MI MLADI
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DTJASTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA-DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEČ KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078
LETO IV.
LJUBLJANA, PETEK, 23. FEBRUARJA 1940.
ŠTEV. 24.
BEG OD BOGA
NESPAMETNO TAJENJE
Značilno je za moderne raskrist jan jene mase, da se s tako lahkoto ne menijo za Boga. Brez stvarnih razlogov, z neverjetno površnostjo rešujejo vprašanja o življenju in svetu. Zanje to niso nobena vpra šanja. Ti ljudje govore, kot da je to samoumevno, da Boga ni. Kakšen Bog ? Kateri pameten človek še vanj veruje? Kdo ga je videl? Človek pogine kot krava ali konj. Je stroj kot vsak drug stroj; kadar zmanjka bencina, obstane. Obrabi se. A kar duhovnih govori: Bog je, duša je; to je nazadnjaštvo; sam tega ne veruje.
Tako dan za dnem govore ljudje iz barak in iz predmestja; tako se govori med delavstvom po tovarnah in rudnikih.
Pri moderni inteligenci so obrazci nekoliko drugačni, pa nič bolj pametni. Vsak dan govorijo o veri prezirljivo in posmehljivo. Skoraj vsak se že smatra poklican v to, da zanika Boga in se mu posmehuje.
A VABI JIH TAJNA MOČ
A vse te ljudi vleče neka tajna moč, da se vedno mova povračajo na to vprašanje. Hodijo okrog božje ideje, kakor mačka okrog vrele kaše. Ta misel jih stalno muči in preganja. Drugim jo hočejo dokazati, a niti sebi ne verjamejo, da je resnična.
Vsekakor je to znak, da se jim vkljub vsemu Bog neprestano razodeva. Toda boje se ga. Nimajo mirne vesti. Vedno slišijo v sebi glas: Kdo daje življenje klicam ? Kdo uravnava sonce in zvezde ? Kaj je tisto, kar človeka sili, da veruje v ideale, da se hudobije sramuje in jo obsoja? Kdo je On? Neskončna sila je! Neskončna Modrost je, ki vse vodi in upravlja! Vsepovsod je! Nevidni Bog. »Nepoznani Bog.« Nima telesa, pa ves svet napolnjuje.
Ni svet izgubil Boga. Preblizu mu je. Odkar svet stoji, ni bilo naroda, ki ne bi veroval v Boga. Je vzrok vsega življenja. Brez njega je vse življenje nesmisel, brez njega so vsi ideali neumnost.
BE2E PRED — KAZNIJO
A svet le beži od Boga. Zabrisati hoče svoje grehe in zakriti svojo hudobijo. Boji se odgovornosti in sodbe. Bog je vedno zakonodavec in go-
spodar. Za človeštvo veljajo vedno njegove zapovedi, morala in njegova Cerkev. Silno težko je gospodarju gledati v oči, kadar si kaj zagrešil. Hudoben otrok beži pred očetom, mu laže, ker se boji palice.
SAMI SEBI LAŽEJO
Tudi lažejo, ko govore, da ni Boga. Mnogokrat zavestno lažejo. Ali ni mar zavestna laž, ko pravijo, da noben pameten človek ne veruje v Boga? Pa skoro vsak dan poročajo časopisi o kakem novem konvertitu: pesniku, pisatelju, učenjaku, vojskovodju. Čeprav jih je bilo v zgodovini mnogo, ki so dvomili, a kdo so bili tisti, ki so rekli: »Ni Boga!« Tako govorijo grešni ljudje, plitvi duhovi, ki beže od resnice in odgovornosti. »Neumnež je rekel v svojem srcu: Ni Boga.«
SVETLOBE SE BOJE
Grešniki beže pred Bogom. Saj so ubežniki vsi oni, ki se na daleč izognejo cerkvi in ne gredo noter, ker se boje, da bi jih nenadoma obsijala svetloba, kakor je obsijala sv. Pavla. Ti se boje svetlobe, kajti vsak, kdor dela hudo, sovraži luč in ne hodi k luči (Jan 3, 20).
ČISTIH RAČUNOV SE BOJE
Ali niso ubežniki vsi tisti, ki se ne upajo iti v spovednico; komaj jo s strahom pogledajo? Strah jih je neurejenih računov in prihodnje sodbe. Vsi ti beže pred Bogom kot Adam in se predajajo hrupnim svetnim zabavam, da prevpijejo v sebi glas vesti.
