%


—^ 1

V LAŠKIM JEZIKU
FRANČIŠEK SO A VE
POSLOVENIL
Stefan Kociančič
UČITELJ SV. P. ST. Ti. V GORIŠKI DUJtOVSNICI S PR1STAVKAM.
w d®Mn
AatUnil in zalozil l>aternolIi
18 5 1.

1150
244:850-32
SOflUE, F ra. n c e s c o
Podučne povesti
-poo 1 “PSO 1 /So DON C

I	I
i^Maprošen, de naj poslovenim povesti slavno zna-7 ni<ja laškiga pisatelja, Frančiška Soavela, sim se tega tezamiga dela lotil posebno zalo, ker sim prepričan, de take lepe povesti ljudstvo rado bere, in de se z njimi tudi mnogo koristiti zamore. Posebno se pa meni zdi, de bi utegnile biti priležne mladenčem, ki iz šol stopijo, in se domu verucjo, ker zamorejo v njih marsikej podučniga brati, kar jih bolj izobraziti in olikati more. Zatorej se mi je potrebno zdelo, tu pa tam kako kratko razjasnenje perstavili, desiravno ne vselej tako, kakor bi bil scer hotel, zato de se ni knjiga odveč narasla.
Nate tedaj te povesti, ljubi bravci! in prebirajte jih zvesto, posebno o praznim, ter si perzadevajte posnemati lepe izglede bogaboječnosti, keršanske ljubezni in mnogoterih čednost, od kterih se v njih govori, de boste prijetni Bogu in ljudem.
V Gorici na dan sv. Miklavža 1850.
££xcAtciA’( ja<.’cc.
Frančišek Ksaveri,
Goriški Kelkiskof dovolili.

fi. Bolna vdova.
obrota vsaki čas dopade, lode veliko pri-jetniši je, kadar pride, de si je človek ne »j® up^perčakuje.
I' T $ Velik neznan gospod gre neko jnlro zgodaj cel6 sam po enimu Dunajskih predmest, in
zagleda, de se mu fantič blizo dvanajst let star približuje, in ga s pobesenimi in objokanmi očmi, s tihim in plahim glasam pomoči poprosi. Fantič je pred njim lepo ponižno stal, in sramežljiva rudečica je bila na njegovih licah, solzne so bile njegove oči, in plašno in trepetaje je prosil; vse to je lega gospoda globoko v serce ganilo. “Meni se zdi„ mu reče “de ti nisi rojen vbogajme pro-» siti. Kaj te je k temu permoralo?„■—“Oh, jez nisim j, bil rojen, ne, v takd revnimu stanu !„ odgovori fantič
_ 4 —
zdihaje, in solze se mu vderejo. “Nesreče, ki so moji-^ ga očeta zadele, in revni stan, v kterimu so moja „ mati zdaj, me k temu silijo.,, — “Kdo so pa tvoj „ oče ?„ — “Moj oče so kupčevali, drugi so jim že „ veliko zaupali in vse jim jo šlo po sreči. Kar pride „ eden listih, ki so z mojim očelam kupčevali, v taki stan, „ de ni zamogel svojih dolgov izplačati; to je mojiga „ očeta na enkrat popolnama na nič perpravilo. Pa „ še veči je bila naša nesreča, ker niso mogli moj oče „ te zgube prenesti, in so en mesic potem od žalosti „ umerli. Moja mati, en manjši brat in jez smo v nar „	veči revšini ostali.	Mene	je en	prijatel mojiga očeta
„	k sebi vzel. Moja	mati	so si	perzadevali, sebe in
„	mojiga manjšiga brata z	delam	svojih rok preživiti;
„	pa ravno necoj se	jih je	huda	bolezin lotila, tako,
„ de se bojim za njih življenje. Jez nimam ničesar, ,, ne glešlam tudi nič denarjev, in no vem kako jim „ pomagati. Ker nisim vajcm beračiti, si še ne upam „ takih poprositi, ki bi me utegnili spoznali. Vi, gospod, ,, se mi pluj zdite, zalega voljo sim zdaj pervikrat „ svojo sramožlivost premagal, in Vas poprosil. Za „ Božjo voljo! usmilite se moje nesrečne matere, storite, „ de bom zamogel jim kaj pomagati! „
Per teh besedah se začne milo jokati, tako de je neznaniga silno ganilo. — “ Ali stanujejo daleč od tod „ tvoja mali?„ — “Konec te ulice v zadnji hiši, tretjim „ nadstropju. “Ali je bil že kteri zdravnik per njih?„-“Ravno grem zdaj eniga iskat; tode ne vem, kako ga „ bo mogoče plačati, ali saj tudi perpraviti, kar bo „ prepisal. „ — Neznani gospod vzame iz aržela nekoliko goldinarjev, in mu jih da, rekoč : “Hiti po zdrav-
— 5 —
j, nika, de jim bode pomagal. „ — Fantič so mu s prostimi, tode serčnimi besedami, kakor mu jih je njegovo hvaležno serce na jezik delo, zahvali, in zdajci odteče.
Neznani gospod sklene mej tem, ko je fantič po drugi strani proč odšel, sam iti obiskat nesrečno vdovo. Pride do hiše, gre gor po stopnicah, in stopi v maj-hino slanico, kjer drugiga ne vidi, kakor nekaj slamnatih stolov, malo kuhinske posode, eno slabo in staro mizico, star predalnik, eno posteljo, kjer je bolna vdova ležala, in zraven nje drugo majhino postelico. Vdova je bila v silno veliki žalosti, in nje majhin sin se je jokal zraven postelje. Ona si je perzadevala, ga tolažili, tode sama je bila tolažbe potrebna. Ta gospod v sercu ganjen, se perbliža, jo tolaži, in začne, ko de bi bil zdravnik, jo spraševati čez nje bolezin. Ona mu v kratkim vse pove, potem pa zdihaje in jokaje reče: “Oh, gospod! moja bolezin ima presilen vzrok, in zdra-„ vilstvo ni v stanu je odgnali. Jez sim mati, in mati „ revna prenesrečnih otrdk. Moje nesreče in nesrečni „ stan mojih otrok so to serce že pregloboko prebo-,, dle. Sama smert zamore mi terpljenje odvzeti; šepa ,, vender pred njo tresem, ko pomislim, de bodo moji „ ubogi otroci zapušeni. „ — Per teh besedah jame še bolj ihtiti. Mu pove na dalje vse svoje nesreče, ker so jo delal, ko de od tega še nič no vč, in vmes mu zopet kaka solza v očeh poigra. Na zadnje ji reče: “Ne „ obupajte še; Bog vas ne bo pozabil. Jez vaše ne-„ sreče v živo občutim, pa Bog je previdin; vi no „ bole celo brez pomoči ostali. Skerbite nar prej, de „ si ohranite življenje, ki je tolikajn potrebno zavoljo vaših otrok. Imate kaj popirja, de vam kaj napišem?,,—
— G —
Ona izterga en list iz bukvic, na ktere se je njeni si-nik, blizo sedem let star, ondi zraven postelje učil. Ko je neznani gospod nanj nekaj zapisal, ji reče: “Tosred-„ stvo vas bo nekoliko pokrepčalo; ako bo treba, bomo „ drugi krat kaj več poskerbeli, in jez upam, de bole „ v kratkim ozdravili. „ — Popusti popirček na mizici, in odide.
Kmalo potem pride domu slarji sin. u Moja pre-„ ljuba mali !„ ji reče, “ vlolažite se, Bog se nas je „ usmilil. Poglejle denarje, ki mi jih je to julro neki „ blagi gospod dal: s tim se bomo več dni previdli. „ Sim bil per zdravniku, in on bo precej sem prišel. No „ žalujle več toliko, in potolažile se !„ — “Oj sin!,, mu mati odgovorijo, “pridi sem, de le objamem; Bog „ ti pomaga, ker si nedolžen; de bi te le zmiram ne-„ dolžniga ohranil! Nek zdravnik, ki ga ne poznam, je „	ravno	kar od	tu šel; poglej, lam na mizici je listik,
„	pojdi,	in pernesi mi, kar	mi je ondi prepisal. „
Sin prime listik v roke, ga prebere, in se močno začudi. Ga vnovič pregleda, ga zopet prebere, pa zavpije : “ Oh, matil kaj je neki to „ ? Začudena mu vzame ona	listik iz	rok, in ga	nagloma prebere. —	“O
„	Bog!	Cesar!,,	— Per ti	besedi ji pade list iz	rok,
sape ji zmanjka in glas vtihne. Listik namreč jo bil ukaz Cesarja Jožefa II., z katerim so ji namenili veliko pomoč iz svoje lastne kaše. Zdravnik je prišel še o pravim času, de je materi iz omotice pomagal, v kterojojeta nenadjana sreča pripravila. Sredstva zdravilske so jo tudi kmalo iz bolezni potegnile, ker ji jo bila ta bolezin veči del iz serčne žalosti prišla. Veli-koserčni Cesar, kteriga so zdaj v ti hiši visoko hvalili
— 7 —
in blagoslovili, so vžili veselje, do soji življenje oteli, in de so pošteno, pa od nesreče hudo preganjano, družino osrečili.
Tl. Rihard Ulakvil.
iiiabd Makvil, sin bogatiga tergovca iz Du-1,1 uia je ],i| preljubeznivo lep in bi-^stroumin, zraven lega pa tudi mehkiga in usmileniga serca, kar jo ravno vrednost drugih lastnost, ktere je bil od narave dobil, še bolj povikševalo. Ko je bil po kupčii v Algije— ri (iMf0 je vidil nekiga dne barko h kraju se perpeljati, in na barki dve mladi ženski, ki ste na glas jokale. Ko ji zagleda, se mu smilite, gre k njima, popraša, kaj de je in zve, de ste dve mladi sužnji ravno vjeti, in na terg perpeljani. Iz usmiljenja se precej ponudi, do ji hoče on vkupiti, plača, kar so lakomni tolovaji zanji terjali; potem spremljaje ji na svojo barko, ji tolaži s prijaznimi besedami, in napove obema, de ste svobodni, in de je njima pripravljen vse storiti, kar bi želele. Obe ženski, vidili tako nenadjano blagoserčnost, začudeni in obveseljeni se mu veržete pred noge, in namest besed ste s zdihvanjem in solzami svoje veselje in hvaležnost mu na znanje dajale. (*) (**)
(*) Dublin, veliko mesto na Jrskim, pod Englezkim kraljem.
(**) Algijer, veliko mesto v zamorju. Nekdaj so tam stanovali ljudje maho-metanske ali turske vere, kteri so po morju ropali; tudi so tam z ljudmi, kakor per nas s živino kupčevali. Zdaj je to mesto v Francoski oblasti.
— 8 —
Obe slo bile plemenitila in prija/miga zaderžanja, in ena nju še posebne lepote. Rihardovo serce se za njo vname. Razim občutka dopadajenja, ktero po navadi dobrotnika k osebam, kterim je dobrote skazal, nakloni, de so rad zanje potegne, je bila hvaležnost te mlade ženske, zlasti pa lastnosti, ki jih je v nji naj-del, umetnost, razum, pamet, bistroumnost, in lopo in prijazno vedenje, iz česar je sodil, de je bila visokiga stanu, in pametno izrojena; vse to je storilo, de se jo v njemu počasi prav goreča ljubezin do nje vnela. In ona, ktero so sladki vezi serčne hvaležnosti nanj navezali, ko je vidila, de si on zmiraj bolj prizadeva jo v vsem postreči, de je lepe postave, de je izučen, in dobriga, nepokvarjeniga serca, se ni mogla vbraniti, mu to ljubezin vračali.
Rihard jo je večkrat silno prosil, do naj mu pove, kako se kliče, iz ktero hiše je, in od kod je doma. On« mu je zares rada povedala, de je njeno ime Konstanca, in de se nje lovaršica Izabela kliče; tode ga prosila, ji perpustiti, de smč vse drugo zamolčali. “Za-„ dovolj ite se „ mu reče “ vedili, de sim iz take hiše, „ de sim vredna vaše ljubeznive postrežbe, ki vam ob svojim času utegne biti dobro povernena„.
Kadar je Rihard nazaj v Dublin prišel, postavi te dve ženski pred svojiga očeta, pov6, kako ji je dobil, pa tudi ni mogel zamolčati občutkov, ktere je bila Konštanca v njemu obudila. Dobri oče so pohvalili njegovo blagoserčno djanje, de ji je odkupil; tode niso ga hvalili, de se jo želel oženiti s to neznano in ptujo žensko, in spervič so menili, de se la ženitev njemu kar ne spodobi. Pa vender v kratkim tudi oče, opazivši
— 9 —
v nji plemenito zaderžanje in ljubeznive lastnosti, niso zamogli vee na dalje se protiviti njegovim gorečim zeljem in vednim prošnjem. Kadar Konstanca zasliši, de ji Rihard očitno ljubezin, od ktereje zanjo gorel, od-hrije, ljubezin, ktero ji je tudi že poprej dovolj ska— zoval, pa ki se ni upal, jo nji očitno odkriti; kadar zasliši, de ji tudi zakon ponuja: desiravno je tudi ona zanj bila vneta, in prav iz serca se tega veselila, je bila vonder dolgo dolgo v takimu stanu, do ni vedila, kaj bi Počela ali odgovorila. Na zadnje jo ljubezin premaga. Rihardove želje so bile zdaj spolnjene, in predin je eno leto minilo, je prav lepo in ljubeznivo dete bilo nju zakon osrečilo.
Tak6 ste dve leti prešle v najprijetnišim hišnim miru in čisli ljubezni, dokler so opravila Riharda per— morale, de se je zopet prav daleč po morju na pot podati mogel. Kadar se je od svoje ljubeznjive soprugo ločil, sta oba veliko solz prelila, in on se ni zamogel drugači od nje odtergati, de je njeno podobo v perstan si dal vrezati, in jo seboj nesil. Potem ko je več krajev že bil obšel, pride na zadnje tudi v Palermo (*), kjer je neki dan ljubo podobo na perstni ogledaval, zakaj on ni mogel na dolgo oči proč oborniti; kar so mu neki dvorni služabnik, ki je tam blizo stal, približa, ga spozna, ter ga precej kralju napovč. Kralj ga reče precej poklicati, se dela, ko do bi nič ne vedil, se zdaj od te, zdaj od une reči z njim pogovarja, de pride na zadnje na perstan, kteriga se dene tudi ogledavati. Pa,
n Palermo, poglavitno mesto Siciljansldga otolca. Nekdaj so v Falermi kralji stolovnli. Silaj je v oblasti Ncapolitanskili kraljev.
— 10 —
kakor hitro ga je zagledal, prav silno nekaj po njemu zavre; tode se še premaga in potaji, ter mirno popra-ša: koga tista podoba pomeni? — u Je podoba moja „ žene „ odgovori Rihard. — “ Tvoje žene! kje je „ zdaj ona?,, — “V Dublinu per mojimu očetu.,,— “Kako se kliče? Konstanča,, — “Ali je rojena bila v „ Dublinu, ali pa je iz kake druge dežele?,,—“Ni v Du— „ blinu domd, tudi ne vem, o kralj! povedali, kje je njeni „ dom.,,— Tu mu začne praviti, kaki) jo je morskim tolovajem iz rok otel, jo seboj v Dublin pripeljal in se z njo oženil. Kralj, kije vse to pazljivo poslušal, ga molče v-kaže zapreti; potem pošlje precej barko v Dublin, s poveljem, hitro Konštanco z sinkam in z Izabelo mu pripeljat. Kdo zamore izreči veliko žalost in strah ne— srečniga moža, kadar je pomislil na nevarnost, v ktero se je sam z svojini nepremišljenim govorjenjem pripravil? Kako se je mogla zavzeli in prestrašiti ne-nesrečna Konštahca, kadar je vidila, de je kralj, njeni oče, po-njo poslal? Kako preplašen je bil ubogi star-čik, kadar 'je vidil, de ob enim zgubi sinaho, vnuka in sina ?
Kadar pride Konštanca v Palermo in stopi pred kralja, od strahu obnemaga. Ko se pa zopet zave, se mu pred kolena verže, ter reče: “O kralj, jez obsto-„ jim, de sim v vaših očeh hudo hudo kriva; tedaj se „ tudi podveržem vsem izrekam vaše jeze. Ali to malo „ dete in njegov nesrečni oče sta nedolžna, samo za-„ nji prosim, de se ne štrafata. Pa tudi mene, ako „ perpuslite, de vaša navadna milost nekoliko jezo v-„ derži, hote morebiti najdli majn krivo, kakor se vam „ morde spervič zdim. Tisti nesrečni dan, ko sim vas
^ 11 —
k »gabila, sim se /< Izabelo v veiiu pokraj morja spro-» bajala. Neki možje, ki so na naji pazili, naji nepre-j) Vidama zgrabijo, in obe odpeljejo. Prestrašeni sve od žalosti in obupa jele na ves glas vpili, tod e zastonj. » Vojvoda Bari, ki naji je bil tako odpeljal, naji je j5 vkazal djali na barko, ki jo je za to imel že per-pravljeno, in dal povelje, de so naji precej po morju » naprej odpeljali. Jez obstojim pred vašimi nogami, o » kralj! de moje serce je bilo spervič zanj nekoliko » vnelo; ali vam tudi persežem, de nisim nikoli do-j) voljila, de bi me bil takd hudobno proč odpeljal, 5j in za tega voljo od tisliga časa sim njega za nar hu-55 dobnišiga človeka imela. Odpeljani v visoko morje 55 pademo v pesli morskim tolovajem: dolg in terd boj 5, je bil. Vojvoda se je z njimi serdito bojeval, lode „ na zadnje je plačal s smerljo krivico, ki jo jo bil 55 meni storil. Naji so sužnji v Algijer peljali, de bi 55 naji tamkej prodali. Pa neznan mladenič je prišel— 55 prav Bog sam ga je poslal! — naji rešit. Ker sve 55 se mu v serce vsmilile, naji jo za veliko ceno od-55 kupil. Tako otetima nama je vse najine željo spol-55 novah Večkrat naji je popraševal, od kje sve doma, 55 in nama obelal, de naji hoče tjekaj peljati. Tode jez 55 v strahu, de hote natolcevali, de sim sama rada iz 55 doma ušla, v strahu, de se bole čez mene jezili, si „ nisim nikoli upala, mu odkriti, kdo in od kje svo. 55 On me je tedaj na svoj dom k svojimu očetu pe-55 Ijal, in po tem ko je dolgo časa prav veliko skerb 55 za me imel, desiravno sim mu bila ptuja, desiravno 55 sim mu bila neznana, desiravno sim se mu zmiram » terdovralno zakrivala, vender mi je velikoserčno svojo
2
— 12 —
„ roko ponudil. Razžalila sini vas, o kralj! morile ni-sim vredna, de me za zvojo hčer spoznale; ali — r zapušena, kakor se je meni zdelo, od vsili, v ne-„ preslanim slrahu vaše jeze, brez upanja, vas kadaj „ še viditi, persiljena tudi od njemu dolžne hvaležnosti, „ premagana, de vse povem, od še slajši obeutleja, ki „ ga je bilo njegovo ljubeznjivo vedenje z mano v „ mojimi! sercu obudilo, sim se vdala, in dovoljila biti „ njegova nevesta. Pokarajte le, o kralj! pokarajte svo-„ jo hčer; in ako sim zaslužila, štrafajte me ojslro, in „ jez se ne bom čez to potožila. Tode ne perpustite, „ de bola moj dobrotnik, kterimu se imam zahvaliti za „ svobodo in življenje, in to nedolžno dete, ob! štrafo „ moje pregrehe občutila. „
Mej tem ko je ona tak6 govorila, in svojim besedam z milim pogledam, s žalostnim obrazam in gla-sam še več potiska dajala, se je kraljeva jeza, spervič velika, polagama vkrolila, tako de je bilo na zadnje omečeno njegovo serce. Viditi Konštanco na tleli pred svojimi nogami, nje sloke in solze, in nedolžniga otroka, ki je z materjo vred jokal, je njegovo serce močno omečilo. Poda tadaj svoji hčeri, ki je še pred njim na tleh bila, milo svojo roko, jo vzdigne, in reče: u Ti si „ me razžalila, ker si se brez mojiga dopušenja z o-„ sebo nižjiga stanu omožila, še bolj si me razžalila, „ ker si dvomila, ali ti bom odpustil, če res nisi kri-}) va na tistim begu: tode, ker vidim in spoznam, do „ si li iz slabosti, in ne nalaš, vse to storila, se spo-„ znam še zmiram za tvojiga očeta, in li odpustim.,,— Per teli besedah jo objame, in ukaže, de naj še Riharda predanj pripeljajo. Solze so se zdaj Konstanci
— 13 —
vlilo, tako jo bilo njano serec omajeno, polno veselja in hvaležnosti ; in kralj sani, še bolj ganjen, je tudi solze prelival.
Kadar je Rihard, ki takti dolgo ni vedil kaj se l>o ž njim godilo, ta novi ukaz slišal, se je zopet moe-»o prestrašil, ter bled in trepetaje je šel pred kralja. Kadar zagleda Konšlanco, skoraj obledeni. Pa kmalo ga spreleti bolj živ oginj, se no ogleda na okolislojeee, pozabi na vse drugo, teče k nji, objema njo in sina, in dolgo ne more kar besedico pregovorili, kakor li solze prelivali in zdihvati. Na zadnje vender se od nju loči, pade pred kralja in reče:	“ Zdaj. o kralj! rad na
» se vzamem vse, kar koli z mano sklenete: de sim » li zopet vidil ženo, in otroka, por kterih je zmiram „ moje serce; zdaj drugiga ne želim: samo to milost
„ vas prosim, de ona dva, in moj oče.............„—- “Ne
„ boj se nič, moj sin! mu seže kralj v besedo, ne skerbi „ nič. Jz tega, kar si mi li povedal, in kar sim iz ust „ svoje hčere tukaj (pokaže v Konšlanco) izvedil, spo— „ znam tvojo nedolžnost, in občudvaje cenim tvojo bla->, goserčnost. Bog ti je hotel to povernili, in jez se po-» nižam pred njegovimi naredbami. Živila srečno oba, in v vaju otroci naj mi bodo tolažba v moji starosti.„ — Pri teh besedah so se zopet objemali in od vesela jokali. Kralj je zdajci z drugo barko v Dublin poslal po Rihardo-viga očeta, de bi na njegov dvor prišel; kteri je tudi vesel to slišali precej tjekaj na pot se podal. Od Boga hlagodarjeni so tamkej zdiij vsi vkupej vesele in prijetne dni preživeli; in Rihard je tudi to veselje doživel, de jo zamogel tukaj še veliko bolj svojo dobro-serčnost skazovali, klera je bila pervi začclik njegoviga povikšanja in njegove sreče.
— 14 —
asa. iPotfio&ii.
zdavno, to je, ko so bili mestni pogla-
var v Rimi gospod Enea Silvijo Pikolomini, nek pošten človek, že ostarel in tedaj brez 'moči, ni mogel več s tistim rokodelam se
preživiti, s kterim je do liste dobe sebe in svojo staro ženo živil, se vidi tadaj persiljeniga malo pohištvo, ki ga je še imel, počasi prodavati. Mej tem jo bila tudi mala podoba od Rafaelove roke, ki so mu jo bili njegovi dedi zapustili, njeno cene pa on ni poznal. Dim, ki jo je bil nekoliko okadil, in prah, ki jo nanji bil, storita, de jo je še manj cenil. Do bi zanjo kaj denarja potegnil, se perporoči nekimu podobarja (malarju), kteri je pa bolj znal z ljudskimi podobami kupčevati, kakor jih sam izdelovati. Ta, ko podobo zagleda, spozna nje ceno in kdo jo jo bil nare -dil. Iver hoče pa v zlo obernili neznanje in potrebo dobriga starčika, jo začne zaničvali, kakor de to ni nič in de nima nobene cene, mu ponudi malo penezov in še per teh se dela, ko de mu jih več vbogajme da kakor pa za podobo, sam per sebi se pa veseli, de bo tii lep dobičik imel, in posmehvaje se čez dobroserčnost ubogiga človeka, nese podobo sabo domfi.
čez nekaj dni pride v njegovo hišo star prijatel, in ker ne vidi več podobe, ki jo jo druge krate vidif, ga popraša, kje do je. Starčik odgovori, de jo je prodal, komu, in za koliko. Pošteni prijatel so razserdi, ko vidi takd goljfano prostost dobriga starčika, mu reče, de tista podoba jo od učeno roke in velike cene, ter ga pregovori, de naj gre pred mestnign glavarja, kamor so mu
— 15 —
Je ponudil, de ga hoče on sam spremiti, zato de jo roji šel.
Modri duhovin, ko pazljivo tožbo zaslišijo, si stord mero podobe ondi pustili, in ko zvedd, koga podoba pomeni, rečejo obema odstopiti.
Imeli so po sreči v svoji zberi dve podobi liste velikosti. Eni teh rečejo vun vzeli platno, in pokličejo k sebi podobarja: “Bi mi mogli vi „ mu rečejo “naj->5 ti podobo za ta okraj n ik (rom), de se bo dala pri-55 meriti uni podobi tamle? „ — “ Ravno imam, od-» govori on, eno ki je slovečo delo Rafaelovo: rekel j, bi, do jo prav nalaš narjena za ta okrajnih.,, —“Že „ prav „ rečejo gospod, “ pernesite mi jo, de jo vi-„ dim.,, Podobar odide, in se kmalo s podobo verne.
Na ti podobi je bila prav umetno narisana sveta družina. Očišene od dima in prahu so se barve prav živo pokazale. Popolnoma je bilo na nji ločiti eno reč od druge, mehkost mesa, krasoto oblek, lepoto narisanih oseb, znamnja resnične, ktere so pričale, de je to Rafaelovo delo. Postavijo platno v okrajnih, kjer je prav dobro stalo, ga nekoliko časa ogledujejo, ter pra-šajo podobarja za njegovo ceno. “Imam zanjo lahko že dve sto cekinov „ pravi podobar; “včeraj mi jih je „ ponujal za nekiga Englejca moj prijatel, kteri komaj „ čaka, de to podobo v roko dobi. Jez sim se pa terdo „ deržal na 250, ker delo to jih je vredno; pa vender „ ako je všeč la podoba Vaši Visokosti, hočem se za-„ dovoljili, de mi li kolikaj na pervo ponudbo pri-date. „ —
Prelat se nad hudobnostjo tega človeka zavzamejo, vender se še zatajijo, in mu mirno rečejo, de spo-
— I(j —
znajo, <le je ia podoba velike cene, tode te^a ne morejo zapopasti, kako de je ni unimu dal, ki mu je tolikajn zanjo ponujal. Podobar na to rezno spričava, de govori golo resnico, in ako bi gospodu dopadlo, on bi pripeljal tisliga prijalla, ki bo njegove besede poterdil.
“Imate tedaj zares „ mu rečejo, “zanjo že dve „ sto cekinov?,, — “Imam jih, gospod, in še veliko „ več upam dobili zanjo.,, — “Že prav: zadosti je. „ Naj sc odprejo tiste duri, „ rečejo enimu svojih služabnikov. — Duri se odprejo, in poglej! dobri starčik se pcrkaže, klerimu so bili rekli k sebi priti, in mej tem se ondi skriti. Lahko si je mislili, kako seje podobar prestrašil, kadar ga jo tako nenadjama zagledal: obledi, se zmoli, in ves se začno tresli. Prelat ga pustijo nekaj časa v ti zmešnjavi, potem pa rečejo z oj-sirim glasam: “Tako, hudobnež, se v zlo vpotrebi ne-„ znanje in potrebo reveža? Kadar si ga tako hudobno „ ogoljufal, ali nisi takrat, nesrečni človek! v sebi čutil „ glasii naravi? Ali ni kruh, osiabljenimu starčiku, stari „ ženi perkraten, v tvojima sercu nobeniga grizenja vesli „ obudil? Hudobnež! ti veš, kakošniga plačila si vre-„ din. Prevelika milost je za tebe samo osodba, od „ tebe samiga izrečena: ali Bog le varuj zopet drugo ,, krivice, zakaj takrat boš ob enim ojslro za obe štra-„ fan. Zdaj tistih dve sto cekinov, ki sam spoznaš, do „ je ta podoba vredna, in ki praviš, de jih imaš zanjo, „ daj precej temu možu: in ako bom še eno goljufijo „ od tebe slišal, bo lista tvoja poguba. „
Ves prestrašen in zmoten otido podobar; dobri starčik pa je od vžalenja in hvaležnosti se zjokal, in blagoslovil taužentkrat svojiga modriga dobrotnika: in
— 17 —
oni so občutili popolnoma vesolje, de so ubogima ogo-Ijufaniga potolažili, in vlovili > svojo mrežo liudobniga goljufa.
IT« Damou ia Pitij a«
ksto Sirakuza (*) je svoje dni pod kervo-željnim Dijonizijem veliko terpelo. Ta silni mož, ki se je s zvijačami in silo kraljev-sedeža polastil, si je perzadeval, s slraham in grozovitnostjo se na njim vter-dili. Nesrečni podložniki, celo težo njegoviga zatiranja občulivši, so po sili molčali in zoper svojo voljo za-dušvali vsako tudi nar pravičniši toženje, zakaj čez nar manjši reč ko bi se bil kdo prederznil zinili, bil bi glavo zapravil.
V takim občnim strahu Pitija, serčan in nagel mladenič, ni zamogel svojiga serda zaderžati; ko je vidil neki dan, kakci se neusmiljeno trinog obnaša, se je podslopil svoj glas povzdigniti, in na ves glas nesrečo svoje demovine objokali; lode ta njegova prederznost in nepremišlenost ga je veliko stala. Ogledvavci, ki jih je Dijonizi povsod imel, so mu kmalo to poročili: trinog razkačen perseže, de se hoče hudo maševali; in kmalo so trume hudobnih Dijonizijevih služabnikov nesrečnigu mladenča obdale, ter ga v ječo peljale
Kadar so ga vklenjeniga peljali, ga sreča Damon, mladenič velike kreposti, kteri je Pitija kakor samign
— 18 —
sebe ljubil. V serce ga zaboli, ko ga zagleda, per-bliža se mu, in ves v skerbi ga popraša : “ Ljubi moj v Pitija! kaj je neki to? Kaj si storil? Morde tvoja „ nepremišljenost, tvoj preveliki serd?... „ u Tak6 je, „ ljubi Damon! kar si mi večkrat prerokoval, se je na „ zadnje zgodilo. Jez nisim tebe posnemal, nisim do-„ volj tvojih svetov slušal: dolgo časa sim kervoželj-„ nost trinoga skrivši čertil in silil sim se, po tvojih „ besedah se ravnali; ali na zadnje moja nevolja se je „ holla očitno pokazati, in ni mogla se več skrivati per lo-„ likih izgledih kervoželjnosti. Vidim de mi bo umreti, „ tode bolji je smert od tako nečastne sužnosti. Samo „ moj stari oče, moja draga sopruga, moji otroci me „ skerbe. Tebi, o prijatel! jih perporočim; tolaži jih „ ti namesti mene; ti jim sloj na strani; tako se potem „ ne bom imel potožili čez svojo osodo.,,—Hudobni beriči niso perpustili žalostnima prijateljima se dalje pogovar-* jati: po sili so ji saksebi spravili in brez milosti ločili. Pitija so v ječo vlekli: še perpušeno ni bilo Da— monu za njim iti.
Vtopljen v preveliko žalost prebira Damon tavžent raznih misel, de bi najde!, kakd bi prijatla rešil: tode nobena prava mu na misel ne pride. Na zadnje po dolgim premišljevanju in dvomenju, ker je zdaj eno zdaj drugo reč izbral, potle pa vse popustil kot nekoristne in ncpripravne, sklene sam iti k Dijoniziju. Skuzi veliko straž, brez kterih grozovitnež, zmiram poln strahu, ni noben hip bil, pride pred njega. Prcdanj se verže, ter reče: “Gospod, ni zdavno, kar so na vaše pove-„ Ije nesrečniga mladcnča v ječo perpeljali. Ne pridem „ ga zagovarjat, tudi ne prosit, de mu perzanesete:
— 19 —
s desiravno njegov pregrešile je li nasledile mladen-n čem lastne naglosti, on jo pa v vaših očeh kriv, » in to je dovolj: za eno samo reč prosim vašo „ milost, in la je, de se njemu namenjena kazin ene n dni odloži. On ima daleč od til že stariga očeta, ženo, » in dva mlada otroka, leterim je njegova pričejočnost » potrebna. Perpuslite, gospod! de hom jez zanj porok, » de vzamem jez za malo dni nd se njegove železa, n zat6 de on lahko mej tem zadnji krat svojo družino j5 ohiše, svoje opravila v red postavi, in se od svojih J5 dragih poslovi. Vernil se bo gotovo oh odmerjenimu „ času, in ako ne, bo moja smert njegovo zakasnenjo » izplačala, ako vam bo to po volji. „
Dijonizi obstane in se čudi slišati tako čudno ponudbo, in radovedin, kakč se bo ta izšla: “Že prav „ reče, “ dva dni mu dam odloga: ti boš mej tem na-„ mest njega vklenjen; ali pomni dobro, ako se tretji 5, dan oh zori v Sirakuzo ne verne, tako boš ti jo s » svojo glavo plačal. „
Damon, vesel odgovora, teče precej v ječo k pri-jatlu. On sam mu ketine odklene, in hitro sam sebe vklene: “ Pojdi „ reče, “ pojdi ti sam tolažit svojo „ žalostno družino: dva cela dneva odloga ti da Dijo-n nizi, de jih zamoreš v svoj prid oberniti. V tem
„ času lahko barko najdeš, de se rešiš.............Hitrost
„ je treba in skerb; pojdi, ne obotavljaj se! „
Začuden Pitija per teh besedah, odgovori: u Ali „ jez bom ušel? jez, in bom tebe namest sebe raz-jj serdenimu trinogu prepustil? Oh, tadaj tako me moj » Damon pozna? Daj mi sem, daj mi zopet ketine, » ako meniš, de zamorem biti takč malovredin in ne-
- 20 -
^ zvest. „ — “ Ne, odgovori Damon, tak, kakor si ti, „ ne moro biti malovredin in nezvest; ako bi jez li „ mislil, de si tak, bi ne bil ti več moj prijatel. Ali „ to, kar ti jez pravim, de stčri, ne kaže ne malo-„ vrednosti, no nezvestobe. Ti imaš očeta, imaš ženo, „ imaš dva otroka, kterim jo potrebno, do ti živiš, in „ se jim ohraniš, zakaj težko bi zamogli brez tebe ži-„ veti. Jez nimam nobeniga več, za kogar voljo bi „ želel še daljo živeli; in smert za takiga prijatla, ka-„ kor si mi ti, mi bo prav prijetna. „ — “ Oh! tako „ grozno veselje ne boš imel, gotovo ne „ mu seže Pitija v besedo; “ bom šel sam, kakor želiš, svoje zad-„ nje naravske dolžnosti spolnit, bom šel od očeta, od „ žene, od otrok se poslovit, ali jutri ob zori me boš „ zopet tu vidil: tebe namest sebe njim zapustivši „ jim bom še bolj vgodil; ter mislim do jih tako žo „ potolažim. — Per teh besedah objame serčno vred-niga prijatla, ki jo ž njim se solzil in ga poljuboval, ter se je hitro proti svojimu domu podal.
Drugi dan prej de, in tretji napoči, ali Pitija ni bilo viditi. Damon uveren, de so ga nagovori in obup zapušene družine permorale, de je pobegnil, se je zavoljo tega serčno veselil. Pa Dijonizi, ker je menil, do ga imata za norca, se je prav hudo razserdil in v svoji razjarenosli da povelje, de naj se Damon brez odloga v smert Pitiju namenjeno pelja.
Ta žalostna novica so razglasi po mestu in vso ljudstvo so na tergu zbere gledat pomilovanja vredno obsojonjo. Enim se smili izdani prijatel, drugi dolžijo hudobno nezvestobo izdajavca, vsi pa se skrivši serdijo nad kervoželjnostjo trinoga. Letrt v sredi tavžent obo-
— ‘21 —
roženih služabnikov, sedč na visokim prestolu, gorik od jeze, strašno okoli sebo oči obrača, in komej čaka so maševati. Zdaj pride Damon vklenjen in rabelj zraven njega. Vsak ostermi per temu vžalovavnimu pogledu, vsim so smili, vsih serca so zavoljo njega oma-jene; na vsih očeh solze igrajo, ki jih več skrivati no morejo. Od vsih pomilovan je Damon vender sam jas-niga in veseliga obraza, on so v sercu Bogu zahva-Ijujo, de so njegove želje tako srečno izpolnjene, de jo njegov dragi prijatel rešen.
Na sodiše pridši mirno smert perčakuje; že mu oči zavežejo, že mu vrat odkrijejo, že rabelj sekiro kviš-ko povzdigne, kar se zasliši nenadjani glas od daleč: a Stoj grozovitnež, stoj I„ — in ves oprašen in zpo-tjen sopi mladenič prot sodišu. Na ta glas so vsi tje-kaj ozrejo in se mu ognejo. On persopivši V sredo med njo: “ Hvala Bogu! „ zavpije, ko se nekoliko oddahne, hvala Bogul de dolžnost sina mi ni zabranila iz-n polniti dolžnosti prijalla; „ — pa teče novzterpljiVo k Damonu, in ga objame. Th vstane mej ljudstvam šepetanje polno milovanja, začudenja in veselja. “ Pitija „ sam je, prav on je „ pravijo eden k drugimu: “na! „ kdo bi ga bil zdaj perčakval? kdo bi bil menil, de „ bo zdaj prišel? „
Pitija se na to loči od prijatla, in nevslrašeno stopi pred Dijonizija, kteri viditi ga se močno čudi in komaj veruje, do je vse res, kar se godi. “ Tu sim zopet, „ mu reče, tvoj obsojenic; reci hitro mene umoriti, de „ se nedolžni per življenju ohrani. Terda potreba mo „ je zaderževala, de sim se takd zakasnil. Moj oče, oh » nesrečni oče! ko so zaslišali moje obsojenje, so na-
— 22 —
„ gloma na tla padli, ko od strelo zadeti, in zastonj „ sim si perzadeval jih zopet oživiti; per vsim perza-„ devanju so mi to nož v mojih rokah umerli. „ — Per teh besedah se začne hlipati, po tem pa zopet povzame: u Na vso silo sim se naglo iz rok zapušene ženo „ iztergal, in sem podvizal. Tode po krajši poti gredč „ sim zašel po temni noči v gojzdu, kjer sim do zora » po neznanih in zarašenih stezah hodil, in takd si pot „ še zdaljšal. Ko sim prišel na znano pot, sim se v „ tek podal, ter se veselim, de sim še o pravim času „ prišel. Daj mi zopet tedaj moje ketne, in moj prija-„ tel naj se osvobodi, drugiga te ne prosim.„— Ko je on to pravil, ni mogel nobedin več solz zaderžati, in okrutnik sam je čutil, de se mu je bilo nekoliko serce omečilo, desiravno je to skušal skrivati. Mej tem za-povč, de naj osvobodč Damona. Ali, poglej tu novo čudo, nad kterim so se gledavoi še bolj čudili, in solzili. Damon pravi, de ketine ne grejo več Pitiju: „ čas „ je že pretekel „ pravi on, a mej nama za to zgo-„ vorjen, zdaj sim jez na versti de umerjem: ti verni „ se h ženi in zapušenima otrokama. „ — “ Čas te „ osvoboditi, „ odgovori Pitija jokaje, dokler živiš, » ne more nikoli preteči; svoboda pa tebi gre po vsi „ postavi in po vsi pravici. „ — Damon ne odstopi; to milo borenje gre zmiram bolj naprej, vsak njih na glas prosi Dijonizija, de naj prijatla osvobodi, njega pa reče umoriti.
Per takd krepostnim boju tisto serce, desiravno terdo ko železo, ni zamoglo so daljo zderžati. Premaga naravsko terdoserčnost, omajen in ganjen v živo, izusti: “Svoboda in življenje gre obema in obema bodi tadaj
— 23 -
» pcrzanešeno. Pa tako redko prijatelstvo zasluži šc kaj » več, vredno jo kralja in jez si bom imel za veliko » čast, ako me za svojiga prijatla vzameta. „ — Por teh besedah vstane iz svojiga sedeža, in ji gre serčno objet. Kakor v kazališih ( teatrih ) se vidi kakšinkrat v enmu trenutku se premenjali zapušena in velika ster-mina v prijazin vert, ravno tako, ko bi mignil, se je tukaj pred množico ljudstva vse spremenilo. Žalost in jok se spremeni v veselje in ukanje,- vsak jo hotel ta dva nepermerljiva prijatla prav blizo viditi: vsi so veselo: “Živi!,,— vpili, de se je daleč okoli odmevalo; in z nar večim veseljem in časljo sojih s kraljem vred v kraljevo poslopje spremili.
V* Etclrcd*
telred, ki je v svojih mladih letih postal gospodar samiga sebe in Engležkiga prestola, za časa zabrede v nespremišlenosti dn napčnosti, v ktere prav lahko mladenič pade, kteri, dokler mu še kri vrč, ne posluša drugiga, kot silnost svojih strasti ali svojiga nagne-nja. Neki dan na lovu zagleda mlado kmetijsko deklico, ki je veselo prepevala in varvala malo čedo, in ker se mu je zdela lepa in ljubezniva, se precej za njo vname. Mislil si je, de se kralju ne sme nihče protistaviti, zato jo menil, de jo bo lahko predobil precej v pervi skušnji, pa najde Etelvigino krepost, ( takč se je ta pasterica klicala ) veči, kakor si jo je bil mislil. Z vsi-fid svojimi sladkimi besedami in perlizvanjem, z vsimi
— 24 —
svojimi lepimi darmi in velikimi obečanji jo ni mogel zapeljati; vso njegove zvijače so bilo zastonj. Namest de bi bilo njeno opiranje njegovo vročo nagncnjo d-hladilo, ga jo še bolj podžgalo. Etelvigino podobo jo imel zmiram pred očmi; čuječ in spijoč drugiga ni vidil, kakor samo njo: polagoma je takd daleč prišel, do so mu jo zdelo, do brez nje ne moro živeti. Ni bilo pa mogoče premagati njeno nepredobitno stanovitnost drugači; kakor ponuditi ji zakon. Tode, kako mu je bilo mogoče se tako ponižali? Kako se prederzniti, na kraljevski sedež povzdigniti ubogo kmetico? — V takih dvomih je dolgo semtertjo premišljeval; ali na zadnjo premaga strast; ponudi ji roko, in Etelviga, ktera se jo bila v-sim njegovim lepim besedam stanovitno opirala, ni mogla zoperstati, kadar je vidila, de ji je tako neperča-kano novo veličastvo na ponudbo.
Prav poredkoma pa prinese naglo in nenavadno povišenje pravo srečo. Etelviga se je kmalo jela kesati svojiga premenjenja, in želeli zopet veselje polja in zadovoljno prostčto, v kteri se je bila rodila, čez Etel-redovo ženitev se je po celimu kraljevstvu ne ravno lepd govorilo; povsod se je slišalo godernanje in obrek-vanje, in nesrečna kraljica, od vsili zaničvana in zapu-šena, se vidi v sredi dvora v prav poniženi in sitni samoti.
Polagoma je vender njena umetnost in lepo vedenje ošabnost velikašev premagala, je njih serca za so predobila, in tako daleč prišla, do so jo za svojo kraljico spoznali in častili. Ali ta nova sreča ni storila kakor de je bolj vživo občutila veliko nesrečo, ki jo je ravno čakala. Etelred sc prepusti nestanovitnosti svoji-
— 25 —
ga serca, pozabi v kralkim času na gorečost, s ktcro J° jo ljubil, no mara več zanjo, in začne drugo iskati. Elelviga vderžuje nekaj časa molče svojo serčno žalost, ko pa vidi, de kralj zmiram manj za njo mara, in do tudi po drugih zastonj skuša ga na pravo pot nazaj spraviti, si upa na zadnje skušali, ali bi saj njene solze kaj per njemu premogle. Nesrečna! bolji bi bilo, ko bi ji nikoli ta misel no bila prišla. Njene solzč niso storile drugiga, kakor še bolj so Etelredovo serce razserdile. Terdoserčncž zapove v nagli jezi, njo iz dvora brez odloga v neko tcrdjavo odpeljati, in jo tam za vselej zapreti. Zdihvanjo in jok sta bila tukaj edina družba in tolažba nesrečne kraljice, dokler od serč-ne žalosti počasi zlurana ni mogla več svojo nesrečo preživeti. Per vsim tem si ni upala nikoli kralju kaj očitali ali se mu tožili, in ko je vidila, de se konec njenih žalostnih dni perbližuje, mu je pisala prav mil m prijazin list; s tem so je od njega poslovila, in tako je v dvajsetimu letu svoje mladosti žalostno umerla.
Kralj zasliši smert nesrečne žene bolj z občutenjem nemiliga dopadajenja, kakor pa pomilvanja ali žalosti; nje list od sebe verže in ga še ne odpečati ter ne misli na drugo, kakor na novo ženitev z kneginjo Emo, sestro Riharda, Normanskiga vajvoda, v ktero ga je ena sama njena podoba zaljubila.
Ali ni dosti časa prešlo, de je z njo jel plačevali prav žalostno svojo poprejšno nezvestobo in ter-doserčnost. V osornosti in opornosti nove kraljice ni našel tiste ljubeznivosti, ki jo je una imela, ktero je kil tako hudobno ob življenje perpravil. Nestanovitni Etolred so jo naveliča; kraljica je s tem razžalena;
— 20 —
hišni razdir se zve po mestu in po kraljestvu: narod se razide v dve stranki; vse se razruši in zmeša, vse je polno nepokoja in punta. Kolikrat izusti zdaj kralj ime izdane Etelvige ! Kolikrat objoka svojo neusmiljenost proti nji! ali odveč kasno. Neki dan je celo sam v sobi, premeta pisma, in permeri se, de mu Etelvigin list, zadnji list, kterigajo bil nemarno brez ga odpeča-titi, od sebe vergel, v roke pride. Ko ga zagleda, spozna precej njeno pismo; vest se mu zbudi, in naglo se vslraši, roka se mu trese ko ponj segne, ga odpečati, in bere te besede:
„ Primite, gospod! zadnji pozdrav umirajoče Etel-„ vige. Ne sovražite saj njeniga spomina, kadar ne bo „ več živa. Oh! kdo, kdo vas bo kadaj mogel tako „ ljubiti, kakor vas je ona ljubila? Nesrečna! ona ni „ živela, kakor samo za vas, ni dihala, kakor za vas, „ za vas so bile vse njene djanja in vse njene misli. „ Vi pa jo zapušate .... vi jo izdate, oj neusmiljenic!... „
Ta list je bil Etelredu, kakor de bi ga bila strela zadela: zdelo se mu je, de vidi svojo izdano ženo umirati, zdelo se mu je, de sliši njeni zadnji izdih; na ves glas zavpije: u ti neusmiljenic, ti si jo umoril! „ ter se jame silno jokati.
Od tega časa ni mogel več najti ne pokoja ne tolažbe. Zamišljen in žalostin je semtertje hodil, de sam ni vedil kam, in povsod se mu je pozdevalo, de ga bleda Etelvigina senca preganja. Vtopljen v preveliko žalost ni več iskal nekdajnih veselic, je zanemarjal tudi skerb za kraljestvo, in je sovražil na zadnjo še svojo življenje.
Mej tem se je vse bolj sponcmirilo in zrušilo, vse se
— 27 —
je zmešalo in spuntalo, še zunanji sovražniki so se z domačimi sdružili ga poprej pogubiti. Kralj Danemarski ga napade z mogočno vojsko; on se brani, boj je kervav, ali na zadnje je persiljen odjenjati in pobegniti: popaden od hude merzlice, vedno grizen od nemirne vesti, potlačen od težkih nesreč, ki si jih je bil popolnoma zaslužil, je prežalostin konec življenja storil strašin izgled nezvestim in terdoserčnim dušem.
VI. Tereza Balduci.
ve leti je bila že Tereza Balduci, plemenita gospd v Florencu(*), vdova, in imela je dva sina. Odrasla že nadziranju, vlastni-ka velikiga premoženja, od nobeniga več zaderžana, in zapeljana od nevarnih tovar-šev, sta se vsi spačenosti nespremišljene mladosti vdala. Zastonj si je mati perzadevala, ji s svarjenjem, prošnjemi in jokanjem od napčniga življenja odverniti; je nista več poslušala. Slarji sin je še zmiram v Florencu živel; mlajši pa se je po Laškim na pot bil podal.
Ko je neki večer žalostna mati sama razuzdanost svojih sinov objokvala, se naglo duri odprejo, in ptuj človek, ves bled, noter persopi, nepokojin in prestrašen, ves zmešan in plašen, z keržavim mečem v roki. Viditi ga, se silno prestraši; todo ptujic se verže pred njo: “ oh„ pravi, usmilite se nesrečniga. Jez sim » iz Rimskiga, malo dni je, kar sim sem prišel. Po
O Florcnc, poglavitno mesto v Toskani na Laškim.
— 28 —
„ dokončanim opravilu, zavoljo kteriga sim sem prižel, „	sim malo prej v	prenočiše kitil, se	zopet na	pot
„	domu perpravljat.	Ne kar daleč od tu	me sreča	ne-
j,	znan človek, gre	memo mene, in me	silno sune.	Jez
„	se čez to potožim; in on me začne	še zmirjati in
„ kregati; jez mu odgovorjeni, in se vgrejem; on mi v da še gerši besede, in mi jame še clo ošabno žu-„ gati. Take nesramnosti nisim mogel več prenašali, po-„ tegnem meč, on tudi, ga prebodem, in na tla je pa— „ del. Bog vč, de zdaj obžalujem to neprostovoljno „ pregreho. Ali vi, gospd! usmilite se mene nesrečniga. „ Zmešan in ves iz se sim precej pobegnil; ker nisim vedil, kam se oberniti, sim se prederznil stopiti v „ to bišo, ki je bila po sreči ravno odperla. Ob! per-„ pustite mi, de se za kako uro tii skrijem, dokler „ tem uidem, ki me bodo morde iskali, in zamorem, „ ko bo veči tema, po noči brez nevarnosti pobegniti.,,
Plemenito gospd groza obide per teh besedah; neko dozdevanje ji lavžent nemirnih misel obudi; pa vender je tisti hip li glas človečnosti in usmiljenja poslušala, ter ga peljala v svojo narskrivmši slanico, in ga noter zaperla.
Dozdevanje nesrečne matere ni bilo prazno. Zakaj kmalo potem zasliši nov hrup; vsa bleda gre na musovž, in poglej! sina ji pernesejo, ki mu iz široko rane na persih kri zcurkama teče. Takrat strašno zavpije, in sin, ki je oslabljen in skorej že brez kervi vidil smert se bližati, zbere še vse svoje moči, se k nji oberne, in reče: “glejte na meni izgled pravično „ štrafe Božje; zaslužil sim si jo: de bi li moja smert „ sprcobernilamojigabrala! Ako vlovijo mojiga umorivca,
— 29 -
j> "vi, mati I ga zagovarjajte. On je nedolžin, jez sim ga „ nadražil. „
Pcr teh besedah izdahne, in mati zgubi vso občutke, in pade v omotico. Nesejo jo proč od kervaviga trupla mertviga sina, pa vender niso okolistoječi dolgo vodili, ali je živa ali mertva; in kadar se jo zopet zbrihtala, se je nevlolažlivo jokala. Vsaki hip je ime svojiga sina klicala, vsaki hip ga je hotla zopet viditi, in prav s silo so jo mogli daleč od njega deržati.
Kak strah in žalost je mej tem ptuji mladenič prestal, kteri je iz slanice, kjer je bil zapert, celi hrup slišal, in vso grozo te žalostne pergodbe v živo občutil, ktere je bil po nesreči on pervi vzrok! Nekaj mu je serčna žalost, de je tolikiga spoštovanja vredno mater nesrečno storil, obudvala željo, de bi bil raji on od neprijatla umorjen; nekaj jo pa strah, de ga bodo izdali, storil, de se je per vsakimu novimu gibanju in šumu vnovič tresil.
V taki stiski je bil on do čez polnoči; potem pa, ko je bilo že vse potihnilo, in ko je mati čez pergod-l>o zamogla že razumno premišljevati, gre k slanici, in jo odpre. Mladenič se ji verže pred kolena, in pravi: ‘ Bog je moja priča, de bi bil dal rajši svoje življen-y) je.... „—“Vstanite, mu seže v besedo; vi ste me-r> 116 nar nesrečniši ženo na svetu storili; tode spoznam „ vašo nedolžnost. Moj sin sam mi je perporočil, de „ naj vas zagovarjam, in to moram storiti. Kmalo bo „ kočija za vas prepravljena; edin mojih služabnikov „ vas bo do meje spremil; ta mošnja vam bo za po-„ polnjo: in Bog vam daj tisti mir, ki ste ga meni vzeli.„
Tolika velikodušnost je rimskimu mladenču serce
— 30 —
tako omajala, do se je od žalosti in hvaležnosti zjokal. “ Oh! nikoli „ pravi, u nikoli si ne bom mogel perza-„ nesti, de sim tako ljubeznivo gospd žalil. „ — Tav— žentkrat se ji zahvali, tavžentkrat poljubi tisto darežlivo roko, in takd odide s solznimi očmi, s lerdnim sklepam, de ji hoče, kadar in kakor mu bo li mogoče, svoj kčs in hvaležnost v djanju pokazati.
Sreča mu jo tudi kmalo k temu perložnost dala. Komej pride memo Viterba (*), kar vidi mladenča, ki se je komej že dvema tolovajema branil. On skoči precej iz kočije, mu teče pomagat, in tolovaja pobegneta; tode mladenič je bil ranjen. On ga k sebi vzame, in ga v Viterb prijazno pelja:in ker po sreči rana ni bila nevarna, se je tudi kmalo zacelila. Oteti mladenič se je tavžentkrat svojimu osvobodivcu zahvalil: ali kdo si zamore misliti radost in veselje tega, kadar je zvedil, de ta je prav brat tistiga, kteriga je po nesreči v Flo-rencu umoril! Serčno ga objame, ter izusti: “ O kakd „ moram Bogd zahvaliti, de mi je perložnost dal, do-„ broto saj nekoliko poverniti, ki sim jo od vaše „ ljubeznive matere prejel! Na vekomaj ne bom tega „ pozabil, in nikoli ne bom po nobeni ceni se jim za-„ dosti zahvaliti zamogel. Podvizajte zdaj k njim: „ vi ste jim zdaj posebno potrebni, ker vas komaj per-„ čakujejo. Povejte jim, de ravno tisti, kterimu so živ-„ Ijenje ohranili, je imel zdaj to srečo, de je svoje „ življenje za vas v nevarnost postavil, in vas rešil, in „ de želi, de bi vse svoje žive dni li za vaji živel. „
(*) Viterb, veliko mesto na Laškim, v papeževih deriavah.
— 31 —
Grozno se jo zavzel mladi Balduci, kadar je prišel v Florenc, in je iz maternih ust slišal, kaj se je bilo zgodilo. Morali spoznati, de je ravno tisti vbijavic brata, kteri je njega rešil, mu je nasprotne občutieje obudvalo, kteri so čudno mej seboj bojevali. Ko je pa zaslišal njegovo nedolžnost, je popustil sovražtvo, ki se je bilo spervič v njemu oglasilo: in občutlej hvaležnosti za oteto življenje je v njemu premagal. Objokaje bratovo smert, se ni mogel zderžati, de je on sam za neobsojenje umorivca prosil. Mej tem sta ta dva strašna izgleda, ki ji je zdaj imel pred očmi, globoko njegovo serce zadela. Spoznal je nevarnosti, v klere ne-spremišljen mladenič v svoji spačenosti lahko zajde, se popolnama sprcoberne, in je s svojim hvale vrednim zaderžanjem na zadnje materi tako veselje delal, de je na žalostno zgubo uniga sina lahko pozabila.
VII. Alimek ali sreča.
( Arabska pravlica.)
i ga človeka, do bi ne želel in veliko si ne perzadeval se osrečiti; pa tudi ga ni iskorej človeka, de bi se ne položil, de ne more nikoli tiste sreče najti, ktero s tolikim trudam in s toliko skerkjo iše. Od kod pa neki to pride, de mej tolikimi, kteri jo neprestano in skerbno išejo, je nemore nikoli nobedin, ali skorej no-bcdin najti ? Ali morde veči del ljudi zajde iz prave poli, btera h sreči pelja, in jo ravno tje iskat gre, kjer se
— 32 —
jo nar težji najde? Tega ne morem lahko verjeti, in nasledna pripovest, desiravno izmišljena, vender, ker so v pravlicah večkrat velike resnico zapopadene, me močno poterdi v temu mnenju.
Ko je neki arabski (*) pastir, Alimek po imenu, enkrat brez dela per svoji čedi stal, in jo iz ene paše na drugo gonil, zagleda pod goro z germovjem okrašeno luknjo, in iz radovednosti gre va —njo. Zpervič je kila ta luknja grozno temna, tode na koncu je kila nekaj razsvetljena, kjer je nekoliko svetlobe od zgorej va -njo prišlo. Gre prot svetlobi, in najde tam v kotu mošnjo, perstan in staro pismo. Precej roko željno stegne po mošnji, ker pa vidi, de je do prazna, izusti: “ Presneta reč! ti me pa že za norca imaš. De ki soj „ kak penez noter kil, pa še eniga ni. Zdaj na! tam „ kodi, kjer si kila do zdaj: „ — in ko to izreče, jo nevoljno na tla verže.
Ko mošnja ob kamen vdari, sliši Alimek cven-kanje kakor od zlata. Se čudi, jo zopet v roko prime, in jo najde polno. “ Moj Bog! kaj je neki to ? te šem-„ kraj, zacoprano je! Pa kodi si karkoli, s tem zlatarn „ si hočem nekoliko veselih dni napraviti. „ — Per teh besedah vzame še perstan in pismo in gre naglo vun iz luknje. Ko vun slopi, reče: “S Bogam gojzdi! dokler „ imam le zlate, se hočem prav razveselvali. Oj! de „ ki bil zdaj v Meki.... (**) „
Se ni prav izgovoril, kar je kil že tisti hip v
( ) Arabija, dežela v Azii proti izhodu in jugu svete dežele.
(**) Meka, glasovi to mesto v Arabii, kamor Mokametanci ali Turki roma-rijo.
— 33 —
Meki. Stermeč še bolj in začuden odpre s trepetajočo roko pismo in bere: “ Mošnja bo polna zlatih, kadar j, koli boš hotel; s perslnam boš, ko bi mignil, pre— jj cej tam, kjer si boš želel biti.„
Tega vesel čuti Alimek v sebi nar poprej željo nove dežele viditi, in si tudi perzadeva jo spolniti. Ker se je takč lahko iz eniga kraja na drugi prestavljal, v kratkim času prav veliko sveld obhodi. Zpervič ga prav veseli ogledovati razne dežele, razločne podnebja, mnogotere poljske perdelke, vsaktere umetne izdelke, razne šege in navade toliko narodov. Tode čez nekaj časa mu vse to že ni več tako dopadlo : dalje pride, bolj vidi, de se raznosi zgubljava, ktera ga je spervič veselila; de umelavnost in narava skorej povsod ravno tiste reči kažete; de šege in navade človeške, ktere imajo svoj začetik v ravno tistih strastih, se veliko ne ločijo. Ko se je potem takim mik novosti zgubil, se je tudi popolnoma zgubila njegova radovednost, in sit po-potvanja pomisli na pokoj.
K temu si zbere mesto Carigrad (tt), kjer se mu 3« zdelo, de se more bolj veseliti svojiga bogastva, in l'jer se shajajo ljudje iz vsih krajev, ladaj se lahko tudi le£a spominja, kar je na svojih polih v raznih krajih vidil. Tukaj tadaj jame pokušati vse krajčase, zadovoljili vsako svojo muho, plavali v sladnostih in veseljak. Tode v kratkim se je bil tudi teh naveličal. Sila navade je storila, de so se mu zdele neslane nar veči dobre volje; bolj si je perzadeval jih menjati, bolj se je v-
O Carigr.id, Trnki mu pravijo Štamlml, drugi p, tuni Konstantinopel, ja poglavitno in stolno mesto na Turskim.
— 34 —
sih navolil; ker se ni nobeniga dela lotil, ga je vsaka reč strašno čmerniga delala, in kamor koli se je ober-nil, povsod je najdel li dolgi čas in nevoljo. Bolezin, ki mu jo je to napčno življenje naključilo, ga na zadnje prepriča, de se ne najde sreče v mehkužnim, spačenim, nasladnim življenju; sklene tadaj jo iskati v delu in opravilih.
Neizmerno bogastvo mu je kmalo več dobrotnikov in prijaliov perpravilo; znanosti, ki si jih je na svoji-mu popotvanju nabral, so storile, de so ga imeli za moža, kterimu se zamorejo izročiti nar važniši opravila. Naglo je iz ene službe v drugo do nar višjih prestopal , dokler dobi nar višji, to je službo velkiga Vezirja. Zdaj je ves zakopan v opravila; zdaj povelja cesarjeve, zdaj prošnje podložnikov mu ne dajo eniga hipa ne miru ne pokoja. Terme mehkužniga vladarja, nemirne žene v seralju, zakletve in zvijače ne-vošlivcov in tekmecev so mu neprestano strah in grozo delale. Začel je iz lastne skušnje spoznavati, de človek v visokih službah in častih ni naposled nič drugiga kot imenitni sužnik. Naveličan tudi tega je že mislil časti popustiti, kar se po Carigradu razglasi novica, de se Perzijani (*) na vojsko napravljajo; on dobi povelje z veliko vojsko iti sovražniku naproti, in ga vkrotit. Slavožoljnost se mu v persih obudi, perpravlja se k boju.
V pervih dveh bitkah je prav srečno sovražnike premagal; razgnal jih je, in persilil, Turkestan popolnoma zapustiti, ktere dežele so se bili že polastili.
(-*) Perajani, Stanovniki Perzije, azijatske dežele. (**) Turkestan, Turška dežela.
— 35 —
Vse ga je zavoljo tega čez in čez hvalilo in častilo, in ime Alimekovo je slovelo po celimu cesarstvu. Velki Sultan se je že perpravljal, de ga bo v svojim poglavitnim mestu častillivo in slavno sprejel; kar, prenaglo v sovražnikovi deželi napredovaje, se vidi neprevidoma v sredi mej sovražniki, ki so ga obdali, iz ktere nevarnosti je li z veliko zgubo svoje vojske se rešili za-mogel. Zdaj se je vse na enkrat spremenilo: namest hvale so ga zdaj kleli, namest častitliviga sprejetja pre-vidi, de mu preti smert s svilnato prevozo. (* (**))
Po sreči ga je perstan iz te nevarnosti potegnil; on zgine, in obhodivši več krajev Indije (,Hf), sabo zmiram nesč nevoljo in nepokoj, se vstavi na zadnje v mestu Golkondi.
V temu mestu je kraljevala kneginja tolike lepote, de so jo čudo Azije imenovali. Ko jo Alimek zagleda , se mu serce vname in zagori od ljubezni do »je. Precej si perzadeva na dvor priti, kar mu je bilo tudi lahko doseči. Z imenitnostjo, z ktero je pred njo prišel, s svojo prijaznostjo, s zalimi, živečnimi in raznimi pogovori, s znanostmi veliko dežel, ki jih je ob-hodil, si je Selimo, tako se je kneginja klicala, naklonil, de je rada bila v Alimekovi družbi. Ga povabi, de naj kaj časa v Golkondi ostane, kar je tudi rad obljubil ; napravljali so zanj praznovanja, love, veselice: on od svoje strani je zmiram bolj v obleki, v dragih kamnih, v velikim številu služabnikov skazaval svoje
(*) V vojski nesrečne vojvode per Turkih po navadi s svilnato vervico zadavijo.
(**) Indija, bogata dežela v Azii, kjer je Golkonda imenitno mesto.
— 36 —
bogastvo in svoj vkus. Selima ga je polagoma mej svojo prijalle, kterim je nar več zaupala, štela; zdelo se je tudi že, de ga goreče ljubi, in skorej bi mu bila že zakon ponudila, v kratkim: Alimek, popolnoma zadovo-Jjin, je že menil, de je tisto srečo našel, klero je toliko časa iskal; kar so ga nevošlivi dvorjani, ki niso mogli terpeti, de morajo ptujcu pokorni biti, tako očer-nili, in kraljico tako uverili, de je res to, česar so ga dolžili, de je precej ukazala ga umorit. Zopet tukaj ga je mogel perslan iz le nevarnosti rešiti.
Ko je od tod pobegnil, poln žalosti in nevolje, de so vse njegove nade ko bi mignil zginile, in ušla vsa tista sreča, ktero je menil de je vender zadnič našel, je obhodil več drugih dežel Azije, brez de bi vodil, kje bi se vstavil. Na zadnje zmiram nepokojin, brez tolažbe in sam sabo nezadovoljin, sklene se podati v Kino. (*) Ko v Kino pride, in sam ves zamišljen neki dan hodi po samotnih poljavah, zasliši od nekod odmev veselih glasov, petja in radostniga ukanja; radovednost ga žene gledat in se tjekaj obernit, od kodar je te glase slišal. Prida do kmetijske hiše, zagleda več kmetov in kmetic, ki so si eni z godbo, eni s peljem, in veliko njih pa s plešam krajčas delali. Začudi se, ko vidi, de vsi tako čisto in resnično veselje vživajo; slopi h ča-stillivimu starčiku, ki je ondi zraven stal, in gledal kako se mladost razveseljuje; bil je pa starčik veseliga obraza in še krepkiga života, de se je zdelo, de ga leta niso nič kaj potlačile: njega ladaj popraša, zakaj de so tako nenavadno Židane volje. “ To ni za nas nič ne-
(*) Kirm, veliko cesarstvo v uhoclni Ay.ii.
37 —
n navadniga „ rečo starčik: “ dnove, ki so za pokoj » odmenjeni, potem ko so Bogu dolžna čast da, se per „ nas s takimi igrami prav veselo spraznuje. „ — £< To n je res sladko plačilo, pravi Alimek, za težke dela in ), trude, ki jih morate prenašati, in za nesrečno živ-„ Ijenje, ki ste ga persiljeni imeli druge dni ledna.„ — Slarčik se mu nasmehne, ter odgovori: “ Jo preteklo že 70 let, kar sim zmiram v takim življenju, za sj ktero serčno Boga zahvalim; zakaj reči vam nemo-» rem, de hi se mi bilo kadaj to življenje nesrečno j? zdelo. Vem dobro, de vi gospodje menile, de se ne-more srečin bili, kjer se ne lesketajo veliki kupi j? zlata, srebra in dragih kamnov: ali nam kmetam, >, kadar pridemo v vašo mesta in v vaše poslopja, in m tam slišimo in vidimo hrup in nepokoj, ki' je v njih, » storijo vaše bogatije, de vas večkrat pomilvamo, kakor » pa de vam zavidamo. Za vas ga ni miru ne pokoja: » lakomnost, napuh, presilna želja druge premagati, raz -» perlije vam ga zmiram kradejo ; kjer pa ni pokoja, ondi je ni sreče. Mi nismo tako bogati, kakor ste » vi; komej de vemo, kaj je zlato in srebro; lode, }> kar si vi s lem kupujete, nam dovolj dajajo naše » čode in polje, in s tim smo zadovoljni. „ —
čudne so se Alimeku zdele te besede starčika, in ker je želel zvediti, kako je mogoče v ubožtvu in trudu srečo vživali, ki je on ni mogel nikoli najti v mehkužnim življenju, in v bogastvu, sklene ostati nekoliko časa per njemu, in mej tem radostno gledali tiste, ki so so zmiram ondi svoje nedolžno veselje vživali. “ To se mi zares neverjetno zdi, kako se more reči, do » ljudje, kakor ste vi, persiljeni zmiram živet; v tru-
R «
— 38 —
„ dih in težkim delu, zamorejo biti srečni. „ — “ Delo,, odgovori starčik, “ se zna morde zdeti zlo težavno ti-„ stimu, ki je že dolgo vajen pohajali; tode za nas je „ delo igrača. Nobene ure niso bile meni tako žalostne, „ kakor tiste, kadar me je kaka slabost persilila, de „ sim mogel opustiti navadne dela, in praznovati. Čas „ se mi je zdel tistikrat neizmerno dolg; vsak miglej „ mi je bilo tavžent let. Kadar sim v delu, mi na en „ krat noč pride, in ne občutim nikoli silne nevolje dol-„ giga časa, ktero sim vsakrat skusil, ko sim mogel „ biti po sili brez dela, in ktera, kadar v mesto pri-„ dem, in pohajače vidim, se tolikrat takim na obrazu pozna. „ —	u Ali vedna	teža dela „ reče	Alimek,
ki ga morate	storiti, mora	biti še sitniši in	še težji
„ prestati.,, — “ Delo „ odgovori starčik, “ je težko „ sužnjimu, ki je persiljen delati tudi proti svoji volji, „ in ki mu ni perpušeno se spočiti, kadar mu je po-„ čitka treba. Ali taka se z nami ne godi; kadar sim „ trudin, se mirno spočijem, kolikor je treba, de potem „ bolj urno na delo grem: tudi nočem, de mi kdo več „ dela, kakor kar je prav in kar si premore. Potem „ takim delo ni težko, ampak je prijetno; delo nam daja „ zmiram kaj opraviti, in nas ovarje vsake slabe in ne— „ voljne misli; delo stori zdravo truplo in krepko, in „ nas ovarje zlegov, kterim so večkrat lenuhi podver-„	ženi. Po delu	nam še tolikajn bolj diši jed in	počitek;
„	še mej delam	nas misel, de	bo delo dober uspčh imelo,
„ vedno veseli, kteriga veselja pa vi bogalinci in go-„ spodje ne poznate. Vsaka brazda, ki jo na njivi sto-„ rim, me spomni na veseli dan žetve, in ta misel mi „ že zanaprej tisto radost perpravi „ — *Tode, kaj je
r c*
— 39 —
sad, ki ga za tolike trude dobite „ reče Alimck, proti tem, kar bogatini brez truda in dela vživajo !„ — u Kadar se odžejam „ odgovori starčik, u v mali-5, mu potoku, ki tukaj zraven leče, kaj maram, ako 55 kdo drugi celi lloang (*) popije. Od polja in živi-55 ne dobim, kar potrebujem, in še kaj več: kaj mi 55 je drugiga treba? Sreča ne obstoji v tem, de se 55 veliko ima, ampak v tem, de so zna mirno vživali, 55 kar se s trudam perdobi, ali kar komu sreča nakloni, 55 in de se s tem zadovoli. Vi imate vsiga odveč, in 55 ste prav za prav ubožniši od mene, zato ker zmiram 55 še več imeli želite. Mi imamo malo potreb, in tudi tem 55 se kmalo zadovoli. Tavžent drugih potreb, kterib jez ali 55 nepoznani ali se zanje ne zmenim, vam neprestano gla-55 ve meša; in ako jim no morete zadovoliti, ste čmerni 55 in nevoljni. Treh reči ( in lahko verjamete starima 55 človeku, ker me je dolga skušnja izučila, in ker 55 sim v svojim življenju pogostoma vidil gibanje in 55 hrup po mestih, kakor tudi mir in tihoto na kmetih) 55 treh reči, in ne več, je treba h sreči, to de vse te 55 tri reči so neobliodno potrebne, namreč: mir, de-55 lavnost in zadovoljnost. Ohranite serce mirno, zato 55 ogibajte se sovraživa, in prepirov, premagvajte ne-55 mirne strasti, zmagujte ali pa prenašajte poterpežlivo 55 zlege, kleri se ne dajo odvernili; ogibajte se dolgiga 55 časa, zato opustite pohajanje in lenobo, ter lotite se „ korislniga dela; pametno vživajte malo ali dosti, kar 5, vam je Bog dal, in s tem se zadovolite: takč hote 55 srečni. „
(*) Hoangj Telita reta ua Kinc/.tim.
— 40 —
Alimek se čudi, de krnet tolikajn razumi; pa zadnjo besede njegoviga govora so mu posebno globoko v serce segnile. Poslovi se, in premišljuje sam sabo, kar je slišal; in bolj je premišljeval, bolj je spoznal, deje starčik resnico govoril. u Tadaj zares, „ reče sam per sebi, il stanuje sreča, ki sim jo do zdaj tako željno iskal, „ doma na kmetih, kjer sim rojen; in jez, ko sim iz do-„ ma šel, sim se li zrairam bolj od nje oddaljil? Oh! „ tadaj skrivnost, ktero sim lam v luknji našel, ni bila „ sreča, kakor sim si mislil, ampak moja nesreča! Ali, „ če dobro premislim, kaj morem drugiga reči ? Kaj „ koristi mi je do zdaj pernesla? Trudili sim in na-„ Veličan vedniga klatenja po svetu, od kteriga nimam „ drugiga, kakor žalostno znanje, de so ljudje povsod „ enako slabi, budalasti pa vsak po svoje; sit sim do „ verha neslanih kratkih časov, ki mi niso nikoli pra-w viga veselja in zadovoljnosti perpravili, pač so me „ bili namest tega blizo groba spravili; iz zgol napuha „ sim se hil obložil z velikim delam, ki me je dosti „ skerbi, nepokoja, nezadovoljnosti stalo, in za plačilo „ vsiga tega so mi bili verv napravili; žena, ki mi je „ hlinila ljubezin, in mi veliko upanja dajala, me hudob-„ no izda: in zdaj se okoli potikam po svetu, de sam „ ne vem, kod ali kam, takd de že sam sebe ne mo-„ rem viditi ne terpeli. Koliko boljši bi bilo za me, „ de bi bil v svoji rojstni deželi ostal v poprejšni pro— r, stoli! Jedi, ki sim jih tam imel, niso bile takd umetno „ pripravljene, tode sla, ki mi ni nikoli manjkala, mi „ jih je belila! Moje oblačila šobile proste, tode bolj „ so me varvale slabiga vremena, kakor tiste, ki mi „ jih je nestanovitni svet nositi veleval! Uboga bila je
— 41 —
» moja hišica, lodo sladko se je dalo v nji spati brez vsiga nepokoja in brez vzako težavne misli! » čez dan sim čedo pasil ali polje obdeloval; tode j? bolji je to opravilo, kakor pohajanje, ki se ne da » ločili od nevoljo dolgiga časa, ktera me je tolikrat jj terpinčila! Ob 1 prav govori časlitlivi slarčik, ki mi n ga je Bog dal najti, de me zbrihta: njegove besedo » so glas milostliviga Boga, ki me na dobro pot na-» zaj kliče, iz klere sim zašel; ta glas treba zdaj vbo-» gati. „
Celo noč tako premišljuje, in precej ob zori v-slane, gre k dobrimu starčiku, in ga poprosi, de naj mu dovoli per njemu živeli, do bo začel na zadnje tudi °n listo srečo okušati, ktero je do tistikrat povsod iskal, bi je pa zmiram pred njim bežala. Slarčik se nasmehne, ter reče: “ Mene veseli, de sc vam naše priprosto in j? nedolžno življenje srečniši zdi, kakor se vam je mor— 55 de včeraj zdelo; ali, to življenje zdaj ni za vas, in 55 tudi sreča ne stanuje samo na kmetih. Tudi v mest-55 nim hrupu, tudi v bogastvu jo lahkd najdete, ako li 55 bočete. Ohranite li zmiram stanovitno dušni mir; 55 zadovolite se li z blagam, ki ga imate; znebite se 55 h nepotrebnih želj, klere niso nikoli site; in ogi-55 bajte se pohajanja in lenobe, ter se pošleniga in vam 55 permerjeniga dela lotite . drugiga vam ni treba. „
“ Že vidim „ odgovori Alimek, “ de bi vse to 55 lahko storil, tode preveč truda bi imel si sam živ-55 Ijenje vredili, de bi srečo dosegel, ktero že per 55 vas dobim. Pa vam moram tudi reči, de prosto živ-55 Ijenje mi ni tr.kd novo, de bi se ne mogel zopet 55 nanj navaditi. „— In tu mu začne pravili, od kje
— 42 —
je doma, kako je lam v luknji nesrečno mošnjo in perstan našel, in kaj se mu je potem vse zgodilo. Na to podd dobrima starčiku oboje rekoč: u Vam ji „ darujem, de mi li dovolite, de se zanaprej več od „ vas ne ločim. „ — Razumni starčik odgovori na to: “ Ker želite, vzamem vaš dar, tode ne za svojo „ rabo, te nesreče me Bog varuj! temuč li, de vam „ ga shranim, in vam ga nazaj dam, ako bi kadaj vi „ ne bili več zadovoljni s priprostim in treznim kme-„ tjiskim življenjem. Zakaj desiravno je ta vaš sklep „ dober, se mi vender zdi prenagel, in prenespremiš-„ Ijen, in znal bi priti čas, de bi vam bilo, pa pre-„ kasno, žal. Dokler se vam poljubi, skusite z nami „ živeti; ako vam bo prav, vam ne bo nobedin bra-„ nil per nas ostali: tode, ako vam to življenje ne bo „ dopadlo, nočem po nobeni ceni, de bi se vam za-„ branilo, vaše dari nazaj vzeti, in tako proč iti. „
Alimek se je kaj veselil ljubezniviga sprejetja in modriga ravnanja tega starčika: odreče se precej ošabnim mislim, ktere so ga do tistikrat tolikajn terpinčile, jel je pokušati v pokoju, v varčnosti in v delavnosti listo čisto veselje in tisto popolnoma zadovoljnost serca, ki je poprej ni poznal, čez nekaj časa, namest de bi sc bil kesal tega sklepa, ga je bil še li zmiram bolj vesel, in je mislil svojo srečo do verha dognati in jo očverstili tako, de bi mu več iz rok ne ušla. Imel je dobri starčik bčer posebne lepote in hvale vredniga za-deržanja, kar jo je delalo še zalši in ljubeznivši. Kadar se je ladaj Alimeku zdelo, de je zadosti pokazal, kakšin je, tako, de bi mu je oče ne mogel odreči, ga poprosi, de bi mu jo za ženo dal; ker je pa oče iz
- 43 —
dolgo skušnje dobro poznal nestanovitnost človcškiga serca, in je še dvomil nad Alimekovo krepostjo, mu odgovori, de ga mora še na dalje skušati.
Na zadnje ko je očitno vidil, de je zadovoljin z novim slanam, ki je vanj stopil, in de ne misli več od od ondod iti, mu ni bolel več odlagati izpolnenja njegovih želj: in Alimek, ki je po tem takim najdel srečo, ktero mu bogastvo, kratki časi in časti niso mogle perpraviti, jo rekel •nošnjo in perslan na en kraj zakopat, kjer bi ju ne mogel nobedin več v roko dobili, zato de bi nobenimu več nesrečne misli v glavo ne vtepla, de bo z njima tam srečo iskal, kjer se jo zamore nar manj najti.
VISE. SIdneja In Pati j a*
idneja Bidulfova, iz imenitne in bogato hiše ■na Engležkim, se je, de je mater vbogala, ^Lordu Falklandu, prebogatimu gospodu, od-povedala, kteri jo je priserčno ljubil, in fan*	kleriga je tudi ona rada imela, in se je
omožila z gospodam Arnoldam. Leld jo je prav budd imel, je nekaj s svojim spačenim življenjem, nekaj pa tudi z nesrečno pravdo skorej celo svoje premoženje zapravil; poleni po nesreči umerje, in jo z dvema hčerama vdovo zapuslf. Kmalo potem je mogla še zgubo svoje matere obžalvati, ki je bila še njena edina podpora ; in zdaj, ker jo jo bogat brat popolnoma zapustil, in jo gerdo zaničvala ošabna in skopa svakinja, je po sili mogla sc preseliti v revno hišo, kjer je najela dve mali slanici gor pod streho, in tam prav po siromaško
— 44 —
svoje dni vsiin neznana preživeti. Tu njena nesreča do verha narase, ker so se obeh hčerk, kteri je serčno ljubila, hude koze lotile. Ta bolezin je žalostno mater več dni v hude stiske perpravila; na zadnje vender odjenja, tode bila je persiljena, to malo, kar je še imela, izdati, de jima je pomagala. Več ko en cel me-sic ji je bilo treba tudi čakati, prejdin je zamogla majhno obrest eniga dela svoje dedšine potegniti, kar je bilo zdaj zavoljo terdoserčnosli brata njen edini vžitek. Mej tem ste hčerki ozdravile, in zavoljo slabosti ste potrebvale bolji hrane; pa ona jima je ni mogla po nobeni ceni dali V teh stiskah uboga ni vedila drugiga početi, kakor še tisto malo kinča in oblačil, ki jih je še imela, prodati, de bi kaj denarjev za-nje potegnila.
Skerb pa, te reči prodati, zato de bi sebe in svoji hčerki previdila, izroči svoji zvesti hišni, kteri se je Talija reklo; letd je bila nje zvesta tovaršica v sreči in nesreči, in tudi v teh zadnih silah se ni hotla od nje ločiti. Hišna tadaj, kadar ji to naročuje, jo milo pogleda, in očitno pokaže, kako je serce boli. Reče ji s tesnim in plahim glasam: “Preljuba gospd! saj niste „ še v takd hudih stiskah. „ — “Oj pač sim, Patija „ moja! kar sim imela — in ti veš dobro, de sim „ malo imela — je že vse pošlo. Per vsim tem pa „ meni ni več treba tih posvetnih kinčev, in ne mo-„ rem gledali ubogi hčerki, de jima tega zmanjkuje, „ česar še potrebujete, de popolnoma ozdravite. „ — “Tudi tega jima ne bo permanjkvalo, gospa! samo per-„ pustite mi, do ji jez previdim. „	— “ Poznam,
„ ljuba moja Palija ! tvoje usmileno serce; tode kako „ zamoreš ti njima pomagati? „ — “ Veste de se
— 45 —
„ urnem na ženske dela. Hišna gospodinja tukaj so j, zmiram s takmi delmi obloženi; ponudila sim se jim n pomagati, in za neko delo, ki sim jim ga te dni >j storila, sim že trideset šilinkov (#) dobila.,, — “Kaj! « trideset šilinkov? saj te nisim skorej nikoli vidila, 3, do bi bila kaj drugiga delala, kakor de si z menoj » mojima hčerkama stregla! „ — “ Kar nisim čez dan 33 mogla, sim po noči nadomestila, in z marlivosljo sim 33 veliko več storila, kakor sim sama spervič mislila. 33 Zdaj tadaj, ako vam je prav, gospa! bom na dalje 33 ravno tako delala, in moje delo bo dovolj, menim, 33 de vam ne bo treba še to malo prodati, kar še 33 imate. „
Sidneja se zjoka od vžalenja in hvaležnosti, in reče: „ Ljuba moja Patija! moje solze ti zadosti ska-„ zujejo, kakd v živo občutim dobroto tvojiga serca: n tode Bog me varuj, de bi jez hotla vživati sad tvoje 3, marljivosti in tvojiga dela. Kar ti je mogoče si per-dobili, gre tebi; in jez nočem, de bi ti zavoljo mene 33 svoj zaslužik potrosila. „
Ljubezniva dekla reče na to nekoliko zmešano in žalostno: “ Vas prosim, ne zamerite mi, de sim se 3, prederznila vam to ponudbo storiti, tode jez sim že en-„ malo tega denara, ki sim si ga bila zaslužila, v ta „ namen obernila. Menila sim, de vaši hčerki po bo-„ lezni takiga kaj potrebujete, kar bi jih pokrepčalo; „ in tudi vi, gospd! po trudu in nepokoju, ki ste ga „ imeli v nju bolezni, se mi zdi, potrebujete lake po- (*)
(*) Silink na En^lcZkim je skorej toliko, kolikor je [icr nas a8 krajcerjev; tadaj 3o šilinkov je po našim duarju Mizo i4 goldinarjev-
— 46 —
„	moči. Sim	tadaj	nekaj maliga	nakupila, kar	se mi je
„	zdelo, de je za	te okolišine;	vas prosim, vzemite to
„ malo za ljubo. „
“ Oh, ljuba moja Patija!„ odgovori Sidneja, ki ji hvaležno roko stisne in so na glas zajoka, “ ta tvoj „ dar gotovo zavreči ne morem; veliko bolj meni to „ globoko v serce sega: tvoj dar vzamem, todo ta naj „ bo zadnji, scer bi mi serce odveč omajalo. Zdaj ko „	vidim, do	zavoljo hčeri že kaj utegnem, so	bom tudi
„	sama dela	lotila,	do ne bom	nič poprodala,	ker vi-
„ dim, de ti leto tak6 težko d6. „
Prav vesela je bila dekla, de častivna gospodinja ni zavergla njeniga maliga dani; in Sidneja vidi, de ji tako v nar večih stiskah uboga dekla sama rada tisto pomoč daja, ktero ji bogat brat hudobno odteguje. Todo njegova terdoserčnost ni ostala brez šlrafe, kakor tudi ne brez zasluženiga plačila usmiljenje in ljubezin dčklo. Kako se je to zgodilo, so bo vidilo v nasledili povesti.
IX.	Sidneja in Varnee.
esreča ni bila še vgnana, in je poterpež-livo Sidnejo še na dalje preganjala. Komej ste hčerki nekoliko ozdravile, je ona sama zavoljo preslanih žalosti in težav, v ktero jo je bila bolezin njenih hčeri perpravila, hudo obolela; ta bolezin dan za dnevam rase, jo postavi v nevarnost življenja, in jo dolgo sili v postelji ležali. V takih okolišinah jo bila persiljena zoper svojo voljo
— 47 —
bo poslužili pomoči svoje zveste Palije, ktera se je srečno štela, de ji zamero pomagali. Na zadnje vender Itolezin odjenja, in ona tudi mej tem potegne eno če-tert svojih malih dohodkov, klerik je en del mogla precej Patija vzeti za to, kar je bila za-njo potrosila; kar je še ostalo, je pa shranila za se in za družino.
Ni bila še popolnoma ozdravila, ko se ji napovč star, slabo oblečen človek in prosi, de bi smel ž njo govorili. Reče mu noter priti, ga vljudno sprejme, in popraša, kaj ga je k nji perpeljalo. Starčik jo pazlivo pogleda, izdahne, ter reče plašno in tikoma: “ Se spom-» nito li, de ste imeli kadaj v rodu Varnerja, ki je „ bil pred tridesetmi leti v jutrovo Indijo odšel? „ —- “ Dobro se spomnim, mu Sidneja prijazno odgovori. „ — Oh, tukaj je zdaj pred vami ta nesrečnež! pri-„ slavi starčik. Bil sim si lam nekaj pridobil; želja, „ svojo domovino viditi, me je storila vse blago, kar „ sim ga imel, na ladjo spraviti, in se na Engležko „ verniti. Blizo Bretanje nas je francozki morski „ tolovaj došel, in ker je bil od nas močnejši, nas po „ lerdim boju premagal, in nam vse pobral, kar smo „ imeli. V Brestu	izpušen sim si perzadenil, ka-
„ kor sim mogel, de sim sem prišel. Predvčerajšnim 3 sim sem prišel, sim precej poprašal po Lordu Bi-„ dulfu, vašim očetu in svojim ujcu — zakaj dobro 3 veste, de so bili moja mati njegova sestra. —■ Ko „ sim slišal, do ne živi več, sim skušal priti pred „ Milorda vašiga brala, tode on me je zaničvaje sprejel (*) (**)
(*) Bretanja, primorska deriava v polnofnoveCerni strani Francosliga.
(**) Brest, imenitno primorsko mesto ravno tam.
— 48 —
„ in brez pomoči proč zagnal. Zdaj pridem saj vas po-„ prosit; tode v stiskali, v kterih vas najdem, vidim, „ de ne morem pomoči upati: drugo mi ne ostane, „ kakor poterpežlivo nesrečo preterpeli, pa umreti. „
Sidneja je bila slišala večkrat od gospod Varner-ja govorili, in pazlivo ga ogledajo spozna prav, de je materi podobin, ker njena podoba ji je stala še zmiram živa pred očmi. Ko zvč tadaj njegovo nesrečo, se ji vžali: “ Stric moj! „ mu reče, u Bog ve, kakd mi „ je žal, de vam nemorem pomagali v vaši nesreči, „ kakor bi holla; z veseljem pa si bom perzadevala, vam, „ kolikor morem, pripomoči: mi bomo per eni mizi, „ desiravno, revni, jedali, kjer jez jedam in moje hčeri; „ naša hišna gospodinja imajo tudi še eno slanico, ki „ jo bom za vas od njih najela. Ako zamorete mej tem „ s tem denaram troške poplačati, ki ste jih mogli te „ dni imeli, vam ga rada dam; ako več kaj potrebu-„ jele, recite mi li, Bog je usmilen, in bo nam vsim „ že kakor si bodi pomagal. „ — Per teh besedah mu poda pet šilinkov.
Starček vzame dnar, in njegovo serce je takd ome-čcno, de so zjoka in živo zavpije: u Oh, Bog mora v toliko krepost plačati, in jez se prav srečniga štejem, „ de je mene izbral vam pomagati! Ljuba moja teta! „ rad vzamem vaš dar, v vedni spomin vašiga usmi-,, leniga serca ga bom hranil, tode vzemite tudi vi „ zdaj leta list od mene za povračilo, „	— in
per teh besedah ji poda en bankovic od 2000 lir šterlink. Sidneja ostermi, kadar ga vidi: in kakor
(*) Ena lira slcilinka jc skoicj devet goldinarjev, Tadaj aooo lir šterlink je po našim blizo osemnajst tavžent goldinarjev.
— 49 —
de bi so ji	sanjalo, ne	ve več	ne	kje	je, ne kaj	bi
na to rekla.	Varner jo	prijazno	za	roko	stisne in pravi:
u Ljuba moja teta! ne zamerite mi, de sim vas takč n prestregel. Jez nisim tako ubožin, kakor sim se delal; » pod lemi cunjami vidite eniga nar premožniših go-n spodov na Engležkim. Odšel sim bil v Indijo z vsim 5) premoženjem, ki sim ga po očetu dobil, tam sim se v kupčije	podal, ino	Bog mi	je	dal	tako srečo,	de
„ sim čudo	veliko si perdobil.	Ze	šest	let je, kar	mi
» je žena umerla, in ne zdavno sim še ediniga sina, n ki sim ga imel, zgubil, in tadaj sim sklenil nazaj do-5, mu se verniti, in kar imam, vam in vašimu bratu >, zapustiti. Tode hotel sim poprej spoznati svoja od-jj vetnika, in preoblečen, kakor me vidite, sim bil pred „ Lorda Bidulfa šel: jez ga ne morem imenvati več vašiga „ brata, zakaj tega imena on več ne zasluži. Kako ošabno, » kako neusmileno me je terdoserčnež iz pred sebe za-» gnali—Ker sim dobro previdil, de, če se tako slabo oblečen v njegovi predveži s pravim imenam napovem, » me ne bodo pred se pustili, sim storil reči, de je 5j nekdo ravno iz Indije prišel, in de mu ima nekaj >5 od gospod Varnerja povedali. Tako so me noter pu-55 stili. On je bil stegnen na konopč, zraven njega pa 55 Miladi njegova žena, ki se je s psičkam igrala. Ko 55 noter stopim, me ogledujeta od glavo do nog, pa so „ pogledata in nasmehneta. Jez se jima ponižno pri-» klonem, in rečem Milordu: Bi morebit mogli pame-„ liti nesrečnika, ki si upa pred vas stopiti ? „ — “ Jez 55 gotovo ne, odgovori on posmehvaje in zaničvaje: jez 55 ne vem, de bi vas bil kadaj vidil. „ — “ Sle ta-5, daj, pristavim, popolnoma pozabili svojiga nesrečniga
— 50 —
slrica Odoarda Varnerja ? „ — “ Ko zasliši to ime, pogleda Miladijo, ko do bi se čudil in mene oponašal; vpre vnovič oči v me, in me dobro vsiga pregleda ; na zadnje reče: “ Vem dobro, de sim nekdaj imel slrica tega imena; todc on je že zdavno od tod proč šel, tako de bi mi ne bilo mogoče ga več spoznati. „ — “ Jez vas pa prav dobro poznam, mu odgovorim: vi ste imeli že dvanajst let, kadar sim iz doma šel. Kolikrat sim vas pestval! Od tisliga časa moram biti res ves drngačin; trudi, podnebje, starost so mogle moj obraz spremeniti: pa vender nekaj bi bilo moglo ostali, kar bi me spoznali dalo, in moj glas sam.... „ — u E, čimu nam bole tako dolgo izkazovali, reče nepoterpežlivo, de ste Varner; recite li, kaj mi ukažete? „ — “ Ob! revež, odgovorim jez, uboga, in ne ukazuje. — Na to se mu denem pravili svojo izmišljeno nesrečo skorej s temi besedami, kakor sim jo vam pravil. Miladi me je od časa do časa gerdo pogledvala, pa je naprej s svojim psam igrala, Milord ni vedil, kaj bi počel, in kadar sim začel praviti, kako nas je francozki tolovaj obral, ni bolel nič več slišali. Nevoljin vstane, gre, do bo šel vun skoz duri, pa se jezno verne, in reče: glej! pniv mož ! pride v mojo hišo, se dela, de mi ima od nčkoga iz mojiga rodu kaj povedati, potem pa pravi, de je on sam tisti, ki me je prišel prosit vbogajme! Presneto lepo me je prestregel! — Prosim za zamero, odgovorim, de se nisim precej spervič za tega, ki sim, napovedal : mislil sim si, do so ne spodobi, ako se v tako slabi obleki spoznati dam vašim služabnikam. „ — “ Naj bo, kar si hoče,
— 51 —
odgovori nevoljno, jez vam no morem nič pomagati: kaj bi hotli neki, do bi vam storil ?“—Jez mu rečem : „ Ne mislim vam nadlege delali: zmiram sim se z kupčijo pečal, znam lepč pisati, sim si v kupčevanji veliko skusil; prosil bi tadaj, ko bi mi zamegli dobiti službo per kakim kupčevavcu, ki bi me vzel; tode mej tem umiram od lakote, in samo majhi-no pomoč prosim, de se ene dni preživim.,, — “On dene roko v aržet, de bi mi kak denar dal, kar ga je Miladi pogledala, in mu rekla; „ “Kaj ? ali boš mor-de si glavo belil zavoljo takih prosjakov ? Daj eni-mu, ti jih pride sto; in hiša bo vedno polna takih nadležnikov. Reci mu, de naj se v Indijo verne, ali pa, de naj se gre drugam previdit.„ — “ Lahko si mislite, ljuba moja telika! kako me je tako zaničvav-no in neusmileno govorjenje razžalilo; vender pa sim se po sili vderžal. Upal sim, de bom vašiga brata, ki me je bil res spoznal, manj terdoserčniga našel, tode tudi on, kakor de bi se bil skesal, de mi je hotel kaj dali, mi reče: „ Res je, nadležno usmilenje me je bilo premagalo; pojdite, jez nimam nič za vas -— in per teh besedah mi neprijazno pleče oberne, in jez sim mogel tako proč iti. Tresel sim se od togote, vender pa sim se hotel še vtajiti, in perlož-niši čas perčakati, kjer bom storil, de se bota obd kesala. — Na to sim precej skušal za vas zvediti, in ko sim tu noter stopil, vam rečem, de se je še bolj jeza v meni vnela. Jeli mogoče, de tak gospod, ki ošabno stanuje v krasnim poslopju, zamore terpeli, de taka sestra, kot ste vi, tako v revah o-maguje v slabo bajto zagnana, kakor je ta, v
7
»
— 52 —
kteri vas najdem ? Ali bi ga ne imelo bili tega „ sram ? „ —
“ Moj brat, odgovori Sidneja, je hotel, do bi bila „ eniga njegovih prijallov vzela, kterimu me je bil tudi „ že obljubil; moja mati so bili pa temu nasproti; in „ jez sim mislila, de jih moram vbogati. Od tiste dobe „ mi je brat svojo poprejšno ljubezin odtegnil. Možd, „ ki sim ga po maternim svetu si izbrala, ni mogel vi-„ diti, in zdelo se mu je tudi, de se za našo hišo ni „ spodobil. To ga je bilo tako razgrelo, de me na zadnje „ še pogledati ni več hotel. Moj mož je bil nesrečin; „ krivična pravda mu je vse vzela, in on je kmalo „ potem umeri. To pa še ni premoglo mojiga brala, „ de bi se z mano spravil; on pravi, de sim si sama „ te nesreče kriva, de sim jo holla imeti, in de jo „ moram tudi prenašati; in brez usmilenja me prepu-„ sti moji nesreči. „
u Oj ti nesrečni gerdež! zavpije Varner, zdaj se „ ne čudim več, de je tako gerdo strica izpred sebe •p spodil, kadar še s svojo sestro, in s sestro časlivno „ kot ste vi, tako neusmileno ravna. Tode to svojo „ terdoserčnost mi ima plačati! hočem, de prav v ži-„ vo občuti, kolikajn mu je storila zgubiti; hočem, do „ se v nevošlivosti in jezi muči in pogine. Vse moje „ bogastvo je od te ure vaše, tode s tem pogojem, „ de njemu ne sme od tega priti tudi ne nar manjši „ del. „ — Sidneja, desiravno jo je bil brat res hudo imel, je vender zmiram zanj tisto ljubezin imela, ki so krepostni, velikoserčni duši spodobi; perzadeva si tadaj svojiga stariga strica pregovoriti; tode on so ne da premakniti. ^Še kaj več hočem storiti „ pristavi; “štrafa
— 53 —
r> ni dovolj velika, ako krivičnik njene cole teže ne ob->, čuti. Napravljat vam grem precej nar lepši poslopje, „ kar jih je li mogoče dobiti; bližej njega bo, bolj » me bo veselilo; z naj dražjim pohištvam hočem to j, poslopje olepšati; veliko število služabnikov vam „ pripravim za postrežbo; v obleki, dragih kamnih in » kočijah, in v vsim tem, kar je krasniga, hočem, de „ se vam ne bo mogla nobena žlahtna gospd tukaj v n Londonu permerjati. Vidil bo vaš brezbožni brat ve-c liko bogastvo, ki ga dobite, in ki je bilo tudi njemu n namenjeno: vidila bo njegova ošabna žena, kako vi— » soko in do kake časti vas je zamogel povzdigniti >, tisti prosjak, kteriga je ona zaničvala. Nevošlivost „ ji bo grizila: jez se bom pa smejal, viditi njuni serd „ in ponižanje. „
Vse prav takd stori, kakor jo rekel. V kratkim najde blizo Lord Bidulfove hiše krasno poslopje, ga reče, kar so li zamore, lep<5 ozaljšati, in z veliko častjo va-nj perpelja Sidnejo. Težko jo povedati, kakd je to Milor-du, in še veliko bolj ošabni Miladii težko djalo, in ko— likrat sta si edin drugimu terdoserčnost in ošabnost o-ponašala. Todo kar sta bila storila, se ni dalo nikoli Več popravili.
Sidnejo so mej tem vsi ljubili in spoštvali, in ona je veselje doživela, de je po toliki žalosti in nesrečah dosegla radostno in srečno življenje; de je zamogla po volji svoji hčeri odrediti, ki ste bile njena nar slajši skerb; in do je po zasluženji zamogla svojo zvesto Balijo plačati; ktera je še ene leta per nji ostala, bolj za tovaršico kakor za služabnico, potem je od Sidnejo dobila bogato doto, de se je zamogla omožiti s zalim
— 54 —
in krepostnim mladenčem, kteriga si je sama izvolila, in kteri je njeno življenje osrečil.
X.	Friderik ILaiiiicL
edolžnost mora večkrat naj strašnejši preganjanja terpeti, pa vender na zadnje s častjo premaga v osramotenje in ponižanje listih, ki so jo obrekvali in preganjali. To pokaže nasledna pergodba.
Kadar ste Piza (* (**)) in Florenc bile še dve posebni deržavi, in v obeli je neprestano znotrajni boj Gvelfov in Gibelinov terpel, se je v Florenca pripetilo, de je Anton Bandineli, ki je bil na strani Gvelfov, iz osebnih vzrokov proti Frideriku Lanuciju, ki je bil Gibe-linskih edin, nar huji sovražtvo kuhal. Ko ga enkrat zunej mestniga ozidja zagleda, kjer se je sam kraj Arna sprehajal, ga jame že od daleč dražiti s zanič-vavnimi in grobimi besedami: potem meč potegne, in s hudobnim namenam se vdere proti njemu. Lanuci per-siljen se branit, se sovražniku precej nasprot postavi in po dolgim boju, ko se mu je njegov nasprotnik mogel umikali, in je na tla ritniski padel, mu meč na gerlo postavi, mu reče, de naj se ne gane, in: u Zdaj „ vidiš,, perstavi, “deje tvoje življenje v moji pesti; ven-„ der ti ga prav rad pustim, de li oblubiš, do ed zdaj „ naprej vsako osebno sovražtvo mej nama jenja. „—
(*) Piza, imenitno mesto na Toskanskim.
(**) Arno, velika reka ravno tam.
— 55 —
Bandineli v li sili vse oblubi; todo komaj ga izpusli velikoserčni nasprotnik, se serdilo vzdigne in plane v-novič z mečem nad-nj, de bi ga prebodel. Lanuci se jo komaj utegnil vbraniti, potem mu pa silno nejevoljno reče: u Gerdež! tadaj hočeš po sili umreti ? umri tadaj! „— ga prebode skozi in skozi in ga popusti v kervi.
Zdaj pobegne v Pizo k prijati«, in piše precej v Florenc, česar je bilo treba, de bi se opravičil. Ali po nesreči je hudobni Bandineli še živel. Kmetje, ki so šli ravno po listi poti, so ga še o pravim času najdli, in v Florenc pernesli; in desiravno je bil hudo ranjen, vcnder ni se bilo smerli bali. Ta hudobnež je k starim sovražtvu zdaj še jezo in nevoljo, de je bil premagan, pristavil, in de bi se maševal, ga je, kar je li mogel, očerneval. V tem mu je veči serce delalo, do ni bilo prič, ktere bi bile zamogle njegove laži odkriti. On je rekel, de ga je uni neprevidama napadel, in neprevidama prebodel; vsa stran Gvelfov je vstala soper Lanucija, in ta nesrečnik, desiravno jo bil nedolžin, in desiravno je pravil, kako se je bilo v resnici vse zgodilo, je bil obsojen, de mora pod smertno štrafo domačo deželo zapustiti, in pobrali so mu vse njegove premoženje.
Prijatel Bellijore, ki se jo bil že veliko perzadel ga zagovarjati, mu blagoserčno v Pizi v svoji hiši ponudi vedno perbežališe; on je bil tudi edina tolažba, ktera mu je bila v ti preveliki nesreči ostala. Tode ta nesreča je postala kmalo še veči in še groznejši. Slanico, v kteri je Lanuci spaval, jo od slanice blagoserčniga prijatla majhin musovž ločil, ki je bil mej obema, in kamor se je iz obeh spavnic lahko prišlo. Neko noč
— 56 —
ko je dremal, ga na enkrat hrup zbudi, ki se mu jo dozdevalo, de iz musovža pride. Pervzdigne glavo iz- 1 pod odeje, posluša; pa ne sliši nič več. Ker meni, do se mu je li tako kaj sanjalo, se zopet mirno vleže; ali kmalo potem zasliši vnovič liho stokanje, kakor se mu je zdelo, iz prijallove spavnice. Precej se vzdigne na postelji, in še bolj pazlivo posluša; zasliši zopet stokanje, pa nekoliko bolj tiho. Na to ves nepokojin teče v spavnico Belfijoretovo, in ga kliče večkrat po imenu; ne dobi odgovora: gre bližej k postelji, iše pri-jatla, ga dregne; pa se ne gane. Ves prestrašen se verne v svojo slanico, peržge hitro luč, gre zopet k Belfijorctovi postelji: groza in strah! najde nesrečniga prijalla z nožem v gerlu vsiga v kervi, ki jo ravno dušo spušal. Ko to zagleda, luč mu iz rok pade, verže se na Belfijoreta in — omedli.
Ta hrup je mej tem hišne ljudi prebudil, in vsi se vkup stečejo. Pridejo noter in zagledajo ta strašni nastop, gospodarja umorjeniga, Lanucija vsiga okervav-Jjeniga, in na njem ležečiga, s stermečimi očmi, z bledim in prestrašenim licam, in na tleh vgasneno svečo, ki se je še kadila. Vsi na enkrat zaženejo grozin krik: Lanuci se zbrihta, in ves serdit vstane: “ Ob, kje je „ zakriči, “ kje je hudobnež, kje je izdajavec ? Ta nož, prav „ ta, ob de bi ga mogel celiga temu brezbožnimu človeku „ v persi zasaditi!... „ — Nesrečni prijatel, prenesrečni „ Belfijore!... „ in zjoka se na ves glas, ter se znovič čez njega verže. Vsi stermijo, vsi se čudijo, vse groza prevzame: nobedin ne vč ne kaj bi rekel, ne kaj bi mislil.
Nasledno jutro se je ta strašna pregodba precej povsod razglasila, in vsa Piza je bila tega polna. Krna-
— 57 —
lo sc je vse tiste, ki so bili v hiši umorjenima Bel-bjoreta, in mej njimi tudi nesrečniga Lanucija pod za-varvanje djalo. Kdo si zamore misliti njegovo žalost, kadar je vidil, de je mej tistimi, klere bi se zamoglo tega slrašniga umora krive delali! In vender so ponesreči vse znamnja li njega kazalo. Kraj, kjer so ga našli, kri, ki se je na njegovim oblačilu poznala, bledo in prestrašeno obličje, malo prej vgasnena luč, ki jo na tleh ležala, spomin liste hudobije, klere so ga kri-viga mislili, vse to je zoper njega pričevalo. Kadar zasliši, de se misli, de je on lega umora kriv, od ser-<la skorej obnori. u Ali jez „ je vpil, “ jez de sim vbil 3, tega prijalla, samiga, ki sim ga na tem svetu še imel, 33 njega, kterimu imam zahvalili še lo malo življenja, ki s, ga že zdaj sovražim, njega, ki sim ga bolj ljubil, kot 3, samiga sebe, in za kleriga bi bil lavženlkral vso 33 svojo kri do zadnje kaplice prelil! ali de jez sim ga 33	tako	grozno	umoril ! ali de	jez sim ga s	temi rokami
33	tako	strašno	ob življenje djal? in kako?	po noči, v
33 spanji, in to v plačilo, de me je bil iz prijaznosti 33 k sebi vzel ? Tadaj se meni, de sim tako grozo— 33 vilin, tako hudobin ? Tako globoko sim tadaj ponižan? 33 Pravični Bog! ali me nisi še zadosti skusil? Hudob-33	než,	kterimu	življenje dam,	me neprevidama napade,
33	me	persili,	de ga zoper	svojo voljo	prebodem ;
s, tožijo me, de sim hudobin vbijavic, mo spodijo iz 33 moje domovine, od moje rodovine na vedno , 33 mi vzamejo vse premoženje. Prijatel me blago-33 serčno k sebi vzame, si po vsi moči porzadeva, moj 33 nevoljni stan olajšati, on je edina tolažba, ki mi 53 ostane, zavoljo njega samo še želim živeti: tega
— 58 —
„ prijatla mi neusmileno umorijo ; ne morem še vbijav-„ ca najli; ni mi mogoče, se nad njim maševali: in „ ko me ta grozna zguba boli, in moje serce pre-, bada in teži, vidim, de se mene dolži, de sim jez „ kriv tega nečlovečniga vboja! Ali jez? Pravični Bog! „ še to nesrečo sim mogel doživeli! „
Tako je vpil, in polem se vdere v nar globo-kejši žalost. Tode vse to ni vstavilo natolcevanja, ni izbrisalo znaminj, ki so, kakor se je zdelo, preočitno zoper njega pričale. Per vsim tem so se znašli m ('j sodniki, klere je njegova serčna žalost in odkriloserč-nost ganila, ki so jo \na njem zapazili, de so se pod-slopili, ga zagovarjali, tode veči del njih je njegovo norenje ali himbi, ali pa grizenju vesli perpisval; pravijo, “ de so preočitne znamnja , ki to skazujejo; do „ umor v Florencu jih še bolj v tem poterdi; de tre-„ ba spoštovati ostrost postave; de hudobnost lega „ djanja en izglcd iziskuje; de ljudstvo lak izgled perča-„ kuje; de se ga ne sme več odlagati. „ In tako so sko-rej vsi sodniki z enim glasam ga v smeri obsodili.
Novico smertniga obsojenja mu pernesejo ravno takrat, ko je terpinčan od nar hujši serčne žalosti, na tleh vklenjen ležal, in sam seboj vpil: “ Mene tadaj „ dolžijo de sim tega umora kriv! mene imajo za takiga „ krivičnika 1 in ti, pravični Bog, to perpusliš? „—Kadar sliši brati svojo obsodbo v smert, tako silno obnori, kakor si jo li mogočo mislili od občutliviga človeka, ki so vidi po nedolžnim zatreti, od človeka, kterimu je čast ljuba, kadar vidi, de ga naj hudobniši ob čast perpravijo; od priserčaiga prijatla, kadar vidi,
— 59 —
de verh žalosti, de ga ni mogel obraniti, za kogar življenje bi bil vse dal, pride še očitno očernenje, do ga je on umoril. Za norenjem je popolnoma obnemagal in oslabel, tako de je ostal kakor mertev. Iz te omotice se li zdrami, de še bolj nori in de se mu serce še bolj pobije. V takih žalostnih spremembah je celo noč prebil. Okolistoječi so se jokali in zastonj si perzadevali ga pomiriti: zakaj ni bil strah smerli, kar ga je bilo tako omajalo. Po zgubi prijatla je zamogla li smert njegovi nesreči konec storiti: lode strašna misel, de njega dolžijo prijatlove smerti, samo ta je bila, ki ga je tako hudo mučila.
Na zadnje vender pride pobili naravi vera v pomoč. Ko se enmalo pomiri, oberne svoje oči pazlivo na Božjo martro, ki mu jo je nekdo pred oči postavil. Nekaj časa jo gleda, in se ne gane. Ko je tako zamišljen, se mu zdi, de mu križani Jezus z ljubeznivim in krotkim glasam v duhu govori: “ Jez sim bil še ne-5, dolžniši, kakor si ti; vender poglej! kako so me bili n na križ razpeli! ,, — Ta Božji glas ga na enkrat omaja; vstane, objame sveto podobo, in si jo milo na svoje persi pertisne: “ Moj Bog! zavpije, moj Bog! pre-jj magal si; oh, odpusti mi mojo preveliko žalost: ob 5, življenje, ob čast priti se več no bojim: te nisini 5, posnemal v življenji, me bo pa to tolažilo, de te » bom saj nekoliko v smerti posnemati zamogel. Pre-„ vredni in prenesrečni prijatel! tvoj zvesti Lanuci pride „ zdaj k tebi, tvoja huda osoda mi ni perpustila, do „ bi bil jez še o pravim času prišel tebe iz rok hu-
jj dobniga morivca rešit; zdaj pridem saj zadovoljin tebe
» tam objet, Li hitro, li hitro pridi, smertna ura! jez
8

