7i8 A. Koder: Napoved. • Napoved. Spisal A. Koder. isto leto je zadelo Draganovo hišo v Borovji trojno gorje: poginila je krava liska, slana je osmodila ajdo, in Janeza Draganovega so potrdili k vojakom. Oče Dragan je hodil vso pomlad z upognjenim životom okolo hleva ter računjal na pamet in na prste, koliko ima izgube v gotovini pri liski, za koliko ga je opeharil me-šetar, ko je kupil mlado kravo, in kako bi se nadomestila ta izguba po drugem poti. Tudi mati Draganova je imela noči brez spanja in dni brez veselja. Podnevi je jokala po liski, ponoči pa je premišljala, kako bode dolgčas, ko bode nosil njen Janez bridko sabljo in vojaško suknjo. Oponašati ji ni treba solz, skrbij in nekove nenavadne sko-posti, s katero je tisto pomlad in tisto poletje skrivala vsako dvaj-setico v svoji omari —¦ za Janezove večerje pri vojakih! One tri nesreče je čutila naposled vsa Draganova družina, ki sicer ni bila obila; čutili so jo pa tudi prosjaki, ki so se pogostoma oglašali pri Draganovi materi. Draganov jedini hlapec Peter je pripovedoval vse poletje mladi pastirici, da ne ostane več po Božiči pri Draganovih, ko bi ga plačevali s cekini, in sicer zat6 ne, ker ni, odkar so potrdili Janeza, zadišati več svinjskega rilca v opoldanskem ječmenčku. Prosjaki pa so opravljali Draganovo hišo, češ, da bi bil vse leto štiridesetdnevni post, ko bi bil pri vseh hišah zapah za vrati tako debel in nov. kakor ga je stesal zadnjo pomlad stari Dragan. In naposled, Draganov Janez je trpel kakor vsi njegovi vrstniki. Podnevi je nosil listek bel za klobukom in zakrivljena peresa, zvečer je ukal pod okno v sosedno vas, zjutraj pa je premišljal, ali mu bode mogoče živeti v ozki vojaški suknji pod bojnim bobnom in ali bi ne bilo lepše na svetu, ko bi potrjali k vojakom zgolj bojazljivce, ki se ne upajo vašo vati in ne vedo, kaj je ljubezen . . . Naposled se je približal tožni čas, ko rije podlesek po senožetih iz tal, ko lastavice zadnjič krožijo ob slamnatih strehah in ko se poslavljajo mladeniči z listki za klobukom. Zadnji dan si je brisala Draganova mati že na vse zgodaj solze, stari Dragan je hodil z ugaslo pipo po veži, in sin Janez je kar zasopel, ko je zadel na rame bisago, v katero mu je naložila mati skrivaj vse klobase in svinjino izza zadnjega predpusta. A. Koder: Napoved. 719 »Pa Boga ne pozabi, in ko ti bode dolgčas, pa k bisagi sedi!« zakliče mati za sinom, ko le-ta prestopi vezni prag in se obrne na cesto, ki drži proti glavnemu mestu. »Pa domov piši, če se ti bode tožilo po Borovji!« pristavi oče resno in spremi jedinca do vrtnega prelaza. Za slovo mu še stisne tri srebrne dvajsetice v pest, in pravi: »Stradati ti ni treba v cesarski službi, dokler smo na Draganovem domu, ki utrpi brez sile za vsake večje praznike nekaj grošev.« Tak6 podprt s slanino, z dvajseticami in materinimi molitvami in očetovimi sveti, odkoraka Draganov Janez prvič v daljni svet, ki mu je bil doslej tuj, in v cesarsko službo, na katero je bil ponosen le v nedeljo pred cerkvijo, ko je majal veter beli listek na njega po-krivalu. Danes prvič ne ve, ali bi vriskal in prepeval, da bi ga cula domača vas, kak6 hodi v vojake, ali pa bi premišljal, kako brezskrbno se živi na Borovji ob očetovi skledi in kako prijetni so večeri, kadar se oglasi fantovska pesem izpod lipe na vasi. Takih mislij poln se ozre, prišedši na višino, zadnjič na domačo slamnato streho in na rdeči zvonik. Tukaj še jedenkrat prešteje materine in očetove dvajsetice ter se prepriča in preračunja, koliko dnij in nedelj bi utegnile učakati njega klobase. Ko se potem zopet ozre po prašni cesti pred seboj, ugleda v dalji staro potovko Čilo, ki koraka s koškom raznega blaga iz mesta domov. Slabo znamenje se vidi Janezu, da mora srečati na svojem tako znamenitem poti staro ženico, oznanjevalko nesreče. Ognil bi se ji bil rad, ali nikjer ni bilo opaziti steze ali strnišča, da bi stopil tja in se otel prerokovane nesreče. Šele v zadnjem hipu mu šine rešilna misel v glavo, da se človeku na važnih potih ni ravno treba ogniti starki; saj je dovolj, da je sploh ne sreča! — Zato razoprta Janez bisago, vrže jo na končišče ajdove njive, sede poleg nje in pričakuje, da odide" Čila. Da ne bi mislila, češ: »Od žalosti že omaguje na prvem klanci«, poišče pipec v žepu in rdečo klobaso v bisagi ter jame uživati slastni materin dar. »Bog ti blagoslovi, Janez, če si priželiš danes kaj mesenega za pod zobe!