ZAMAN !
Ni stvarnih brezvercev, le delajo se, ker jim ne prija življenje po božjih zapovedih. Beže pred Bogom, a ne morejo mu ubežati. Begunci so, vedno nesrečni brezdomovinci. Nesrečen je moderni svet. Nesrečen bo, dokler iskreno ne bo šel vase in priznal: »Pater, peccavi — Oče, grešil sem. Vračam se k Tebi. Verujem!«
*
»In nemirno je naše srce, dokler v Tebi ne poči je.«
Keiielev Uot dušni pasiiv
Vsak, ki se bavi s socialnim vprašanjem, pozna velikega socialnega škofa Kettelerja. Malokdo pa ve, da je bil ta škof tudi odličen dušni pastir, ki je znal najti izgubljene duše, če so zašle.
TEŽAVNA FARA
L. 1846. je prevzel Ketteler neko vvestfalsko župnijo z okrog 2000 dušami. Ta župnija je bila zanj pravi preizkusni kamen. Veliko žrtev in razočaranj je moral pretrpeti, preden je zmagal.
Prednik je umrl v starosti 98 let. Seveda v taki starosti župnije ni mogel dovolj skrbno upravljati. Posledica je bila, da je verski čut v fari popolnoma otopel.
Povsod je vladala verska brezbrižnost, morala ljudi je globoko padla, premožnejši so se ponašali s svobodomiselnimi in brezverski-, mi idejami. Iz cerkve so odstranili vse Marijine podobe, župnija pa se je hvalila, da je ena najbolj »prosvetljenih« v tedanji Nemčiji.
PRVI NASTOP
Ketteler se je v teh žalostnih razmerah hitro znašel. Na tretjo postno nedeljo je svojo pridigo navezal na Jezusovo umivanje nog in dejal svojim faranom:
»Radi Jezusa Kristusa vam hočem služiti, služiti hočem revnim in bogatim, otrokom in odraslim. Vsak čas sem vam na razpolago; moje življenje je vaše in ne moje. Svoje premoženje dam vam, vaše je moje srce in vaš moj razum.«
Španski škofje so se nedavno obrnili na vse krščanske narode, naj jim pomagajo s podporami pri njih obnovitvenem delu. Kardinal Goma y Tomas pravi, da vsote, ki jo potrebujejo, še ne morejo določiti, ker se odkrivajo vsak dan nove potrebe. Španske cerkve so popolnoma oropane in nimajo niti najpreprostejših bo-
VELTKA OSEBNOST
In v kratkem so se, ker je po teh načelih tudi delal, že pokazali uspehi. Ze vtis, ki ga je napravil po svoji osebnosti, je bil velik. On, ki je bil plemenitaš po rodu in bogat, je zaradi duš postal reven in ubog. Njegov asketski obraz je izražal odločnost, njegovo srce ni poznalo strahu pred zlobo. Njegova dejanja so bila odločna, polna ognja in življenjske moči. Njegove stpokorne pridige so kakor plamen čistile duše, njegov vzgled je premagal vsako lenobo in vsak ugovor.
v Času lakote
IN EPIDEMIJE
Slabe letine, lakota in tifus so zadeli njegovo župnijo. Tedaj šele je mogel pokazati vso očetovsko skrb. Hodil je od hiše do hiše, tolažil in delil živila, ki jih je za svoje vernike zbral po drugih krajih. Sam je razdal svoje dohodke do zadnjega vinarja. Nihče mu ni mogel očitati, da živi drugače, kakor u§i.
Ker je tifus nalezljiv, se bolnikom ni upal nihče približati. On tega strahu ni poznal. Postal jim je bolniški brat, jih negoval, prinašal zdravila, prestiljal postelje in pripravljal nova ležišča. Tudi za mrtvece je skrbel, da so bili dostojno pokopani.
Njegov vzgled je deloval na srca faranov kakor balzam. Začeli so drug drugemu pomagati in krščanska ljubezen, ki je bila že tako dolgo med njimi neznana, je znova vzcvetela.
goslužnih predmetov. 22.000 cerkva je razrušenih.
Na to prošnjo so že odgovorili Madžari, ki so odposlali 100 kelihov s sliko svojega deželnega zavetnika sv. Štefana. Argentinci so poslali mnogo oblačil in sv. posod. Precej so darovale tudi Združene države, dalje Belgija, Holandija in nekatere južnoameriške države, zlasti pa Francija.
