti so po ameriških podatkih izvedli Rekvijem (?).
34 Cerkveni dostojanstvenik in duhovnik, nazadnje ljubljanski škof (1883–1959). Od maja 1945 
najprej v Avstriji in Švici, od 1948 v ZDA (v: leksika!).
35 Por. Premru.
36 Pa še grafik, ilustrator in glasbenik (1883–1945; v: leksika).
37 Kuret & Koršič, Slovenski skladatelji v portretih Saše Šantla, 2005 in njegova oljna podoba v 
Osterčevi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani, 1936 (v: Šantel, Koncil slovenske glasbe - 
Slovenski skladatelji, zgibanka Glasbene matice Ljubljana, 2005).
38 Križnar, Dvoje obletnic rojstev glasbenikov, (v: LR, 41, 1994, str. 265, 268).
39 Ave Maria, Koledar 1954, 41, 1954, ur. in izd. Slovenski frančiškani na ameriških Brezjah, 
Lemont, Illinois, tiskarna Ave Maria Lemont, Ill., str. 148–49 v kratkem predstavijo (takrat že 
pokojnega) A. Dolinarja.
 »[…] V stari domovini je služboval v Ljubljani kot katehet, učitelj petja in pevovodja pevskega 
zbora ‘Ljubljana’. Največ sil pa je posvetil ljubljanski radijski postaji, kjer je bil verski glasbeni 
referent. Bil je nadarjen glasbenik in je dovršil z odličnim uspehom dunajski konservatorij.  
V Ameriki je našel mesto kaplana v bolnišnici St. Francis Hospital, Breckenridge, Minn. Od tam 
smo sprejeli žalostno novico, da se je dne 1. avgusta 1953 z avtomobilom smrtno ponesrečil. 
Naj v miru počiva […].»
40 Reverend je naziv za duhovnika (iz lat. reverendus = častiti), kar pa je tudi vsak pridigar.
A.	 Dolinar	 v	 upodobitvi	 Saše	 Šantla	 (pred	
1936)	 za	 veliko	 oljno	 sliko	 Slovenski 
skladatelji – Koncil slovenske glasbe	
(Osterčeva dvorana Slovenske filharmonije  
v	 Ljubljani),	 kamor	 pa	 potem	 ni	 bil	 uvrščen.	
(vir: Marija Mihevc, Portreti skladateljev Saše 
Šantla/Saša Šantel and his Portraits of Compo- 
sers, Radovljica: Didakta, 2005, str. 16)

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 179
Profesorski ceh v Škofji Loki
Antona	 Dolinarja	 najdemo	 tudi	 med	 člani	 Profesorskega	 ceha	 v	 Škofji	 Loki.
41
	 	 	
Ne	 moremo	 sicer	 ugotoviti,	 zakaj	 je	 sodeloval	 le	 na	 treh	 od	 vsega	 13	 sestankov	
(1934,	 1937	 in	 1938),	 saj	 je	 bil	 v	 tem	 času	 v	 Ljubljani	 (razen	 morda	 tistih	 nekaj	 let,	
ko	 je	 bil	 na	 študijih	 v	 tujini);	 o	 tem	 priča	 tudi	 adresar,	 kamor	 so	 iz	 Škofje	 Loke	
pošiljali	 (po)vabila,	 zapisnike,	 fotografije	 in	 druge	 (vmesne)	 novice:	 Ljubljana,	
Miklošičeva	 7.
42
	
41 Gre za neformalno združbo (škofje)loških intelektualcev, saj gre bolj ali ne za šaljivo ime, kot 
so se imenovali škofjeloški profesorji na rednih 13 počitniških sestankih v letih 1929–1942.  
Iz njega je najprej zraslo Muzejsko društvo Škofja Loka (1937) in (današnji) Loški muzej (1939). 
V: Dolenec, Profesorski ceh v Škofji Loki,  str. 72–77).  
42 Kroniko sestankov Loških profesorjev 1930–1965 hrani SI ZAL, ŠKL 259, Muzejsko društvo 
Škofja Loka 1930–2009, TE1 AE8 (6054) Profesorski ceh.
Profesorski	 ceh	 (1938)	 v	 (Škofji)	 Loki,	 tudi	 z	 A.	 Dolinarjem:	 22.	 8.	 1938,	 v	 Vincarjih,	 pred	 gostilno	
»Pri	 Balantu«.	 Sedijo	 v	 1.	 vrsti,	 od	 leve	 proti	 desni:	 dr.	 Jože	 Demšar,	 Marijan	 Ažbe,	 Marija	 Strauss	 Šmid,	
Ivan	 Dolenec	 in	 Franc	 Alič;	 stojijo	 v	 2.	 vrsti,	 od	 leve	 proti	 desni:	 France	 Planina,	 dr.	 Martin	 Gorjanec,	
dr.	 Peter	 Eržen,	 Franc	 Jesenovec,	 Pavle	 Sušnik,	 Ivan	 Molinaro,	 dr.	 Maks	 Miklavčič,	 Franc	 Čemažar,	
Franc	 Košir,	 (»črni	 Ločan«),	 dr.	 Anton	Dolinar,	 Alojz	 Bertoncelj,	 dr.	 Pavle	 Blaznik,	 dr.	 Anton	 Polenec	
in	 dr.	 France	 Koblar;	 (popis	 v	 Dnevniku	 I.	 Dolenca;	 v:	 ZAL-ŠKL;	 avtor	 fotografije	 n.	 n.).	
(orig. fotografija je iz fonda – map A. Dolinarja v GZ NUK v Ljubljani)