— 60 —
„ te komej perčakujem. „ — Per teh besedah se mila r-joka, in kteri so zraven bili, so obilne solze točili. Nobedin ni več dvomil nad njegovo nedolžnostjo, vsak bi mu bil za to porok: od vsih strani se je zmiram glasnejši govorilo, u do bi so moglo prenaglo obsojenje „ odložiti; do bi se moglo vnovič vse pretuhtati in „ izpraševati; de bi čas odkril vbijavca; de ni mogo-„ če, de Lanuci ni nedolžin; v kratkim, de tukej je „ treba odloga in veči izpraševanja. „ Veliko njih je že hotlo prav za prav sodnike za tega voljo očitno prositi; vsi ljudje so bili že za Lanucija vneti — kar perdirja sel iz Florenca, kteri je še o pravim času prišel, in je celo Pizo z velikim veseljem napolnil. Vbi-javic JBellijoretov je bil hudobin Zavratnik, kteriga je bil nečlovečni Bandineli tjekej poslal, de naj Lanucija umori. Ne zadovoljili še ta nečlovečnež, de je svojiga nepri— jatla z očernenjem ob celo premoženje perpravil in ga storil iz domovine spoditi za vselej, ga je hotel še clo ob življenje perpraviti. Hudobnimi! človeku obljubi silno veliko plačilo, ako mu to veselje stori. Ta gre v Pizo, pozve, kar mu je bilo treba, splazi skrivaj v Belfijo-retovo hišo, kjer se je do čez polnoči skrival; zdaj, ko je bila tema in vse tiho, se vzdigne svoje hudobno delo storit. Tode, namest vbiti Lanucija, ker je v zmoli tiste strašne ure eno spavnico z drugo zamenjal, vbije Belfijoreta. Pobegne naglo iz Pize, sreča potlej blizo Florenca drugiga človeka sebi enakiga, kteriga je bil krivični Bandineli poslal, de naj še njega umori, ker se je bal, de bi se vse zvedilo, in de bi povedal, kdo mu je ukazal Lanucija umoriti. Ali — ta nova krivica nečlovečniga hudobneža je bila ravno njegov padic in
— 61 —
rešcnje po krivičnim prcganjaniga neprijatla. Vbijavic Belfijorelov, amertno ranjen, kadar vidi, de mora umreli, pove, de jo on tisto umorstvo v Pizi na Bandinelovo povelje storil. Tadaj so Bandinelita zaperli, in precej v Pizo Intriga sla poslali, de je tam povedal, kako so je Vso godilo.
Na to se je vse ljudstvo, kterimu so je nesrečni La-nuci že prav v serce smilil, neizmerno razveselilo. Pa kmalo bi bilo to veselo oznanilo, namesti ga vtolažiti, ga še hitreje umorilo. Ko nenadjama zasliši, de se ja njegovo nedolžnost spoznalo, pade v omotico, sape mu zmanjka, in na tla pade ko mertev. Polagoma so mu pomagali, de se je zopet zbrihtal, in z veliko častjo so ga iz ječe peljali, in mu poprejšno svobodo pover-nili. Mej tem je hudobni Bandineli obstal, do je res dal povelje, tista dva umorili, in tudi, de je z obrekva-njem svojiga nedolžniga nasprotnika zatiral; tadaj je dobil plačilo, kakoršniga si je s svojo hudobijo bil zaslužil. Lanuci pa nasproti s častivnim pismam v Florenc nazaj poklican, je bil sprejet veličastno in je nazaj dobil precej vse svoje premoženje; tudi en del Bandino-litoviga premoženja so mu dodali. Tode ni se mogel potolažiti nad smertjo svojiga prijatla Belfijoreta, ktero je bil on, res nedolžen, pa prenesrečen vzrok.
— G 2 —
XI.	Filip in Dominik
ojena v eni vasi blizo Salerna (*), zmiram S^vkupej živela in zrasla, sta Filip in Dominik mladih nog bila prav velika in serčna Bs; prijatla. Zdelo se je, de ne moreta živeti ‘sŠi edin brez drugiga: skerbno sla se edin dru-
giga iskala; vkupej sta delala in se razveseljevala: bila sta oba li eniga serca. Filipa, kterimu so starši pomerli, ko je bil še li enajst let star, so bili oče Dominikovima očetu izročili, kteri je bil tudi njegov oskerbnik ali iroft, in ga je v svojo hišo vzel, in ga kot svojiga otroka redil. Tako živita la dva mladenča v zmiram večini pri-jateistvu do dvajset let starosti, zakaj takrat je nena-djana sreča Filipa zadela, ktera je oba ločila.
Filip namreč je imel strica, kteri je bil šel mlad iz doma, in potem ko je veliko sveta obhodil in si veliko skusil, v Kadisu (**) se vstanovil; ondi se je bil soznanil z bogatim menjavcam, si je s svojo sposobnostjo njegovo zaupanje pridobil, tako de je njegovo edino hčer za ženo dobil. Ta ni dolgo časa po smerti svojiga stariga očeta živela, in umerši zapusti eniga otroka, kteri je tudi kmalo za njo v grob šel. Filipov stric se vidi tadaj v posestvu velikiga bogastva; in ko je tudi njega smert dohitela, celo njegovo premoženje prejde na Filipa, ker je on sam še tisliga rodu živel.
Kadar se ta novica po Salernu zve, sla se oba prijatla enako razveselila, in Filip, persiljen se podati
(*) Salem, veliko primorsko mesto na Neapolitanskim.
(**) Kadiš, imenitno primorsko mesto na Španskim.
— 63 —
v Kadiš, je bil nar bolj tega žalostin, de se mora ločili od Dominika. S solzami ga tadaj prosi, de naj na—nj ne pozabi, in de naj mu pogosloma piše, zato de se bo saj tako nekoliko v taki dalji njega veselil: on obljubi tudi, de mu bo z vsako pošto pisma pošiljal; de nar slajši in nar prijetniši mu bo njegov spomin; de ko bo vse, kar bo treba, opravil, in vkup spravil svojo dedšino, bo podvizal nazaj v Salem svoje bogastvo z njim delit.
On je bil tudi v resnici nekaj časa mož beseda. Pisma, ki mu jih je pošiljal, so bile polne ljubeznivosti in prijaznosti, nič ga ni tolikajn veselilo, kakor odgovori, ki mu jih jo Dominik pisal. Precej tudi, ko jo v Kadiš prišel, jo svoje majhino premoženje, ki ga je v Salerni imel, Dominiku odstopil, in namenil je, de bo pribodnič mu še več dobrot storil. Tode ta gorečost in skerb za pri-jalla ni dolgo lerpela.
Predin je vse potrebno uredno opravil, glavnice (ka-pitale) svojiga strica iz raznih krajev stirjal, in se v popolnoma posestvo cele dedšine postavil, se je mogel čez tri Ičta v Kadisu zaderžali. Že konec perviga Ičta se jame perva gorečost ohladjevati. Dalja, opravila, in Vse nove okolišine so polagoma prijatlov spomin v njem potemnile. Drugo leto mu je li prav poredkoma in ne Več tako prijazno pisal. Tretje leto ni več na njegovo pisma odgovarjal: in konec je bilo tega prijazniga dopis-Vanja. Veliko bogastvo, ki ga je imel, mu začne vdihati visoke misli, začne se prav po gospojsko in krasno obnašati; in Dominikovo prijatelstvo se mu ni več njego-Viga stanu spodobno zdelo. “ Prijatelstvo mladih let, je 55 pravil, obstoji, dokler je človek mlad, in dokler jo 55 v tistih okolišinah, v kterih se je začelo. Perva mla—
— 64 —
„ dost je prešla, okolišine so se spremenile, zdaj mora „ tudi tisto prijatelstvo jenjali. „
Pervikrat, kadar vidi Dominik, de mu odgovor ne pride, meni, de se je pismo zgubilo, in zategavoljo mu drugo pismo pošlje; in ker tudi na to pismo ne dobi odgovora, se začne Filipu prijazno tožili, de molči; ker pa vidi, de per vsim tem nobeniga lista ne prejme, se dene s prijatelsko prostostjo, lode z lepim, ga zmirjati, de mu je odtegnil svojo ljubezin, in nanj pozabil. Filipa, ki je prihajal zmiram bolj prevzetin in napuhnen, je to razkačilo: u kaj ? „ pravi, “ on se podslopi, in je takd „ nesramin, de mene zmirja ? V resnici, to se mu prav „ prileže ! se zamore že potožiti de ga premalo ljubim, n potem ko sim mu po neumnosti dosti več odstopil, „ kakor bi si bil zamogel perčakali od svojiga očeta. „ Naj zalivali Boga, de se jez za tako majhne reči „ več ne zmenim; ako bi to bilo, bi mu že znal pla-„ čati njegovo prederznost. „ — Od tega časa ni hotel nič več od Dominika vediti; nove pisma, ki mu jih je pošiljal, je neodpečatene v oginj-metal; vsaka podoba, vsaka nar manjši misel, ki ga je na Dominika in na njegovo prijatelstvo spominjala, je mogla biti izgnana precej iz njegove pameti, kakor reč, ki se njemu nespodobi in mu nečast dela.
Po dognanih opravilih spravi vkup celo svoje bogastvo, in pride v mesto Neapel (*), kakor bi bil velik gospod. Tukaj se je hotlo še imenitno ime njegovi prevzetnosti; neizmerno veliko je potrosil si ga vkupili; in poglej! Filip poslane knez Kalandronski. Dominik,
(*) Neapel, poglavitno in stolno mesto Nenpolitanskiga kraljestva.
— 65 —
kakor hilro je slišal, de se je Filip vernil, ker ni verjel, de se je tako spremenil — zakaj, de ni od njega odgovorov na pisma dobival, si je druge vzroke domiš-Ijeval — željin tudi nekaj, mu svojo stanovitno Ijube-zin in hvaležnost skazati, hiti v Ncapel ga objet. Gospod Kalandronski knez se niso holli tolikajn ponižati, de bi ga bili pred-se pustili. Večkrat se je tudi per— nierilo, de se je novi knez skoz nar bolj z ljudmi na-Polnene ulice v žlahtni kočii peljal, de je v nji prevzetno sedel, in mej množico pešcov tudi Dominika zagledal, in ga spoznal; tode vsakrat je nevoljno proč oči obernil, kakor de bi bil zagledal kaj negnjusniga.
Mej tein pa, napuhnen zavoljo svojiga imena in bogastva, jame razsipati denarje. Lahko jih je bil per-dobil, lahko jih je tudi zapravljal. Nar dražji pohištvo se je v njegovim poslopju vidilo, klero je bilo odperlo vsim perlizvavcam, ki so tudi kmalo bili okoli njega. Služabnikov imel je toliko, kolikor bi jih bilo treba nar višjimu knezu, deržal jih je imenitno, in tudi jim je bilo perpušeno, si vsega polastili, kar jim je v roke prišlo. Perve in nar dražji šege so bile precej posnemane v obleki, v kočijah, v vsesortnim kinču;in ker se mu je zdelo prenizko, preslabo, kar je bilo iz Laškiga, se je moglo vse za velike denarje iz Lijona (*), iz Pariza, iz Londona, iz Hamburga, iz Amsterdama, iz Brusela, in še clo iz Ko— penhagna in iz Petrovigagrada kupovati. Zmiram so bili per njem veliki obedi, jedi nar bolj zbrane, kakor jih je li francozki kuhar napravili znal. Pogostoma se je
O Lijon in Pariz na Francozki m, London na Engležkim, Hamburg na Nemškim, Amsterdam in Brusel na Nizozemskim, Kopenhagen na Danskim, in Pctrovgrad na Ruskim: so vse imenitne, vcci del poglavitne mesta.
— 66 —
plesalo, in pijače nar dražji in druge naprave ni bilo ne konca ne kraja. Njegove hiše na kmetih so bile sho-diše vsili lizunov, ki so prihajali in odhajali, in se razveseljevali brez vse skerbi, kakor in dokler se jim je ljubilo. Lahko si je mislili, kako je moglo po tem takim rasti število njegovih dvornikov in perlizvavcov; povsod je slulo ime Kalandronskiga kneza; po teni govorjenju soditi je imel li on nar veči razumnost, on sam je bil tisti, kteriga bi bili mogli vsi gospodje posnemali. Dobri knez se je s tem kaj veselil in bahal, in prav željno vso hvalo in poviševanje sprejemal: tako se je bil napihnil, de več ni bilo mogoče.
Tode ti lepi kratkičasi niso dolgo terpeli. Neizmerni stroški za te nespremišljene potrate, velike števila denarjev, ki so tako tudi v hudobne roke prišii, s kterimi se je pečal, silno velike zgube v igrah: vse to ga je kmalo na nič perpravilo. Ves zadolžen na vse kraje vidi, de ga na enkrat začenjajo posojevavci obsedali, in mu hiše, pohištva in kar je imel, vse popolnoma pobirati. V ti nesreči perlizvavci, lizuni in več takih ljudi, ki so bili poprej zmiram tako radi okoli njega, zdaj na enkrat zginejo. Zapušen in ubog je imel še upanje, de mu bodo kaj pomagali prijalli, klerih si je bil s svojim poprejšnim bogastvom veliko perdobil. Tode tudi to upanje je bilo prazno! Nekteri so se delali, kakor de ga skorej ne poznajo, drugi so se mu skušali povsod ogibati; najde med njimi še clo lake, ki so ga zaničvali in se mu posmehvali; tisti, ki so bili še nar bolj pošteni, so se delali, de ga omilvajo, pa so zraven tega perdcvali, de jim je neskončno žal, de mu ne morejo pomagali. Kako strašno mu je ta šola oči odperla I Bil
— 67 —
je zdoj v nar večim ubožtvu in obuplivosli, ter ni ve-dil, kaj bi počel. Zdaj se spomni na Dominika: ker ga je zmiram poznal prijatla ljubezniviga, prijazniga in us-mileniga, si je mislil, de bi mu tudi zdaj urno pomagal; lede upal si ni pred-anj priti, ker ga je tako ošabno zaničeval. Desiravno ga je sila k temu naganjala, ga je Vender sramota vderžvala, tako de je sklenil namest v Salem, se proti Rimu podati, zato de bi se tam, kjer l>i ga nobedin ne poznal, in se pred nobenim ne imel sramovati, kakor si bodi preživel.
S tem sklepam zapustivši Neapel, pride zvečer do kmetijske hiše, in poprosi de bi ga čez noč ohranili. Iliada kmetica, ki je pred hišo sedela, ktero je poprosil, mu prijazno odgovori: “ Ostanite li per nas; moj j> mož mora biti kmalo doma; njega prav veseli, popot-» nikam, kteri kakšin krat tukcj ostanejo, postreči kakor >5 mu okolišine perpusle; tudi vas bo gotovo prav rad vidil: j? pojdite mej tem noter v hišo, in odpočite se, dokler ») to malo, kar je š necoj treba, opravim. „ — Ubo-Si knez stopi v hišo, in se začudi viditi hišo priprejo, in povsod znamnja mirne obilnosti. Ko hišo ogleduje 'n stan njenih srečnih prebivavoov zavida, poglej! hiš-'h gospodar pride. “ O Bog!''koga vidim? „ — zavpije, ko ga od daleč zagleda. — “ Dominik! joj! kje s so bom skril? kam bom bežal? „ — Nagla rude-čica mu na lica stopi, ves trepeče.
Dominik so je v malim vozičku naglo domu pripeljal, žalost se mu je na obrazu poznala. Žena mu pod-viza naproti; on ji zdihaje reče: “ Vse moje iskanje >5 je zastonj; obupan je Neapel popustil, in nobedin mi » ni vedil povedati, kam se je obernil. Bog vč, kako
9
— 68 —
„ je poginil, ali kak slrasin konec ga čaka! „ — Per teh besedah se ni mogel joka zderžati, in ganjena žena je ž njim solze točila. Poleni mu reče, de malo poprej je prišel popotnik, de je tukaj prenočiti prosil, in de ga čaka gor na musovžu . “ Hvala bodi Bogu! „ reče na to Dominik, „ saj bom veselje imel, komu kaj „ dobriga storiti; ta tolažba mi je potrebna za veliko „ žalost, de nisim mogel prijallu pomagati: oh, de bi
„ bil li en dan prej zvedil njegovo nesrečo!___________„ —
to izreče, in gre hitro na musovž.
Filip stoji v kotu, si z rokami obraz pokriva, ki mu ves gori; ves trepeče, in si ne upa oči povzdigniti. Kadar ga Dominik v tistim stanu zagleda, se spervič začudi; potlej se mu perbliža, in ga pogleduje. — a Ali „ prav vidim? „ — Ga bližej pogleda, ter zavpije: “ Gotovo, on je, je .... moj Bog! oh prijatel ! „ —-se mu verze okoli vratu, ga objame, ga poljubuje (ku-šuje ) in od presilnih solz je ne more kar besedice spregovoriti. Filip od veselja in sramote bil je ves ko za-panjen. Dominik se vzdigne, pa ga zopet objame, rekoč: Vas vender zopet objemam, sim vas vender dobil! oh! „ Bog me ni hotel nesrečniga pustiti, bodi mu čast in „ hvala! Še li včeraj sim zvedil za vašo nesrečo: davi „ sim hitil v Neapel vas iskat. Povsod sim vas iskal „ in zpraševal, povsod sim slišal, de ste iz mesta „ šli, pa nobedin mi ni vedil povedali kam ali kod; „ ladaj sim mislil, de vas več ne najdem; leto mi j, je silno veliko žalost delalo: zdaj pa, ko vas imam, ,, sim nar srečnejši človek na svetu. „ — Per teh besedah ga zopet objema in poljubuje. Filip, ves omajan in zmešan, se tudi sili kaj reči, tode mu ni mogoče kar
— 69 —
besedico spregovoriti; prijatel mu tudi ne pusti toliko časa, lemuč še perstavi: “ Niste res več velik gospod, » todo sle še ziniram zadosti velikoserčni, de se vlolažite. a Blago, ktero sle bili meni izročili, je izneslo deset j, tavžent zlatih; ravno toliko skorej so mi bili moj >, oče zapustili; s lem sim si to zemljo kupil, ki jo tu >, vidite. Bila jo zlo zapušena, kadar sim jo v last do-j, bil, lode moja nevtrudna marlivost jo je tolikajn po-5, pravila, de mi čez tavžent zlatih že zdaj vsako leto 55 verže. S čašama bo utegnila še več zdati, ako sejo 5> bo dobro obdelovalo. Zdaj si jo bova razdelila, kakor 55 reč, ki obema gre, ali pa, če se vam bolje zdi, jo bova 5> vkupej vživala. Vi boste vender dovolj imeli, de bole 55 lahko pošteno živeli. „
Per toliki blagoserčnosti, ki si je ni perčakoval, Filip ni mogel več se zderžati; na glas se zjoka, in priserčno prijalla objame, ter zavpije: “ Oj, vražna moja 55 prevzetnost, ki mi je storila takiga prijalla, tako ne-55 permerlivo serce zapustiti! Jez občutim vso vrednost 55 vaše blagoserčnosti in vaše ljubezni do mene! O, ko-55 lik razločili najdem mej vami in tolikajn malovredneži, 55 kteri so me de kosti obglodali, in potem tako neus-55 mileno popustili 1 Tode ne mislite, de bom, ako ravno 55 sim v potrebi, to vzel, kar mi vi velikoserčno 55 odstopiti hočete, zakaj tega daru nisim vredin. Blago, 55 ktero pravite, de sim ga vam dal samo v oskerbljenje, 55 sim ga vam prostovoljno in za vedno odstopil ;
55 zdaj je vaše, in jez ne morem imeti nobene pravice 55 do njega. Te nesreče, desiravno silno velike, sim si 55 sam kriv; samo s lem, de sim bil vas tako gerdo za-5) pustil, sim si še veči nesrečo zaslužil: in jez jo mo-
— 70 i—
„ ram prenašati. Naj me že’ moja osoda kamor koli „ zaverne, zadosti mi bo radost, de sim vnovič vaše „ prijatelstvo zadobil. „
“ Niste ga ne vnovič zadobili, „ odgovori Dominik ; “ in nočete biti moj prijatel, ako bole od mene „ proč šli. Naj bo že zastavljeno, ali naj bo dar, kar „ ste mi odstopili, zdaj mora biti vaše; ne žalile me, „ vzemite ga zopet od mene. Imejte pa to za djanje pra-„ vice ali za djanje prijaznosti, to nič ne de; ali „ vi ga morate od mene sprejeti. „ — u Tega ne „ smem in tudi ne morem, „ odgovori Filip še bolj na glas jokaje	in	ihte,	“ tode ne bom	tudi več tako
„	nehvaležin,	de	bi se	kadaj	zopet od	takiga prijatla
„	ločil, kakor	ste	vi. Zmiram	bom per	vas, od zdaj
„	zanaprej bo	vsa	moja	skerb	in moje	edino veselje,
„ vam v vsem vgoditi; presrečniga se bom štel, „ če bom zamogel popraviti nekoliko s takim poniža— „ njem gerdo vam storjeno krivico. Oj blagoserčna, oj „ ljubezniva duša! „ — “ Tadaj ostanete per meni „ reče Dominik; “ to je, kar želim: vse, kar imam, naj „ bo kakor bi bilo vaše, to od vas terjam; kako „ in kaj, bova pa drugikrat govorila. Vidiš, ta je moj „ ljubi prijatel, „ reče svoji ženi, ki je vse to vidila, in se solz zderžati ni mogla; “za srečnim dnevam, kteri » me je s tabo sklenil, je ta dan za me nar lepši in „ nar srečniši mojiga življenja. „
Filip ni dolgo časa mogel se popolnoma vmirili in zbrihtati: “ Oj duša nepermerliva! „ je zmiram izu-stval, “ kolik razločik je mej tem in mej tolikajn nc-„ vredneži, kterih koristoljubno in lažnjivo prijatelstvo „ me je bilo tako prevzelo! „
— 71 —
XII.	Ugcr Danski
cer, Bogomira, Danskiga kralja sin, je bil nar serčnejših vojakov edin o časih Korel-na Velikiga (*). Zučil se je v orožju pod vojvodam Parskim, ki se je Namo klical: ž njim je bil šel na Laško, kadar je Korel Velki s silno vojsko proti Rimu hitil to mesto proti Saracenom branit; ondi je on že precej v pervi bitvi tako Veliko serčnost skazal, kakšinor se je moglo li od nar bolj verliga in dolgo skušeniga vojaka perčakvati. Saraceni so bili kristjanom veliko Orillamo, njih žegnano in zlo spoštovano bandero ali zastavo, odvzeli: Uger, poln plemenitiga serda in serčniga poguma plane nad-nje, in jim jo zopet vzame; pa še mu ni bilo to zadosti, sam so poda pogumno mej orožje, in odnese sovražnikom zastavo Mahometovo. Za to skazano moč in serčnost sta ga sam cesar in cela vojska čez mero hvalila in spoštovala.
Bil je v ti vojski en sin samiga cesarja, ki se jo tudi Korel klical. Bil je tistih let, kakor Uger, in v orožji njegov pajdaž, pa slab in plašin, kakor tudi hu-dobin in zavidliv. UgerOva slava, ne de bi ga plemenito spodbodla, je storila, de ga je začel strašno sovražili. To sovražtvo ni bilo kratko in li malo terpeče, temuč, ker je glas zopet drugih serčnih del Ugerovih od dne do dne povsod so razširjal, tako de ni samo
(*) Korci Velki, raogočin cesar, je slovel, kadar se je pisalo osem sto po Kristusovim rojstvu. Ko ju v Kirn prišel, so ga papei Leo III- cesarja krouuli,
— 72 —
po Francoskim, ampak tudi po celi Evropi slul, se jo hudobnost in nevošlivost plahiga tekmeca tudi zmiram bolj narašala. Ta hudobnež je večkrat in vse si perzadeval ga zatreti; zdaj je na-nj na skrivnim prožil, zdaj jo storil, de je bil v bojih v nar večih nevarnostih: tode Uger je vse le nevarnosti srečno premagal.
On je imel sina, Balduina po imenu,kleri je veliko obljubval. V pervih letih ga je na Danskim dvoru pustil; pa kadar se mu je zdelo, de je že dovolj odrasel, ga k sebi v Pariz pokliče, de bi ga on sam vojskne umetnosti učil. Vitežki mladenič je v kratkim času čuda veliko se naučil, in njegova serčnost, telesna moč in ročnost, kakor tudi njegova razumnost je pokazala, de je bil vredin sin lolikiga očeta. Korci, zmiram sam sebi enak, je hudo sovražlvo, ki ga je že dolgo proti Ugeru v sercu kuhal, tudi na njegoviga sina prenesel; in zato de je ob enim nad obema svojo jezo razhladil, ta nečlovečni Korel Balduina neki dan, ko mu je na gerdo zaničvanje serčno, kakor gre, odgovarjal, I s serdito roko popade, meč potegne, in hudobno prebode, predin se je mogel Balduin mu v bran postaviti.
Kadar nesrečni oče to novico zve, oslermi kakor de bi bil okamnjen. Za tem stermenjem se v njegovim sercu nar huji jeza oglasi, poda se v tek ko nor, po celim dvoru Korelna iskat, de bi sc nad nijm maševal. Korel je bil k cesarju perbežal. Ko Uger to zve, plane ves razkačen tudi tje za njim, z golim mečem v roki, s plamenečimi očmi, želeč ga umoriti.
Malovredni vbijavic prestrašen, de se je na celim životu tresel ko šiba, se per ti priči za samim cesarjem skrije. Uger ne čuti drugiga kakor li moč svojo
— 73 —
jeze; kadar ga tadaj zagleda, zavpije: “Hudobnež, sim s, le pa dobil! brani se, ako zamoreš „—in per teh besedah ga tekama napade. Zastonj ga je sam cesar branil: bil je zdajavic že v njegovih pesteh, in umoril bi ga bil, ako bi mu ne bili perskočili vitezi in stražniki, ki so pred cesarjem stali.
Mej lemi je bil vojvoda Namo, kleriga je Uger vselej kot svojiga očeta spoštoval. Ta ga vun iz sobe polja, mu skaže, de ga je nagla jeza predaleč gnala, in ga persili, de naj koj pobegne. Mej tem so pa on in vsi peri (*) si perzadevali zanj prositi, de bi mu cesar perzanesil. Tode cesarje bil odveč razkačen, de bi se bil dal pregovorili. In v resnici, Uger je bil hudo razžalil cesarsko veličastvo, ker je z orožjem v roki nad cesarjeviga sina. v njegovi sobi in pred njegovimi očmi planil. Okolišine, ki so ga k temu pergnale, so ga li enmalo zgovarjale. Tode Korel Velki ni na drugo gledal, kakor na pravico svoje razžalene časti. Dolgo tadaj, zagnan daleč proč iz dvora in iz Francozkiga, je mogel Uger semlerlje se potikali, mej tem svoje moči za korist drugih skazvali, dokler je na zadnje cesar sam proti svoji volji bil persiljen, ga nazaj poklicati.
Saraceni so pod vojvodam Brujeram vojsko ponovili, v Frovenci na suho stopili, in vse premagajo do samiga Pariza perdervili. Cesar, zapert v obsedenim mestu, je bil k sebi vse svoje vojskne trume spravil, ker pa takrat ni imel per sebi nar serčnejših vitezov, je z njimi komej moč sovražnika vderževal. Po sreči jo Brujer, ki je v svojo telesno moč zaupal, in želel li
(*) Veri (pairs) so l>ili im- imenitnisi in nar veljavni?! gospodje na Francozkim.
— 74 —
hitro premago, ponudbo storil, de naj se vojska z dvobojem konča. Uger je bil tistikrat na Engležkim; in vsi so dobro spoznali, de on sam je v stanu se s strašnim sovražnikam meriti in se mu nasprot postavili. Dvorniki in vojska so po njem že zdihvali; od vsih strani so cesarja prosili, de naj ga nazaj pokliče; pa bolj kot vse drugo ga je sila permorala, de je njih prošnje vslišal. Uger je ladaj poklican zopet se verni!, tode s tem pogojem, de se mu mora Korelna za jetnika dali, ako bo premagal. Per tem pogoju cesar oster-mi, in se začne vstavljali; pripravljen mu je vsako drugo reč dovolili: tode Uger se stanovitno svoje derži, in Korel Velki, od sile permoran, se mu je mogel na zadnje vdati.
Trelji dan po prihodu tega nepremagliviga viteza je bil za boj odločen. Rano zjutrej so zagrajeno bojiše odperli; oba serčna sovražnika stopila vanj, in obe voj-skni trumi ste vsaka na svoji strani ta dvoboj gledale. Brujer je bil silno visoke postave in strašne telesne moči : Uger pa je bil bolj ročen in je imel več vojskne umetnosti. Strašno je bilo, ko pervikrat vkup zadirjeta, sulici sle se na tavžent kosicov razdrobile; tode konjnika se nista is sedla kar ganila. Takrat oba meč potegneta in se jameta presnelo biti. Brujer, silno močan, ni drugi-ga gledal, kakor de bi svojiga nasprotnika ranil; Uger pa še zmiram ni bil ranjen. Divji Saracen se takrat razkačen z vso močjo nad-anj zažene in strašno po njem mahne, de je vse kristjane strah spreletel. Vitez se je znal ročno ogniti; tode ni mu bilo mogoče tako urno se vmakniti, de hi mu ta grozni mahlej ne bil konja zadel, ki je pod njim mertev na tla padel. Po
_ 75 —
sreči je bil hitro na nogah, vbodo konja svojiga nasprotnika, in tako tudi njega na tia dene. Zdaj tadaj začneta peš še grozovitniši boj. Zo je bilo obema na Več straneh oklopje raztergano, že je obema na več straneh kri tekla, lode Uger je do tistikrat zmiram bil premagavic. Afrikanski kralj razkačen, ki je komej per-čakval konec tega boja, verze od sebe škit, plane z vso močjo nad Ugera, z obema rokama svoj meč kviško dvigne, in z nar veei močjo po Ugeru mahne. Danskimu vitezu je bilo treba tukaj vse njegove ročnosti, de se mu je ognil. Urno na stran skoči in zadčre per ti perložnosti v golo stran Brujeru globoko noter svoj meč. Silni Afrikanec se zverne: zavpije od groze in obupa Saracenska vojska; ukanje in glasi veselja se odmevajo na strani kristjanov: in z veliko častjo sprejmejo Ugera do cesarjeviga šotorja. Ko mu je tukaj cela vojska hvalo in čast skazvala, on terja, de naj mu spolnijo obljubo. Korel Velki obledi, in rad bi bil zdaj od svoje besede odstopil, ker se je zlo bal Ugerove jeze in maševanja; tode obljuba je bila preočitno storjena, ni kilo več mogoče odstopiti.
Grozovitni ubijavic Ugeroviga sina se mu brez orožja, kled in ves plašin pred oči postavi. On ga jezno pogleda: “ Zdaj „ pravi, u je prišla ura, de mi enkrat plačaš za » svoje hudobno djanje: „ — ga zgrabi z levo za lasč, z desno potegne serdilo svoj meč, de bi ga prebodel.... To vidili cesar ostermi, in svoje oči proč oberne: vsi pričejoči se zgrozijo in se tresejo: jetnik sam se zverne na tla ko mertev od strahu. Takrat verze Uger svoj meč pred cesarjeve nogč, pade še sam pred njega, ter reče: “ V ti uri zamorete, o vladar! prav spoznati, kako brilko
— 76 —
„ občuti serce očeta smert umorjenima sina. Jez vam saj „ vašiga sina živiga nazaj dam; oh, de bi H on zamogel „ meni mojiga tak6 nazaj datil,,
Tu vsi vtihnejo in stermijo. Korelna so mogli proč nesti. Cesarjev strah je bil v veselje spremenjen, s solznimi očmi jo Ugera na svoje persi priserčno pertisnil. Vitezi vsi ga obdajo in hvalijo ne toliko njegovo hrabrost, kolikor blagoserčnost. Malovredni sin Korelna Velikiga pa ni šlrafi odšel. To ponižanje in zaničvanje, ki ga je prestal, gaje takd pobilo, de je v kratkim revno svoje življenje sklenil.
XMI. Anton liconcli.
božtvo je dostikrat izgovor, de- si veliko njih reči perpušajo, v ktere svete zapovdi poštenja privolili ne morejo. Za tak izgovor pak ni hotel vediti moder mladenič, ki se mu je Anton Leoneli reklo, tudi tistikrat ne, kadar je bil v nar hujših stiskah; on je pa tudi zamogel na zadnje svoje poštenosti popolnoma zadovoljen biti.
Živel je v imenitnim mestu na Laškim več let vesel in še precej premožen, kar ga je neprevidena nesreča ob enim skorej v nar veči ubožtvo pahnila. Njegov oče, ki je bil spervič silno bogat tergovec, je pa hotel vse sam opravljati in sam vse pogospodariti, mu ni hotel nikoli nič zaupati ali ga za pomočnika v svojih opravilih vzeli, in tako se je zgodilo, de so ga nekaj slabo osnovane opravila, nekaj neprevide-ne nesreče permorale, de je neprovidama v kupčeva-
— 77 -
Oju opeSal, in de so mu Irume posojevavcov in terjavcov vse pobrale.
Mladi Leoneli je bil oženjen s prav zalo in pametno žensko, ktero je kakor samiga sebe ljubil, in kte-ra je tudi njega ravno takd rada imela. Dve hčeri, nar lepši in njima nar ljubši stvari na svetu, ste njuni zakon osrečvale. Večkrat sta se v srečnih dnevih čez pravo odgojenje tih nježnih porokov svoje ljubezni mej sabo z radostjo pogovarjala, kakšin sad de bo ta njuna skerb imela, kako de se bo še na dalje za nji skerbelo: kar glej! en sam miglej jima vse upanje podere.
Vse je bilo zgubljeno, in nesrečni Leoneli vidi, de mu nič drugiga ne ostane, kakor ena sama njivica, ktero mu je bila žena za doto k hiši pernesla.
Per vsim tem se nikoli ne podstopi, svojimu ne-premišljenimu očetu tudi z nar manjši besedico kaj o-Čitati; temuč si po moči perzadeva, ga tolažili in zlaj-šali nesrečo, ktere si je bil veči del sam kriv. Izabela - tako se je klicala vse hvale vredna nevesta, - se ž njim zjedini in skuša kar more, de bi nesreč-niga starčika iz prevelike žalosti potegnila. “Dohodki 5, moje dote, desiravno majhni „ mu reče “ bodo mej j, tem nas že preživili. Zanaprej nas bo že Bog pre-5, vidil; le serčni bodimo in potolažimo se. „— Tode zdelo se je, de hoče Bog do zadnjiga skušali poterpežlivost tih dveh nesrečnih zakonskih.
Njivica, edino njih premoženje, je bila na bregu reke: kadar se je sneg topil, vstane huda povodinj; nesrečniki, ki niso bili v stanu vodo vderžati ali kaj Pomagati, so mogli viditi, kako jim je povodinj veči (|cl njive proč odnesla. Premajhni dohodki tistiga dela
- 78 —
njive, ki jim ga jo bila dereča voda že pustila, niso jih mogli več preživiti. Tadaj so bili persiljeni počasi ia hiše prodajati, kar so še kaj vredniga imeli, dokler so popolnoma vse poprodali in obožali.
Serce nesrečniga Leonelita je pokalo od žalosti, kadar koli je svojo ljubeznivo nevesto li pogledal in vi-dil, de je v take hude stiske prišla, zakaj zavoljo njega se je bila enimu iz nar bogatejših snubačev odrekla; vender pa ga je zopet v ti žalosti upanje tažilo, de bo v kratkim kako službo dobil. Mislil si je, de bo enkrat v stan prišel, saj nekoliko zopet nadomestili, kar so mu dozdajšno nesreče odvzele. Tode terdovratna nesreča je več premogla kakor on, ki se je z vsimi močmi ž njo boril in jo premagati hotel. Več služb že zaporedoma je želel zadobiti, tode nobene mu ni bilo mogoče doseči. Tavžent skerbi, tavžent prošinj mu je bilo treba; tavženlkrat se je mogel ponižati zdaj pred ošabnimi osebami, ki so se komej dale sprosili, de so ga poslušale; zdaj pred merzlimi prijatli, klerim se je hodil perporočevat, in kteri so se ga vselej skušali ogibati, zdaj pred tistimi, kteri so druge kralo njega in njegoviga očeta za kej hodili ponižno prosit: pa vender kadar je s svojo stanovitnosljo in nevtrudeno marlivo-stjo vse napolleje proč spravil, kadar se mu je zdelo, de je že vse dobro zanj nastavljeno, je zdaj prevelika veljava eniga, zdaj nestalnost drugiga, zdaj nesreča tre* tjiga vse poderla, in vse njegovo upanje je zginilo.
Na zadnje je vender enkrat menil, de mu služba ne odide iz pesti. Grof *** ski, mož veliko veljave, kteriga so tudi na dvoru spoštavali, ker se je ravno tajnika ( sekretarja ) iskalo, se zanj potegne, in ob-
— 79 —
ljubljena mu je ta služba. Ni bilo kakor malo dni že, kjer je imel v službo stopiti, ali hudobni grof je sam s svojimi rokami vse poderl, kar je bil tako srečno do konca speljal; iz pomočnika se spremeni v nar hujši nasprotnika in mu zapre tudi vse pota do kake druge službe. Skerb ki jo je za Leonelita si vzel, od ktere bi bil kdo menil, de pride iz njegove blagodušnosti, je bila le nasledik pregrešne ljubežni do Izabele; do te dobe se je zatajeval, ali zdaj se mu je zdelo, de je pravi čas se ji odkriti: pametna in poštena žena se mu pa ni kotla vdati, kar ga je tak<3 razkačilo, de je svoje pregrešno ljubezin do njo v nevtažlivo sovražtvo spremenil, in storil, ne li de se je njemu obljubljena služba drugimu podelila, temuč je tudi hudobno na skrivnim *a vse popraševal, kaj Leoneli počenja, zato de mu jo Vsako pot do sreče zapiral.
Nesrečnik, skoraj od vsili zapušen, in preganjen od hu-dobniga grofa, je bil že v nar večim obupanju. Prodano jo bilo že vse, kar sla imela on in njegova krepostna žena od kake cene, prodano je bilo že tudi veliko tistih reči, ki so Vsaki družini skorej neobhodno potrebne, že nista več Vedila kako se preživiti. Dva prijatla sama, ki sta mu zvesta ostala od vsili, kar jih je poprej imel, sla bila še njegova edina pomoč; tode ona sama sta bila premalo premožna, tako de nista mogla zadosti pomagati. Žena, ki ni nič Več imela, in ni mogla se ljudem pokazati, je bila persi-Ijena, vedno v svoji slanici doma ostati; oče, že star in od nesreče močno potlačen, je počasi v postelji hiral; hče-rici medli in bledi polagoma od lakote mcdlite, on sam je bil že ves bled in medel brez vse telesne moči, budn merzlica ga je tresla, oči so so mu globoko vderlo in
njegov obraz je bil že enak merlieu; menil jo, do zdaj zdaj bo konec njegoviga nesrečniga življenja. Prišel je bil dan nar veči stiske. On ni prav nič imel, vidi kopernečiga očeta, otroka, ki jokaje kruha prosita in ženo, ki je na skrivnim zdihvala, de bi ga še bolj ne žalila, ki pa vender vso svojo žalost perkriti ne more. Gre iz doma s prežalostnim sercam: gre iskat tista dva prijatla, od kterih samih je upal pomoči dobiti: ne najde nobeniga; ne vedoč kam bi se o-bernil, premaga naravno sramožlivost, k pervimu, kteri-ga sreča, se perbliža, in ga prosi, de bi mu kaj dal, tode tisti ga ne posluša; poprosi drugiga, tisti se zgovarja, in gre naprej; se perbliža treljimu, pa ta ga zaničvaje od sobo odrine. “ Moj Bog ! „ zavpije on takrat žalostin, “ ti vender „ vidiš mojo nesrečno družino: vsi bomo tadaj dans lakote „ umerli! „Žalost njegova je že nar višji stopnjo dosegla, več ni vedil kam bi se podal; noge so ga komej še po koncu deržale. Ko tako počasi, s težko glavo in k tlam pobe-seuimi očmi ves v svoj nesrečni stan zamišljen, naveličan družbe človeške, in sit že skorej tudi samiga življenja, naprej stopa po samotni ulici, kar zagleda na tleh majhin zavitih, se pripogne, ga pobere, ga odvije, nenadjano čudo! najde zavit bankovec od sto tolarjev. u Večni Bog! ob „ usmiljeni Bog! vedil sim, de me ne zapustiš. Oh veliki „ Bog! ti večni Bog!,, od veselja že ni vidil kaj „— Ob, „ moja nesrečna družina ne bo več konec vzela! Bog, ti si „ vsmiljen, ti si velik!,,— To veselje ga je pokrepčalo, naglo se verne proti domu, svojiga žalostniga očeta, svojo žalostno ženo, svoja medleča otroka potolažit: Gre ves v veselje utopljen, zdaj to zdaj uno premišljuje, kako mu jo Bog takd nenadjama srečo poslal, kako bo zdaj ene dni lahko veselo preživel: kar ga neka nasprotna misel vsta-
— Sivi in vstraši... * Kak6 zamorem s tem dnaram tako rav-y nati, ki ni moj? Zgubljen je, kogar je, ga more po „ vsi pravici nazaj terjati; jez ga moram veriiiti — Ali, „ kaj bo mej tem iz mene? Kaj bo iz moje zapušene dru-, zine, ki od lakote obnemaguje ?... Bog jo bo vedil obra-„ niti, Bog v6 zanjo, ve za naše stiske; meni ni perpuše-» no s ptujim blagam ji pomagati... Tode zakaj, ako „ mi to ni perpušeno, mi je dal Bog najti ta denar ob „ času moje nar veči potrebe?. čimu?.... Jez se ne-„ smem postavili za sodnika njegovih naredeb; spoštovati „ moram sklepe njegove previdnosti, tode kar ni moje, „ moram vernili.,,— Potem ko je nekoliko časa še poslal, reče “ Ti moj Bog! spoštujem tvoje svete zapovdi, ubo-
„ gam te „......in koj potem se poda v farovž. Ondi odda
fajmoštru bankovc, de bi gospodarja poiskali; jim povč, kje ga je našel; jim odkriloserčno pove, kaj je spervič mislil s tim storili: jim popiše tudi grozno potrebo, v kteri se znajde. Dobri pastir so bili ganjeni, de so jim solze v očeb poigrale. “ Bog, mu rečejo, u bo gotovo „ vašo poštenost vam plačal. To vzemite za zdaj, de , se poživite ( mu podajo nekaj denara ); lastnik lega 9 bankovca vam bo, tako upam, še kaj več dal. „
Leoneli, zadovoljin pomoči, ki jo je dobil, kakor tudi svojiga dobiiga djanja, hiti precej živeža nakupit-, in ga, ko bi letel, svoji zapušeni družini nese. Kadar je domu prišel, so menili oče, žena, in otroka, de pride njih angelj, ker so ga že več ur čakali, in skorej o-medleli. On objame vse eniga za drugim, ter reče: » Moj oče, moja ljuba sopruga! Bog nas še ni popol-5» noma pozabil; v nar večini obupanju mi je to pomoč j? nenadjama milostivo poslal: „ — in jim povč na
— 82 —
lanjko, kar se mu je bilo ravno godilo. Kadar pride do sklepa, ki ga je po raznim premišljevanju v dvomenju storil, bankovc gospod fajmošlru izročiti, ga Izabela, ki jo do tistikrat tiha bila, s solzami veselja objame, rekoč : <( Oh, naka, Bog nas še ni zapustil, ker ni „ perpustil, de bi te še elo reva v greh zapeljala: „ jez zaupam, de to tvoje lepo djanje nam bo kaj „ pomagalo, Bog ga bo gotovo plačal, ljubi moj 1 „ brez dvoma. „
Mej lem so fajmošter skerbno popraševali, in tudi kmalo najdli gospodarja zgubljeniga bankovca. Ta je bil bogat gospod, klerimu je bil, ko je ondod šel, brez de bi se bil zavedel, na tla padel. Kadar so ga dobri pastir mu podali, se niso mogli zderžati, de so mu poštenost Leonelilovo hvalili, in živo popisali njegove nesreče in silno veliko ubožtvo, ki gaje tlačilo. Markez*** ski, (zakaj njegov je bil bankovc ) omečen od tega, kar je slišal, koj šest dopij (*) fajmošlru našteje, ter reče: “To bole v mojim imenu poštenimi! možu dali; „ — potem si je perzadeval po vsi moči, tako dolgo, de je Leoneli kmalo časlillivo službo dobil navkljub malovrednimi! grofu *** skimu, ki mu je do tistikrat zmiram hudobno nagajal, tode, ko so ga kmalo potem spoznali, kakšin de je, je svojo veljavo tudi na dvoru popolna-ma zgubil, tako de se ni smel nikoli več lam prikazati.
(*) Dopija velja na Laškim sedem do osem goldinarjev.
DRUGI DEU.