Dr. Goebbels o paktiranju z Moskvo
»Sodelovanje z boljševizmom ni mogoče ne na političnem, še manj na svetovno nazorskem področju. Priznanje Sovjetske Unije v USA je Imelo za posledico silen porast komunistične propagande, neštevil-ne štrajke in nemire v Ameriki. Vojaška zveza med Francijo in sovjetsko Rusijo je povzročila, da so kmalu nato pri občinskih volitvah komunisti dobili znatno večje število glasov kot prej, vse druge stranke pa so pri tem nazadovale. Vojaška zveza češkoslovaške s sovjetsko Rusijo je privedla tudi tu do razkrajanja vojske in do neslutenega porasta komunističnih glasov na prvih volitvah.
Kdor paktira z boljševizmom, tega bo on tudi uničil!«
Sovjetska univerza v Lvovu
Ob neki priliki so se levičarji na naši univerzi hvalili, kako procvita ukrajinsko vseučilišče v Lvovu pod sovjetsko oblastjo. Zdaj pa moskovska »Izvestja« sama o tem na dolgo in široko poročajo.
Univerzo so najprej prekrstili. Prej se je imenovala po sv. Kazi-miru, poljskem svetniku in kralju, zdaj pa po boljševiškem pisatelju Ivanu Franku. Učne načrte in metode poučevanja na vseh fakultetah, so takoj posovjetili. Uradni jezik bo ruski in ne ukrajinski, kot bi od zaveznikov in zaščitnikov malih in zatiranih narodov pričakovali. Na filozofski fakulteti bo posebna stolica za zgodovino Sovjetije, na juridični spet za sovjetsko ustavno pravo in za sovjetsko zakonodajo. Ta dva predmeta bosta poslej najbolj važna; Teološka fakulteta, ki je slovela po odličnih profesorjih in imela največ slušateljev, mora izginiti in z njo vsako znamenje vere.
Vsi slušatelji morajo obiskovati predavanja o načelih marksizma in leninizma. Število slušateljev je strahotno padlo: od malo manj kot pet tisoč na tisoč. Mnogo ukrajinskih in poljskih profesorjev so zaprli, pregnali in odpustili: zato bodo prišli novi »učenjaki« iz Moskve.
Tako komunisti gojijo znanost. Iz stare, slavne univerze bodo naredili boljševiško propagandno gnezdo, znanost in strokovnost bosta pastorki. Tu bi bilo ugodno torišče za naše levičarje, tu bi se lahko s pridom borili za »strokovne interese«, ki jih pri nas tako hudo skrbijo in ki o njih vedo toliko povedati.
Največje darilo, ki ga moreš dati mlademu človeku, ni knjiga, marveč dober svet, kako naj knjige bere.	Herder
22.000 cerkva ra zrušenih
Svetovni misijonski zemljevid
Na naši Zemlji prebiva nad dve milijardi ljudi. Od teh je okoli 700 milijonov kristjanov, kar je nekaj več kot ena tretjina. Veliko dela še čaka naše misijonarje, če pomislimo, da je po devetnajstih stoletjih dela še toliko nekristjanov. Prebivalstvo na svetu vedno raste. Katoličanov je vsako leto 4 milij. več, nekristjanov pa kar 16 milijonov. Kako bi moralo vžgati to število misijonski ogenj v nas vseh!
KATOLIČANOM VSTOP PREPOVEDAN
Je še precej dežel na svetu, kamor evangelij ne more prodreti. To so Afganistan, Arabija, Butan, Si-kim, Nepal, Tibet, neodvisne malajske državice, Zunanja Mongolija, Sovjetija in Grenlandija. Okoli 200 milijonov ljudi ne more nič slišati o evangeliju.
DELOVANJE PREPOVEDANO
Nekatere dežele niso obdane s takim 'Zidom, vendar pa je v njih katoliškim misijonarjem strogo prepovedano širiti blagovest. Take dežele so: del Egiptskega Sudana, kjer prebivajo fanatični mohamedanci; otoki Bali, Sumatra, del Jave; Beludži-stan, Perzija, Irak, Mavretanija itd. Spet 75 do 80 milij. duš izgubljenih za Cerkev.