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 180
Morda	 med	 vsemi	 ni	 imel	 analognega	 sogovorca,	 somišljenika	 …?
43
	 Ali	 so	 bili	
morda	 že	 takrat	 glasba	 in	 glasbeni	 rokopisi,	 tiski	 idr.	 bibliografsko	 tako	 nezanimi-
vi	 in	 morda	 celo	 problematični,	 da	 se	 jih	 takrat	 (v	 času	 med	 obema	 vojnama	
1918–1941)	 ni	 dalo	 uvrstiti	 med	 preostala	 dela	 oziroma	 dosežke	 Profesorskega	
ceha	 v	 Škofji	 Loki?
Glasbeno delo
Na	 podlagi	 glasbenega	 opusa	 bomo	 skušali	 ovrednoti	 Dolinarjeve	 dosežke	
na	 vseh	 tistih	 področjih,	 ki	 so	 ga	 kot	 duhovnika,	 glasbenika:	 muzikologa,	 dirigen-
ta	 in	 skladatelja	 najbolj	 zaznamovala.	 Seveda	 je	 v	 tem	 kot	 prvi	 tovrstni	 glasbeno-
-omikani	 pedagog,	 umetnik	 in	 znanstvenik	 daleč	 presegel	 lokalne	 škofjeloške	 kot	
tudi	 slovenske	 in	 morda	 celo	 evropske	 okvire.	 Žal	 za	 njegovo	 kratko	 bivanje	 in	
delovanje	 najprej	 v	 Italiji	 in	 (do)končno	 še	 v	 ZDA	 nimamo	 skoraj	 nobenih	 podat-
kov.	 To	 bi	 lahko	 A.	 Dolinarja	 in	 njegovo	 delo	 uvrstilo	 morda	 celo	 v	 svetovne	 okvi-
re.	 Zato	 si	 najprej	 oglejmo	 popis	 vseh	 dosegljivih	 Dolinarjevih	 del,	 ohranjenih	 v	
rokopisu	 ali/in	 tisku.
44
	
BIBLIOGRAFIJA DEL
Cerkvena, duhovna dela
Maše:
Maša za mešani zbor in orgle : Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Benedictus, Agnus /Dei/. Rokopis. 
NUK, Glasbena zbirka.
Mešani zbori (a cappella):
Brezmadežni. Besedilo: Pelikan. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Egiptovska pesem. Besedilo: Silvin Sardenko. Ciklostil - šapirograf in PGD Ljubljana. Rokopis. 
NUK, Glasbena zbirka.
Jožefova pesem. Ciklostil - šapirograf in PGD Ljubljana. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Mašna. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Romarska. Besedilo: Ivan Sadar. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Tantum ergo. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Veselo hitimo. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
V tabernaklju tihem. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Zberi, zemlja, bisere. Rokopis partiture in PGD Ljubljana. NUK, Glasbena zbirka.
Zdrava Marija. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Zdrava Milostna. Rokopis in PGD Ljubljana. NUK, Glasbena zbirka.
Zvezda v temni noči. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
43 O tem priča tudi delo Publikacije članov Profesorskega ceha in Muzejskega društva v Škofji 
Loki v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka, kjer  niti enega prispevka oziroma opusa »našega« 
A.Dolinarja.
44 Fond Antona Dolinarja v GZ NUK.

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 181
Mešani zbor z orglami:
Ave Maria : za mešani zbor in orgle. Cerkveni glasbenik 47, Ljubljana : Družina, 1924, št. 5–6, 
[str. ?].
Božansko srce : za mešani zbor in orgle. Besedilo: M. Elizabeta. Cerkveni glasbenik 54, 
Ljubljana : Družina, 1931, št. 7–8, [str. ?]. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka. 
Božični zvonovi. Mešani zbor in orgle. Besedilo: Matija Škrabec. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Danes odprto je sveto nebo. Cerkveni glasbenik 60, Ljubljana : Družina, 1937, št. 7–8, [str. ?]. 
Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Jezus, ti me vabiš. Gorica 1930.
Kako vesel je bog otrok. Cerkveni glasbenik 56, Ljubljana : Družina, 1933, št. 7–8, [str. ?].
Knežja hči. Cerkveni glasbenik 52, Ljubljana : Družina 1929, št. 5–6, [str. ?].
Kot nekdaj gobavec. Cerkveni glasbenik 55, Ljubljana : Družina, 1932, št. 1–2, [str. ?]. Rokopis 
partiture. NUK, Glasbena zbirka.
K tebi, oče naš dobrotni. Gorica 1929.
Luč življenja. Besedilo: Gregor Mali. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Marijina. Besedilo: Gregor Mali. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka. 
Nagrobnica. 1933
Nagrobnica. 1935.
Ponižna, čista, sveta. Gorica, 1933. PGD Ljubljana.
Prečisti in nedolžni. Cerkveni glasbenik 51, Ljubljana : Družina, 1928, št. 5–6, [str. ?].
Pred tvojo sliko. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka. 
Presvetlo rešnjo kri. Besedilo: Franjo Neubauer. Zbori 7, Ljubljana : Pevsko društvo Ljubljanski 
zvon, 1931, št. 6c, str. 49–52. Rokopis in tisk partiture. NUK, Glasbena zbirka. 
Prošnja. Cerkveni glasbenik 50, Ljubljana : Družina, 1927, št. 9–10, [str. ?]. Partitura tisk. NUK, 
Glasbena zbirka.
Ti sila neizmerna. Gorica 1929.
V Bogu živiš : za zbor, bariton solo in spremljavo. PGD Ljubljana. NUK, Glasbena zbirka.
Veselo pojejo zvonovi. V: Božji spevi, Gorica : Goriška Mohorjeva družba, 1929.
V tabernaklju. Gorica, 1930. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Zberi, zemlja, bisere. Gorica 1933.
Zdrava Marija. Besedilo: ?. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Moški zbori (a cappella):
Na cvetno nedeljo. Besedilo: Mirko Kunčič. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
S cvetlicami Te venčamo : za moški zbor in (prvi) bas solo. (Marijina pesem).Cerkveni glasbe-
nik 40, Ljubljana : Družina, 1917, št. 5–6, str. 17–18.
Spominčice. Besedilo: Simon Gregorčič. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Sv. Cecilija. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Tam, kjer beli so snežniki. (Venček pesmi v osnutku). Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Zaupno, glej, prihajamo. Cerkveni glasbenik 38, Ljubljana : Družina, 1915, št. 12, str. 45.
V Bogu živiš. Ciklostil - šapirograf. NUK, Glasbena zbirka.