>



I.	Tiljclm Tel*
^ rejdin si je bila Helveška dežela (*) k orožjem samosvojnost perdobila, ktero jo podlem stanovitno obderžala, je bil svoje dni v Altorfu deželski oblastnik, Krisler po ime-'nu, kteri je sebi dano oblast v zlo obračal, ter hudobno in neusmileno s podložniki ravnal. Po svojim koristoljubju ali po svoji termi je sodil, za pravico, in kar je prav, ni maral, kdor je več dal, je pravdo dobil, nedolžne je po svoji glavi štrafal, in služabniki hudobniga oblastnika so brez strahu vse hudobije počenjali : vse je bilo zmešano, vse groze polno.
(’) Hvlvcsko ali pa Svajcaisko, kjer so imeni Lik mesta Allurf, Lucent 13et n, itn.
- 86 —
Ali ni bil ta oblastnik samo hudobin, ampak tudi nespametin. Sred terga reče postaviti kol, na kol pa klobuk, ter zapovč pod smertno štrafo, de se mu mora vsak, ki mimo gre odkriti in ga takč počastili, kakor de bi bil on sam tamkej.
V tistih okolicah je takrat živel neolikan, tode od-kritoserčin in pošten mož, ki mu je bilo ime Viljem Tel. Ta pride po svojih opravilih v Altorf, gre čez terg, zagledo kol in klobuk na njem, postoji enmalo, se posmehne in se čudi; ker pa ni vedil, kaj to pomeni, in tudi ni bil radovedin, de bi bil zavoljo tega kteriga poprašal, gre mimo brezskerbno in posmehvaje se. Ne— Čast ta kolu storjena, in to prelomljenje 'ostre zapovdi je bilo koj oblastniku na znanje dano, kteri raztogoten zapovč, de naj se tisti človek precej vjame. Ko ga pre-danj perpeljajo, ga jezno pogleda, kakor grozovilnež, ki hoče biti po sili mogočin in kaj veljati, in se grozno razserdi, kadar mčni, de ga drugi ne spoštujejo, kakor si on zasluži, ali pa de se mu še clo posmehujejo. Strašno vanj oči vprč, iskri se mu motno oko, in ves obraz mu gori. “ Ali spoštuješ tako, hudobnež! „ mu reče, a moje ukaze ? ti se prederzneš z mano norče-„ vati? ti se podstopiš zaničevali mojo oblast? Čakaj, „ hudobneži boš vidil, Kolikajn jez premorem; žalostin n izgled boš drugim, de se ne odide štrafi, ako se mene „ ne spoštuje. „—
Viljelm Tei, slišati te ostre besede, se začudi, tode ne vpade mu serce, ker si ni bil svest nobene hudobije, zatorej popraša, česa se ga toži. Kadar zvč za uzrok, se mu zdi tako neumin, de se ni mogel smeha zderžati. On pervič pravi, de mu ta ukaz ni bil znan;
— 87 —
poleni pa perstavi naravnost, de bi mu ne bilo nikoli na misel peršlo, de se ima kolu dobro jutro vošiti, ali de je tako velik pregrešik, ako se kdo pred njim ne odkrije.— Razkačeniga sodnika jo to zaničvavno govorjenje neizrečeno razgrelo, in pametni Telov odgovor, ki ga je še bolj ponižal, je storil, de je še bolj norel. Zapovč tedaj, de naj se ga v nar strašnejši ječo pahne, in de naj tam vklenjen čaka, de se bo nad njim maševal.
V tem nepofeoju in togčti si zmišluje tavžent novih viž smertniga obsojenja, zato de bi z nar bolj strašnim izgledam svojo jezo nad njim ohladil. Ko tako pre— mišluje, in sam ne ve, kaj bi storil, se je nekdo, kte-rimu se je ubogi Tel smilil, podstopil poskušati, ali ga bo mogel potolažiti, in nesrečnimu Tein saj za to, ker je nevedin kmet, perzanašanje isprositi; ali ravno s tem ga je zoper svojo voljo celo nove in veliko grozneji viže maševanja navadil. Mej drugimi rečmi, ktere mu je od njega pravil, ga tudi hvali, de je posebno ročen in dober samostrelic, in de vselej gotovo zadene, v kar meri, ter perstavi, de se mu škoda zdi, ako bi tak verli mož mogel nesrečno poginiti. u Naj bo tedaj „ reče na to neusmileni sodnik, “ bomo storili to skušnjo; če za-„ dene, se mu ne bo nič žaliga zgodilo, tode ako ne „ zadene, mi ga ne bo nobedin od smerti rešil.„
Viljem je imel ediniga deset let stariga sina, kte-riga je priserčno ljubil. Neusmilenimu sodniku se je zdelo, de si bo svojo jezo nar bolj ohladil, ako nesreč-niga očeta v očitno nevarnost postavi, svojiga sina v-streliti. Zapovč tedaj, de naj se koj otrok pred njega perpelja. de naj se mu sred terga jabelko na glavo
— 88 —
dene,, in de naj oče, ako hoče smerti odili, na toliko korakov jabolko s psico prestreli. Groza spreleti nesreč-niga očeta, kadar zasliši ta neusmileni pogoj; ponudi se, de hoče kar si hodi raji prestati, kakor to grozo-vilno skušnjo storili. Zastonj je več njih, kterim se jo zdel pregrozin ta pogoj, skušalo pregovoriti sodnika, de naj pervoli, de ho kam drugam strelal; ali grozovilne-žu je preveč dopadla la njegova trinožka znajdha. S silo naganja lerpečiga očeta, de naj ali precej v to poskušajo dovoli, ali pa de se ga bo brez odloga v smert peljalo. V teh strašnih siiskah je nesrečniga ob enim lavženl misli obsulo: tresil se je, ko jeli na strašno nevarnost pomislil, in zdelo se mu je, de že vidi svojiga sinka, ki ga je on sam vstrelil, valjali se v svoji kervi in se s smerljo boriti; ako je pa pomislil na preveliko nesrečo, v kleri bi ga zapustil, če umerje, sla ga sirah in groza sprehajala. Ko sloji tako pobit in zmešan, sliši v svojim sercu glas, kleri ga nagloma iz sumnje vun potegne. “ Tvoj sin pogine „ mu pravi ta glas, u ako se še dalje vstavljaš; tvoje smerti ne bo „ mogel preživeti; tudi bo mogel kmalo umreti ali od ža-„ lesti, ali od ubožlva : ako do voliš, ga zamoreš ohranili; „ Bog je pravičen, in ne bo ne njegove, ne tvoje nedolž-„ nosti brež pomoči pustil.„ Ta misel ga zbrihla, k sodniku se derzno oberne, ter izusti:	Naj bo, grozovilnež!
„ kar si ukazal, pervolim v strašno skušnjo; dajte mi „ samojstro in pšice. „
Sodnik se poda s svojimi služabniki na leržiše, ubogiga sina na sredo postavljeniga pervežejo k nesrečnima kolu, in jabolko mu na glavo nastavijo; na drugo stran terga perpeljajo nesrečniga očeta, klerimu
— 89 —
*c na obrazu pozna, kaj njegovo sere« občuti; okoli in okoli pa stoji vse polno ljudi. Hudobni Krisler se ja mej svojimi oboroženimi ljudmi očitno že veselil svoje hudobije; groženje in preklinvanje se je pa na vsili straneh mej množico slišalo. Mali dečik sc trese in na glas vpije, še bolj pa se trese nesrečni oče, in serce mu glasno bije. Vender se na zadnje predrami, si da serčnost, povzdigne oči in roke proti nebu, ter zavpije: “Ti, o usmileni Bog! ti Bog, ki si pravičen, vižaj „ mojo psico. „ Per teh besedah nategne s krepko roko samojstro, nastavi psico: vriš vstane po celim teržišu, pa koj zopet vse obmolkne. Tel brez strahu pomeri in spusti psico. Okolistoječih eni pobesijo oči in od groze pomežijo, drugi jih nevsterplivo tjekej obernejo vidit, kaj se bo zgodilo. Zgodilo pa se je, kar so vsi želeli: psica zabrenči, zadene jabelko, in otrok komej čuti, de se mu je psica las dotaknila. Vse veselo zavriska in ga pohvali, na vsih straneh pljuskajo z rokami, vsa množica se raduje; samo sodnika jeza razjeda, ker vidi, de se ni zgodilo, kar je on perčakoval.
Po nesreči pa, ko je svoje oči na Tela obernil, zagleda, de mu je ena druga psica na tla padla, ktero je bil sabo pernesil; in vesel, de je to zvedil, precej misli, kako bi se drugači nad njim maševal. Ga pokliče k sebi, se mu dela, zato de bi ga ložej prekanil, ves prijazin in dober, ga hvali, de se je skazal, de je res dober strelic, de je dobro zadel; mu reče, de je zdaj ž njim popolnoma zadovoljin, in de se nima ničesar več bati. Zalim ga prijazno popraša, zakaj de je dve pšici sabo pernesil, ker je imel vender li ensamkrat vstreliti. “ Je* nimam navade „ odgovori Tel, a nikoli
— 90 —
„ eno samo psico sabo vzeti. „ — “Ne prijatel! „ mu reče na to oblastnik s persiljeno prijaznostjo, “ ti mi „ nočeš povedati uzrok tega, ki ga pa jez vender vem; „ saj zdaj je vse prešlo, kaj bos še skrival ? druga pšica „ je bila meni namenjena, reci li vun odkritoserčno: „ meni bo ljuba tvoja odkritoserčnost, in ti tudi že zdaj „ to odpustim. „ Ker se na te besede zanese, odgovori Tel; “ Ker že želite, de naravnost povem, vam „ rečem, de nisim ravno mislil s to pšico na vas „ vslreliti; tode, ko bi se mi bila nesreča pergodila, „ de bi bil jez vidil zavoljo vas svojiga sina s pšico „ presuneniga pred sabo pasli, gotovo ne vem, kaj bi „ vam utegnil storiti obupni oče. „ — “ Zadel sim jo „ tedaj, „ zavpije sodnik jezno, ki zdaj persiljeno per-jaznost v navadno neusmilenost spremeni; “je že prav „ tedaj, zdaj bom že vedil tebe, prederzneni izdajavicl „ v globokim stolpu zapreti, in se tebe varovati. „ Vklenite ga zopet, in peljite ga nazaj v ječo „ Nad to hudobnostjo in novo verolomnostjo se zavzamejo okolistoječi; še bolj stermi nesrečni Tel, in vpije, de bi mu kdo pomagal, tode nobedin se ne podstopi, moči orožja zoperstati, in nesrečnik mora po sili perjenjati in ubogati.
Zraven jezera, ki je mej Altorfam in Lucernam, od kteriga mesta je tudi ime dobilo, stoji star grad, ki se mu Kusnaht pravi. Neusmileni Krisler ga je menil tjekej spraviti, ker iz tistiga kraja mu je bilo nemogoče pobegniti: ukaže, de naj se za to precej barka perpravi, kamor ga reče djati s stražo vred; in de bi se ja na tanjko vse zgodilo, kar je ukazal, ga je botel sam do Ije spremili. Ali kadar pridejo na sred jezera.
— gina enkrat perdervijo iz za gore gosti oblaki, silen veter jih goni, in kmalo celo nebo zakrijejo: odmeva sc grozno gromcnje, vdarjajo strele, vihar valove vzdiguje, tako de je barka v nevarnosti poginiti. Zastonj si per-zadevajo barkarji se proti silnimu viharju braniti; vihar je zmiraj silniši, že se jim zdi, de ne odidejo vee smerti. V tako strašnim stanji sc edin njih proti oblastniku oberne in mu reče: “ Vsi poginemo, ako ne pri-„ volile Telu, de nam pomaga; on je silno močan, in on ^ „ sam nas zamore iz te nevarnosti rešiti. „ Prestrašen precej dovoli, de ga odklenejo. Tel močan vzame dve lopati, se začne z vso močjo z valovmi borili, in ker so mu tudi vsi barkarji pomagali, kterim je njegov iz-gled novo serčnost dal, je kmalo ladijo iz sred jezera do Mizo brega perpravil. Ondi je bila skala, ki je čez jezero molčla, ki so jo pa takrat peneči valovi zali -vali. Kadar se vidi Viljelm Tel Mizo te skale, verze hitro iz rok lopati, skoči vun iz barke na skalo, in se tako reši; tisti pa, ki so bili ž njim v iadii, niso bili v stanu ravno tako storiti, in sila viharja je ladijo vnovič v sredo mej valove zagnala.
Lahko si je misliti, de je strašno vpil od jeze in strahu tako goljfani Krislcr, ko se je vidil v novi nevarnosti, in zopet persiljeniga, z valovmi se borili. Viljelm je mej lem hitel po svoje orožje in se vernil, de je iz visočine gledal, kaj se bo z barko sred jezera godilo. Parko so valovi še dolgo semterlje premetavali, potlej je pa Veter potihnil, in tako je bilo mogoče, de je tudi barka ven-der na zadnje na suho peršla. Oblastnik je bil ves togolin in se je še bolj ko poprej se maševali želel, tedaj komaj iz barke stopivši pohiti v Altorf, ter zapovč, de naj se
— 92 —
precej Tela povsod iše. Tel se je mej tem na gori per stezi, kodar je imel Krisler memo priti, tako skril, de je on zamogel mimoidoče viditi, drugi pa njega niso mogli zapaziti. Kadar je tedaj že blizo prišel, se ga je slišalo jezno vpiti: “ Ako se tudi v prepade skri-„ je, ga bom že znal vun spraviti; nobedin mi ga ne „ bo več iz mojih rok spulil, in nar strašnejši smert „ mora mojo jezo mi ohladiti. „ — Viljelm, ki to sliši, se vjezi, in zavpije iz skrivaj a , kjer je nanj prežil: “ Ahd, grozovilnež! na! umri mej tem ti pred „ mano; „ per teh besedah mu vstreli pšico skoz’ serce, in ga popusti ondi mertviga. Tako je la ne-človečnež padel, strašen hudobnim izgled : in tam, kjer je mertev padel, kakor tudi na skali, kjer je Tel pobegnil in se rešil, so dve kapelici sozidali, ktere v vedni spomin te pergodbe še dan današni stojite.
II.	IBrata.
rAta Cezar in Everard sla imela oba eniga očeta, pa nista imela obd ene matere; sta si bila pa tudi popolnoma nasprotnih misel in nasproluiga zaderžanja. Cezar je bil prijazni, preljudin, moder, marliv; Everard pa neprtjazin, nevljudin, samoglavin, raztresen. Večidel je njegova mali sama bila tega kriva. Ker je svojiga sina slepo sljubila, je spregledovala vse njegove pregreške, ga je vselej zagovarjala, in ga nar raji imela; zadosti de je kako željo razodel, precej mu je bila izpolnjena, vsim njegovim termam in muham se je moglo zadovo-
— 93 —
liti; Cezaru je pa bila ona nar krivičniki in nar nous-mileniši mačeha; li zanj je imela gerdo besede in li njega je znala terdo imeti; njemu se ni nikoli storilo, kar je poprosil; in ker jo bil zavoljo prevzetnosti in ter-doserčnosti Everardove mej bratama večkrat prepir, je zrni-ram mogel biti li Cezar vsega kriv. Dobri mladenič je vender vse poterpežlivo prenašal: kolikor jo bil brat bolj silen in neperljudin, toliko bolj si jo on perzadeval, ga s svojo prijaznostjo pridobiti; kadar ga je mačeha kaj hudo odclala, se je pa potolažil, ko je oče po pravici vso razsojeval, in njega veliko rajši imel, kakor pa njegovi ga brata.
Precej po očetovi smerti si mačeha perzadeva, oba brata ločili. Razdelijo blago, in Everard vzame, kar mu jo šlo, in gre s svojo materjo drugam prebivat. Znesel je pa njegov delež blizo 20,000 lir letnih perhodkov. Tode, kaj je vse to zapravlivimu in nespre-mišlenimu človeku? Za malo let je nekaj z igro, nekaj z gostovanjem, nepotrebnim trošenjem in mnogo-verstnimi veselicami prihodke in glavnice ( kapilale) »pravil, de ni na zadnje skoraj nič več imel. Desiravno pa je bil obožal, vender še ni obupal: imel je namreč stariga strica, po kterim je bogato dedšino upal.
Ta stric umerje tudi res ravno takrat, ko je bil on že vse zapravil, se v velike dolge zakopal, in tedaj bil v veči potrebi. Niso bili še zadnjih dolžnosti, ki so jih do rajnkiga imeli, spolnili, ko je že on g svojo materjo začel brata nadlegvati, do bi dobil, kar se mu je zdelo, do mu po vsi pravici gre. Cezar je dobro vedil, kako jo rajnki v svojim zadnjim sporočilu (tešlamentu) za Everarda poskerbel; vender pa ge je
— 94 —
delal, ko bi nič ne vedil, gnan tudi od nekiga občulleja blagoserčnosti: “ Vi boste dobili » pravi, “še več, „ kakor vam gre; tode, za Božjo voljo! poterpile saj „ toliko, de se prej merliča pod zemljo spravi; to je
„ zdaj naju perva dolžnost. „----------“ Meni ni treba „
odgovori ošabno Everard, “ vašiga poduka, de zvem. » kdaj in kaj mi je storiti: zdaj hočem imeti, kar mi „ gre, in scer brez vsiga odlašanja; sem teštament, in ,, poglejmo, koliko meni gre! „ — Cezar mu reče na to še zmiram prijazno: “ Se nc spodobi še, do se čez „ to menimo; ako vam je mej tem česar treba, govo-„ rite, in jez vam bom dal, kolikor želite, tode ne » prašajte zdaj po drugim. „ — “ Kaj pravite? kaj ,, mi hočete dati ? „ odgovori na to Everard jezno; “ zakaj bom jez na vas čakal, dokler dobim, kar mi ., gre, ali, kako sc morete prederzniti obderžali, do-„ kler se vam zdi, kar ni vaše? „ — u Jez nočem » prav nič vašiga obderžali. „	— “ Poglejmo tedaj
„ teštament! „ — * Zdaj se še ne spodobi; to ho-» čemo drugikrat storili ; recite li, koliko za zdaj po-trebujete. „ — Everard še bolj razkačen, zakaj tudi mati ga je podpihovala, začne brata gerdo zašpotavati, mu pravi, de je neobtesan, prevzetin, silen, ja celo hudobnež in goljuf; de mu skriva teštament, zato de ga mej tem ložej ogoljfa. Takrat se Cezar tudi nekaj, in scer po pravici, vgreje, ter pravi: “ Ti ga hočeš „ tedaj na vso viže? Naj bo, nehvaležnih, in glej žo „ zdaj svojo lastno sramoto! „ Teštament se odpre; Everard ga z veliko željo bere, kar pride do teh strašnih besedi: “Ker se je Everard, moj vnuk, s svojim „ slabim zaderžanjem mojih dobrot popolnoma nevrodniga
— 95 —
„ sloril, hočem, de naj bo Cezar, njegov brat, edini „ in vesoljni odvetnik (črb) celiga mojiga premoženja.,, Per teh besedah oslermita on in njegova mati. Ravno jima je bilo skorej obnoreti od obupanja, kar ji dobro— serčni Cezar potolaži, ker reče: u Že poprej sim rekel, de „ boste več dobili, kakor vam gre; jez se ne kesam, „ de sim to rekel, marveč to zdaj se poterdim. Prav ,, z veseljem bom vse z vami delil: eno samo reč od „ vas želim, de mi jo storite, in ta je, de mi boste „ vi v resnici brat, vi pa mati. Za Božjo voljo! naj „ zgine enkrat razpertija, ki je mej nami, in začnimo „ vender enkrat v lepi spravi vkupej živeli! Kaj nam „ je naš dolgo terpeč razdir pernesel, sami vidite: vi „ sle vse zgubili, in jez moram s žalostjo viditi, de „ ste ločeni od mene. „ — Prevzetno serce Everar-da in njegove matere jo bilo spervič zlo pobilo, potem pa ponižano in omajano. Oba ga priserčno objameta, in z veliko hvaležnostjo se vdata v to, kar jima je Cezar ponudil: Cezar pa se je še bolj veseljl, ker jo na zadnje vender zopet spravo vidil, po kteri je tako dolgo zdihoval. — Oj, kolikajn Everardov sc najde mej bratmi, in kako težko se najde eniga samiga Cezara !
— 96 —
IIV. Tijoliang.
( Kinezka povest.)
mesiti Tamingu, klero je eno izmed po-glavitniših mest v Pekinškim okrožju, jo mWPrebival 11 ^en mož rP'je^in- Ta je imel s'nai k* se je Tijohang klical, mladenča dobre in kislim g-lave, pa dobriga in ple-meniliga serca. Poslal ga je v visoke šole v Peking, kjer se je Tijohang tako dobro obnesel, de je bil v kratkim mej učene može, ktere tam Siou-caje imenujejo, perštet; dobil je tudi modro obleko, kakšinor Siou-caji nosijo. Ko je po dognanih šolah se na pot podal, do bi nazaj domu peršel, je mogel čez noč v neki vasi ostati; zakaj do Taminga je imel od tam še celih šest ur hoda. Poprosi tedaj dobro ženo, ktero je ravno srečal, de bi ga čez noč ohranila, kar je ona tudi rada storila, in ga, kakor je per Kinezih stara navada, prijazno in gostoljubno v svoji hiši sprejela. Ko se pa ž njo pogovarja, vidi, de je žalostna, do zdihuje, in tudi skrivaje kako solzo pretoči. To viditi, se mu smili, ter jo urno popraša, zakaj de žaluje? Ona mu odgovori zdihvaje: “Oh, bojim sc, do bo moja žalost še veči „ postala. Nepotolažliva otožnost mojiga sina, njegovo „ žalovanje in medlenje, ki ga zdaj obhaja, in kar se mu ,, utegne, kakor se bojim, še hujšiga pergoditi, vse to „ me s žalostjo napolnuje. On se je zaljubil v neko „ dekle iz Taminga, dekle zalo in pametno in lepiga ^ zaderžanja; tudi ona je ravno tako njemu ljubezin vračevala. Hel je tedaj prašat njene stariše, de bi mu
— 97 —
„ jo dali za nevesto, dajo mu jo, in zaželjenidan ženitvanja
„ je bil žeblizo----kar, glej! pervi mestni mandarin, (*)
„ neusmileni hudobnež Takuaj, je ukazal svojim služabni-„ kam, de so to dekle neprcvidama odpeljali, in zdaj se ne „ vd, kje de jo ima zaperto. Ko moj sin to žalostno novico j, zve, leti hitro v Taming, in si vse perzadeva, de bi svojo „ ljubo nevesto zopet nazaj dobil, tode vse zastonj. „ To ga je tako silno pobilo, de je ves v žalost vtopljen, „ in ne dela drugiga, kakor de sloka in zdihuje. Per-„ zadevala sim si, ga potolažiti, pa nič ni pomagalo; „ njegova serčna rana se ne da zaceliti. Huda merzlica » se ga je lotila, ki ga že šest dni trese; zdaj po „ malim hira, in v kratkim, se bojim, oh! de bo dušo „ pustil, in de ne bom več simi imela. „ Tu obmolkne, in se na glas zjoka.
Mladi Tijohang, kteriga so njene besede omečile, ji zaupno reče: “Ne obupajte, vtolažite se! vaša ne-„ sreča ni še tako velika, de bi se vam ne dalo po-„ magati. Kje je vaš sin? mi perpustite, de ga obi-j, šem ? „ Dobra žena ga pelja v slanico, kjer je njeni sin ležal. Tu zagleda na postelji mladenča zaliga, javalne dvajset let stariga. No obličji se mu je poznalo, de je bil mladenič posebne lepote, tode zdaj je bil medel in suh, ves žalostin in mertvaško bled. Motne, razjokane oči so se mu komej več gibale; malokdaj so se odpirale, ko de bi se svitlobe bale. Dolgo hlipanje, in vmes gorki zdihleji so mu persi perzdigvali, in žalostin glas se je včasih iz njegovih ust slišal, ko je na tihoma zdihoval: “ Oj, Zohepina! preljuba in predraga Zohepina! „
— 98 —
Tijohang slopi k njemu, ga prime prijazno za roko, in mu reče: “Za Božjo voljo! no obupajte, in ne ža-„ lujle tako; vaša ljubezniva nevesta ni še popolnoma „ zgubljena: svitli cesar, ki ga je Bog naši deželi dal, „ žarke svoje pravice na vse kraje enako razširja. Ali si „ niste še perzadeli, mu svoje nesreče tožiti ? „ — “ Oh, „ kako?„ odgovori mladi Zahikou, “ kako je mogoče, „ de bi moj jok do njegoviga prestolja peršel, kamor je „ tako težko priti! „ — “ Prav tedaj, reče Tijohang, „ jez sam vam bom pot do njega odperl. Že večkrat „ sim bil per velkim mandarinu, on me pozna; do „ njega vas bom peljal, in on bo vas branil in vam „ vedil v vaši nesreči pomagati. „ — To novo upanje je žaloslniga Zahikoula oživilo, de nenavadno vesel zavpije: “Bog daj, de se to res zgodi! zakaj če ne, „ jez gotovo poginem. „ — “ Ne, ne! — povzame Ti-„ johang — serčni bodite; jutro ob zori pohitim v „ Taming, de svoje stariše zopet obišem, ki jih že nekaj „ let nisim vidil. Oni mi bodo prav radi dovolili, de „ se za tako pravično reč potegnem. Brez odloga grem „ potem zopet iz doma, in vas popeljem sabo, de vas „ v cesarjevo stolno mesto spremim. „
In v resnici, precej ob zori se blagoserčni Tijohang proti domu poda, zadovoljili, de je tako lepo por-ložnost našel, dobro delo usmilenja storiti, in v zaupanju, de ga bodo slariši za ta velikoserčni sklep pohvalili. Ali, ko pride donni, in stopi v očetovo hišo, ostcrmi in se prestraši. Nekdaj je bila hiša zrairam polna ljudi, ki so v svojih opravilih per njegovim očetu sveta in pomoči iskali, in zdaj jo najde vso prazno. Pride v sobe; tu ne najde drugiga, kakor slariga služabnika,
— 99 —
kteriga po svojim očelu popraša, tode solze so bile ves njegov odgovor. Ves nepokojin hiti k materi, de bi saj zvedil, kaj se je zgodilo; in poglej! tudi njo najde v solzah in v žalost vtopljeno. “ Jojmene!„ zavpije zdaj, ko jo objame, “tedaj mojiga očeta ni več?,, — Mali ga pertisne na svoje persi, in mu reče s posiljeno serčnosljo: “Še živijo tvoj oče, še, ljubi moj sin! tode „ v sramoti in revi. Terdoserčni Takuaj je nekima slar-„ čeku edino hčer, ki jo je imel, s silo vzel. Nesrečni „ mož je na to peršel k tvojimu očetu, de hi po njem „ svojo hčer nazaj dobil. Tvoj oče so se bili podstopili, ga n krepko braniti in zagovarjali. Neusmileni mandarin „ pa se hudo na nje zjezi, jih reče zapreti, in zdaj „ stokajo že nekaj dni v železji. „ — “ Oh, ti vražni „ človek! „ zavpije Tijohang, “ nisim si perčakoval „ tako grozne hudobije; ali — ne bo dolgo, ne, se „ več tako ošabno obnašal; trese naj se nad šibo, ki n »m že nad glavo poje. „ — Per teh besedah se izterga iz maternih rok, in hiti naglo v ječo.
Tu zadobi privoljenje noter iti, in najde časlitli-viga starčika, kteri je v globokim stolpu, na vlažnih tleh v težkim železu ležal, kamor je li malo svillobe od zgorej dol perhajalo; on je na svojim obrazu nolraj-ni mir krepostne duše kazal, ktero res nesreče tlačijo, ali ne pobijejo. Kadar ga mladi Tijohang zagleda, zavpije na glas in objame očeta. On pa mu mirno reče: “Oj sin! li vidiš zdaj nad mano izgled po nedolžnim „ terpečiga. To de krepost jo tudi v teh strašnih o-» kolišinah sladka tolažba. V temi lo grozne ječe sim „ jez bolj zadovoljili, kakor pa je krivični trinog, kte-?, ri rne preganja. v svojih svitlih sohah. Hotel sim
i3
— 100 —
„ zagovarjati in braniti nedolžnost in ubožtvo, od silnih „ zatirano in preganjano ; če bom mogel zavoljo tega tudi j, umreti, mo bo vender vselej misel tolažila, de sim „ kaj do briga storil. „
u Oh! ta hudobnež je vredin tavžentkrat umreti „ vpije Tijohang jezno; a ta roka, ja prav ta roka sobo „ nad njim maševala. „ — u Ne, sin moj! varuj se, „ de no ponečastiš sebe in svojiga očeta s kakim „ nespremišljenim djanjem. Ne dvomi, moja nedolžnost „ bo peršla enkrat na dan. Bog je pravičen! „—-“Naj „ bo tedaj „ odgovori Tijohang, “ tode moja dolžnost „ je zdaj, de očito storim vašo nedolžnost in poštenost. „ Bog, ki je pravičen, mi bo gotovo pomagal. Povejte „ mi, kje stanuje nesrečni starček, kteriga ste branili?,, Mu razodene per ti perložnosti svojo misel in svoj sklep, kteriga je že za Zahikouta storil. Oče ga priserčno objame, poljubi, ter reče : “ Zdaj spoznam, de si moj sin: „ pojdi srečno; Bog ti bo gotovo milostivo pomagal, „ ker si tako usmilen.,,
Urno in poln zaupanja hiti mladi Tijohang k sla-rimu očetu, kterimu je bila hči s silo vzeta, ga zdrami iz njegove žalosti, in ga napravi, de naj gre ž njim v Peking. Na to gre svojo mater potolažit, in še tisti večer so poda na pot, in pride s starčikam v Zahikoutovo hišo. Drugi dan zgodaj se podajo vsi trije na pot, in v malo dneh pridejo v Peking. Razumni in nevlrudlivi mladenič si perzadeva, kar more, de kmalo perpušenje dobi, s svojima tovaršema pred velkiga mandarina priti. Ko stopi pred mandarina, popisuje s vso silo svoje zgovornosti, mile sloke in zdihovanje nesrečne odpeljane Zohepine, nevtažlivo žalost stariga očeta
-lOt-
in obupniga ženina; kadar aačne pa popisovati revo, v ktero jo njegov lastni oče pahnen, zato, ker se je za tako pravično reč potegnil, jo govoril s tako gorečnostjo, s tako perserčnosljo in silo, de si sam velki mandarin in mogel solz vderžati.'
Zatorej je on zdajci vse to cesarju na znanje dal. Cesar se zavzame nad Takuajevo hudobnostjo; in ker ga je ganila Tijekinova nesreča, ter mu serce o-majala njegova in njegoviga sina velikodušnost, da povelje, de naj se hudobnimu mandarinu vse časti in službe odvzamejo, in de naj se ga s zaničvanjem v nar groznejši in nar divjiši Tartarske krajo zapodi. Tijekin naj njegovo službo prevzame, klere se je hudobnež ta- ^ ko nevredniga storil, in mladi Tijohang naj se v Pekingu obderži in odgoji za visoke cesarske službe.
Verli mladenič je z veseljem sam te povelja v Taming nesel: potegne iz temne ječe svojiga krepost-niga očeta, in ga do nar veči časti v tisti deželi povzdigne ; ter z radostjo perpclja sam s svojo roko slarimu očetu ljubo hčer, in kopernečimu ženinu drago nevesto.
Potem se je vernil v Peking, je stopal od stopnje do stopnje do nar višjih služeb, in je sčasoma čast velkiga mandarina dosegel, v kteri službi je bil izgled modrih ministrov, de so ga vsi po celim cesarstvu sploh častili in ljubili.
—102—
IV« Dragotinstva okradene«
pervi povesli perviga dela (*) smo povedali eno listih dobrotnih djanj, ktero je znal ničesar Jožef II. tako umetno in tako lepo izpeljati, de je zadobila vsaka njegova do-‘brota po tem takim višji ceno, in de jo je zamogel človek še bolj v živo občutiti. Ali kakor jo znal umetno svoje dobrote delili, ravno tako je vedil tudi pokazali svojo bistroumnost in rodovitnost svojo domišlivosti v iznajdenju nar boljših in nar perpravni-ših sredstev, resnico spoznati, in pravico storili, komur je šla, kadar je leto od njega terjala pravičnost.
Tako je bil na Dunaji mlad žlablnik, kteri je veči del svojiga premoženja z igro zapravil; peršel je tako v stiske, v ktere ta gerda navada nespremišlene ljudi pogostoma perpravi, če se ji vdajo. Dnara že več imel ni, in torej ni bil več v stanu poželenju igre zadostiti, kteri je bil ves vdan; igro popolnoma popustili tudi ni hotel, ker ga je še zmiram lažlivo upanje k nji vleklo, de bo saj enkrat zopet nazaj dobil, kar je zaigral; začne torej sam per sebi premišljevati, kako bi kaj dnara dobil, de bi zopet svojo srečo poskušal. Vedil je dobro, de na pošteno vižo mu ni mogoče dnara dobiti, in de ne najde več človeka tako neprevidniga, kteri bi mu bolel kaj posoditi. Drugiga sredstva ne najde, kakor zvijačo in goljfijo. Ko pa na zvijačo in goljfijo misli, se mu zbudijo neki občutleji poštenosti, kot mali ostanj-ki skerbniga podučevanja iz otročjih let; ali ti oslanj-
—-103 -
10 so preslabi per tistih, čez klere je strast že oblast zailobila, in per listih, kterih serce je že sprideno. Znctrajni boj mej poštenjem od ene strani, ki ga je vderževalo, in mej slrasljo, ki ga je k greh« naganjala, od druge strani, je bil kratek; in takrat je po njegovi nesreči strast premagala.
Ko je ledaj enkrat ravno premišljeval, kaj mu je početi, de bi klerigj ogolil, in mu nobena druga zvijača na misel ne pride, ki bi mu utegnila kaj vreči: se spomni na dragotlnstvarja, od ktcriga je bil malo let poprej dragih kamnov nakupil, de jih je svoji nevesti podaril. Poznal ga je, de je mož perprost in dobriga serca, zalo se mu je zdelo, de bo nar ložej njega ogoljfal. Gre ledaj k njemu, ga poprosi, de naj mu pokaže, kar ima nar dražjih demantov in rubinov in drugih dragotinstev, on ogleduje zdaj te, zdaj une, poprašuje, koliko veljajo le ali une, se dolgo ž njim pogovarja čez razne šege, in kako se jih nar lepši vkup spravi in zveže, in kadar mu jih dragolinstvar po njegovi volji in po njegovih besedah v red nastavi, mu naposled reče :	“ Ta—
„ ko pa, se mi zdi, bodo mogli dopasti moji ženi, ker >j jih ji hočem v dar pernesti. V koliko dneh bi mi jih vi zamogli snažno očistiti in zvezali? Za-„ kaj jez jih mislim ji pernesti, kadar si jih bo nar „ manj dočakovala, in ji tako nenadjano veselje storili.,,
-—u Kamnov jo veliko u odgovori dragolinstvar u in delo ^ bo dolgo in silno. Si bom perzadeval, kar je mo-jj goče, podvizati; lodc jez vam ne morem obljubiti, j, do bi ga pred dvema mescoma mogel dokončali. „ —O jojmene! „ zavpije žlahtnih, u to je preveč, » jez ne morem tako dolgo čakali. In pa, jez vidim
— 104—
„ tudi, do so večkrat ženske tako čudne in satnoglav-„ ne, de jim ravno to ne vstreže, kar nam možem „ dopade. Mislim tedaj, de bo boljši, če ji nesem brez „ odloga te dragotinstva pokazat, in če ji ta dar tako „ storim, do si sama izbere, karkoli jo nar bolj po nje „ misli in ji bolj dopade. Pojdite z mano.... „ — Ko to izgovori, vzame drage kamne, in gre z dragotin-stvarjem na svoj dom. Ali dobro je znal tak čas izvoliti, ko je vedil, de žene doma ni. Zdaj pravi, kako mu jo žal, de je ni domii dobil, ter reče : “ Pustite „ per meni tukej te drage kamne; kadar pride domii, „ jib ji bom pokazal, in jutre vam bom vedil dati od-„ govor: tode vam že zdaj za naprej perporočim, do „ se potlej urno in marlivo lega dela lotite. „
Dragotinstvar je menil, do je ta mladenič še tako bogat in dober plačevavic, kakor nekdaj, ker ni nič vedil, de je tako bud igravic, in de je že vse zapravil; zalo se ni bal goljlije, se nanj lepo zanese, in se domii verne.
Hudobni mladenič pa se je čez mero veselil, do se je to zgodilo. Pijanima od radosti mu ni bilo še skorej zadosti, de je eniga samiga ogoljufal, temuč začne premišljevati, kako bi s tem. kar je s zvijačo v roke dobil, tudi svojo ženo za nos vodil, in njenima vednimu tožvanju konec storil zavoljo žlahtnih kamnov, ktere ji jo bil skrivši vzel, in kakor vse drugo zaigral. Ko tedaj ona domii pride, ji gre naproti, ji pokaže te dragotinstva, in pravi: “ Zdaj mi pa ne boš več ne— „ preslano regljala in ložvala zavoljo biserov; poglej! de „ ti jih še lepši povernem. Jez sim vedil, de mi ne mo-„ re biti sreča vedno sovražna. En srečin trenulik mi
— 105—
„ je obilno vse povernil, kar sim skozi več let sem „ zaigral, in ker te silno ljubim, sc tudi spodobi, de „ nar poprej tebi z obilno obresljo vernem, kar sim „ ti bil vzel. Izberi si zdaj iz teh žlahtnih kamnov ti-„ ste, ki so bolj po tvoji misli: jutro bom ukazal jih „ tako vkup spraviti, kakor boš sama kotla. Zakleni „ jih mej lem na lak kraj, kjer ne more nobedin do „ njih priti, in ne povej nobenimu nič od njih, ako jih „ želiš nositi, zakaj jez nočem, de bi kdo zanje vedil, „ prejdin jih na se deneš. „ — Žena, tega prav vesela, mu obljubi vse čislo zamolčati, in jih zapre s ključem v nar skrivniši in nar varniši kraj. On pa se ji je skrivši posmebaval, in semtertje po mestu hodil skrivaje po-praševat, kje bi jih zamogel za denar zamenjati, pa tako, de bi se ne izvedla njegova goljlija.
Ko se noč perbliža, je začelo dragolinslvarja sker-beli, ko je sam per sebi premišljeval svoje preveliko zaupanje in premalo previdnost, de je v rokah mladen-ča pustil dragolinstva tolike vrednosti. Ko je pa na dalje pomišljeval, de je žlahtnili in plemenito odgojen, tedaj de ne bo gotovo ničesar storil, kar bi bilo njemu in njegovimu rodu v nečast; in ker je menil, de je še zmiram tako premožen, kakor je bil nekdaj, tedaj de ni v nobeni potrebi, in tudi ne v skušnjavi si kaj ljudskiga perlastiti: seje nekoliko vtolažil, je pa ven-der sam per sebi sklenil, de hoče biti drugikrat bolj previdin, in si no več takih skerbi napraviti.
Drugi dan, ko vstane, se tudi njegove skerbi v-novič obudijo. Ves nepokojin tedaj sklene iti sam v hišo k žlahtniku po odgovor, in drage kamne brez vsi-ga odloga nazaj pernesti. Kadar stopi v hišo, mu pravijo,
—106—
de so gospod še v postelji, in de naj pride bolj pozno, ako želi ž njim govoriti. Ali dragolinstvar, ki so ni hotel brez drazih kamnov domu verniti, odgovori, de nima ravno nobeniga silniga opravila, de bo tedaj čakal, dokler gospod iz postelje vstanejo. Ko žlahtnit vidi, de mož res čaka, in de se ga ne more po nobeni ceni znebiti, ali se mu ogniti, si da serčnost, ga pred se pustiti. In ker je s zvijačo zedinil tudi prederznost in nesramežlivost, gre v postransko slanico, kjer bi ga nobedin ne slišal, mu reče noter priti, in ga mirno popraša, kaj de hoče? kakor de bi mu bil celo neznan človek, in kakor de bi ne bil imel nikoli nič ž njim opraviti. “ Mislil sim si, de je moja dolž-„ nost, odgovori dragolinstvar, k vam pohiteli, zalo do „ zvem, kaj mi boste zavoljo tistih drngotinstev uka-„ zali, ki ste jih včeraj per meni naročili, in zato, do „ tako tudi vam skerb prevzamem, mi odgovor poslali.,, — “ Dragolinstva! „ odgovori žlahtnik resnobno, in kakor de bi se čudil: u od kakošnih dragolinslev mi go-„ vorite?,, — Kaj? od kakošnih dragolinslev ? ali ni-„ ste bili vi včeraj per meni? ali mi niste vi ukazali, „ vam nar dražji žlahtne kamne pokazati, in jih v raz-„ ne podobe vkup spravljali? in tako v red poslav-„ Ijene drage kamne ali niste semkej pernesli, de bi vi-„ dili, ktere si bo vaša žena zbrala? zakaj rekli ste, „ de jih ji hočete podarili. Ko je niste doma dobili, „ ali mi niste rekli, de naj jih tukej pustim, de jih ji „ boste pokazali, kadar donui pride, in de to jutro mi jih „ boste nazaj pernesli, in povedali, kaj si je ona zbrala, „ in kako de jih imam vdelati, zato de bo zadovolj-„ na? „ — u .Tez ne vem nič ne od dragolinslev,
— 107—
ne od raznih podob, ne od vsiga lega, kar mi tu-„ kej čenčalo „ odgovori žlahlnik nepreslrašen ravno laku resnobno, in	kakor de bi se	čudil; “	vi,	ali me-
„ ne za kteriga	drugiga deržile, ali pa	se	vam še
„ sanja. „ — Ko sliši dragotinstvar lo govorjenje, sko— rej obupa: verze	se pred njim na kolena,	ga	prosi s
solznimi očmi za	Božjo voljo, in	za vse,	kar	mu je
nar svelejši in nar dražji, de naj se ga usmili; pravi, de, če mu teh dragotinstev ne verne, je on popolnoma raz-djan;de on, njegova žena in njegovi otročiči bodo tedaj mogli od lakote poginili; mu poslavi pred oči dolžnosti sleherni-ga človeka, in pravi, de mora posebno žlahlnik še bolj skerbeli, de si obrani poštenost in čast; ga prosi, de naj tako slabo no verne zaupanja , ktoro je bil on vanj postavil: mu žuga na zadnje tudi s oslro sodbo Božjo, ker je pred Bogam vse očito, in ker on hudobne ostro kaznuje. Todo žlahlnik so vsemu temu li posmehuje, vso to vzame za šalo in prazne besede, ter mu reče, ali de se moti, ali de se mu sanja, ali pa, de je pijan, in de ni per pravi pameti; in zmiram stanovitno taji, de on in imel nikoli od njega ne žlahtnih kamnov, ne ničesar druziga. Na zadnjo, ko začne dragotinstvar v svojim obupu vpiti in na ves glas kričati, se tudi on razjezi, zažene krik, ga zašpoluje, mu pravi sitin noric, pijan hudobnež, in ga reče po stopnicah dolj po sili spraviti in iz svoje hiše zapoditi.
Ubogi mož ni imel ne prič ne pisma, de bi za— mogel svojo pravično reč skazati; zatorej je dobro ve-dil, de je zastonj ga pred pravico tožiti. Ker je tedaj menil, de je vse zgubljeno, je skorej obnorel, zakaj tako silno ga je ta zguba bolela, in taka nejevolja se
>4
—los—
ga je lotila zavoljo to krivice. Kar se še o pravim času spomni, de se lahko cesarju perloži, in pravdo svojo njemu izroči, de naj on sodi in pomaga. a On „ je kaj moder mož „ je sam per sebi djal, u in bo „ vedil dobro razločiti, kdo naju dveh resnico govori; „ on je kaj pravičen, zalo se znam zanesti, de mi bo „ pravico storil. „
Gre tedaj in prosi za pervoljenje pred cesarja priti, kar je tudi kmalo dobil; zakaj blago serce tega cesarja je bilo vsaki čas perpravljeno, tožbe svojih podložnikov poslušati, in jim v potrebah dobrollivo pomagali. Ko je pred cesarjem, mu na lanjko vse pove, kar se mu je pripetilo, in perseže de je res, kar pravi.
Cesar jo iz solz in žalosti pošleniga moža bolj kakor iz njegovih besed in perseg spoznal, de mora biti res to, kar mu pravi; mu reče tedaj odstopili, in pošlje precej po žlahtnika s poveljem, de naj ga koj k njemu perpeljajo, naj ga že kjerkoli dobijo. Zlahlnik se prestraši čez to neperčakano povelje, in strah in trepet ga vsiga prepade; tode kmalo se zopet zbrihta, in gre v zaupanju, de mu dragotinstvar ne more nič skazati, nepreslrašen pred cesarja, kjer prederzno vse Vlaji, kar se mu je oponašalo.
Ko vidi cesar, de vedno li taji, je že bolel ukazali, de naj se cela njegova hiša čisto preiše. Pa mu pride na misel, de bi znale dragolinslva kje drugdo bili, ali pa tako dobro skrite, de bi se jih težko našlo. De bi torej ložej in poprej resnico izvedil, si zmisli zvijačo, klera je tudi srečno vse odkrila. Mislil si je namreč, de mora tudi žena kaj vodili od teh žlahtnih
— 109—
kamnov, zalegavoljo ukaže žlahlniku, de naj se vsede, in ji precej tole pismice pošlje: “ Ako vam je mojo „ življenje ljubo, dajte temu, ki vam lo pismice per-„ nese,'pcr li priči žlalilno kamne, že veste, klere. (( Pcr lem povelju žlahlnik obledi, vsa serčnost ga popusti, pade pred cesarja na kolena, in trepetajo spozna svojo hudobijo. Dragotinstvar je zdaj ko vnovič oživel, ker je po bistroumnosti svojiga cesarja srečno zopet nazaj dobil, kar je s svojim prevelikim zaupanjem in s svojo dobroserčnostjo bil zgubil; pa tudi hudobni žlahlnik ni ušel zasluženi štrafi, desiravno jo bil na zadnje pcrsiljen svojo hudobijo obstali.
V. Krivica popravljena.
godi se lahko, de listi, kteri čez druge gospodujejo, so ali iz kriviga natolcevanja, ^^^/jS^ali zavoljo lažnivih ložeb, ali zavoljo silne strasti krivični proti svojim podložnikom, in '	Ijih brez vzroka štrafajo. Kadar se podlož-
niku kaj takiga pergodi, mora pametno svojo nevoljo krotili, ktero iz konca krivična obsodba v njem obudi, ni namesti se spuntali ali pa čez to nezmerno tožili, poterpežlivo čakati perložnosti, v kteri mu bo mogoče svojo nedolžnost skazati; ali pa, do čas sam odkrije njegovo nedolžnost, ki po navadi na zadnje vselej resnico na dan potegne. Oblastnik pa, kadar se mu perva jeza ohladi, ktera ga je storila prenaglo sodbo izreči, mora perpuslili, de so zamere vsak lahko opravičiti in svojo nedolžnost skazati; in kadar spozna nedolžnost tistiga,
—110—
kteriga je prej kriviga mislil, mora za svojo dolžnost deržali, storjeno sodbo preklicati in krivico popravili. Prav lep izgled tega sla nam dala, ni dolgo od tega, dva lislili mož, klere mi v svoji prevzetnosti za manj deržimo, kot smo mi, in jih po navadi kot sirove, neizobražene ljudi zaničujemo, zato, ker imajo vse druge šege in navade kakor mi, in jih podnebje močno od nas loči.
Ajd er-Ali, (*) kleri je zadnje leta v Indii En-glezam na bregu, kterimu se Koromandel pravi, dajal dolgo in veliko opraviti, je bil s Francozmi v zvezi in njih prijalel še od tistiga časa, ko se je bila v 1755 letu mej tema vedno si nasprotnima narodaina huda. vojska vnela, ktera je ravno tako, kakor ta poslednja, ne li v Evropi, ampak tudi v Afriki, Azii in Ameriki povsod pogor in merjenje razprostirala. Englezi so obsedli Pondichery, poglavitno in nar imenitniši mesto, ki so ga Francozi v teh krajih imeli. Kadar je Ajder-Ali to zvedil, je pod veliteljslvam Mortum-Saeba nekaj vojšakov tjekaj poslal Francozam pomagat, de hi Englezi si mesta ne osvojili; desiravno so njega samiga tudi s silo napadali v njegovi deželi Bengaloru, Kaher, njegov nar hujši sovražnik, in Marali, neki vojaški narod. Morlum je bil zlo izkušen vojvoda; desiravno so sovražniki vedno culi, je on vender vedil spravili v mesto toliko ljudi, orožja in hrane, de se je z njegovo pomočjo moglo silnim napadam Englezov dolgo časa slaviti , zakaj scer bi se bilo precej iz konca zavoljo
(‘) Tako Ril imunujo pojusvavic njegovima življenja; srti' st po II.,V.|(U imenuje
Iliilcr-Ali.
111
pomanjkanja potrebne brambe moglo v malo dneli vdati. Ker so bili pa Englezi veliko močnejši, je bilo vsako branenje in vsaka pomoč zastonj, in mesto se je En-glezam vdalo.
Ajder-Ali zve to nevgodno novico ravno ob času, ko je bil v kervavim boju pobil Kanerja in Marale, in jib popolnoma premagal. To ga je bilo prevzelo, in za-tegavoljo je menil, de njegova vojska s tem preveč na časti zgubi, ako ni na vse strani enako zmagavska; in ker si je mislil, de je Mortum tega kriv, de ni pomoč obsedenimu mestu poslana nič zdala, se je nad njim silno razserdil. Kadar je tedaj nazaj peršel, mu ni kar per-puslil se zgovarjati, temuč ga hudo zmerja, ga iz službe zverže, mu vso časti odvzame, in porine tako zaničva-niga in ponižaniga v število ljudi nar nižjiga slami.
To žalostno ponižanje ni Morluma nič kaj pobilo, saj mu je njegova vest pričala, de je nedolžin, ker mu ni ničesar očitala: zato se pa tudi ni ne zoperstavil, ne potožil, temuč se je nezasluženi kazni molče pod-vergel.
Močno pa je bilo žal vojšakam, kteri so se pod njim bojevali, in ga ljubili zavoljo njegove kreposti, in spoštovali zavoljo njegove serčnosti, kadar so vidili, de so tako slabo poplača zasluženja takiga moža. Mej temi so bili neki Francozi; kadar so vidili, de se je kraljeva perva jeza enmalo ohladila, so mu začeli praviti, de je Mortum vse storil, kar je bilo izkušenima in zvestima velitelju storili; de se je mesto li z njegovo pomočjo zamoglo tako dolgo sovražniku zoperstavili: de mu gre torej za to, kar je za obranjenje mesta storil, li plačilo in čast« ne pa nečast in štrala.
—112—
Ajder-AU je bil res nagel in hud v pcrvi jezi, pa je bil tudi pravičen in blagoserčin, kadar se mu je jeza polegla, in razum zopet v njem gospodvati začel. Zalo je poklical k sebi vse višji oficirje, kteri so bili z Mortmnam v tistim boju, in je hotel od vsakiga posebej slišali, kaj se je lam celi čas godilo, kako si je vojvoda kaj perzadeval, kaj in kako je zapovedaval, kako je svoje namene izpeljeval, kaj je počenjal, kako je vojšake vodil in s kakošnim uspeham, in kakošni zaderžki so mu bili na poli v večili in bolj častivnih predvzeljab. Vse, karkoli je v tem izpraševanju zvedil, je očitno kazalo, de Mortum ni kriv, marveč de jo celo njegovo zaderžanje vse hvale vredno. Žal mu je bilo tedaj, de ga je tako krivično in naglo obsodil, in precej sklene to popraviti; in ker je bila nečast njemu storjena očitna, je hotel, de ima bili tudi povračilo očitno.
Da tedaj povelje, de naj se precej, kar je li mogoče krasno in veličastno napravi vse, kar se mu po navadi perpravlja, kadar se on sam o praznikih očitno pred ljudstvam perkaže, ter se ne samo s svojimi služabniki, ampak z vsemi svojimi dvorniki in z vsemi tistimi, s kterimi se je ravno kar posvetoval, proti Mor-tumovi hiši vzdigne.
Mortum, kteri ni nič od vsega tega vedil, kterimu je osoda res odvzela blišobo in visokost častnih služeb, ne pa kreposti in nolrajniga mini; se je takrat ravno mirno sprehajal, v priprosti in pohlevni obleki v svojim vertu, in za krajčas nekaj berbal okoli cvetlic in želiš, ki so tam rasle.
Ajder-Ali ga zagleda dol iz svojiga veličaslniga slona, na kterim je sedel, reče precej vsim, ki so ž
—113—
njim bili, se vstavili, on sam slopi dol iz slona in bili Morlumu naproli, se ga oklene okoli vralii, in pravi: “ Sram me mora biti, de sim tvoji kreposti tako krivico „ sloril; tode veselim se, do sim vender kmalo ljudi „ našel, kleri so mi iz zmole pomagali, in de ti za-„ moreni zdaj vse še povernili. Vem, de je bilo Ivoje „ vedenje ravno lako hvale vredno, kakor sim jez menil, „ de je vredno graje. Sprejmi tedaj zdaj zopet vso „ čast, klora li gre, ter prosi od mene, kol moj pri— „ jalel in ljubljenic, prosto vse, karkoli želiš. „ — “V „ moji nesreči „ odgovori Morlum s ponižnostjo „ — “ me je samo to bolelo, de sim lako blago serce zgubil, „ kakor je vaše: zdaj pa, ker mi ga vi, o kralj! mi-„ loslivo nazaj dale, kakšino drugo srečo si morem „ še po verhu želeli? „
Ajd er-Ali ga vnovič objame, ga stori s častjo na svojiga slona posesti, on sam pa jezdari pred njim na konju, in ga lako med veduim vriskanjem ljudstva, klero je s zahvalo spoznalo zasluženo čast Mortuma in velikodušno djanje kralja, in z vsem veličastvam slovesno v svoje kraljevo stanovanje nazaj perpclja; ondi ga je v poprejšne službe nazaj postavil, ga tudi do višjih časti povzdignil, in ga je potem, dokler je živel, mej vsemi, ki so bili na dvoru, nar bolj spoštoval ino nar raji imel, in je lako dal vsim lep izgled, kako se mora storjene krivice velikodušno popravili, kadar se jih spozna.
—114 —
TI. ftrciigoskl grof ali odgojenje.
An nevarniši cas, kteri večkrat tudi čez pT^^celo življenje razsodi, je za mladiga žlahlnika
takrat, kadar iz šol stopi, in nobenima več v V>> podložen, začenja bili sani svoj. Brez vsiga F? v|/ Y v' opravila, kakor vidimo, de se per takih mladenčih večidel godi, ne dela druziga kot pohajali. Ako se nameri, kar se tudi prav lahko zgodi, de pride v družbo drugih mladenčev, kteri so ravno taki pohajači, kakor on, ali de so zraven tega tudi hudobni: zgubi v kratkim ves sad tudi nar pametnišiga in nar bolj skerb-niga odgojenja, pozabi vse dobre nauke in opominje-vanja svojih učiteljev; in ker se da zapeljati od sladkih besedi tistih, s kterimi se peča, ker ga v razuzdanim življenji poterdijo zapeljivi izgledi tovaršev, pogosloma tudi iz same tožlivosli, ker ne vč, kaj bi počel, se polagoma vda vsim hudobijam.
Ravno lak je bil mladi grof Orengoski, kadar je iz šol donui peršel. Bil je on edini sin silno bogaliga očeta, in sam sebi prepušen; ker torej ni še zapeliviga sveta poznal, ker ni nikogar imel, de bi ga bil modro vižal, kako je treba med ljudmi in z ljudmi živeti, in se vsih nevarnosti ogibali, je zašel kmalo v družbo malovrednih tovaršev, in se tudi v kratkim navadil, tako nemarno živeti, kakor oni. Popolnoma brez opravil in brez dela si je perzadeval zdaj s tem. sdaj z unim kratke čase vživati in je po cele dni ž njimi v nepotrebnih rečeh, s pohajanjem in z igranjem zapravljal. Za tako življenje se ve de mu ni moglo biti zadosti, kar mu je oče vsaki mesic dnarn dajal. Todc njegovi
—115 —
tovnrši, in listi, ki so njegovo zapravljanje v svoj lastni prid obračali, so mu kmalo najdli odertnike, de so mu s krivičnimi pogoji in proti lažnivim pismam vse dajali, kar je prašal, de je li po deset od sto plačeval. Po tem takim se je kmalo čez mero v dolgo zakopal, kteri bi mu velik del očetoviga premoženja sneli, ako bi mu bil oče v tistim času umeri. Oče njegov ni mej tem prav nič od vsiga tega vedil, temuč je menil, de se vse prav tako godi, kakor si je želel, posebno ker mu je bil sin na videz vedno pokorin in podložin, kar je pa delal, zalo de je očeta še bolj v tej zmoti po-terdil. Velika zguba v igri, ktera jo očetu do ušes peršla, mu je še li oči odperla, do je sklenil na tanj-ko za vse popraševati in pozvediti, kaj je njegov sin dolibdob vse storil; ali tu se je vslrašil vidili prepad, v kteriga se jo bil njegov sin pogreznil.
Kadar vse to zvč, ga tolikajn veči žalost in nejevolja obide, kolikor manj si je bil od svojiga sina kaj taciga perčakoval; zato je bila njegova perva misel, ktera ga je v ti jezi sprehajala, sina per ti priči iz doma zapodili, in v grad ga zapreti, kjer naj pokoro dela za svoje malovredno zaderžanje. Tode ko se mu perva huda jeza poleže, in ko začne bolj mirno in razumno to reč premišljevali, spozna, de ga s lem za-more res štrafali, ne pa poboljšati, de kazin bi mu ne izkoreninila iz serca greha in slabih navad, temuč do bi ga še bolj razkačila proti temu, kteri ga štrafa. Nekaj je pa tudi poznal, de je tega veliko tudi sam kriv, zato ker ga je tako nespremišleno samiga, brez varha in brez vsiga dela pustil, in ga tako skoraj per-morak de se je spačeniga in razuzdaniga življenja lotil.
i5
— 116 —
On sklene tedaj za zdaj se vse z lepim poravnati: zato pokliče k sebi sina, kteri si jo pa ves plašen in bled komaj upal predanj priti, ker je dobro čutil, kaj si je zaslužil, in mu takole govori: “ Sramota in plašnost, „ ktero zdaj pred mano stojč kažeš, mi zadosti pričate, „ de sam dobro spoznaš, kako plačilo si s svojim do-n zdajnim neporednim vedenjem si zaslužil. Kriv si, in nisi n več vrcdin, de te jez še po očetovsko ljubim; vender w pa ne morem še pozabiti, de sim tvoj oče. Ljubezin, „ ktere več ne zaslužiš, ki je pa nočem še tebi odle-w gniti, stori, de ti za zdaj perzanesem. Tvojo prihodno „ zaderžanje bo razsodilo, ali te imam še za svojiga „ sina spoznati in ljubiti, ali pa za vselej te od sebe ,, spoditi, in z vsim mojim prekletstvam obložili. Tode „ mej tem se mora vender vse poravnali, kar si napčniga „	storil. Vem, de imaš povsod	silno velike	dolge; in
„	desiravno bi mogel jez vso	njih	strašno	težo tebi
^ prepustiti, vender nočem še, de bi moj sin per „ drugih bil za dolžnika zapisan, ker sim si jez vselej „ perzadeval, vsakimu hitro plačati, kar mu je šlo. Raz-odeni mi tedaj vse, komu si dolžan, koliko in kako. „ Šuma ali število naj te ne plaši, zakaj jez sim že „ na vse perpravljen, in hočem, de mi saj tukej po-„ verneš mojo dobrollivost in ljubezin z odkritoserčnostjo. „	In ako bi mi ti tudi hotel	kaj	zamolčali, bom že
„	sčasoma tudi to zvedil, in s	tem	bi bil ti	pred mo—
„ jimi očmi li lažnivec, in bi popolnoma in za vselej „ tisto ljubezin zgubil, ktero ti hočem zdaj še zmiram „ ohraniti. „
Te besede, ktere so od očetove ljubezni do njega in od njegove pravične nejevolje pričale, so mladenčevo
—117—
serce v živo zadele in njegovo vest zbudile: sram ga je bilo, in ves je v obraz zagorel, kadar je slišal, de mora očetu vse nasledke svojih preteklih pregreškov razodeli. Vender vidi, de mu je treba in de mora biti odkriloserčin, zato mu je vse čisto povedal in ni nič zamolčal.
Kadar oče vse lo zve, mu reče resnobno: “Tvoji “ dolgovi bodo plačani „ in nič druziga no perstavi, temuč mu reče odstopiti, zato ker je vidil, do se zares kosa, de ga je sram, in do je že tako zadosti vžalen.
Potem pokliče vsakiga njegovih posojevavcov posebej, in so ž njimi pogodi čez to, kar že sama pamet da, de se mora od takih dolgov odlergati. Kadar je bilo lo storjeno, reče postaviti sred musovža dve veliki mizi, in našteje na eno v srebru toliko tolarjev, kolikor jih je bilo vsakimu posojevavcu plačati, na drugo pa ravno tako tist iznesik, ki se jo bil ž njimi pogodil, de se ima od celiga dolga odlergati.
Na to pokliče vse posojevavco ob enim vkupej, stori priti tudi sinu, in reče pred njegovimi očmi vsakimu odšteti, kar mu jo šlo; in odpravivši jih tako eniga za drugim, kadar sam ž njim ostane, mu reče z milim glasam in ljubeznivo: “ Ako bi ti popred vedil, v kaj te bodo stale tvoje norčije, menim, de bi sc bil „ tudi pametniši zaderžal. Zdaj si sam s svojimi očmi „ vidil; vtisni si lo dobro v pamet. Ves tisti dnar, ki „ ga še vidiš na uni mizi tamle, kar ga jc, so hotli „ hudobni ljudje, s kterimi si se pečal, iz tebe spra-„ viti, zakaj toliko iznese ves dolg, ki si ga proti » njim imel Jez sim ti ga znal pcrhranili, in po moji v sraerti ga dobiš. Tode to je edini delež, kleriga si
— 118 —
„ zamoreš od mene perčakati, ako si z drugačnim za-„ deržanjem ne boš znal kaj več zaslužiti. Ako bom „ tedaj vidil, de se ne poboljšaš, nočem, de to, kar „ so mi moje skerbi in moja marlivost perdobile, ni-„ čemarin zapravlivec malovredno potrati, temuč bom „ veliko bolje storil, če bom svoje premoženje takim „ zapustil, kteri so ga bolj vredni, kot ti, in ga znajo „ pametniši rabiti. Mej tem te hočem poskusiti, de bom „ vidil, kaj si zamorem od tebe nadjati. Za dve leti ti „ hočem en del svojiga premoženja v roke dati, de ga „ hoš ti oskerboval. Kakor bom vidil, de boš to pre-„ moženje gleštal, in de so boš mej tem zaderžal, tako „ bom tudi jez se vedil v prihodnje proti tebi zaderžati. „
Ko je mladi grof vidil silno veliko število dnarjev, kteriga je on zapravil, in ki ni nikoli bil pomislil, de ga more toliko biti, ker je bil še malo izkušen, ter ni do tistikrat vedil, kolikajn se mora v resnici doli šteti, kar se tako lahko z besedo obljubi: takrat tako ostermi, de ostane kakor kamen, tako de ni vodil ne kam bi oči ohernil, ne kaj bi rekel; še bolj pa ga prestraši očetovo žuganje, klero je sam pravično in pametno spoznal.
Per vsem tem pa bi se bilo za malo dni zgubilo to stermenje in ta strah, in počasi, kakor se je že večini zgodile, bi bil zopet iz konca začel poprejšno življenje, ako bi bil pušen v poprejšni lenobi, in ako bi si bil mogel tedaj zopet ravno tako, kakor popred, z ravno tistimi toverši, ali pa z enakimi krajčaso iskali. Tode novo opravilo, ki ga je prevzel, je bila njegova sreča.
Poprimši se gorlivo domačih opravil, se ogiba postopačev ino njih norčij, in veselilo ga jo prav za prav,
-llO-
dc zamore tako svojo dni ne li samo prijetno, ampak tudi koristno prebiti. Konec dveh let jo bil njegov očo ž njim tako zadovoljin, de mu je prepustil oskerblenje celiga svojiga premoženja s tem samim izgovorom, do ga hoče on vižali in mu s svojim svetam, kadar mu bo treba, na strani stali. Pametna in poštena blagorod-nica, ki si jo je za ženo vzel, je zaželjeno spreober-nenje njegoviga življenja do verha dognala, in tako jo on poslal izgled nar pametniših in nar pošteniših žlahtnikov.
Po smerti očeta, kteriga je serčno objokoval, je prevzel celo premoženje, in tedaj se je štel mej nar bogatejši gospodo. Ker je pa dobro pametil, kaj se je bilo njemu godilo, je sklenil svojo bogatijo pred vsim drugim v dobro odgojenje svojiga sina obernili, kteriga mu je Bog dal; zakaj vedil je dobro, de če tudi veči del premoženja v dobro podučenje svojiga sina potrosi, ga bo zmiram še zadosti bogaliga za sabo pustil, ako bo dobro odgojen.
Komej je znal hoditi, in se je začenjala razvijati njegova pamet, ga je že pesternam iz rok vzel, de bi se od njih kaj slabiga ne navadil, ali navzel kakih predsodkov, in de bi mu one ne vsadile v njegovo še mehko serce seme hudobnosti in slabiga nagnjenja ; on je hotel, de naj bo zmiram ali per njem, ali pa per materi; on in ona sla mu bila zmiram dobra, tode tudi, kadar je bilo treba, desiravno poredkama, ostra brez perzanašanja in stanovitna per tem, kar sla enkrat rekla. Tako sta storila, de je bil vbogliv, pa ob enim tudi vesel, odkritoserčin in ves živ, de sla ž njim imela svoj krajčas in svoje veselje, pa tudi, de je vsak, kteri ga je li vidil, sc ga veselil, in ga hvalil.
—120—
Kadar je bil olrok sedem let slar, začne očeta jskerbeti, kako bi mu dal prav dobriga učitelja, kteri bi ga podučeval v znanostih kakor tudi v dolžnostih, ktere ima vsak pošten človek spolnovali, in tudi v tistih, ki zadevajo vsakiga deržavljana in posebej še vsakiga žlaht-nika. Po takim učeniku semterlje poprašuje: tode tisti, ki bi bili zamogli zavoljo svoje modrosti in učenosti ga dobro odgojiti, se niso dali nikakor pregovoriti, de bi celo svoje življenje v prid eniga otroka žertvovali: tisti pa, kteri so se v to službo sami ponujali, se njemu niso zdeli zadosti sposobni za to imenitno delo. Veliko ga je tudi skerbelo, ko je vidil, de kakor bolj v letih rase, tako je težej ga zmiram od dekel in hlapcev ločeniga imeti, kteri pogostoma ali s slabim izgledam, ali s nepremišlenimi pogovori, ali z gerdim perlizva-njem, ali z nesramnimi besedami v enim samim trenutku perzadevanje več mescov in celih let poderejo. V ti sitnosti so spomni na zavod (inštitut).^ v kterim je bil on nekdaj odgojen; tode ker je od tam malo koristi sabo donni pernesel, je začel tudi to misel popolnoma popuševati.
Ko je pa večkrat resnobno čez to reč premišljeval, je tudi spoznal, de je bil on v tistim zavodu vbogliv, de ni bil igračast, in de se je rad učil in lepo za-deržal; li kadar je nekoliko odrasil, je začenjal biti bolj sam svoj, in se ni več hotel na tanjko ravnati po tem, kar mu je bilo zapovedano: de se je v pervih letih v njem nedolžnost ohranila, dokler je zavoljo svoje mladosti mogel živeti pod oblastjo in vedno skerbjo tistih, kteri so bili čez njega postavljeni, in de je po tem takim bil tudi bogaboječ, pokorin, in de se je rad
—121 —
dajal podučevati. Na dalje je tudi spoznal, de jo v tistih letih, ko jo s svojimi verstniki pod višjimi živel, ki so nanje gledali, tudi še ta dobiček od zavoda imel, de se je srečno znebil tiste ošabnosti in prevzetnosti, ktero je bil sabo iz svojiga ddma pernesil; de je imel perložnost, že za časa pazili na razne značaje ali laslnije (karaktere) drugih ljudi, in jih tako bolj spoznavali: do se je z mnogimi seznanil, ter si veliko znancov in prijallov od več strani perdobil, s kterimi je zmiram rad še tudi v poznejših letih so v pismih razgovarjal; de so mu bile perpušene nedolžne otročjo igro in kraj-časi, ki so zlo potrebni, de se život okrepi in na moči rase: zakaj ako se v domačim odgojenju otroku take nedolžne igrače in veselice s silo zabranjuje, ker se hoče, de bodi otrok per desetih letih že cel mož, se rado potlej pergodi, de si tak človek po doveršenim uku za vse to prav plačuje, in take reči počenja, de se zdi per dvajsetih letih še otrok. Kadar vse to dobro premisli in prevdari, spozna, de zamore svojimu sinu v tistih pervih letih boljši odgojenje perpraviti v takim zavodu, kakor pa drugej, zalo ga pa tudi precej vanj pošlje.
Ko je dosegel šternajsto leto svoje starosti, in tedaj že odrasel otročijmu odgojenju, ktero zadaje toliko skerbi in je tako težavno odgojiteljem, ga oče v-zame iz zavoda donni, mu poiše pošteniga in modriga moža, lepiga, prijazniga zaderžanja in velike učenosti, de bi ga v lepih znanstvih, v modroslovstvu in prav-doslovstvu podučeval; de bi mu bil bolj tovarš in prijate!, kakor pa učitelj, de bi mu kazal, kako se mora pošteno in s potjo tudi tako živeti, de se vse dolžnosti
—122—
deržavJjana izpolnijo; de bi iz ptujih izgledov in iz tega, kar jdrugi ljudje delajo in govorijo, ga po perložnosti učil, kaj in kako se spodobi delati in govorili, in kako se je treba vselej zaderžali, v kratkim: de bi imel zanj listo skerb in list trud, ki gre skušenimu in modrima odgojilelju. In ker je dobro plačilo in častne pogoje s to službo sklenil, je tudi kmalo takiga moža našel.
Dal mu je pa tudi druge dobre učenike, kteri so ga v raznih jezikih in znanstvih podučevali, v kterih morajo posebno blagorodniki biti znajdeni; in scer k temu so bili tako pametno dnevi odločeni in ure, do en uk ni motil druziga, in de tolika prememba učenja in vadenja mu ni bila težavna, ampak prijetna. Mogel se je tudi godenja (muzike) in risanja učiti, zalo de bi zmiram sabo nosil, s čimur bi se razveseljeval in si v nevolji in otožnosti kratek čas delal.
Ko je bil 20 let star, mu da potrebne perporo-čivne pisma, in ga pošlje z ravno tistim prijatlam in učiteljem po Ilalii in po celi Europi, zalo de je v njegovi tovaršii zamogel s svojimi očmi viditi razno lego krajev, razne naturne proizvode in nar imenitniši dela umetalnikov; de je zamogel sam spoznali nar bolj gla-sovite učene može in umetalnike v vsaki deželi, potem tudi vstave, postave, navade in šege raznih narodov.
Dve leti je bil iz doma, in potem še le se verne poln koristniga znanja v svojo domačijo. Njegovi sta-riši so zdaj želeli, de bi se oženil, zalo de bi njih rodovina v njem ne premerla, in zato de bi ga nevar— niga postopanja in nevarnih tovaršij še ob času obvarvali. Mu svetvajo torej, de naj si izbere nevesto, kakšinor
—123—
se njegovima stanu spodobi, in de naj tako samiga sebe in tudi njih osreči. Kar je tudi storil.
Po veselim ženitvanju ga ooe na stran pokliče, in ga takole ogovori: “ Zdaj boš ti, ako Bog mojo ^ želje izpolni, kmalo oče nove družine, in premoženje. Iti ga jez imam, bom mogel morde kmalo tebi pro-pustiti, do ga boš tudi ti enkrat svojim otrokam za-„	pustil. Mej tem se	mi	pa prav zdi,	de	že vnapred
»	poznaš, kar ti bo	šlo,	in de se za	časa	navadiš ga
» gleštali. Zdaj premisli, ktere domače opravila si ho-,, češ izročene imeti, ali pa morde hočeš raji vse „ opravila z mano deliti. „ — “ Jez terdno zaupam, odgovori sin, “ de dolgo ne bo treba, de bi vaše pre-„ moženje kteri drugi oskerboval, razim vas; zatorej „	mislim, de bo nar	bolj	prav, če vi	sam	tudi zana-
„	prej vse oskerbite	in pogospodarite,	jez pa vam po-
„ magam, in nič brez vašiga sveta ne storim. Perza-» deval si pa bom, vse storiti, kar želite, in kar vam zamore vaše skerbi in težo vaših opravil polajšati.,, Tako je tedaj pametni mladenič zdaj očetu začel v vsih opravilih pomagali, in delivši svoj čas mej do-niačo skerbi, mej učenje in poštene krajčase, je živel sam sabo zadovoljin, od vsih ljubljen in časten. In grof Orengoski, ki je na tako vižo svojiga sina razuzdanja ovarval, od kakoršniga je bil njegov oče, desiravno enmalo kasno, vender pa še o pravim času, njega na pravo pot nazaj zavernil, je doživel veselje, de je že un sam, potem pa tudi cela njegova družina mir in srečo vživala, ki se lolikajn iše. pa tudi tako redko *nej ljudmi najde.
i(i
—124—
VII. ljubezniva nevesta.
lelu 1784. je Lila že v naših krajih silno ■ huda zima zavoljo veliko snega, in grozo-r^Lvitniga in dolgiga mraza, pa še veliko hujši ije bila v bolj merzlih krajih na Nemškim fj^As^tre^in na Francozkim, lako de so zmerzavale nar veči in nar bolj dereče reke, in de so ljudje od mraza pomirali. Tisto zimo je mogel v Lorenskim mestu Meči (*) eno noč, ki je bila gotovo ena iz nar bolj merzlih, na straži stali vojšak, kteri že več dni ni bil nič kaj prav zdrav, in tedaj je bil zdaj v nevarnosti, de bi še huji obolel; zakaj kjer je na straži stal, je bil nar hujši mraz, in je nar silniši pihal ledeni sever. On je bil ženin namenjen in že obljubljen in zaročen z deklino, ktera ga je priserčno ljubila. Kakor hitro tedaj njegova nevesta zve, do mora on tisto noč v takim mrazu zunej stati, se silno prestraši, ker se boji, de ne bo mogel s svojim slabim zdravjem v takim mrazu prestati. Ta misel jo je tako mučila, de ni mogla tisto noč ne le samo očesa zatisniti, temuč ji tudi ni bilo mogoče se kar v posteljo vleči. Njena otožnost je pa še veči postala, kadar pride ura, ob kteri se ji zdi, de je nje ljubljenic že zunej na straži na hudim mrazu, kjer si ga je že mislila vsiga od mraza prepadeniga in olerpneniga. Ker ni mogla več v takim nepokoju prestati, se poda, desiravno je bil led, sneg in silen veter, po gosli temi vun iz hiše, ki ni bila ravno daleč od straže, in gre serčno celo sama
(’) Zdaj je mejto Mec pod francosko oblastjo.
— 125—
Ijekej. Ona najde v resnici nesrečniga vojšaka, ki so je od mraza ves tresil, in je bil že ves oterpnen, de mu ni bilo več mogoče na nogah stali. Ga začne tedaj prositi za Božjo voljo, de naj se gre v njeno hišo ogret, kjer mu je dober oginj napravila; vojšak pa, ki je dobro vedil, de bi se mu to za silno velik pregrešili zarajtalo, ko bi se zvedlo, se ji zalivali, in se stanovitno brani storiti, kar mu je ona velevala. — “ Saj en sam hip, de se ogreješ „ reče ona, “ ker te „ mraz tako hudo trese. „ — Na to ji vojšak odgovori, do če bi se od njega kaj taciga zvedlo, bi bil koj k smerii obsojen, in de nobedin bi ga ne mogel smerti rešiti. — u Pa če boš tukej stal,, mu ona naglo besedo preseče, “ boš gotovo konc vzel, in tej smerti, u ki je gotova, se moraš vender nar poprej vbraniti. „ De se bo ravno to zvedlo, kar zdaj storiš, se ne more „ lahko vedili, in jez mislim, de skorej ni mogoče, de „ bi kdo to zvedil; in Bog, ki je usmilen, te bo tudi „ ovarval. „ — “ In če bi se to tudi nikoli in od ni-„ kogar ne zvedlo „ reče vojšak, “ kako je mogoče, „ de se podslopim, kakor ti hočeš, meni izročeno stražo „ tako maloserčno in brez moža pustiti ? Naka! tega „ mi ne perpusti ne moja dolžnost, ne moja čast.,, — “ Ako se tudi od tu proč podaš „ mu ona resnobno odgovori “ne menim že, de se straža popolnoma brez ,, moža pusti: za malo časa se postavim jez tukej na-„ mest tebe stražiti. Le urno tedaj podvizaj.... „ Tu ga je ona tako silno nagovarjala, in s solzami prosila, de jo je na zadnje vojšak vslišal, in se sili vdal, zakaj vidil je, de on v svojim stanu per tako budim mrazu so ne more tako dolgo več deržati. Upal je tudi, de
— 126 —
se bo prav kraalo nazaj vernil, in de ne bo tega nobcdin zvedil; pervoli tedaj v to, kar mu deklina svelva, poda nji orožje, svoj vojaški klobuk, in svojo suknjo, ji pove pardlo (vojaško znamnje), in se gre v hišo gret.
Mlada deklina je bila tako vesela, de je ženinu življenje ohranila, de ni skorej nič mraza čutila, de-siravno je zeblo, de je bilo komej prestati. Ali, glej! —• kmalo potem pride neprevidoma patrdla (ponočni čuvaji). Deklina, ker poprej na kaj lakiga še kar pomislila ni, se je lega tako prestrašila, de kar besedice spregovorili ne more, tedaj tudi ne da znaniga vojaškiga znamnja. čuvaji, ki nič ne slišijo, menijo de je vojšak ali zaspal, ali pa pobegnil; zalo se hitro straži perbližajo, in najdejo s začudenjem namesti vojšaka mlado žensko v vojaški obleki, ktera vsa prestrašena in plašna ni mogla kar čerhniti, de bi povedala, kako je sem peršla.
K velki straži perpeljana je zamogla vender zopet se enmalo zbrihtati, in spregovoriti, in povč jokaje in s solzami, kar se je zgodilo, ter milo prosi, de bi se njenimu ženinu perzaneslo. Precej pošlejo v njeno hišo oniga, kjer najdejo zares vojšaka, tode še tako zmer-zneniga in oterpneniga, de je bilo malo upanja več za njegovo življenje. Ga začnejo vender po malim razgrevali, in tako počasi mu zmiram več gorkole dodavati, de so ga na zadnje popolnoma oživili.
Tode nesrečni človek vidi, do je oživel, zalo de bo mogel še strašnejši in silniši smert prestali. Precej tisto jutro je bil bojni svet sklican, in on, kar je že dobro previdil, je bil po ostrih bojnih postavali obsojen, obešen biti. Kdo zamore izreči otožnost in žalost nesrečne dekline, ki je vidila, de mora tako zgubiti svojiga
— 127—
priserčniga ljubljenca, in de je ona sama nekoliko kriva, de mora on zdaj lako žalostno smeri storili? — Tode žalost je ni pobila ne potlačila, temuč ji da še veči serčnost in prederznost. Z rnzčesanimi lasmi je vsa v solzah okoli tekala zdaj sem, zdaj Ije, kjer koli je upala zanj kako pomoč, perporočenje ali dobro besedo dobiti. Zgodba ta nova in taka, de se take nikoli slišalo ni, je sama na sebi že storila, de sta se obadva vsem smilila, in de so se vsi čudili čez mlado deklino, ki je tako veliko in serčno ljubezin do svojiga ženina skazala. Veljavne in imenitne osebe vsili, posebno pa visocih stanov, so si perzadevale zanj prositi, de bi se zavoljo izvanrednih okolišin ostrost postave za takrat odjenjula. Pred vsim drugim pa so ženo in gospč krepostno deklico za novo čast svojiga spola deržale, in so tolikajn delale, prosile, terkale, de se je vojšaku perzaneslo. -— Deklina je tedaj doživela veselje ne li samo, de mu je življenje otela, ampak tudi, de se je kmalo potem ž njim omožila, in mu precej lepo doto k hiši pernesla, kakor je šlo njenima stanu; zakaj vsakter si je perzadel, ji kaj podariti. Tako so se njene nar bolj goreče želje popolnoma izpolnile.
—128—
TIH. Lakomnost.
akomnost zapelja kakšinkrat tudi mlade ljudi v nar veči hudobije. En tak izgled smo ne zdavno blizo nas imeli, iz kteriga naj se vsakteri uči, že pervo nagnenje k lakomnosti z vso skerbjo precej zadušiti.
Bila je bogata gospa, vdova in brez otrok, ktera se je posvetniga šuma in ničemurnosti že naveličala, in je zalorej sklenila se svetu odpovedati, in svoje zadnje dni mirno prebiti. Se poda tedaj v en samostan (klošter); lukej je svoje ure delila mej navadne djanja pobožnosti in mej delo, nekaj časa si je tudi jemala za branje koristnih bukev; kar ji je pa še čez vse to časa ostajalo, se je z deklicami pečala, ktere so bile v odgo-jenje v samostan djane, in je tako nunam, kterim so bile mlade deklice v skerb izročene, z besedo in '/• djanjem po moči pomagala.
Mej temi deklicami je bila ena, ki je vse druge s svojim bistrim urnam prekosila; tudi se je zdelo, de ni mej vsemi nobene tako ponižne, tako krotke, Inko vboglive in tako lepiga zaderžanja, kakor ona. To deklico je gospa nar raji imela, in ker je menila, de tudi ona njo ravno tako ljubi, je mislila si jo za svojo hčer vzeli. Tedaj sc je nar raji ž njo pečala; učila jo je vsega, kar gre vedili in znali pametni in pošteni deklici, in to tako skerbno, kakor bi bila njena mati. S tem pa še ni bila zadovoljna, botla se ji jo še dobrollivši skazati. Ker ni imela ne otrok ne bližnjih sorodnikov (bližnje žlahte), in ker jo vedila, de deklični starši so malo premožni, de ji tedaj ne bodo mogli veliko dali;
— 129—
sklene svoje premoženje v ta namen oberniti, in po svoji smerti vse nji zapustiti.
Kadar je la svoj naklep izpeljevala, in ji že v le-šlamenfu svoje premoženje namenila, je kotla nekiga dne ji tudi razodeli, kar je zanjo storila, v spodbnje-vanje njene marlivosli, in de bi si še raji perzadevala, si dobrohotnost svoje dobrotnice vselej z lepim zader— žanjem ohraniti. Za lega voljo tedaj ji pokaže škatlo polno drazih kamnov, ki jih je imela pod ključem, in ji reče: u Te drogolinstva, in vse, kar imam, sim tebi že „ v testamentu namenila, ako se boš li, kakor zaupam, „ vedno dobro zaderžala, tako de bom zmiram s tabo „ zadovoljna. Zakaj li tako mi ne bo nikoli žal, de sim „ te tako obogatila. „
Ali to nespremišleno prezgodno razodenje je ves drugačin nasledile imelo, kakor je ona mislila. Zenske si po navadi želijo lepotij, drazih, krasnih kinčev, zalih oblek. V sercu te deklice se ta želja do tistikrat še ni bila zbudila. Ko	pa	take obljube sliši, sc	ji	na	enkrat
oglasi: zapeljivo	blišobo tistih	biserov je	imela	vedno
pred očmi, in zdelo se ji je, de mora lavžent let čakali, prejdin si jih ho smela na se djati; bogastvo, ki ji je bilo namenjeno, svoboda in krajčasi, ktere ji je bogastvo obljubvalo, in ktere je že v mislih unaprej vživala, vse to je delalo, do se ji jo zmiram težji in žalostniši zdelo, v zaperlim kraji, tako siromašna in v laki podložnosli živeti, kakor je bila persiljena živeti v klošlru. Zginuje ji počasi znotrajni mir duše, postaja nepokojna, nepo-terpežliva; znala	ni	še svojih	pregorečih	in	silnih želj
več krotiti; bala	se	je pa od	druge strani,	do	bi se
to njeno spremenjenje ne zvcdlo in tedaj ne odtegnilo
—130 —
zopel listih reči, ktere so ji le goreče želje obudile; tornj sklene, oslepljena od silne strasti, si njih posestvo zagotoviti z nar grozovitniši hudobijo.
Dobra gospa jo je večkrat skorej po cele dni per sebi imela, botla je tudi, de je v njeni sobi ž njo kosila in večerjala. Enkrat si to hudobno dekle, Bog vč kako, strupa perpravi, in ji ga per večerji skrivši mej jedi zameša, de ga uboga gospa, ki si ni nikoli kaj laciga kar mislila, nevedama povžije. Menila je ona, de bo ponočna lema tudi njeno hudobijo zakrila; todo kmalo začne zavdana gospa občutili neizreklive bolečine : na glas začne vpiti. To vpitje se po celim samostanu sliši, po celim samostanu se ta žalostna novica razlega, vse se prestraši in vnepokoji. Pokličejo neute-gama zdravnika, kteri je po sreči še o pravim času peršel in spoznal uzrok bolečin, de je gospej življenje rešil.
Kadar se od sirupa zve, vse še bolj ostermi; posebno pa je bila nesrečna deklica, ktero je zdaj vest hudo grizila, vsa preplašena, iz česar se je tudi kmal spoznalo, de je ravno ona tega kriva. Za tako grozno hudobijo je bila pač vredna, po spoznanju vsili, nar veči in nar strašnejši kazni. Ali krepostna gospa, ki jo je botla rešiti, je prosila, de naj jo njeni volji prepustijo. Ona jo k sebi pokliče, ter ji z ljubeznivim in milim glasam tako le govori: “Jez vidim zdaj, kaj je „ storilo, de si vsa druga, kakor si bila spervič. Jez „ bi bila mogla poprej vediti, kaj premore čez mlado „ serce želja do takih reči, ki ga silno mikajo, ktere se pa odlaša. Tiste drage kamne, ki so le tako „ oslepili, bi bila mogla jez ali zmiram skrite imeti,
-131-
„ ali pa precej lislikrat ti jili dali, kadar me je obšla „ misel ti jih pokazali. Kar pa nisiln tistikrat storila, „ lahko zdaj popravim, dokler je še eas zalo. Jez no-„ čem, do hi li še dalej želela lega, kar ni meni več „ za nobeno rabo, in kar vidim, de tebi lolikajn do-„ pade. Jez jih tedaj od zdaj tebi prepustim, stori ž „ njimi, kar hočeš. Tudi bom poskerbela, de boš kinoio „ in častno se omožila, in perzadeti si hočem, kar li „ morem, de boš prav srečna žena. Samo to te pro-„ sim, de mi privošiš saj to malo dni mojiga življenja, „ v kterih bo moje nar veči veselje, za tvojo srečo „ skerbeli. „
Vsa zmešana, osramotena in silno ponižana deklica ni odgovorila, kakor s glasnim ihtenjem na to djanje velikodušnosti in neprimerlive darežlivosli. Kakor je pa redka krepost blagoserčne gospe gotovo Bogu dopadla, ravno tako je kotla pravica Božja hudobno djanje ne-spremišlene deklice očitno štrafati. Hudo grizenje vesti se ji je bilo kmalo po storjeni hudobii obudilo; strah jo je obšel, de bi se to ne zvedlo; kadar je bilo vso odkrito, se ni vedla od sramote kam djati; trepet jo zgrabi pred štrafingo, ki je dobro vedila, de jo je zaslužila; in vse to jo je tako pobilo, de ji ni bilo več mogoče svoje sramote preživeti: huda merzlica jo jo stresla, in malo 'dni potem je •umerla.
— 132—
IX* IJo8>roj!švost izuajdliva.
ajukjo »e nekterknU ljudje, kterim bi se želelo, de bi v prid človeštva vedno živeli. [Tode, žalibog! takih je malo, in še tč, kadar se pokažejo, nam smeri hilro pred drugimi vzame. V rožniku 1783 leta je Fran-cozka dežela zgubila prezgodej ravno eniga lacih posebnih mož, ki so vredni večno živeti. Ta mož je bil visoko častili gospod Apochonski\ Velkiškof Gaskonskiga mesta Audi. On je bil živa podoba nekdajnih svetih duhovnikov, ktere ni nikoli nič bolj veselilo, kakor dela ljubezni bližnjimi! skazane. Marliv v vsili svojih duhovskih opravilih, ni hotel zgubiti nikoli nobene perložnosti, no-bcniga trenutka, kadar je mogel po moči pomagali vsim, ki so njegove pomoči potrebovali. On je tolažil žalostne, jo bil podpora revnim; in ker je potrebe druzih za svoje deržal, ni od svojih obilnih perhodkov desetiga dela za se pospravil, vso drugo je drugim delil. Brez števila djanj njegoviga usmilenja se perpoveduje, mi pa bomo lukej samo dve povedali; pervo teh dveh pokaže, kako iznajden je bil svoje dobre dela skrivati, zato d A ni bil nikoli s svojimi dobrotami nadležin tistim, kterim jo pomagal ; drugo djanj o pokaže, s kakšino vitežko serčnost-jo ga je navdihala keršanska ljubezin.
človek, kteriga osoda iz visokiga stanu v nižji stan pahne, je holj od druzih sousmilenja vredin, zakaj njega je nekako sram, drugim svoje potrebo razodeti, in jih pomoči prositi. Tudi ni zadosti, de se ga kdo usmili, in mu pomaga; temuč resnično usmilenje terja, de se to delo usmilenja tako stori, de se mu ni treba sramovali
—133— ...
zavoljo dobljene pomoči. Svet ceni U bogastvo, in liste nekako zaničuje, kteri niso premožni; zato je pa tudi ubožtvo pred svetam sramotivno, desiravno je, s krepostjo sklenjeno, nar veči spoštovanja vredno. Tega zaničvanja, klero iz ubožlva izvira, se nar bolj tisti bojijo, kterim že njih rojstvo, bi rekel, veči pravico do časti dodeli. Zavoljo tega so večkrat pergodi, de taki raji na skrivnim v revšini medlijo, kakor de bi drugim svoje potrebe odkrili, in jili pomoči prosili; in kdor bi jim hotel z očitanjem njih reve pripomoči, bi jih večkrat li razžalil, ne pa jim dobrote zkazal. Takim jo treba umetno pomagali, de se s tim ne pokaže, kakor de bi se vedilo, ali pa tudi li natolcevalo, do so oni v potrebi. Prav lep izgled lakiga ravnanja nam je vedil dali ravno visoko častiti gospod Apochonski precej od konca, ko jo v Audi peršel za velkiga škofa.
V Audi pridši sliši praviti, de slo v mestu dve gospč iz imenitne in blagorodne hiše, pa zapušeni in malo premožni, de tedaj zavoljo ubožlva ste persiljeni od sveta ločeni živeli in se očem ljudstva odtegvati, de sle pa pametni in krepostni osebi, in do s poter-pežlivostjo in vdanjem v voljo lložjo svojo nesrečo prenašale. Njuna reva se mu smili, in ker je bil izvedbi in iznajdliv v svojih dobrih djanjih, mu je kmalo na misel peršlo, kako bi jima skrivaje pomagal. De bi jima pokazal, koliko ji obrajla, ji obiše pred ko druge, in jima s tem na znanje da, de ji tudi bolj časti in spoštuje, kakor vse druge. Po pervim pozdravljenju je govoril ž njima tako lepo in tako prijazno, de ste si zamogle misliti, de ji visoko časti. Kmalo se dela, kakor de hi iznenada bil zagledal neko na zidu visečo
—.134 —
|jo<lo!)o, ki sle jo imele: on jo začne močno hvalili, ler pravi, de bi rad dal 2000 tolarjev, ako bi li mogel lislo podobo v lasi dobili, dc nobena druga podoba mu ni še nobenkrat Inko dopadla, in de bi se rad predcrz-nil prosili, naj bi mu jo prodale, ker je perpravljen zanjo loliko dali, kolikor koli bi onč prašale, ko bi se li ne bal, do je njima preljuba. Gospe mu odgovorile, do ji silno veseli, dc je on v njuni hiši reč našel, ki mu dopade, in de si imale za veliko čast, mu jo brez vsiga plačila prepustili, ako jo li hoče imeti. »Škof so jima prav serčno zahvali, kakor de bi mu bile s lem nar bolj vslregle. Komej domu pride, pošlje koj po podobo, in jima reče našteli 2000 tolerjev. Do bi jima pa še na misel no šlo, kakor do je jima kotel s lem li en dar pernesli, se jima vnovič po služabniku serčno zahvali, lako de ste si mogle ono misliti, do je lo zanj prav velik dar, kar od nji prejme.
Iznajdliva darežlivost tega pobožniga moža je lako gospema pripomogla, brez de se jima je bilo treba sramovali, in skorej brez do bi so bile zavedle; in on je hotel raji, do so ljudje od njega rekli, do malo pozna umetnine izdelke, ( zakaj v resnici lista podoba je bila li malo vredna ) kakor pa ji pustili brez pomoči, ali pa jima lako pomagali brez ozira na spoštovanje za njuni "lan. Ali v nasledili povesti bomo vidili izglcd še vcči kreposti tega slavniga moža.
— 135 —
X« I*©gw,
NKBAT j® v neki hiši ubozih ljudi po noči hud oginj vslal. V slanici per tleh ni bil zvečer oginj dobro vgasnen, no zadosti zakrit; vžgale so se bile polena, ki so bile zraven ognjiša, začne goreli kubinsko orodje, ki je bilo ondi; potlej se loti oginj vrat, ono zgorijo, se vžgejo lesene stopnice (štenge), in po stopnicah je bginj tako naprej segal, dokler se je zubelj čez streho vzdignil.
Prebivavci hiše, iz perviga spanja zbujeni od dima in praskečiga ognja, tečejo k stopnicam, de bi po njih dol šli in se rešili; ko pa najdejo, de gorijo, začnejo od vsili strani na ves glas vpiti. Prestrašeni sosedje, klere je la krik zbudil, se urno iz postelj vzdignejo, in se vkup stekajo, in glej! slrašin pogled se jim lu-kej pokaže: perllični del hiše je že ves v ognju, gorele so že tudi bližnje sobe, in skuzi nadstropja je oginj švigal v gorejne slanice; čez streho gor jo švigal plamen ognja, kjer so stopnice gorele. Okna so bile z ljudmi napolnjene, vse okoli njih je pa gorelo; in ker so tudi stopnice gorele, po kterih bi bili še lahko v-bežali, si niso vedli drugači pomagali, kakor de so v svojim obupu na ves glas vpili in usmileno ljudi pomoči prosili.
Kmalo so tedaj od več strani ročne gredi (lojtra) k oknam nastavili, do je bilo nesrečnim ljudem mogočo ognju uiti in so rešili. Kleri so bili mej njimi bolj serčni, so sc po vervih iz okin dol spušali, ali pa so iz nižjih okin dol vun poskakali: tako »so bili na zadnje
—136—'
vsi, edin tako, edin drugači, srečno iz nevarnosti rešeni.
Samo dva otroka sta še ostala v mali slanici pod streho. Njuni oče je bil takrat iz dčma s svojim gospodarjem, per kterim je služil, in ji je po nesreči sama bil popustil. Ker si nčsla vedla nikakor pomagali, sla se na ves glas jokala in pomoči prosila; akoravno pa sta se vsim okolistoječim v serce smilila, ni ven-der nobedin vedil, kako bi jima bilo pomagali. Družili duri ni imela slanica, kjer sta bila, kakor nad sklad-nico derv, klera je pa že vsa gorela ; tudi se ni moglo po drugi strani k njima priti, kakor skuzi okno bližnje sobe, ki je bila zraven nje. Ali ta slanica je bila ylo visoka, in oginj je tudi že v njo bil zalezel. Viditi je bilo, de ne moro nobedin brez očitne nevarnosti svojiga lastniga življenja tudi po ti strani otroka rešiti.
Ravno tistikrat pride zraven tudi visoko častiti gospod Apochonski. Ko zagleda la dva uboga otroka v tako strašni nevarnosti, se mu gane celo serce od smilenja in groze. In ker se mu je zdelo, de nevarnost ni še prevelika, ako bi so jima li hitro pomagati hotlo, ponudi per ti priči sto zlatih luidorov (*) lisli-mu, ki bi ta dva otroka rešil. Ko pa vidi, de se na to ponudbo nobedin ne gane, ter meni, do so jim mor-de to plačilo za toliko nevarnost premajhno zdi, obljubi dali koj dve slo luidorov. Ali tudi to ni nič zdalo, zakaj vsak jo preveč za svoje lastno življenje skerbel, kakor do bi se za kakšinor si koli bodi ceno v tako nevarnost podal.
(*) En luidor jc sedem goldinarjev in trideset, krajcarjev.
— 137 —
Kadar pobožni in serčni prelat vidi, de so vse ponudbe zastonj, zavpije: “Bog- ne daj, do bi mi vsi „ takoj leni stali, roke križem deržali in gledali, kako „ lista dva nesrečna otroka v ognji pogineta. Kar si „ nobedin ne upa storili, hočem pa jez sam poskusili.,.,, tedaj	reče	naglo	dve gredi	z vervmi vkup zvezati, ker
ena sama	ni do	pod strehe	segala, ji nastavi na okno
sobe,	skoz ktero	je bilo še	mogočo priti v tisto slanico,	gre	serčno	po nji gor, bili skuz oginj do olrok,
si vzame eniga na rame, druziga pod pazduho, in nese obadva po ravno lisli gredi vun iz nevarnosti. Vsi pričejoči so stermeli in se čudili, in veselo vpitje zagnali.
O, zakaj so taki možje tako redki na svelu! O, zakaj jih nemila smert tako hitro odpravi, ko so nar bolj v prid in lep izgled drugim!
XI* Zakon.
nekim malim mestu na Rimskim je živel bogat mož z edino hčerjo, ktera je imela Ulj^za njim celo premoženje dobili. Bila je šestnajst let stara; loraj, ker je bila precej bogata, zraven tudi zala, in lakiga zader-žanja, kakšinor se spodobi pametnimu in dobro odgo-jenimu dekletu, so si jo kmalo vsi imenitniši mladenči tistiga kraja edin za drugim snubili. Oče pa je kmalo spoznal, de je vse snubače bolj kakor vse drugo mikala bogatija; tudi ni našel nobeniga mej vsemi, čigar za-deržanje, ali scer lastnije, bi mu bile po volji. Edin je bil iz imenitne, pa že zdavno obožane hiše, ki jo hotel
-138—
s to ženitvijo obogateti; ali on ni imel drugiga od svojiga visociga rojstva, kakor neumno prevzetnost in stud pred vsakim delam, kakor do bi dajala lenoba žlabtniku nar veči vrednost. Drug so je bil vee let pravdoslovstva učil; ali ker je dolgo daleč od svojih staršev živel, in spačen bil od hudobnih lovaršev, se je bil bolj navadil norčije vganjali in pohajali, kakor pa pravdoslovstva. En tretji je bil igravec, ki ni le po cele dni, ampak tudi po cele noči igral. Zopet drug, sam v se zaljubljen, je veči del dneva se li lepotičil; vse novo šege v obleki je mogel on pervi posnemati, in s persiljeno lepoto in z mehkužnim vedenjem je skušal vse prevzetnice, klerim je bil on popolnoma podobin, v svoje mreže vlovili. Per enim se je lahko spoznalo, do je nagel in silne jeze; spet drug je bil tumpast in neumin, de ni bilo kar mogoče ž njim izhajati. V vsili teh je nnjdel modri oče pomanjkanja; zato pa tudi ni bil nobedin izmed teh po njegovi volji, zakaj on je hotel, de bi njegova hči v zakonskim stanu pravo in stanovitno srečo vživala.
Nekiga dne jo on tedaj takole resnobno in modro nagovori: “Ti dobro veš, ljubka moja! de si ti edina „ tolažba in podpora moje starosti, in tudi dobro veš, „ kako te jez priserčno ljubim. Todo čas se bliža, de „ si moraš izbrati ženina, in de bom mogel jez mordc „ od tebe se ločiti, ker boš od tu v drugo hišo mo-„ gla, in ud postala tuje družine. Bog me vari,- de bi „ jez v tej reči, od ktere li bo tvoje celo življenje „ ali srečno ali nesrečno, liste nečloveške starše posne-„ mal, ki si upajo nagnjenjem svojih otrok zapovedovati' „ Ženina, ki bo s tabo zmiram živeli mogel, moraš si
— 139 —
„ li sama izvoliti. Ali, ker dobro vidiš, kolikajn je na *, tem izvoljenju ležeče, jez samo to od tebe terjam „ v povračilo ljubezni, ki jo za te imam, de mi perpu-„ stiš, de moja večletna skušnja, ki sim jo jez storil, „ nadomesti tvojo, ki je zavoljo svoje mladosti ne moreš „ še imeti, in de si daš od mene svetvali. Skerb, ktero „ sim do zdaj zmiram za te imel, in dalja, v kteri si „ od posvelniga hrupa in djanja do zdaj živela, mi „ da verovali, de tvoje serce ni še za nobeniga vneto. „ Ali ravno to bi jez zdaj nar poprej rad od tebe j, izvedil, in ti mi moraš odkritoserčno povedati; zakaj n jez se ne bom tvojimu nagnenju zoperstavil, ako » se je že za kleriga oglasilo, temuč te mislim li modro „ vodili.,,
Ko je na to liči rekla, de njeno serce ni še nobenima vdano in de ne bo nikoli kaj druziga storila, kakor kar ji oče sveluje, ji on na dalje govori: “Vedi „ tedaj, de veliko njih le želijo dobiti za svojo neve-„ sto, ali nobedin leh, kteri so le snubili, mi ni po „ volji, in tudi, kakor se meni zdi, bi le ne mogel „ osrečili. Če se boš deržala naukov, ki si jih od me-„ ne slišala, menim, de ne boš taciga iskala, kteri bi „ bil višjiga stanu in bolj imenitin, kakor si ti. Ti si „ samo priprosta mestnanka, in bogastvo, ktero sim ti „ namenil zapustili, no bo tvojiga rojstva nič bolj povz-„ dignilo; in ako bi se s kteri m žlahtnikam omožila, „ bi samo to zadobila, de bi ne mogla več po svoji „ volji se pečali s svojimi verstnicami, zakaj mož bi „ li letega no perpuslil, pa tudi ne z visocimi gospe-„ mi, ki so višjiga stanu, zakaj one bi te per sebi ne „ terpele, ali pa te li zaničvale in gerdo pogledvHe.
i 8
— 140 —
Enakost hoče biti mej zakonskimi, ali saj ne prevelik razločili v letih in v stanu, ako želijo bili srečni. Ali to ni še zadosti. Čez vse drugo treba gledali na zaderžanje osebe, s klero se hočeš v zakon zavezali, in kteri boš zaupala za vselej svojo srečo in samo sebe. Igravec, potepuh, neoblesanic, hudobnež, prekanjenic, skopec, ali pa pohajač, mebkužnež, lenuh, nespremišlenic, tumpic, zapravlivec, bi tebi druziga ne perpravljal, kakor žalost in terpljenje. Kar jih zdaj lukej poznam, ki bi tebe radi imeli, eniga samiga ne najdem, de bi ne imel eniga ali druziga teh pomanjkanj. Poslušaj tedaj, kaj mislim. Jez menim, de je bolji, ako se v veči mesto, kakor je to, preseliva. Tam boš ložej si izbrala iz veliko njih, in Bog ti bo ložej dal najti tistiga, ki bo tvoje življenje osrečil in oslajšal. In ako bi bila volja Božja, de bi tvoja roka mogla bili plačilo kreposti taciga, kteriga po nedolžnim osoda preganja, oj ljuba hči ! kako bi me to veselilo. Ne gledaj tedaj, ali je tvoj ženin bogat ali ne; veliko premoženje, ki ga imam od Boga, in ki ga bom kmalo tebi zapustil, je zadosti, de boš ti, kakor sredna mestnanka, s ženinam, bodi si kteri koli, lahko živela. „
Na to reče hči sladko in ljubeznivo :	“ Ako sim
vam, ljubi oče! veliko dolžna za življenje, ki ga imam, sim vam veliko več dolžna za vašo ljubezin in skerb, s ktero sle do zdaj mojo slabo in nesku-šeno mladost podpirali. In na koga se morem bolj zanesti, komu bolj zaupali, kakor vam? Jez se vso, ljubi očka! vaši skerbi in vaši ljubezni prepustim. In ako bi tudi Bog hotel, de ima vaše premoženje bili
—141—*
„ plačilo zaterti kreposti, kaj si morem druziga želeti, „ kakor de bi tudi tisti, ki mene za ženo dobi, se „ nikoli ne kesal, de je razun premoženja tudi še me-„ ne po verbu dobil? Ali jez upam, de bi se ne mo-„ gel kesali, ker bi se tedaj ložej dalo, de bi on per-„ šel v našo hišo prebivat; on bi bil tedaj kakor vaš „ sin, in jez bi tudi se nikoli od vas ne ločila, in se „ vselej po vaših modrih svetih zaderžvala. „
Per teh besedah oče ves vesel in vedriga lica svojo hčer objame in poljubi, ter pravi: “Bog li ohrani, ljuba „ hči 1 zmiram tako krepostne in tako blage misli, za-„ kaj tako si zdaj, in boš vselej veselje svojiga očeta....,, Na to napravi ves radoslin vse potrebno, in se dene na pot proti Rimu. Ko tje pride, začne precej skerbno iskati, kteri bi se nar bolj za ženina perlegel njegovi hčeri. Potem ko je dolgo in na tanjko vse poprašal in pozvedil, ji enkrat tako le govori:	“ Jez mislim, de
„ sim pa lisliga našel, ki le bo zamogel osrečili. Ta je „ sin pravdoznanca, ki je veliko obrajlan zavoljo svoje „ učenosti in zavoljo svoje poštenosti, pamelin mlade-„ nič, ki so vadi v očetovi umetnosti, ter obljubi, de „ bo s svojo marlivosljo in umetnostjo si toliko v-„ selej perslužil, de se ho znal s svojo soprugo me-„ riti; la želi tvojo roko. Ni druziga treba, kakor de „ tebi dopade; jez bom že to reč tako napeljal, de ga „ boš vidila in ž njim govorila, ter lahko pretubtala „ njegove telesne in dušne lastnosti. Samo le moram „ prositi, ljubka! za nekaj, kar mislim, de mi ne boš „ odrekla, ker si bila vselej blagoserčna. Jez sim ti „ že rekel, de bo celo moje premoženje tvoje, in jez „ gotovo ne vem za nobeniga na svetu, kterimu bi
—142 —
h olj po pravici premoženje zapustil. Ali daus zjutrej se mi je nekaj pergodilo, kar mi je željo obudilo, de bi se en del premoženja drugimu dal. Bil sim per nekim menjavcu, ki je moj dober prijatel; ondi zagledam blizo dvajsellelniga mladenča čedne postave in lepiga zaderžanja, kteri mi je dopadel, tako de me-njavca poprašam, ali je morde njegov sin. On mi pravi, de ne, de je pa sin nekoga, kleriga sim jez nekdaj tukej v Rimu dobro poznal, ki je bil prav pošten tergovec, je pa skuz nesreče vse zgubil, in v stiskah in v žalosti umeri. Zapustil je ženo s tem si-nam, perslavi menjavec, in jez sim ga za svojiga pisarja vzel, zato de s tim, kar zasluži, sebe in mater preživi. On v resnici vse da materi, in ker nisim imel nikoli mladenča tako umetniga, tako marliviga in tako lepiga zaderžanja, sim mu tudi, ni zdavno, njegovo navadno plačilo povikšal; tode njegovo za-deržanje in njegova krepost zasluži gotovo veči srečo. — Jez od teh besed ves ganjen sim se sramoval sam sebe, de mi ni nikoli na misel peršlo, njegovo mater obiskati, ki sim jo vender druge krate poznal, in ki sim vedil, de je prav pametna in poštena žena; to pot pa nisim hotel več odlašati, ter jo grem obiskat. Najdem jo samo, se ji dam spoznali, in ji dam perložnost govoriti od preslanih pergodeb; večkrat so se mi solze vlile, ko sim slišal, s kakim vdanjem v voljo Božjo ona svoje nesreče prenaša, in kako je Boga hvalila, de po zgubi moža in premoženja ji je tako ljubezniviga in tako dobriga sina za tolažbo v tolikih nesrečah dal. Glej! jez dobro vem, de ko bi mi v ravno tako revšino
— 143—
„ peršli, hi leb?, o ljubka! dopadlo, če bi nam kdo „ pomagal; in tudi brez le misli terdno zaupam, de „ tvoje usmilcno serce ne bo perpuslilo, de se dve „ osebi tolike kreposti brez pomoči pustite. Moja mi-„ sel je tedaj, en del premoženja njima dati, do so „ jima pomaga. Tebi bo per vsem tem še zadosti ostalo; „ in če boš bolla mladenča vzeti, kteriga sim ti po— „ nudil, ti ne bo treba veči bogatije želeli, ker je on „ silno bogat. „
Na to mu hči, ktero so te besedo v živo zadele, in jo nekoliko zmolile, takole odgovori: “ Premoženje v je vaše, in vam gre ga obračati, kakor se vam bolj „ prav zdi; in jez bi gotovo ne vedila, kako bi ga „ zamegli boljši obernili, kakor tako. Tode meni je prav „ žal, de ker je ta mladenič tolike kreposti, kakor „ pravite, niste raji njemu, kakor komu drugimu celo „ premoženje in še mene po verhu namenili. Saj sc „ mi vender zdi, de ste nekdaj bili takih misel. Ali „ se vam morde zdi, de jo prevelik dar, ako tudi „ mene... „
u O ljubezniva in neprocenliva hči! „ povzame oče; “ oj, kako moram Boga zahvaliti, de mi je dal hčer tako blagiga serca, kakor si ti! ženitev s tabo „ mu ne bo nevgodna, zakaj ti si nar dražji dar, ki ga „ morem komu tudi izmed nar bolj izbranih mladenčev „ storiti. Tode kako ti zamorem jez takiga ponudili, ki „ prav nič nima, če si ga ti sama no izvoliš ? Ti boš „ tedaj obadva vidila, in iz teh si boš ženina izbrala; „ in jez menim, de ako ravno le ta drugi še nikoli „ vidil ni, se bo vender za nar srečnejšiga štel, če j, ga vzameš. Zalo pa, de bi se zavoljo tega kedaj ne kesala,
—144 —
„ hočem, de boš ludi uniga vidila, in jez bom ravno tako „ zadovoljin, aki si ga izvoliš in njega vzameš.„
Modri oče je svoj namen dosegel. On je vse tako osnoval, de je hči oba vidila, se ž njima pogovarjala, in tako njuno serce spoznala. Ali desiravno je naj-dla, de je pervi vsiga spoštovanja vredin, je vender druziga zavoljo njegove velike čednosti si izvolila; in takd so s popolno zadovoljnosljo od obojo strani tako ženitvanje obhajali, de ga ni bilo nikoli nobeniga bolj veseliga, nikoli nobeniga tako srečniga.
XII. domoljubje.
tari pisatelji, kakor beremo, visoko hvalijo , in poveličujejo lake može, kteri so za do-Imovino se v gotovo smert podali, kakor je bil storil Koder per Grekih, kakor so storili Marko Kurci in dva Decija per Rimljanih. Ni ga gotovo djanja bolj velikodušniga in veči hvale vredniga, kakor je, kadar se kdo sam v smert poda, zato de druge reši. Tode tiste možč v starodavnih časih je per lem vodila neka prazna vraža in neka slepa zmota; zakaj Marko Kurci je menil, de bo potolažil jezo bogov, in Rimu pretečo nesrečo odvernil, če so verže v brezdin, kteri se je bil na Rimskim tergu odperl; Koder pa, in oba Decija, so menili, de bodo svojim deželanam zmago naklonili, če se brez orožja pred sovražnike postavijo, in se od njih umoriti dajo. Njih namen je bil res hvale vredin, ne pa tak6 djanje samo na sebi. Ravno tolike hvale vredna smert
—145 —
zavoljo velike serčnosli, veliko korislniši pa še zavoljo svojih nasledkov je bila Ušla, kleri je šel prostovoljno nasproti v začetku osemnajsliga stolelja mož, kteriga se mej nami	komej	pozna,	po	imena Peter	Mika,	iz
Adornskiga na Laškim, kogar imenitnost in slava bi za— mogla hvalo nekdajnih otemnili, ako hi najdel enako število slovečih pisateljev, de bi ga slavili.
V 1700 letu so Francozje s silno vojsko mesto Turin (#) obsedili. Desiravno so se obleženci stanovitno in serčno branili, napade sovražnikov hrabro odbijali, ali vničevali, vedno nanje	iz mestnih zidov	streljali	in
jim tako veliko škodo delali, večkrat nenadoma vun nanje planili; so se bili vender sovražniki konec treh mescov stanovitniga obsedanja že tako zidam perbližali, de so bili	zunajni	rovi, kterih	jo dosti bilo,	že skorej
vsi v njih	oblasti.	En sam	je	še ostal, in	ko bi	še
tistiga vzeli, bi bili grad z vso vojskino perpravo v svojo oblast spravili, in zastonj bi bilo tedaj vse drugo branenje.
Mestni poglavar grof Daun vidi, de hočejo sovražniki tudi še to zadnjo obrambo s silo napasli, in de so že proti nji svoje strašne baterije (**) obernili. Ukaže tedaj svojim minerjem (***) de naj skušajo pod zemljo se tjekej spravili, spodej strelniga prahu nastavili, in ga naglo vžgati, de bi tako njih dela razmetali in to silo odvernili. Pervi mej temi je bil Peter Mika, ki je, pokorili poveljem zapovednika, prav urno in
(*) Turin, poglavitno mesto Sardinskiga kraljestva.
('*) Baterija je sest topov ali stokov.
(*’*) Minerji se imenujejo vojsaki, ki pod zemljo mine kopajo, zažigajo in tako sovražnikove naprave razdevajo.
— 146 —
marlivo so dela lolil. On je vedil do rečeniga mesta pod zemljo priti, kjer jo mino ročno nastavil tako, de ni manjkalo druziga, kakor še po navadi nekaj strelniga praha nasuti, vun iti, in zažgali. Ali glej! zemlja so nad njim stresa, hrup zasliši, iz kleriga spozna, do si . sovražniki perzadevajo njegovo delo vstavili in vničili. Blizo so že bili, in ko bi bil še dolgo so obotavljal, ves njegov trud bil bi zastonj. Kaj mu je bilo tedaj zaceli? Ker bi javalne še mogel pobegnili, de bi ne padel v njih roke, mu tudi ni bilo več mogoče potrebnih naprav storili, de bi potlej od daleč stojč mino mogel peržgati. Nič druziga mu ni bilo storili, ako je bolel svoj namen doseči, kakor de bi precej, ondi zraven stoje, sam s svojo roko mino zažgal, in tako samiga sebe v nevarnost gotove smerti postavil. Peter Mika, vnet od goreče ljubezni do domovine in do svojiga kralja, se ravno lega sredstva poprime. De bi ne per-puslil, de bi sovražniki njegovo delo razdjali, ter mestu še tisto edino obrambo, ki mu je še ostala, ne vzeli, sklene ž njimi vred poginili. Ukaže tedaj tovaršem, de noj gredo hitro nazaj. “ Pomnite dobro „ jim reče z milim glosam, “ de očetovski skerbi našiga dobriga „ kralja moje majhne otročiče pcrporočile, de jim bo „ on podpora in oče, in tedaj jez rad zanj umerjem. „ — Perbliža se zdaj serčno kraju, kjer je bil nastavljen razdjavni barut (pulfer), in zažge ga nepreslrašen. V lem hipu strašno poči: zemlja se zruši, kar so bili sovražniki ondi napravili, je bilo vse razdjano, veliko njih ondi pogine, in tudi on je ostal zakopan v teh razvalinah.
Velikodušnima djanju Mikovimu so mora vcči del
—147—
perpisali, de je bilo mesto Turin tistikrat rešeno. Ono je namreč sovražnike v veliko zmoto perpravilo, in njih silo tako dolgo vderžalo, de je z močno vojsko knez Evgen mestu na pomoč peršel, nanje vdaril, slavno premagal, in jih persilil mesto popustiti in naglo pobegniti.
so se kedaj prederznili v takih krajih prenočiti. Sčasoma se je pozvedilo, de take prikazni, taki strahovi niso bili nič druziga, kakor sama čisla omama razgrete domišlivosli (fantazije), ali nasledik čislo nalomih uzrokov, za klere se pred vedilo ni, ali pa de so hudobni ljudje nalaš kaj laciga delali in raznašali, zato de so od tistih krajev, kjer so hotli svoje hudobne dela skrivati, vsaciga odvračevali, kteri bi jih znal ovadili. Dan današnji noben pametin človek v lake strahove več ne verje. Ljudstvo pa vender ni še popolnoma te nekdajne prazne vere popustilo, in še v naših časih se sliši, de si kakšinkrat take pravlice perpovedujejo. Razumen mož, če kaj taciga sliši, se temu li posmehuje; drugi pa, kteri hočejo pokazati, de jih ni strah, grejo tudi prederzno nevarnosti nasproti, ktero zaničujejo: ali iz tega, kar se je bilo vojvodu Vilarskimu pergodilo, naj se vsakler uči, nikoli kaj taciga ne skušali, dokler se ni z vsem
XIII« Ponočne pošasti.
ekdaj se je sploh verovalo, de povsod r starih zapušenih pohištvah, posebno pa v starih gradovih duhovi prebivajo; mnogo se je perpovedvalo od perkazin, od strahov, in kaj se je tem ali unim pripetilo, kteri