NAJVEČJA
NEKRŠCANSKA VERA: ISLAM
Islam ni na smrtni postelji, kaj Šele mrtev. Ima 260 milijonov pripadnikov in se hudo širi. V kratki dobi od 1929. do 1937. je število mo-hamedancev naraslo za 20 milijonov. Poglavitna ozemlja islama so: Hindustan, Malajska, Afganistan, Perzija, Turčija, Irak, Sirija, Trans-jordanija, Arabija, Palestina, Egi-pet, Sudan, Tripolis in vsa Severna Afrika, velike pokrajine v Sovjetiji itd. Posebno hud boj med islamom in Cerkvijo je v Srednji Afriki.
HINDUIZEM
V Indiji in Birmi je največ prebivalcev hindu vere; 240 milijonov. Nekaj milijonov jih je pa raztresenih po vsem svetu, največ po Sund-skih otokih.
BUDIZEM
Budistov je nad 210 milijonov in prebivajo večinoma v azijskih pokrajinah: v Tibetu, Nepalu, Indiji, Ceylonu, francoski Indokini, Siamu, na Kitajskem, Japonskem, Koreji in v Mandžukuo. Budisti so razcepljeni v več sekt. Samo na Japonskem jih je okoli petdeset.
konfucionizem
Konfucij je bil kitajski modrijan, ki je zbral in učil mnogo lepih moralnih, političnih in socialnih naukov ter tako ustanovil svojo filozof-
sko šolo. Dolgo časa je konfucionizem veljal za pcsebr.o verstvo, ker so Konfucija zlasti Kitajci po božje Častili. Menijo, da je konfucionistoV okoli 350 milijonov. V zadnjih letih so pa uradne kitajske osebnosti izjavile, da Konfucija samo spoštujejo kot slavnega moža, a ga ne molijo. Zato je Cerkev lani dovolila, da se smejo tudi katoličani udeleževati narodnih slavnosti, ki se vrše v proslavo Konfucija.
PRIMITIVNA VERSTVA
V Afriki, Oceaniji in nekaterih predelih Azije in Amerike žive še narodi na najnižji stopnji omike. Vera teh narodov je mešanica mno-
Vera in
»Ne verujem«, slišiš ali bereš včasi, »ker hočem biti svoboden in izobražen.«
Kakor da bi prava svoboda in resnična izobrazba ne bili združljivi z globoko, da, z najglobljo in otroško vero! Ta izgovor je neumen in prazen.
Ali so bili največji učenjaki in iznajditelji sužnji in bedaki? Ali Pasteur, Volta, Mendel, Secchi, Ampere in pred njimi še Pascal, Kopernik, Kepler, Nevvton niso bili svobodni in izobraženi in prosvetljeni in napredni?
Ti možje med svojo vero in znanostjo niso opazili nobenega nasprotja. In kaj boš rekel o možeh, ki stoje ali so pred kratkim stali kot prvaki v zboru velikih pisateljev in iznajditeljev? Če veruje Papini, Claudel, Chester-ton, Marconi, Plank in Millikan,
Rdeča armada in duhovnik
Sovjetski komisariat za vojsko prepoveduje slehernemu duhovniku služiti v rdeči vojski. Duhovniki, ki so pred vojno bili v vojaški službi, ne smejo pomagati pri obrambi domovine. Treba jih je pa prisiliti h kakemu drugemu delu.
Komisariat misli, da bi prisotnost duhovnikov razdiralno vplivala na vojsko. Prav tako velja ta odredba za vse sorodnike duhovnikov, v kolikor niso prekinili z njimi vseh zvez.
V Franciji duhovnikom vojakom zaupajo tudi višja in poveljniška mesta, v Sovjetiji nič.
Katera armada več velja, pa zdaj že dobro vemo.
gih verstev, ki jih narodoslovci imenujejo magija, totemizem, fetišizem, animizem, češčenje prednikov in duhov. Le nekateri maloštevilni pra-kultumi narodi (Pigmejci) so ohranili še precej čisto vero v eno, najvišje Bitje.
•MISIJONSKI MOLITVENI NAMEN ZA FEBRUAR
Sv. oče žeii, da bi ta mesec molili za narode, ki še ne poznajo Kristusa Odrešenika. Mnogi teh narodov so namreč na usodnem razpotju: stara vera propada in odločiti se bodo morali za krščanstvo ali pa za materialistično novo poganstvo, ki je še slabše kot njihova stara vera. Molimo, da bi jih Gospod rešil zmot poganstva in islama in jih privedel k luči resnice in v božje kraljestvo!
svoboda
bo tudi tvoja svoboda in izobrazba brez škode prenesla vero.