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 182
Prva	 stran	 partiture	 Duhovna pesem za	 godbo	 na	 pihala.	 (hrani: Arhiv OSV)

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 183
Otroški zbor:
Hvalite, otroci, gospoda : zbirka otroških pesmi. 1943.
Ženski zbori (a cappella):
Gosposvetski zvon. Besedilo: M. Kragelj. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Mariji pomagaj : za triglasni ženski zbor. Cerkveni glasbenik 52, Ljubljana : Družina, 1929,  
št. 1–2, [str. ?].
Zaupno, glej prihajamo : za 3-glasni ženski zbor. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Zdaj blešče se naši grički. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Godba na pihala (= pihalni orkester)
Duhovna pesem : za godbo na pihala. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka. Tisk (parti in 
partitura): hrani Arhiv OSV.   
Mlada pota : venček slovenskih pesmi za pihalni orkester. Priredil: Filip Bernard (partitura in 
parti). Tisk: hrani Arhiv OSV. 
Komorna in solistična glasba:
Koralna melodija : Largo, za violo in klavir. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
List v album : za klavir solo. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Mariji : za solo sopran in alt in harmonij : ali orgle. Besedilo: Gregor Mali. Rokopis partiture. 
NUK, Glasbena zbirka.
Pogrebna pesem /za 6 trobil/ : 2 rogova, 2 trobenti, 2 pozavni. Priredil: Filip Bernard v 
Ljubljani, 4. 7. 1937. Rokopis partit. in parti. NUK, Glasbena zbirka.
Telovadna vaja za klavir. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Glas in klavir, orgle (samospevi):
Ave Maria za glas in /dva francoska/ rogova. Rokopis parti. NUK, Glasbena zbirka.  
Begunci. Besedilo: J. Lavrenčič. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Dekletova obljuba. Besedilo: Silvan Sardenko. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Iz bosanskega perivoja (vrta, parka)/gre mladenič … Besedilo: Cvetko Golar. Rokopis. NUK, 
Glasbena zbirka.
Kako vesel : za glas/sopran in orgle. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Kje je dragi moj : za glas/sopran in klavir. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Kratke so poletne sanje. Besedilo: Magda. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Krstna obljuba : za glas in orgle. Besedilo: M. Elizabeta. Tisk: št. 3306, Ljubljana, 8. 8. 1930. 
Gregorij, škof; in rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Moja luč : za solo/sopran in klavir. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Narodna : za sopran, alt in klavir. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Na vrtu : duet za sopran in alt s spremljavo klavirja. Besedilo: A. Medved. Rokopis. NUK, 
Glasbena zbirka.
Pasel Janko (enoglasno s klavirjem?). Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Pogled v nedolžno oko : za srednji glas s spremljavo klavirja. Besedilo: Simon Gregorčič. 

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 184
Rokopis	 (lepopis)	 dr.	 A.	 Dolinarja:	 Ave Maria	
za	 sopran	 in	 dva	 (francoska)	 rogova	 v	 F.	
(?; fond – mape A. Dolinarja v GZ NUK 
v Ljubljani)

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 185
Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Pogovor s solncem. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Romanca za sopran in klavir. Besedilo: Murnov ?/Josip Murn Aleksandrov. Rokopis. NUK, 
Glasbena zbirka.
Tam, kjer gore strmijo : za glas in klavir. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Vseh mrtvih dan : za glas in klavir. Besedilo: A. Medved. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Posvetna dela
Glasba za (salonski) orkester:
Romanca : /dve/ verziji za (radijski in veliki) orkester. Rokopis partiture NUK, Glasbena zbirka.
Vigilija. Besedilo: S. Sardenko. V partit. dodan part za sopran solo, ki ga v partit. ni ?. Rokopis. 
NUK, Glasbena zbirka.
Glasba za oder:
Kraljična z mrtvim srcem : godbene in pevske točke k istoimenski Pečjakovi pravljični igri. 
Tržič : Podmladek Rdečega križa in Mladinski oder Vesna Meščanske šole v Tržiču. 
Ciklostil - šapirograf. NUK, Glasbena zbirka.
Mati : za glas, ženski zbor in klavir. Besedilo: po Andersenovi pravljici dramatiziral Ksaver 
Meško; 6 slik - stavkov. Tržič?. Rokopis in ciklostil - šapirograf. NUK, Glasbena zbirka.
Mati svetega veselja : za klavir in glas, orkester (gl. parti za: violino, violo, /violon/čelo, /kontra/
bas, flavto, klarinet 1–2, rog 1–2, tromba /trobenta/ 1–2). Rokopis partiture. NUK, 
Glasbena zbirka.
Mešani zbori (a cappella):
Dekle je na pragu stalo. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Doma. Besedilo: Vida Jeraj. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka. Tiskano : Pevec 6, Ljubljana : 
Pevska zveza, 1926, št. 7–8, str. 28.
Dva venčka slovenskih narodnih. (I. in II.). Samozaložba : Ljubljana, 1930.
Gotovo da ne. Besedilo: Šolarček. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Iz pisma. Besedilo: Leop. Turšič. Rokopis in tisk, PGD Ljubljana. NUK, Glasbena zbirka. Zbori 
4, Ljubljana : Pevsko društvo Ljubljanski zvon, 1928, št. 1c, str. 7–8.
Jaz pa pojdem. Besedilo: Pavel Senca. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Južnoslovanska himna. Ciklostil - šapirograf. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Knežja hči. Besedilo: Smrekar/psev. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Mavrica. Besedilo Simon Gregorčič. Rokopis in tisk. PGD Ljubljana. NUK, Glasbena zbirka. 
Zbori 3, Ljubljana : Pevsko društvo Ljubljanski zvon, 1927, št. 7–8c, str. 35–38.
Nazaj pa jih ni. Besedilo: Rudolf Maister. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Ob ujedinjenju. Besedilo: Debeljak?. Rokopis partiture. in tisk: ?, 1. 12. 1933. NUK, Glasbena 
zbirka.
Ob večerni uri. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Pesem za marsikoga. Glasba: Šolarček?; besedilo: Silvin Sardenko. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 186
Po gorah grmi : narodna. Ciklostil - šapirograf. NUK, Glasbena zbirka.
Poletni čas. Besedilo: Franjo Neubauer. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Svatba. Besedilo: Slavomirov?. Ciklostil - šapirograf. NUK, Glasbena zbirka. Pevec 8, Ljubljana : 
Pevska zveza, 1928, št. 11–12/Pevčeva pesmarica, str. 45–50.
Vabilo. Besedilo: Simon Jenko. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Mešani zbori (s spremljavo):
Božični zvonovi : za mešani zbor in tenor (sopran) solo [in klavir]. Rokopis. NUK, Glasbena 
zbirka. Pevec 7, Ljubljana : Pevska zveza, 1927, št. 11–12, str. 47.
Orli kraljevi : orlovska budnica za mešani zbor in sopranski samospev s spremljavo orkestra/
klavirja; /posv./ predsedniku O. Z . – Jožetu Pircu. Besedilo: Silvin Sardenko. Rokopis par-
titure. NUK, Glasbena zbirka.
Rodna vasica. Besedilo: Leopold Turšič. Ciklostil - šapirograf in PGD Ljubljana. NUK, Glasbena 
zbirka.
Moški zbori (a cappella):
Ave Maria. Pevec 6, Ljubljana : Pevska zveza, 1926, št. 1–2, str. 10.
Hrepenenje. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka. 
Nagrobnica. Besedilo: Gregor Mali. Rokopis partiture in PGD Ljubljana. NUK, Glasbena zbirka.
Oblaček. Besedilo: Josip Stritar. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Pozimi pa rožice. Rokopis partiture. NUK, Glasbena zbirka.
Pred nočjo. Besedilo: Franjo Neubauer. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Prišla pomlad je. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Romanca. Besedilo: Griša Koritnik. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Vabilo. Besedilo: Simon Jenko. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Venček narodnih (prir.). Ciklostil - šapirograf in PGD Ljubljana. NUK, Glasbena zbirka.
Venček narodnih (I). Rokopis, ciklostil - šapirograf in tisk PGD Ljubljana. NUK, Glasbena zbirka.
Venček narodnih (II). Ciklostil - šapirograf in tisk PGD Ljubljana. NUK, Glasbena zbirka.
Venček slovenskih narodnih (III). Ciklostil - šapirograf. NUK, Glasbena zbirka. Tisk: samozalož-
ba, Ljubljana, 1930.
Zamorček in zvezda. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.
Moški zbor (s spremljavo):
Materi milosti : tenorji in basi (z orglami). Pevec 7, Ljubljana : Pevska zveza, 1927, št. 1–2, str. 25.
Ženski zbor (a cappella):
Moja mamica (ženski zbor). Pevec 7, Ljubljana : Pevska zveza,1927, št. 5–6, str. 24.  
Ženski zbor (s spremljavo):
Pomladno vstajenje : za 4 /ženske/ glasove in klavir. Rokopis. NUK, Glasbena zbirka.