—148-
previdil, kar je potrebno so vsiga hudi ga ovarovati, ki se mu zna permeriti po natornim uzroku, ali pa od hudobnih tam skritih ljudi.
Še mlad, poslan od svojiga kralja v velikih opravilih na Nemško, se je vojvoda ravno na svoj dom vračal, ko ga na poti noč vlovi; ker je tudi silno dežvalo, je hitil v bližnjo revno vas, kjer pa ne najde razun malo revnih kmetijskih bajt nobene hiše, v kteri bi prenočil. Vidi pa blizo lam star grad; in ker se mu je zdelo, de bi zamogel tamkej boljši prenočili, praša, kdo je tam, in ali bi se moglo tam čez noč ostali. Dobri ljudje odgovorijo, de si nobedin ne upa tam noter prebivati, zato ker so vsi prestrašeni od strahovitiga ropotanja, ki se ga tam po noči sliši in od gerdih pošast, ki se vidijo. Mladi Vilars se njih priprostosti posmehuje, ter jim reče: u Mene bo prav veselilo, de „ bom mogel tudi jez viditi liste pošasti, in slišali „ tisto strašno ropotanje. „ Tedaj zapovč svojim služabnikom, de noj ondi v vasi ostanejo, zalo de bi tim bolj očitno pokazal, kake* malo on za take vražo po-rajla, vzame svoje orožje, si reče pernesli vina, in dober oginj zakuriti, se s tem pokrepča, ter se ce!6 sam v grad poda.
Odbije polnoči, in glej! sliši od daleč krik in nekako lulenje, in strašno rožlanje verig; Vilars vzame brez strahu orožje v roke in se postavi na stražo. Tu-lenje, krik in rožlanje verig je zmiram glasnejši in zmiram bližej ; Vilars stoji zmiram stanoviten in ne— prestrašen, in čaka serčno, kaj de bo iz tega. Kar glej! šiloma, kakor de bi ves grad šel na kose, vidi se duri naglo odpreti, in noter stopiti strašno pošast grozne
— 149—
velikosti, vso k belim ogernjeno in traven njo Štiri furije(*) z mertvaškimi baklami v rokah. Pošast pridu blizo pred Vilarsa, postoji, ga strašno pogleda, ter mu reče s čudnim in strašnim glasam: u Pred trzni človek! „ kako si upaš priti v te strašne kraje? Beži precej „ od tod, in reši se, ali pa si gotovo mertev! „ — “ Ka jez se bom bal, in bežal ? „ odgovori serčni mla-denč; “čakaj, hudobnež! zdaj boš vidil, ali se zna „ bati Vilars„ in ko to izreče, plane nadanj z orožjem. Pošast naglo pobegne, Vilars teče za njo; ali komaj prejde dve sobi, kar se na enkrat pod pod njim vdere, perkazin zgine, in on se znajde celo sam v neznanim kraji, okoli njega je grozna tihota in strašna lema. Strah in nepokoj, ki jo v tem strašnim hipu Vilarsa obhajal, si lahko mislimo. Po sreči se ni per tem padcu nič vdaril; tode dobro je vidil, de ondi zaper-timu ni bilo nobeniga upanja vun priti ali pobegnili.
Ko tako ves v se zamišljen nekoliko postoji, zagleda nekaj svillobe skozi špranjo duri, ki so peljale v bližnji podzemeljski hram, in sliši neko šepetanje, in zdelo se mu je, de so to človeški glasi. Nastavi tam svoje uho, in posluša; pa kaj? — še veliko bolj se prestraši, ker sliši, de se trupa hudobnežev posvetuje, kako bi njega umorili. Po daljšim prepiranji, ktero ga je dolgo v strahu deržalo, sliši na zadnje, de edin reče: “ če ga umorimo, bi njegova smert nam lahko „ silno nevarna postala; on je oseba kaj imenitna: „ j utre bi se po celim gradu preiskavalo, in mi bi bili
(*) Kurije so imenovali slepi malikvavci sirarne pckltitsk« pcsatli, ki s« ttrpinčila hudobne na uuim svetu.
—150—
„ ovajeni. Jez menim tedaj, de noj se mu odpre in „ de naj se izpusti. „ — Ko Vilars to sliši, na ves glas pogumno zavpije: “ Ja zares! vaše djanje bi vas „ veliko stalo. Jez imam sabo pisma velike važnosti, „ ktere morajo priti v roke samiga kralja; v bližnji „ vasi imam štiri svojh služabnikov; moja smert bi ne „ mogla biti skrita, in tudi ne brez maševanja. Odprite! „ jez vam obljubim, de bom od lega vselej molčal, pa ,, vam tudi, če me spustite, plačilo obljubim, kakor so „ Vilarsu spodobi. „ — Po kratkim posvetvanju so sklenili ga izpustiti, permorali pa so ga jim perseči, de ne bo od te pergodbe nikoli nič druziga povedal, kakor de je ondi noter strašne reči vidil in slišal; kar je gotovo tudi zamogel v resnici terditi.
Prešlo je potem nekaj časa, ko je on s svojimi prijatli na enim svojih posestev na kmetih bil, in ne-znaniga človeka vidil k sebi priti, kteri mu je dva lepa, vsa živa žrebeta perpcljal, rekoč: “ Tisti, kterim sle „ obljubili v gradu, ki vam mora še dobro znan biti, „ de boste molčali, kar sle tudi do zdaj tako možko „ deržali, vam la dar pošlejo, s prošnjo, de ga vzeti „ blagovolite. Oni vas zdaj odvežejo od storjene ob-„ ljube, zakaj zdaj so šli vun iz dežele, so tedaj vuu „ iz nevarnosti, nič jim ne manjka, in tudi se ne „ bojijo več ničesar.,,
Takrat je on povedal, kaj se mu je noter v gradu bilo pergodilo. Tiste petere pošasti, ktere so se mu bile perkazale, so bili možje, ki so tam slab dnar kovali in se lamkej z drugimi poskrivali; pčd, ki se je bil pod njim vderl, je bila nastava ali past, kakor so jih nekdaj zavoljo vednili bojev s znolrajnimi sovražniki skorej v
—151—
vsakim gradu imeli. Vilars je bil vesel, de mu je bilo mogoče tistikrat vun priti; ali vsakrat potlej, ko je to pergodbo pravil, je grajal svojo preveliko prederznost, ter samiga sebe za izgled nevarnost postavljal, v ktere zamore nespremišlena serčnost človeka perpraviti.
XIV. Odkupljen jetnik.
eliko njih se tako hvalijo, kadar komu kaj i dobriga storijo, de se mora tudi tisti sra-^movali, ki od njih dobroto prejme; oni pa izgubijo s to svojo prazno častjo in prev— -zelnostjo vse zasluženje svoje darežlivosti. Ali dobrota, kakor Seneka (*) pravi, mora usta zamašiti tistimu, ki jo stori, odpreti pa tistimu, ki jo prejme. Iz nasledne omčnenja vredne pergodbe bomo vidili, kako je bil v živo prepričan od le resnice velik mož osemnajstiga veka, in kako dobro se je vedil po nji zn-deržati.
Bil je on en praznik polčti v Marselju (**), šel je zvečer vun k barkostaji se enmalo ohladit, in je hotel stopili v kak čoln, de bi se nekoliko po morji peljal. Ogleduje po mornarjih, kteri bi ga peljal, kar se mu perbliža berhek mladenič blagiga zaderžanja, ki se mu urno ponudi ga postreči. On ga pazlivo pogleduje, in spozna iz njegove zale postavč, iz njegoviga prijaz-niga in lepiga zaderžanja, in iz celiga njegoviga vedenja,
(*) ScB«V;i, modrijan, učilidj rimskima cesarja Nerona.
{**) Muraeij, imenitno primorsko mesto na Francoskim.
—152—
de prav za prav ni bil mornarskiga slana. Reče mu tedaj: “ Vi se mi ne zdite mornar, imate pa morde „ svoje veselje, so v veslanju vadili ne za potrebo, „ ampak li za kratek čas? „ — Res je „ mu odgovori, “jez nisim tega stanu, tudi ni to moje vsakdanje „ opravilo ; lode nesreča mojiga očeta me je persilila, de „ sim se tega dela lotil, zalo de si tudi o praznikih „ kaj perslužim. „ — “Kakšina nesreča,, praša ptujic, “so „ je vašimu očetu pergodila?— “ Moj oče so jetnik „ odgovori mladenič, in solze se mu vderejo, “ in jez jih no „ morem odkupili, če si ne bom s svojim delam in Iru-„ dam toliko perslužil. „ — “ Jetnik ? je že dolgo od „ lega ? in kje ? „ — “ Že šest mescov so v Tevla-„ nu (*) v verigah. S perhranenimi dnarmi so si bili „ nekaj blaga nakupili, ga na ladijo spravili, ki je bila „ ravno v Smirno (**) namenjena, tudi sami so holli „ Ije iti, zalo de bi s svojo umetnostjo in s svojini „ pridam si perzadeli več dobička storiti. Ali morski „ tolovaji so ladijo vzeli, in oni so z vsemi drugimi „ v sužnost odpeljani. Za njih odkuplenje se • terja „ dva lavženl tolerjev. Kor so pa sabo iz doma skorej „ vse nesli, kar smo v hiši imeli, nismo v stanu, lo-„ liko dnarjev zdaj vkup spraviti. Zato se pa moja „mali, in dve moji sesiri noč in dan trudijo, de bi „ enkrat toliko denara vkup spravile; ravno to si tudi n jez perzadevam, ter skušam tudi o praznikih zaslu-„ žili, kar mi je mogoče. Spervič sim menil, de bi „ morde očeta rešil, ko bi sc jez namest njih v suž-
(*) Tovtali, mesto 7,a morjem v [loliioeiii Afriki.
(**) Smilila, imenitno primorsko mesto v muli Av.ii.
\
— 153—
„ nosi podal. Pa moja mali so to menda zvedili, ali „ se jim je kaj taciga dozdevalo, zalo so mi narav-„ nosi rekli, de je prazno, kar sim mislil storili; in „	ker	so se po pravici	bali,	de bi jez ne	bolel po
„ sili to poskusiti, so storili vsim brodnarjem prepove-„ dati, de me nimajo v svoje ladije vzeli. „ — “ Sle „ li kedaj kaj od njega pozvedili? Ali veste, per ko-„	mu	služi, in	kako ga	lam	imajo? „ —	^ Služijo
„ velkimu ogledu kraljevskih verlov; imajo jih res po „ človeško, ali to je zanje majhina tolažba, saj so ven-»	der	li jetnik,	daleč od	nas,	daleč od ljubeznive so-
„	pruge, in od	treh otrok, ki	so jih vselej	priserčno
„ ljubili? „ — a Kako se kliče? „ — “ Robert. „ „ — Koliko let ima? „ — “ Blizo 50 let.,, —“Vi „ zaslužite gotovo boljši srečo; jez vam jo privošim „ iz celiga serca; in ker vidim vašo krepost, bi sko-„ rej rekel, de jo bole dosegli. „ —
Noč nastopi, plujic mu reče, de naj proti suhim nazaj čoln zaverne, in stopivši iz čolna, mu da za plačilo polno mošnjo, in tako naglo odrine, de se mu mladenič še zahvaliti ni utegnil. Bilo je v mošnji šeslnajst luidorov in deset tolerjev. Mladenič je stermel nad tako darežlivosljo; več dni gre iz doma. de bi ga vnovič srečal, in se mu zahvalil, ali ni ga več najdel.
Dva mesca potem, ko je nekiga dne ta poštena družina v ubogi izbici per lavnim kosilu sedela, pride nenadjama Robert. Vsi zavpijejo od veselja in stermenja, ko ga tako na enkrat zagledajo, in v pervim trenutku niso skorej sami svojim očem verovali, de je res on. On priserčno objema eniga za drugim, in govori: “ Oh, j, žena! oj. moji otroci! koliko hvalo sim vam dolžin
—154—
^ za vašo veliko ljubezin in skerb! Ali kako vam je „ bilo mogoče, me lako hitro rešiti, in tako veliko „ pomoč poslati? Denar za moje odkupljenje, petdeset „ luidorov za popotnjo, la obleka, ladnina že vnapred „ plačana, vse to me napolnuje s začudenjem. Tode „ zares, v kaki stan, v kako revšino vidim de sle „ zavoljo mene peršli! „ — Mnogi in silni občutleji ne perpuslijo ženi še odgovorili; oklene se ga okoli vratu, in solze se ji vlijejo po obrazu; hčeri se z materjo vred od veselja jokale; sin se kar ne gane, in omedli.
Po prelitih solzah veselja se žena zopet zbrihta in spregovori; vnovič moža objame, se oberne proti sinu, in s perstam nanj pokaže rekoč: “Poglej, ta je „ tvoj rešitelj 1 Dva tavžent lolerjev so terjali za tvoje „ odkuplenje; mi nismo do zdaj še ne polovice vkupej „ spravili, in še tega, kar smo spravili, nam je veči „ del nevlrudliva marlivost tvojiga sina perpravila. Leld „ preljubeznivi sin je mogel dobiti pomočnike, kteri „ ganjeni od njegove čednosti so mu pomagali. On je „ bil spervič mislil, de bi se nam od tod zmuznil, in „ se namesto tebe v sužnost podal. Njemu gotovo se „ imamo zahvaliti, de si ti zdaj rešen, in on, namesti „ de bi nam bil kaj od lega razodel, nas je hotel lakd „ nenadjama razveselili. Poglej li, kako od prevelike „ radosti medli! Tode hitiffio mu pomagat. „ — Sestri ste že si perzadevale ga zbrihlali; zdaj perstopijo še stariši in ni bilo kar lahko, ga iz njegove omotice zopet spraviti. Ali mej tem, ko on očeta z medlečimi očmi pogleduje, in ne more še prav spregovorili, oče omolkne, postane zamišljen, in njegovo veselje se naglo v žalost
—155-
in otožnost spremeni. Tedaj se proti njemu oberne in mu nejevoljno reče: “Oj ti nesrečni sin! kaj si storil? „ Svobodo sim bil res silno zaželel; ali groza me obide, „ kadar na tebe, svojiga rešitelja, pomislim. Kako si „ zamogel neki skrivati to svoji materi, ako me ni-„	si s kako	hudobijo odkupil	? Zakaj	to ni nika-
„	kor mogoče, de bi si bil ti,	sin uboziga jetnika in
„ v taki mladosti, pošteno tako veliko pomoč perdobil. „	Tresem se,	ako li pomislim,	de te je	tvoja otročja
„	ljubezin do	mene zamogla v	hudobijo	zapeljati. Oj,
„ odvzemi mi precej la sum, govori resnico, in raji.... „ “ Oj, za Božjo voljo, oče, vpokojite se! „ sin naglo na to reče, in so sili vstali; “ objemite li svojiga sina, „ jez nisim nevredin lega imena; vedite torej, de ne „ jez, ne nobedin, kar nas je tukej, nismo vas iz „ sužnosli odkupili. Naš dobrotnik je ves drugi, in jez „ ga dobro poznam. Oj, mati moja! ptuj gospod, kteri „ mi jo bil s toliko darežlivosljo mošnjo podaril, mo „ je tistikrat tudi veliko spraševal: gotovo pride tudi „ zdaj od njega leta naša sreča. Bog, de bi ga li „ mogel zopet enkrat srečati! Bog daj, de bi ga zopet „■ dobil L. Ali, nočem si dati mini, dokler ne bom saj „ nekoliko od njega zvedil. „ — Tedaj pove očetu, kaj so mu je bilo z neznanim gospodam zgodilo, in tako mu ves strah in sum odvzame.
Potem ko jo že dve leti zastonj ga iskal, ga neko jutro per morji sreča. — “ Ob, moj nar veči, moj edini „ dobrotnik, moja podpora, moje življenje, moje vse!... „ to je vse, kar je zamogel spregovoriti; verze se mu k nogam, in jih radostno objame.— “Kaj imate? kaj je “ to ? „ reče neznani gospod, in ga od tal vzdigne. —
— 156 —
„ Oj gospod moj! ali ne veste, kali? kaj ste popolnoma „	pozabili na sina nesrečniga	Roberta, kteriga ste	vi tako
„	velikodušno iz sužnosti rešili?	— fc Vi se	motite,
„ prijatel! jez sim ptujic, in sim peršel sem še li pred „ nekimi dnemi. „ — u Zna biti res, kar pravite; tode „ spomnite se, de ste že tukej bili pred 26 mesci; „ spomnite se, de sim vas v čolniču vozil, de ste mi „ polno mošnjo podarili, de sle sousmilenje imeli z „	mojim nesrečnim očetam,	de ste	me skerbno	izpra-
„	sevali čez vse, kar vam	je bilo	treba vediti	za nje-
„ govo odkuplenje. Vi sle s tem eno celo družino „ osrečili, ktera zdaj ne želi druziga kakor vas vidili, „ de bi vas tavženlkrat blagoslovila. Vas prosim, ne „ odrecite nam tega veselja.... pojdite z mano! „ — “ Počasi, prijatel! počasi: človek se prav lahko pomoli, „ de eniga za druziga vzame; vi morde.... „ — “ Naka! „ jez se v tem gotovo nisim pomolil. Celi vaš blagi „ obraz mi je tako globoko vtisnjen ostal v mojim „ spominu, de vas ne morem nikakor z drugim za-„ menjati. Pojdite z mano, vas lepo prosim!... „ — ter ga za roko prime in prijazno sili, de bi ž njim šel.
Mej tem se je že več ljudi okoli nabralo. Nezna-nimu gospodu je la mladenčeva hvaležnost kaj dopadla; ali namest de bi se bil zavoljo tega prevzel, je bil tako močnoserčin, de je še do občulkam pravičniga dopadenja se zoperstavil, in de se je bolel stanovitno zatajevati. Zmiram se je loroj mu bolj vmikal, dokler je perložnost dobil, de se je mej ljudi zamešal in izpred iyega zginil.
Se zdaj bi se ne vodilo, kdo je bil la gospod, ko bi po smerli nekiga lergovča v Marselju njegovi
-157 —
ljudje no bili dobili mej drugimi papirji pisma, v kterim je bilo zapisano, do je bilo 7500 frankov poslanih v mesto Kadiš (*) nekimu Robertu Majnu, za česar voljo so tega po rajtingi prašali. Ta glasoviti engleški me-Ujavic je odgovoril na to vprašanje, de je s tem dnaram po ukazu gospod Korelna Sekondatskiga, barona Mon-tesquieu’a, ki je bil predsednik v Bordoskimu zboru, odkupil Marseljana, po imenu Roberta, ki je bil jetnik v Tevtanu. — Ta slavni mož namreč je imel navado, v časih svojo v Marselje omoženo sestro, gospo Heri-koursko, obiskati. Usmileno djanje, kteriga je tu storil, in ki smo ga ravno povedali, je gotovo tolike hvalo vredno, kolikor njegove pisma, s kterimi si je neumer-livo slavo perdobil.
Opomba. To pergodbo iz življenja barona Mon-tesqmeu’a je gospod Mingart popisal, kakor mu jo je bil sam Mon lestpuieujev prijatel povedal, kije bil tudi sam pricejoe per zadnji zgodbi.
— 458—
XV. Baltasar Scania.
vb imenitni hiši v Lisaboni (*), Snarez in Suza, sle bile dolgo v budim prepiru med sabo. Na zadnje se vender v miru pogodile, ler sklenele, de naj se ženitev napravi mej Emanuclam in Elviro, edinima olrokama obeh hiš, zalo de se mir mej njima še bolj vlerdi. Vse je bilo kmalo napravljeno; ženin in nevesta, ki sla se priserčno ljubila, sla že komej perčako-vala srečne ure, klera ji je imela za vselej zedinili. Ali Ballasar Lama, zlo premožin, pa ošabin mož zavoljo svojiga velikiga bogastva in zavoljo svoje velike veljave na dvoru, jima to srečo zavida. On se je želel s hišo Suarez bližej skleniti, de bi svojo imenitnost povikšal, zalo je že poprej večkrat, pa se vč de zastonj, si perzadeval, la svoj naklep izpeljati. Na zadnje si per dvoru pomoči iše; si sprosi iu zadobi v ženit-vanski dar od kralja visoko službo s časljo podkralja (kraljeviga namestnika) v Indii.
Elvirini starši si niso upali se kraljevi prošnji zoperstaviti, vdali so se, desiravno ne radi. Ošabni Lama pa se je kaj prevzel, de je zmago odnesel. Emanuel pa ni mogel terpeti, de bi se Lama brez kazni svoje zmage veselil: gnan od ljubezni in od jeze, se ga loti s serdilimi besedami; in ker tudi Lama mu ni bolel nobene dolžin ostati, se zgrabila, primeta za orožje, in se začneta serdito bojevali. Kmalo je Lama. manj vajen boja in slabeji, dve rani dobil, in ostal bi
— 159 —
bil golovo ondi mertev, ko bi ga no bili ljudje že o pravim času rosili, ki so zraven peršli.
Tedaj se Lama precej na dvor poda, zatoži Suza, in povč se veliko več, kakor je res bilo. Vsled lega je bil Suza v ječo palinen, in v smeri obsojen. Kadar Elvira to žalostno novico sve, se ne ve sama kam djati od žalosti, ali kaj bi počela, de bi Suza od smerti rešila. Ena sama pot ji je ostala, to je, se Lamu vdali.
Zakaj desiravno so mu jo slarsi obljubili, se je ona vender dosihdob stanovitno branila, v zakon stopili z možam, kleriga je smerlno sovražila. Neusmiljenic je to priložnost poprijel, de bi jo predobil: pravil ji je, de če ona dovoli v to ženitev, se zamore Emanuel smerti oteli. Zastonj ji je bilo reči, de ga sovraži, de ji je celd nemogoče ga ljubili; zastonj mu je oponašala, de je pfcneoblesan, de je terdovratin in neusmi-len: Lama se ne da nikakor ganiti, in Elvira je bila persiljena pervolili v la zakon, de je nesrečnimu Suzu življenje otela.
Zenilnina je bila krasna in slovesna, in Suzu je bilo perzaneseno; tode iz ječe so ga spustili se li potem, ko je Elvira s svojim ženinam se na pot proti ludi; podala.
Novi podkralj se je v Indii kaj ošabno vedel, in ker je zraven lega bil ludi neusmilen in terdoserčin, so ga Indijani kmalo začeli sovražiti in se proti njemu puntali. Elvira pa je s svojo smilenosljo in prijaznostjo 'postala splošni predmet ljubezni in občudenja. To per-merjenje njeniga z Lamovim zaderžanjem je storilo, de so njega še bolj sovražili. Ena posebna okolišina je pa splošno sovražtvo in nejevoljo proti njemu še bolj vnela.
—160—
Namreč kneginja Malabarska, ki je mogla zavoljo svo-jiga spačeniga življenja iz svoje dežele pobegniti, pride do Goaskiga (*) podkralja, in ga prosi za perbežaiiše in pomoč proli kralju svojima bralu, ki jo je, kakor je pravila, preganjal. Perlizvanje te žene, njena lepota in na videz prijazno vedenje, še bolj pa ime kneginje, je kmalo časlilakomno serce prevzetniga Lama predobilo. Zanjo se uname, in strast ta ga je tako daleč gnala, de je začel z Elviro ne li hladnokervno postopati, temuč jo tudi zaničvati, in jo neusmileno v njene sobe zapirati. Ali to se razglasi, in vsi so bili čez njega nejevoljni ; vsi so se čez to njegovo djanje hudovali, vsi so na glas čez to godernjali. Ali podkralj, ves po-greznen v svojo novo Ijubezin, ni nič maral za to, kar so drugi od njegove gerde nezvestobe in terdoserčnosti govorili.
Emanuel Suza, ki ni mogel bolj na dolgo od tiste osebe ločen živeti, ktero je bolj kot samiga sebe ljubil, je mej tem sklenil skrivaje z dvema svojih služabnikov iz doma iti, in se čez morje v Indijo podati.
Kadar pride v Goo, hitro zve, v kako žalostnim stanu de je nesrečna Elvira, kako se ona vsim smili, kako vsi sploh sovražijo hudobniga Lama in kneginjo, ki ga je tako oslepila. Per teh novicah on globoko zdihne; v pervi nejevolji je že sklepal, trinoga umoriti in se za zalreto podkraljico potegniti. Ko se mu pa perva jeza nekoliko poleže, spozna sam nevarnost, v ktero bi s takim djanjem sebe in njo djal; zakaj lahko bi se po-
(*) Goa ju bilo uar imonitnisi mesto v Indii, ki so ga Portugalci imeli, kjer je tačas Lama bil kraljev namestnik.
—161 —
tem kaj od Elvire mislilo, kar bi ji ne blilov čast pred Lisabonskim dvoram, ker bi utegnil ta aua, reči, de se je bila ona ž njim popred pogovorilži ni Ise hočeta tako nad Lamam maševali. Zatoa potode nekoliko in vkroti svojo jezo in pomisli, kako bi ji bolj varno in bolj gotovo pomagal. On zapovč tedaj nimu svojih služabnikov, de naj si vse perzadene, naedvor podkraljev priti in stopiti v Elvirino službo; drugimu služabniku pa ukaže, de naj si vse perzadene, de ga bo kneginja rada vidila, zalo de bo zvedil, kaj si ona in nezvesti Lama proti Elviri domišljnjeta.
In v resnici zve tako kmal potem, de sta grozno hudobijo zoper Elviro snovala. Zaslepljen Lama od svoje gerde strasti, zaslepljen od nesrečne častiželjnosti, de bi se zavezal s ženo kraljevskiga rodu, vedno podšuntan od hudobne kneginje, stori strašni naklep, se Elvire s strupam znebiti; zakaj dobro je spoznal, de se drugači ne more s kneginjo oženili, ktero je pregrešno ljubil.
Strup so ji res podali, tode Elvira je še za časa za to zvedila, de ga ni vžila. Ko se pa ta nova Lamova hudobija kmalo po dvoru in po mestu razglasi, se ljudstvo, že od popred hudo razserdjeno, ne da več krotili; strašno sovražtvo in nejevolja se povsod kaže; nar bolj nezadovoljni in nar prederzniši zgrabijo za orožje, in se očitno spuntajo; razdraženo ljudstvo obsede dvor, predere v stanovanje kneginje in jo per ti priči umori. Ostrašeni podkralj je res koj pertekel jo branit, tode prepozno; ja, še on sam bi bil od razdraženiga ljudstva ondi umorjen, ko bi se ne bil Emanuel, ki se je budili nasledkov njegoviga umora bal, zanj možko potegnil, in ga s svojim orožjem obranil.
-—102 —
Ni izreči sramote ošabnima Lama, ko jo vidi!, de mu jo sam njegov nasprotnik življenje ohranil, in to scer takrat, ko mu je vest očitala, de je po vsi pravici smert si zaslužil. Velika je bila njegova žalost, ko je vidil, de je kneginja umorjena, ktero je tako rad imel, in ki je njegovo časlilakomnost pasla; veči še je bila njegova sramola, ko je vidil, de je razodet njegov hudobin naklep; grozna je bila njegova otožnost, ko je vidil, de ga vse ljudstvo sploh čerli ino sovraži; silen je bil njegov strah, de bi se vse to v Lisaboni ne zvedilo, in de bi tedaj ne bil zavoljo tega ostro žirafa n ; strašno je bilo grizenje vesti, ktera mu jo vse 'njegove krivice oponašala: in vse to ga tako neizrečeno pobije, de hudo oboli; huda merzlica so ga loli, in kmalo spozna, de se konec njegoviga življenja bliža. Merlvaška luč poslednje ure razžene na zadnje temo, v kteri jo do tistikrat taval; on spozna in vidi zdaj vse svoje hudobije zaporedama, vidi vso grozo posledniga hudobniga djanja; ves skesan pokliče k sebi Elviro in Emanuela, in s solznimi očmi jima takole govori: u Elvira! jez si ne upam več reči, de si moja žena, „ zakaj spoznam veliko krivico, ki sim ti jo storil. Oj, „ koliko čednost sim jez s tolikim neusmilenjem, pre-„ ganjal in tlačil, in tako dolgo! Pa Bog, ja Bog sam n se je tebe na zadnje usmilil; on ti na zadnje človeka „ iz poti spravi, ki se je tebe prenevredniga storil. Ako „ ti zamore moje silno bogastvo nekoliko krivico po-v ravnati, ki sim jo tebi storil, ti ga vsega zapustim. „ Kar je pa tega še zmiram premalo, naj nadomesti „ dražji dar. Emanuel! Bog mi zdaj to življenje odvzame, „ kteriga sle mi vi tako velikodušno obranili si per-
— 163—
„ zadevali. Bodi mu zatd vsa čast in hvala! saj ako „	bi	jez	po ti moji	gerdi hudobii še	na dalje živel,
„	bi	se mogel sam	sebe zavoljo tega	sramovati. Samo
„	vi	ste	bili Elvire	vredni, jez sim vam jo hudobno
„	iz	rok	iztergal; zdaj vam jo nazaj	dam. Storite jo
„ tako srečno in veselo, kakor sim jo bil jez do zdaj „ nesrečno storil. Eno samo dobroto se prederznem „ vaji prosili, in ta je, de pozabita na vse, kar sim „ do zdaj storil, de samo to uro v spominu obderžita, „ in de noj vama ne bo nevgodin spomin te ure. „ Objemita me v znamnje, de mi odpustita, zadnjikrat, „ in potem rad umerjeni. „ — Tako je Lama v njunih rokah dušo pustil, ond pa sta za njim jokala; ali umeri je z resničnim žalovanjem čez svojo nedositno prevzetnost in terdoserčnost, s klerima je tako gerdo pone-častil celo svoje življenje.
Blagoserčni brat.
edik izgled bratovske ljubezni smo že vi-Mili v povesti od dveh bralov(*). Ne zdavno .smo zopet druziga slišali, in desiravno je jR pervimu silno podobin, ga vender nočemo opustiti, de bi ga lukej sem ne postavili. Bratovska ljubezin, vdahnena že od same natore v človeške persi, bi imela biti vesoljna in živa; se pa vender mnogokrat vidi, de po malim pojema ali celo vgasne. Kakšinkrat se vidi tudi, de listi, ki so si v rodu nar bližji, postanejo z velikim pohujšanjem dimih nar hujši
— 1 (54 —
in nar bolj serditi sovražniki mej sabo. Veliko je uzro-kov, ki človeka napeljujejo, do td nar svetejši natorne vezi tako hudobno razterže; ali mej vsemi je vender samopridnost, ki človeka nar večkrat k temu zapelja. Posvetno blago je človeku tisti dragi malik, kterimu hiti vsako reč v svoji spačenosti žertvovat (ofrat). De bi pač zamogli izgledi blagoserčnosli, ktere tukej per-povedujemo, kteriga k enakimu dobrimu djanju spodbosti, ker bi tako vender to veselje imeli, de bi saj večkrat kaj od takih velikoserčnih in slovečih del slišali!
Dolgo je že Albert Gvaltieri si zastonj vse psr-zadeval, de bi svojiga sina Ferdinanda iz poti pregreh, ktcrim se je vdal, zopet nazaj na pravo pot perpeljal, ktero je popolnoma zapustil. Njegovo ljubeznivo svarjenje ni per njem nič več zmoglo: če ga je zmerjal, ali mu žugal, ga hudobni sin ni kar poslušal; če ga je štrafal, ga jo to po navadi li še bolj razserdilo. Nesrečni oče, kteri ni vedil več, kaj bi ž njim storil, ga na zadnje v turn zapre, in ga pusti tako več mescov zapertiga; ali kadar je iz turna peršel, je bil še bolj samoglavin in še bolj prederzin, kakor poprej.
Enkrat se je ta hudobnež celo prederznil, svojo roko proti očetu stegnili, in ga nesramno zaničvati z nespodobnimi besedami. Ali zdaj ga oče ni mogel več terpeti: iz hiše ga od sebe per ti priči zapodi, mu da li en majhin del svojiga premoženja, celo premoženje pa da svojimu mlajšimu sinu, Henriku, ki je bil lepiga in prijazniga zaderžanja, ter je s tem ravno tako očeta razveseljeval in zadovoljeval, kakor mu je starši sin nejevolje in žalosti perpravljal.
Ferdinand, desiravno tako ostro štrafan, se vender
— 165—
s lem ni poboljšal, ali čez to kaj žaloval, marveč ae jo še v svoji nespremišlcnosli veselil, de je saj enkrat-sam-svoj, in de zamore, brez de bi ga kdo vedno zmerjal, po svoji hudobni volji živeti, in svoje pregrešno želje popolnoma nasitvati. Tode kmalo mu začne permanko-vali denara, kteriga mu je zamoglo njegovo pičlo premoženje dajali. Kadar je tedaj listo malo premoženja zapravil, ki ga je od očeta imel, in vidil, de se mu naglo bliža ubožtvo in reva, je začenjal sam v se iti, in	se kesati	svojiga	dozdajniga	življenja.	Takrat
mu je	večkrat na	misel	šlo, se	nazaj k očetu	vernili,
se mu	pred noge	vreči,	in ga	za	odpušanje	prosili.
Ali nekaj sramota, nekaj pa strah, de bi ga oče od sebe ne spodil, ga je vderževal: in ko je ravno v teh zadregah bil, brez	de bi	vedil,	kaj	bi storil,	mu je
smeri neprevidama očeta vzela, in vse njegovo upanje razbila, in njega popustila v žalosti in v veliki revšini.
Ker ni vedil tedaj več kaj početi, je začel vse drugači živeli, kakor je do tistikrat živel; popustivši vse pregrehe in hudobije, se je lotil dela z vso resnobo, in si je začel perzadevati z marlivostjo in trudam si to perdobiti, kar si ni mogel perčakovati od zgubljene dedšine. — Henrik je kmalo zvedil za to srečno spre-menjenje svojiga brata; on je bil krepostni in dobriga serca, in ker ga jo bilo poprej pohujšlivo življenje brala veliko bolj bolelo, kakor pa ga je zdaj veselilo veliko premoženje, kteriga je sam dobil, se je tudi zdaj kaj veselil, de se je brat poboljšal. Ker pa kes, kteriga sila in potreba obudite, po navadi večkrat prehitro prejele, in se lahko pozabi, uko se človeku naglo iz potrebe pomaga; zalo je hotel ga nekaj časa v revi
—166—
pustiti, de bi se v tim novim življenja bolj uterdil, in de bi zamogel on sam poskusiti, kolikajn več je vredno pametno in lepo zaderžanje, kakor pa spačeno in hudobno življenje.
Kadar se mu je tedaj zdelo, de je dovolj skusil, vzame očetov testament, brez komu kaj povedati, ga zavije v eno pismo, mu ga pošlje in mu zraven tole piše: “ Ljubi moj Ferdinand ! tukej ti pošljem očetov „ teštament, po kterim je celo premoženje meni zapu-„ šeno. Ko bi oče zdaj še živeli, bi gotovo teštament „ prenaredili, de bi tudi na te pomislili. Takrat so pa „ drugači zastran tebe mislili, ker si bil tudi ti dru-„ gačin. Zato me veseli, de ti zamorem saj jez listi „ del očetoviga premoženja prepustiti, kteri ti zdaj že „ po vsi pravici gre. Prejmi to djanje pravice in dolž— „ nosti, ktero proti tebi radovoljno izpolnuje tvoj brat „ Henrik. „
Bil je pervi dan leta, kadar je Ferdinand to pismo s takošnim daram dobil, kakšinorga si gotovo perčakoval ni Ljubeznive bratove besede so ga v živo zadele, začudil se je čez njegovo redko velikoserčnost. Ali tudi on ni hotel manj od njega velikodušin biti, no zlo porabiti dani, kteriga mu je ponujal: zato mu pošlje teštament nazaj s tem odgovoram : “ Moj dragi, in preljubeznivi „ brat! Tvoja blagoserčnost kaže, de so najini oče.po „ pravici tebi svoje premoženje zapustili. Tukej ti s, pošljem teštament nazaj; zakaj nohedin ni bolj vredin, „ kakor ti, celo premoženje posesti. Kakor sim malo „ porajtal za očetove dobre svete, dokler so še živeli, „ ravno tako moram zdaj njihov spomin častiti in nij— „ hovo poslednjo voljo spoštovati. Dovolj mi je, de
— 167—
„ sim tvojo ljubezin in tvojo prijatelstvo zopet zadobil. „ Za to ti bom vselej hvaležin, tvoj brat Ferdinand. „ Henrik, ko dobi ta odgovor, teče precej k njemu, in ga objame rekoč: u Dragi in spoštovanja vredni „ spomin najiniga očeta ne moreva bolj častili, kakor „ tako, de razdereva, kar bi sami tudi storili, ko bi „ še živeli, djanje, ki je utegnilo bili enkrat pravično, „ zdaj pa bi bilo krivično. V njih imenu tedaj ga jez „ zdaj za vselej razderem, in ti stopi nazaj v pravice, „ ktere ti je dala nalora, in ktere si s čednostjo si „ zopet perdobil. „ — Per teh besedaii, brez de bi bil počakal na bratov odgovor, se iz njegovih rok izterže, leče k ognju, verze leštament v oginj in ga sožge.
Zdaj se začne mej bratama ljubeznivo in serčno besedovanje, besedovanje prijazno in velikodušno; zakaj ta ni hotel po nobeni ceni nazaj imeti, kar mu je brat ponujal, ker je pravil, de je vso pravico do premoženja zgubil; uni pa ni hotel več njegoviga dela obderžali, ker je lerdil, de mu več ne gre. Na zadnje zmaga vender Henrik, kteri je na vse viže hotel, do morata oba saj enako od očeloviga premoženja živeti, ko bi ga tudi ne razdelila. Ferdinand v to dovoli, in tako sla potlej vkupej v bratovski ljubezni živela. Pa tudi nikoli se ni vidilo bratov, ki bi se bili bolj mej sabo ljubili, ali de bi bili bolj spravno in zadovoljno vkupej živeli, kakor Henrik in Ferdinand.
KONKC DRUGIGA UKI.A.
v Al —


