Martin Vrzelak: OD sfolcfnicl božie pofi k Sv. Krilo pri Belih fodah. Živimo v dobi, ko ljudje obhajajo različne obletnice: 501etnico, 401etnico, 25letnico, že celo lOletnico tega in onega dogodka. Na eni strani ima to morda svojo dobro stran, na drugi pa priča, kako je današnji svet plitev in površen; človeka je treba sproti spominjati, sicer pozabi večino tega, kar je doživel pred leti. Živimo prenaglo. Nekdaj je bilo to drugače. Ce pa že obhajajo razne obletnice, potem je gotovo opravičeno, da se izpregovori nekaj o božji poti pri Sv. Križu pri Belih vodah, ki je znana na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Hrvaškem. Starejši ljudje so vedeli o tem mnogo povedati, mladi svet pa ve malo ali nič. Namen tega pisanja ni, navesti vse podatke iz belovoške sponienice in vsa ustna izročila, marveč hočem kritično obdelati to snov, tako, da se sme misliti, da je bilo res tako. Predno se opiše početek božje poti, moram omeniti nekaj splošnih pripomb. Ako se r§Č0j da je stoletnica, se ne misli na prve začetke, k*d SO začeli prihajati l.iudje na ta 1044 m visoki hrib; nova velfka cerkev sv. Križa je bila posvečena šele leta 1862 po škofu Slomšeku dne 8. avgusta, ki je bil petek po 8. nedelji po Binkoštih. Od takrat je znana pesem: »Pohvala sv. Križa«. Kurat v Belih vodah je bil takrat g. Franc Ks. Burja, oni, ki je prinesel škofu Slomšeku knjigo, v katero je škof poleg pesmi zapisal še druge pripombe. Nova cerkev se je zidala od leta 1850 do leta 1857, kurat v Belih vodah je bil v tem času g. Rafael Vegund, iz škal doma; torej ni stavil cerkve g. Burja, ki je prišel v Bele vode po smrti g. Vegunda leta 1858. Tudi ni g. Burja v Belih vodah pokopan, kakor se mnogostransko govori, teraveč je leta 1866 prišel na župnijo Sevnica ob Savi. V Belih vodah sta pokopana dva župna upravitelja, gg. Rafael V gund in Martin Grobekiik. Dalje se trdi, da je cerkev pri Sv. Križu stavil isti gospod, kakor ono pri Sv. Križu nad Črnečarai. Res je, da sta obe cerkvi zidani v istem slogu, tudi velikost je precej ista, le širja je križevska pri Belih vodah, vendar v belovoški kroniki ni zapisano, da je bil g. Vegund tudi v Črnečah uslužben. Sicer bi bilo to verjetno, saj sta tedaj obe župniji kot danes spadali k lav. škofiji, od leta 1859 do prevrata pa so Črneče bile v krški škofiji. Božja pot Sv. Križa pri Črnečah je bila do konca svetovne vojne zelo slavna in obiskana, tje so v poletnem času vsak petek prihajali redovniki benediktinci iz št. Pavla, duhovniki iz Celovca, Maribora in drugod. To je lahko, ker je v Dravogradu križišče železnic, vlaki prihajajo od štirih strani in od kolodvora do cerkve je po lepi poti le dobre tri četrt ure hoda. Razen Slovencev so prihajali tudi Nemci iz Labudske doline in Srednje štajerske, danes vsega tega ni več. Sv. Križ pri Belih vodah je prava božja ali romarska pot, kakor se zamorejo v Savinjski dolini imenovati še edinole Petrovče, dočim je Gora Oljka, (morska višina 734 m) pol božja pot, pol izletna točka, Gora Uršula pri Slovenjgradcu (raorska višina 1696 m) pa le kraj za razgled. Sv. Križ ima sedaj štiri bronaste zvonove; v zvoniku stare cerkve so trije novi, ki jih je leta 1927 vlila zvonarna Strojne tovarne in livarne v Ljubljani. V zvoniku nove cerkve je ura in veliki zvon, ki je ostal med vojsko po prizadevanju sedaj že rajnega g. Lassbacherja in nekaterih Belovodčanov. Tehta krog 2500 kg in ima na spodnjem robu napis: Anton Samassa, zvonarna, Ljubljana 1859. Zgoraj med podobami: »Bogu v čast, ljudem v veselje.« V Mariboru pri frančiškanih, kjer je pri cerkvi Matere Milosti pet zvonov, tehta največji 3375 kg, pri mariborski stolnici tehta največji zvon nad 3800 kg, a nobeden od teh ne poje tako lepo, kakor svetokriški; je to pač staro in čisto blago. Posebej še morarao nekaj omeniti o Gori Oljki. Cerkev je bila postavljena leta 1757; hrib sam se imenuje Dobrič, od tam je prekrasen razgled, vidi se med drugim 75 cerkva. V dveh zvonikih so bili poprej štiri zvonovi, v eneni trije od Samasse, ki so imeli glasove kot strune na citrah, v drugem ie bil veliki sam, ki je imel težo tudi okoli 2500 kg. Naročil ga je 1. 