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 187
(Glavni) Spisi:
Die Behandlung der Kirchentöne bei Palestrina/Obravnava cerkvenih tonov pri Palestrini. 
(Originalni tipkopis doktorske disertacije hrani Musikwissenschaftliches Institut der 
Universität Wien; kopijo posredoval Edo Škulj). 
Iz uvoda k razpravi: Cerkveni toni v večglasju.
45
Iz glasbenega razvoja.
46
 
K vprašanju cerkvenosti cerkvene glasbe.
47
 
Na pragu novejše glasbe.
48
 
Pregled slovenske cerkvene glasbe.
49
 
Zgodovina katoliške cerkvene glasbe.
50
 
Neznana zasedba (?):
Dve slovenske pesme. (zbor ?).
Ko lani sem tod. (zbor ?).
Nič ne maram. (zbor ?).
Po gorah grmi. (zbor ?).
Sinoči sem na vasi bil. (zbor ?).
45 Prim. op. 11.
46 Prim. op. 12.
47 Prim. op. 15.
48 Prim. op. 13.
49 Prim. op. 16.
50 Prim. op. 14.
Na	 zgoščenki	 elitnega	 Slovenskega komornega zbora z	 dirigentom	 dr.	 Mirkom	 Cudermanom	 so	 v	
Ljubljani	 izšli	 trije	 Dolinarjevi	 posvetni	 zbori:	 ženski	 zbor	 Moja mamica in	 dva	 mešana	 zbora:	 Doma 
in	 Svatba (2005).	 Tokrat	 je	 Dolinarjeva	 posvetna	 vokalna	 glasba	 v	 družbi	 s	 podobnimi	 deli	 kolegov	
Antona	 Jobsta,	 Franca	 Požuna,	 Janeza	 Gašpariča	 in	 Heriberta	 Svetela.

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 188
Dolinarjeve	 skladbe	 je	 dodatno	 objavljal	 še	 Vinko	 Vodopivec
51
	 v	 svojih	 veli-
kih	 zbirkah	 Gospodov dan, Božji spevi (Pesmi cerkvenega leta	 za	 mešani	 zbor	 /a	
cappella/:	 Veselo pojejo zvonovi	 /bes.	 Venec	 692./,	 K Tebi, Oče naš dobrotni	 /bes.	
pobinkoštne	 nedelje,	 64./,	 Ti si sila neizmerna	 /bes.	 F.	 Terčelj;	 pobinkoštne	 nede-
lje	 65./	 in	 Zdrava Marija (Marijine pesmi za	 mešani	 zbor	 /a	 cappella/:	 Zberi, 
zemlja bisere	 /bes.	 Gr.	 Mali;	 Ponižna, čista, sveta	 /bes.	 Gr.	 Mali/,	 1933).
Tako	 lahko	 naštejemo	 131	 Dolinarjevih	 del	 od	 tega	 48	 cerkvenih	 oziroma	
duhovnih	 del.	 Skladbe	 za	 godbo	 na	 pihala	 (2),	 komorne	 in	 solistične	 zasedbe	 (5)	
za	 glas	 in	 klavir	 ali/in	 orgle	 (17)	 pa	 so	 nekje	 vmes,	 med	 cerkvenimi	 in	 posvetnimi	
deli	(59).	Na	koncu	je	še	sedem	(obsežnejših,	glavnih)	spisov.	Med	vsemi	
Dolinarjevimi	 deli	 prevladujejo	 vokalne	 skladbe:	 zbori	 in	 samospevi	 (115	 del).	 Pri	
svojem	 skladateljskem	 delu	 je	 ustvarjal	 predvsem	 cerkveno	 glasbo,	 objavil	 pa	 je	
tudi	 nekaj	 posvetnih	 zborov.	 V	 njih	 je	 tradicionalno	 formo	 zborovske	 pesmi	 obo-
gatil	 z	 okusno	 uporabo	 kromatike	 in	 četverozvokov	 in	 s	 tem	 nekako	 premoščal	
vedno	 večjo	 vrzel,	 ki	 je	 bila	 med	 vrhunskimi	 stvaritvami	 slovenskih	 skladateljev	
tistega	časa	(npr.	Marij	Kogoj,	1892–1956,	Slavko	Osterc,	1895–1941	idr.)	in	 	
dojemljivostjo	 povprečnega	 slovenskega	 poslušalca.	 Dandanašnjo	recepcijo	
Dolinarjeve	 (posvetne)	 glasbe	 pa	 predstavljajo	 npr.	 dosežki	 današnjih	 ansamblov.
52
Dolinarjevo	organizacijsko	oziroma	uredniško	delo	na	ljubljanski	radijski	
postaji	 vse	 od	 njenega	 začetka	 pa	 do	 njegovega	 odhoda	 iz	 Ljubljane	 (ljubljansko	
radijsko	 postajo	 je	 kot	 glasbeni	 urednik	 vodil	 v	 letih	 1928–1941)
53
	 lahko	 vredno-
timo	 z	 več	 gledišč.	 Sam	 je	 priznal,	 da	 je	 bil	 v	 tem	 poslu	 pionir.
54
	 »[…]	 Urednik 
Dolinar je s svojim temeljitim glasbenim znanjem veliko pripomogel k uravno-
51 (1878–1952), slovenski duhovnik, skladatelj in zborovodja.
52 Na 30. zgoščenki antologije Slovenskega komornega zbora z dirigentom dr. Mirkom 
Cudermanom (Ljubljana 2005) so npr. predstavljeni: ženski zbor Moja mamica in dva moška 
zbora (a cappella): Doma in Svatba.  
53 »[…] Anton Dolinar je svoje delo opravljal vse do italijanske zasedbe radijske postaje oziroma 
prihoda Italijanov […].« (v.: Brojan, str. 59), četudi je »[…] radijsko postajo prevzela italijanska 
okupacijska oblast oziroma družba EIAR in zaposlenim na radiu je 1. 5. 1942 prenehalo delovno 
razmerje […].« (v. prav tam, str. 85).
54 »[…] Mesto glasbenega referenta pri naši postaji sem prevzel brez vsakih tozadevnih izkušenj. 
Zavedal sem se, da so naše razmere nekaj posebnega, da je vsako oziranje na tuje postaje brez 
pomena, da je glavno – poskušanje. Danes smo že prišli iz tipanja, zato sem smatral za umestno, 
da se seznanim tudi z načinom in metodami drugih radijskih postaj in sem obiskal postaji na 
Dunaju in v Pragi […].«
 Glasbeni referent  Radia Ljubljana Anton Dolinar je še zapisal, da je težko sestaviti stalen pro-
gram za štirinajst dni naprej. Pri orkestru  in predavanjih ni težav. Težje je s solisti in drugimi 
opernimi sodelavci, za katere je težko vnaprej določiti, kdaj bodo lahko nastopili na radiu. Isto 
je z opernimi predstavami. Prav tako ni mogoče predvidevati neplaniranih prihodov glas-
benikov, ki jih mimo določenega glasbenega sporeda, če je le mogoče, pridobimo tudi za 
radio. Tako so spremembe v radijskem glasbenem programu tu in tam neizbežne (prim. Radio 
Ljubljana, 1929; povzel: Liška, str. 26).