.
■
;«» - i«0S »a- --n :rr t ,j L,
‘	'" f -1	^	Udrto-i ij
^ v. .. 't;;r;;v::	.	:	: ,	.
.
.
i
•vflMOMRfM $.■■.'/■:>■ ifc Ur- ■ihr.-tn in	,
- ' ' ^
'1: r‘	j	:	rt	ih!-;	> ;v 0-:
' -:;d ■'	ojt!}
M m'M >b . JHdrff! ft;:
.
STO
» i . > ••!)
fate fjod m ■ * id u


.biiisfihSr ? ;,i l; .ii



. . . -
■j



^^POVESTiT^)}-
saista ©a a.
I.	maršal Turenski*
el6 majhino reč bomo tukej povedali od
kako se ved6 veliki možje zaderžati v per-ložnostih, v kterih se nižji ljudje radi hudo
razserdijo.
Taki ljudje se v resnici prav kmalo vjezijo, in se strašno raztogotijo za nar maniši razžaljenje, če tudi ni prostovoljno. Ker v sebi li malo najdejo, kar bi jih spoštovanja vredne storilo, zato se zmiram bojč, de bi jih kdo ne zaničeval; in vsako majhino natolce-
(*) Maršal je iuic nar višji vojaške čnsLi. Maršal Turenoe je bil izmcj nar inienitnišili francozkih generalov edin v drugi polovici scdemnajsliga reka.
tolikiga moža, kakor je bil sloveči Maršal Turenški (*). Ali ravno ta bo pokazala,
—170—
vanje, de jih kteri drugi toliko ne obrajla, kolikor bi oni holli, rani hudo njih častilakomnost, in jih v nar veči jezo perpravi. Imenitni možje pa, ki dobro vedo, de take male reči njih časti nič ne škodijo, se znajo bolj zatajevati, kakor de bi se ne bilo nič zgodilo, ali pa jih vejo prenašati mirno in brez kaj zanje marati. Veliko takih izgledov imamo iz starih časov; mi hočemo tukej samo eniga iz novih časov povedali, ki nam ga je sloveči maršal Turenski zapustil.
On je bil v boju strah vojskd in dolgo časa je bil on steber in slava Francoske dežele. Ali na svojim domu se je priprosto in priljudno obnašal; njegovo oblačilo in celo njegovo vedenje je bilo ponižno in pohlevno; z vsim je bil prijazin in usmileniga serca.
Pergodilo se je polčti eno jutro, de je za rano iz svoje spavnice vun peršel tako, kakor je bil v jopi, li na pol obut, in je hodil celo sam po musovžu; potlej se je podal k oknu, se nanj z lahtmi naslonil, djal glavo mej roke in je gledal v vert. Mej tem pride noter en služabnik. Ta je menil, de je edin njegovih tovaršev per oknu; se mu tedaj lepo počasi bliža, in ga po služabnikovo od zadej z roko močno pljuskne, se pohrohotd in gre. Maršal se mirno oberne ter reče: u Prijatel 1 roka ti je mende pretežka; spomni se dru-„ gikrat,	de	ne	vdariš	več tako	močno. „	— Kadar
ga služabnik	po	glasu in po obrazu spozna,	de je go-
spodar, od samiga strahti ves omedli. Ves bled tedaj in preplašen	se	mu	verže	k nogam,	ga s solzmi prosi
usmilenja	in	odpušanja,	ker pravi,	de ga jo	deržal za
svojiga tovarša Janeza. Maršal mu ravno tako mirno odgovori: u Nar veči tvoja pomota ne pride od očes.
—171 —
„ ampak od roke; tudi Janezu bi se bilo lahko zdelo „ to pozdravljenje enmalo preneprijazno. Jez ti svetvarn „ tedaj za naprej : vosi dobro jutro vselej rajši z be-„ sedo, kakor z djanjem. „ — Potem ga vzdigne, ga potolaži, gre zopet mirno v svojo sobo, in popusti ondi služabnika, ki se je, ne vdm, ali bolj sramoval zavoljo svoje pomote, ali pa bolj čudil čez svojiga dobriga gospodarja.
II« Srečna zamemba.
vdoksi in Leonci sta bila iz malo premožnih hiš, pa v kreposti in umetnosti sta oba vse svoje verstnikc močno prekosila. Vkupej sta se izšolala, in od perve mladosti bila priserčna prijatla, kar sta si tudi do smerli ostala. To prijatelstvo vender ni vbranilo, de je vsakter nju druziga stanti se poprijel, ker jo je vsak po tisti poti vdaril, na ktero se je čutil od nagnenja in od nature vleči. Evdoksi, ki je bil derzin, delavin, hiter, previdin in tak, kakor treba biti za velike opravila, se je lotil politiških (deržavnih) služeb, in se je s svojo ročnostjo in s svojim zasluženjom zmiram višej popenjal, de je sčasoma velike časti in še veči bogastvo dosegel. Leonci je bil bolj krotak in miren, ni maral za posvetni šum in velike skerbi, in se je za-dovolil s svojo priprosto srednostjo; zato se je vdal ves mirnim učenostim, v kterih se je tudi tako sponesel, do so ga šteli mej nar bolj učene može tistih časov.
Desiravno pa sta se po opravilih in po stanu
— 172—
lolikaju ločila, sla si bila vender zmiram iskerna prijalla; bila sla pa ludi oba neoženjena do šlirdeseliga leta svoje slarosli. Ali ko lo slarost dosežeta, skleneta, oba ene misli, se oženili; in ker se je bil Evdoksi že naveličal dolgih opravil in velikiga šuma na dvoru, in ker je ludi Leoncija mestni hrup že nekaj časa dol— gočasval, se pomenila iskati mir in tihoto na kmetih, in tam, kjer bi ju nobena reč več saksebi ne ločila, kar jima še življenja ostane, po prijatelsko vkupej veselo prebiti. Evdoksi si vkupi s svojim velikim bo-gastvam tudi bogalo lastinstvo v lepim in prijaznim kraji; zraven njega si je ludi Leonci majhino posestvo vkupil, ktero je pa znal on potlej s svojo skerbjo še do veči veljave povzdignili: in ondi tje sla se oba s svojima ženama v miru preselila.
Pergodilo se je, de sle se one skorej oh enim času porodu perbližale. Evdoksijeva jo povila lepiga dečika, Leoncijeva pa prav zalo punčiko, česar sla bila oba silno vesela, in sta zavoljo tega rgdosli poln praznik imela. Ali to veselje se jima jo kmalo skalilo, zakaj malo dni po porodu se je Leoncijeve ženo huda bolezin lolila, in v nar lepšim cvelu njenih let jo je nemila smert pobrala. Žalostni Leonci se ni mogel dolgo časa zavoljo te zgubo potolažili, in brez tolažeb, brez priserčnih skerbi in ljubezniviga perzadevanja svojiga prijalla Evdoksija, kteri ga je pomiloval in njegovo žalost z njim delil, on bi no bil zamogel dolgo lo grenke žalosti prenašali, temuč bi bil še on za njo v grob šel. To ljubeznivo prizadevanje njegoviga prijalla mu je sčasama po malim serčno žalost olajšalo; pa ena nadležna misel ga je vender še tožila, ker ni vedil
—173 —
namreč, kako bi on, celo sam, svojo hčer, kadar kaj odrase, tako odgojil, de bi ne poslala li umetna, ampak tudi prijazna in perljudna deklica, in dobro podučena v vsem, kar se blagorodni gospodični vediti in znali spodobi.
Ko tedaj nekiga dne z Evdoksijem s tisto odkri-toserčnosljo govori, ktero po navadi staro prijatelslvo vdihava, mu razodene ta tern, ki ga v sercu zbada, ter ga poprosi, de bi hotel on že zdaj svoji ženi njegovo hčerko perporočiti, zalo de bi jo potlej k sebi vzela in ona sama jo lepo odgojila, kadar kej bolj porase; Evdoksi mu precej obljubi, de hoče to prav rud storili: a Ali eno povračilo „ mu reče u želim tudi v jez od tebe. Jez želim namreč, de bi ta moj sin, kle-„ riga mi jo Bog dal, se enkrat vredniga storil bo-„ gastva, kteriga mu bom zapustil, in de bi ga ne „ zapravljal. Ti veš tudi, de jez, navajen do zdaj na „ šum dvora in na silo opravil, nisim mogel nikoli kar „ pomisliti na to, kako naj bi se nar bolj prav in pa-„ metno mladenče odgojevalo, zatorej bi se tudi sam » ne vedil v tem prav obnašati. Razun tega se tudi „ bojim, de bi se moj sin, če zve za bogastvo, ki ga „ čaka, zavoljo lega ne prevzel in ne poslal enak to-„ likim drugim, kteri menijo, de ni treba tistim nobe-„ niga nauka in nobeniga posebniga zasluženja, ki so iz bogate hiše, in de bogastvo vse to nadomesti. .. Zalo bi jez bolel, de bi on dolgo za svoj stan kar ., ne vedil; in ker si od druge strani ne morem upali „ boljšiga učenika, in boljšiga tudi zares ne najdem, ,, kakor si ti, zalo je moja misel ta: de dokler sla še „ naju otroka mlada, in še sama za se ne vesla, ji mej sabo zamenjava, de li mojiga vzameš, svojo hčer
—174—
„ pa meni pustiš ; in tako ji bova oba odgojevala kol „ svoja lastna otroka. „
Leonci jo z veseljem v to dovolil, in rekel, de je perpravljen, si po svoji moči perzadevali, do bo Ev-doksijev sin enkrat tako odgojen, kakor si ga želi. “Samo „ še to treba vediti „ mu reče “ ali bo ta zamemba „ tvoji ženi po volji, in ali se ne bo vstavljala temu, „ de se ji sin od nje loči.,,—- “Letč prevzamem jez na „ se „ odgovori Evdoksi, “ jo pregovoriti, de bo tudi „ ona s tem zadovoljna; „ — in ker je bila ona prav pametna žena, ni bilo ravno težko jo pregovoriti, posebno ker je vedila, do se njeni sin v dobre roke izroči, in ker so blizo edin druziga stanovali, ji je bilo vselej mogoče svojiga sinka viditi, kolikorkrat bi se ji li poljubilo.
Kadar sta tedaj to mej sabo zgovorila, nista holla se dolgo obotavljati, temuč sta svoj sklep tudi precej izpeljala; zamenjata si svoja otroka, in odselej je vsak za svojiga izročenca tako ljubezin in tako skerb imel, de bi ne bil nikoli nobedin rekel, ali clo natolceval, de ni pravi oče tistiga, kteriga redi. Tudi deteta, kakor sta zmiram bolj rasla, tako sta tudi svoje rednike kot prave stariše zmiram bolj ljubila in rada imela, in sta se tako dobro učila, kar se ima je učiti velevalo, de sta postala pravo veselje in radost vsili skupej.
Posebno pa je bil marliv mladi Flavi; menil je namreč, de je Leoncijev sin, in je li malo premoženj vidil; zato je pa tudi spoznal, de mora vse svojo upanje li v svoj lastni prid in v svojo marlivost postaviti. In ker je želel od drugo strani, de bi kmalo zamogel s svojim delam in zašluzenjem vračati ljube-
—175—
znive skerbi tako dobriga očeta, si je tako perzadeval vse znati, kar ga je učil, de je bil v kratkim v vsih znanostih bolj znajden, kakor se zamore terjali od njegovih let, in de so se vsi čez njega čudili, kteri so ga poznali.
Ker je pa bil pogostoma v Evdoksijevi hiši, in je vidil lam deklico, ktero si je bil Evdoksi k sebi vzel, in ki je vsakdan bila ljubeznivši zavoljo svoje lepote, prijaznosti, in pametniga in pošteniga zaderžanja, se na zadnje njegovo serce posebno za njo vname. Ravno tako ga je tudi mlada gospodična kaj rada vidila. Nikoli pa si on še pomisliti upal ni, de bo tako bogata deklica kedaj njegova nevesta, ker je imel li majhino premoženje. Ali tudi ona si ni mogla taciga kaj mislili, zakaj po nobeni ceni bi ne bila kaj storila, kar bi njenim staršem ne utegnilo všeč bili. Zato pa je tudi per občh la občutlej uzajemniga dopadenja li v sercu skril ostal, brez de bi si bila edin drugimu ou tega kaj i’azo-dela.
V takih okolišinah sla bila ond, ko je Evdoksi vidil, de je njegov sin že, kar si je li želeli mogel, moder in berhek mladenič; in ker ni mogel več čakati, de bi ga nazaj k sebi domu vzel, in mu njegovo rojstvo razodel, se Leonciju prav priserčno za ves njegov trud zahvali, in ga poprosi, de naj mu sina nazaj da. Leonciju pa, ki jo Flavija že ljubil kakor lastniga sina, je bilo prav težko, se od njega ločiti in tako sladko breme odložili. Ali ker je vender mogel se vdati, pokliče mladenča na stran in mu ukaže, de naj gre k Evdoksiju, ker ima tam neko važno opravilo. In ker ni mogel nič druziga perslavili zavoljo solz, ki zo ga
—-176 —
posilile, ga večkrat prisečno poljubi, so šiloma oil »joga odlcrže, ga poslovi in iz doma pusti.
Mladenič so je čudil čez la jok in čez le znamnja ljubezni in žalosti, kterim ni mogel uzroka najti, toraj se ves v dvomih in zamišljen k Evdoksiju poda. Veliko veselje in ljubczin, s kterim ga Evdoksi sprejme in objame, mu da zopet nekaj serčnosti; ker mu pa še zmiram ni kar na misel peršlo, de bi Evdoksi utegnil njegov oče biti, kadar to zasliši iz njegovih ust, in sliši, kako za-membo je bil z Leoncijem storil, je bil kot zamaknjen in ves iz sebe. Kadar se zopet nekoliko zbrihla, so • verze Evdoksiju k nogam, se mu jih oklene ter pravi: “ Iz posebne ljubezni, ktero ste mi tolikrat skazali, bi ., bil res zamogel kedaj na to misčl priti, de utegnete „ biti vi moj oče, kar ste mi zdaj dobrohotno razodeli; ,, tode kdo bi bil zamogel verjeli, de ljubezniva skerb, ktero je za me imel Leonci, zamore bili kaj druzi-ga, kakor nasledik očetovske ljubezni? Kdaj se je vidilo očeta, de bi bil toliko storil za svojiga sina? Mene veseli, gospod! spoznali v vas tisliga, kterimu ., sim to življenje dolžan, ki bo od zdaj zanaprej vse ., vaše ; perpustili mi pa vender morate, de bom tudi ., v prihodnje tisliga, kterimu sim lolikajn dolžan, kol .. svojiga druziga očeta spoštoval. Za trude, ktere je .. z mano imel, in za perzadevanje, s kterim me je - odgojeval, sim mu hvaležnost dolžan, dokler bom živ, .. in ako bi jez tudi lavženl let živel, menim, de bi .. nikoli ga dovolj izplačali ne zamogel Majhino vra-čilo bi mu vi, o oče! vender lahko dali, ktero bi tudi mene popolnoma osrečilo. Izabelo, ktero sle vi do ,, zdaj imeli kot svojo hčer, že zdavno kaj rad imam
— 177—
„ zavoljo njeno lepole in prijaznosti, klere se je na -„ vadila od vas in od moje matere, ja imam jo tako „ rad, de vam ne morem dopovedali. Tode ker si ni-„ sim upal še pomislili ne, de bi se kedaj ž njo ožc— ,, niti zamogel, ker sim menil, de je za me previso-„ kiga stanu in prebogata, mi je bilo dovolj, de je „ moje serce skrivši zanjo bilo; zato se ji tudi nisim „ bolel nikoli razodeli. Zdaj pa, če je vam prav, za-„ morete Izabelo meni dali, ker boste tako njenimu očetu „ veliko dobroto in veliko veselje storili, in ga nekako pla-„ čali za to, kar je on meni in vam storil. Li to bi vas še „ prosil, de bi vi moje nagnenje nji odkrili, in ji to ,, ženitev ponudili. Tako bo ona še zmiram tudi v pri-„ hodnje vašiga premoženja deležna ostala, in oba bova „ po tem takim tudi zanaprej vaša in Lconcijeva „ otroka. „
Evdoksi ga per teh besedah še z večim veseljem objame, kot poprej, ter reče: “ Oj sin! ti si bil vselej „ moje nar slajši upanje, zdaj si pa moja popolna sreča. „ Letd tvoja hvaležnost mi še veliko bolj kaže tvojo „ krepost, in mi da spoznali, kolikajn sim Leonciju dol-„ žan, de te je tako odgojil, kakor te zdaj najdem! Ako „ bi krepost tega neprimerliviga moža si zamogla drugo „ plačilo želeti razim tistiga, kteriga mu lastna vest (laja, „ in ki obstoji v sladki zadovoljnosti, deje kaj dobriga storil, je gotovo ni na svetu reči, de bi jo zanj ne „ storil; pa v prihodnje naj po svoji volji ravna z mojim „ premoženjem. Kar njegovo hčer zadene, klero sim do „ zdaj jez tukej imel, kakor de bi bila moja lastna, boš „ ti ne le njemu, ampak tudi meni samimu posebno in ,, nar bolj s tem vslregel, de jo vzameš zn svojo nevesto.
—178—
„ Tako izpolneš nar bolj goreče želje moje, in želje svoje „ matere. Ali tudi ona te že komej perčakuje, de bi te „ zamogla objeti; pojdiva, ker tako radost ji ne smeva „ dalje kratiti. „
Mati, ktera ga je res že komej perčakovala, ko ga zagleda, gine zgorej od ljubezni in veselja, in se ne more naveličati ga objemati in poljubovati. Še veči pa jo bila njena zadovoljnost, kadar sliši, de perdobivši svojiga sina, ne bo vender zgubila Izabele, ktero ni mogla že več drugači, kakor svojo hčer, imeti in imenovali. Ko pa Izabela od nje vse zve, kar se je zgodilo, je spervič ostermela in se čudila, se je pa potlej kaj veselila, kadar je slišala, de s tem vender ničesar ne zgubi, kar ji je do zdaj veselje delalo, in de zraven tega tako častitliviga očeta in tako ljubezniviga ženina dobi. Potem pokličejo še Leoncija, kteri je ves ganjen hitil svojo hčer objet; in po veselo obderžanim ženit-vanju so se vsi v eno ,samo družino združili, v kteri je bilo prijatelstvo in uzajemna ljubezin vez ravno tako sveta in draga, kakor so bile vezi kervi.
— 179—
119. Kankcrol.
arsiktehikrat se zgodi, de se brezskerbni in nepošteni ljudje v teike opravila zapletejo, i kterim niso kos, ali pa za nepotrebne reci fveč potrosijo, kakor premorejo; tako se s prevelikimi dolgini obložijo, in na zadnjo s lem končajo, de svoje posojevavce in terjavce s sramotnim bankerotam (*) ogoljfajo. Takim ne gre nobeno usmilenje, in ostro bi se moglo zoper take, drugim v izgled, postave izpolnovali. Zgodi se pa tudi lahko kakšinkrat, de pridejo v ravno te^ke zaderge pametni in pošteni možje skozi nesreče, ktere vsa človeška marlivost odvernili ali popraviti ne more: in ti so gotovo vsiga sousmilenja in pomilovanja vredni. Vredni so tudi, de bi se dobili usmileni ljudje, kteri bi jim še o pravim času pomagali in jih veči nesreče ovarovali; tode izgledi tolike velikodušnosti so silno redki. Vender nam je eniga, ni kar zdavno od tega, Engležka dežela podala, kteriga toliko raji tukej povemo, kolikor bolj zasluži, de se povsod razglasi.
Neki tergovec v Londonu (**) je pošteno in varčno živel, in jo bil v svojih opravilih skerbin vselej in nevtrudliv; bil je tudi v ceni zmerin in ne preterd, in v pogodbah vselej pošten. Tako si ji bil silno veliko spoštovanje per vsili sploh zadobil, in njegovo premoženje se je vidama množilo. Po meri, kakor je njegova bogatija in premožnost rasla, je tudi njegova kupčija zmi-
(') Bnnkcrot, eni pravijo tudi faliment.
('*) London je poglavitno mesto na Engle/.kim.
a3
-180—
ram dalje segala: kupčeval je ne li samo s tergovci po vsili Europejskih deželah, ampak ludi z Ameriko in Indijo. Kar poglej! ko se mu je sreča nar prijaznimi po-smehljehvala, ga neprevidama nesreča zadene, de bi bil mogel v enim samim trenutku zgubiti sad vsiga svojiga dozdajšniga perzadevanja. Ladijo je namreč dolgo že per-čakoval polno dragot iz ptujih dežel. Nekiga dne mu pernesejo žalostno novico, de jo strašin vihar ladijo na morske skale vergel in jo razbil, de se je komej kteri mornar iz nje rešil, in de je vse drugo v morji konec vzelo. Rok izplačevanja dolgov se jo bližal, in on, ki ni imel dovolj potrebnign denara, in tudi ni vedil, kjo bi v toliki zgubi pomoči iskal, je že menil, de je vse brez upanja zgubljeno.
Tako je bil ravno ves otožen in zamišljen, ko mu pride kasir eniga njegovih posojevavcov, in mu pismo poda. On je mislil, de mu s tem napovč, de naj mu precej dolg plača; toraj je že gotovo menil, de je to pervi začelik njegoviga popolniga padca. Kakor se človek trese, ki si vidi pernesli strašno obsodbo v smert, tako se je njemu roka tresla, kadar je prijel pismo, de bi ga odpečatil. Le s silo ga je zamogel brati, zato ker mu je serce močno bilo. Najde pa noter tčle besede : a Prijatel! Jez vem za nesrečo, ki vas je za-„ dela. Ker pa tudi vem, de ste pošten, nevtrudin in „ umeten mož, sim sklenil vam pomagati. Ne obupajte „ tedaj! Dolg ki ga per meni imate, boste že drugi-„ krat plačali. Zato pa, de mej tem zamorele precej „ tiste dolgove plačati, ki jih per drugih imate, vam „ bo moj kasir, ki vam to pismo pernese, pet tavžent
—181 —
„ funtov šterling (#) gotoviga dnara per ti priči na-, štel; dal sim mu tudi povelje, de naj eno menjavno „ pismo za ravno toliko vam plača, kar zamorete te-„ daj prejeti, kadar boste holli. To je tedaj, kar sim „ zamogel zdaj v hitrici storiti, ker sim se bal, de bi „ vam moja pomoč ne peršla prepozno, če pa to šo „ ni dovolj, vam ponudim še drugih 50,000 funtov ^ šterling. To vse je še malo proti temu, kar vi za-„ služite, in jez rad tudi še toliko denara, če je po-„ treba, v nevarnost postavim, de li rešim tako pošte-„ niga moža, kakor sle vi. Vaš sluga in prijatel Vi-„ Ijelm P.... „
v
Se utegnil ni vsega do konca zbrati, ker začudenje, veselje, hvaležnost, in sila nenavadnih občutlejev vkupej zedinjenih mu je vse občutke vzela. Kadar so je pa zopet zbrihtal, se je od silniga veselja na glas zajokal, in ni dopovedali, kako je svojiga velikodušni-ga dobrotnika blagoslovil.
Leta njegov dobrotnik je bil bogat menjavec, kteri ga je že dolgo poznal, in se čez njegovo poštenost in marlivost večkrat čudil. Njega je bolelo, de bi tak mož imel bili igra sovražne in opotočne sreče; zato ko je za njegovo nesrečo zvedil, je ganjen od sous-milenja precej sklenil, de mu hoče pomagali in ga njegove nesreče obraniti.
In pomagal mu je tudi tako v resnici; zakaj denar, kteriga mu je njegov kasir v rokah pustil, je bil ravno zadosti, de je koj nar bolj silne dolgove poplačal; menjavni list pa mu je perpomogel, de so mu vsi še
—182—
rudi upali, ker ni nobedin več dvomil, de mora imeli še mnogo glavnic (kapitalov) in premoženja, kadar menjavec take veljave in tako prebrisan, kakor je bil Viljelm P...., od njega brez obotavljenja in brez ugovora list take važnosti sprejme.
Ko je tedaj tergovec tako svojo opravila zopet v red djal, jo lahko z veseljem naprej kupčeval, in Bog mu je dal tudi dobro srečo: ter je bil čez malo let v stanu, blagoserčnimu menjavcu popolnoma vse povernili, in je vžil tudi veselje, de je zamogel njemu per več perložnoslih pripomoči, in mnogoterno mu svojo vedno in serčno hvaležnost skazali.
Nehvaležnost.
obička lakomni Tomaž Inkle, sin London-skiga tergovca, je bil še v čveTsti starosti per dvajstih letih, kadar se je hotel čez morje v zahodno Indijo (*) na pot podati, brez de bi se bil bal dolgiga in nevarniga bro-darenja po morju. Stopi tedaj v ladijo, kteri se je Ahil reklo, in ki je ravno v Indije bila namenjena, in se z denaram, ki mu ga je oče v roke dal, 16 dan rožnika 1674. leta po morju odpelja. Kadar ladija po silno dolgim in tru-dapolnim potu na zadnje že blizo Amerike pride, se vstavi v malim morskim zalivu, kjer je brodnar, kterimu je vode in še več druzih reči že močno permanjkovalo, čolnič v morje izpustil, in nekterim izmed svojih mor-
— 183—
narjev ukazal, tlo noj na suho gredo, in poišejo, česar jim je bilo ravno treba. Radovedni Tomaž Inklo gre tudi ž njimi, de bi ta kraj poznal; ali, ker so si vsi vku-pej predaleč noter v deželo upali, jih je neprevidama truma divjakov obdala, in veči del njih pobila, drugi pa so bili persiljeni pobegniti in tako razgnani, de jo li malo njih moglo zopet v čolnič so verniti.
Mladi Inklo je bil tudi pobegnil, ker je pa pot k morju zgrešil, je dolgo časa ves plašen po gošavi plazil, ter je vsak hip menil, do ga bo zdaj pa zdaj kteri divjak dobil in umoril. Na zadnjo pride vender na visok hrib, kteri se mu jo bolj samotin in zapušen zdel, kakor drugi, in tu se ves trudin, znsopljen in od potu moker na tla vleže, do bi se kaj spočil. Ali tukej so mu nemirne misli po glavi hodile; on je namreč dobro spoznal, de si nima v teh divjih krajih druziga perča-kovati, kakor ali de ho lakote umeri, ali pa de bo raz-tergan od divjih zveri, ali pa de ga bodo listi divjaki, ki so bili bolj sirovi kot zveri, strašno umorili. Mej tem ko od teh strašnih misel pobit na glas joka, sliši, de nekaj v gošavi šumi; prestrašen poskoči na noge, de bi pobegnil — ali per ti priči zagleda mlado žensko, ki je mirno proti njemu šla, ga prijazno pogledala, in mu mignila, de naj posloji. Nekoliko bolj serčin se ji zdajci k nogam verže, in jo ponižno prosi s solzami, z ihtenjem in s znamnji, kakor je li mogel, de naj so ga usmili, in de naj mu da perložnost, de se bo iz svojo nesreče rešil. Jarika, tako se je ta mlada žena klicala, desiravno divjakinja, je bila vender že sama na sebi usmileniga serca, in ganjena nekaj od mladenčeve lepote, nekaj tudi omečena od njegovih prošinj, ga jo prijazno
-184-
od tal vzdignila, ga v svoj berlog peljala, ga ondi popustila, in za kratek čas proč šla; potlej ko se je ver-nila, mu je pernesla razniga sadja tisliga kraja, de bi se s tem poživil, ter ga jo k bližnjimi! viru spremilo, kjer se je zamogel odžejati.
Engležkimu mladenču se je zdelo, de vnovič oživi, in ji tavžentkrat svojo serčno hvaležnost skazuje. Divjaška deklina ga je zavoljo tega zmiram rajši imela, in ga je zagotovila, de naj se nič ne boji, de bo ona zanj vso skerb imela, de se mu ne bo nikoli nič ža— liga storilo. Ona je zares veči del ž njim bila, in mu je vsega obilno donašala, česar mu je bilo za živež treba; ona ga je varovala, kadar je spal, in si je per-zadevala s toliko skerbjo mu streči, kolikor bi bila za-mogla storiti li za lastniga brala, ali za ktero koli drugo sebi nar dražji osebo.
Ker je mladi Inkle, ki je ž njo prebival, kmalo njeni jezik razumeti začel, in ji svoje misli razodevati, jo je popraševal zdaj po eni reči, zdaj po drugi, in tako je kmalo spoznal liste kraje in ljudi, ki so ondi živeli, in klerih je tista dežela obilno imela. Ker ji je svojo željo	razodel, de	bi tudi rad	kaj teh reči	vidil, in
jo poprosil,	de naj mu	enkrat kaj	pernese, mu	je Ja-
rika tudi to	rada storila: in ko je	vidila, de ga	li darovi močno	mikajo, in	v njem željo obudvajo,	jih še
več imeli, mu je ona rada to veselje delala, ter mu je vsaki dan kaj noviga pernesla, zdaj kos srebra, zdaj kos zlata, zdaj dragih kamnov, nar večkrat pa preza-lih tičjih peres ondašnjih krajev, in nar lepši kožuhovine, ki se je tam dobila.
Potem takim vidi Tomaž Inkle, de je v kratkim
— 185 —
času silno obogatel, in že v svojim sercu Boga hvali, de se je njegova nezgoda v tako srečo spremenila. Ena sama reč mu je še manjkala, de bi mogel namreč od ondod zopet enkrat na svoj dom priti; tega pa ni mogel upati, kakor s perložnosljo, ko bi kedaj ktera evropejska barka tistim bregam se perbližala. Ali previdil je, de ga Jarika ne bo rada od sebe proč pustila, in do mu tudi ne bo ravno lahko pobegniti in v barko stopiti, če bi se mu taka perložnost ponudila, brez de bi ona za to vedila. Sklene tedaj njo pregovoriti, de naj bi tudi ona ž njim šla; zato ji perpoveduje veliko zalih reči od lepih in veličanstvenih poslopij, v kterih bo veliko bolji pod streho ovarovana, kakor v temnih berlogih ali pod milim neham; perpoveduje ji od prekrasnih oblačil, s kterimi bo, namesti de mora biti tukaj na pol naga, tamkej se pred mrazam in vreme-nam ovarovala, in ž njimi svojo lepoto povikševala; perpoveduje ji od izbranih jedi in pijač, ki jih ho tam okušala, ki so veliko bolji od vode, ki jo tu-kej pije, in od divjiga sadja, ki ga tukej vživa; perpoveduje ji od mnogoverstnih veselic, ki jih ho tam vži-vala, de se ho namreč zdaj v čolnu sede po valovih zibala, zdaj v kočii vozila, zdaj vesele noči per plesih, per godbi, petju in veselih obedih prebila. Vse te reči so mladi Amerikanki res v sercu željo obudile, de bi tudi ona zamogla vse to sama skusiti; zato je bila kmalo voljna, se ž njim v njegovo domačijo podati. Bila je pa tudi že tako nanj navezana, de je bila perpravljena ž njim iti v kteri koli si bodi del svetd. Oba tedaj zdaj perčakujeta komaj in željno, de bi jima Bog kako ladijo v tiste kraje poslal, in noč in dan sta se verstila v
— 186—
čuvanju, de sta po morju gledala, ali kaj pride, čez dolgo časa potem zagleda enkrat Jarika, ki je imela prav bistre očesca, nekaj v daljavi, ter da to precej Inkletu vedili. On je kmalo spoznal, de mora barka bili, ki jo z mirnim vetram po tisti vodi plavala; on da navadne znamnja, in barka se perbliža. Ko noč nastopi, mu je bilo zdaj mogoče s čolničem, kteriga so mu nasproti poslali, sebe, svojo mlado divjakinjo in veliko bogastvo, ki ga je od nje imel, varno v barko spravili.
Lahko si je misliti, de je bil tega vesel engležki mladenič; ali Jarika, ki je mogla zdaj zapustiti svoj dom, kteri je vsakimu ljub, naj bo že kakšinor koli, ki jo mogla zapustiti svoje stariše in prijatle, de bi jih potem nikoli več ne vidila, je bila tega zdaj silno žalostna, tako, de so se ji solze scurkam vlivale in de je na glas se jokala: edina tolažba, ktera ji je ostala, je bil Inkle, kteri ji je mogel zdaj nadomestvali roditelje, domovino, in vse, karkoli ji je bilo v domačii drago in ljubo. Nesrečna deklina! ona ni vedila, kako hudobnimu in nehvaležnima človeku se je zaupala. —
Ladija, v ktero sta bila vzeta, je bila engležka, česar se je mladenič še bolj veselil. Bila je natovarjena z drago robo in z veliko zamorcov, ki so bili na Gvinejskim bregu (*) nakupljeni in so se zdaj na Anlilski o-tok Barbado (**) peljali; zakaj na lem otoku rase posebno dosti sladkorja (cukra), in za njegovo obdelovanje in oskerbljenje se po navadi take nesrečne Černe sužnike vpotrebljuje. Kadar tedaj barka tje pride, kamor
(*) Gvineja, del zahodne Afrike, kjer so nesrečne zamorec lovili in x njimi kupčevali.
(**) Antilski otoki v izhodnim delu Amerike.
—187—
jo bila namenjena, so že v barkoslaji mnogi čakali, de so neutegama začeli kupčevati z robo vsake verste, posebno pa z nesrečnimi zamorci: pač vedna sramota Evrope, de je s tistimi nesrečnimi ljudmi tako kupčevala, kakor bi si komej kdo upal drugod z volmi ali z ovcami delali! — Kadar terdoserčni Inkle vidi, de je tukfej tolikajn kupcov, in de se možke in ženske po visoki ceni prodaja, ga njegova lakomnost tako oslepi, de ne mara ne za dolžnost, no za hvaležnost, ne za človečnost, temuč, perpelja nesrečno Jarjko kot svojo sužnjo na terg, de bi jo prodal. Zastonj se je nesrečna deklina na glas jokala in od obupa skorej obnorela: zastonj mu je pergovarjala, de naj se je usmili saj zavoljo od nje prejetih dobrot; zastonj gli je za Božjo voljo prosila, de če jo že hoče sužnjo imeti, naj jo šaj per sebi ob-derži: zastonj je bilo, ga spomnili na to, kar je zanj storila, in kako ga je iz rok svojih ljudi rešila, kteri hi ga bili sccr neutegama umorili, in kako gaje toliko časa s živežem in z vsem potrebnim preskerbovala, in kako ga je s tolikimi dami obogatila, in kako je na zadnje zaveli0 »j<!gf>'! ja, samo zavoljo njega, starše, dom, in kar ji je bilo nar dražjiga na tem svetu, popustila; zastonj mu je hudo oponašala njegovo gerdo nehvaležnost, nezvestobo, in nečlovečnost; zastonj ga je še clo preklinjala, in Boga na pričo klicala njegove strašne hudobije, in de naj ga po vsi ostrosti šlrafa: Inkle, bolj neu-smilen in terdoserčin, kakor nespametna divja zver, gluh za vse njene besede, sloke in ukore, ni porajlal ne za njene zdihleje, ne za njeni jok. ne za njene mile in ponižne prošnje; in vesel, de ni nobedin njeniga plujiga jezika razumel, in de tedaj ni bila nobenimu razodeta
-188-
njegova hudobija, jo je prodal enimu kupcu, in kadar je svoje dnarje potegnil, je še pogledal ni, jo popustil in proč šel.
Nesrečna Jarika ostane per tem bolj meriva kakor živa; tisti, ki jo je kupil, ni bil nič manj terdoserčin, kakor Inkle, zakaj njeni jok ga ni prav nič omečil; domu jo je sabo peljal, ali bi raji rekel, tje po sili vlekel, kjer je nekaj od žalosti, ki jo je terla, nekaj od terdiga življenja, kteriga je bila persiljena ondi prenašati , nekaj od presilniga dela, s kterim je bila obložena, v kratkim vsa vbita, shujšana in shirana žalostno svoje življenje sklenila. Zakaj bili so tam nekdaj časi, ko so Evropejci brez vse človečnosti tiste nesrečneže tako imeli, kakor de bi bili živina, ali še hujši, in ta hudobna navada še dan današnji ni povsod popolnoma odstavljena v Ameriki.
Mej tem je začel Inkle veliko kupčijo z denarmi, ki jih je bil zanjo potegnil, in z bogatini darmi, ki jih je bil od nje dobil. Per ti kupčii je imel kmalo velike dobičke, in ker je tako svoje bogastvo zmiram bolj množil, se je li hvalil s svojo srečo, s svojo marli-vostjo in umetnosljo; in če se mu je tudi kedaj vest zbudila, in ga zavoljo dopernešene hudobije grizila, kar se je prav pogostoma pergodilo, je svoje misli hitro na svojo pričejočo srečo obernil, in jo tako vmirili skušal.
Akoravno pa Bog kaziti odlaša, vender ob svojim času hudobneže po pravici širnim Že čez mero bogat, tode še ne zadovoljin, ampak zmiram veči bogastva željin, se hudobnež spomni na deželo, kjer je tako dolgo živel z ogoljlano Jariko, in na srebro in zlato, in drage kamne, kterih je bilo lam obilno, ter sklene z
—189—
drugimi svojimi tovarši, barko z oboroženimi ljudmi napolnili, tje iti, in tistih zakladov se polastiti. Ko pride do tisliga kraja, se poda s svojimi ljudmi noter po deželi, in kmalo so se mu divjaki nasproti postavili; ker je pa on močnejši bil, jih je tudi kmalo lahko razgnal. To ga je storilo derzniga, de je še bolj naprej šel, kjer je tudi dve bogati jami našel, kterih ni bila še do tistikrat ovohala evropejska lakomnost; ondi je precej začel zaklade kopali, — kar so divjaki, na številu več kot še enkrat toliko, in z orožjem bolj prevideni, vnovič nanj planili, več njegovih tovaršev pomorili, njega pa živiga v svoje roke dobili. Zdaj ga je Božja pravica zadela; zakaj kakor de bi bili listi divjaki prav vedili, de se mora njegova kri preliti, zavoljo strašne njegove hudobije proti Jariki, tako grozno in tako strašno so ga terpinčili, ker so kos za kosam meso iz njega neusmileno rezali, dokler ga niso vsega snedli. Oh zakaj niso to grozno djanje vsi tisti s svojimi lastnimi očmi gledali, kterim je nezvestoba li igrača, in kterim se nehvaležnost zdi li nedolžna šala!
-tl90 —
Viljelm
se drugači se je vedil zaderžali v teh nesrečnih krajih, kjer so v listih časih ^Evropejci tako gerdo in neusmileno s pre-i nesrečnimi ljudmi ravnali, drug Englejic, ■čigar ime ho v spominu prihodnih rodov vekomej slovelo. Ta mož je hil Viljelm Pen: on je dobil od Engležkiga kralja Korelna II. v last tisti kos severne Amerike, ki so potem po njegovim imenu in zavoljo veliko gojzdov, ki so tam bili, Pensilvanja (*) kliče. Ali on ni, kakor drugi, liste nesrečne ljudi tlačil, temuč je li skerbel jim pomagati, ter je človečno in dobrotlivo ž njimi ravnal; zato so ga pa tudi vedno vsi sploh ljubili in častili.
Spervič vender, dokler ga še niso poznali, mu ondešnji ljudje niso zaupali, posebno tudi zalo, ker so že tako vse Europejce smeri no sovražili. Zato so bili tudi zoper njega se spuntali, za orožje zgrabili, in ga sovražno napadali. Pen je bil tedaj tudi persiljen, za orožje prijeti, de bi se branil. Potem ko je pa častno zmago odnesel, in veliko jetnikov v roke dobil, se je zgodilo, de so mu z drugimi jetniki perpeljali tudi silno zalo deklico. Solze je pretakala in močno se je jokala, zakaj razim svobode, ki jo je zgubila, ji je druga zguba še bolj serce ranila. Ona je priserčno rada imela mla-denča, ki je bil njene starosti in tako zale postave, kakor ona, in je bil nji obljubljen ženin. Dan poroke je bil že blizo, kar so vojzkini nemiri vstali. Zdaj tedaj
—191 —
v železa vklenjena ni imela vee upanja, so kedoj ž njim poročiti, ali ga še kedaj zopet viditi. Nar bolj pa sc jo bala, de bi ne bil morde od sovražnikoviga orožja zadet padel, ker je dobro poznala njegovo serčnost in silno hrabrost, in je dobro vodila, de on v boju ni bil drugej kakor tam, kjer so se nar bolj serdito in narbolj kervavo bili.
Viljelm Pen, kteriga je njeni jok omečil, je skušal jo s svojo navadno prijaznostjo in lepimi besedami potolažiti: kar, poglej! Amerikanski mladenič, ves s kervjp oblit, s kopjem in pšicami v rokah, se mu nagloma perbližuje. Ko do njega pride, se koj oberno k mladi jetnici; ona zavpije od stermenja, veselja in groze, in v njegovim naročji omedli. On jo zdajci zopet zbrihta in tolaži, verže svoje orožje iz rok pred zmagavca, ter reče: u Ta kri, in to orožje ti priča, de me ni sem „ pergnala ne plahost, ne beg od svojih ljudi, ne ve-„ rige, v ktere bi me bili tvoji ljudje vklenili. Nobena „ reč na svetu bi me nikoli ne bila premogla, de bi „ jez živ peršel tebi v roke, ako bi sovražna osoda „ mi ne bila dans te ženske vzela, in jo pod tvojo „ oblast spravila; mej tem ko sim bil od nje ločen in „ v scrdit boj zapleten, jo nisim mogel braniti. Vedi ,,	tedaj, de jo	imam ljubši	in rajši, kakor	svobodo in
„	življenje, in	de me ne bo moglo, razun	smerti, nič
„	več od nje	ločiti. Nisim	pa sem k tebi	peršel pro-
„ sit, de mi jo daš za ženo; zakaj take blagoserčnosti „ si mi še ne upamo perčakovali od divjih narodov, ktere nam sovražno nebo sem čez morje za našo „	šibo pošilja.	Ali saj tega	mi no bo vaše terdo serce
„	odreklo, do	ostanem tudi	jez ž njo v	sužnosti, in
„ de ž njo vred verige nosim. „
— 192 —
Viljelm Pen se začudi nad možko stanovitnostjo in nad velikodušnim sklepam mladenča, ter ga objame z očetovsko prijaznostjo in mu reče: “ Sin moj! ti so „ grozno motiš, če misliš, de so vsi Evropejci tako „ neusmileni in taki hudobneži, kakor si morde že od „ nekterih slišal ali vidik Jez gotovo nisim sem peršel, de bi vam jemal vaše žene, ali pa vaše premoženje, „ ali de bi vas podil iz vaših bregov, ali pa vas v sužnost „ spravil; jez druziga ne želim od vas, kot mir in „ prijatelstvo. Le zato, ker ste vi začeli nas sovražno „ napadati, sim bil persiljen, za orožje zgrabiti, in se „ braniti. Tudi zdaj še bom rad in neutegama orožje v iz rok djal, samo če hočete enkrat z nami se po-„ mirili in biti naši prijatli. Zato ti tudi prav rad na-„ zaj dam to deklico, klero je zmaga meni v roke „ dala, in ti jo zamoreš na svoj dom nazaj sabo peljati, „ kadar se ti ljubi. Tudi vse drugo jetnike vam bom „ ravno tako nazaj dal, kadar bom li vidil, de pre-„ jenjajo od vaše strani napadenja in boji, in de mi v moje ljudi v miru pustite.
“ Ti si tedaj tako velikoserčin! ,, zavpije začuden Amerikanski mladenič.... “ Ali si tedaj bog, ali pa si „ gotovo druziga mesa in druge kervi, kakor tisti ne-„ človečneži, kteri kažejo toliko željo in žejo po naši „ kervi. Na tedaj! poglej mene pred svojimi nogami, „ zakaj bolj me je zadela in premagala tvoja veliko-„ dušnost, kakor bi me zamoglo premagati tvoje orožje. „ Zdaj pohitim precej k svojim ljudem, de jim povem, „ kako de si dober in usmilen; in kmalo me boš zo-„ pet tukej vidil, de mir sklenemo, ako je to tvoja „ resnična volja. „
— 193—
Viljclm ga zdaj zopet prijazno objame, in pravi: “ Dražjiga in bolj zaželjeniga dani mi ne moreš dati, „ kakor je mir. Pojdi tedaj! vzemi sabo svojo nevesto, „ in verni se mi kmalo tako, kakor jez želim. „
Oba, mladenič in deklina, iz sebe od prevelike radosti, se okleneta zdaj priserčno njegovih kolen, ji s svojimi solzami močita, ter se proti svojim domu po-dasla. Kadar prideta mej svoje ljudi, jim perpovedujeta toliko od velikoserčnosli tega predobriga in usmileniga moža, in od njegove velike prijaznosti, in de nič bolj ne želi, kakor mir, de sla vse pregovorila. Precej so tedaj poslance k njemu odpravili, in mej njimi tudi tega serčniga mladenča, zato de bi perjenjal vsak prepir, in de bi se z uzajemni vezi vedniga miru, ali bratinstva mej sabo sklenili. Zakaj tako je želel velikodušni zma-gavec, de bi oni kot bratje mej sabo živeli; zato je tudi svoje mesto ukazal imenovati “ Filadelfijo, „ to je, mesto tacih ljudi, kteri so z bratovsko ljubeznijo mej sabo sklenjeni.
De bi li zdaj še imenitni soderžavljani in nasledniki tega velikiga moža, zdaj (*), ko so s svojo stanovitnostjo in s svojim orožjem jarm od sebe vergli, pod kteriga so jih drugi spravili skušali, imeli zmiram pred očmi ta njegov lep izgled; tako bi njih svobodna der-žava tudi gotovo vedno slovela ne samo zavoljo svojih hrabrih in prebrisanih ljudi, ampak tudi zavoljo njiho— viga krepostniga vedenja.
(*) Ta povest je l>ila kmalo po osvotodenju polnočne Amerike pisana, to je po letu in$3.
— 194—
17I* TinsKagoiske žene. (*)
esar Konrad Ul. (#>) je bil grozno raz-kačen na G v el la. Parski ga vojvoda, in je ^^^persegel, de se hoče nad njim hudo maše-1§^Vn** ‘ ^ vojs^° obleženiga v Vinskigori ga je !)il že v lake sliske spravil, de je Gvelf, ki se ni mogel več braniti, in je tudi vidil, de bodo mogli njegovi ljudje skorej lakote umirati, mu po svojih poslancih začenjal ponujati, de se mu hoče vdati, todc s pogojemi, kteri so se mu zadosti častni zdeli. Ali Konrad je bil odveč razserdjen, tako de mu ni no-beniga častnih pogojev, za klere je prosil, dovolil, marveč še pregovorili se ni dal, de bi dovolil v nar te-žavniši in v nar sramotniši pogoje, kterim se je hotel Gvelf na zadnje podvreči, samo de hi svoje lastno in življenje listih ohranil, ki so ž njim bili. Z mečem in z ognjem je hotel serditi cesar vse brez izjemka pokončati, in ne prošnje, ne tožvanje, ne joki ga niso zamogli vkrolili. Nesrečni vojvoda ko že nič več no more, se mu vda brez pogojev, in eno samo milost ga prosi, de naj namreč saj na žene obzir vzame, in de naj jih obvarje razuzdanosti in serdilosli vojšakov. ter de naj jim dovoli, s tem kar zamorejo sabo nesli, vun iz mesta iti in svoje življenje rešiti. Konrad, ki je želel nad možmi, in sosebno nad vojvodam si svojo jezo ohladiti, in ni imel uzroka, se čez žene hudovali, je v ta pogoj rad dovolil, in ga tedaj vslišal.
(*) Sploh sc meni, de ta in nasledile povesti so c.l dru/.iga pisatelja.
(**) Je bil rimsko - nemški cesar 1138 - ufia. Vinskagora, po nemško Wcins-berg.
— 195 —
Kadar se la novica po mesiti razglasi, se povsod Načnejo veseliti; vsakimu sejo zdelo, do li malo zgubi, če mu tudi svobodo, ali ludi življenje vzamejo, ker zamore v svoji ženi, v svojih hčerih, v svojih sestrah, v svojih malerah svobodnih in od smerli rešenih še naprej živeti. Zlasti pa se jo te novice veselil vojvoda, ker je svojo ženo prisereno ljubil. Ali žene niso bile tako vesele, ker so vidile, de morajo zapustiti svoje može, svoje sinove, svoje očete, svoje brate in tiste, ki so jim bili nar ljubši in nar dražji na svetu, brez upanja, jih zopet kedaj drugači viditi, kakor ali neusmileno pomorjene, ali pa lerdoserčno v verige vklenjene.
Tedaj so se po mestu razlegali glasovi veselja in glasovi žalosti; eni so tikali od radosti in zadovoljnosti, drugi so obupno vpili in zdihovali. Začenjale so tudi že veči del žene stanovitno se svojim možem opirati, ker so pravile, de nočejo po nobeni ceni se od njih ločiti, in do so perpravljene ž njimi vred kar si bodi terpeli in tudi umreti. Kar zavpije ena izmed njih, ko jih je bilo ravno nekaj vkup zbranih, kakor de bi bila od Boga navdahnena: “ In zakaj bi ne mogle me s potjo » samim sebi, in tistim življenja ohraniti, ki so nam „ dražji od življenja? Konrad sam nam sredstvo zoper „ svojo voljo v roke poda; prav kak nebeški duh mu „ je oči zatisnil, de ni vidil poli, ktero je nam v re-„ šenje nas vsili odperl. On dovoli namreč, de znamo „ mč prosto vun iti s tem, kar smo v stanu sabo „ nesli. Kdo nam tedaj brani, de si vsaka nas ali „ bratu, ali očeta, ali moža, ali sina na rame zadene ,5 in ga tako reši?,,
Komaj ona to izgovori, in že se od vsili strani
a 5
—196 —
znslišijo iz vsili ust glasovi pohvale in serčniga veselja, ter ne morejo prehvaliti iznajdeno in prebrisano ženo in njeno lepo zvijačo; vsim se je zdelo, de ta hip vnovič oživijo. Zato pa tudi niso holle li en sam hip več odlašali, kar so bile storiti sklenile. Kdo je kedaj vidil kaj lepšiga, kakor je bilo to djanje teh žen? Žene brez števila, staro in mlade, nizkiga in visokiga stanu, vse so enodušno s lem delam keršanske ljubezni kej opraviti imele; ena drugo so z besedo in z dja-njem spodbujevalo in si pomagale, ena pred drugo iz mesta, kar so li mogle, hitele, in žene so svoje može, stare matere svoje mlade vnuke, mlade deklice ali dčda, ali očeta, ali brala na ramah vun nosile; odspred pred vsimi pa je vojvoda samiga nesla njegova ljubezniva in scer na trude nič kaj vajena sopruga, ktere si ni bil nobedin tako krepke in močne mislil, kakor jo je v tistim hipu ljubezin bila storila.
Kadar je cesar Konrad vse to vidil, ga je to hvalevredno perzadevanje teh žen tako omečilo, do so se mu solze po obrazu vlile. Tedaj se proti vojvodu oberne, in reče: “Ker si tako ljubeznivo in tako umetno „ ženo dobil, in ker vidim, de so vsi tvoji možaki od „ svojih žen tako obrajtani, in tako ljubljeni, de so „ njih one pred vsim drugim rešile; se pač spodobi, „ de tudi jez vas in nje počastim, kakor vam gre. Bo-» dite tedaj brez vsiga strahu; življenje, kteriga so » vam ono tako blagoserčno ohranile, vam tudi jez » pustim; ali vsakteri izmej vas naj si v prihodnjo tako „ živeli perzadeva, do vredno povračilo zadobijo od „ vas one, kterim ste ga dolžni. Konec naj bo zdaj „ enkrat sovraživa, ktero je bilo, o Gvelf! do zdaj
—197—
„ mej nama. Jez ti perzanesem, iri hočem na vse po-„ zabiti,' kar me je do zdaj proti tebi vnemalo, in tedaj „ bodi mej nama za naprej vedno in stanovitno pri-„ jatelslvo. „
In potem ko je še žene prav ljubeznivo in prijazno sprejel, in jih močno pohvalil zavoljo njih ljubezni in njih senčnošti, je vsim perpuslil, se mirno na svoj dom vernili; tudi cesar sam je šel v mesto, ne več kot sovražnik, ampak kot iskerni prijatel in tovarš Vinskagorskiga vojvoda, ter so tisti celi dan, in več dni potem zaporedama povernjeni mir in velikoserčno djanje ljubeznivih žen z veselimi prazniki obhajali.
W 11. 11> b‘ a !i i m.
(Perzijanska povest.)
Perzijanski deželi Širvanu (*) je bil že nekaj let nezmoten mir, in srečni prebivavci so veselo vživeli vse dobrote, ki jih za— K^^^^-more moder vladar svojim podložnikom de-lili- Ta vladar je bil v Širvanu Ibrahim, kle-riga edina skerb je bila, svoje podložnike osrečevali, z izverslnimi postavami in naredbami svojo deželo vladali, in neprenehama čuti, de so njegovi uradniki vsim enako pravico delali. Umetno je vedil spodbadati ljudi k mar-livosti v pametnim obdelovanju zemlje in v umetelnostih, ter plačila in kazni po vrednosti delili: tako je prav
(*)	imoiiln«	* A/.ii.
—198—
dobro vlerdil varnosl in mir po vsili krajih, in vpeljat veselo in srečno obilnost v svojo deželo.
Ko so bili pa Širvanci že na nar višji stopnji svoje sreče in blagostanja, in so s serčno hvaležnostjo svojiga vladarja enodušno blagoslovili, se na enkrat žalostna novica raznese, ki je vse v silen nepokoj postavila. Ošabni Tamerlan (*) namreč, ki je bil tistikrat strah in trepet Azije, se je, željin meje svojiga kraljestva zmiram dalje razširiti, že z veliko vojzko Sir-vanski deželi bližal, de bi jo sebi podvergel, in pristavil tistim, klerih se je bil že šiloma polastil.
Na ta nevgodni glas Ibrahim, bolj v skerbi zavoljo svojiga ljudstva, klerimu je vidil preliti velike nesreče, kakor pa zavoljo samiga sebe, pokliče neule-gama svoje ministre vkupej, de bi se ž njimi posvetoval čez to, kar bi bilo treba zdaj počeli. Vojzkovo-dija Osnam, silen in serčan mož, precej zavpije: u V „ boj, v boj se moramo podati! Naj li pride prevzetni „ Tamerlan; tukej bo gotovo našel lisliga, kteri mu „ bo znal izbiti njegovo ošabnost Nobeniga ni mej „	nami,	o kralj! de bi ne	bil perpravljen za te, za
„	svoje	otroke, za svoje polja in svoj	dom vso svojo
„ kri preliti. Bo vidil ošabnež, kako je težko se z „	ljudmi	bojevati, kteri so	perpravljeni	raji vse zgubiti,
„	kakor	pa se pod njegov	težek jarm	ponižali. „ —
On izgovori. Tode iz druge strani vstane Uzbek, ki je bil čuvaj kraljeve zakladnice, ter reče: u Jez dam pervi „ od vsih za le svojo kri in svoje življenje, ako za-
(*) Tamerlan, mongolski knez in njegovi nasledniki, »o bili rojako Indi v Evropo zanesli i395 leta po Krist, rojstvu.
— 199 —
„ poveš boj, in te meniš, de zamoremo lako nevar-„ nosti odili. Ali proti tako mogočni vojzki, klero so „	že tolike zmage okrepile, kako	bodo	zamogli	naši
„ ljudje serčno in krepko zoperstali, kterih je manj na „	številu, in ki so zavoljo dolgiga	miru	boja že	od—
„	vajeni? Jez menim tedaj, de bi	bilo	pamelniši, če
„	mir prosimo, ako bi se zamogel	li cd	nemiliga	Ta-
„ merlana drugačin mir upati, kakor neprenesliva in „ sramotna sužnost. Zalo pa tudi druziga rešenja ne „ vidim kakor v begu; svoje zaklade in samiga sebe „ moraš li berž ko berž v druge kroje prestavili; mi „ bomo zvesto za tabo šli, kamorkoli se ti poljubi so „ vkleniti. Tamerlan ne bo dolgo v praznim kraljestvu ,, ostal; njegova časlilakomnost ga bo neutegama na-„ prej gnala, še druge kraje pridobivat: in morde nam bo Bog, kadar ta vihar prejde, novo pot pokazal, ^ po kteri se bomo zopet v svoje kraje vernili in „ prejšni dom prevzeli. „
Razdeljene so bile tedaj misli okolistoječih na dve strani: eni so kotli, de naj se sili Tamerlanovi nasproti postavi sila in ncpreslrašenost; drugi so mislili, de jo bolj pametno, nesreči z begam se umaknili.
Ko je Ibrahim nasprotne misli obeh strani slišal, reče: u Jez hvalim serčnost in hrabrost vsaciga, ki je „ perpravljen, svoje življenje za me v lako očitno ne-„ varnost brez strahu postavili, in per tej skušnji bi se „ v meni še bolj živo Vnela ljubezin do vas, ako bi „ vas zamogel bolj ljubiti, kakor vas že ljubim; todo „ ravno la moja ljubezin do vas mi ne perpusti, de „ bi gledal kri prelivali, ki mi je tako draga. Pobeg-„ nenje bi me zares rešilo: ali Tamerlan bi toliko
—200—
„ bolj neusmileno očutiti dajal svojo jezo zavoljo mo-„ jiga bega mojim nesrečnim zapušenim podložnikam, „ kteri bi od njegove sili poginiti mogli. Hvala tedaj „ Bogu! de mi je vdihnil drugo bolji misel, po kteri „ upam vas vse ohraniti; vi jo bole v kratkim izve-„ dili, mej tem pa prosite goreče Boga, de bi mojo „ želje izpolnil.
Ko se razidejo, začne on neutegama napravljati vsakoverstnih nar dražjih darov, s kterimi odloči iti Tamerlanu naproti, zalo de bi za svoje ljudstvo od njega milost sprosil. Bila je pa Tamerlanova navada, in red tak od njega vpeljan na njegovim dvoru, de so mogli bili vsi darovi develerni, kteri so bili njemu namenjeni. Ibrahim se je tudi po tem redu ravnal, in ko predanj pride, mu daruje devet nar lepših konjev z dragimi sedlami, ki so bile s zlatarn in z biseri obložene; devet levorisov (leopardov) za lov učenih, z lepimi zlatimi grebenicami okoli v ra til; devet svilnatih (Židanih) zagrinjalov, s srebram in zlatarn lepo perpletenih; devet sagov (lapetov) iz Indije, izdelanih z nar veči umetnostjo; devet zlatih posod, v ktere so bili nar dražji kamni vdelani, in ravno tako tudi še drugih darov, silno bogatih in posebniga dela; na zadnje mu da še neke sužnje, ali teh ni bilo kakor samih osem. u Kje je pa še edin? „ zavpije serdito tatarski kralj. — “ On je pred tvojimi nogami! „ odgovori ponižno Ibrahim, in se verže pred njega na kolena. “ Ti ne boš „ imel nobeniga ne bolj ponižniga, ne bolj zvestiga „ hlapca, kakor mene, in moje verige mi bojo prav „ lahke, ako li ž njimi od tebe milost zadobim in re-„ šenje za moje zapušeno ljudstvo. Oh! samo njega se
—201 —
„ usmili, obrani ga vsake nesreče; z mano pa stori, kar „ se ti poljubi; glej! tvoj sim.,, — Omečeno je bilo per tem djanju Tamerlanovo po naravi terdo serce, de je ves sam v sebi spremenjen, prijazno ga od tal vzdignil, in rekel: “ Toliki čednosti gre vse drugo, kakor „ sužnost. Ti boš pervi mojih nar večib prijatlov, ti „ mi boš namesti brata in očeta. Verni se veselo k „ svojimu ljudstvu, in osrečuj ga še za naprej, kakor „ do zdaj. Ako bi me moja osoda ne klicala v velike „ in strašne boje in Irude, bi jez ne poznal večiga ,, veselja, kakor v majhnim kraljestvu živeti, in si „ perzadevali tebe posnemati. „
TISI. Poštenost plačnim.
eki tergovec je iz sejma domu šel, in jo peršel na svoji poli do reke, čez klero mu je bilo iti. Voda ni bila ravno globoka, in na konju se je lahko čez šlo, li na P* V/ sredi reke se je moglo pomnjivo postopati, de se ni odveč na desno šlo, zakaj lam jo bila velika kernica, v kteri je že več popotnikov življenje zgubilo. Tergovec, ki je za to nevarnost vedil, se je nje tudi že večkrat srečno ognil; ali v perložnosli, od ktere zdaj govorim, ni bil zadosti previdin, in se jo preveč listi kernici perbližal: in glej! na enkrat mu smukne konj v globočino, in sliši sc ga vun iz vode herzali. Neki kmet, ki ni daleč ondi on polji delal, zagleda nevarnost, v kteri jo ta nesrečnež bil, odpreže neutegama eniga konja izpred pluga, jo serčuo proti listi kernici
— 202—
maha, in zgrabi po sreči tergovca za plnjs, ter gu srečno na sulio potegne. Ali konj per življenji ohrane-iiiga je nesrečno poginil, zakaj težak kernir, ki ga jo na sebi imel, ga je bil na dno potegnil.
Kmet in njegova družina so imeli veliko opraviti, de so ptujca zopet zbrihtali, ki je bil od mraza in strahu skorej že mertev. On se je na zadnje tudi zares zbrih-tal, ali li zato, de seje popolnoma vlopil v žalost. Od vsiga blaga, kar ga je čerterlinko ure poprej še imel, mu ni bilo zdaj nič več ostalo, kakor samo življenje; in kar mu je nar veči žalost delalo, je bila zguba usnate mošnje, ktero si je bil k pasu pervezal, in v kteri je bilo veliko demanlov in biserov. On ni mogel vervati, de bi jo bil v vodi zgubil, in zatorej ves njegov sum je zadevni li njegoviga rešitelja, kteri bi mu bil lahko listi dragi zaklad vzel mej tem, ko je on bil še v o-motici. Kmet nasproti od svoje strani pravi, de ne ve nič od nobene mošnje: in tako je nesrečni tergovec, ki je upal, de bo s tisto mošnjo v kupčii veliko dobička imel, še bolj v živo občutil svoj nesrečni stan.
On bi bil zamogel kmeta pred pravico klicati, in poštenima možu velike skerbi nakopali, tako so bilo vse okolišine proti njemu; ali on jo imel preblagočalno serce, kakor do bi hotel to misel izpeljati. “ Ti si „ svoje življenje v nevarnost postavil, de si meni mojo „ rešil „ reče on kmetu ; “ ali vender mi ti sam bra-, niš, de se ti ne morem hvaležniga skazati. Edino „ znamnje hvaležnosti, ki li zamorem dali, je to, de' „ te ne zatožim pred pravico zavoljo tega, kar si mi „ vkradil; in ker se zderžim, de te ne tožim, ti obilno „ povernera male stroške, ktere si dozdaj z mano imel.
—203 —"
Snmo le prosim, do mi daš nekoliko denara, zato „ do pridem do bližniga mesla, kjer bom znance našel, „ ki mi bodo pomagali so preživitj. Ti bi mi ne bil „ imel mošnje proč vzeli; ona bi bila tvoja, in kar „ je bilo v nji, bi mende ne bilo zadosli tebi popla-„ čali, kar si meni storil: jez sim ti veliko več dolžan, » kakor ti bom kedaj zamogel dali, desiravno upam, „ de bom z marlivosljo in z delavnostjo enkrat zopet „ do premoženja peršel. „ Ubogi kmet je bil nevtolažliv, de ni zamogel svoje nedolžnosti skazati, ker zastonj je svoje besede tudi s persegvanjem in s solzami poter-jeval. Na zadnje se njegov gost poslovi, in ločila sta se celo nezadovoljna edin od druziga.
Pretekli so bili že nekteri mesci od časa, ko je tergovec od njega se bil ločil, kadar je kmet hotel nekaj gnoja na svoje polje zvoziti, in per kidanju, ko je gnoj iz gnojnice na voz nakladal, zagleda, de mn dolga usnala mošnja na gnojnih vilah obvisi. On začne koj to mošnjo ogledovali, jo odpre, in najde v nji dragolinstva, ktere jo bil tisti tergovec zgubil, in 7.a-voljo tega tako žaloval. Ali, kako je peršla la mošnja v gnojnico? se me bo brez dvoma lukej prašalo. To se da lahko dopovedati: zakaj, kadar so tergovca iz vode bili potegnili na suho, so ga koj skerbno slekli in na slamo polegli, dokler so mu je postelja razgrela; na mošnjo ni bil takrat nobedin še pomislil ne, ker so vse druge skerbi imeli kakor to, in tako je ostala mi j slamo zamešana, dokler so jo s slamo vred na gnoj vun bili znesli.
Kaj jo hotel pa zdaj kmet z mošnjo začeli? kje je hotel njeniga gospodarja poiskali? zakaj on ni vedil,
2 G
-204-
kjc prebiva. Lahko bi bil, se ve do, ta najdeni zaklad gospojski v roke dal, ali pa bi bil labko po časopisih razglasil, de se je zgubljena mošnja srečno našla. Pa takiga kaj ni še na misel peršlo našimu kmetu, zakaj on ni vedil, de pošteni ljudje gospojskiga stanu po navadi tako delajo, kadar kaj laciga najdejo, kar njih ni. On je tedaj li ob času, kadar so zopet v bližnih krajih sejmi bili, večkrat sam na veliki cesti čakal, ali pa jo svojo ženo ali otroke tjekej čakat pošiljal, de bi zopet enkrat tisliga tergovca dobil. Tako sto preteklo dve leti, prejdin ga je dobil; ali, ko jo enkrat zvečer ravno per revni večerji s svojo družino sedel, zasliši od zunej kočijo, klera so je pred njegovo bajto vstavila. Kmet pogleda skoz okno, in vidi, de več mož iz popolno kočije vun stopi. Njegova dva sinova se prestrašita in obledita, ker sla si mislila, de mora biti mej njimi tudi gospodar tiste mošnje, in de pride jim kcj žaliga storit. Vsi pobegnejo in so po koleh poskrijejo, zunej očeta, kteri je upal, de bo gospoda potolažil, ker mu bo mošnjo nazaj dal. Ko kmet tako premišljuje, slopi v hišo tergovec s svojimi tovarši, ki so ž njim ravno tisto pol šli, se oklene vratu svojiga rešitelja in ga zagotovi,- de naj se nič ne boji, do on ni peršel zopet po mošnji prašat. ^ Zdaj „ pravi on, “ že kar ne mislim „ več, do bi vi ne bili pošten mož, ali de bi bili vi „ meni mošnjo vkradli; jez sim hotel k vam priti samo „ zato, de Vam v djanji svojo hvaležnost skažem. Do „ zdaj mi ni bilo mogoče lega storiti; in če bi bil „ tudi zamogel, bi vam no bil nikakor nobene hva-„ ležnosli skazal, dokler sim še dvomil, ali ste res „ mož pošten ali ne. „