»Je pa vendar mnogo učenjakov, ki ne verujejo in se za Boga ter njihove zapovedi ne menijo,« tako ugovarjajo nekateri dalje.
Kaj ta njihova nevera dokazuje? Kvečemu to, da ti možje iz kakršnega koli vzroka niso našli poti, ki drži iz narave v nadnaravni, duhovni svet.
Ali pa naj to pomeni, da te poti sploh ni? Nikakor ne! To pričajo vsi tisti možje, ki smo jih prej našteli.
Če bi bilo kako resnično nasprotje med vero in razumom, med krščanskimi resnicami in znanostjo, bi ga bili ti najbi-strejši duhovi gotovo zapazili.
Kdor ne veruje in se izgovarja, ■češ da Boga ni, ker razni učenjaki ne verujejo vanj, je njegov izgovor prazen.
Irski škofje obsojajo IRA
V dnevnem časopisju beremo dan za dnem o atentatih, ki jih delajo po Angliji tako imenovani irski teroristi. Organizacija se sama imenuje Irska republikanska armada ter hoče z atentati Anglijo prisiliti, da odstopi Irski še Severno Irsko ali Ulster, ki je zdaj še pod Anglijo. Ker taka nasilna in zločinska dejanja Irski boli škodujejo kot koristim, se je proti I. R. A. začela boriti irska viada sama. Tudi po katoliškem nauku take nasilne metode nikakor niso dopustne, čeprav je cilj sam na sebi dober. Toda cilj ne posvečuje slabih sredstev! Zato so irski škofje obsodili to organizacijo in njeno strahovanje ter svojim vernikom prepovedali vsako sodelovanje pri njenem početju.
Sedmdse&ec Hitita
Včeraj sem se podrobneje seznanil s sedmošolcem Lojzetom Kitico. Po imenu ga prav za prav poznam že od prej. Je to mladenič, osemnajstih let, dolgega, nerodnega telesa in skuštranih las. Oči mu gledajo vročično in zbegano v svet, kakor da bi pričakovale zdaj zdaj nekega tajnega, nadzemskega razodetja. Sedmošolec Kitica je namreč pesnik, idealen pesnik, ki ima ne-sluteno visoka pesniška stremljenja. Njegove vzdihujoče, po zadnjih vzorcih iz »Dejanja« posnete verze moreš izslediti v najrazličnejših mladinskih mesečnikih in tednikih, od »Mentorja« pa tja do »Straže v viharju«. Njegovo kljuse, ali s pesniškim izrazom Pegaz, se pase po mistični puščavi moderne, takozva-ne mladinske literarne struje, in on sam je navdušen pripadnik gibanja, ki se zbira okrog te literarne struje.
Včeraj sem ga torej povabil na kratek literarni razgovor. Tudi jaz namreč plezam večkrat in zabijam kline po nevarnih stenah Parnasa (Pegaz in pa jahanje na njem se mi ne zdi več sodobno). Sedmošolec Kitica se je mojemu povabilu odzval.
Nekako ob pol sedmih zvečer potrka na vrata moje sobe.
»Naprej!«
Nerodno priropota skozi vrata, še bolj nerodno zagrmi na ponujeni stol. To se mi zdi čisto naravno. Lojze Kitica je kot moderen pesnik poduhovljen in notranje sproščen.
Sicer pa je sedmošolec Kitica v pogovoru precej duhovit in zabaven dečko.
»Lepo knjižnico imaš.«
Uganem njegovo željo.
»Moreš si jo poljubno ogledati. So vsake vrste knjige: znanstvene, ki jih rabim pri svojem akademskem študiju, leposlovne, načelne. Tam na koncu so kupi revij in listov.«
Moj prijatelj si z vidnim zanimanjem ogleduje knjige.
»Vidim, da imajo v tvoji knjižnici prednost načela.«
Ton, s katerim je izustil besedo »načela«, je bil neprisiljeno zbadljiv in vzvišen.
»Imaš prav. Vendar ne smeš misliti, da zaradi tega zapostavljam čisto leposlovje. Poglej tukajle!«
Pokazal sem na dolgo vrsto del velikih svetovnih pesnikov in pisateljev.