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 189
teženemu in dobro premišljenemu glasbenemu programu, ki je pomembno 
vplival na širjenje splošne glasbene razgledanosti in utiral pot slovenski glasbe-
ni umetnosti k vsem slojem slovenskega naroda … S premišljeno izbranim pro-
gramom, glasbenimi predavanji in uvodnimi pojasnili so ustvarjalci programa, 
na čelu z glasbenim urednikom dr. Antonom Dolinarjem, preprostega sloven-
skega človeka načrtno in postopno uvajali v skrivnosti glasbe […].«
55
 »[…] 
Glasbeni urednik dr. Anton Dolinar, duhovnik, zborovodja in muzikolog, se je 
mdr. dejavno zavzemal za izvajanje domače glasbe, zato je skrbno množil glas-
beni arhiv in pozival slovenske skladatelje k novim delom […].«
56
Eno	 od	 zelo	 obetavnih	 umetniških	 dejanj	 A.	 Dolinarja	 je	 tudi	 »[…]	 Pot,	 ki	 jo	 je	
A.	 Dolinar	 odprl	 na	 Radio	 Ljubljana	 Fantom na vasi.	 Moški	 pevski	 kvartet,	 ki	 je	
začel	 spontano	 prepevati	 ljudske	 pesmi	 leta	 1931,	 je	 prvič	 nastopil	 na	 radiu	 28.	 3.	
1932	 […].»
57
	 Saj	 je	 prav	 on	 sam	 zelo	 podpiral	 pravo	 ljudsko	 petje.	 Fante na vasi	 iz	
ljubljanskega	 Trnovega	 so	 sestavljali	 štirje	 bratje	 Lumbar:	 Stane,	 Zvone,	 Jaka	 in	
Bojan	 (tega	 je	 najprej	 zamenjal	 Miro	 Pavlica,	 njega	 pa	 kasneje	 Lojze	 Levstik).	
Delovali	 so	 pod	 »duhovno	 krono«	 Franceta	 Marolta,
58
	 sami	 pa	 so	 peli	 brez	 not	 in	
v	 svoj	 repertoar	 uvrščali	 take	 pesmi,	 ki	 sploh	 niso	 bile	 zapisane	 in	 so	 bile	 manj	
znane	 med	 ljudmi.
59
	 Zanje	 so	 izvirne	 in	 prirejene	 pesmi	 pisali	 Danilo	 Bučar,	 Josip	
Verbič	 in	 Lovro	 Hafner.
60
	 Nastopali	 so	 vse	 do	 leta	 1962.
61
	
Dolinar	 se	 je	 zavedal,	 da	 »[…]	 je	 in	 ostaja	 glasba	 temeljna	 sestavina	 vsakega	
radijskega	 programa.	 Zaradi	 množičnega	 medija,	 ki	 pomembno	 oblikuje	 kultur-
no	 zavest,	 je	 bil	 njen	 delež	 vseskozi	 izjemno	 pomemben.	 Tega	 dejstva	 so	 se	 obli-
kovalci	 radijskih	 programov	 z	 vodjo	 dr.	 A.	 Dolinarjem	 vred	 vedno	 zavedali	 …	 Tako	
je	 uprava	 radiofonske	 oddajne	 postaje	 v	 Ljubljani	 ob	 koncu	 leta	 1937	 razpisala	
natečaj	 za	 še	 neizvajane	 skladbe.	 Na	 natečaj	 je	 prišlo	 le	 pet	 skladb	 […].«
62
Zaključek
Še	 eden	 od	 slovenskih	 duhovnikov	 in	 glasbenikov,	 razpetih	 na	 več	 področij	 glas-
benega	 (po)ustvarjanja,	 je	 v	 relativno	 kratkem	 življenjskem	 času,	 pa	 tudi	 zaradi	 rela-
tivno	 nemirnega	 časa,	 pustil	 določene	 sledi	 v	 slovenski	 glasbi	 polpreteklega	 časa.			
55 Šarec, str. 249, 253–254.
56 Koter, str. 59.
57 Sivec, Vsi najboljši muzikanti, I. del, Mengeš 1998, str. 22–23.
58 Slovenski etnomuzikolog in zborovodja (1891–1951, v: leksika).
59 Sivec, Viže za srce in pete (v: Nedeljski dnevnik, 20. 9. 1998, str. 32).
60 Sivec, Vsi najboljši muzikanti, prav tam, str. 23.
61 Prim. splet http://starislovenskiansambli.weebly.com/fantje-na-vasi.html (23. 7. 2014, kopijo 
hrani avtor).
62 »[…] Komisija v sestavi A. (-nton) Neffat, Anton Dolinar in dirigent Drago Mario Šijanec je 
odločila, da prvo nagrado 1.200 din prejme za skladbo Slovenski utrinki Filip Bernard, drugo 
nagrado v višini 800 din za Kmetovo pesem Emil Komel, tretje nagrade pa niso podelili […].« (v: 
Brojan, str. 55).   