—205 —
Kmet se je čudil nad lem govorjenjem, in gn je prašal, zakaj je neki nekdaj ga za neposteniga deržal, in kako jo pa zdaj to, de ga ijua za posteniga. “ Ko-^ likorkolikrat sim na sejme hodil „ povzame zopet tergovec, “ sim na skrivnim popraševal čez vas in vaše ,j zaderžanje, in na zadnje sim hotel še sem v vašo „ vas priti, de sim pozvedil, kako se vam kaj godi, in „ ali ste morde svoje posestva pomnožili, kaj več „ zemlje nakupili, ali scer obogateli; ali zadnjič sim „ zvedil, de že tako ubožno živite, in de dve prcle-„	čcni slabi letini ste vas skorej	na beraško palico
„	perpravile; de ste	svojo	živino	prodali, in de	ne
„ morete nekiga dolga od 50 lolerjev splačati, in de „	sle tedaj že blizo	na tem,	do	bi se vam hišo	in
„ zemljo prodalo. Jez hočem zdaj vaš dolg plačati, ker
„ mi je Bog zopet srečo dal in.....„ Se ni lega gospod
izgovoril, ko je kmet s solznimi očmi lihama v drugo slanico se podal, in kmalo potem z mošnjo v roki vun peršel, ktero je na mizo d jul, tako de so se vsi čudili, -r-“	Kaj je neki to.? „	rečejo	vsi	z enim glasam.	—
“ Vzemite „ reče kmet u in poglejte li, de ne manj-„ ka nič. „
Tergovec odpre mošnjo, in najde v nji res vse, do nar manjši bisera, in do nar manjši zenica zlata, ki ga je bil nekdaj vanjo djal.
Kmet povč- zdaj, kako se je bila mošnja zgubila, in kako je bila najdena; pove tudi odkritoserčno, de je v svojih revah in stiskah že večkrat mislil, si s tem hej pomagati, de jo pa do zdaj vselej vse skušnjave srečno premagal, in sklenil, raji lakoto lerpeli, ja tudi raji vso svojo živino prodati, kakor pa s krivičnim
— 206 —
blagam si pomagati. Perslnvi še nu to, do mu je Božja previdnost vselej še mnogoverslno pomagala, de je za-mogel svojo družino preživili; na zadnje tudi ni hotel zamolčati tergovcu, kolikrat de je šel vun na včliko cesto čakat, de bi ga kedaj zopet srečal. Kadar je ter-govec celo to perpoved slišal, so se mu po obrazu obilne solze vlile: ter sperviga ni skorej hotel več mošnje nazaj imeti; potlej vender, ko si nekoliko pomisli, jo vzame, in reče kmetu: a Prija tel moji prav „ imate, de naj mošnjo jez vzamem, ker vi ne poznale „ prave cene teh dragih kamnov, bi zamogli k večimu „ tretji del tega zanje potegniti, kar veljajo, ako bi „ jih hotli prodati; tode nar boljši posestev hočem „ vam kupiti, ki se zamore li v ti vasi dobiti. „ — Malo dni potem je bila res perložnost, de se je neko veliko posestvo prodajalo; on ga je tedaj kupil, plačal, in ga temu kmetu v last izročil.
Odsihdob, kolikorkrat je hvaležni tergovec skozi tisto vas šel, je vselej svojiga rešitelja gotovo obiskal, in vsakrat tudi še zraven tega za njegovo družino kakšin dar sabo pernesel.
—2Q7—
IX. P a m el na deklica
ospod Mairan je * imel dva olroka. Silno ^opravila ga je s ženo vred permornlo, se
iiz doma v pluje dežele podali. Prejdin sla svoj dom zapustila, sta holla poskerbeti, do bi njuna olroka la čas bila v dobrih rokah; poišeta tedaj pametno in modro žensko, kteri ji izročita, in jo poprosita, de naj ju nikoli samih iz dčma ne pusti, lemuč de naj gre vselej ž njima ali ona sama, ali pa gospa Orvignv, njuna leta. Pervenic teh dveh otrok je bil Ferdinandih, osem let star; njegova sestra Henrinka je bila eno leto mlajši, ali bila jo veliko bolj pametna kot on. “ Oj, kako mi težko dč, je ona rekla, „ de grejo iz doma moji starši! Zdaj ne bom mogla „ več svojiga očika božkati, ne z ljubo mamiko krem-„ Ijati: hočem pa mej tem, ko so iz doma, si perza-„ devati, se lolikajn naučili, de bodo z mano prav „ zadovoljni, kadar zopet nazaj domii pridejo. „ — “ Jez » Pa n Je govoril »je brat Ferdinandih, “jez bom pa „ zdaj ložej igral, ker ne bo tukej staršev, in upam, „ de mi še drugih novih igrač sabo pernesejo, kadar „ so vernejo, zakaj tč igrače, ki jih zdaj imam, mi „ ne dopadejo več veliko, in me ne veselijo tudi več v tako, kakor nekdaj. „
Gospa Orvigny je mogla zavoljo opravil v neko bližno mesto iti, in kmalo potem je tudi tista ženska obolela, kteri sta bila olroka v Varstvo izročena. Tako sla mogla tedaj otroka po sili li domd biti. To je kej težko djalo Ferdinandiku, de. ni smel vun iti; on je pogostoma čez dan po verlu gor in doli tekal, pa jo
—208 —
nazaj na musovž pertekel, se enmalo poigral s svojimi igračami; kadar se je tudi tega naveličal, in mu ni več všeč bila ne igra, ne tekanje, se je ves nejevoljin na klopi pretegoval ali na kanapč se vlegel, lam je lenaril, zehal, ali spal, in potem po navadi ves čmerin in muhast se zbudil. Tako je cel dan delal.
Henrinka je pa svoj čas vse drugači porabila, in je bila pcr tem zmiram dobre volje. “ Kako delaš ti, „ de si zmiram vesela ? „ jo popraša nekiga dne njo brat; u jez te nisim še vidil, de bi bila žalostna, ka-„ kor tistikrat, kadar so starši iz doma šli, in listi dan „ kadar je najina varuša nar hujši bolečine čutila. „ — “ In ti, ljubi moj bratec ! mu ona odgovori, ti si ii „	malokrat dobre volje, kar mi	težko	de; ali	pa	veš
„	tudi, zakaj si čmerin ? „	—	“ To	se ve	de!	jez
„ nimam toliko igrač, kolikor bi jih hotel imeti, in pa „	kaj meniš, de to nič ne	de,	de ne	moreva	iti	vun
„	iz doma se sprehajat? „	—	u Nak,	ljuhi moj ! tvoja
„ čmernost ne pride od tod, kakor ti praviš, ampak od tod, „ ker se ti no ljubi ne brati, nc pisali, ne zemljepisa se učili. „ Enkrat sim holja tudi jez ravno tako celi dan igrati in „ pohajati, kakor ti, nisim nič brala, se nisim nič učila, se „ nisim svojiga navadniga dela kar dotaknila, in zvečer „mi ni moja punca prav nič ciopadla; meni se ni ljubilo ne peti, „ no igrati, ne po hiši tekati sem pa tje, in učilelica mi je „ rekla, de sim bila vsa nejevoljna in čmerna, in de „ bi me moja mamika še ne holli poljubili, ko bi me „ tako vidili. Te besedo so me v živo zadele, in pre-„ cej drugi dan, ko sim se zbudila, sim terdno skle-„ nila, de hočem ves čas dobro obračati, zakaj vodna v igra je na zadnjo dolgočasna. „
—209 —
Gospa Orvigny se je bila vernila, prcjdin je va-ruša zopet ozdravila ; tedaj jo je skerbno popraševala, kako sta se otroka kej zaderžala mej tem, ko je ona iz doma bila. “Ljuba moja gospa! „ ji na to reče, “ ko-„ lik razločik je mej tema otrokama! ko bi bili vi li „ vidili, kako je Henrinka za mo skerbela, in mo vedno „ popraševala, kako de mi je, in česa de mi je treba, „ in kako marlivo mi je stregla celi čas moje bolezni! „ Ona ni kar iz hiše stopiti holla, zato de je zamogla „ meni vsaki hip sireči; ona je zraven moje postelje „ brala, zato do mi je krajčas delala, sc je rada učila, „ in je spolnovala vse svojo dolžnosti, tako de ni bilo „ nikoli treba jo posvarili ali opomnili, de naj to ali „ uno stori. Ferdinandek pa je bil ves drugačin, on je li „ redko kedaj v mojo slanico se perkazal, in še takrat, „ ko je noter peršel, je po navadi li na svoj boben „ bobnal, ali svoj voz okoli vozil, in okoli mene ropotal, „ de mi je vselej mojo bolezin li shujšal; Henrinka ga je „ pa vselej skušala vun spravili, de se je šel v vert „ sprehajat, zato de je mene v miru pustil. „ — Gospa Orvigny je zdaj pregledala, kar je bila ta čas Henrinka pisala, in njeno delo, in je bila z vsim prav zadovoljna: Potem je holla vidili, kaj je pa Ferdinan-dik mej tem so učil, in najde, de že tri mesce sem se ni bil prav nič navadil. On ni bil v stanu dve ali tri verstice zaporedama dobro prebrali, de bi se mu ne bilo dvakrat ali trikrat spodtaknilo ; kar je pa napisal, tega so še brati ni moglo. “ Jez sim „ reče na to teta, “ ravno tako zadovoljna s Henrinko, kakor sim neza-„ dovoljna s Ferdinandikam; dolgo že nisi bila iz hi-„ še, ljuba moja Henrinka ! danes pa pojdcš z mano
-210—
„ kosit, in necoj te boni vzela sabo na spreboj ali pa „ h koinedii. Ti pa, gospod Ferdinandik! si tako slabo „ se zaderžal, de nisi vredin , de ti tako veselje „ perpravim. „ Kadar otrok to sliši, de mora doma ostali, se začne jokati; in ker ga je to tako žalilo, so ga je njegova sestra usmilila, do je teli rekla: “Jez „ sim vam za to prav hvaležna, de mi hočete to ve-„ selje napraviti, zakaj rada bi šla z vami iz doma; „ ali glejte, kako je moj bratec žalostiti in otožin! Od-„ pustile mu za zdaj. vas lepo prosim. „ — u To ne „ more bili, ljuba moja Henrinka! „ —- “ Naj bo pa! „ zato de se ne bo tako jokal, bom pa jez en drugi „ krat z vami šla, in dans ostanem ž njim doma, de „ ga tolažim. „ — “ Stori, kar se tebi zdi „ ji reče leta: — in blagoserčna Henrinka je doma ostala, in svojimu bralecu tovaršijo delala. Ker je gospa Orvigny vedila, de je Ferdinandek nekoliko kočliv ali sladkosneden, je holla viditi, ali se je saj v tem kaj poboljšal. Fernesla je enkrat v isbo, kjer je on bil, polico ali gubnnico v pertiček zavito, de bi je no mogel viditi, in mu je rekla, de ima nekaj prav dobriga mu dali, če si bo li perzadel dobro pisati, in če se ne bo dotaknil tega, kar je na mizo djala. To reče, pa gre. Ko je Ferdinandik zopet sam bil, je začel pisati, ali komej je dve verstici napisal, je že vstal, de bi vi-dil, kaj je teta pernesla. On si ni upal iz perviga per-zdignili perlička in ga popolnoma odvili, ali ogledaval ga je od vsili strani, in kmalo je spoznal, dejo polica vanj zavila. Henrinka je ravno takrat v isbo poršla; on ji tedaj koj povč, kaj de je gospa Orvigny obljubila, in kaj de je prepovedala; “ vender pa „ pravi ou,
— 211 —
“ bi hotel kaj rad to potico pokusiti; ljuba moja Hen-„ rinita! vzamiva vsak en kosčik. „ — “ Ne, bratec » moj! „ mu odgovori ona, “ jez nočem po nobeni „ ceni tega storili, in svetujem ti, de se je še ne do-„ takneš. „ — “Soj pa tebi je ni prepovedala teta! „ povzame Ferdinandik; — in ona:	Res je „ pravi,
“ ali ta potica tudi ni moja, in zato bi jez prav ne „ storila, ko bi od nje kaj snedla. „ — Gospa Orvi-gny je ravno zdaj k sebi Henrinko poklicala, in Ferdinandik je zopet sam ostal. Zdaj začne vnovič pregledovati, kar je bilo v pertiček zavitiga, in po čemur so mu tako sline tekle ; jo vzame v roke, jo ogleduje od te in od une strani, jo povzdigne, in na! padla mu je iz rok na tla ; šla je potica na kose, in Ferdinandik se ni mogel zderžati, de je saj enmalo jo pokusil. Kmali potem se ga je poklicalo k mizi, in konec kosila je ukazala gospa Orvigny, de naj se potica pernese. Ko potico odkrije, se začudi in reče : “ Kako je to ? saj „ je na kosih, in pa tu manjka en kosčik! Ferdinan-„ dik! morde si jo ti imel v rokah? „	— “ Naka,
„ ljuba tetika! jez ne, verjemite mi... „ reče fanlik, in obraz mu zagori. — u Ali si bila pa morde ti zra-„ ven, Henrinka? zakaj tudi ti si bila v isbi. „ — „ Sim bila res tam, tode li po eno bukve, in se po-„ tiče kar dotaknila nisim. „ — “ Tukej zamorete „ Henrinkinim besedam vervali „ reče na to učitelica; “ ali to vidim, de je Ferdinandik dans ob enim neu-„ boglivic, kočlivic in lažnjivic. „ — “ Žal mi je „ odgovori gospa Orvigny; “ težko mi de, de moram štrafali, ali zdaj sim k temu persiljena, to je moja „ dolžnost, in ta krat mora kazin dvojna biti. Pervič,
27
— 212 —
„ ti ne boš nič več od to potice pokusil, lakaj jez jo v dam celo Henrinki, de si je bo pol za julre lahko „ shranila. Ti povem pa, de tvoj oče in tvoja mati „ prideta domti jutre večer; jez bom zgodej se v ko-„ čijo vsedla, de jima bom naproti šla. Namenila sim „ bila, de bi tudi tebe sabo vzela, ko bi bil marliv in „ ubogliv: pa ti nisi ne slušal, ne se rad učil, jez „ nisim zadovoljna ne s tvojim pisanjem, ne s tvojim „ zaderžanjem, zatorej boš mogel tudi enmalo čakati, „ prejdin boš svoje stariše vidik Samo Henrinka pojde „ z mano. „ — Ferdinandih se je zdaj naperdnil in začel glasno jokati; vender pa je še mislil, de bo saj njegova sestra se tudi zdaj njega usmilila, in ž njim doma ostala, ali zdaj se je spečal. “ Ko bi bilo iti li „ na sprehoj „ mu reče, ko sta sama bila, “ ali na „ ples, ali h komedii, bi s tabo doma ostala, de bi le „ tolažila. Ali zdaj je na tem, de bom vidila očika in „ mamiko; ni torej mogoče, de bi jez zavoljo tebe ne „ šla staršem naproti. Meni je žal, de te tako žalost-„ niga vidim; na! vzemi celo mojo potico, kar mi „ je ostane ; teta jo je meni dala, tedaj zamorem ž „ njo storiti, kar hočem. „ — c< Bog ti plačaj, ljuba „ sestrica! jez vidim, de si pač dobra „ reče na to Ferdinandih nekoliko potolažen.
Drugi dan, ko so njegovi starši zvečer domti per-šli, ga niso nič kaj lepo pogledali, ker jim je bilo povedano, de se on ni nič kaj dobro zaderžal. in de se niti kaj poboljšal ni. “ Mi smo ti igrač pernesli „ reče mamika Ferdinandiku, “ ali ne boš jih dobil, ne vidil, „ dokler se ne poboljšaš. Za te, ljuba moja Henrinka !„ je mamika na dalje govorila, “ so tukej bukvice in po-
—213—
„ dobšine, ki te bodo veselile, in tudi nekaj igrač, de „ jih boš lahko svojim prijatelicam dala. „ — Henrin-ka vsa vesela se večkrat materi zahvali ; Ferdinandih pa je bil zopet zavoljo tega žalostili. “ Kako se vender „ zmiram razločile dela mej mojo sestro in mano !„ je djal; “ njo zmiram hvalijo, jo radi imajo, in ji zdaj pa zdaj „ kaj noviga omislijo, mene pa li zmerjajo in kregajo. „
-— Henrinka, kleri je zmiram težko djalo, de je njeni bratec zmiram zmerjan in kregan, mu je večkrat kako podobšino od svojih dala, de je ž njo igral, ali mu je perpovedovala povesti iz svojih bukvi c. Tako se je zgodilo, de je zčasama dobri izgled sestre Ferdinandika na zadnje poboljšal. “ Henrinka je zmiram zadovoljna^ je djal, “nji se vse dovoli, kar koli poželi; treba je „ torej, de tudi jez posnemam njeno zaderžanje, de „ bodo tudi meni kej igrač dali; treba je, de storim „ svojo dolžnost, zato de bom tudi jez staršem dopa-„ del. „ — Po sreči je on zdaj stanovitno se tega svojiga dobriga sklepa deržal, in je začel se marlivo učili in dobro se obnašati, bolj kakor dotihdob. Spervič se vč de, dokler se ni na marlivost navadil, mu je težko šlo; tode kmalo je tolikajn veselja v tem našel, če se je učil, de -se ni več učil zavoljo igrač, ampak de ga jo učenje samo na sebi že veselilo. Kadar so tedaj starši vidili, de seje tako poboljšal, so ga ravno tako radi imeli, kakor njegovo sestro, in so mu vsako-verstne veselice napravljali. Tako je tudi Ferdinandih poslal pamelin in moder, in ni mu bilo več treba si z lažmi pomagali, de bi svoje napake skrival, in tako se mu je že na obrazu lahko celi dan bralo, de je bil vedno dobre volje. Henrinka pa je bila še bolj. kot
—214-
poprej, lega vesela, zakaj njeno serce je bilo kaj meh-kočutno in usmilono, ter se je vselej tudi ona veselila, kadar je šlo dobro njenima braticu.
X. Rozalija.
nekim starim gradu je ločen od posvet-niga hrupa živel star plemenitaš Faramund; 4jOd vsili devet sinov, pet hčer in 22 vnu-Jtskov, kteri so mu bili že vsi pomerli, ni ■druziga več per sebi imel, kakor Rozalijo svojo vnukinjo. Preživel je vse svoje ljudi, ktere je tolikaju ljubil, vsi so bili pred njim že v grob odneseni, in on sam je na njihovih gomilah rože in cvetice trosil in okoli njih žalostnih cipres nasadil. Ali njegova duša, ki je na srečno večnost čakala, se ni nikoli preveč žalosti bila vdala. Zdelo se mu je na tem svetu kakor enimu, ki je v globokim turnu zapert, in zagleda skoz malo oknice nad sabo en solnčin žar; on si domišljuje namreč veselje, ki ga vživa prebivavic visokih gor in planin tačas, kadar prijazna zarja bližni dan oznanuje in zemljo vnovič razveseluje. Trije starši Faramundovi sinovi so bili poginili v daljni deželi v boji z neverniki, torej mu ni bilo mogoče, de bi bil njih tudi, kakor vse druge, h grobu sam spremil.
Zvečer proti solnčnimu zahodu je večkrat pod košatim kostanjem s svojo mlado Rozalijo sedel, ktera je bila zdaj po tolikih zgubah njegova edina tolažba. Ondi sede ji jo perpovedoval od bogaboječnosti njene matere, od čednosti in kreposti njeuiga deda, ali od
—215—
slavilnih del njegovih sinov. Take besede so po navadi mehkočutno Rozaljino serce v živo zadevale, tako do je časliliga slarcika objemala in obilne solze točila. Peljal jo je tudi kakšinkrat po vozki in neravni stezi na verh hriba, kjer ji je bil iz mahti klop naredil; zdolej pa pod hribam so peneči valovi ob skalo bili in strašno šumeli, kadar je huda nevihta valove visoko gnala.
Ali ondi ni bilo dostikrat od neviht slišali. Pogo-stama je on Rozalijo o poletnim času po noči, če je bila mirna, ali pa o jesenskim času zvečer, kadar je luna svelila na modrim nebu, za roko peljal ali na verh hriba, ali pa pod kako z beršlenam orašeno lopo, klerik je ondi več bilo. Ondi je premišljeval lepo stvarnico, in je čutil vso njeno silno in blago moč in upliv v svojim sercu, če se je kedaj njegoviga serca britka žalost lotila, si jo je vedil tukej kmalo pregnati, njegova duša se je razvedrovala, kakor je bilo nebo jasno brez oblakov, volja njegova je kmalo bila prijazna kakor luna, ki je mirno na nebu svetila; pozdevalo se mu je, kakor de bi njegovi ljubi rajnki iz nebes prijazno bili nanj pogledali, in ga gor klicali v svoje srečno domovanje. V take svete misli zamišleniga je zdaj pa zdaj Rozalija s svojimi otročjimi vprašanji molila. Njeni glas je bil glas nedolžnosti, njeni pogledi so kazali ljubeznivo in dobro dušo, in celo njeno zunajno vedenje je že blago serce oznanvalo. “ Očika moj! „	(zakaj
tako ga je mogla po vsi pravici imenovati ) je rekla ona, ter je častitimu starčiku roko poljubila; “ zakaj „ ste dans tako tihi in žalostni? Poglejte sem, glejte! „ kako prijazno na me luna sveti, in vender mi ni tako „ ljuba, kakor vi. „ — Starčik jo je tedaj po navadi
—216—
prijazno objel, in s solznim očesam cveteče lica te ljubeznive deklice poljubil. Večkrat je še potem, ko je njo spat spravil, ob svoji palici na morski breg nazaj se podal, in je ondi čisto sam oslajal do juterne zarje; še h potem se je domu vernil, kjer je sladko spanje njegovo starost krepčalo, ki ga je storilo pozabiti na veselja in na težave, ki jih po navadi sabo perneso samota. Komej se je zbudil, že je najdel Rozalijo, de si je perzadevala, mu jedi perpravljati in pijač, s kte-rimi se je krepčal. Ona je bila res še silno mlada, ali nje nar slajši skerb je bila, svojima dedu sireči, njegove dni lepšati in odganjati mu otožnost, kadar se ga je lotila, in čelo mu gerbančila. Samota, v kteri je živela, je njeno dušo vadila v resnobnih mislih, in v visokih in Jjubopolnih čutlejih; stvarnica okoli nje je bila nekako veličastna in divja; vse je pomagalo njeni domišlivosli vdihati visoke misli, ktere so še poviševale dedove besede. Njene očesa so nepremično bile v Faramunda vperte, kadar ji je perpovedval sloveče dela svojih prededov : kako de je edin izmed njih, desirav-no je li malo vojšakov sabo imel, si upal čez morje, se ni bal sovražnikovih napadov, in je tuje ljudstvo iz sužnosli rešil; kako de je en drugi vasi in cele mesta ovaroval silnih tolovajev; kako de je modrost eniga izmed njih dva brata, ki sla v sovraživa med sabo živela, zopet spravila, in storila, de so neuboglivi sinovi svojima očetu zopet uboglivost obljubili. V teh pogovorih ni Faramund pozabil tudi svojih lastnih pergodeb iz svoje mladosti, kako de je bil sužinj v Afriki, kjer je cele tri leta per zamorcih živel, in kako je bil iz sužnosti rešen na majhini barkici, s kterosije. bil upal
—217—
čez morje nazaj na svoj dom veslati. Pripovedni ji je tudi, de je enkrat iz ječe rešil mladenča visociga stanu, kteriga je bil njegov premogočni tekmec v železa v-klenil; de ga je nazaj perpeljal k njegovi obljubljeni nevesti; de je ta nevesta, ko je svojiga ženina zopet nenadjama zagledala, iz zgol hvaležnosti se rešitelju k nogam vergla in se od veselja in radosti zjokala.
Tiste dni, kadar so bile obletnice rojstva ali smerli njegovih sinov, ki je njih spomin posebno obhajal, se je Rozalija po navadi v belo oblekla, in glavo s cveticami in rožami ovenčala; in tako jo je starčik v ci-presni gojzdik vun peljal, kadar je solnce bilo že bli-zo zapada, in je svoje zadnje žarke skozi drevesne veje na grobe pošiljalo, v kterih so počivale kosti listih, ki jih je Faramund tako ljubil. Ondi je potem večkrat ostal, dokler je luna vstala; takrat je starčik lepoto stvarnice poveličaval, in dobrollivosl stvarnika hvalil, ter v mislih se v nebeške prebivališa povzdigoval, kjer prebivajo tisti, ki so tukej Boga čez vse ljubili in čednost bolj kakor vse, kar zamore svet dobriga dati. Rozalija je poslušala tiho navdahnjene besede deda, in njeno omečeno serce se je polnilo z nebeško radostjo.
Tako je ona dosegla štirnajsto leto svoje starosti ali takrat je nova nesreča prelila modrimu starčiku in njegovi zali tovaršici. Eno temno noč namreč, ko je iz zemljo nezdrav zrak hlapel, je bil Faramund truden in nemočin pod enim drevesam obležal; ondi je terdno zaspal, tode žepleno hlapenje zemlje mu je oči tako otemnilo, de ni mogel več ničesar viditi, ko se je bil prebudil.
—218—
Rozalija je bila kaj v skerbi in nepokojna, ko je vidila, de ga doma ni; skerbno prehodi in preiše vse kraje, kjer je po navadi druge krate postajal, tode zastonj. Zdaj je kotla na zadnje še sama gor na stenno skalo, ki je bila ondi blizo, se splaziti, kar ji je bil ded druge krate prepovedal, kar na enkrat zasliši neki glas. Hitro se proti tistimu kraju oberne, od kodar je glos peršel, in spozna, de je to glas njeniga deda, ki je hotel proti nji iti, kadar je nje tožvanje in mile stoke zaslišal.
Ona ga tedaj na zadnje najde, pa se vstraši, de ga vidi tiho stali, in se kar ne gibati; in se pred njega verze. “ Ljuba moja Rozalija! „ ji reče zdaj starcih, “s koliko radostjo le jezna svoje persi perlisnem! „ kako drage so mi solze, ki jih na tvoje lica preli— „ vam!,, — “ Ah, očika moj, kako sim bila v strahu, „ ko vas nisim doma našla! Rala sim se, de bi vas „ ne bila za vselej zgubila. „ — “ Jez sim slep, moje ,, oči so mi otemnele; ne bom te več vidik Ne bo „ me več razveseljevala svitloba sobica, ne lepota stvar-„ niče moje duše krepčala; tvoj prijazni posmeh mi ne „ bo več serca z radostjo polnil. „ — Ko Rozalija to sliši, se začne močno jokati; vender pa je še upala, de bo še spregledal, ker je menila, de so mu ponočni hlapi vid le enmalo otemnili. Perpognila je tedaj svojo glavico do gerbastiga čela starčika, skušala mu je v očesa po malim pihljati, in s svojimi perstiki dedove očesa posnažiti in očistiti, ter je popraševala, ali že zopet kaj vidi? Starčik pa je zdihaval in rekel:	“Ti
„ si, in boš, dokler bom živel, moje nar veči tolažba ,, in veselje, ljubčik duše moje! ali te očesa te ne bo-:
— 219—
n do nikoli več vidile ; ne, ne bodo več vidile moje n preljubeznive Rozalije. „ — Po gorkih solzah, ki jih je ondi deklica prelila, si ona z vso svojo močjo per-zadeva, revniga slarčika od tal vzdignili, ki je zdaj nanjo opert se ves tresel, in v svoj mirni grad nazaj šel.
V tem stanu je živel Faramund dve leti. De bi bil olajšal otožnost, ktero je njegova nemoč Rozalii uzrokovati mogla, si je pcrzadeval, vse tiste veselja si perpravili in jih vživati, ki jih li zamore imeti in vži-vali slep človek. Kadar je čutil prijazno gorkoto solnčnih ž.arov, ali radostni hlad zarje in prijetni duh cvetlic, ali pa, kadar so je solnce zapadu bližalo, in svoje poslednje žaro na zemljo pošiljalo, ter majhin veterc hladno pihljal, je vselej hotel, de naj ga vnukinja do tistih krajev pelja, kjer so je tolikrat radoval in so krepčal, dokler je še z očmi kaj vidik Zdaj je on poslušal lepoglasno petje tičev, in je po cele dni na morskim bregu postajal. Rad je poslušal šum valov, zakaj ta mu je u spomin nazaj klical stvari, ki so mu bile drage. Rozalija mu je tudi večkrat poslušati dala svoj ljubeznivi sladki glas, ker je prepevala pesme, ki se jih je bila od njega navadila.
Ko tako enkrat na morskim bregu sedita, zagleda ona nekaj bark, ki so zmiram bližej perhajale, dokler so peršle de suhiga. Zal mladenič slopi iz barke, in ž njim nekaj tovaršev; pride do Faramunda, pozdravi prijazno njega in Rozalijo. Njena lepota, zalo in ljubeznivo njeno vedenje in njena pohlevnost je tujimu mladenču kaj dopadla; in kadar je po kratkim razgovoru zvedil ime plemenitaša Faramunda, je v svojim sercu nenavadno radost občutil. Zakaj njegov oče je bil
28
—220—
tudi plemenitaš, je btl nekdaj svoje orožje s Faramuu-dovim zamenjal, je ž njim vred bojeval v neki bitvi, in bil je ravno tako hraber kakor on. Tujic pokaže to orožje, ter ga še z večini spoštovanjem pozdravi, in stari plemenitnik ga sprejme kakor svojiga laslniga sina. “ Glej torej orožje moje mladosti, „ je reluil, in ga je poskusil od tal perzdigniti; a no bo mi več služilo, de „ bi si ž njim plemenitiga perjalla perdobil, ali pa pobil „ derzniga nasprotnika. „ (Ko to besede izgovori, ga solze posilijo).... u Rozalija! ali jo kaj svetlo to „ orožje? „ —	Je, sveti se kakor solnce, kadar
„ vstaja. „ •— Na to peljeta v grad tujiga mladenča in njegove tovarše, in jih pogostita, kar li moreta. Novi gost je perpovedval svoje pota, de pride iz Španzkiga, in de mora daljo popolvati, zato de izpolne, kar so mu oče ukazali. On bi bil rad z Rozalijo vkupej živel, ker jo jo zdaj raji imel, kakor vse druge ženske; si upa tudi plašlivo in spošlovavno nji to reči. Rozalija je tudi tujiga mladenča rada vidila, in težko ji je djalo, de se mora od njega ločiti; vender si derzne in mu reče: a Ne me ljubiti, o Rinald! „ (zakaj tako se je mladenič klical) “ zakaj jez ne morem in tudi ne smem „ za tabo iti; svojimu očetu moram žertvovati (ofrati) „ svojo ljubezin in colo svoje življenje. Po nobeni ceni 9 se od njega ne ločim. Ali si bom upala iti čez „ morje v daljne neznane kraje, in zapustiti njega sa-9 miga, kterimu sim dolžna to življenje, kteri je za „ mo skerbel v mojih pervih letih, in čigar starost in „ slabost zamorem zdaj razveseljevati in podpirati — Ko je to izgovorila, si je Rozalija s pajčolanom obraz zakrila, do se ni vidilo njenih solz. “ Naka! ti ga ne
— 221 —
* boš zapustila „ ji scrčno plemeniti mladenič reče,' “ tvoj očika bodo za svojima otrokama šli. „ — u Kog „ te vari, taciga kaj li pomislili „ mu ona odgovori; “ v to no morem nikakor dovolili, de bi se njegova c starost v nevarnosti morja podala. Pojdi tedaj li, „ tuji mladenič, od tod, verni so k svojimu očetu, ki rp na to čaka, verni so nazaj v svojo domačijo, ktero „ sin si; ti ne moreš v teh krajih ostati. „ —Rinald tedaj odrine, in Rozalija se je gor na hrib podala, od kodar ga je vidila s tovarši v barko stopiti, in po morji odvcslati. Mladenču je bila Rozaljina podoba vedno pred očmi; hitel je to storit, kar mu je bil oče ukazal, ker je upanje imel, de mu bo potlej dovolil, so v srečno prebivališo Faramundovo verniti in so z Rozalijo oženili, ter jo ali sabo na Špansko peljati, ali pa do smerli tistiga častitliviga starčika v gradu stanovali.
Rozalija je tudi vedno na Rinalda mislila, in je menila, do ga no bo mogla nikoli več viditi. Ali de-siravno ni bil več starčik edini predmet njene skerhi in njenih misel, mu jo vender zmiram še tako skerbno in zvesto stregla, kakor poprej.
Enkrat je ona okoli poldne, ko jo nar bolj solnce perpekalo, pri studencu v senci sedela, ktero so drevesne veje delale, kar na enkrat pred sabo prikazin zagleda, lepo podobo v nar veči svetlobi. Kdor ima nedolžno in čisto serce, so ničesar ne boji; zalo se tudi Rozalija ne prestraši, temuč občuti li nekako vgodno stermenje, vstane, no de bi vlekla, temuč li v znamnjo spoštovanja — in prikazin ji začne takole govorili: a Rozalija 1 ti lahko zopet vid daš svojimu očetu, ali „ to te bo drogo stalo. „ — “In kako? kaj mi jo
— 222—
treba storili? „ poprala urno Rozalija. “ Ali bom jez „ potlej oslepela, ali pa clo zavoljo tega umerla? Tudi „ to rada na se vzamem, de li on zopet spregleda. „ — u Naka, ne smerti ne oslepenja se ti ni bati, ži-„ vela boš brez vse škode na občutkih. Ali hočeš pa „ zgubiti svojo lepoto, in kar ti je še dražji, svojo „ mladost? Poglej to kupol njena pijača je gorjupa; „ če to pijačo popiješ, boš spremenjena, lode spre-„ gledale bodo očesa tvojiga očeta. „ — Rozalija prime kupo, se ogleda nekoliko v viru, oberne oči gor proti nebu, in zdihne, ker pomisli na Rinalda ; potem popije tisto gorjupo pijačo, se vnovič v studencu pogleda, in zavzame se in prestraši sama sebe. Nebeška perkazin zgine. Rozalija prelije kako solzo zavoljo zgube svoje lepote in svoje mladosti; potlej pa se hitro proti domu verne, de bi h starčiku se podala in vidila, kako se bo veselil, de je zopet spregledal. Ko pa že blizo njega pride, od daleč postoji, de bi je ded spremenjene ne vidil, ker bi je tako morde več ne spoznal.
Potem ko je slišala veseli dedov glas, de je na enkrat spregledal, in zamogel zopet gledati celo stvarnico v vsi njeni lepoti, zagleda Rozalija blizo sebe vnovič nebeško perkazin, ktero je malo poprej vidila. Ta ji poda vdrugič ravno tisto kupo. in ji veli iz nje piti. Rozalija jo prime brez obotavljenja, in pijo iz nje. Kadar ona to stori, prikazin zopet zgine. Rozalija gre tedaj k dedu, in ta se razveseli, de jo vidi v nar veei lepoti, ki jo mladost dati zamore. Ali kdo bi zamogel popisati ta nastop čudenja, hvaležnosti, otročje in očetovske ljubezni in mehkočutnosti! Ona mu pove, kaj de se ji jo ravno kar pergodilo, in oba pohitita h studencu,
/v	A
\0	v/
—223—
kjer je ona nebeško perkazin vidila. Obišela vse kraje, kjer sla drage krate se veselila; slareik ogleduje zopet grobe ■ svojih ljubih rajnkih, in Rozalija nabera cvetlic, ktere je hotla ta praznični dan nanje potrositi.
Nekaj dni potem pervcsla do nju šo Rinald. Fn-ramund zveže roke in serca obeh, ki sla se rada imela in si večno zvestobo obljubila, blagoslovil ji je z očmi, ki jih je polne radosti in rahločutnosti proti nebu povzdignil. V tistim gradu so zdaj vsi trije nekaj let brez težav in v popolnim miru živeli. To de nekiga dne, ko sta se Rinald in Rozalija perpravljala, obletnico Faramundoviga rojstva obhajati, in z mnogimi cvetlicami se v cipresni gojzdik podala, kamor je bil šel slarčik še pred svilam, ga najdeta na tleh ležali s sklenjenimi rokami na gomili rajnce žene, in se zajokata. Posebno pa Rozalija, ko ga tako zagleda, zažene žalostin glas, in pade k dedovim nogam; ali njeni jok in zdibleji ga niso mogli več obudili. Ona ga je dolgo časa obžalovala, ravno tako tudi Rinald. Eno leto sta potem še tukej prebivala, in potlej se na Špansko v Rinaldovo domovino podala. Kolikajn solz je prelila Rozalija, kadar jo mogla zapustili liste kraje, ki so priča bili sladkih veselic njene mladosti! Sosebno pa se je težko ločila od cipresniga gojzdika, kjer so bili grobi tistih, ktere je tolikajn ljubila. Tudi še potem, ko je bila na Španskim, se je pogostoma spomnila na kraje, kjer je nar prej luč sveta zagledala; mislila se je nazaj, kako je nekdaj z dedam po tistih samotnih krajih se sprehajala; ali si je mislila, kako je bila ž njim verh hriba ali na bregu nezmerniga morja. Rinald je vse njene občutlejo ž njo delil; dnevi življenja so jima preteka!! kakor voda
— 224 —
mirniga potoka; obdajali so ji mnogi zali in ljubeznivi otročiči. Brez vse težave sla vse svojo žive dni prebila, dokler ji je smert v boljši življenje preselila, in zedinila z dušami njunih rajnkih prededov.
Srečno Jutro.
ek hišni oče je ravno eno jutro zajterkval s svojimi otroci, ko mu je edin njegovih ©pravilnikov roler peršel in nekaj denarjev 1. Naštel mu jih je na mizo, in mej njimi je bil nov toler, kteri jo sosebno do-padel njegovimu nar mlajšimu sinu zato, ki je bil tako svitel in lepiga kova. Vzame ga v roko, in ga nekako dolgo ogleduje, tako de se je moglo spoznati, de bi ga rad on imel. Oče vzame na to toler v roko, mu ga od vsili strani pokaže, in mu reče: u Mora se reči, „ res, de je ta toler lep; nekaj časa se zamoro tudi „ človek razveseljevali ogledvaje njegovo svitlost in „ lepi kov, ali to veselje terpi le malo časa. Kdor pa v zna prav ceniti eniga takih lolerjev, mu ni tak nič „ ljubši od drugih, ki niso tako lepi; in pa, saj ne bo „ tudi ta dolgo tako svitel ostal. Na! poglej tega le, „	on	se	ne	sveti več,	kova	so na njem skorej več ne
„	pozna,	in	nima več	tistiga	mika, ki ga ima ta svitel.
„ Ta denar tedaj sam na sebi nima skorej ničesar, kar „ bi nas mikalo, in če ga ne damo za kakšino reč, „ nam no more prav nič koristiti. Poskusimo en malo, „	kaj	bi	neki utegnili	ž njim	storiti .... mordo ga na
,,	tla	vreči,	zatalnkati	in se	veseliti, de tako lepo
—225—
naprej teče? ali pa morde ž njim pločo igrati?.... Lahko bi ga tudi tako porabili, de bi ga za težo na tehtnico (vago) djali, ali pa de bi si ga okoli vratu
obesli___Glej, to je skorej vse, kar bi znali s tem
denaram počeli; tode vsetojoliclo malo. Kos svinca bi nam ravno tako dobro, ali pa morebiti še boljo za vse to služil. Ako pa denar iz svojih rok naprej v druge roko damo, nam zamore on'veliko veči dobiček pernesti. Če hočemo imeli kakšino reč, de je všeč našim očem, si s lem tolerjem lahko kupimo podobšino, kak imeniten izdelik umetalnikov, ki nas bo zmiram enako veselil in dopadel, kolikorkolikrat ga bomo vidili. Zakaj gotovo je, de ko bi holli ta toler tako na dolgo ogledovati, kakor bi lahko tako podobšino gledali, bi naše veselje per tem ne bilo nikoli toliko .... Tudi si lahko s tem dnaram vku-pimo mlado drevesce, de si ga v veri zasadimo, de nam bo mnogo let hladno in oživljajočo senco delal — Ako bi pa hotli si ž njim kaj boljšiga omisliti, ga lahko damo peku, de nam da dohriga kruha za več dni.... Ali pa tudi lahko krompirja nakupimo, de po zimi kako ubogo družino ž njim preskerbimo .... Ali pa se zamore toler dati za zdravila, ki bi z Božjo pomočjo morde h zdravji pomagale kakimu ubogi mu
hišnimu gospodarju, kteriga hudo reve tlačijo itd...
Zdaj vidiš tedaj, sinik moj! de s tem dnaram mnogo lahko storimo, kar je ali koristno, ali pa samo všečno in dopadlivo. Ali še ti lahko povčm, kako bi za-mogli še bolje ta dnar oberniti .... mi ga zamore-mo dati ubožčiku, ki nima ničesar na svetu, zalo de si ž njim omisli, česar v svoj živež potrebuje, in
—226—
„ ti Ito ga lahko za nekaj časa osrečimo; če to slori-, mo, bomo vidili, kako se mn bodo iz hvaležnosti in „ od radosti čez njegove suhe lica solze vlile: in vi-„ dili tako njegovo srečo, ali ne bomo tudi mi v nas
„ občutili sladko zadovoljnost? „-----u Očika moj! ^
reče na to otrok, in ga prime za roko; “ jez bi ho-„ tel, de bi ravno zdaj en ubožčik se perkazal; to bi „ me še li veselilo, de bi ga vidil zadovoljeniga! „ — Naj bo tedaj „ odgovori oče; “ pojdiva precej zdaj „ vun iz doma, in gotovo bova kmalo eniga na-
r>	»
Gresta vun, in kmalo srečata ubogo ženo z oslič-kam, ki je nosil dva koša, in v vsakim košu je bil en otrok; vse je kazalo veliko revo, otroka sta bila na slami s cunjami pokrita, in sla se vender prijazno posmehljavala proti drugim ljudem, ker v svojih otročjih letih nista še čutila težav ubožtva. Mali poderži oslička, kaže tista nesrečna otroka ljudem, ki so memo bodili, in jih prosi za kako malo pomoč. Ravno takrat Sta ondi memo šla starčik in starka, oba bolna in ubož-na, ki sta se pod pazdibo deržala, in tako ob palici naprej bodila. Stara žena pogleda milo tista dva uboga otroka, usmili se ju, in žal ji je, de jima ne more nič pomagati .... u Uboga otroka! „ reče ona in milo zdihne. — Dobri hišni oče zdaj, ko to vidi in sliši, poda, ves omečen, tisti loler materi teh ubogih otrok. Stara žena reče na to dobrotniku: “ Bog vam stokrat „ plačaj! „ tako vesela, kakor je bila poprej žalostna viditi. —- Lahko si tedaj mislimo, ali težko popišemo radost, in hvaležnost uboge matere; perzadeva si koj per otrokih, de naj s svojimi rokicami poljublejo do-
—227—
brotniku naproti pošiljeta, in kako besedico v znamnje zahvalnosti izgovorita.
Dobri hišni oče se na to k svojimu sinu oberne in reče: “ Kaj se ti zdi, ali nisva zdaj srečna? ali „ nama ne da ta poraba tolerja nar čistejšiga in nar ve-„ čiga veselja? „ — “ Oj, očika moj! „ mu sin komej spregovori; “ jez nisim bil nikoli tako zadovoljin in „ vesel, kakor zdaj.... neka čudna moč mi je serce prev-„ žela .... in mi solze iz očes posili.... in vender čutim v
„ tem veči radost, kakor če imam od smeha poči----------
„ Nikoli še nisim take radosti občutil. „ — “ O ti „ moja radost! „ povzame na to oče, in si ga na persi pertisne; “ kar zdaj občutiš, jo občutlej dobrodeljnosti, „ je radost, ki jo nam da čednost. Ti se veseliš, de „ vidiš ženo osrečeno, ktera je malo prej s žalostnim „ obličjem in s pobeseno glavo dovolj kazala, de je „ njeno serce polno silne otožnosti. Veseliš se, de dva j, revna otroka, ki še ne moreta občutiti svoje reve, „ in tudi ne si potrebniga živeža služiti, bosta zdaj n potrebniga živeža za več dni zaporedama imela; ob-„ čutiš znotrajno radost in dopadenje, de sva dobro delo „	dopernesla, in se spomniš tudi	na uno	ženo, kteri
»	sta	se ta nesrečna otroka tako	usmilila,	in ki se je
„ nama zahvalila, kakor do bi bila nji dar dala, kteriga „ sva tej ubogi materi podala. „ — “O to pač, to! „ mu seže sin v besedo; “o dobra starka! zdela se jo „	pa	tudi ona ubožna in potrebna.... kaj ?	ko bi tudi
„	nji	en loler dali? Ali hočem	teči, če	jo najdem,
„ ljubi očika? Saj imate dovolj, de tudi nji lahko po-n magate „ — “ Golovo bi me to veselilo „ odgovori oče, “ osebi dobroto skazati, ki je že sama zadosti
’!)
-228-
„ ubožna in potrebna, in vender ima tako usmilenje „ do druiih. Ali, sinik moj! ali veš za gotovo, de jo „ bo veselilo, če ji toler podava? ali sva tega gotova? „ Nesrečni človek, ki ima še kak občutlej za čast, če „ je tudi v velikih potrebah, si vender li težko kedaj „ upa očitno vbogajme prositi, ali tudi prejeti. Dokler „ se zamore človek pošteno preživiti s tem, kar ima „ in premore, brez de bi drugim nadležin bil, je treba „ de tako živi, in kadar mu tudi vsega pomanjka, je „ boljši se na tiste raji oberniti, ki so za to postavlje-„ ni, de božje dare ubogim namenjene delijo, kakor „ pa po beraško se po cestah klatiti. „
“ Ta žena, kteri sva ravno kar pomagala, je „ mende tujka, ki ne dela druziga kot okoli po mestu „ hoditi; ker nobeniga ne pozna, si ne more za zdaj „ ne dela vdobiti, s kterim bi se živila, ne vcdili od „	kod	pomoči perčakovati. Ali stara žena,	ki je memo
„	šla,	ni nič prosila, zato ne moreva	vediti, ali bi ji
„	tudi	všeč bilo, de bi tako od naju	dar	dobila. Ra-
„	zun	tega, ko bi jez bil nji božji	dar	ponudil, bi
„ znala biti ona s tem razžalena, ker bi se ji utegnilo „ pozdevati, de sim hotel s tem daram jo plačali za-„ voljo njeniga usmileniga serca, kteriga se ne more „ zadosti splačali z vsim zlatarn lega sveta... Vender „ pa ni prav, če nanjo popolnoma pozabiva. Skušal „ bom zvediti, kje de stanuje, in če se ona v tacih „ okolišinah znajde, de bi potrebovala naše pomoči, no-„ čeva pustiti brez pomoči tako krepostnih ljudi.... Mej „ tem pa misli, ljubi moj sinik! na veselje, ki si ga „ zamoreva s svojim dnaram perpraviti, in na veliko „ plačilo, ki ga od tod dobiva. Uči se od tega, denara
-229-
„ r«a malenkosti ne zametati, ker si tako človek sam „ sebi pot zapre, de ga ne more per dragi perložnosti „ boljši in dopadlivši oberniti. Ali bi ne bilo žalostno „ in velika zguba za naji, ko bi nam bila ta perložnost „ ušla? Zakaj tako bi ne imela zdaj tega veselja in » praviga dopadenja, ker bi bila denar dala po nemar-„ nim za malovredne stvari, ki bi nama no bile morde „ tudi nobeniga veselja storile! „
Kadar oče to izgovori, se verne proti ddmu. J)omii reče sinu: ^Na! tu ti dam dva tolerja; čez petnajst „ dni hočem vediti, kaj si ž njima počel. „ — “ Oj, j, gotovo hočem ta dva tolerja dobro oberniti! * mu sin odgovori, — vzame ji, ter se ves radostin in vesel k mizi vsede, de bi še pokosilčal, kar mu je bilo prej ostalo.
XI1» Kazin zatiravca*
(Izhodna povest.)
uta Zarak, kleri se je tako klical, ker je sabo zmiram bič (korobač) nosil, je po svojih rajnkih toliko zemlje v posestvo dobil, kolikor se je je na deset milj daleč okoli prehoditi moglo, in ker je bil neizmerno bogat, je lahko imel tudi vsega, karkoli mu je serce poželelo. Grad, v kterim je prebival, je bil sezidan na visoki skali; stolp (turn), ki so ga njegovi prededi bili sezidali, je do oblakov segal. Ker je imel svoje stanovanje ravno na sredi svojih zemljiš, jo za-
— 230 —
mogel v enim -trenutku vse pregledati. Noben dan ni prešel, de bi se ne bil gor na verh stolpa podal, od kodar je z nekim posebnim dopadajenjem gledal svoje hlapce in svoje cede. Sosebno pa je pazlivo gledal zmiram na delavce; in kadar je vidil, de kteri iz med njih dela trudin en sam hip počiva, se je hudo zjezil, in nobedin mu ni mogel njegove jeze vkrotiti. Petdeset palic od močne roke je bila navadna kazin za tak pregrešili, in on sam se je veselil, mu-jih naštevati. Zares! živina je bil, ne človek. Ali Bog je pravičen, in ne pusti nobene hudobije brez zaslužene kazni. Zuta Zarak, ki je v svojim neizmernim bogastvu svoje dni preživel, ki je zemlje na deset milj daleč okoli imel, in tolikajn ljudi, ki so njega spoznavali za svojiga gospodarja, kterim se pa on ni nikakor kot očeta kazal; Zuta Zarak, pravim, je na enkrat po Božji naredbi vid zgubil, je oslepel. Vender pa je hodil še zmiram na verh stolpa, desiravno se mu je kaj težko zdelo, de je slep, še holj pa, de se ne more več veseliti s tepenjem svojih podložnih. Celih dvajset let ni bilo več veselja v njegovo serce; viri vsake radosti so bili zanj zamašeni, ali pa so mu li prav po redkama kaki kanic veselja podali. Celi čas svojiga življenja, če se zamore to i-menvali življenje, ni on poznal ne zdravja, ne miru in pokoja. Pil je iz zlate kupe sad potu svojih nesrečnih podložnikov; ali njegovo serce je čutilo žgeče bolečine. Ni se odmevalo ne njegovo stanovanje, ne stolp od svetih pesem, ktere so njegovi bogaboječi in nedolžni sužnji proti nebu vedno pošiljali. Tudi sladkiga spanja poznal ni, kakšinorga je imel slehern njegovih sužnjih, ki se je v njem krepčal, in saj takrat ni bil pod nje-
— 231 —
govim grozovitnim ogledvanjem. Večni Bog, li si pravičen ! in to hočem razodeti vsem stvarem ; zakaj ko je Zola Zarak enkrat sam verh stolpa bil, ga je ne— previdoma strela zadela, in dolj vergla v dolino mej njegove hlapce. Sužnji se zdaj okoli njega naberejo, ga obstopijo, in ohžaljujejo, ter k Bogu tole molitev pošiljajo: “ O ti pravični Bog! de hi bila tvoja strela ga „ li zadela o pravim času, in poboljšala njegovo dušo! „ — To so mu želeli. Oj ljudje! kolikajn boljši je, de je človek na tem svetu enak tem sužnjim, kakor pa de posede neizmerne bogastva s hudobnim sercam, kakor ga je imel Zuta Zarak ! Oj ljudje ! če je vaša duša v čednostih bogata, če sle popolnoma zdravi, ne zavidali Zuta Zaraka, ne njegove sreče, ki jo bil hujši kot divja zver mej ljudmi.
XIII.	Bogati M udi jan.
'osrou Bilon je bil trideset let v Indii, potem pa se je nazaj v Kvropo z neizmernim ^ bogastvam vernik Kadar je nazaj v svoje rojstno mesto peršel, je hotel narpred obis-kali tergovca, s kterim je imel do tistikrat opravila. Pride v njegovo hišo, in marsikaj pogovorila; na zadnje pa mu on reče: “ Jez nimam nobeniga sina, „ nisim imel tudi ne bratov ne sester, tedaj ne morem „ imeti bližnjih sorodnikov; zavoljo tega zamorem, kakor „ se mi bo poljubilo, s svojim premoženjem ravnati, in » obogatiti listiga, ki mi bo bolj dopadel. Sklenil sim » l>a svoje bogastvo s tistim iz rodii delili, ki se mi bo
—232—
„ zdel nar bolj vredin ga posesti. Pomagajte mi, vas „ prosim, de ga ložej najdem. „ — “ Jez nisim nikoli „ vaše hiše bližej poznal „ odgovori lergovec; “ to „ pa vender vem, de imate dve teliki v tem mestu; „ sesiri ste si, in obe imate še precej blaga, ali ena „ ni podobna drugi. Starejši sestra je gospa Dorviliers; „ te skorej nikoli nobedin ne vidi, ima slabo stanovanje, „ in nima kot eno samo deklo za svojo postrežbo. Ona no „ pozna druziga veselja, kakor svoje zaklade množiti in „ svoje dnarje preštevali. Baronka Seranges pa nima n druziga veselja, kakor vse proč dajati, kar ima. Ona „ ljubi drage in krasne obleke in lišpe, tode vse te ne— „ nečimurne veselja je clo nič ne molijo v djanjih Iju-„ bežni; zakaj ona ima vsak teden že zato odločen „ dan, de dvanajsterim ubožčikam, ki k nji po božje dare „ hodijo, vlastnoročno milošno deli. „ — “Ta druga „ pravi Indijan, “ desiravno ni v vsim popolnoma, kakor „ mi jo popišete, mi vender ni lolikajn zoperna; ali „ gospč Dorviliers nočem viditi, zakaj skopi so mi kaj „ zoperni. „	— Precej drugo jutro je šel h gospej
Seranges, ktera ga je kaj prijazno sprejela, in on tudi jo je našel, de je bila zares prav ljubezniva gospa.
Edina dekla gospč Dorviliers je bila sestra hlapca, ki je služil per tergovcu, prijatlii gospoda Bilona. Ta hlapec je bil zraven, kadar je Indijan rekel, de prav nič _ ne mara, svojo skopo tetiko viditi. Gre tedaj koj k svoji sestri, in ji vse povč, kar je slišal. u Glej! „ ji reče, “ prav se godi tvoji gospodinji, zakaj je tako skopa? „ Gospod Bilon je neizmerno bogat, in jez vem za gotovo, n de ji ne bo še vinarja dal, ker ne zna dnara rabiti.,, — Kadar je gospa Dorviliers, ki ni nobenimu kej upala,
— 233 —
slišala, de je nekdo v hišo pcršel, se je precej vzdignila, je po perstih se ije bližala, od kodar je šum slišala, de hi se je ne vidilo, in tako je vse to slišala, kar sla ona dva bila govorila. Silno se zavzame, kadar to čudno novico zve. Vse bogastvo, ki si ga je bila s toliko skerbjo napravila, in ki ga je tako rada imela, se ji zdaj nič ne zdi proti neizmernimu bogastvu, ki ga je njeni stric sabo pernesel. “ Kako bi bilo neki vender „ mogoče „ je djala sama per sebi, “ de bi njegovo spo-„ štovanje zadobila ?... Zdaj vem ! jez moram postati „ radodarna, zakaj on je prijatel li tistih, ki drugim do-„ bro delajo. Ali pa bo mogoče, se tega maliga zne-,, biti, kar imam ? To mi bo težko šlo. Pa vender ne „ vidim druziga sredstva, kol samo tega. „ — Ko je tako en malo pomislila, kako bi se neki zdaj vedla, sklene nar prej obiskati gospo Seranges svojo sestro, ker je mislila, de bi znala tako z bogatim Indijanam vkup priti, in se ž njim soznaniti. In v resnici, najdla ga je per svoji sesiri. Perzadevala si je tedaj, kar je li mogla, de bi s perliznjenimi besedami si njegovo prijaznost zadobila; in prav sladko in lepo ga po nekterih rečeh popraša, tako tudi, zakaj ni še peršel nje obiskat. “ Jez mislim, gospod! „ mu reče “ de kar vedili niste, „ de imate, zunej gospe Seranges, še eno drugo teliko.„ — “ Jez sim prav dobro vedil „ odgovori Indijan, “ de „ je gospa Dorviliers moja sorodnica, tode vedil sim tudi, „ de je ona vse drugih misel, kakor jez. Pravijo, de vi „ denar ljubite; jez pa ne maram tolikajn za blago, ko-„ likor za radodarnost. „ — “Res jo„ odgovori gospa „ Dorviliers, de sim bila po smerti svojiga moža prav » željna bogastva; mi oporekvajo, de sim skopa, pa, glejte!
-234-
„ kako so ljudje hudobni! Jez sim tako varčno živela, in sim „ si veliko dnara vkup spravila, de bi zamogla v tem „ mestu novo bolnišnico (spital) sozidati. Jutre zjutrej grem „ k enimu naših mestnih uradov, zato de se bom ž njim za-„ voljo te reči pogovorila. S poljo mu dam pet sto cekinov, „ in to je li en del tistiga, kar sim namenila dati, za to de „ se zamore svet kupili za poslopje, ki se ima zidati. „ —■ Gospod Bilon se čez te besede čudi, vpre vanjo svoje oči in reče : “ Ali je res ?.... kako so pač ljudje hudobni! „ Vi, ki sim mislil, de ste nar bolj skopa žena mej vsemi, „ vi ste bila tako blaga duša, de ste se sladkostim tega „ sveta odpovedali, in niste nič marali, če so vas tu-„ di skopo imenvali, in vse to li zato, de bi zamogli „ revnim, bolnim, nemočnim pomagati in jih tolažili? V „ resnici vam povem, de vas zdaj ravno tako spoštujem, „ kakor sim vas do zdaj zaničeval. Pojdiva tedaj, darež-„ liva moja tetika! tudi jez se hočem vdeležiti per tako „ hvalevrednim početju. Jutre zgodej pridem po vas, in „ bova vkupej šla k mestnimu vradu. „	— Gospa
Dorviliers je šla domu vsa vesela, ker je že gotovo menila, de si je za gotovo perdobila spoštovanje bogaliga In-dijana. On je bil mož beseda; drugi dan zjutro je k nji peršel, je sabo pernesel silno veliko denara, in ga je izročil uradu s pet sto zlatih, ki jih je bila dala vdova.
“ Jez sim bil v pomoti zastran lastnij te ženske „ je rekel gospod Bilon tergovcu svojimu prijatlu. uOna je kaj „ blaga in darežljiva! vse milošne gospe Seranges niso „ nič proti temu, kar jo ona storila ....ja, jez jo zdaj raji „ imam, kot njeno sestro, in zato hočem tudi njo oboga— „ lili. „ — “ Star služabnik, ki je nekdaj služil per očetu „ teh dveh gospe, je zdaj tukej „ pravi tergovec; “ on
—23 5—
„ je peršel prašat, kje de stanujete, in prosi prav lepo, » de bi mogel z vami govorili. „	— u Recite mu
» koj priti „ reče gospod Bilon ; “ gotovo bo česa od n mene potreboval. „ — Tedaj je noter stopil ubogi Rertrand, zakaj to je bilo njegovo ime. “ Kaj želite, „ de vam storim, ljubi moj prijatel? „ ga vpraša In-dijan. — “ Gorjč meni, gospod! jez sim nesrečin člo-» vek, in vi ste dober gospod, kakor pravijo; zato n sim k vam peršel. Jez sim celih 20 let zaporedama » vašimu ujcu služil. Po njegovi smerti sim se oženil, j3 in sim začel majhino kupčijo; tode hiša mi je pred j, tremi leti pogorela in skorej vse blago kar, sim ga „ imel. Ta nesreča me je na beraško palico perpravila, n tako de ne morem ne živili ne odgojevali svoje dru-5) žine! Zato sim peršel vas prosit, de bi mi holli saj „ toliko pomagati, de bi se moj sin kakiga rokodelstva „ učili mogel. „
u Zakaj se pa niste obernili na gospo Dorviliers, „ ali na gospo Seranges, de bi vam bile pomagale ? „
“ Jez sim storil to, gospod moj! tode vse zastonj. » Gospa Dorviliers mi ni kotla nikoli ( nič dati; una, de po pravici povem, mi je obljubila majhino po-55 moč, tode s tem pogojem, de naj pridem po božji 55 dar z drugimi berači, kterim daja milošno na odlo-„ čeni dan. Ali če ona ne zakriva rada svojih dobrot, „ skrivam pa jez rad svojo ubožtvo. Tudi se mi je „ terdo in silno težko zdelo, de bi mogel zdaj hoditi 55 ubogaj me prosit pred vrata tiste hiše, v kteri sim 55 dvajset let zaporedama zvesto služil. Zato sim rajši doma 55 ostajal in pomanjkanje terpel, kakor de bi bil mogel 55 po beraško po milodare hoditi. „
3o
—236—
“ Kaj je pa zdaj z vašimi otroci ? „
“ Moja hči je tako srečna, de je v nauku per „ eni vaši tetiki, ktera se Sofija kliče. Ta blaga duša „ je res uboga, pa si vender perzadeva, kar more do-„ briga storiti. „
“ Kaj pravite, kali? ali imam ubožno teliko, toliko „ blago dušo, in jez je ne poznam! Kdo je tedaj ona?,,
“ Ona jo sestra gospe Dorviliers in Seranges, tre-„ tja hči vašiga rajnciga ujca. „
“ Kako je to mogoče? njeni sestri mi niste nikoli „ nič od nje povedale! Kje stanuje? In od kod pride „ njena revšina ? „
u Po očetovi smerti je ona veči del svojiga pre-„ moženja nekimu tergovcu zaupala, kteriga so bile pa „ nesreče zadele, de je obožal. Ko je torej ona vidila, „ de nima zadosti premoženja, zato de bi spodobno v „ mestu živela, je šla vun v neko vas k eni svojih „ prijatelic, ktera je županja tiste vasi. Tam zdaj ona „ živi pošteno, kar se li more reči, skorej veči del „ dneva šiva obleke za uboge, in uči zraven tega tudi „ po dvo ali tri deklice. Uči jih z besedo in z djan-„ jem, de naj bodo uboglive, dobre, poštene, delavne „ in poterpežlive. Kadar je v vasi kteri bolan, ga gre „ ona koj obiskat, in njena nazočnost bolnika že tolaži „ in mu dobro stori. „
“ Ta je oseba, ktero sim do zdaj iskal „ reče gospod Bilon. Ljubi moj Bertrand! jutro se vsedem v „ kočijo, in se popeljem v vas, kjer je Sofija, vi pa „ pojdete z mano. Ne bodite več v skerbi zavoljo svojih „ otrok ; jez bom poskerbel, de se bodo v vsim po-,, trebnim podučili. Vi sto tudi za službe že prestari;
—237—
„ prosite svojiga gospodarja, de naj vam da slovo ; jez j, hočem, de mirno in v pokoji svoje stare dni živite.,,— “ Jez pa si bom tudi perzadeval, reče na to Bertrand, „ se hvaležniga skazati, ter vas in gospodično Sofijo n vedno blagosloviti. „
Drugi dan po tem pride gosp. Bilon v vas, po— praša po županu, in ko ga najde, ga praša, kako se kaj Sofija obnaša. “ Oj gospod! „ mu odgovori župan; “ Sofija je angeljic. Vsak drugi bi per zgubi svojiga n premoženja se ne vedil od silne žalosti kam djati, j) ali poglejte njo! sladka radost se ji iz obličja srnje. }> Ta nesreča ni bila v stanu njene blagoserčnosti ji » vzeti, in ravno to je, kar jo srečno dela.,,— “Vas n prosim, gospod! mu reče Indijan, povejte ji, de je 5) edin njene žlahte lukej, kteriga ni še nobenkrat vi-» dila, in de komej čaka, jo poznati in ž njo govoriti. „ — Sofija se je čudila, kadar to sliši, in je sprejela gosp. Bilona po svoji navadi vljudno in prijazno. Potem ko je enmalo ž njo govoril Indijan, ji reče: * Jez se » zares čudim čez vas, ljuba moja telika! Vi mi tav— » žentkrat bolj dopadete brez lišpov in kinčev v hod-» nim platnenim oblačilu, kakor pa baronka Seranges v >j vsi svoji krasoti; in desiravno ste ubožni, se mi » zdite, de ste veliko bolj zadovoljni in srečni, kakor „ gospa Dorviljers z vsim svojim bogastvom. Kako je „ pa te, de mi te gospč niste nič od vas povedale? „ Ali ste si morde kaj navskriž? Ali morde ne veste, 5> kje de vi stanujete ? „ — u Jez ne morem nikakor >3 svojih sester pozabili „ odgovori Sofija, u in zato sim j? hotla zmiram ž njima saj po pismih se razgovarjati. n Ravno trije dnevi so, kar sim zopet obema pisala.^
—238—
— “ Oj, hudobni sestri! „ zavpije gospod Bilon, u jez ^ jima tega ne morem odpustili, de ste tako no— „ marni zo tako ljubeznivo sestro. „ — “ Odpustite „ jima, vas prosim! „ reče Sofija; “ to pomoto bo-^ ste že v prihodnje opustile in popravile.,,— “Kaka! „ to ni nobena pomola „ reče Indijan; “onč veste dobro „ v svojim sercu, kolikajn boljši ste vi od nju, in „ zato niste hotle, de bi jez za vas zvedil, in de bi vas „ poznal, zlasti pa sto hotle same na se bogastvo „ spravili, kteriga sim jez iz Indije sabo pernesel. Ali, „ ta jima je že spodletela! Jez nočem gotovo svojiga „ premoženja zapustiti gospej Seranges, zakaj ona ne ,, dela dobriga, kakor zavoljo prazne hvale, zato do „ drugi od nje govorč, de je usmilena. Pa nočem tudi „ gospe Dorviliers obogatiti, zakaj tudi ona dobro dela „ li zavoljo dobička. Priča tega je to, ker obe niste hotle „ na skrivnim pomagali starimu služabniku svojiga očeta. „ Kadar sim za to okolišino zvedil, nisim prav nič „ hvaležin gospej Dorviliers za bolnišnico, ki jo je na-„ menila zidati, in pozdeva se mi, de je hotla tako li „ mene v svoje mreže vjeli, zato de bi do mojiga „ premoženja peršla. Ali vi, ljuba moja Sofija! vi de-„ late dobro zato, ker je to samo na sebi hvalevred-„ no, prijetno in pa Bogu dopadlivo. Zatorej sim „ sklenil, do imate vi sami celo moje premoženje dobili, „ in od te dobe naprej zamorete zaukazati in pogo-„ spodiniti z vsem, kar je mojiga, kakor se vam nar „ bolj prav zdi. Jez vem, de vam ni treba bogastva, „ zato de bi bili srečni; to de če boste imeli veliko „ premoženja, boste veliko drugih osrečili. „
KONEC SOAVETOVUI POVESTI.

Slanibala Parca in BrainieriliOjzeita.
Opomba. Nasledite povesti so v ravno tisti knjižici (tiskani v Brešii 1843. per Jeronimu Quadri), iz ktere je prestavljavec Soavetove pripovesli poslovenil. Zatorej jih tudi on ni hotel opustiti, posebno ker so ravno tako lepe in podučivne, kakor Soavetove, česar se zamore blagovoljni bravic sam lahko prepričati.