« ogovori potovka našega znanca, ki sedi v cestnem rovu, rezaje klobaso na kolena in grdo gledaje starko. Ko Čila opazi Janezov ponos, ki nima niti odgovora nje pozdravu, pristavi: »Ne davi preveč mesenine, ki je v mestu tako v čislih, da si z jedno samo klobaso pri svojih predstojnikih lahko nakoplješ gorje ali srečo.« Zgane se Janez ob teh besedah, nekamo prijazneje pogleda starko, zategne bisago in si misli: »Starka kolovrati okrog gospode v mestu; 720 A. Koder: Napoved. vedeti mora, kaj gospodi tekne, kaj ne in kako gospoda čisla to najboljšo jed na svetu.« Vso dolgo pot se je potem postil in zatezal bisago, da mu je rdečica silila v obraz, kadar ga je zavajal hudobni duh: poželenje po mesu iz domačega dimnika. Ko pride naposled v mesto, vpraša na mitnici gospoda s svetlim cesarskim pokrivalom po vojašnici. Rado-voljno prikima Janez prijaznemu gospodovemu nasvetu in odrine dalje po mestnih ulicah. Ali toliko da odide, že priteče mož s cesarskim pokrivalom za njim, zgrabi njega bisago in mu jo hoče odnesti, tebi nič, meni nič. »Tudi tej gospodski suknji diše moje rdeče klobase, a imela jih ne bode; namenjene so mojim vojaškim gospodom!« misli si Janez, ko se puli z mitniškim biričem za bisago. Seveda je bil zmagalec v tem častnem boji on; zakaj odnesel ni biriču samo zarubljene bisage, temveč povaljal ga je celo po tleh za njega predrznost. »Prav si dejala Čila, ko si mi prerokovala veliko moč in čast domačih klobas!« pravi si Janez, ko hiti proti vojašnici; zajedno tudi sklene, da jih shrani za najtožnejše ure pri vojakih, ko bode treba — trpeti in molčati. Takova prilika se mu ponudi takoj potem. Ko namreč prisope pred vojašnico, dobi vrata zaprta in pred njimi hudega brkastega vojaka s puško risanico na straži, ki ga zavrne ter mu zabiči, da je zamudil za pet minut vojaški oglas in da ga čaka jutri — določena kazen. Stemni se Janezu in spomni se, da ga je teh zamujenih minut zadržal birič zaradi materinih klobas, ki ga pripravijo naposled v veliko nesrečo. Mnogo premišljuje potem, kako bi si pomagal. Zdajci ga obide poštena in razumna misel. »Tudi ta bradač izvestno ve ceniti domačo klobaso,« pravi sam v sebi in pristavi: »Ponudim mu najlepšo klobaso, in omečil se bode in mi odprl vrata.« Trenutek pozneje je sedel naš Janez na vojaški stražarnici brez bisage in klobas in zagovarjati se je moral zaradi zločina, da je hotel s klobaso podkupiti cesarskega vojaka na straži. »Vražja klobasa in Čila, da si me spravila s svojo lažj6 v tako nesrečo!« vzdihuje na stražarnici, dočim se mu smejejo vojaki in brijejo burke in dovtipe ž njim. Znano nam ni, koliko kazni se je odmerilo Janezu zaradi podkupile klobase na vojaški straži, le toliko vemo, da se je nekaj dnij skrivaj otipaval po životu, kjer jih je čutil še vedno petindvajset, da je A. Koder: Napoved. 