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 190
Zaznamovan	s	kar	dvema	vojnama	(1.	in	2.	
svetovno	vojno),	hudimi	posledicami	ene	kakor	
druge	 pa	 še	 z	 najhujšimi	 slednje,	 kar	 je	 pomenilo	
beg	 iz	 domovine,	 so	 Dolinarju	 po	 prezgodnji	 smrti	
v	 60.	 letu	 starosti	 (1894–1953)	 onemogočili,	 da	 bi	
storil	 še	 mnogo	 več,	 kot	 sicer	 je.	 Če	 je	 bilo	 že	 pov-
sem	»normalno«	šolanje	do	vstopa	v	ljubljansko	
Bogoslovje	 zaznamovano	 s	 stričevimi	 spodbudami	
in	 možnostmi	 na	 glasbenem	 področju	 in	 izredno	
ugodno	 glasbeno	 okolje	 v	 gimnaziji	 v	 ljubljanskem	
škofovskem	zavodu,	njegovo	dodatno	in	edino	
profesionalno	 glasbeno	 izobraževanje	 na	 Dunaju,	
vseskozi	vzporedno	s	službovanji	in	selitvami	
kaplana	 ter	 razpeto	 z	 odločitvami	 njegovih	 nadre-
jenih,	zagotovo	ni	bilo	vedno	v	skladu	ne	z	
možnostmi	in	ne	z	voljo	in	željo	Dolinarja.	Po	
Bogoslovju	 (1917)	 je	 na	 Dunaju	 »šele«	 prvič	 diplo-
miral	 iz	 cerkvene	 glasbe	 leta	 1923	 (tam	 je	 bil	 med	
leti	1921–1923),	potem	pa	je	zelo	kmalu	–	leta	
1927	 –	 doktoriral	 iz	 muzikologije,	 star	 že	 33	 let,	 kar	 je	 bilo	 takrat	 kar	 pozno.	
Potem	 pa	 vsa	 tista	 zaznamovanja	 in	 predhodno	 ter	 nenadno	 konec	 vsega:	 leto	
A.	 Dolinar,	 1923,	 risba.	
(n. n. avtor; orig. last V. Bajželj, Kranj)
Dolinarjevi	 pred	 letom	 1945	 (?).	 Od	 leve	 proti	 desni	 stojijo:	 mami	 Minka	 Dolinar,	 striček	 dr.	 Fran	
Bernik;	 na	 tleh:	 otrok	 Vida	 Dolinar,	 poročena	 Bajželj,	 atek	 Franc	 Dolinar	 –	 brat	 dr.	 A.	 Dolinarja,	
teta	 Lojza	 (Lojzka	 Dolinar)	 in	 dr.	 Anton	 Dolinar. (avtor fotografije n. n.; slika je last Dolinarjevih)

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 191
1945	 in	 konec	 2.	 svetovne	 vojne,	 njegov	 beg	 v	 tujino,	 »nikderdom«	 in	 relativno	
kratek	 življenjski	 krog.				
Vse	 to	 je	 Dolinarjevo	 razpetost	 med	 ustvarjalca	 (skladatelj)	 in	 poustvarjalca	
(dirigent)	 in	 organizatorja	 ter	 učitelja	 še	 dodatno	 razdvajalo	 v	 njegovem	 opusu,	
ki	 je	 kljub	 vsem	 navedenim	 dejstvom	 le	 ostal	 za	 njim.	 Od	 vsega	 tega	 lahko	 zdaj	 že	
s	 kar	 precejšnjo	 distanco	 ugotovimo,	 da	 z	 vsemi	 nekaj	 več	 kot	 130	 deli	 ni	 uspel	 ne	
v	 konkurenci	 domačih,	 torej	 slovenskih	 kolegov,	 kaj	 šele	 primerljivo	 s	 takratnim	
sočasnim	 evropskim	 glasbenim	 opusom.	 Kljub	 temu,	 da	 ima	 zlasti	 na	 področju	
cerkvenih	 del	 največji	 primat,	 je	 njegovih	 del	 na	 t.	 i.	 posvetnem	 polu	 še	 najmanj	
enkrat	 toliko.	 Posebno	 poglavje	 pa	 predstavljajo	 njegovi	 spisi,	 ki	 se	 jih	 je	 med	
obema	 vojnama,	 zlasti	 v	 Cerkvenem glasbeniku,	 nabralo	 največ.	 V	 njih	 gre	 za	
temeljna	 dela	 s	 področja	 raziskovanja	 evropske	 in	 slovenske	 glasbene	 zgodovine,	
zlasti	 še	 cerkvene,	 čeprav	 niti	 v	 enem	 samem	 delu	 ne	 gre	 za	 znanstvene	 članke.	
Tukaj	 je	 Dolinar	 morda	 premalo	 izkoristil	 svoja	 znanja,	 ki	 jih	 je	 pridobil	 pri	 tako	
velikem	 muzikologu	 evropskega	 formata,	 kot	 je	 bil	 G.	 Adler	 na	 Dunaju.	 Tako	 ga	
lahko	 slovensko	 komparativno	 še	 najviše	 ovrednotimo	 kot	 (prvega)	 glasbenega	
urednika	 na	 takrat	 (1928)	 ustanovljenem	 Radiu	 Ljubljana.	 S	 tistimi	 res	 redkimi	
besedami	 njega	 samega,	 pa	 tudi	 z	 izpovedmi	 nekaterih	 takratnih	 pričevalcev,	
kakor	 tudi	 po	 pregledu	 sporedov,	 lahko	 ugotovimo,	 da	 je	 bila	 takratna	 ljubljanska	
radijska	 postaja	 po	 glasbenem	 delu	 (tega	 pa	 je	 bilo	 več	 kot	 polovica	 ur	 oddajanja	
največ!)	 prav	 po	 Dolinarjevi	 osebni	 zavzetosti	 in	 strokovnosti	 enaka	 nekaterim	
največjim	 tistega	 časa	 po	 Evropi	 (Dunaj,	 Praga	 …).	 Vse	 to	 kaže	 na	 osebnost,	 ki	 se	
je	 očitno	 prav	 na	 tem	 področju	 najbolj	 izkazala.	 Tukaj	 Dolinar	 praktično	 ni	 imel	
konkurenta;	 še	 današnji	 tovrstni	 radiofonski	 rodovi	 bi	 se	 pri	 njem	 lahko	 zgledovali,	
O	današnji	aktualnosti	Dolinarjeve	glasbe	za	pihalni	orkester	priča	tudi	antologijska	elektronska	
izdaja	 zgoščenke	 s	 pomenljivim	 naslovom	 Medenina in patina. Orkester	 Slovenske	 vojske z	 dirigentko	
Andrejo	 Šolar na	 njej	 (Ljubljana,	 2006)	 odigra	 Duhovno pesem	 in	 Mlada pota (prir.	 Filip	 Bernard).	
Poleg	 Dolinarjeve	 glasbe	 je	 na	 tej	 plošči	 še	 opus	 za	 godbo	 na	 pihala,	 ki	 so	 ga	 podpisali	 Dolinarjevi	
sopotniki:	 Josip	 Čerin,	 Ervin	 Hartman,	 Anton	 Jakl,	 Danilo	 Bučar	 (prir.	 Stjepan	 Dlesk)	 in	 Franci	 Es.