-
. , . . .v"; ■ ■	... %	. .v^s ' V:
'
KABIBiULA PARKA
MILANSKIGA ZDRAVNIKA.
Svet sc ravna po izgledilu
I. Hišni oče (*).
enard Pereti je bil pošten, pa malo premožin človek; njegova žena je bila ravno tako ubožna, pa hvale vredniga zaderžanja. Imela sla troje sinov, Anakleta, Gerarda in Ferdinanda, in štiri mlajši hčere. Lenard je imel dobro in ravnočutno serce; on je mirno živel v sredi svoje družine, ki se mu je vedno bolj množila, zadovoljili s pičlim dobičkam dela svojih rok, zmiram pa skerbin, de bi v sercu svojih otrok zasejal, in v njih vterdil liste občutleje uzajemne dobrohotnosti in prijaznosti, ki so po navadi izvir in podstava vse domače sreče. Ker so ga vsi poznali, de je mož vedno
(*) Ta iu nasleduc povesti so sc veči del resnično dogodile.
-242-
vesel in vljudin, in pa ker je po svojim stanu bil malo de ne vsim polrebin, je večkrat zahajal mej nar ime-nitniši osebe tiste soseske, v kteri je živel, in torej je več perložnost imel, v klerik je zamogel opaziti in premišljevati, kako se ločijo mej sabo ljudje neenakign od-gojenja. Mej tem je njegov pervenic Anaklet v letih rasel, in vsi tisti, ki so otroka poznali, so pravili, de ima prav dobro glavico. Prijatli so dobrimu Lenardu vedno prigovarjali, de naj ne zamudi tega sina v šole dali; de ni prav, če otrok svoje talente zakoplje in v nevednosti ostane; de utegne enkrat do visocih služeb priti, in tako celi njegovi družini čast in podpora biti. Te in take besede so dobrimu očetu globoko v serce segale; ali ker si je s svojim delam zamogel proti komej tolikajn pošteno služiti, kolikor je bilo za vsakdanje potrebe njegove velike družine treba, kako bi si on bil upati mogel, de mu bo mogoče prenašali ne majhine stroške za Ana-kletovo izšolanje? Taciga kaj početi in hoteti speljati bi se bilo vsakimu drugimu zdelo nespametno in pre-derzno; tode nič ni moglo vderžali očeta, ki je kaj priserčno želel, de bi svojim preljubim otrokam revno stanje poboljšal.
Lcnard, kteriga so vsi poznali za v resnici pošte-niga moža, je bolel s tem svojim dobrim imenam, kakor tudi s svojo naravno živcčnosljo in šalivostjo to reč narprej poskusiti; in v resnici si je on s tem naklonil mlndiga gospoda, de je začel radovoljno po več ur vsaki dan Anakleta učili, česar mu je bilo za per-ve začetne šole treba. To njegovo perzadevanje je tolikajn veči hvale in spoznanja vredno, ker je ta gospod v vasi nekaj časa le za to stanoval, de bi se bil
— 243 —
od šolskiga dela spočil, zakaj on je bil učitelj v ocit^ nih mestnih šolah.
Anaklet se je prav marlivo in lahko učil, in je s tem pokazal, de ni prazno, kar so drugi od njega pričali, de ima bistro glavico. Kadar je pa pretekel čas, ki je bil šolskim praznikom odmerjen, je mogel tisti dobrotlivi gospod nazaj v mesto se podali, ker so se zopet šole začele, in Anaklet je ostal brez učitelja. Njegov oče pa, kterimu se je dobro zdelo, de se je njegov sin per ti pervi skušnji dobro sponesel, je poprosil zdaj nekiga učeniga duhovnika listih krajev, de je ravno tako iz zgolj prijaznosti in dobrollivosli prevzel podučevanje Anaklelovo, kar je tudi skuzi več let storil.
Mej lem je Anaklet v znanji latinščine napredoval, ljubeznivi oče pa ga je mej stenami domače hiše per vsaki perložnosti v nar potrebnišib rečeh poduče— val. “ Glej! „ mu večkrat pravi, Ci zjlaj imaš pičlo in „ li slabo zabeljeno jed, ktero moraš vživali, de si 5, življenje ohraniš; slaba je tudi tvoja obleko, in te 5, ne more vsakimu vremenu vbraniti: ako se boš pa » pridno učil, in svojih talentov ne zakopal, ki ti jih „ je milostivi Bog dal, boš enkrat lahko vse boljši „ imel. Venker pa ne smeš samo zavoljo tega marliv „ in delavin biti, zalo de bi kcdaj boljši jedal in de bi „ se lepši oblačil, človeku je malo dovolj; per vsim, „ kor se učiš, kar delaš in si perzadevaš, moraš vse kaj j, drugiga pred očmi imeli. Jez nisim v stanu, li učeno „ govoriti, ker se nisim nikoli kaj taciga učil; jez ti „ zamorem govorili li, kar mi serce da in moja večletna skušnja. Poglej mladiga Kleanta: on je silno bogat,

— 244 —
„ kakor hitro zve za nove šege in navade v obleki „ in kinču, hoče jih tudi on precej posnemali; njego— „ va miza se vedno šibi pod izbranimi in dragimi jed-„ mi in pijačami; on se vozi v krasni kočii, in ima „ za svojo postrežbo mnogo slrežetov. Bog le pa vari „ mislili, de je Kleant zavoljo tega srečin in zavidanja „ družili vredin. Vsi vedo, de se ni nikoli nič učil; „ nobedin ne praša po njem, nobedin ga ne čisla; še j,	njegovi posli	govorijo od njega šalivno	in zaničvavno,
„	in raznašajo	brez ozira	mej ljudi njegove slabosli,
„ in njegove ludi nar skrivniši in nar sramollivši pre— „ grešikc, ler se lako čezanj posmehujejo. Poglej pa „	zdaj mladiga	Leandra: on	si s svojim	poštenim dc-
„	lam li malo	služi, zalo se	pa tudi ne	oblači prev-
„ zetno in živi varčno, tode vsi s spoštovanjem od „ njega govorijo, vsi ga hvalijo, ker je ludi v resnici „ hvale vredin, tako de še clo njegovi zavidlici morajo „ večkrat jezik za zobmi deržati in obmolkniti. Vsi „ vejo, de je z malim zadovoljin, de zamore dosti „ storili, de ne stori nobenimu nobene krivice, in de „ je srečin, kadar zamore komu kaj dobriga storiti. „ Kleant per vsi svoji bogalii ima samo malovredne, „ perhuljene in perliznene lovarše; Leander pa, ki je „ pošten in umetin, je obdan s prijatli, ki ga čislajo „ in ljubijo. Kleant je zmiram muhast in lermast, Leander „ je vedno vesel in dobre volje. Vidiš tedaj, ljubi moj „ Anaklet! Leander je vredin, de ga posnemaš in de „ si perzadevaš lakšin biti, kakšinor je on. Zato pa „ de postaneš tak mož, kakor je on, moraš tudi po-„ prej se učili, česar sc je on naučil, in se lako trudili, ,5 kakor se jo on od svojih mladih nog trudil. ,f
— 245—
Tako in enako je po navadi dobri oče k svojimu Ana-kletu tudi vpričo druzih svojih sinov govoril, in tako je spod-badal tiste mlade in še mehke serca k ljubezni čednosti, poštenosti in marlivosti. Pa še drugači je skušal in si perzadeval vterditi podstave praviga in hvale vredniga odgojenja. Kadar je namreč zvedil, de je peršel v deželo kak učen mož, je že gledal, kako hi zamogel ž njim govoriti; vodil se je ž njim tako obnašati, de si je s svojo umetnostjo in s svojo postrežlivostjo njegovo dobrohotnost zadobil, in tedaj mu je svojiga sina Perpeljal in ljubo mu je bilo, če ga je prašal, kaj de se je že navadil in s kakšinim uspeham. Mladi Anaklet je bil večkrat žalostin, se je silno jokal, in silno težko se mu je to zdelo, de mora iti zdaj k temu, zdaj k uniinu, ki jih ni poznal, in ki so ga spraševali čez to, česar se je naučil; ali dobri oče si je mnogo perzadeval mu serč-nost dajati, in plašnima sinu ves strah vzeti. u Kadar 55 sim jez s tabo, česa se boš kali bal? „ mu je ljubeznivo govoril. u Ti gospodje, kterili se tolikajn bojiš, 55	so bili	nekdaj ravno	taki, kakor	si zdaj ti. če boš
55	rad v	torvaršii z visoko učenimi	možmi, boš tudi ti
55 enkrat učen; česa pa se zamoreš navadili od ne-55	vednih	in neučenih?	Sram naj te	bo greha in hu-
55	dobnih	tovaršev, ali	ne bodi to	nikoli sram želeti,
55 de bi se česa navadil in se še bolj zbrihtal. „ — Ker je modri Lenard vedno tako s svojim sinam ravnal, se je tudi otrok čuda veliko navadil, in je zmiram nsarlivši in učeniši prihajal; in tako ga je oče navadil od mladih nog, de se vpričo drugih ni nikoli kar nič zmotil ali zmešal, kar si zamore človek zadobili li po dolgi skušnji in perzadevanju, in kar je vender toli-
—246 —
kajn potrebno v raznih zadevah in okolišinah človeškiga življenja.
Ali Anaklet se je bil mej tem od tovaršev navadil s kartami igrati, in ta igra mu je kmalo tako do-padla, de je po malim bukve na stran deval in kakšinkrat zavoljo igre še iz šole ostajal. Duhovnik njegov učitelj, ga je skušal zopet na pravo pot zaverniti; ko je pa vidil, de ne more nič opraviti, pove vse to Lenardu. Ko Lenard to zvč, se proti sinu narprej dela, ko de bi nič ne vedil; skušal pa je na skrivnim za vse po-zvedili, kar je Anaklet počenjal; zmiram ga je zalezval, kamor koli je hodil, in tako se je neki dan zgodilo, de ga je dobil s kartami v rokah vsega v igro zamišlje-niga, ko je ravno s svojimi navadnimi tovaršami igral. Lenard popraša hladnokervno sina po bukvah, po šoli in po uku. Anaklet prestrašen odgovarja na vprašanja, si sam oporeče, se zmoli, in mora svojo pregreho obstali. Tedaj Lenard žalostin mu reče resnobno in za-povedvavno: “ Vzemi karte sabo! „ — ga pelja neprijazno do ognjiša — u Verži jih na oginj! „ mu tu reče, ga po strani pogleda, nejevoljin proč gre, in ga v sramu in zmoti popusti. Težko je dopovedati, kako je to nenavadno in ostro ravnanje ranilo Anakletovo serce; zakaj on je bil zmiram navajen, de ga je oče rad imel in prijazno ž njim ravnal, in vselej je od očeta prejemal li dokaze priserčne ljubezni in prijaznosti. Ko so je iz tega velikiga stermenja enmalo zbrihtal, se je začel nevtažlivo in glasno jokati; sram ga je bilo mej ljudi iti, ker si je mislil, de mu bodo vsi to pregreho očitali, in de je oče nanj jezin. Poprijel se je zopet marlivo svojiga uka: ali to mu je kaj težko djalo, in mu ni miru dalo, de ga
— 247—
ni oče več odtihdob drugači pogledaval, kot ostro in neprijazno. Groza ga je zdaj po navadi obšla, če je li na igro pomislil; tudi ni mogel več lerpeti tovaršev, s kterimi se je bil pregrešil. Večkrat je k očetu pogledaval, de bi vidil, ali ga bo zopet enkrat prijazno pogledal, kar je tako silno želel, in vsaki dan je skušal mehkočutniši mater poprositi, de bi ona zanj per očetu prosila in ga ž njim spravila. Ko se tedaj na zadnje Lenardu zdi, de je sin zadosti dokazal svoje resnično po-boljšanje, mu odpusti poprejšne pregreške, in ga začne Vnovič prijazno in za ljubo imeti, kakor poprej. Ali nejevolja čez to žalostno pergodbo je bila v mladim sercu Anakletovim tako globoko vtisnjena, de se je svoje žive dni skerbno varoval zopet kaj storili, kar bi očeta žalili utegnilo. Toliko zamore posvaritev očeta, ki ve čez serca svojih otrok vladati!
Anaklel je bil že petnajst let star, in zdaj, če je bolel v višji šole stopiti, je mogel se v mesto podali, kenard je zdaj še veliko bolj zanj po očetovo skerbel, in per vsi revi svoje družine je vender dobil v včlikim mestu spodobno stanovanje svojima Anakletu, ker je hotel raji sam lerpeti, de bi li sin se prav izučil in izšolal. Ko je dan ločitve se perbližal, je navezal malo culico dobri Lenard sam, in je sprejel svojiga ljubiga sina v mesto, kjer je tudi moža našel, de je skerb prevzel, njegoviga Anakleta zastonj učiti modroslovstva in francozkiga jezika; tudi je poskerbel vse potrebno, de bi se ga potlej v očitne šole sprejelo, ker je Ana-klet namenil se zdravilstva učiti. Peljal ga je k učite-ijem, k prijatlam in k nekterim mogočnim gospodam, de ga je povsod živo in skerbno perporočil. Mej tem
-248-
jo peršel čas, de so je Lenard mogel iz mesta domu vernili, in Anaklet ga je hotel spremiti do mestnih vrat. Ko prideta do kraja, kjer jima je bilo se na zadnje ločiti, prime Lenard sina za roko:	“ Ti vidiš „ mu
reče, “ ljubi moj Anaklet! koliko skerhi in težav imam „ zavoljo tvojiga odgojenja; ti veš dobro, kako težko „ bom z družino izhajal: tode vse te težave mi bodo „ lahke, in nočem se čez to kedaj potožiti. Samo to „ pomisli, in ne žabi nikoli, de je zdaj na tebi, sto— „ rili, de bom jez ali nar srečniši ali pa nar nesrečniši „ človek. Ako se boš marlivo učil, in Boga vedno pred „ očmi imel, de boš vselej pošteno in čedno živel, „ bom jez kaj vesel in srečin, de si druge sreče želel „ ne bom. Ako se pa daš premagati nagibom in stra— „ stim svoje mladosti, de bi te mogel jez enkrat viditi „ v pregrehe in razuzdano življenje pogrezneniga, bi „ mi to toliko žalost perpravilo, de bi me ne moglo „ nič več utolažiti, in ta žalost in to tarnanje bi me „ gotovo prezgodej v grob spravilo. Ako bi to serčno „ žalovanje tvojiga ubogiga očeta te ne zamoglo iz „ tovaršije pohajačev in hudobnih mladenčev spraviti, „ pomisli saj na Boga; strah pred jezo pravičniga Boga, „ ki se nad grešniki mašuje, naj te vderži, in strašni „ pogled na revšino in na ponižanje, v kterih bi te— „ daj mogel svoje nesrečne dni preživeti. „ — Tako mu je govoril, in gorke solze so mu po licah se vlile; objame sina, in se tihama in molče od njega loči. Anaklet postoji na mestu in se ne gane, dokler zamore z očmi za očetam gledati. Tudi Lenard, dokler je mogel še sina viditi, se je še večkrat nazaj oziral, in ga na glas pozdravljal, ali pa mu z roko znamnje dajal, ko
— 249 —
bi mu bolel reči, do naj bo serčin in pogumen. Na zadnje se nisla mogla več tudi z očmi dosegali, ali njuna serca sta si bilo vedno blizo in zedinjena. V velikih zlo obljudenih mestih se vidi tolikajn reči, ki po navadi zlo mikajo mladenče, kleri vpervič iz dežele v niesto pridejo, ker so vajeni li na ljubo prostolo kmetov : ali vse te nove reči niso bile v stanu, kak po— sebin vtisk storiti na Anakletovo serce, zakaj on ni vidil ne slišal druziga, kot glas, obličje, besede, solzo svojiga ljubiga očeta, ter je tavžentkrat in tavžentkral sam per sebi obljubo ponavljal, de noče nikoli kaj početi, kar bi utegnilo očeta žalili ali ga ncjevoljniga storiti.
Prejdejo tako eni mesci, in Lenard se ni že več mogel zderžati, de bi ne šel pogledat, kako se kaj sinu godi. V živo prepričan, de srečin izid človeka nar več zavisi od perviga začetka, je hotel tudi vidili, ali se Ana-klet tako obnaša, kakor si je on želel. Mej drugimi rečmi mu je bil rekel, de zamore za krajčas kakšinkrat zvečer iti v hišo nekiga prijatla, per kterim bi se lahko mnogo navadil zavoljo njegove visoke učenosti, in zavoljo poštenosti in hvale vredniga obnašanja. Lenard si je mislil, de ga bo prijazno prestregel, če pride v mestj ob Večernim mraku, in se poda naravnost v prijallovo hišo, de bi vidil, ali dobi tamkej sina, in ali se v tem po njegovih svetih ravna. Ko tedaj tje pride, koj po njem Popraša, in povejo mu, de pride res vsak večer ob tisti uri vedno tjekej. Te besede so zares Lenardovimu sercu kaj dobro djale; tode ta večer se je perpetilo, do Anakleta ni hotlo biti ob navadni uri. “ Ali no hodi » ob ti uri, “ reče prijatlu, „ druge dni moj sin sem » k vam? Kaj moro neki to bili, do ga danas li šo
—250—
„ ni? „ In že je začel mnogoverstne sume imeti, in v strahu zavoljo tega biti. Na zadnje pa Anaklet ven-der pride, in ko očeta zagleda, ga to nenadjano veselje v nekako stermenje postavi, de zavpije: “ Kaj vi ste lu-„ kaj? Kaj vas je ob ti uri sem v mesto perneslo?,, — — “ Nič druziga, „ odgovori Lenard, “ kakor sama želja, „ tebe vidili, me je sem pergnala. Torej ljubi moj Ana-„ klet! kako ti je kaj? Kako ti kaj mesto dopade? „ kako ti kaj tekne to novo življenje in nova družba, „ v kteri živiš? „ — Po takih kratkih in serčnih besedah se poslovila od prijatla, in gresta vkupej v stanovanje poštene družine, kjer je Anaklet stanoval, in kjer je imel prenočiti tudi Lenard. Predin sla spat šla, jo Ana— klet razložno vse reči perpovedval očetu, ktere so bile v mestu zanj nove, tud mu je na tanjko povedal, kteri so zdaj njegovi učitelji in česa se učiti mora. Lenard je vse to z velikim dopadajenjem posl šal, in ves vesel in radoslin se je mirno spat vlegel. Ko je dan napočil, je šel tudi k vsim Anakletovim učiteljem, in vsi so mu rekli, de so z njegovim vedenjem popolnoma zadovljni. Poln teh radostnih novic se je domu vernil, in ko se je od sina poslovil, mu je djal: „ Jez grem zdaj domu „ s tabo popolnoma zadovoljin; ta dan je edin izmed „ naj srečniših mojiga življenja, in jez za terdno upam, „ de si boš tudi vprihodnjič vedno vse perzadel, to mojo „ zadovoljnost zmiram množiti. Tvoja mati, tvoji brati in „ tvoje sestre komej čakajo, de bi kako novico od tebe sli-„ šali, in se bodo kaj veselili, kadar bodo zvedili, de je „ tvoj začetik srečin, in de jo upanje, de boš tudi tako „ srečno v tem napredoval, „ — to mu reče, ga objame in gre. Ko Lenard domu pride, so se vsi njegovi
—251 —
(lomu sercno veselili, ko jim je od Anakleta povedal, kar jo bil zvedil in slišal, in posebno si je perzadeval v mlajših dveh bratih častiželjnost obuditi, ker jima jo pravil, de utegneta tudi ona dva enkrat ravno taka biti, kakor je zdaj njuni starši brat.
Anaklet se je zmiram z veči marlivostjo učil, in Lenard mu je per vsaki perložnosti svojo zadovoljnost 2 vso odkritoserčnosljo na znanje dajal. Mej tem jo Anaklet že v tiste leta peršel, v kterih začenja zado-hivati človekov um nekako moč; imel je tudi že perložnosti, več prigodeb in pripetil družbiniga življenja vi-diti, ki so ga napeljevale, de je večkrat sam per sebi resnobno premišljeval čez svoje lastne okolišine in razbere do drugih. Vidil je namreč z grozo ne redke iz-glede mladenčev, svojih součencov, ki so bili iz pre-Hiožniših hiš, kakor on, de so se po malim scelama vdali zapravlivosti, neporednimu in razuzdanimu življenju, In de so v nar lepših letih svojiga življenja padali kot nečastne žertve svojih nesramnih pregreh. Vidil je tudi z nekako blagoserčno zavidlivostjo izglede možev, ki so srečno premagali zaderžke in napolleje ubožtva, v kterim so bili rojeni, in so si vedili pomagati, de so dosegli čast, sloves in premoženje. To premišlevanje je Anakletov duh s serčnostjo navdajalo in s zmiram Večim pogumam, in je storilo, de kar čutil ni no trupov ne težav. Sosebno pa je Anaklet s začudenjem zapazil, de je li prav malo takih očetov, kteri hi bili nje-govimu enaki. Ker je bil navajen, de je oče vselej odkritoserčno, prijazno in ljubeznivo ž njim ravnal, in do ga ni nikoli svaril ali zmerjal brez praviga uzroka ali čez mero, ni mogel nikoli brez groze gledati ali slišali,
3i
—252—
kako lerdoserčno in termaslo nekteri očetje s svojimi sinovi ravnajo, in de veči del njih zanemarajo in se kar ne zmenijo za njihov uk in odgojenje. Kadar je take reči sam per sebi premišljeval, in se mu je milo delalo, je večkrat izustil: „ Kako ves drugačinje moj oče, kakor „ pa drugi, ki jih vidim! Zares bi bil jez zlo hudobin in „ nehvaležin, ko bi se prederznil kedaj tako živeti, de bi „ ne izpolnil upanja in povemil ljubeznive skerbi njego-„ viga mebkočulniga serca za me! “ — Ti in taki sklepi, ki jih je sam per sebi delal, so bili vedno terd-nejši, in take misli so ga tudi živo spodbadale h sta-novitnimu izpolnovanju njegovih dolžnost: ali bile so tudi nar močnejši jez in obramba proti napadam mladostnih strasti in proti zapeljivim izgledam popačenih tovaršev.
Po tem takim si je bil Anaklet že perdobil ime marliviga, učeniga in modriga mladenča, in dobri Lenard je bil že nar srečniši človek na svetu, ker je vidil, de se zmiram bolj izpolnuje velika želja njegoviga serca, namreč dobro izrejenje njegovih otrok. Tudi je že res nobno mislili začel, de bi še una dva mlajši Anakleto va brata na ravno tisto pot perpravil; tode nobenimu ni tukej na svetu dano, vedno popolnoma srečnimu biti. Huda bolezin se je Lenarda lotila, in v malo dneh h koncu življenja perpravila, in Anaklet je komej še za časa peršel, deje zadnje besede svojiga umirajočiga očeta sprejel. V sredi smertnih težav, ko predanj stopi ta njegov nar ljubši sin, se ubogi Lenard še posili nasmehniti, mu poda roko, ki se je že vsa tresla, in mu takole govori : „ Bal sim se že skorej, de mi bo moja silna bole-„ zin še to zadnjo tolažbo vzela, tebe še enkrat pred „ smertjo viditi in s tabo govoriti. Jez te popustim v
—253 —
„ nar lepšim teku tvojiga popolvanja po tej dolini solz; „ veliko boš še prestali imel, tode zavoljo tega ne „ obupaj. Nič ti ne zapustim, zato ker tudi nič nimam; „ če boš pa stanovitno po poti pobožnosti in poštenosti ho-,, dil, ti Bog gotovo ne bo kratil potrebne pomoči, tudi n boš kakšiniga prijatla, kakšino blago dušo najdel, de » se bo usmilila moje zapušene družine. Ta mati in ti 5, otroci, ki tukej okoli mene stoje, so od zdaj zana-» prej tvoji, jez jili tebi izročim; ne pe. poročim ti jib, » ker dovolj poznam tvoje blago serce in tvojo usmi-» leno dušo. Ti veš dobro, de so bili vedno tako dragi „ mojimu sercu, kakor ti sam, in veš tudi, kako silno 55 sim jih ljubil. Težavno se ti bo morde zdelo, de mo-55 raš v svojih mladih letih prevzeti toliko skerbi in 55 težko breme gospodarstva; ali sveta vera, v kteri si 55 izrejen in dobro podučen, ti zapovč, de z vdanjem v 55 modre naredbe Božje previdnosti to prevzameš; in s 55 poterpežlivostjo, s poštenostjo in previdnostjo boš vse 55 premagal. „ — Tedaj se je k drugim sinovam ober-nil in rekel: a Vi pa spomnite se, de morate svoji-55 ga brata spoštovali: jez umerjem s terdnim zaupa-55 »jem, de bo on mene popolnoma vam nadomestil, upam 55 tudi, de bo očetov blagoslov (zegen), s kterim vas 55 popustim, iz nebes na vas peršel in vam zadobil ved-55 no spravo, mir in prijntelslvo. „ — Kadar Lenard te besede izgovori, povzdigne svojo umirajočo roko, in blagoslovi svojo družino, ki okoli njegove postelje kleči; tako de se milo stori vsim prijatlam, ki so per tem lepim nastopu nazočni. Kmalo potem je začel pojemali, in smert se mu je naglo bližala; ne žena, ne otroci ne zapustijo njegove postelje, dokler je še dihal, in edin pred
— 254 —
drugim so mu stregli te zadnje ure njegoviga življenja, in so mu še tako svojo ljubezin skazovali; niso pa mogli serčne žalosti zakriti, ki so jo občutili, de zgubijo tako dobriga očeta.
Mladenči! tudi vi utegnete enkrat postati očetje in gospodarji. Poglejte tukej nad Lenardam izgled, ki ni izmišljen, nar Jjubeznivšiga, kar se more reči, in nar bolj skerbniga očeta. V nar večib stiskah svojiga domačiga ubožtva, pod težkim bremenam velike družine, ni moglo nič zatreti kedaj, ali tudi li zmanjšali njegove duševne moči v perzadevanji, svoje otroke spodobno in modro izrediti in v vsim potrebnim podučiti. On ni bil učen mož, ker je pa ves gorel in resnično skerbel za blagor svoje družine, ga je vender očetovska ljubezin znajdeniga delala. In čeravno ga je prezgodna smert iz tega sveta spravila, je bil vender že tako globoko vtisnil v serca svojih otrok ljubezin do dela, poštenosti in domače sprave in edinosti, de jih je leld ljubezin skozi celo njihovo življenje noter do konca ne-razdružlivo spremljala. Tolikajn je permoglo čez očetovsko serce resnobno premišljevanje za časa čez važnost dobriga odgojenja svojih otrok!
—255 —
II.	Prijateljstvo bratov.
aiiko si je misliti veliko tarnanje družine po Lenardovi smerli in obilne solze serčne žalosti, ki so jih prelivali njegovi hvaležni otroci zavoljo zgube moža, ki jim je bil v resnici oče poln ljubezni, delaven in moder, kakor so si ga li želeli mogli. Po toliki nesreči bi utegnil kdo misliti, de ena mati in sedem otrok, mej kterimi nar starši ni bil še dvajsetiga leta dopolnil, brez očetove pomoči, brez vsega premoženja, ne morejo nikakor na drugo pomisliti, kot na to, kako bi se zamoglo polerpežlivo prenašati ubožtvo in pomanjkanje vsega potrebniga, in de se nikakor nemore več misliti na napredovanje in oiikanje v oziru odgojenja otrok. Tode Anaklet je bil serčan in enakih misel, kakor njegov rajni oče, in je že per njemu vidil, kolikajn se zamore storiti tudi per vsih stiskah domačiga ubožlva. Dene se tedaj posvet-vati z materjo in z bratmi, kaj bi bilo zdaj nar bolj prav, in kaj bi se jim nar bolj storiti spodobilo v teh žalostnih okolišinah: in sklenejo pogumno, de se hočejo še na dalje po tem ravnali, kar je bil njih rajni oče že začel.
Anaklet se verne nazaj v mesto, in se začne zopet z novo gorlivosljo pridno učiti. Gerard, komej eno leto mlajši od Anakleta, je bil tudi že nekaj zdravilstva se poprijel, in je ostal zdaj doma per družini. Mali in sestre so si perzadevale marlivo ženske dela o-pravljati, de so si tako kaj služile. Vsi so si pomagali >n se vzajemno ljubili, in spoštovani spomin rajnciga očeta jih je vkup sklepal in zedinval v cnodušno miš-
—256—
Ijenje, ki je naduševalo in vodilo vse njih djanja v obči blagor cele družine. Ta delavnost in domača edinost obudi še bolj sousmilenje prijallov in pomočnikov, ki so v nar silniših okolišinah tej vredni družini blago-serčno pomagvali. Mej temi je bil en prijatel, kteri je bil že mnogo Anakletu pomagal; ko je zdaj vidil, de jo tretji nar mlajši brat Ferdinand že petnajsto leto dosegel, in se vender ni še vedilo, v kakšin stan ga dati, ker se ni imelo potrebnih perpomočkov, se je velikodušno ponudil, de ga hoče on k sebi v odgojenje in nauk vzeli, in lekarstva učiti, ker je bil on sam lekar (apotekar). To nenadjano djanje dobrollive prijaznosti je Anakleta z velikim veseljem napolnilo, ker je vidil, de je zdaj tudi za tega brala nenadjana pomoč peršla, tako de se bo mogel spodobno in pošteno preživiti, žo zdaj in tudi za prihodnje dni svojiga življenja.
Pokliče tedaj precej v mesto Ferdinanda, in ga izroči prijatlu, kteri ga je prijazno sprejel in precej ga začel lekarstva skerbno učiti. Mej lem je Anaklet svoje šole dognal, in je postal dohtar zdravilstva. Gerard, drugi brat, ki je na deželi prebival, si je tudi zmiram zlo perzadeval se vsega naučiti, kar mu je bilo v njegovih okolišinah mogoče, tudi je žo večkrat svojo gorečo željo pokazal, de bi tudi on v mesto v očitne šole stopiti mogel. Letd njegova želja se je tudi Anakletu pravična zdela ; tode treba bi bilo, de bi tedaj on sam mesto popustil in na deželo šel in skerb za družino prevzel, zato de bi mogel Gerard iz doma iti se učit. Težko se mu je vender zdelo, de mora v majhino vas in tako svojo srečo zanemariti, ki bi jo bil lahko v velikim mestu dosegel, še veliko težji mu je mogla bili
—257—
ta žertva, ker jo ravno imel lepo perložnost se dobro oženiti, in tako svojo srečo v mestu še precej dobro vslanoviti. V teh dvomih svojiga nagnenja in svojiga serca misli Anaklet vedno na veliko škodo, ki bi jo terpela njegova hiša, ako bi jo on zapustil; imel je vedno pred očmi zadnje sporočila svojiga umirajočiga očeta, ter pomisli, de če sklene, stanovitno vodili modro odgojenje svojih bratov, on prevzame res nar te-žavniši, tode tudi nar bolj hvale vredni del očetovskih skerbi in blage in dobrodeljne duše. Potem ko je tedaj čez vse to dobro premislil, sklene na svoje lastne dobičke kar ne gledati, in rajši vse prestali, kakor pa hišo zapustili, na ktero je bil navezan ne samo z resnično ljubeznijo in prijatelstvam, ampak tudi z vezmi kervi in narave.
Gerard se tedaj v mesto poda, obiskovat očitne šole zdravilstva, in ker je že nekaj znanja v tem si poprej bil perdobil, in posebno, ker ga je vodil starši brat, je naglo napredoval, tako de je bil o svojim času tudi on očitno pohvaljen in za zdravitelja spoznan.
Anaklet je mej tem pogumno nosil težave svojiga pohlevniga stanu, zadovoljin, de je li s svojim lastnim delam in trudam nekoliko si svoj stan boljšal; tudi mu je šlo že po sreči, de je dve sestri omožil: ali ne-Perčakana novica mu pride to veselje kalit, in žalost se ga loti, ko vidi, de mu ne gre vse po volji. Tisti dobri prijatel namreč, ki je bil k sebi vzel mlajšiga brata Ferdinanda, piše Anakletu list, v kterim mu naznani, de Ferdinand že nekaj časa sem začenja manj marlivo delati, in bolj pohajati, de se vdaja razuzdanosti in ni-čemarnosti: pravi, de je on skušal ga zopet na pravo
* —258—
pot zaverniti; ker pa vidi, de njegovo posvarjenje malo pomaga, mu oznani, kar se godi. Na to perslavi še, de če no bo te slabe poli popustil, na ktero jo zašel, ga on ne bo mogel več na dalje r svoji biši lerpeti. To pismo je bilo kakor strela za Anakleta, ki je koj vse žalostne nasledke prevdaril, ki bi jih neporedno Ferdinandovo obnašanje imeti utegnilo. On gre zatorej per ti priči v mesto, si stori od svojiga prijatla vse bolj na tanjko povedali, kaj in kako seje brat pregrešil, potem vzame brata na stran in mu razložno dokaže, kolikajn seje pregrešil, ter mu takole govori: “ Nikoli mi ni kar na „ misel peršlo, de bom mej težavami, ki nam jih je „ pernesla prezgodna smert našiga očeta, tudi kedaj „ zavoljo tebe take silne brilkosti okusil. Od kdaj sem „ si postal tak vertoglavic, de si že pozabil na svoje „ ubožtvo in na svojo revšino? Od kdaj sem si tako „ nespremišljen, de namesti se učiti in delati, začenjaš „ pohajati in razuzdan biti? Zato, ker sim hotel ohra-„ niti lepo spravo in mir, v kterim smo do zdaj ži-„ veli, sim rad in z veseljem prevzel težko breme v gospodarstva na se, desiravno sim se s tem rado-„ voljno odpovedal vsakimu upanju, kadaj do veči sreče „ priti. Ali če bo tvoje napačno življenje to meni „ tako ljubo edinost razdjalo, takrat jez ne vem, kaj „ mi bo moja serčna žalost s tabo storiti velevala. Ali „ če ravno meniš, de ti ni treba dosti marati za tar-„ nanje svojiga brata, ki te tako silno ljubi, pomisli saj „ na nezmerno žalost, v ktero s tem svojo preljubez-„ nivo in rahločutno mater pogrezneš. V žalosti udovstva „ njo tolaži samo to, ker vidi, de se njeni otroci mej „ sab<5 ljubijo, in si edin drugimu pomagajo. Jez ji
—259—
nisim šc do zdaj povedal, kaj mc je dans sem k „ tebi pergnalo. Ali če boš per svoji slabi navadi ter— „ dovratno ostal, in še na dalje pohajal, bom persiljen „ ji vse povedati, ter ji razodeti razder naše hiše; „ ona ho zavoljo tega neizrečeno tarnala in žalovala, „ in tebi ne ostane potem kot grizenje vesti, ki ti bo „ očitala, do si jo ti prezgodej v grob spravil. Kaj „ bom pa rekel prijatlu, ki te je tako velikoserčno v „ svojo hišo vzel, in si toliko perzadeva te učiti? On »	je vidil ubožlvo, v kterim bi bil	ti	vedno	ostal,	in
r>	se je tebe usmilil: in ti si tako	hvaležni,	kali,	za
„ toliko dobroto? Ako se še ne poboljšaš, boš persi-» lil tega redkiga prijalla, de te bo nejevoljin, in po „ vsi pravici, od sebe zapodil; in na to, kako se boš „ mogel opravičiti, reči in dokazati, do nisi mladenič », neporedin in nehvaležin? In, ali ne misliš nikoli na n žalostne nasledke svojiga napčniga zaderžanja, kijih » boš gotovo okusil, ako se boš na dalje tako vedel?
Poslušaj tedaj, kaj jez mislim: jez sim namreč vse-5> lej perpravljen za tvoj blagor vse žerlvovati; in reci n	mi, povej mi, če moreš, kaj bi	bil	imel	še za	te
»	storiti, kar je bilo v moji moči,	in	ti nisim storil?
5? Ene same reči nočem tebi žerlvovati, in ta je moja j? čast. Ako bi imel jez zavoljo tebe, ker bi to zago-5, varjal, deržan biti za človeka neumniga, nespametniga j, in nehvaležniga, le bom jez gotovo tvoji sovražni j) osodi prepustil. Pomisli en malo, in potlej skleni, » kaj ti je storili. „
Te besede, ki jih je Anaklet ostro in s velikim potiskam govoril, so globoko v Ferdinandovo serce seg-Hile, de je v svoji sramoti bratu sveto obljubil, de
3 a
—260—
so hoče gotovo poboljšati, in mu nikoli več nobeno perložnosti novo žalosti dati. Kar je obljubil, je tudi zvesto in možko spolnil.
Prejden se je Anaklet iz mesta odpravil, je vso prijatlu povedal, kar je govoril Ferdinandu, ter je per-stavil: u Vi ste prostovoljno in iz zgolj blagoserčne „ dobrotlivosti mojiga brata k sebi vzeli, vi ste spol-„ nili moje želje in še clo več storili, kakor bi bil „ zamogel sam od vas upati, zakaj nikoli bi se jez „ ne bil prederznil, toliko od vas prositi:	zato bom,
„ dokler sim živ, to vaše djanje imel za gotov do-„ kaz, de ste moj resnični prijatel. Iz tega zamorete „ torej lahko spoznati, kako mi je žal, de vam moj „ brat tako slabo povračuje vaše dobrote. Zaupam pa „ vender, de vam ne bo žal zavoljo tega, kar ste mu „ do zdaj storili, in de boste tudi vprihodnjič skerbno „ nanj gledali, in ga modro svarili in zavračali, kadar „ zopet iz otročje pomote kaj napačniga stori. Ko bi „ pa moja nesreča se imela tako narasti, de bi mogel „ viditi, de zmiram manj za svoje dolžnosti porajta, „ vas prosim že zdaj za takrat, ne mislite nikoli, de „ sim jez ravno tak nehvaležnež, kakor on. Moja hva-
„ ležnost, moje spoznanje, moje spoštovanje za vas...„
— še je hotel nekaj reči, tode prijatel mu je segel v besedo: u Zadosti je! midva se dovolj poznava; vam „ je znano moje serce, in tudi jez vaše serce poznam. „ Ko bi tudi vaš brat nesrečin izid imel, ostane ven-„ der zmiram neoskrunjeno prijatelstvo in spoštovanje, „ ki ga za vas imam. Pa terdno zaupam, do v tolike „ sitnosti ne bova peršla. Ferdinandovi pregreški so li „ nasledik otročje nespremišljenosli, njegovo serce ni
—261 —
s, še pokvarjeno in popačeno. Še bi bil kaj časa lah-5) ko k vsimu temu molčal; ali ker sim vedil, kako vam j, za vaše dobrote hvalo vč, in kako vas spoštuje, so 55 mi je prav zdelo, vam te reči prej poročiti, prejdin 55 se hudobija v njigovim sercu bolj globoko vkoreni-55 ni. Jez mislim, de se bo zdaj že poboljšal. „
Te besede so otožno Anakletovo serce popolnoma v— pokojile; verne se vtolažen domu k svoji družini, in od zdaj ni imel nikoli več od brala takih slabih in nevgodnih novic. Mej tem se je ponudila za Gerarda lepa perložnost, de je v častno in dobro službo peršel. Kako leto poznejši se je tudi s Ferdinandam tako per-petilo. Anaklet, sam sebi zmiram enak, je posebno per takih perložnostih si perzadeval, se vsih potrebnih sredstev poslužili, de sta njegova brata pošteno in spodobno do služeb peršla in jih prav opravljati mogla; on sam je bil za se zadovoljin, de mu jo vse po volji šlo, jn de sta ga brata s svojim hvaležnim prijatel-stvam častila: in to prijatelstvo, tako redko med bratmi, Jim je tudi mnogo drugih iskernih prijatlov storilo, ki so jim radi in z veseljem pomagali ne li z besedo, ampak tudi z djanjem resnobno in blagodušno h srečnim uspehu. In če si tudi niso obilniga bogastva in zlata in srebra na kupe napravili, kar se li poredkoma po poli poštenosti in časti zgoditi zamore, so pa vender svoj revni stan si nekoliko poboljšali, in si tisto srednjo premoženje perdobili, per kterim se dosti ložej najdo stanovitno srečo, ki se jo upati zamore v človeškim življenji.
Na zadnjo sta se Gerard in Ferdinand hotla oženiti, in sta to svojo misel staršimu bratu razodela. Ana-
—262—
klelu se je ta njuna misel zadosti pravična zdela, in prav rad je v to dovolil. u Ali ker sta sklenila, „ jima reče, u se oženili, in postaneta, ako Bog da, kmalo „ moža in očeta, mislim jez, de bodi ta tremilik ko— „ nec dolžnost, ki sim jih proti vama imel , ker sim „ vama nadomestval rajnciga očeta. Tadaj vama govo— „ rim zdaj zadnji krat kot vajin višji; zanaprej mi bo „ dovolj, de me imata za svojiga brata in prijalia. Pred n vsim drugim naj nam bojo vselej svete imena pri-„ jallov in pomočnikov, kteri so nam dobrote skazo-„ vali: zakaj veliko manj redka bi bila na sveta do-„ brodeljnost, ko bi bili bolj redki nehvaležniki. — „ Ko si nevesto zbirata, glejta posebno na to, ali ima „ vse potrebne lastnosti za dobro gospodinjo. Kadar „ bosta našla vsak svojo ženo, ki boste nerazdružlivo „ vama navezani, bi bilo pač sramotno za vaji in ne— „ spodobno, ako bi padla v ljubosumnost, ktera je nar „ ncčastniši vsili strast. Pomnita pa tudi zraven tega, „ de če postave možem nekako oblast čez žene dajo, „ one tudi že za terdno postavijo in predumijo, de so „ možje dosti pametniši in previdniši, kakor one, zalo „ de čujejo s spoštovavno zmernostjo nad njih zader-„ žanjem; in ni ravno redko, de se zgodi, de za-„ konski možje, ki so v tem odveč nemarni in leni, „ velike nerede v družinah uzrokovajo. “ —
„ Ako vama Bog otroke da, ne pozabita nikoli, „ de nar pervi učitelji otrok so starši, nar perva šola „ domača hiša. Čujta vedno nad vsem, kar se v vajinih „ hišah godi, in pomnita, de nar boljši nauk je dober „ izgled. če hočeta dobro pretuhtati, od kod de pride „ dobri ali slabi izid učenja per ljudskih otrocih, bosta
—263—
skorej vselej našla, de peni začelik in nagib k dobrima ali k slabimu so olroci imeli od svojih staršev. V južni Ameriki, mej tistimi narodi, klere so Europejci divje in sirove imenovali, ki so pa kak-šinkrat bili bolj pametni in bolj pravični kakor mi, se je tudi eno postavo našlo, po kteri so zavoljo hudobij sinov bili njih očetje ostro štrafani. Pomnita, de nar slajši in nar močnejši vez človeške družbe jo ljubezin. Ravnajta tako, de bodo vajni otroci v vama imeli umna učenika, odkriloserčna prijalla, ne pa čmema in termasla grajavca. Ako mi še vedno radi in z omajanim sercam gledamo obraz svojiga očeta, ki je na platno zrisan, se to ne godi samo zalo, ker je bil on naš oče, marveč zalo, ker nas je popustil popolnoma prepričane, de nas je on zares rad imel in v resnici za nas skerbel, ker je nar veči žertve dopernašal, zalo de nam je poskerbel nar boljši odgojenje, ki mn je bilo mogoče. Ne mika nas in ne ganc^ toliko oče, kolikor prijalel. Vaju otroci bodo lahko na slabe pota zašli, če jih bosta tudi doma prav skerbno in modro učila, zakaj na tem svetu je, žaiibog! vse polno nevarnost in pasti skritih nespremišljeni mladosti; ali če bosta znala svoje otroke prepričati, de sta jim vidva nar boljši prijalla, bo to prepričanje imelo vselej veliko moč, jih na poti njih strastniga življenja vstaviti, in nazaj na pravo stezo zavernili. Glejta! tako sim jez mislil, po teh pravilih sim se jez sam do zdaj ravnal, ko sim si perzadeval, vama očeta nadomestiti Če kak-šinkrat moje obnašanje proti vama ni bilo dovolj modro, se je to zgodilo li zavoljo pomanjkanja skuš-
— 264 —
„ nje, nikoli pa iz pomanjkanja resnične želje in sker-„ bi za vaju blagor, če moje skerbi in moj trud „ zaslužijo, de mi kakšino hvaležnost skažeta, tako n jez ne išem druge, kakor samo vaju vedno prijatelstvo.„ — “ Ne samo prijatelstvo, „ odgovori Gerard živo in s krepko besedo, “ ampak vso hvaležnost ti ohraneva „ vedno, in vse serčno spoštovanje. Midva spoznava, „ de naju sreča je večidel tvoje delo; brez tebe bi no „ bila morde nikoli se iz velikiga ubožtva izkopala, v „ kterim sva na svet peršla: spoštovati te morava kot „ svojiga praviga učitelja, prijatla in dobrotnika. „ — Ferdinand je vse to, kar je Gerard govoril, s kimanjem glave in z roko poterdiL Na zadnje se razidejo, ali per ločitvi so vsi trije solzne oči imeli. Živeli so potenj kot resnični prijalli, in desiravno so bili daleč edin od druziga, so vender per vsaki perložnosli si uzajemno skazovali nar živejši občulleje resnične dobrohotnosti, in so tako vsem s svojim lastnim izgledam kazali, ko-likajn se sreča družine povikša, kad^r k vezam kervi pridejo še močnejši in slajši vezi resničniga prijatelstva.
III.	Ujic in ujčnik.
og pa ni še hotel jenjati skušati nežno ob-čullivost Anakletoviga serca, in perhranil ga je še za druge skušnje.
Ena Anakletovih sester je bila omožena štiri milje daleč od njega. Neprevidama mu pride novica, de jo je huda bolezin popadla, de že umira, torej de naj li hitro podviza, ako jo želi šo enkrat
—265—
pred smertjo viditi. Anaklet povd žalostno novico s potrebno previdnostjo svoji preobčutlivi materi, in koj odide. Pride k sestrini postelji in jo najde, ko je u-mirala, in je že tako bila iz se, de ga že ni več spoznala. To viditi se Anakletovo serce od žalosti skorej razpoči, de je dosti solz prelil. Mej tem je bila bolezin in ter-pljenje umirajoče zmiram hujši, in kmalo potem je v njegovih rokah dušo pustila. V žalost pogreznjeni Anaklet se loči od mertve sestre, in tu mu pokažejo pervikrat dete, nje-goviga ujčnika, ki so ga iz materniga naročja bili vzeli, in ga zdaj dojnici izročili. Bilo je to dete v obličju popolnama svoji rajnci materi podobno, kar je v Ana-kletu še bolj spomin na rajnko ohranilo, in njegovo vža-lenje zavoljo njene nagle smerti ponavljalo. Desiravno pa je bil sam v toliki žalosti, se je vender silil, ža-lostniga svaka tolažiti in ga je zagolovljal, de mu hoče biti tudi zanaprej prijatel, kakor dozdaj; perporoči njemu in njegovim ljudem serčno in 9 krepko besedo svoji— ga mladiga ujčnika, ter se nazaj na svoj dom verne. Tarnanje, zavoljo zgube sestre v cveteči mladosti, ktera ga je vselej spoštovala in imela kot svojiga očeta, in sousmilenje za ujčnika, siroto že v plenicah, ni bilo samo, kar je Anaklet na poti proti svojimu domu resnobno premišljeval: on je tudi že v duhuprevidil neizmerno žalovanje svoje matere, in svojih druzih sester, kadar bodo slišale žalostno novico, ktero jim je on nesel.
Po neogiblivim žalovanju, ki ga je mogla ta nev-godna novica njim uzrokovati, je začel Anaklet precej misliti na maliga ujčnika, ki se je Lenard klical, kakor njegov materni ded. Kadar je bil od mleka odstavljen, ga je hotel za nekaj časa per sebi imeti, zato de bi
—266—
ga on v svoji skerbi imel; zakaj hotel ga je sam zdraviti in po mogočosli krepčati, ker se mu njegove telesne moči niso zdele dovolj krepke. Njegov svak se je bil mej lem vdrugič oženil, in kmalo je bil oče veliko otrok; ni mu šlo tudi vse po sreči, in tako se je bilo njegovo premoženje silno zmanjšalo. Anaklet je tedaj vidil, de bi njegov ljubi ujčnik, ko bi nazaj k svojimu očetu peršel, neogiblivo moral svoje dni prebili v za-nemarenju in ubožtvu. On pa ni mogel te misli prenesti, zatorej sklene, svoje skerbi in svoje premoženje tudi z ujčnikam delili, de bi ga mogel spodobno izgojiti. De je per tem svojim sklepu še terdnejši obstal, je storila živečnost in odkritoserčnost ujčnika samiga, in odobrenje njegovih dveh bratov, ki sta bila tudi perpravljena, se per lem hvalevrednim početju djansko vdeležiti.
De bi to početje srečniši izid imelo, je Anaklet menil in za prav spoznal, ga zdravilstva učiti, ker je on sam že zdravitelj bil, in torej je previdil, de mu bo v tem on sam že veliko ložej pomagal, in za njegov vedni napredik skerbeti zamogel. Začne tedaj on sam ujčnika učili: s potjo ga je učil dveh jezikov, latinskiga in francozkiga, in si sosebno perzadeval, ga vaditi v znanosti, svoje misli dobro skladati, bolj kakor pa v znanosti skladanja besedi, ker je bil prepričan, de kdor se je enkrat navadil pravilno misliti, se tudi lahko navadi pravilno pisati in govoriti. Ni opustil branja dobrih knjig, namenjenih za očitne in za osebujne ali privatne šole, iz kterih si je nabiral tiste pravila, ki so se mu zdele za jijegoviga učenca nar bolj permerne; in kar je li mogel, si je perzadeval, de je on sam svojiga ujčnika vpeljeval v razne razdele znanstev, kterih poznanje mu je bilo
— 267 —
polrebno, de bi potlej s srečnim in zažcljenim izidam se poprijel zdravilstva. Vse to jo Anaklet sam storiti si perzadeval, zato de bi bil pomnožil perložnosli in nagih-leje, vterditi uzajemno zaupanje mej njima in uzajemno ljubezin; zakaj Anaklet je mislil, in po pravici, de je to ena nar pervih podstav, na ktere se ima Lenardovo odgojenje opirati. Tudi to je hotel s tem doseči, de bi ujčnika tako pozno, kakor bi mu mogoče bilo, v mesto poslal, ker je iz skušnje vedil, de serca še zlo mehke in ne še zadosti z vadbo kreposti vterjene, so veliko bolj v nevarnosti po mestih, de se jih morivni strup hudobnosti in razuzdanosti prime, kakor pa med manj olikanimi prebivavci na kmetih, ki so tudi po navadi manj razuzdani. Anaklet je z velikim veseljem vidil, de se vsak dan bolj razvija duh iu serce mladiga Lenarda; posebno pa so mu vselej kaj dopadle njegove prijazne in bistroumne misli, zgovorjene, kadar si jih je človek nar manj svest bil, in ki so kazale spoštovanje in ljubezin, ki jo je ujčnik zanj imel, in ki si jo je on perzadeval ohranili in povikšali z vso svojo močjo in skerbjo.
Mej tem je Lenard dosegel že tiste leta, v kterih je naravni red njegoviga uka neobhodno terjal njegovo preselitev v mesto. Anaklet je k temu vse polrebno poskcrbel in napravil, in kadar sta se imela ločiti, je takole svojimu ljubimu ujčniku govoril: u Jez sim si iz 5j vse moči perzadeval, kar sim mogel, de bi ta dan 3,	še daleč bil, ko	se imava ločiti.	Jez	tebe, Lenard
33	moj!	prav nerad	od sebe pustim;	ali	tvoj blagor to
3>	terja,	zatorej se	mirno vdam in	tudi	to prenesem.
33	Samo	ta misel me zlo skerbi, de	greš	zdaj v družbo
33 živet, ki je vsa drugačna, kakor je ta. v kteri si
'3 J
—268—
„ dozdaj živel Tam bo tvojo serce per vsaki stopnji „ najdlo smertnih nevarnost, ki se jih je ogibati; in „ ravno zato, de bi te obranil takih nevarnost, sim si „ jez nmogoverstno perzadeval, ti razlagati in globoko „ v serce vtisniti dolžnosti pametniga in pošteniga mla-„ denča. Ako ne pozabiš tega, kar sim ti jez govoril, „ zaupam, de bo že sam pogled na hudobijo ti grozo „ delal. Tode v silno obljudenih mestih so mladenči lah-„ ko še v drugi nevarnosti, hočem reči, de se jih po-„ lasti duh prevzetnosti in nespremišljenosti; zakaj to „ stori človeka mehkužniga, mu vzame krepkost, sla-„ novitnost in živečnost, tako de ni več potlej za nobeno „ veljavno in trudlivo delo. Pomni, de človeška nalora je že „ taka, de ga navade dobre ali slabe, kterih se človek „ navzame v svoji mladosti, večidel spremajo do silne sta-„ rosti. Pa, zadosti je tega, kar sim ti rekel; z Bo— „ gam, Lenard moj 1 spomni se vedno na me in na do-„ brote, ki si jih od mene prejel, spomni se na svoji-„ ga očeta in ne pozabi njegoviga ubožtva. „ — Ko je to rekel, je ujčnika objel, kleri mu je s spoštovanjem roko poljubil, in tako sta se na zadnje ločila.
Lenard je nekaj let vse svoje dolžnosti na tanjko spolnoval; ali potlej ga je njegova živečnost iz prave steze odpeljala, de se je začel spačenim tovaršam pridu-ževali in v kraje zahajati, ki so bili nevarni njegovi-mu sercu in njegovimu obnašanju. Neki prijalel, kterimu je bilo perporočeno, de naj čuje nad zaderžanjem mla-denča, je to reč Anakletu precej po pismu naznanil. Ana-klet tedaj, ki ravno takrat ni mogel iz doma iti, je Le-narda k sebi poklical, in mu takole govoril: u Jez si „ gotovo nisim bil svest od tebe, v to žalost priti, ki
—269 —
„ mi jo ti po sili perpravljaš. Ali tedaj tako dobro v pa-„ meti deržiš moje opomine in svoje lastne obljube? „ Ali se tako spomniš na svojiga ubožniga očeta? V „ silnih stiskali svojiga stanu se on s tem tolaži, do „ ima sina, ki se dobro in spodobno obnaša, in torej „ upa, de bo zamogel enkrat njegovo starost podpirati. „ Kaj bo on, nesrečnež! zdaj rekel, kadar bo zvedil, » de si ti sam svojo lastno, srečo spodkopuješ in nje-„ mu njegovo upanje jemlješ? Ali, kaj si perčakuješ „ ti od taciga neporedniga in razuzdaniga življenja, kak-„ šinorga si začel? Reci.... „ — Lenard, ki je bil vajen, de je ujic ž njim vselej z nar veči prijaznostjo govoril, je bil od teh besed v živo ranjen, kakor tudi od nenavadne resnobe, s ktero so bile izgovorjene, torej jo vas v sramoti obstal svojo pomoto in obljubil, de se hoče precej nazaj na pravo pot vernili, in v prihodnje s ponovljenim perzadevanjem in z veči skerbjo svoje dolžnosti spolnovali, zato de bo tako poravnal, tar je dozdaj iz nevednosti in nespremišljenosli napč-niga storil. Anaklet se je vpokojil, ga je nazaj v mesto poslal, in je nekaj časa zopet dobre sporočila čez njegovo zaderžanje prejemal. Ker ni več obiskaval nevarnih krajev in se je marlivo zopet učil, se je vsem zdelo, de se je tudi v resnici in za stalno poboljšal. Ali kaj ne premore čez mladenčevo serce strupena za-Pelivost popačenih tovaršev! Začenjali so ž njim šale vganjati in ga zasmehovali, de se zdaj tako modro derži *n po čednosti hrepeni. Lenard ni dolgo za vse to prav nič porajtal, na zadnje je bil pa li premagan in se je dal bolj kot poprej na pol neporednosli in razuzdanosti zapeljati. Anaklet je to reč precej zvedil; ves nepo-
— 270 —
kojiu .^e poda zdaj on sam brez obolavljanja v mesto. Pride v mesto ob mraku; Lenarda ni doma; njegov prijale! mu s žalosljo pravi, de je njegov ujčnik zdaj veliko bolj neporedin, kakor unikrat. Anaklel želi Ijekej iti, kjer bi mogel Lenarda najti mej tovarši; prijatel mu da eniga služabnika, in la ga je peljal v malo postransko sobo v neki očitni kavarnici. Ko že blizo Ije pride, sliši glasove nejevolje, krega in zašpolvanja; slopi nagloma v sobo noter, zagleda ujčnika, ki je bil ves i/. sebe od togote in jeze; zraven lam vidi budobniga tovarša s polegnenim mečem v roki, in dve ženski, ki si perzadevale ji pomiriti; pred njimi pa vidi na mizi karte, nekaj denara in vino. — ^ Sloj! „ zavpije Ana-klet, ko la žalostni nastop vidi; in per ti priči ga groza spreleti, de se ves trese, merzel pot ga oblije, dol jtade na en stol in omedli. Lenard se je pa veliko bolj prestrašil prihoda svojiga ujca, kleriga sije zdaj in lukej nar manj perčakoval, kakor meča razlogoteniga tovarša, in ves bled in trepetaje si tudi on perzadeva, mu iz njegove omotice pomagali. Ko je hudobni tovarš slišal, kdo de je ta ptujic, ki jih je tako neprevidama prestregel, je proč djal meč, in se je z dvema ženskama tiho proč podal. Anaklet je mej tem iz svoje omedlev-ce zopet k sebi peršel, in ko je zopet mogel na nogah stati, seje proti domu obernil, služabnik ga je za roko peljal, kteri je bil ž njim sem peršel in precej za njim je šel Lenard, pogreznen v nar veči žalost in sramoto. Ko je Anaklel domu peršel, se je hotel precej v posteljo vleči; za večerjo ni hotel prav nič druziga kot samo vodo, in želel je, de bi se ga samiga pustilo. Celo noč ni kar očesa zatisnil, in ložej si je misliti, kakor pa popisali in z besedami
—271 —
dopovedati, kališine misli so njega po noči mučile. Tudi Lenard je to noč ves nemirin bil; ni mu kotla izpred oči pobitost, v kleri je ujca vidil, in dobro je že naprej vedil za dobro zasluženo nar terši pokreganje, ki ga je čakalo. Ko se je dan napočil, se je Anaklet posilil nekaj vžiti, de bi svoje spčhane moči enmalo pokrepčal, ter je rekel ujčniku k sebi priti k postelji. Ko predanj pride, nepomično vanj svoje oči upre, ene krate globoko zdihne, žalost ga vnovič spreleti, solze se mu po obrazu vlijejo, ter na zadnje takole spregovoriMoj „ Bog! v kako žalostili stan so me zdaj pahnile tvoje „ hudobije !... . To je tedaj žalostni sad, ki sim ga do-j, čakal od tega, kar sim za te storil ? .... Koko te-» motne in strašne misli mi vdiha zdaj tvoja nazočnost, >, ki mi je bila nekdaj tako ljuba in draga ! .... En j, sam hip ko bi bil jez bolj pozno peršel, bi bil mo-j, rebit peršel li zato, de bi te vidil v tvoji lastni kervi s? na tleh ležati, in sramotno dušo pustili.... Oj, zgu-5, hijeno je, zastonj je bilo vse moje perzadevanje! 55 zginilo je ko dim vse moje sladko upanje! .	„
tu obmolkne, in se jame nevtolažlivo jokali. Grozna žalost in solze Anaklelove so serce Lenardovo tako pobile, de se ni mogel več vderžati; ves osramoten in prestrašen, s pobesenimi očmi gre vun iz ujcove spav— Nice, brez de bi bil kaj spregovoril; hiti naglo poiskat prijatla, v čigar hiši sla bila, ga prime tesno za roko, in mu z objokanimi očmi in z vednim ihtenjem takole govori: “ Tecite, za Božjo voljo! tecite pomirit pre— 55 žaloslniga mojiga ujca. Recite mu v mojim imenu, 55 de žalost in kes čez moje dozdanje napačno življenje 55 sla do verha se narasla, in mi serce teržela na kose.
—272—
„ Recilo mn, de občutim vso grozo svoje hudobnosti „ in gerde nehvaležnosti, in de sim lerdno in resnično „ sklenil si perzadevali, de si bom vnovič zaslužil nje-„ govo odpušenje in njegovo dobrohotnost. Recite mu, „ de hočem raji umreti, kakor de bi še enkrat uzro— „ koval toliko tarnanje tako dobrotlivimu ujcu, ki jo „ vredin, de se ga na vso moč ljubi in spoštuje. „ Prijatel je to rad na se vzel, ker je vidil, de jo Lenard v resnici od nenavadniga slermenja ves presunjen. Perzadeval si je, kakor mu je bilo li mogoče, Anakletovo serce vpokojiti, in mu je pravil od sklepov in obljub skesaniga ujčnika; tode Anaklet se ni dal tako lahko vtolažiti, ker mu je bila ostala pregloboko v sercu vtisnjena strašna pergodba pretekliga večera. Mej lem je peršel čas, de je moral Anaklet zopet iz mesta domu iti, in Lenard je predanj stopil s plahim glasam se poslovit, s solznimi očmi in z očitno sramoto v obličji. Anaklet, ki je bil že precej svoje serce vpokojil in vmiril, ujčnika resnobno pogleda, ter mu reče. “ Od „ zdaj naprej li ni treba k meni hodili ne po svete „ ne po svaritve ali opomine, jez ti nočem biti nikakor „ več nadležin: misli sam, kako se boš živil in pre-„ skerbel, jez pa bom tudi li sam za se skerbel. Sli-„ šim praviti od prijalla, de mo hočeš zopet zagotovili, „ de se kesaš; ali kako hočeš, de se bom še na dalje na „ te in na tvoje besede zanesel? Naka! rajši hočem po sili „ spraviti iz svojiga serca ljubezin, ki sim jo po nesreči „ dozdaj za te imel, in le tako tvoji lastni osodi pre-v pustili. „ — To -reče, in stopi v kočijo; Lenard mu je hotel roko poljubili, ali Anaklet mu tega ni perpu-slil, in je odšel.
— 273—
Ta ostrost, s ktero ga je ujio vzadnjič sprejel in popustil, je bil zadnji mahlej na Lenardovo serce, tako de je nekaj časa osupnjen ondi postal in se ne ganil iz mesta; potlej se je začel nevlolažlivo jokali, je šel domu v svojo sobo, in se je v svoji žalosti in obupu na posteljo vergel. Prijatel pa ga ni celo samiga pustili kotel v njegovi presilni otožnosti, temuč mu je na strani stal, in skušal mu zopet v serce vdahnili tolažlivo upanje, do zamore še zmiram enkrat ujca potolažiti, kteriga je tako grozno razžalil: zakaj on ni druziga pred očmi imel, kakor svojiga ujčnika za stalno na pot čednosti zavernili, in je bil zavoljo lega na skrivnim prav krepko svojima prijallu perporočil, de naj čezanj čuje, in se stermenja in strahu posluži, v klerim je tačas bil, zato de bi tako bolj občutil grozni prepad, kteriga si je dozdaj sam sebi kopal. Anaklet namreč ni mogel verovati, de bo ujčnik v svoji hudobnosti terdo-vralno obstal, in de bo neobčutliv per tarnanji svojiga ujca, ki ga je vselej kot ljubezniv oče imel. In v resnici so njegove solze, njegovo silna žalost, njegovo tarnanje v Lenardovim sercu lak ulisk zapustile, ki po navadi spremembo za celo življenje uzrokuje. Tudi se je že ta novica razglasila mej znanci, de ga je prestregel ujic v tako sramotivnih okolišinah; začel je le-daj živo občutiti težo očitne sramote. Hudo posvarjenje ujcovo in njegovo pretenje, de ga bo popolnoma zapustil, ga je tudi silno prestrašilo : ali nar bolj mu je v spominu ostal njegov jok in omcdlevca, v ktero ga je vidil pasli. Nikakor ni mogel več pozabili nepreter-žene verste tolikajn resničnih in vednih dokazov pravo dobrohotnosti; in ko jo premislil, de mož, kakor je bil
—274—
Anaklel, ki je v tolikih pergodbah svojiga življenja z mira m veliko serčnost, velik pogum in krepko dušo skazal, se ni mogel več vderžati, je obledel, jo omedlel, kadar je vidil, de ima ujčnik zgubiti čast in življenje : je vse to vkupej zedinjeno storilo globok utisk v Lenardovim sercu, in je uzrokovalo popolno spremembo njegoviga obnašanja. Daleč je zdaj zmiram stal od vsih nevarnih krajev, ogibal se je vsakiga ne-varniga tovarša, vse moči svoje duše je zedinil k terd— nimu sklepu, popraviti veliko razžalenje svojiga lastniga dobriga imena: in modro zaderžanje in marlivo učenje in stanovitno stopi na mesto dozdajne razuzdanosti. Le-nard je skušal večkrat ujcu pisati, de mu je spričeval svoj kes in svojo žalost; tudi prijate!, ki je nad njegovim obnašanjem čul, mu je pisal, de je prepričan, de se je Lenard v resnici in za stalno poboljšal. Tako se po malim Anakletovo žalostno serce umiri, namesti žalosti mu pride tolažba, in ko je bil na zadnje tudi on prepričan, de je njegov ljubi ujčnik stanovitno poboljšan, mu je on sam pisal, in ga zagotovil, de je ž njim spravljen, ter mu je serce delal, de naj na poti čednosti, na ktero so je vernil, in pa v spolnovanji svojih dolžnost vedno napreduje. Lenard nevlrudiiv obstane v svoji gorečosti, in s častjo se izšola. Ko je postal dohtar zdravilstva, si je tudi Anaklet perzadeval, mu častno službo perdobiti, de je s hvalo in ne brez dobička svojo znanost v djanji pokazali mogel. Zdaj posebno je Lenard zmiram bolj spoznaval velike dobrote, ki mu jih je Anaklet storil, in vedno bolj živo občutil njih ceno in veljavo. Vidil je namreč vsaki dan, kako ves drugačin je njegov stan, kakor pa slan tolikajn
—273—
dhizih mladih veritnikov, ki so bili ravno tako, kakor on, od ubožnih slaršev, in je premišljeval vedno trude, terde dela in poniževanja, kterim bi bil tudi on podveržen, ko bi ga dobrotliva roka njegoviga ujca ne bila podperala in mu pomagala. Take misli so ga vselej speljale na spomin cele dolge versle vednih Ana-klelovih dobrot, in v takih trenutkih mu je pogostoma liste pisal polne ljubezni in hvaležnosti, in vsakral se je potožil, de ne dobi dovolj besedi perpravnih, mu prav izgovoriti in dokazali zmiram veči hvaležnost, ki jo je v svojim sercu zanj čutil.
Pa Anaklet je že dosegel sedemdeseto leto svoje starosti; njegova navada, zmiram in mnogo brati, mu je naklonila bolezin v očeh, ki jo po malini rasla, dokler ni nič več vidil in je oslepel. V tej nesreči je mislil Anaklet svojo službo popustiti, in se z majhino penzijo zadovoliti, zalo de hi zamogel preživeli še tisto malo, kar mu je še življenja ostajalo, tode Lenard ga je prestregel; on je popustil svojo lastno službo, in je šel k njemu s terdnim namenam, vprihodnjič ž njim živeli, in njega nadomeslovati. Ko Lenard pride in Anaklet njegov glas zasliši, se vzdigne, in tipaje ob steni z rokami si pomaga, de bi mu na proti šel, ter ga °bjame in reče: “Tvoj prihod stori, de ne čutim več ne teže let ne svoje nesreče; kakšina lepa perložnost n te je semkej mi pernesla, me tolažit in poveselit ? „ — u Moja nar svetejši dolžnost „ odgovori Lenard: “jez » sim sklenil z vami živeli, in vas tukej nadomeslvati, » in se bom prav srečniga štel, ako bom zamogel saj » enmalo poverniti nešlevilne dobrote, ki sim jih od » vas prejel „ — “ Jez sim ti prav hvaležin „ pov-
34
—276—
zame Annklet, a za to tvojo serčno skerb; ali pomisli, „ de si tako svojo službo zmanjšaš, in de boš tukej „ manj zaslužka imel; jez pa ti nočem bili nadležin. „ Verni se li nazaj na svojo pervo službo; jez upam, „ de mi no bo permanjkovalo, česar potrebujem za ta „ kratki čas življenja, ki mi še ostaja. „ — u Jez „ sim že svojo službo zavoljo tega popustil „ odgovori Lenard; “ tedaj vas zdaj po nobeni ceni več no „ zapustim. Kdo kali bi me mogel obvarvali graje, do „ sim nehvaležin in nečlovečin, ako bi se prederznil „ v tem stanu vas zapustiti? Dobro vem, koliko sim „ vam dolžan, zalo me ne bo moglo nič druziga od „ vas odtergati, kakor smeri. „ — u Blagoserčni I.e-„ nardl “ reče zdaj Anaklet, „ tvoja hvaležnost pre-„ seže silno moje dobrote. Pojdi sem, de te objamem! „ Ker si tedaj terdno sklenil, de hočeš per meni osta-„ ti, ne bom več nesrečin, in misel, de bom v rokah „ tako velikodušniga in meni tako ljubiga moža dušo „ pustil, mi bo tudi veliko groze pred smertjo vzela. „ Anaklet je potem še ene leta živel, je bil zrni— ram prav miren in še precej vesel, desiravno je čutil slabosti starosti in je bil slep. Lenard je vse ure dela proste ž njim prijazno kremljal, so vselej po njegovih svetih ravnal, in se marsičesa od njega še naučil. Na zadnje pa je slabost starosti Anakleta na posteljo ver-gla ; in zdaj je Lenard nar bolj si perzadeval, njen\u svojo hvaležno občutlivost skazovati, zakaj vedno je sam bil per umirajočim ujcu, sam s svojimi rokami mu je stregel, in nikoli ni ga zapustil, dokler ni vidil, de mu v njegovih rokah dušo pusti. Pogrebšino mu je tako častno napravil, kakor mu je bilo li mogoče; na grob
—277—
mu je poslavil spominik, na kterim je bil od njega napis djan, ki je bil očitin dokaz njegovih občutlejev, žalosti po njegovi zgubi, in hvaležnosti do njega, ki mu je bil učitelj, prijatel in dobrotnik: občutleji, kleri so dosti bolj, kakor v marmeljni, bili vlisneni za vse čase v njegovim sercu.
IV.	Hvaležni prijatel«
oiuc Maroni je v 22. letu svoje starosti starše zgubil, ki so mu po svoji smerti razun odgojenja, kakor se olikanimi: človeku spodobi, li malo premoženja zapustili. De bi torej svoje premoženje kaj pomnožil, ter zamogel spodobno živeti, so mu nekteri pri-jatli svelvali, de naj gre v poglavitno mesto cesarstva, in de naj tam svojo srečo poskuša, ker zna nemško. Kakor mu svetvajo, tako stori: se preskerbi s krepkimi in častivnimi perporočivnimi pismi, gre na Dunaj, in se poda k vsem tistim osebam, kterim je sabo pisma pernesel. Mej te-ftd je bil neki Lojze Goertz, zlo pošten in marliv mož, kterimu je knez Lichtenslein popolnoma zaupal, in je oskerboval vse njegove opravila in njegovo celo neizmerno blago. Ravno je knezu manjkal tajnik (sekretar); Lojze mu hvali tega laškiga mladenča, in mu ga za to službo perporoči; knez ga torej per ti priči s častnimi P o goja mi v službo vzame. Za nekaj časa potem se je Moricu permerilo, de je mej drugimi osebami, ki jih jo •m Dunaji spoznaval, tudi enkrat vidil mlado dekle, ki so je klicala Julija Heilmann. Ona je bila vedno s svojo
—278—
materjo per svojih domačih opravilih, ni kar poznala napačnih posvetnih šeg, se je oblačila spodobno po svojim stanu, in si ni iskala nepotrebnih lišpov in dragih oblek, in drugih takih ničemurnih reči, ki hi imele biti predmet občiga zaničvanja, mehkužne mladenče pa po navadi tolikajn mikajo. Želel je se ž njo oženiti, kar je tudi dosegel; in v kratkim je tudi on oče postal, kakor je že bil Lojze. Moric je tedaj vidi], de je v tej častni in dobri službi dovolj preskerhljen, imel je pametno in pošteno soprugo, bil je oče otrok, ki so bili njegovo upanje za stare dni, in za začetnika tolike sreče je spoznal li Lojzeta. Mej tema dvema so se torej od dne do dne vterjevali tisti občutleji, ki jih poznajo samo čedne duše, zakaj samo take so perpravne in sposobne za resnično prijatelstvo. Več let je tako preteklo, de sta si edin pred drugim uzajemno dobrohotnost skazo-vala; ali Lojze, desiravno ni bil še silno star, je hudo obolel, in smert se mu je perbližala. Prejden je v rokah pošteniga Morica dušo pustil, mu je perporočil svoje otroke z besedami, kakor jih nalora sama vdahne vsa-kimu dobrimu očetu v takih zadnjih trenutkih.
Lojzetova vdova je bila zdaj v nar večim obupu: imela je dosti družine, zgubila je moža, ki je bil njena edina pomoč in podpora; desiravno je vedila, de ji bo knez enmalo pomagal, ji vender še kar nikoli na misel ni šlo, de bo rajniga Lojzeta nadomestil z njenim staršim sinam, zakaj zavoljo njegove mladosti in zavoljo pomanjkanja potrebnih znanost bi bil knez utegnil misliti, de on ni za tako službo. In v resnici knez pokliče k sebi Morica. u Vi vidite „ mu pravi, “ de sim v „ Lojzetu zgubil nar ljubšiga moža, ki sim ga imel;
99
—279 —
žalost čez toliko zgubo mi jemlje samo ta gotovost, „ de dobim v vas moža ravno tako skerbniga in zve-„ stiga za oskerbljenje mojih opravil, kakor je bil on. „ Vam torej izročim njegovo službo, ter bom poskerbel, „ de si eniga najdem, kteri bo vašo službo tajnika „ prevzel. „ — Ali Lojze je zapustil otroke „ odgovori Moric s spoštovavno prostostjo.— “ In kaj ho-„ čele s tem reči? „ — “ Sim hotel reči, de tako „	vredin	oče hi lahko	imel	za svojiga naslednika eniga
„	svojih	sinov. „ —	“ In	vi bi mi svetovali, de naj
„ izročim svoje opravila tako mladimu človeku ? „ — „ Gospod ! vam ni treba mojih svetov : jez rečem samo, „ de odgojenje, ki ga je Lojze svojim olrokam dal, mi da „ verovati, de se nima njih perpravnosli in modrosti „	meriti	po starosti. „	— “	Jez pa mislim „ reče na
to	knez,	u de boste vi dosti bolj po moji volji. Tode
„ za zdaj je dovolj, en drugikrat bova čez to kaj več n govorila. „
Moricovi sinovi, desiravno dobro podučeni in vajeni pogostoma slišali svete imena prijatelstva, čednosti in časti, so bili vender še premladi, de bi bili zr.mogli dobro spoznati njih važnost in dolžnosti, torej niso mogli skrivati nejevolje, ki so jo občutili, kadar so vidili, do oče noče službe prevzeti, ktera bi bila močno poboljšala njih domače stanje in njih srečo. Tudi Julija sama, desiravno je bila scer pametna žena in je svojiga vredniga moža spoštovala, zapeljana od materne ob-eutlivosti, mu začne z vsim spoštovanjem to reč očitali. “ Oj, Julija moja! „ ji odgovori Moric otožin in z omajanim sercam; “ ne skušaj še ti, te prosim za Božjo voljo! ne skušaj več moje čednosti, kije v stiski
—280—
„ mej dolžnoslmi očeta in mej dolžnostmi prijatla. ... „ Celi Dunaj bi me po vsi pravici imenoval gerdiga ne-„	hvaležneža ... Ako bi bil jez umeri,	blagi Lojze bi	ne
„	bil, ne, pozabil	na moje otroke ...	„ — to reče,	pa
odide s solznimi'očmi.
Mej lem pa knez ni hotel bolj na dolgo pustiti svojih opravil v neredu in v zmešnjavi, in ker je menil, de Moricov upor pride od drugod, kakor iz občullejev resnične čednosti, ki je v današnih dneh tako silno redka na svetu, ga vnovič k sebi pokliče. u No tedaj! „ mu reče, u kdaj boste vender prevzeli službo mojiga „	opravilnika? „	— u Gospod! jez	upam, de mi	ne
„	boste dolžnosti	naložili, to službo v	resnici prevzeti. „
— “ Saj pa ni milost, za ktero vas prosim, in služba, „ ki jo vam ponujam, da tudi dosti zaslužka. Tudi „ bi ne bil nikoli mislil, de zamore oče, ki ima dru-„ žino, tako malo porajtati za svoj lastni dobiček, za-„ kaj zdaj gre na to, de se vaši otroci osrečijo. „ — u Oj gospod! vi mi parate serce .... Saj vam je znano, „	de sim za vso svojo srečo	Lojzetu	dolžnik . .	. .
„	Kadar mi je v mojih rokah	umiral,	je zdihaval: o
„ moji otroci! moji otroci! Oh ! .... Oh! nočem bili „ nehvaležin, ne, takimu prijallu; tudi menim, do no „ zanemarim svojih lastnih otrok, in de jih ne zapustim „ v revi, ako jih zamorem dovolj obogatiti s pošte-„ nosijo, zasluženji in časljo. „ — u Ali se vam pa „ ne zdi, de bi me ne grajali vsi kot nespametniga „ človeka, ako vse svoje opravila in celo premoženje „ izročim mladenču, ki je komej v 20. letu svoje sla-„	rosli ? ... „ — “ Če je,	gospod !	samo to, kar
„	vas uderžuje, in če mi res	toliko čast skažele,	do
—281 —
„ menite, de sim jez perpravin za dobro osherbljenje „ vaših opravil, se vse to lahko takole poravna: Loj-„ zetov sin naj bo vaš opravilnih, in jez bom čul nad „ vsako njegovo stopnjo, in bom porok za vse njegovo „ djanje. „
Celi Dunaj je že z občudenjem in s pohvalo od blagoserčniga Morica govoril; že je začela Lojzetova družina ga imeti in spoštovati skorej kot svojiga po-močniga boga; še celo njegovi lastni otroci si niso več upali, čez njega tožiti.
Knez, ki je vsredi blišobe in pončsa svoje visokosti imel vse občutleje človečnosti in kreposti, je bil tudi že omajan od krepostne Moricove stanovitnosti, in se je čutil spodbodeniga k velikodušni tekmi. Pokliče ledaj k sebi slaršiga Lojzetoviga sina, mu izroči službo* in zaslužke njegoviga rajniga očeta, in mu povč, de ta njegov sklep je nasledik večkratniga upora blagodušniga Morica. Zatem je poklical Morica, in mu je rekel, de spodbujen od njegovih krepostnih občullejev, je namenil se ravnati po njegovih svetih; de je že dal Loj— zetovimu sinu službo svojiga opravilnika; de pa od tega dneva naprej je tudi njemu ravno listo plačilo namenil, ki bi ga imel, ako bi ponujeno službo prevzel.
Moric, od zadovoljnosti ves iz se, pobiti na svoj dom, in ko trosi veselje v svoji družini z oznanenjem, kako dobrotliv de je knez, njegov gospod, poglej! vdova Lojzetova in vsi njegovi otroci pridejo in vsi s solznimi očmi od tolike radosti, z besedami, kakor li morejo, Moricu, svojimu dobrotniku in drugimu očetu, hvaležnost skazujejo.
Moric vidi tako na enkrat vse želje svojiga serca
—282—
spolnjene: vidi, de ga knez raji ima in višej obrajtn ^ vidi zadovoljene svoje občulleje hvaležnosti za Lojzeta, in vidi ob enim tudi perhodke svoje družine pomnožene. Mej tem se vse to tudi povsod razglasi; krepostno Mo-ricovo djanje se zve tudi na cesarjevim dvoru, in svetli cesar, ki je po lastnostih očeta meril lastnosti njegovih sinov, da enimu za drugim njegovih sinov častne službe. Zdaj so Moricovi sinovi prav spoznali, kaj de je krepost, in kakšine nasledke ima tudi že na tem svetu, in spoznali so, po kakšinih polah jih je vodil njih pošteni oče. Moric tedaj česen od Lojzetove družine, popolnoma spoštovan od svojih lastnih sinov, je postal neomejen gospodar njihovih sere, in je tako peršel do verha nar veči slave in sreče, ktero si more želeti pametiu hišni oče.
Nespametni starši! ki s tolikim polam in trudam, in morde tudi s tolikimi zvijačami in goljlijami svojim olro-kam bogastvo naberate, ker upate, de si boste tako njih spoštovanje in njih ljubezin zadobili, o kako se goljlate! če vaši otroci ne morejo v vas vidili, kakor človeka bogatiga iu skopiga, ne perčakujte si od njih serca dru-ziga, kakor skrivno željo, vas li prav kmalo s krasno pogrebšino do groba spremili. Dajajte, očetje! dajajte za časa lepe izglede kreposti in poštenosti svojim otro-kam, in oni vas bodo spoštovali in ljubili.
Ti pa, Moric! ki nisi ne izmišljena oseba, li, ki si vredin, de bi te bolj spretno pero slavilo, kakor je moje, sprejmi resnično spoštovanje sodeželana, ki te ljubi, desiravno te ne pozna. Bog daj, de bi tvoje krepostno prijatelstvo povsod posnemovavce našlo, ki bi take izglede množili!
KONEC POVESTI HANIBALA PAREA.
Lojzeta II ra mi e rt.




