721 stal že drugo jutro na dvorišči v dolgih vojaških hlačah in v cesarski suknji in da je jako neokretno vzdigaval noge po povelji in mahal z rokami po zraku, kakor bi gonil motovilo. Hud in brezpameten se je zdel Janezu takšen posel; rajši bi bil doma ves teden dnij gnoj kidal in listje nosil. In v taki uri se je spomnil svojih klobas, ki so izginile na stražarnici, in se tudi domislil, da se je morda baš zaradi njih že prvi dan zameril svojim predstojnikom, ki se mu sedaj ma- v ščujejo. Se tisti trenutek sklene pisati materi, v kakšno nesrečo so ga spravile nje klobase, in to pismo bi bilo izvestno lepo in genljivo, če bi se bilo spisalo. Toda prvič ni znal sukati Janez niti jeklenega niti gosjega peresa, najsi je bil vpisan več let zapored v župno šolo, in drugič ni hotel nikomur zaupati svoje tajnosti. In ker se je bal, da mu mati kaj skoro zopet pošlje motovilo klobas in ker bi ga pripravile še v večjo nesrečo, sklene materi ustno poročiti o svoji usodi. To pa je bilo lože sklenjeno nego zvršeno. Gospod stotnik je hudogled, strašno porasel gospod, drugi manjši gospodje z zvezdami pod obradkom niso nič boljši; izvestno ga zapode, če jim zaupa svoje skrivnosti. In vrhu tega čuti še vedno na svojem telesi tistih domačih klobas žalostne nasledke, ki ga zadržujejo v nagli hoji. In vender, preprečiti mora novo pošiljatev klobas, najsi se podere ves svet! Tako premišljuje ves prihodnji večer naš Janez in čaka in čaka, da zaspe vsi njegovi tovariši. Potem zleze polagoma izpod odeje, stopa oprezno proti odprtemu oknu, dvigne se nanje, razprostre roke proti bližnjemu strelovodu ob zidu ter se spusti po njem v nižavo, Vajen je bil sicer naš Janez bridkosti in trpljenja tega življenja, toda takih bolečin še ni čutil kakor ob železnem drogu, ki mu je rezal brezsrčno dlani in višnjeve cesarske hlače. »Bodisi!« tolaži se Janez na nočni vožnji iz višine in naposled izpusti strelovod, misleč, da je že v nižavi. Zdajci se začuje čuden šum, kakor bi vrgel kdo debelo tnalo v tolmun; in naš Janez začuti, da je v globoki kadi, napolnjeni s čudno in neznano tekočino. Utegnil ni natančneje raziskavati svoje neprilike; zakaj vzdramil bi se lahko kdo njegovih tovarišev, in tedaj gorje njemu — ubežniku! Kar se da urno zleze iz kadi in zbeži naravnost v tiho noč in na Borovje. Noč je bila jasna, in svetilo je pol lune izmed drevja, ko je prisopihal v domačo vas. Tiho je bilo vse; samo domači sultan ga je zavohal in zalajal nanj. Ondu za plotom se je belila stranska steza v sosedno vas. »Ponoči mati ne bodo pošiljali klobas v mesto!« misli si Janez in ubere pot v sosedno vas, kjer je poznal okence, tako pooljeno, da 46 722 Rastislav : Mrak. bi ga ne cul nikdo, če se odsloni tudi v najbolj tihi noči, ko slišiš celo netopirja v zraku. Tisto noč pa je bil ondu strašen krik; z okna se je čul klic na pomoč — zakaj napovedal se je Ocvirkovi Neži duh Draganovega Janeza. In s kolcem je skakal stari Ocvirek okrog pohišja in tolažil prestrašeno svojo Nežo, da je pregnal napoved, če je le že kdo katero. Predno pa je zlezel tisto jutro mesec za Borovje, podil je stari Dragan mlado svojo kobilico proti mestu; zakaj prepričati se je hotel, ali se je res ponesrečil njega Janez, da se oglaša njegov krvni duh. V tem pa je ležal naš znanec v domači listnici in tipal in ogle-daval, koliko mu je napravil škode kolec starega Ocvirka, ker ga je tak6 brezsrčno izdala njegova Neža. v Šele ko se zdani, prepriča se Janez, da je rdeče pobarvan po vsem životu, da je rdeče pobarvana njega cesarska obleka in da je kriva samo tista nesrečna kad, napolnjena z barvo, če se ga je prestrašila Neža in ga imela za — smrtno napoved. Kaj so poročili v mestu staremu Draganu in kako sta se pogodila naš Janez in stari Ocvirek za tiste batine, ki so bile namenjene njega smrtni napovedi, in ali je Ocvirkova Neža še kdaj izdala nočno napoved, tega ne vemo. Gotovo pa je, da stara Draganka ni več pošiljala klobas svojemu sinu k vojakom, pri katerih je potem dolgih osem let zvesto in udano cesarja služil. * Mrak. n rak zemljd ovija, Kadar žalost kruta Zvezda se užiga, Srce mi obhaja, Dim tenak od hiše V njem budim molitev, Do nebd se dviga. Ki k nebesom vstaja. Rastislav. Sence. $. ence legajo po zemlji, Moje dni odeva v temo Vedno bolj temne", Čas mi neugnan, In naposled v noč skrivnostno Da naposled v žitje trudno Zvezde zagore". Sine zadnji dan ! Rastislav.