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 192
seveda	 imajo	 veliko	 večje	 možnosti,	 tehnični	 razvoj	 in	 še	 marsikaj.	 Komaj	 14-letno	
tovrstno	 delovanje	 je	 Dolinarja,	 (glasbenega)	 urednika	 na	 Radiu	 Ljubljana,	 zazna-
movalo	 prav	 do	 danes.	 Njegovo	 delovanje	 se	 je	 sicer	 odvijalo	 bolj	 v	 zakulisju,	
ampak	 vsa	 zapisana	 dejstva	 (žal	 tonsko	 neohranjena!)	 pa	 več	 kot	 pričajo	 o	 komple-
tnem	 in	 kompleksnem	 glasbenem	 (po)ustvarjalcu,	 kar	 je	 A.	 Dolinar	 vsekakor	 bil.	 	 	 	 	 	 	
Žal	 večina	 izvira	 iz	 sredine	 njegovih	 (po)ustvarjalnih	 let,	 kajti	 tudi	 to	 se	 je	 zače-
lo	 relativno	 pozno,	 še	 huje	 pa	 je,	 da	 je	 bilo	 zelo	 zgodaj,	 v	 morda	 najbolj	 kreativnih,	
ustvarjalnih	 letih,	 nenadno	 in	 celo	 nasilno	 prekinjeno.	 Še	 najbolj	 pomembna	 obrob-
na	 stvar	 pri	 njem	 pa	 je	 ta,	 da	 se	 je	 profesionalno	 vseskozi	 ukvarjal	 s	 svojim	 duhovni-
štvom,	 za	 našo	 (Škofjo)	 Loko	 pa	 še	 to,	 da	 je	 bil	 tudi	 med	 člani	 t.	 i.	 Profesorskega	 ceha,	
iz	 katerega	 sta	 se	 kasneje	 razvila	 Muzejsko	 društvo	 in	 Loški	 muzej.
VIRI:
Notni	 zapisi	 (partiture:	 rokopisi	 in	 tiski):
Anton Dolinar: Ave Maria, za sopran in dva (francoska) rogova v F. Fond mape A. Dolinarja v 
NUK, Glasbena zbirka, Ljubljana.
Anton Dolinar: Duhovna pesem, za godbo na pihala. Tiskana partitura. (Arhiv OSV).
Zvočni	 posnetki:
30. zgoščenka antologije Slovenskega komornega zbora z dirigentom dr. Mirkom 
Cudermanom. Ljubljana : Slovenski komorni zbor, 2005.
Nadškofijski	 arhiv	 Ljubljana	 (NŠAL):
Izpisek iz rojstne - krstne matične knjige za župnijo Mučeništva sv. Janeza Krstnika na Trati - 
Gorenja vas; 1894, 5. knjiga, str. 90–91.
Zgodovinski	 arhiv	 Ljubljana,	 Enota	 v	 Škofji	 Loki	 (ZAL-ŠKL):
SI_ZAL_ŠKL 259, Kronika sestankov Loških profesorjev 1930–1965, Muzejsko društvo Škofja 
Loka 1930–2009, t. 1. a. e. 8 (6054) Profesorski ceh.
Glasbena	 zbirka	 Narodne	 in	 univerzitetne	 knjižnice	 v	 Ljubljani	 (GZ	 NUK):
Fond mape Antona Dolinarja. 
Časopisni	 viri:
Ave Maria, Koledar 1954, 41, 1954, Lemont/Illinois/ZDA: Slovenski frančiškani na ameriških 
Brezjah, 1954.
Cerkveni glasbenik, letnik 53/1930, št. 1–2 do letnik 68/1945 (za I. četrtletje).
Pevec in Pevčeva pesmarica, Ljubljana : Pevska zveza Ljubljana, letnik 1, 1921, št. 1–2 (feb. 
1921) do letnik 18, 1938, št. 5–6 (dec. 1938). 
Radio Ljubljana : tednik za radiofonijo. Ljubljana : Konzorcij, letnik 1, 1929, št. 1 (maj 1929) do 
letnik 13, 1941, št. 15 (marec 1941).
Zbori, Ljubljana : pevsko društvo Ljubljanski zvon, letnik 1, 1925, št. 1 do letnik 6, 1934, št. 5–6.
Spletne	 strani:
Fantje na vasi. V: http://starislovenskiansambli.weebly.com/fantje-na-vasi.html, 23. 7. 2014.
Gorenjci.si, spletni biografski leksikon znanih Gorenjk in Gorenjcev. Kranj : Osrednja 
 knjižnica, http://www.gorenjci.si/osebe/dolinar-anton/170/, 3. 4. 2013.