l^RAVUUSRKnKIH/t
LOJZETA BEAMIEEI
PIJ A CENT1NSKIG A PLEMENITNIKA.
Učite se iz sgledov pravično živeti, in ne zaničvati Boga.
Vibo. En. VI.
I* Bratovska ljubezni*
otem ko je Juli Cezar padel žertva svoje ^neizmerne časlilakomnosti, umorjen od tislih, iki so presilno po svobodi hrepeneli in negodno, ker svoboda lakral ni imela več ne 'nekdajne terdne podslave, ne moči se ob-deržati, so začeli gospodariti nesložni Iriumviri; (*) oni si niso edin drugimu nič zaupali, so si vladarstvo sveta mej sabo razdelili, samo v tem so bili vsi trije eno misli, de morajo vse svoje sovražnike in nasprotnike iz Rimskiga izgnali, in jih tako osebni svoji osveli
C) Triumviri so sc klicali trije višji oblastniki per Rimljanih posmerti Ju lija Cczara. To jc bilo malo pred čašam Kristusoviga rojstva.
—286—
žertvovati s tem praznim izgovoram, de so nevarni deržavnimu miru. V velikim številu teh nesrečnih je bil, ker je tako hotel plahi, vedno sumeči in se boječi Oktavi, tudi Luci Cezar, ujic drugiga triumvira Marka Antonija.
Ta nesrečnež, kterimu je bil dal dobrotlivi Bog nar lepši dari, ki jih je pa li v zlo obračal, namreč v nasitenje svojih gerdih in ostudnih strast, ta nesrečnež pravim, ki je malo prej cil bil Ciceronove zgovorne in hude nejevolje, za česar voljo pa se je že hudo maševal nad njim; je stanoval v Rimu, in ni sker— bel ne mislil na drugo, kakor na to, de so se grozo-vitne kervave obsodbe njegoviga sodniša na tanjko spolnovale, ter je strašno pasel svoje oči nad obglavljenimi in razmesarjenimi trupli tistih krepostnih deržav-Ijnnov, ki se niso mogli rešiti in pred tolikim silnišl— vam pobegniti.
Luci Cezar je mislil, de zanj ga ni bolj varniga in slajšiga perbežališa, kakor njegova sestra Julija. Ker je bil ž njo vred od mladih nog izrejen, malo starši kakor ona, enakih ž njo lastnij in enake kreposti, jo je tudi zmiram serčno rad imel, kakor ga je tudi ona rada vidita; in te svete vezi kervi so bile še ožji stis-nene od uzajemne prijaznosti in spoštovanja. Mark An-tonijeva mali je iz serca zaničevala krivično in sirove povelja triumvirov, ki so sleherniga v smeri obsodile, kteri bi pod streho vzel eniga teh nesrečnih izgnancev. Morde je ona tudi upanje imela, de se ho njenimu stanovanju perzaneslo, in de se divji služabniki ne bodo prederznili lisliga ozidja oskrunili, kjer je stanovala mali eniga teh treh grozovilnežev.
—287 —
Nesrečni izgnanic je tudi v resnici nekaj časa ondi sc veselil tistiga revniga pokoja, kleriga perpusli strah, ki ni popolnoma odstranjen; skerbi in perzade-vanje njegove ljubeznive sestre so tudi storile, de je imelo življenje zanj še veči ceno in veljavo. Nar derz-niši stotniki, ki so scer nemarno svoje roke močili v kervi svojih lastnih prijallov, si niso upali se Julijni hiši bližati. Vender se pa edin izmed njih, ali bolj ne-spremišljen od družili, ali pa oslepljen od tistiga gnjeva, ki človeka per mesarenju obide, ko je za perbežališe Lucija Cezara zvedil, ni bal tjekaj se podali z oboro-ženmi vojšaki, in sabo pernesti grozovitno perpravo strahu in smerti. Trepetaje so tekle . zveste dekle in služabnico k Julii s to žalostno novico, de namreč oboroženi ljudje hišo na vseh straneh obstopajo, in de ni mogoče na nobeno stran se rešili ali pobegniti.
Preplašena gospa se je vsa iz se narprej noter mej domače ozidje podala, brezupno jokaje zavoljo bratove nevarnosti; objame večkrat s svojimi rokami sebi dragiga brata Lucija, mu moči s svojimi solzami obraz in persi, zmiram v strahu, de je ta objem morile poslednji, ker je menila zdaj zdaj ga vidili, kako mu neusmileni meč persi prebada. Nazadnje se je ven-{ler enmalo iz perviga strahu in omotice prebrihtala; serčnost se ji verne, in gre pogumno do hišniga praga zlobnimu stolniku nasproti, kteri se je že perpravljal s silo v hišo priti, ker se ga ni z lepim noter pustilo, bi ga takole prav po rimljansko ogovori: “ Gerdi gro-» zovitnež! služabnik nar hudobniših in nar krivičniših n trinogov! ne prideš, ne, do Lucija, dokler si s tistim n mečem, ki tako po krepostni in nedolžni kervi lire-
v
—288 —
peui, ne storiš poti do njega, in prebodeš le persi „ in to truplo, ki je rodilo in redilo hudobneža, kteri „ te je sem k nam poslal, ki ti je v hudobne roke „ orožje dal, in ki ga že se sramujem, pa tudi ne „ morem več brez groze imenovali svojiga sina. „ — ■ Ni ji bilo treba več perstaviti. Veličastna resnoba, Julijna serčna stanovitnost, njene krepke in silne besedo, morde tudi glas človečnosti in razuma, ki je od nje pot si našel v listo divje serce, in znabiti tudi ime sina, kleriga se je bal, so storili, do se je stotnik molče in s sramoto nazaj vernii, in svoje morivno orožje in smert drugam nesel.
Kadar je on s svojimi vojšaki odstopil, je bila modra gospa že enmalo vtolažena, spoznala je pa ven-der dobro, de je ta srečni izid le kratek in kmalo minjoč odlog bratove nevarnosti, in ker je želela, de hi bil enkrat popolnoma iz vse nevarnosti, je pomislila na višji in nevarniši sklep, kteriga je tudi hotla precej brez vsiga odlašanja speljali. Ona se poda sama, pa serčno in pogumno in brez strahu, na terg, kjer je Mark Anioni s svojima tovaršama na sodnišu sedel, stopi pred nje neprestrašeno, in jim reče: „ Jez pri-„ dem zdaj sem, de sama sebe založim. Usmilenje, „ ki ga vdihujejo vselej nesrečni, ktere se po krivici „ preganja, in pa ljubezin, ki jo zanj od njegove mla-„ dosti vedno v sercu imam, sla me ganila, de sini „ dala perbežališe enimu izgnancu. Ti ga dobro poznaš, v	o Mark	Antoni! morde se	je tudi	tvoja	roka tresla,
„	kadar si	nesrečno obsodbo	podpisal. On	je Luci Ce-
„	zar, meni brat, tebi ujic.	Smert	sim	si zaslužila;
„	šlrafajte	me! življenje zgubiti se	bom	srečno štela
—289—
„ ob času, ko ni mogel noben kreposlni človek si ga „ ohraniti. „ — Tu obmolkne, stoji nepreslrašena, in so ne gane, de bi odgovor slišala.
Že je bilo Mark Antonija sram, de je oči k llam pobesil; na te krepke materne besede seje v njegovih persih zbudila otročja ljubezin do matere, ktere pobliski gnjev popolnoma vdušiti mogel ni, zbudila sta se v njem ljubezin kervi in en ostanik medleče kreposti. Tudi una dva triumvira se nista mogla ubranili ulisku ne-nadjama ji presunečiga občutleja spoštovanja in začudenja, kteriga jima je vdihala gospejina veljava, njena krepka duša in usmilenje za brala, ki se ni bala vkljubovati ostrosti sodnikov, ki so vse si perzadevali, de bi se jih H vsi Rimljani bali. Nasledik vsega tega je bil, kakši-norga si je bolj želela, kakor pa perčakovala. Obsodba v izgnanje se je za Lucija Cesara vničila, in ljubezniva sestra sama je podvizala, njemu srečni izid s solzami radosti oznanit. Zares je bila vredna ta visoka gospa, de je zgodovina ohranila njeno slavno ime na veke, obdano z nar veči slavo zavoljo tolike bratovsko ljubezni.
II. Dobri hudiček.
eki plemenitnik Bretonski je imel za družico gospo, ki je s silno lepoto in z nar pri-Jaznišim vedenjem zedinvala nar veči modrost, silno veliko olikanost in zlo dobre lastnije. Ali kolikor je bila narava z njegovo ljubeznivo tovaršico darežliva, toliko je bila ž njim sreča skopa, tako de je svoje ne preveliko premoženje
—290—
izročil skerbi svoje pametne žene, on sam pa se je na morje podal, ker je upanje imel, de ga bo sej v kupčii enkrat sreča zadela; in tako jo skozi več let brez skerbi daleč od svojiga doma in ločen od svojo žene živel, ker je dobro vedil, de se sme gotovo in brez vsega strahu zanesti na njeno neomadežlivo zvestobo.
In v resnici zaderžanje gospč v tem času, ko je bil on iz doma, je bilo tako, kakor se je moglo per— čakovali od poštene žene in od skerbne hišne gospodinje: zato je njeno častno ime vedno bolj slovelo; spoštovali so jo vsi, kteri koli so jo poznali, in scer tolikor bolj, kolikor je bila mlajši, zraven tega zala in silno prijazne postave, in si ni vender v perložnoslih, ki prepo-gosloma pridejo tudi v manj spačenih družbah, nikoli perpustila nobcniga taciga djanja, kakšinor, čeravno same na sebi nedolžne, vender rade krepost v sum postavijo ; zakaj krepost prav lahko otemni tudi od vsake nar manjši sence, kakor zercalo od diha. Ta njena velika čednost pa, ktero je ona po vsi pravici tako skerbno varovala, ni bila per nji ne tako pregnana, ne tako ostra, de bi bila zavoljo tega se ogibala prijazniga raz-veselenja v poštenih in olikanih družbah; tako de ta zala plemenita gospa ni scer nikoli pozabila, ne spred oči pustila nobene svojih dolžnost, in je vender večkrat k svojim prijatelicam in k prijaznim kremljanji šla, tudi ona sama je kakšinkrat v svoji hiši jih zberala s tisto razumno in modro volilvijo, ktero ji je njena pamet vdihala.
Bil je pustni čas. Želja jo je obšla, se enmalo poveselili in s poljo tudi svojini prijatlam ob tem času
—291 —
navadno veselje perpraviti; vmisli si torej , v svoji lastni hiši napraviti ples, igro in večerjo. Marlivo in skerb-no gospodinjenje z moževim premoženjem ji je perpu-šalo, de je zamogla brez vse škode ali zgube tako veselico sebi in drugim napraviti. Vse je bilo že perprav-Ijeno, kar se je moglo spodobiti za razveselenje in počastenje maloštevilne, tode izbrane družbe. Baklje in svečave so že temno noč razsvetljevale; gosli in struno in cimbale, in drugi inštrumenti so že veselo peli in urne plesavce in plesavke k plesu vabili; zali pari ozaljšanih mladenčev in mladenčik, nekaj lepd ošemanih, nekaj neošemanih, so že v lepim redu se u plesu sukali, v vsem svojim pravilnim gibanji pokorni sladkimu povelju soglasne godbe.
Darežliva gospa, kije to tako lepo veselico napravila, pa se mej tem, ko je nje mož iz doma bil, ni hotla plesa lotili, je bila že v bližnji sohi z izbranimi prijalli, je ž njimi mej tem zmerno igrala, ali bolj za čast, kakor za ničemurni dobiček. Kar glej! na enkrat stopi v sobo prav zal ošemanic, v obleki opravilnika, s pravdnimi pismi pod pazduho, se perbliža k mizici, kjer so igrali, vse pričejoče prijazno pozdravi, ter se ponudi, de hoče tudi on igrali s gospodinjo, ki je to veselico napravila. Gospodinja odgovori, de bo rada ž njim igrala. Veržeta karte pet ali šestkrat, igrala pa sta za ne maj-hino šumico, in sreča se je vselej zdela sovražna ne-znanimu, zakaj gospa je vsakrat dobila. Zdaj so hotli zavoljo tega še nekteri izmed pričejočih se ž njim poskusiti; igrajo z ošemanim opravilnikam, ali on je vsem brez izjemka ves denar podobil. On ni zgubava! nikoli, kakor če je s hišno gospodinjo igral, tako de so že oko-
36
—292—
listoječi začeli natolcevati, de mora biti ta ošemanic kak skriven in bogat njeni ljubej.
Ker so si zdaj edin drugimu te reči na ušesa šep-lali, jih niso mogli tolikajn skrivati, de bi ne bil previdni ošemanic kmalo uzroka tega šepetanja spoznal, ker si je posebno perzadeval zvediti, kaj do oni mislijo in govorijo. De bi jih tedaj še bolj poterdil v teh njihovih krivih mislih, se oberne k nekterim, ki so se ravno čez to natihama pogovarjali, in jim reče: “ Jez „ sim bog bogastva „ — potegne iz aržeta več mošinj, ki so bile polne svetlih cekinov, potem se oberne h go-spej, s ktero se jo vedno kaj prijazno obnašal, in ji čudno igro s temi besedami ponudi: “ Jez postavim „ zdaj v igro vse to zlato, vi pa postavite nasproti „ vse, kar imate, celo svoje premoženje. „ — Pri tako nezmerni ponudbi se gospa prestraši, in pravi, de ona ne igra tako visoko. On gre tedaj zdaj še dalje, in jo z vso priserčnostjo prosi, de naj pa v dar prejme ves tisti denar, ki je v mošnjah. Za tako darežlivo ponudbo ni mogla drugači, kakor se spodobno zahvaliti, ali znala je tudi jo z lepim od sebe odverniti, kakor poprej ponudbo igre.
Mej tem pa je ta čudna pergodba obudila radovednost per večim delu okolisloječih, tako de so marsikaj začenjali čez njo misliti in čenčali, in de se je vmes tudi marsikaj smešniga godilo. Bila je namreč mej njimi ena dobra stara gospa, ktera je mislila in prav za res sodila, de ta neznani ošemanic ne more biti prav nobedin drugi, kakor sam ošeman hudiček. To njeno misel zve en smešnež iz tovaršije; njemu to kaj do-pade, torej si perzadeva, jo v ti lepi misli poterdili-
—293 —
Budalasta gospa, v li misli poterjena, ni mogla več lega zamolčali, ne si miru dali, dokler ni svojih misel celi tovaršii razodela, v kteri je bilo več tako lahkovernih in kratkovidnih, de so ji precej verjeli, in lo čudno misel kmalo vzeli za živo resnico.
Šalivi opravilnih, ki je poprej že z veseljem po-lerjeval to, kar so okolistoječi od njega sodili, je začel tudi zdaj ravno tako odkrilo poterjevati lo čudno sodbo, ter je narprej več jezikov govoril, ki jih je prav dobro znal, potem pa je rekel: u Jez pridem iz „ pekla, zalo de si vzamem eno gospo, ki se mi je že „ zdavno obljubila, in ne grem proč od tu, dokler je, >, naj bo že kar koli, v svoje roke ne dobim. „
Te besede, ki so se lepo sklepale s tem, kar je prej delal, so ves sum in strah na hišno gospodinjo zavernile. Maloserčni, klerih domišlivost je bila od strahu razgrela, so bili zanjo v velikim strahu, in že so si po vsi moči perzadevali, perbežati k nar močnejšim sredstvam, de bi tako strašniga sovražnika prepodili. Več jih je bilo, ki niso vedili, kaj bi od vsega tega mislili, ali kaj bi verovali, kmalo so se smejali, kmalo jih je neznan strah spreletal. Pametne osebe, klerih je po navadi per vsakim shodu nar manj na številu, so mirno čakale, kako se bo ta lepa komedija končala. Zala hišna gospodinja je bila mej lemi, in se je tudi še norčevala čez smešni strah, v kterim so bili zavoljo nje tovarši in tovaršice.
Mej tem se je perpravljal šalivi opravilnih, ki je od modrosti svoje družice tako lepo prepričal, in je bil že dovolj šale vganjal, de bi se dal spoznali, kdo de je. Narprej poverne okolistoječim na tanjko
—294 —
ves dennr, kar ga je bil v igri od njih dobil, in perslavi: ftU-„ čile se iz tega, svoje premoženje s hudičem v nevarnost „ postavljati, zakaj on vselej dobi, kadar li hoče. „ — Tako je on, se še na dalje skrivaje, s šalo zakril neob-hodno potrebno djanje poštenosti, zakaj ko je ž njimi igral, se je bil poslužil tiste gerde zvijačnosti in krivične ročnosti, ktera srečo kart vselej temu pernese, ki se zna ž njimi pečati. On se je hotel tega posluži-ti, zakaj takrat je to njemu pomagalo k nedolžni in smešni omami ali zvijači; tode zlo bi ga bilo tega sram, ko bi se bil odšemil in se dal spoznati, prejden bi bil spolnil dolžnosti pošteniga moža.
Na zadnje, ko so že vsi pričejoči prav težko čakali, kakšin konec bo vse to imelo, si potegne šemo raz obraza, in per ti priči spoznajo vsi gospejiniga moža, ktera, ko ga spozna, od radosti na glas zavriska in se mu okoli vratu oklene. Tudi on jo je prav prijazno objel in rekel: u Vernil sim se, potem ko sim bil srečin „ v kupčii, in peršla je z mano bogatija, zvesta tovar-„ šica mojih potov; ali vse bogastvo bi mi bilo manj „ drago, ko bi ga no mogel deliti s tabo, draga moja „ žena! „ — Potem se oberne proti okolisloječim, ki so v gostim kolobaru okoli njega se ostopili, tako de so tisti, ki so bili od zadej, vrat in glavo radovedno stegavali nad rame spredej stoječih.— “Ali ni res „ jim reče, “de sim si peršel vzet eno gospo, ki se je že zdavno „ meni obljubila ? „ — Vljudne šale in dokazi ljubezni in dopadajenja so zdaj dolgo terpeli. Srečni pleme-nitnik je svoje perdobljeno bogastvo tako dobro obračal, ga je znal tako blagoserčno v svoj prid in v prid svojih prijatlov robiti, je bil tako ljubljen in spoštovan, de mu
—295—
je ime “ dobri hudiček „ ostalo, in prešlo v prigo -vor.
III.	Vljudna dobrotlivost.
obrotlivost je človeštvu nar dražji čednost, ona sklepa nar ožji in nar slajši vezi druž-biniga življenja. Če pa ž njo ni zedinjena vljudnost, in potrebni ozir, de se ne da občutiti teže dobrote tistimu, ki jo prejme, zgubi ta čednost veliko od svoje slaje in od svoje svitlobe.
Sloveči Tompson, učen mož in imeniten engležki pesnik, je li pozno vžival listi blagor, ki mu je gotovo šel za njegovo veliko veljavo. Tako sreča večkrat odreče neobčutno svoje dari tistim , ki so jih nar bolj vredni. Ob času, ko so njegove dela slovele in dopadle, ne rečem, samo po celim Engležkim, ampak po celi izobraženi Evropi in po vseh Indijah; ob času, ko so po njegovih delih obogateli tiskarji in bukvarji, in ko je njegova pesim od u letnih časov „ vpervič na svetlo dana, z veliko željo bila brana od vsakoverslnih brav-eov, je bil on v nar hujših zadregah. Ker je bil per-siljen se marsikterikrat zadolžiti, zato de se je spodobno preživil, ter se brezskerbno s svojo ljubo pisarijo pečal, so ga tudi vedno nadlegvali skopi posojevavci, kteri so edino zlato cenili, nič pa njegove redke učenosti, in so si v tem dopadli, de so ga poniževali in zatirali. Edin teh ga je ravno ob času, ko je na svetlo peršlo njegovo delo od “ letnih časov, „ vjeti dal in v ječo
—296—
vreči, v klero se je dolžnike zaperalo, ki niso bili svojih dolgov plačati v stanu, ker je upal, de bo svobodoželj-ni pesnik bukvarju poročil, de naj njegov dolg poplača. Ali bukvar, dobička lakomin, kakor se li misliti more, je bil od pisatelja toliko zlata vredni rokopis prav po ceni vkupil, in to malo denarja, ki ga je za to delo Tompson potegnil, je bilo že za druge silniši potrebe izdano, kadar je bil v ječo veržen. Moral je tedaj v ječi revno koperneti, dokler bi bil sredstvo, se iz nje rešiti, dobil; ali, kako ga dobiti ? — Ker so tolikiga moža, ko je bil Tompson, vsi poznali, se je tudi kma-lo povsod razglasilo, de je v ječo zapert. Veliko jih je bilo, ki so z besedo kazali, kako jim je zavoljo tega žal, ali njihovo serce je per tem mirno ostalo, in niso se hotli djanja lotiti. Bogatini in velikaši, ki se po navadi ne znajo dobro poslužiti svoje mogočnosti in svoji-ga bogastva, so zdaj k večimu pomilovali tistiga, kteriga so scer tolikrat občudovali: nobedin iz njih pa ni hotel roke stegniti, de bi mu pomagal. Blagoserčnost, do-brotlivost in vse druge čednosti, ki človeku čast delajo, bi se lahko per slehernim človeku najdle, se pa ven-der li malo in li poredkoma takih najde, ki jih vedo posnemati in v djanji kazati.
Živel je takrat gospod Ouin, komedjaš, ki si je bil um in serce izobrazil, ter se, kot mož dobrotliv in umelin, vredniga storil, de so ga vsi, ki so ga poznali, spoštovali in častili. Ko on zve, de je Tompson zapert, ga blaga želja obide, tolikimu možu pomagati, in sram ga je bilo prav za prav zavoljo svojiga naroda, de se ni kar ganil tistimu pomagat, kteri je njegovo slavo tako množil in širil. Tedaj gre on sam nar poprej k
—297—
sodniku, kjer tudi kraalo perpušenje dobi, de sme ime-nitniga jetnika obiskati in se ž njim pogovarjati. Tomp-son se začudi, de ga neznan človek obiše; ali blagi komedjaš se mu da kmalo spoznati, in Tompson ga sprejme, kakor zasluži človek, kteri svoje verstnike zlo prekosuje. Pogovarjata se dolgo in prijazno. Vljudni pesnik je s Quinam govoril od glediša (tealra), od težke znanosti zgovornosti, in od še težji, tragedijo ali komedijo tako zložiti, de z raznosijo in spodobnostjo zedini v sebi tudi koristno in dopadlrvo. Quin pa ni mogel nikoli prehvaliti njegove pesmi od “ letnih časov „ in ker se je bil iz glave navadil nar lepših verstic, jih je pred njim zdaj tako krepko, živo in sladkoglasno zgovarjal, de so se tudi Tompsonu samimu zdele lepši in bolj mične. Kadar si je komedjaš tako pot do nje-goviga serca vljudno perpravil, ga je prosil še za per— pušenje, de bi smel ta dan ž njim kositi, in za kosilo kako jed več kot po navadi naročiti, kar mu je tudi Tompson prav rad dovolil.
Po kosilu, ko je peršlo sadje na mizo, in ko ji je žlahtno vince nekoliko poveselilo in ogrelo, mu začne komedjaš takole govoriti: “ Zdaj je čas, gospod „ Tompson! če mi perpustite, de se pogovoriva od j, druzih resnih reči; „ — in ko mu je z glavo pokimal, de naj li govori, pravi na dalje: “ Že več me-
» scov sem sim jez vaš dolžnik....... dolžan sim vam
5, 200 cekinov, zatorej sim Ičsem peršel, de ta dolg » splačam. „ — Ko pesnik to sliši, ki je bil velikodušni, in si zmiram, tudi v tem zdajnim revnim stanu, svest tega, kar mu je šlo, ga resnobno in s temnim °č«sam pogleda, ter se potoži, zakaj de neki tako čudno
—298—
ž njim govori, ker je vender zavoljo dolgov v teh revah; zakaj de ga zasmehuje in se ž njim norčuje s perhlinjeno vljudnostjo. “Bog me vari tega! „ odgovori uni krepko in živo, “ de bi bil jez tako hudobin in „ tak neporednež v vaših očeh in v mojih, de bi se li „ sumili moglo, de jez kaj taciga menim. Poslušajte „ me, gospod! vas prosim, in ne presekujle mojih be-„ sedi, in rekli boste, de imam prav .... Glejte, tu „ je bankovc od 200 cekinov. Jez vam vdrugič raz-„ ložno povem, de sim vaš dolžnik, in vam tudi po-„ vem, zakaj in kako, ter upam, de ne boste lega za-„ ničvali, ampak radi sprejeli. Jez sim zadosti premo-„ žin, sim že čez polovico navadniga teka človeškiga „ življenja, nimam več živiga nobeniga, ne iz sorodovine „ ne iz svaštva; torej sim pomislil, kako bi kaj svoje „ premoženje razdelil, in komu bi ga po svoji smerli „ zapustil. Sklenil sim tedaj, po nekaj vsim tistim za-„ pustili, kteri so mi kedaj kaj dobriga storili, ali kako „ veselje perpravili, tako de sim nekako njihov dolžnik. „ In koliko veselje, koliko radost mi niso perpravile „ vaše dela, posebno pa pesem od letnih časov! Ali ,, sim jo zares bral in okusil, kolikor je moji kratki „ razumnosti mogoče, vi že veste; ali sim jez per teni „ kaj srečnih in veselih ur preživel, jez nar bolj vem, „ torej sim čutil, koliko hvaležnosti sim vam dolžan. „ Zalo sim takrat v teštamentu to malo denara vam ■„ namenil, ki ga zdaj v vaše roke položim. Vi bi ga ne „ bili dobili pred mojo smertjo, ko bi ne bil ravno „ zvedil, de vas je ta nesreča zadela. Meni prav nič „ ne škodi, de se lega dnara znebim, desiravno, kakor „ zaupam, mi še nekaj let življenja ostati utegne; vam
— 299—
„ pa utegne ta denar ravno prav priti. Kakor bi vas, „ po moji misli, ne moglo biti sram, ga po moji smer— „ ti prejeti, tako vas prosim, de ga zdaj iz mojih rok „ vzeti blagovolile. Dovolite mi saj to redko dopada-„ jenje, lo veselje, de jez sam, predin umerjem, spol-„ nem en del svojiga testamenta, in spoznajte, de s „ tem v resnici en dolg plačam; zakaj moje majhino „ premoženje je la dolg proti vam na se vzelo, od „ liste ure, ko sim svoj testament spisal, ker sim tudi „ za terdno sklenil, prav nič v njem premenjati. „ Lepo je bilo viditi mej lem, ko je komedjaš govoril, se spreminjati na pesnikovim obrazu znamnja začudenja, radosti in hvaležnosti, ki jo je v sercu občutil. Tedaj Tompson Quina objame, in ne perjenja se mu zahvaliti, ter večkrat zavpije: “ In jez moram bili to-„ iiko dolžan neznanimu človeku! Oj, sram naj bo vse » tiste, ki so se dozdaj moje prijatle imenovali! Sram „ naj bo tolikajn ošabnih bogatinov, kteri mi niso dali „ nikoli ne eniga kosila, de bi mi ne bili storili s po-„ tjo očutiti, de mi s tem svojo milost in veliko čast 5, skažejo; ker pa ta človek, scer osebujin ali priva-» lin, pa bolj blagoserčin in krepostin kakor oni, zna » s svojo blagodarnostjo tako vljudno pomagati, de v 35 dobroti, ki mi jo skaže, ne vidim druziga, kakor dolg, 35 ki mi ga plača! „
—300—
IV* Dolžnost In sreča.
AnouNA Kristina Sofija Wolfenbullel, sestra žene cesarja Koreina VI.(*), je bila množena s knezani Alešem, sinam, in kakor se je menilo, enkrat nasiednikam neumerliga Petra L, rusovskiga čara, kteriga po pravici Velkiga imenujejo. Ona je zedinvala v sebi nar lepši darove narave in umetnosti, redko lepoto, posebno prijazno in dopadlivo obnašanje, prebrisano in učeno glavo, krepostno dušo in olikanost veliko. Ali z darovi tako velikimi, ki po navadi omečijo in premagajo vsako serce, je bila ona vender Alešu, silno divjimu človeku, vedin predmet sovraživa, tako de je mogla večkrat si pomagati s zdravilmi zoper strup, de si je življenje ohranila. Enkrat je bila knezova divjost do verha perkipela; udaril jo je nečloveško tako, de se je sploh menilo, de jo mertva. On sam je tudi to veroval, ker je v svoji hudobnosti nji smert želel; poda se tedaj precej nemarno vun na kmete, in reče, de naj se ji napravi spodobna pogrebšina.
Nesrečna kneginja pa ni bila še duše pustila, marveč, ker ji je bila na pomoč perskočila grofinja Konigsmark, njena dvorkinja, ki je bila per tej strašni pergodbi pričejoča, je po malim zopet zdravje dosegla in moči, mej tem ko so veličastne bile po vsim Moš-kovitarskim zanjo se deržale, in jo po mnogih Evropejskih dvorih obžalovali. Leta prebrisana grofinja, ki je pov-
(*) Korci VI. jc bil cesar ijh —1740, njegova hli je bila sloveča cesaric* Marija Terezija.
—301 —
sod, posebno zavoljo tega slovela, ker je ona bila mati hrabriga maršala Saksonskiga, jo zdaj dobro previdila, de ako ne bo pomagala srečni pomoti kneza Aleša in občinstva, in ako bo razglasila ozdravljenje nesrečne kneginje Karoline, ktero je nje mož že tolikrat tako grozovitno mučil ; jo v nevarnost postavi, de bo mogla prej ali poznej konec vzeti, ker bi gotovo endrugikrat sirovi knez bolj gledal jo tako mahnili, de bi nikoli več ne vstala. Od tega je bila tudi ona sama, nesrečna gospa, tako v živo prepričana, de je precej, ko se je lolikajn per moči čutila, de bi se zamogla na pol podati, s pomočjo svoje prijatelice, blage gospe, vkup spravila, kar je koli mogla, dragotinstev, zlata in srebra, in z enim samim starim služabnikam, ki je bil iz nemškiga doma, v Pariz pobegnila. Ta njeni zvesti služabnik je bil zdaj vedno per nji, in ona ga je zmiram, dokler jo živel, zavoljo hudobniga sveta, svojiga očeta klicala; bil jo pa res vredin tega imena zavoljo svojiga skerbniga serca zanjo, in zavoljo svoje starosti.
Ali nemirno mesto Pariz ni bilo stanovanje per— pravno za nesrečno Karolino, posebno ker je kotla °slati vsem neznana. Zalorej si nnjme zn svojo postrežbo še eno deklo, in se čez morje vzdigne v Lujzjano, Kjer so se Francozje takrat močno naseljevali, zakaj takrat so oni ta lepi in rodovitni kraj severne Amerike v lasti imeli. Kadar pride v Novi Orleans (*), je zala plujka vseh oči na Se obernila.
Po sreči je bil tam mlad oficir seliša, po imenu Mol-dask, ki je bil nekdaj tudi popotval po Rusovskim,
1 ) No*i Oilcam, imenitno mesto r jnjlnoCnih AmciiKanstih tlunurall.
—302—
kakor po navadi žlahtniki delajo; tedaj se mu je zdelo, de jo mora poznati. Ali to mu ni šlo v glavo, de bi sinaha čara Petra zamogla v tem stanu bili; tudi si ni upal, nji ta svoj sum kedaj razodeti. Vender pa ponudi on svojo postrežbo in prijalelslvo njenimu starimu služabniku, ki se je njeniga očeta delal, in bil je njima tudi s svojim prijaznim vedenjem v kratkim tako ljub, in uzajemna prijaznost je tako daleč segala, de so svoje premoženje zedinili, in na stroške oboje strani si novo in prav prostorno hišo sezidali.
Ni preteklo dolgo časa, de so časopisi perpoved-vali od smerti kneza Aleša. Zdaj oficir ni mogel več molčali, razodel je Karolini svoje sume čez njeni slan, in ko vidi, de se v tem ni pomolil, ji ponudi z blago-dušno ponižnostjo, de je perpravljen svojo službo popustiti, svoje lastno premoženje nji žertvovati, in jo nazaj na Moškovitarsko spraviti. Ali kneginja, ki ni bila nikoli v celim svojim življenji tako srečno, kakor potem, ko je daleč od prevelike blišobe dvora srečno pobegnila, je brez vsiga pomislika si raji izvolila mirno in pošteno v tem pohlevnim stanu živeti; zakaj tu je bila brez strahu, niso je obdajali malovredni in perhuljeni per-zvavci, in ni bilo zanjo tukej več nobene nevarnosti. Zahvali se tedaj dobroserčnimu Moldasku za tako velikodušno ponudbo, in ga samo to poprosi, de naj nikoli nobenimu nič od nje visociga rojstva ne pove, zato de bi ja nobena nezgoda njene zdajne sreče ne zmolla.
On ji to obljubi, in bil je tudi mož beseda. Že dolgo je njegovo serce želelo Karolini srečo, tudi ni mogel sam srečin biti, ako ni tudi nje srečne vidik
—303—
Zakaj, kor je živel pod ravno tisto streho, ker sta so ob vsaki uri vidila, ker sta se edin druziga spoštovala, ker sla bila oba enake cveteče mladosti, se je bil vnel v oficirjevim sercu ziibelj nar bolj živiga prijatelstva. Vender je pa znal to željo s spoštovanjem do njo krotiti, in jo v svojih persih zakrivati. Ali tudi Karolina si je mogla silo delati, de mu ni razodela, kako močno tudi njeno serce zanj bije. Nazadnje umerje stari služabnik, kteriga so vsi za njeniga očeta imeli, in ki je do takrat kneginjo ovarval, de niso hudobni jeziki od nje nič slabiga govorili, in njegova hvaležna gospa gaje s serčnim žalovanjem in solzami do groba spremila:on za svojo zvestobo si je bil res tako plačilo zaslužil, kteriga blage duše dosti bolj obrajlajo, kakor krasne spominke, kijih prevzetni živi rajnkim na čast postavljajo!
Po ti žalostni pergodbi se ni več spodobilo, de bi bila Karolina in Moldask še na dalje pod eno streho stanovala. Oficir sam, ki jo je v resnici prav rad imel, in ki je v nji čez vse drugo čislal njeno čednost in poštenost, ji naravnost, tode s težkim sercam napove, de ga zdaj njuno dobro ime persili, si drugo slanova-liše poiskati, ako bi ona, ki je že zdavno se odpovedala vsaki misli visokosti in blišobe stanu, ne hotla ž njim. jo z vezi zakona skleniti, in tedaj dražji in svetejši ime prevzet«, kakor je ime prijatelice. Desiravno pa ni bilo mogoče še misliti ne, de gaje k li ponudbi bolj časliželjnost, kakor ljubezin perganjala, ker je bila kneginja terdno sklenila, de ne bo nikoli več svojiga poblevniga stanu zapustila, v klerim je svojo srečo našla; je on vender, ko ji je te svoje občutleje odkrival, se z vso vljudnostjo in z vsem oziram obnašal, de jo je zagotovil, de če mu tudi to prošnjo odre-
—304—
če, on vender nikoli ne pozabi, de mu je kaj laciga li težko upati, in de njeno knežcstvo spoštovanje terja, ki ga je nji vselej dolžan skazovali.
Nekaj ljubezin, nekaj pa tudi la okolišina, de bi bila mogla zdaj sama stanovali brez brambe, posebno proti hudobnim jezikam posvetnežev, je storila, de je prav rada dovolila ga osrečili, in s potjo tudi svojo lastno srečo pomnožili. Bog je blagoslovil ta srečni zakon, v kterim je Karolina popolnoma opustila vse visoke misli, od kterih bi utegnil kdo misliti, de so ne-razdružlive od tako visociga rojstva; in od tega pozabljenja je, kakor tudi od spolnenja sladkih skerbi svojiga noviga stanu, dobivala vedno novih uzrokov zmiram veči sreče in zadovoljnosti. Dnevi teh dveh zakonskih so prete-kali veseli in v nedolžni radosti, njune noči so bile pokojne in mirne, in de bi la vez, ki ji je zedinvala, jima še dražji in terdnejši bila, sla konec leta dobila še zalo punčiko kot prijetin sod njuniga zakonskiga življenja. Karolina jo je hotla sama dojili, in ker je tako spolnovala naravno dolžnost, ki se jo prepogosto-ma zanemarje, si je celo versto novih in serčnih radost perpravila, ki so li malo materam znane, zato ker se menijo prešibke in preslabe dojiti otroke, in zatorej izročijo svoje deteta dojnicam, ki za to niso, ali pa kterim ni vselej vere dali. Tako je bila ta imenitna gospa, tako visoko rojena, kteri je bila namenjena blišoba dvora in tudi sam prestolj, vedno nesrečna, dokler je bila v svoji blišobi, in ni dobila zaželjeniga miru in sreče, po kteri vender vsi zdihujejo, dokler ni bila zapustila vso imenitnost svojiga stanu, ter je v pohlevnim osebujnim ali privatnim življenji spolnovala vse naravske in družbinske dolžnosti.
—305—
Preteklo je temu srečnimi! poru v Lujzjani nekaj let veselo in mirno, kar ubogi Moldask hudo oboli. Njegova bolezin, de bi se odpravila, je terjala roko nar bolj izvedeniga in nar boljšiga ranocelnika in vso moč umetnosti; zavoljo tega ni kotla Karolina sebi tako dragiga življenja zaupati skerbi ranocelnikov, od kterih znanja in zvedenosti bi se li količkaj dvomiti utegnilo. Ona je torej za terdno sklenila, se v Pariz oberniti, kamor so se, kot v središe, shajali vsi veliki in učeni možje iz cele široke in zlo omikane francozke dežele. Pogovori se z možem, de tudi on v to dovoli, ter prodasta svoje posestva, in se podasta na morje. Vetri na morju niso bili nasprotni temu ljubezni polnimu početju. Prideta v Pariz, in tam je zdravilska umetnost Moldasku zopet h zdravju pomagala; posebno pa mu je h zdravju nar več pomagala Karolina sama, ki je kotla z veliko skerbjo svojimu dragimu bolniku zmiram sama streči; ni se ogibala nar nižjih in nar ponižniših služeb, zato de je tim bolj svoje dolžnosti spolnovala kot zvesta zakonska žena.
Kadar je Moldask popolnoma ozdravil, sla oba začela misliti, kako bi si kaj poskerbela za svoje prihodnje življenje. On si je tedaj perzadeval per Indijanski družbi službo dobili za Borbonski otok, in dobil je tudi v resnici kmalo častno in precej dobro službo tisučnika (majorja).
Mej tem je njegova gospa s svojo zalo hčerko se hodila sprehajat v kak občinski veri. Neki dan, ko je ona na zeleni trati sedela, in s svojim otrokam po nemško govorila, de bi je okolistoječi in mimoidoči ne razumeli, se permeri, de pride memo maršal Sak-
—306 —
sonski; slišati tako dobro nemško govoriti, se začudi, enmalo posloji, in jo začne ogledovali. Ona ga je precej spoznala, ko ga je zagledala, in ker se je bala, de bi tudi on nje ne spoznal, je hitro svoje oči k Ham pobesila. Rudečica, ki jo je precej na obrazu spreletela, je maršalu zadosti pričala, de je res, kar bi si bil scer težko mislili zamogel. On zavpije tedaj: “ Kako, go—
„ spa?.... kaj vidim! jeli mogoče?..... „ — Karolina
mu ne perpusti na dalje govoriti, temuč ga na slran potegne, se mu odkrije, in poprosi, de naj pomaga jo pred svetam perkrivati, ker ji je zdaj še potrebno. Prosila ga je na zadnje, de naj jo pride obiskat v njeno stanovališe, kjer mu bo z veči pokojam in varnostjo svoje sedajno stanje razodela.
On je bil mož beseda; obiskal jo je z veliko previdnosljo, kakor je potlej še pogostoma delal, in por tej perložnosti je kneginja s čudenjem slišala in zved-la celo pergodbo. On je hotel zavoljo nje s Francoz— kim kraljem govorili, in si perzadevali, de bi se kneginji povernile vse časti in visoka nji dolžna stopnja v družbinim življenji, ter je hotel po tem takim do verba dognali dobro delo, ktero je bila perčela grofinja njegova mati: ali modra Karolina ni holla ne dovoliti v njegov plemeniti naklep, ne se mu očitno vstavljati, samo to ga je prosila, in od njega tudi zadobila, de naj za zdaj s tem še prijenja, dokler bi ona dognalo neko opravilo, ki ga je začela, ktero bi po njeni misli utegnilo biti dokončano v nekterih mescih. Tako je ona, zadovoljna imeli pametniga moža, in mirno živeti v svojim pohlevnim stanu, si odpravljala vsako nar manjši misel na visoko stopnjo, do ktero je maršal
—307 —
hotel jo zopet povzdignili, in ga je tako s lem vder-ževala in tudi prekanila.
Blizo je že bil rok odloga, kteriga si je bila ona postavila in sprosila, ko je on zopet šel jo obiskat; ali tu zve, de je bila dva dni prej že odšla na Bor-bonski otok s svojini možem, ki je tam major postal. Maršal teče na to naglo h kralju, in mu vse razodene. Kralj pokliče precej k sebi ministra mornarslva, mu ukaže, de naj per ti priči piše na poglavarja tistiga otoka in mu zapove, de naj majorju in njegovi gospej vso mogočo spoštovanje skaže. Potem je začel s svitlo cesarico Marijo Terezijo se v pogodbe spušati, kako bi se njeni pjni prejšna blišoba in čast zopet podelile, ki sto ji šle. Visoka cesarica je bila kaj hvaležna Francozkimu kralju za njegovo blagodušno perzadevanje, in mu je poslala eno pismo za Karolino, v kterim jo jo povabila k sebi na Dunaj, in ji obljubila, de hoče za njeno spodobno postrežbo in za vso čast skerbeti, ktera nji po vsi pravici gre. Karolina pa, ki je previdila, de ako zopet kot kneginja pride na kak kraljevski dvor, bi ne mogla več spolnovati dolžnosti in sladkih skerbi matere in žene, tako kakor jih je dozdaj spolnovala, v kterim spolnovanji je čutila vso svojo srečo; je serčno, tode hrez prešernosli, se vsemu odpovedala, kar se ji je Ponujalo. “ Jez sim se tako navadila „ je rekla ona tistim, ko so ji to veličastno ponudbo delali, jo zopet •m dvor perpeljati, u na to domače privatno življenje, n de bi ga ne mogla več lahko opustiti. Ne bliža pre-» stola, ne nar veči časti, ne ponos, krajčasi ali veselice, » ki jih bogastvo daja, tudi ne, ko bi ves svet v svoji » lasti imela, bi mi ne moglo dati li sence veselja in
38
—308 —
„ r.idosli, ki jo v lem srečnim stanu vživam. „ — In per teh besedah je zdaj eno, zdaj druziga svoje družine objemala.
Živela je ona še dolgo vesela in zadovoljna z obema, in je svoje skerbi in svojo Ijubezin tako delila, de je okrepčevala in razveseljevala svojiga moža v njegovih opravilih, in de je izobraževala um in serce svoje hčere. Karolina je bila nar bolj prepričana, de človekova sreča v tem obstoji, de se privatno, daleč od posvelniga hrupa vgodno živi, de se spolnuje svoje dolžnosli, in zmerno vživa nedolžne veselja narave. Smert ji je zaporedama obč osebi vzela, ki sle bilo tako ljubi in dragi njenimu sercu, in dolgo časa potom je po njima serčno žalovala. Ali ne tolika zguba, ki jo je bila zdaj zadela, ne dolgo žalovanje, ki je zavoljo svojih uzrokov v vsakim stanu neogiblivo, je nista tako nesrečne storila, de bi ne bila še zmiram mislila, de so velikaši in mogočni lega sveta še veliko bolj nesrečni, kakor je bila ona. Zatorej je stanovitno od sebe pahala ponudbe, ki so se ji zdaj ponavljale, de naj pride na Dunaj; samo to je od darežlivosli Cesarice in kraljice Marije Terezije vzela, česar ji je bilo za njeno spodobno življenje treba. S lem se je podala v Vitry bliža Pariza, kjer je kotla še na dalje pod imenam gospe Moldaskove živeti; ali, desiravno ji ni bilo več mogoče svojiga rojstva, in slovečiga imena imenitne hiše skrivati, iz ktere je bila, ni ona vender nikoli svojiga privatniga življenja več opustila, na kte— riga se je bila že navadila; zakaj v takim življenji je iskala, in tudi v resnici dobila svojo pravo srečo, ki jo je vživala do svoje smerti.
— 309 —
Povračilo.
iuelm Veleti je bil scer visociga stanu, pa li malo premožin; vender je pa bil ved-zadovoljili s tem, kar je imel. On se ni branil služeb, v klerik je zamogel s svojim znanjem in s svojo ročnostjo domovini kaj koristili; ali kakor ni nikoli po krivih polih služeb iskal, tako se je v svojih službah vedno zvesto in brez sa-mopridnosti obnašal, ter je bil v tem ves razločiti od prevzetnežev, ki si perzadevajo za vse kaj drugiga službe zadobiti, kakor za prid občinski. Ker si je vedil mero v svojih željah, je tudi imel tako malo potreb, do mu je od perhodkov njegoviga pičliga premoženja še ostajalo, de je večkrat zamogel drugim pomagali; zakaj k temu je bil posebno sklon, ker je bil silno človeko-Ijubin in bogaboječ. In ker ni ravno lahko vedili mogel, kteri izmed revežev je vselej nar bolj vredin njegovih darov, (zakaj mnogim zavoljo svojiga majhniga premoženja ni mogel, pomagali,) še je poslužil kakšinkrat nekiga pušavnika, patra Anzelma, ki je v samoti daleč od mesta prebival: letd mu jo po navadi pravil, kteri izmed nar bolj potrebnih in nar bolj zanemarjenih ljudi, to je, izmed poljedelcev, so nar bolj njegoviga sousmilenja in njegovih dobrot vredni. Bogaboječ brez babjeverstva, stanoviten in poterpežliv v nesrečah, sous-milen, brez prevelike mehkoserčnosti, z nesrečami bliž-njiga, resničen brez nespremišlenosti, varin brez hlimbe, zvest zakonski mož, oče vedno ljubezniv, in kadar jo bilo treba oster, je Viljelm svoje dni preživel v pohlevnim stanu in mirno, zadovoljiti spoštovanja dobrih
—310—
ljudi, vsred maliga števila izbranih prijatlov , ter se je varval spačenosti svojiga časa, in se vedno veselil slad-kiga pokoja čiste vesti. Takimu redkimu zasluženju da po navadi vselej pravična in čuječa previdnost Božja večkrat tudi že na tem svetu povračilo. — Neki dan je Vil— jelm po svojih opravilih jezdaril skoz gojzd, ne daleč od pušavniša patra Anzelma, in sliši, de ga nekdo po imenu kliče. On se oberne proti kraju, od kodar je glas slišal, in zagleda skozi gošavo dobriga pušavnika na oknicu, ki mu je tudi z roko in z glavo na vso moč znamnje dajal, de naj k njemu podviza. On tedaj precej spodbode konja in biti proti njemu tje; in pater Anzelm, ki je mej tem že do vratič svoje celice mu nasproti peršel, in ga vidil bližej priti, mu reče: “ Bodi Bog zahvaljen, „ gospod Viljelm! de vas on sam danas v to mojo sa-„ moto perpelja. „ — “ Lepa hvala vam! „ odgovori pošteni žlahtnik raz konja stopaje, ter se mu spošto-vavno perklone; lepa hvala vam za vaše vljudne „ besede! ali jez upam, de mi ne boste zamerili, ako „ vas poprosim, de mi bolj očitno govorite. Zakaj va-„ še besede so zdaj za me, kakor vaše obličje, vse „ drugačne, kakor takrat, ko sim vas zadnjikrat vidil, „ tako de bi vas zdaj skorej več ne spoznal; zakaj „ tako vas je posušil vaš vedni post in vaše vedno po-„ korjenje. „ — “ Naj bo, kakor je Bogu všeč! „ odgovori on; “ tode vender sim zmiram še ravno tisti, „ ki sim bil, nar zadnji med vsemi, in vselej vaš po-„ nižni sluga, poln radosti, de je dobrotlivi Bog, kakor „ vam vse dobro iz serca želim že več let sem, za-„ voljo vaših čednost na zadnje moje želje dopolnil, ter „ mi dal, de vam zamorem saj nekoliko poverniti ve-
— 311 —
„ likih dobrot, ki ste jih vedno meni skazovali, in po „ meni drugim. Ako bi srečno perpeljenje, ktero je go-„ lovo vsigamogočni Bog tako obernil, vas ne bilo k „ meni perpeljalo, bi bil jez sam danas šel vas poi-„ skat, ker sim kaj vesel, de jc Bogu dopadlo, meno „ izvoliti za pomagavca pomnoženja vašiga premoženja.... „ Pa nočem vaše poterpežlivosli na dalje skušati; pojditi „ za mano, in vidili boste sami. „ — Pelja ga, ko to izreče, noter v svoje pušavniše do kapelice na pokopališč, kjer se je več gomil vidilo, pod kterimi so v sladkim spanju pravičnih počivali mnogi predniki patra Anzelma. Viljelm mu tu začuden reče: “ In zalo, de „ mi pomnoženje mojiga premoženja pokažete, me peljale „ na pokopališe! V tem sim res tudi jez vaše misli, pa-„ ter moj! človek mej mertvimi resnični mir in poči-„ tek najde; pa vender mislim, perstavi posmehljaje se, „ de sim, ako je Bogu všeč, še daleč od smerti. Kako „ tedaj?....„— “Vsedite se, in poslušajte me „ pov-
zame zopet besedo pušavnik, in mu ponudi eno klop v kapelici. “ Tukej, in ne drugej, hoče Bog, prejden „ vam da večno neizkončno plačilo v nebesih, ki je „ bogaboječim dušam po tem življenji perpravljeno, „ vas plačati tudi že v tem življenji za vaše dobre in „ krepostne djanja. „ — Na to se sveti starčik en malo oddahne, ter mu takole na dalje govori: “ Pred dvema „ dnema sim bil zvečer prav pozno v tej kapelici, in „ sim zaslišal s zavzetjem od daleč slrašin jok in sil— „ no žalostno ječanje; zdelo se mi je, de nekdo po-» moči potrebuje, in de zato kliče. Spervič sim pa mislil, » de se mi li tako kaj dozdeva; ali kadar slišim vdrugič „ brezupin krik in jokanje, sim se prepričal, de me ne
—312—
„ moli moja domišlivost, in bil sim globoko v sercu „ ganjen. Desiravno je bila grozna lema, se vender ni-„ sim kar nic bal; zakaj kdor se Boga boji inv njega „	zaupa, temu se	ni treba ničesar	bati; in sim	tedaj
v	šel proti tistimu	kraju, od kodar	sim žalostni	glas
„	slišal. Tako sim	peršel do veliko	ceste, ki ni ravno
„ blizo od tod, kakor dobro veste. Tam sim s svojimi „ očmi, ki so že na temo vajene, posebno pa, ker so „ zvezde, desiravno li malo, na nebu migljaje mi sve-„ tile, precej kočijo zagledal, ki ni bila zvernjena, pa „ ni imela ne konjev ne kočijaža. Bližam se s zav-„	zeljem, odprem	hilro vratiča, in	ondi prej iz	tihih
„	stokov kakor z	vidam spoznam, de je noter en	člo-
„ vek ves pobit in ranjen mej sedili ležal. Stegnem roko, „ ali precej jo zopet umaknem ( strah me je še zdaj „ in groza, ko vam lo perpovedujem! ) vso mokro od „ neke morne mokrote. Sodil sim precej, de mora to „ kri bili. Ako bi mi usmileni Bog listo uro ne bil „ pomagal, in mi no dal moči, verujte mi, gospod Vil-„ jelm! od zavzetja in groze bi jez ne bil v Slanu po „ nobeni ceni tistimu nesrečnimi! človeku pomagati. Ni „ treba, de vam pravim, kolikajn de sim storil, de bi „ ga bil boljši polegel brez njegove nevarnosti, in kako „ de sim si perzadeval, z rutami, ki sim jih po sreči „ sabo imel, mu vstavili tisto malo kervi in življenja, „ ki mu je še ostajalo, mej lem ko sim s poljo mu „ pergovarjal in ga tolažil, kakor je treba umirajočim „ pergovarjati in jih tolažili. Rečem vam tudi, de sim „ veselje vžil, viditi ga kmalo potem nekoliko bolj per „ moči in okrepčaniga. Glas, ki ga je bil zavoljo lo-„ likiga vpilja skorej popolnoma zgubil, se mu je tudi
—313 —
enmalo vernil, in spoznal sim kmalo iz njegovih pervih besedi, de je bil dober in bogaboječ človek. Bog vam stokrat poverili, mi reče, vaše usmilenje, vaše ljubezni polno perzadevanje, mi pomagati: lode namesti pomagati truplu, ki ne more več smerli oditi, pomagajte raji moji ubogi duši, de bom imel moč srečno umreti, in svojim sovražnikam odpustili. „ Te besede so mi še bolj željo obudile, zvedili njegovo žalostno zgodbo, in nesrečnež sam je tudi želel mi jo povedati. Močno ječanje mu je besede pre-lergavaio, de je večkrat poslal, in več besedi li na pol izgovoril. Tudi ni dosti več čez eno uro živel, in me zmiram za eno roko deržal, ki mi jo je večkrat zahvalno stisnil, ter mi je od časa do časa zopet kaj povedal, tako de sim zamogel mnogo zvedili od njegovih nesreč. Ali nisim zvedil ne njego-viga imena, ne njegove domovine, še zdelo se mi je celč, de mi nalaš oboje perkriva. Ali kakor je zamolčal svoje ime, tako je tudi zamolčal imena družili, ki bi jih bil lahko povedal v nejevolji, ki se pa takim lahko perzanese; zatorej mislim, deje to njegovo molčanje gotova priča njegove kreposti in vredno našiga spoštovanja. Zvedil sim pa dobro, de je njegov dom daleč od tod, in de je sreča hotla, de je bil iz imenitne in bogate hiše, poslednji svojiga rodu, kakor tudi to, de je zmiram živel sam in neoženjen. Očital si je večkrat sam sebi, de je enmalo prehudo in preostro spačenost svoje dežele obsojeval, in tej presilni gorečosti za čednost, ki je prav za prav vselej usmilena in poterpežliva s pomotami bližnjiga, se mi je zdelo, je on perpisaval svojo nesrečo. Ou
—314—
j, je, če sim prav slišal, ne /davno spet od te svoje gorečosti vnet očitno pokaral in posvaril žlalitniga, pa i} lahkomišleniga in ra/uzdaniga mladenča, ker je bil „ vpričo njega enkrat nekaj govoril v svoji nespremiš-„ lenosti, kar je bilo čednosti in časti nasprotno, kar » se pa vender dan današnji v spačenim družbinim » življenji po navadi vselej terpi, večkrat tudi še po-» verhu pohvali. Razuzdani mladenič je menil, de se mn » je s telil velika krivica zgodila, in je hotel to kri— vico popraviti z navadnim sredstvam, ki ga podajajo » že preveč vkoreninjene krive misli čez čast, in kte-„ rimu dvoboj ( duel) pravijo. Dobri mož ni hotel v „ to ponudbo dovoliti, zakaj mislil je, de mu to na » časti kar nične škodi; zakaj ponečasten ne morebiti „ tisti nikoli, mi je on s krepko besedo rekel, kteri » je pokorin postavam, in se varje sebi ali drugim „ življenje hudobno skrajšati. „ u Desiravno vsaki čas „ perpravljen, svoje lastno življenje braniti, ako bi bilo » treba, se je vender vedno razkačenimu mladenču skerb-„ no ogibal, de se nista kje srečala. Ali ker je bil „ vse upanje zgubil, se z mečem osvetiti, se je dru-„ gači maševati skušal, to je, de je povsod raztrobil, j, de se ni hotel ž njim v dvoboj podati, in de je to-„ rej plahec ali strašlivec. Kdo bi mogel verovati, ča-„ stili gospod Viljelm 1 kdo bi mogel verovati, de za-„ more občinstvo grajali in zaničevati ravno to, kar bi se „ imelo, kakor se meni zdi, hvalili in častiti ? Kmalo, „ ene dni potem, so že vsi s posmehvanjem in s za-„ ničevanjem nanj kazali, ki je bil vender tolikiga „ spoštovanja vredin. On si pa vender ni bolel neči-„ murniga spoštovanja svojih soderžavljanov s hudobnim
—315—
„ djanjeni perdobiti. Ker pa mu ni bilo več živeli v „ deželi, kjer ga je bila občinska pomola v zaničvanje „ perpravila; je začel nalihama vse svoje posestva pro-„ dajati, kar je tudi labko storil, ker je bil edini osla— „ nik svojiga rodu, kakor sim vam že povedal, neoženjen, „ in neomejen gospodar svojiga premoženja. Tako je „ v kratkim času celo svoje veliko premoženje, in mor-„ de ne brez zgube, prodal, je zanj potegnil veliko n zlata, srebra in dragih kamnov, ter je sklenil, kri-3> vično domovino zapustiti, in se prostovoljno iz doma „ podali, de bi v daljnih plujih deželah celi čas svo-jj jiga življenja prebival. Ali, desiravno si je bil per-„ zadeval, de je v tem varno postopal, in vse skrivši „ delal, mu vender per tolikih opravilih ni bilo mogoče „ ubraniti, de bi njegov hudobni sovražnik ne bil zve-,j dil za njegovo misel in za čas njegoviga odhoda, j, Zvedil je vse to, zvedil je, de bi tako ne ! Se poda „ za njim, ga dojde, akoravno še li po dolgim poto— „ vanju, ga napade, ga prebode z mečem, in popusti s, v tistim revnim stanu, v kterim sim ga jez, žalibog! » najde), kakor sim vam že povedal, desiravno vam » nisim mogel njegoviga nesrečniga stanja tako živo
» popisati, kakor je bilo v resnici.. „ — u Pa kako
n je to ? „ mu seže Viljelm v besedo; u ali ga niso » branili postiljon in služabniki, ki jih je tako bogat y> in žlahtin gospod moral sabo imeti? ali se niso per » tem napadu zanj v bran postavili? „ — “ Oh! „ povzame pater Anzelm ganjen; a hudobneži, ki se zmi-v ram bojijo, niso nikoli sami, in kolikor sim mogel » zvediti, je imel njegov sovražnik veliko pomagačev, ki so s žuganjem prestrašene služabnike k begu

—310—•
persilili, in preplašeni postiljon je nar pervi zaderg-nice hitro odrezal, pobegnil in se tako rešil. Nesrečnež mi je umiraje večkrat rekel, de je po glasu in po govorjenji, ktero je od njegove jeze in maševanja pričalo, prav dobro spoznal svojiga hudobniga ne-prijalla, desiravno se je to grozovilno djanje dosti bolj hitro godilo, kakor sim vam ga jez zamogel povedati. Oj, gospod Viljelm ! kako blagih in krepostnih občutlejev je bil ta nesrečnež! On je bil pač vredin imeti vas, ki ste tako kreposlin mož, za deležnika (črba) svojiga premoženja. Jez sim ga slišal, kako je on večkrat serčno molil, in usmileniga Boga prosil, de bi perzanesel njegovimu hudobnima moriv-cu, de bi mu zopet pamet dal, kes čez grehe, in čednost. Ne zamerile mi, preljubi moj gospod Viljelm! de vas tako dolgo vderžujem per tej tako grozo-vitni in tako pomilvanja vredni pergodbi, na ktero ne bom nikoli pozabil, dokler bom živ, in de vam tako dolgo svojiga govorjenja ne sklenem. Jez bi vam tako ne bil imel druziga reči, kakor to, de kadar je ta nesrečnež z veliko gorečosljo svojo sveto dušo v moje revne molitve perporočil, mi je zapovedal, de naj vzamem škrinjico in kar je v predalu kočije; kar sim tudi v resnici najdel, kakor je rekel; kjer je imel vse svoje bogastvo skupej, in de naj ga dam v svobodno in popolno posestvo nar bolj krepostnimi! in nar boljšimu možu, ki ga jez poznam v tej deželi. Tako je on mi sporočil, in tako je hotel on tudi do zadnjiga zdiha častiti in plačali krepost, ktero je zmiram tolikajn ljubil in spoštoval. Vi sam, gospod Viljelm! in prosim, de naj
—317—
„ mi tega ne zameri vaša pohlevnost; vi sam sle mi „ koj na misel peršli; in jez sim tudi gotov, de bodo „ vsi te misli, in de me bodo zavoljo tega pohvalili, „ kadar se bo zvedilo, de sim na tako vižo njegovo „ poslednjo voljo spolnil, in de sim vam, kot nar bolj „ vrednima, to dobroto Božje previdnosti naklonil.,,— Poprej, dokler je še pater Anzelm zgodbo perpovedo— val, se je Viljelmu večkrat kaka solza iz vžalenja čez lica vlila; zdaj pa je s solznimi očmi njemu in Božji previdnosti hvalo dajal. Mej tem ko je dobri pušav-nik se perpravljal, de bi mu novi zaklad pokazal, ki ga je bil z veliko skerbjo pod allarjem v kapelici skril, je on pred altarjem pokleknil, in ni na drugo mislil, kakor de je svoje roke proti nebu povzdignil, in se v molitvi ponižno in serčno za ta nenadjani dar Bogu zahvalil. Tudi ni bolel prej od nič druziga slišali, dokler ga ni pušavnik peljal h grobu njegoviga nesreč-niga dobrotnika; in na tej gomili, ki je bila še vsa vnovič narjena, in ki mu jo je pater Anzelm pokazal, se je on od vžalenja in od hvaležnosti zjokal; je molil zanj, de bi mu dal Bog mir in pokoj, ki ga pravičnim daja, in ga je šo tavženlkrat blagoslovil.
Dobri žlahtnih se jo tako obnašal zdaj tukej, in potem vedno, dokler je živel, kakor seje spodobilo njegovi pravi in veliki dušni kreposti. Tudi ga ni zapeljala ta nepričakana in tako srečna sprememba njegoviga stanja: on je stanoviten ostal tudi na dalje per svoji poštenosti, per svojim modrim in pamenlnim vedenji, s lilerim si je bil zadobil tako bogato in veselo povračilo. Ni se bilo per njem prav nič druziga spremenilo,
—318-
kakor lo, de je od zdaj naprej veliko več nesrečnim pomagal, in svoje dobrote potrebnim bolj obilno delil.
TI. Tar težji zmaga.
cipijon veliki, kleri si je bil zaslužil častni Ullperitnek Afrikanskiga, in ki ga je potlej e^nehvaležna domovina od sebe zagnala, je v svoji mladosti na Španskim zmagovavno se ^ bojeval, tako deržavne meje širil, in slavo ponosnima Rimu množil. Ali ko je bil že vse vojskine nevarnosti srečno premagal, je bil peršel še v veliko veči zadrego, namreč v nevarnost svojo čednost zgubiti, kte-ro ste lepota in Ijubezin skušale. Njegovi vojšaki namreč, ki so na vse viže skušali, se svojimu vojvodu per-kupiti in predobiti njegovo serce, somu bili plen perpeljali, ki je bolj kot vse drugo mikal njegov ponos in naravne strasti, ktere se po navadi v malih in velikih enako kažejo v človeškim življenji. Plen ta je bila silno zala španska jetnica, ki je že s ponosnim pogledam in plemenitim vedenjem dovolj kazala, de mora biti iz visoke imenitne hiše, in za njo je šla njena mati, ki se je tudi v železih dostojno obnašala. Viditi toliko lepoto, je bilo serce mladiga viteza silno omajeno, in vpervie je zdaj občutil v sebi ves oginj in vse zamaknenje slabe človeške narave, kar ni bil do liste dobe še nikdar občutil, ker je do takrat želja slave in vojaških trudov take občutke v njem še vselej krotila. Scipijon je zalo jetnico sprejel s tisto dopadlivo prijaznostjo, ki ne dela razločka mei služabnikam in gospodam; obljubil je bla-godušno nji in njeni materi, de se jima ne bo nič ža-
—319—
liga godilo, in de hoče tudi za njeno čast skerb imeti: ukazal je, de naj se obe spoštuje in sluša, ter poskerbi, <!e jima nič ne pomanjka, kar bi jima potrebno bilo; da jima tudi veličaslin šotor blizo svojiga šotora. Zala Španka si tedaj solze obriše, in tudi neboleč dati Sci-pijonu druge znamnja svojiga kolikor čistiga, toliko ob-čutliviga in hvaležniga serca, se mu je tako ljubezniva zdela, de jo je pogostoma obiskaval, in tako zmiram bolj željin postajal piti nevarni strup tistih očes: lode nikoli se ni tolikajn ponižal, de bi bil kaj storil, kar bi se ne spodobilo njegovimu imenu, njegovi slavi in njegovi čednosti, ki jo je spoštoval; tudi se ni ne za en sam trenutik njena mali kedaj od nje ločila. Tako je on zapeljan od nesrečnih mikov si pustil, de mu je ljubezin zmiram bolj oči slepila, in vsaki dan je bolj nemarno živel brez skerbi, de bi pozvedil, kakiga stanu de je zmagana in zmagavska Španka. Njegova slepa strast mu je bila tako silno prevzela serce in občutke, tolika je bila moč blišobe in lepote jetnice, de bi jo bil on spoštoval in častil, tudi če bi bila rojena v nar nižjim in zamčvanim stanu, in če bi bila tudi perkri-vala pod svojo zalo postavo dušo svojimu rojstvu enako. To pozabljenje samiga sebe, dolžnosti in družbinske spodobnosti, kleriga se ne more človek znebili brez silne pomote, je že več žertvam perpravilo prekasno žalovanje, prazin in strašili obup: ali per junakih je ta po-zablivost li kratka. Scipijon je ravno nekiga dne z deklino prijazno in brczskerbno kremljal, ko mu napovejo prihod eniga iberskiga velikaša, ki je krasno in veličastno spremljen želel ž njim govoriti. Pozabivši na ostro veličastvo rimskiga ljudstva, je plujiga v njeni
—320—
nnzociiosli sprejel. Noler stopi žlahtni in ponosni mladenič. Pervi njegovi pogledi so vojvoda zmagavca izkali, in prešinilo gaje začudenje s žalostjo in sumlenjem vred, ko je zagledal zraven njega sedeti deklino. Ona ga je tudi per ti priči spoznala, in polna veselja in radosti mu nasproti pohitela; ali komej je eno stopnjo storila ali dve, jo je že vderžaval sram, in strah jo je spreletel. Scipijonu ni všel nobedin teh naglih občutkov. Mej tem govori Spanic, tode ne brez strahu: u Jez „ sim Alucijon. Nič druziga od sebe ne perstavim, „ ker mislim, de me dovolj poznate. Jez ljubim že več „ let preberhko deklico, ki sedi zraven vas; upam, do „ me ima tudi ona rada, in gotovo sim imel že ob-„ ljubo, de bo ona moja nevesta, dosti prej kakor jo „ je osoda bitve v vašo oblast perpravila. Jez pridem „ tedaj, velikodušni vojvoda! vas prosit, de ji podelite ,, svobodo, in vam ponudim v zamembo te dragotinstva, „ ki so morde premalo zanjo, premalo gotovo za nje-„ no veljavo in za vaše zasluženje; tode rečeni vam, de je to nar dražji del celiga mojiga premoženja. „ — Osupnen, začuden, omabovaje mej krepostjo in ljubeznijo, boje se li pomislili, do bo ljubeznivo jet— nico zgubil, pa tudi v strahu, de bi komu krivico storil, je Scipijon zdaj nanj, zdaj nanjo svoj žalostni pogled obernil; ali od nje je svoje oči naglo odmaknil, zalo ker je njena redka lepota, želja jo posesti, žalost jo zgubiti, njegovimu sercu presilno in hudo vojsko delala. Stal je nekaj časa Alucijon tih in plašen, in je pohlevno na odgovor čakal; deklina je tudi molčala, s pobesenimi k liani očmi, samo nje silno in pogosto sopenje in rudečica njenih lic sla kazala, kaj si je
—321—
utegnila mislili. Mati jo rimskiga viteza ponosno gledala, in zdelo se je, de čaka, de bo storil, kar terjale pravica in čednost. Na zadnje, ko je Scipijon samiga sebe in svojo znotrejno silno vojsko premagal, Špancu la odgovor da: “Knez! dobro poznam vašo rodovino in „ vašo krepost, de bi bil li ravno tako poznal tudi „ vašo ljubezin! Tode nič vam ne bo škodilo, akorav-„	no jo pozno zvem. Ne	ti vaši, ne vsi	zakladi, ko—
„	likor jih cela španska	dežela	v svoji	sredi bogato
„	perkriva, niso zadostni	plačali	deklico,	klero hočete
„	kupili. Jez nisim sem	peršel	kupčevat, peršel sim
„ zmagoval____Zastonj vam jo nazaj dam. Njena žlahtna
„ mali tukej vam zamore pričati, de nisim srečo „ v zlo obernil, ktera mi jo je jetnico dala , „ in de je ona zares še vredna vas in de vas
„ osreči..........Pojdite li precej, in živite sreč-
„ no. „ — Ko leto isgovori, se proč oberne, in mor-de jim je tako hotel solze ljubezni skrili, ktere mu je tolika sila, tako plemenita in tako težka zmaga žive in per-kuplive strasti iz očes posilila. Ali vderžali so ga vsi, ki so njemu k nogam padli, in mu svojo hvaležnost in občudenje s kratkimi besedami skazovali. Posebno je Alucijon silno prosil, de naj vzame njegove dari, in de naj mu dovoli, se z rimskim ljudstvam sprijazniti, zakaj on je želel vprihodnjič ž njimi zedinjen biti in jim služiti, potem ko je spoznal in oljubil čednost tolikiga vojvoda. Scipijon, brez de bi bil kedaj zopet nazaj mu dano deklino v obraz pogledal, zalo de bi ne bil vnovič v nevarnost postavil svojiga zmagovav-niga serca, mu je dovolil vse, za kar ga je knez prosil. — a jez » Inu reče, “ vas vzamem v imenu
—322—
„ rimske deržave za našiga prijatla, in tega prijatelstva, „ če ga boste zvesto deržali, se ne boste gotovo ni-„ koli kesali. Vzamem tudi vaše zaklade, in sim vam » zanje hvaležin: samo to vas prosim, de mi perpustite, „ jih tako oberniti, kakor se meni nar bolj prav zdi. „ Naj bodo vse te dragolinstva dota te dekline, ki je „ zdaj že vaša. „ — Zgovori in odide naglo, ko je tako doveršil svojo velikoserčno zmago.
KONEC POVESTI D. L. BRAMIERITA.

Povesti Frančiška Soave-ta.
P E R V I DEL.
Stran
Predgovor .................................... —
I.	Bolna vdova .	   3
II.	Rihard Makvil.............................. ^
III.	Podoba....................................14
IV.	Damon in Pitija............................17
V.	Etelred....................................23
VI.	Tereza Balduci.............................27
VIL	Alimek ali sreča (arabska pravlica.) .	.	31
VIII.	Sidneja in Palija..........................43
IX.	Sidneja in Varner..........................46
X	Friderik Lanuci............................54
XI.	Filip in Dominik...........................62
XII.	Uger Danski...............................71
XIII.	Anton Leoneli..............................76
drugi del.
Stran
I.	Viljelm Tel................................85
II.	Brata....................................912
4o
—324—
Slran
III.	Tijohang (kinezka povest. )..............96
IV.	Dragotinsva vkradene.....................102
V.	Krivica popravljena......................109
VI.	Orengoski grof ali odgojenje .	.	.	.	<114
VII.	Ljubezniva nevesta.................. . 124
VIII.	Lakomnost................................128
IX.	Dobrollivost iznajdliva..................132
X.	Pogor............................ .	. 135
XI.	Zakon....................................137
XII.	Domoljubje. ............................144
XIII.	Ponočno pošasti..........................147
XIV.	Odkupljen jetnik............... .	.	.151
XV.	Ballasar Lama...........................158
XVI.	Blagoserčni brat.........................163
TRETJI DEL.
Stran
I.	Maršal Turenski..........................169
II.	Srečna zamemba..........................171
III.	Bankerot..............................  179
IV.	Nehvaležnost.................... 182
V.	Viljelm Pen.............................190
VI.	Vinskagorske žene........................194
VIL	Ibrahim (perzijanska povest.)............197
VIII.	Poštenost plačana......................  201
IX.	Pametna deklica..........................207
X.	Rozalija ...........214
XI.	Srečno jutro.............................224
XII.	Kazin zatiravca (Izhodna	povest.). .	.	. 229
XIII.	Bogati Indijan...........................231
__325—
PHISTAVIK.
Povesti II. Porca In llramicrl h.
a) POVESTI HANIBALA PAREA.
Slran
I.	Hišni oče .	  241
II.	Prijatelstvo bratov .	.	.	j...........255
III.	Ujic in ujčnik .	.	.	.............264
IV.	Hvaležni prijatel......................277
b) POVESTI BRAMIERI LOJZETA.
Stran
L Bratovska ljubezin .....................285
II.	Dobri hudiček...................... . 289
III.	Vljudna dobrollivost..................295
IV.	Dolžnost in sreča ......... 300
V.	Povračilo...........................  309
VI Nar težji zmaga .	.	.	,	,	.	.	.	.318


>-

■





■














4






244:850-32
SOflUE, Frančesco
Podučne povesti