Ali smejo kmetje živino klati in meso prodajati? Ko je leta 1908 zavladala huda suša in je nastalo vsled tega pomanjkanje krme, so začeli živinorejci živino nenavadno močno prodajati. Cene so zelo padle, mesarji in prekupci so to priliko hitro porabili ter ponujali za živino nesramno nizke cene. Nekateri posestniki so prosili pri c. kr. okrajnih glavarstvih za dovoljenje, da smejo živino doma zaklati ter meso razprodati. To dovoljenje so tudi dobili. Istotako je bilo leta 1909. Tudi letošnje leto je cena živini padla, cena mesu pa je ostala ista. Nekateri posestniki iz občine Šmartno na Paki so zopet prosili za dovoljenje, da smejo živino doma zaklati. Toda c kr. okrajno glavarstvo j» na pritožbo mesarjev dovoljenje odreklo ter svoj sklep utemeljevalo s tem, da ni pomanjkanja krme in da ni res, da bi se živina ne mogla prodati po primerni ceni! Da je pa bilo c. kr. okrajno glavarstvo o tem napačno poučeno, naj kaže samo eden slučaj. Neki posestnik je prodajal kravo po večili sejmih. Ponujali so mu za-njo največ 180 kron. Dotifini je potem kravo doma zaklal ter meso razprodajal in je izkupil 280 kron, torej celih 100 kron več. Iz tega je razvidno, kako se živinorejec odira! Vsi posestniki, kateri so potem doma klali živino, so bili ovadeni, vendar pa ni bil nobeden kaznovan. Mnenje politi&ne oblasti je bilo namreč napačno, kajti kmetovalec sploh sme doma klati svojo živino in prodajati meso v takem obsegu, da klanje ne dobi obrtnega značaja. Seveda mora žival, kakor tudi potem meso, ogledati mesooglednik, kateremu se mora klanje poprej naznaniti in je treba plačati užitninski davek (dac). Ker so pa obrtne oblasti to zadevo razliCno tolmačile, zato je c. kr. trgovinsko ministrslvo dalo podrejenim oblastim navodila, kako naj postopajo in so sedaj vsled tega vsi dvomi izključeni. Odstavek tega navodila se glasi: ,,Potemtakem klanje in prodajanje mesa po kmetovalcih ni smatrati za nedovoljeno mesarsko obrt, 6e in dokler je to delo postranska kmetijska obrt, ki zanjo ne veljajo določila obrtnega reda, dokler se drži v mejah, ki so primerne kmetiji, in dokler se vrši po posestnikih samih, oziroma po njihovih kmetijskih delavcih ali drugih premožnih osebali, in sicer na priprost način, primeren kmetijskim odnošajem." Iz te ministrske odredbe je torej jasno razvidno, da sme vsak kmetovalec toiiko živine zaklati doma in mesa razprodati, kolikor je ima sploh na prodaj. Seveda ne sme živine kupiti in potem zaklati, ker to klanjc potem dobi že značaj obrti. Torej ni treba pri c. kr. obrajnih glavarstvih vlagati nobenih tozadevnih prošenj, niti klanjja naznaniti. Naznaniti se mora mesogledniku in plačati užitnino. V slučaju, da bi obrtna oblast zavoljo klanja koga kaznovala, naj se pritoži na c. kr. namestnijo v Gradec in se ozira na zgoraj omenjeno ministrsko odredbo. Ta odredba je izšla 1. 1909.