URN_NBN_SI_DOC-CA83TPP6

Poročila in ocene 393 40. obletnici smrti Frana Albrehta, ki je bila postavljena februarja 2003 v Galeriji Vero- nika v Kamniku. Olga Šmidovnik Zlati jubilej maturantov 8. c, šolsko leto 1955/1956. Spomini na leta višje gimna- zije in maturo, ur. Marija (Milena) Lešnjak idr., Ljubljana: Uredniški odbor 8. c, 2007, 42 str. Gimnazijska leta. Vsakodnevni pouk, drobne radosti in težave, večne domače na- loge, preverjanja znanja, podobe profesorjev, strah pred njimi … vse do najhujšega pre- izkusa – mature. In potem – konec in začetek. Konec hoje po skupnih poteh, konec obdobja, ko so “otročarije” še (lahko) vsakodnevni pojav, ko je sošolec enak sošolcu, le da je eden malo bolj uspešen na enem, drugi na drugem področju, le da je eden že malo bolj dozorel, drugi malo manj. Vsak maturant se odpravi po svoji poti k dokončnemu oblikovanju svoje življenjske zgodbe. Vrstijo se leta. Prvi uspehi na poklicni poti, takšne in drugačne izkušnje v zasebnem življenju vsakega posameznika … Kot nek postanek na tej poti in vsaj začasna vrnitev v svet mladostniške razposajenosti, so postavljene obletnice mature. Dijaki 8. c razreda I. državne gimnazije v Ljubljani so maturirali v šolskem letu 1955/56. Tako so 29. maja 2006 praznovali zlati jubilej, 50. obletnico mature. Uredniški odbor sošolcev: Marija (Milena) Lešnjak, Ala Peče, Primož Aplenc in Peter Lobe so z lektorico Tatjano Hojan opravili prizadevno delo in v letu 2007 izdali zbornik spominov na leta višje gimnazije in na maturo. Publikacija je domiselno oblikovana, morda pa bi bila vendarle dobrodošla nekoliko večja tipografija črk in morda še povečava kakšne iz- med zanimivih fotografij (če njihova osnovna kvaliteta to dopušča). Avtorji publikacije so uvodoma zapisali, da je bil 8. c razred I. državne gimnazije v Ljubljani po mnenju profesorjev povprečen razred. V razredu je bilo 37 sošolk in sošol- cev in maturo so opravili vsi. Poleg abecednega reda dijakinj in dijakov, je zelo zanimiv tudi sedežni red 8. c razreda, ki so ga predstavili v knjižici. Zbornik je izjemno lep preplet spominov na gimnazijska leta (na šolski in prosti čas), na vsako dijakinjo in dijaka posebej ter na skupne razredne dogodivščine na eni strani in hkrati spomin na drobne dogodke in anekdote, ki opisujejo profesorje na drugi strani katedra. V živem spominu so v publikaciji obudili tudi spomin na že pokojne so- šolce. Spomnili so se nekaterih profesorjev, poiskali tudi njihove osnovne biografske podatke, po spominu izbrskali izjave in komentarje profesorjev in to, “kako so nas vide- li, karali, vzgajali …” (str. 11). Ker so leta zabrisala kakšne bolj grenke in težke izkušnje iz šolskih klopi, so zapisa- ne predvsem hudomušne in simpatične prigode, ki pa prinašajo tudi glavne (značajske) lastnosti profesoric in profesorjev, kakršne so spoznali in jih v spominu ohranili njihovi dijaki. Tovrstni opisi profesorjev so bolj redki, pa zato toliko bolj zaželeni, posebno vre- dnost pa jim dodajajo fotografije. Kar nekaj fotografij prikazuje profesorje za katedrom, pred šolsko tablo, na šolskih izletih ... V fotografski objektiv jih je (v večini primerov gotovo brez vednosti profesorjev) ujel sošolec Peter, ki je v tistem času dobil nov fotoa- parat. Takih fotografij, ki bi “ujele” profesorje pri svojem rednem šolskem delu, je ohra-