1907 pri zvonolivarni Grassmayer v WiltenInnsbrucku na Tirolskem g. župnik polzelski Jožef Atteneder, ki je sploh mnogo gtoril za Goro Oljko. V zvonik je bil potegnjefi fta Jeruejfvo nedeljo. Lahko se reče, da je malokatera cerkev imela tako lepo zvonenje kakor ta. Žato se mem zdi neopravičljiva zabloda, da so po vojni za Oljsko goro naročili tri jeklene zvonove. Zunanjost cerkve je sicer lepa, a zvonovi pokvarijo vse. Po teh splošnih pripombah preidemo lr početku naše božje poti. Kakor že rečeno, nimam namena, po» dati vsa ustna izročila in zapiske iz spominske knjige; mnogo je zapisanega ali se pripoveduje, kar ima morda le majhno jedro resnice, drugo pa je ljudska domišljija. Tako so tudi oblasti, cerkvene in državne, takrat, ko je šlo za zidanje stare cerkve, ki se je stavila od leta 1831 do !eta 1840, Ijudem delale težave. In je tudi prav bilo, da se je spričala resnica, da ijudje ne hodijo iz praznoverja na strmi in samotni hrib, po katerem je prej malo kedaj človek hodil in kjer sedaj lepa cerkev stoji, ampak da jih kaj drugega, višjega gori vleče. Kako se je tukaj božja pot začela? —• Hrib, na katerem sedaj cerkev sv. Križa stoji, se je od starih časov imenoval Oslovski vrh ali hrib. Od kod to ime pride, se sicer prav ne ve. Ena misel je ta: Redovniki reda sv. Benedikta ali benediktinci v Gornjem gradu so v starih časih imeli dušno skrb v velikem delu gornje Savinjske in v šaleški dolini tje do Skal, katera župnija je tedaj tudi še podružnica gornjegrajskih menihov bila. Bila pa je tedaj že tudi cerkev sv. Andreja v Belih vodah, kamor so ljudje prišli prosit za dež v hudih letih in za pomoč v kužnih boleznih. Sem so torej prihajali menihi iz Gornjega grada, da so imeli božjo službo in, kakor je v tistih časih bila navada, so na oslih sem prijezdili. Med tem, ko so imeli pri Sv. Andreju v Belih vodah duhovna opravila, kar ie radi romarjev, ki so prišli od več strani, dalje časa trajalo, so osle na hrib, kjer zdaj stoji cerkev sv. Križa, spustili na pašo in tako so ljudje začeli imenovati ta hrib Oslovski vrh. Kot posebno znamenje sv. Križa je vol, ki kleči pred križem v smreki z dvema vrhoma. In od kod? Kmet Urban Sovinek, posestnik zemljišča, je po tem hribu pasel evojo živino in je pri priložnosti, ko je govejo živino iskal, našel na vrhu hriba v smreki podobo našega Odrešenika na križu, ki se še sedaj vidi v novi cerkvi na velikem oltarju pod velikim križem. Kako pa je prišel gori ta križ? To se prav ne ve. Nekateri mislijo, da so benediktinci zasadili križ na vrhu, od koder je tako lep razgled na one soseske, kjer so oskrbovali duhovna opravila iz Gornjega grada. So to razen Gornjega grada — Sv. Frančiška in Rečice, Mozirje, Sv. Mihael nad Mozirjem ali pod Gotmi, Bele vode, Zavodnje, Škale, Razbor in mnogo drugih sedanjih župnij. Druga misel je ta: Ko so v starih časih še lovili vojščake, so se fantje skrivali v planinah, da jih ne bi dobili. Ta hrib stoji čisto sam in se na vse kraje prav lepo vidi, če gre kdo gori. T?,ko so se tukaj skrivali in od enega kraja videli, če gre kdo gori, pa so se na drugem skrili. In tako je znabiti bil tu kak mladenič, ki je imel podobo Križanega seboj, da je pred njč molil, pri odhodu pa je zaraogel križ pozabiti na vrhu hriba. To so le razne misli. Kako je križ prišel gori, ve eamo Bog. . Glas o krlžy v srareki se je naglo širil. Ljudje so v čim dalje večjem številu hiteli sem in nazadnje čez strmine in skalovje gori plazili. Da bi jih Bog uslišal, in v zahvalo uslišanih prošenj so prinašali obilne darove in iz teh darov seda.i na tej visoki strmini lepa cerkev stoji, ki se v veseli Savinjski dolini že od Celja vidi. Letna številka 1804 ie pač prva in gotovo čisto zanesljiva številka. V tem letu so namreč postavili leseno uto. Okoli 40 Ijudi je imelo prostora v uti. V uti je