LR 61 / Anton Dolinar (1894–1953) 193
Slovenski biografski leksikon, Ljubljana : SAZU, 1925-32, http://www.slovenska- biografija.si/
oseba/sbi175924, 10. 6. 2014. 
Merano. V: Wikipedija, 23. 7. 2014. 
Drugi	 viri:
Bajželj Vida, ustna izjava.
Luštrek Gregor, župnik na Trati - Gorenji vasi, elektronsko pismo, 25. 7. 2013, hrani avtor.
Dolinar Janez, dokument UE Škofja Loka, z 10. 5. 2010, fotokopijo hrani avtor. Ustne izjave. 
Harren (= Bob) Robert, pismo Janezu Dolinarju, 22. 5. 2010/4. 7. 2010, kopijo hrani avtor.
Harren Robert, C. J.C.D, pismo avtorju iz ZDA, 19. 12. 2013, orig. hrani avtor.
LITERATURA:
Brojan, Matjaž: Začetki radia na Slovenskem. Ljubljana : Modrijan, 1999. 
Dolenec, Ivan: Profesorski ceh v Škofji Loki. V: Loški razgledi 15, Škofja Loka : Muzejsko dru-
štvo, 1968, str. 72–77.
Enciklopedija Slovenije, 2. knjiga, Ce–Ed. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1988.
Publikacije članov profesorskega ceha in Muzejskega društva v Škofji Loki v Knjižnici Ivana 
Tavčarja Škofja Loka (zbral in uredil Eržen, Matjaž). Škofja Loka : Knjižnica Ivana 
Tavčarja, 1997. 
Koter, Darja: Slovenska glasba 1918–1991. Ljubljana : Študentska založba, 2012.
Križnar, Franc: Dvoje obletnic rojstev glasbenikov – kulturnih delavcev Ločanov v letu 1994. V: 
Loški razgledi 41, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1994, str. 265–272.
Kuret, Primož & Koršič Zorn, Verena: Slovenski skladatelji v portretih Saše Šantla. Ljubljana : 
DZS, 2005. 
Leksikon jugoslavenske muzike,1. knjiga, A–Ma. Zagreb : Jugoslavenski leksikografski zavod 
Miroslav Krleža, 1984.
Liška, Miklavž: Glasba v začetnih oddajah Radia Ljubljana. V: Kričač, Ljubljana : RTV Slovenija, 
marec–april 2003, str. 26.
Mihevc, Marija: Portreti skladateljev Saše Šantla=Saša Šantel and his Portraits of Composers. 
Radovljica : Didakta, 2005.
Osebnosti : Veliki slovenski biografski leksikon, 1. knjiga, A–L. Ljubljana : Mladinska knjiga, 
2008.
Sivec, Ivan: Viže za srce in pete. V: Nedeljski dnevnik 37, Ljubljana : Dnevnik, 20. 9. 1998, str. 32.
Sivec, Ivan: Vsi najboljši muzikanti, I. del. Mengeš : ICO, 1998.
Šantel, Saša: Slovenski skladatelji. Ljubljana : Glasbena matica, 2005.
Šarec, Veronika: Glasbeno-izobraževalni program Radia Ljubljana in šolskega radia do II. svetov-
ne vojne. V: Šolska kronika 19, Ljubljana : Slovenski šolski muzej, 2010, št. 2, str. 242–255. 
Šarec, Veronika: Vzgojno-izobraževalna vloga Radia Ljubljana od ustanovitve leta 1928 do 
leta 1941 : magistrsko delo. Ljubljana : [V. Šarec], 2005. 
Škulj, Edo: Anton Dolinar (1894–1953). Ob petdesetletnici smrti. V: Cerkveni glasbenik 95, 
Ljubljana : Družina, 2003, št. 7–8, str. 10.
Škulj, Edo: Leksikon cerkvenih glasbenikov. Ljubljana : Družina, 2005.
Trobina, Stanko: Slovenski cerkveni skladatelji. Maribor : Založba Obzorja, 1972.

Anton Dolinar (1894–1953) / LR 61 194
Summary
Anton Dolinar (1894–1953), the 120th anniversary of his birth 
(2014) and 60th anniversary of his death (2013)
The priest, musicologist, composer, editor and conductor, Dr. Anton Dolinar, was 
born in Trata by Gorenja vas in the Poljane Valley above Škofja Loka on 13. 1. 1894. 
After completing primary school in Škofja Loka, he continued his education at the 
Diocesan Classical Gymnasium in Ljubljana – Šentvid, matriculating in 1913. He 
received basic musical education there and from his uncle, also a priest and musi-
cian, France Bernik in Domžale, although until then he had not been musically 
trained professionally. He then studied the liturgy and was ordained a priest in 1917. 
He started his career as a chaplain and moved about a lot (Stari trg ob Kolpi, 
Jesenice, Tržič, Ljubljana, Borovnica, Ljubljana). In 1921 he went to Vienna and 
studied church music at the Vienna Music Conservatory (1923) and musicology at 
the Faculty of Philosophy there under the famous Guido Adler. He also received his 
doctorate there (1927) with the dissertation Die Behandlung der Kirchentöne bei 
Palestrina/The treatment of church tones by Palestrina. When he returned to 
Ljubljana it was no longer to the planned pedagogic work at the Ljubljana Diocesan 
Classical Gymnasium. He was then i.e. editor of the magazine Pevec/The Singer and 
choir conductor of the Choral and Musical Society Ljubljana, leader of the radio 
choir and musical editor at the newly founded Radio Ljubljana (1928–1942) and 
for some time professor of the aesthetics of music at Ljubljana Lyceum. In 1945 he 
emigrated via Merano (1945–1948) to the USA (1948–1953), where he died in a 
traffic accident in Yates Centre / Kansas on 1. 8. 1953. He was buried at St. Stephen 
in the diocese of St. Cloud in Minnesota. 
Choral music predominates in the slightly more than 130 works in his opus: choruses 
and solos (115). In compositions, Dolinar created mainly church music. He also pub-
lished some choral dedications. In them the traditional form of choral hymns is 
enriched above all with a tasteful use of chromatics and tetrachord and thus some-
how bridged the ever greater gap that had opened between top creations of Slovene 
composers and the ability to grasp it of the average Slovene listener. His writings are 
a special chapter, of which most were still collected, especially in Church books of 
music, between the two wars. They contain basic works in the field of research of 
European and Slovene music history, especially Church music, although none of 
them were scientific articles. Perhaps Dolinar did not make enough use of the experi-
ence that he had gained with such great musicologists of the European format, such 
as G. Adler in Vienna. On a Slovene level, therefore, he can be most appreciated as the 
(first) music editor of the then (1928) founded Radio Ljubljana. Dolinar’s organisa-
tional and/or editorial work in the Ljubljana radio station from its very beginning 
to his departure from Ljubljana can be assessed from a number of points of view. 
Even Dolinar himself recognised that he was a pioneer in this business.