470                                       Janko Samec: Misli moje.
hotel priženiti  na Jelovo  brdo.    Ni se  mi sicer posrečilo,  ali vzlic temu upam, da mi bodočnost prinese mnogo posnemovalcev. Stvar pa ni malenkostna,  stvar je  potrebna,  če  naj izginejo tisti zidovi,! ki ločijo dandanes našega kmeta od naših mest!
Tako, častite prijateljice, sem vam vse razodel, kar mi je ležalo na srcu. Ako mi je ušla tu in tam trda beseda, ne štejte mi v zlo! Gasi prihajajo, ko se za malenkosti ne bomo več ruvali. Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi, na to moramo misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti takrat, kadar se odločujemo za poklic, in predvsem tedaj, kadar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveze z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!"
Jade! Jade!                                      ¦    ,                       0    ;
Tanko 5amec:                                                                                             ;-W$-x>
misli moje.
M isli moje — vranci brzi,      Ce jih vprašaš, kam bi radi,
ki naprej . . . naprej hitijo;            se rezgečejo v odgovor:
krog vratu konop jim vrzi               „Hehehe ... mi, brat, smo mladi
pa ti vendar v noč zbežijo!             in gremo po zlati tovor!"
Breme težko — starec stoka, k tlom mu silijo kolena; pa obloži z njim otroka kvišku nosil bo ramena . . .