bil oltar, v katerega so dali križ, in za oltarjem je bil prostor, da so ljudje zamogli iti k darovanju. Uta je stala na oglu škarpe zraven današnjih svetih stopnjic. Kakor poprej, tako so tudi sedaj in še bolj prihajali ljudje, in uta je bila v kratkem s podobami okoli in okoli okrašena; prinesli so pa tudi žavilskih in drugih podob iz voska narejenih v dar. Irnenitna je tudi zgodba, katero je še pozneje veliko mož spričevalo. Kovaček Miha je prižgal novino, treb, laz, ravno tam, kjer je sedaj cerkvena hiša. Gorelo je naprej in ogenj pride do ute, tako da plamen šviga okoli ute, a uti se nič ne zgodi. Potem povprašan, zakaj je to storil, ali se ni bal, da bi uta zgorela, je rekel: Jaz sem pač mislil: če so Gospod Bog doma, pa naj pazijo, če hočejo, da se ne bo vžgalo. Ker je bila uta pretesna, je mnogo ljudi naredilo obljubo, da bodo postavili zidano cerkev. Ta se je stavila od leta 1831 do 1840, pri čemer so bile sitnosti, od strani cerkvene in deželne gosposke, kakor smo že prej omenili, zato je trajalo zidanje tako dolgo. Ko je bila cerkvica dogtovljena in od škalskega dekana Andreja Urek na binkoštni pondeljek dne 31. maja 1841 slovesno blagoslovljena, je vedno več romar- jev prihajalo sem. V raznih potrebah in nadlogah so se sem zaobljubili in so bili uslišani, in tako se je božja pot vedno bolj širila. Cerkvica je bila premajhna, tako da je večina romarjev morala zunaj ostati. Potreba večje cerkve je bila očitna in po dolgih prošnjah je prišlo dovoljenje, da se postavi nova in večja cerkev. L. 1850, 17. junija, je belovoški gospod Rafael Vegund z dovoljenjem škofijstva blagoslovil prvi ali temeljni kamen. Delo je trajalo 7 let. V letu 1853 je cesar Ferdinand I., ki se je leta 1848 odpovedal prestolu, iz Prage poslal 300 goldinarjev za zidanje nove cerkve. Veliko je bilo treba storiti, in da je hudo delo in veliko trpljenja bilo zraven, vsak lahko spozna, ako premisli, da so morali ves pesek za zidanje voziti iz globokega jarka, ves pesek za ometanje iz nasprotnega hriba, zraven tega še vodo pripeljati, ker tu gori druge vode ni, kakor kar se je po žlebih nabere, kadar pač dežuje. Veliko je morala tudi uboga živina pretrpeti. Prišli so tudi dobri ljudje s polja z živino pomagat, a ker voli ostrega kamenitega pota niso bili vajeni, so kmaIu opešali, da so jih komaj domov spravili. 27. julija 1857 je bila cerkev blagoslovljena, posvečena pa leta 1862. Izmed darov naj omenim: Veliko bandero so belovoški fantje darovali. Na binkoštno nedelio 1857 so kovaci iz Prevalj prinesli velike sveče, lep mašni plašč, mašno srajco ali albo, lepo mašno knjigo in dve kadilnici. Crnski župljani so darovali lep križev pot. Na binkoštno nedeljo 1858 so kovači in drugi delavci iz prevaljskih fužin darovali; lepo monštranco, ciborij, kelih in mašni plašč. Veliko drugih darov in tudi lepega denarja so v teku časa romarji prinesli v dar. In tako se lahko reče, da so si tukaj Štajerska, Koroška in Kranjska lep spomin postavile. Naj še končno omenim lepi razgled, ki vabi in kliče ne le romarje, marveč tudi druge na ta hrib. Pa le v lepem in jasnem vremenu seve, ne tako, kakor je leta 1917 gosp. Sav. Kemperle, urednik mariborske Straže«, zapisal v tukajšnji Spominski knjigi: Naj hentaj vzel bi meglo vso, zaprla nam je še nebo, le meglo, meglo gledamo! Torej vidi se vsa Savinjska in Šaleška dolina, zlasti lepo je pri solnčnem vzhodu in pa zvečer, ko svetijo električne luči v dolini; vidi se del Kranjske, hribi proti Hrvaškem, Pohorje in del Karavank s slovenjgraško okolico. Proti severovzhodu se vidi marenberška okolica s Sv. Tremi kralji in Radeljem v ozadju. S tem bi bila moja razprava končana. Bodi še povedano, da namerava vrli organizator in delavec v prosveti g. Valentin Goličnik iz Belih vod izdati knjižico, v kateri bi razen pričujočega spisa bilo zapisano vse, kar je o Sv. Križu zabeleženega v belovoški kroniki in kar še pripovedujejo starejši možje. Morda se to zgodi ^a stoletnico 1962. Bog daj!