»In vidiš, zanimam se tudi za sodobno slovensko leposlovje, v prozi in poeziji.«
Segel sem v levi kot in mu kot primer pokazal Vodnikovega »Bo-rivca z Bogom«, Kocbekovo »Zemljo« in še nekaj drugih podobnih
primerov iz sodobne slovenske »katoliške« književnosti.
Sedmošolec Kitica se je razživel.
»Da, to je resnična umetnost! V dobi, ko postaja osebnost sužnja utesnjujočih ideologij, je umetnost edini branik integralnega človeštva. Razumarstvo in statičnost avtoritete nam danes ogrožata tveganje in osebni nemir, vodita nas s svojimi načeli v mehanično doktrinar-stvo, jemljeta pa rodovitno iskanje, odgovorno dejavnost in osebno sproščenost.«
»Morda misliš s tem...« sem skušal brezuspešno dobiti besedo.
»Rešitve ni v ideološki prikrajšanosti življenjske danosti, ampak v neokrnjenem, čistem človečanstvu, ki ni podvrženo statiki načel in or-ganizatornem prikrojevanju. Rešila nas bo le sproščena osebnost, ki gre resnici do njenega pekla. Zato ... zato jaz... zato je moje prepričanje, da pomeni sodobna literarna smer pri nas katoliških Slovencih edini temelj, kjer si bo mogla osebnost zgraditi svoj dom.«
Priznam, da me je sedmošolec Kitica z bleskom svojih fraz za hip presenetil. Vendar sem takoj videl, da jih skoraj mehanično deklamira iz znanih člankov, ki si jih nekdaj mogel brati v bivšem »Domu in svetu«, zadnji čas pa v »Dejanju«. Zato sem mu kar odkrito dejal:
»Tovariš, moje mišljenje pa je tukaj precej drugačno. Najprej to: to so samo nazori struje, ki ji jaz odrekam vlogo v ustvarjanju katoliške kulture.«
Sedmošolec Lojze Kitica je osupnil.
Izvlekel sem izpod kupa revij in listov nekaj številk starega »Doma in sveta« in jih vrgel na mizo. Nekako izzivajoče so zaropotale. Ena izmed njih se je odprla. Pogledal sem: na levi strani slika »Suzana v kopeli«, na desni članek »Navskrižja in nasprotja«.
»Poglej tole revijo: duh, ki je vel iz nje, je trohnobni duh razkrajal-nega individualizma, predišavljen z misticizmom sodobne umetnosti ali zakrit v bleščavi slog eseja. Meni je nerazumljivo, kako moreš svojo mladostno borbenost uslužiti tej starikavi in omledni miselnosti. Govoril si mi o pravcu rešitve. Vem, da to ni tvoje prepričanje, tvoj je le idealizem, s katerim si se tega pravca oklenil. A pravec je nevaren, zmoten, kakor je nevarna in zmotna miselnost, ki ti ga ponuja. »Dom in svet« je krizo sicer nekako prestal, dobil pa je naslednika v »Dejanju«, ki nosi sedaj med slovensko katoliško inteligenco zastavo neke tuje, resničnemu katolicizmu nasprotne miselnosti.«
»Kako to? Ne razumem.«
»To so vprašanja, ki bi jim že ta večer težko prišla do kraja. Morda zadeneva bistvo te miselnosti tako, če poveva, da je subjektivistično. Merilo kulturnega ustvarjanja ji je subjekt, »osebnost«. Zato vrednoti tudi umetnost z vidika osebnega občutja in doživljanja, osebne svobode in sproščenih gonov, mrzi pa objektivne forme, mrzi zlasti objektivno avtoriteto. Umetnost in kultura sta ji suverena pojma, vzvišena nad vsak svetovni nazor. Njen ideal je neka kultura, ki bodi prosta vsake idejne usmerjenosti, prosta zavisnosti od verskih vrednot.
Sam uvidiš, da ta miselnost ustvarja zmedo in razdejanje, dosledno izpeljana pa vodi v barbarstvo in blaznost, kot pravi Forster.
Pri nas je literarna struja, ki jo je pod prejšnjim uredništvom vodil »Dom in svet«, sedaj jo pa zastopa »Dejanje«, z razpetimi jadri zaplavala v to miselnost. Kaj pravim, literarna struja! Saj to ni več nobena knjižna umetnost in tudi ne umetnostna kritika, to je šušmarje-nje literarnih diletantov na področju filozofije in teologije!
Nič čudnega torej, če je mladi katoliški rod — z redkimi izjemami — tem diletantom obrnil hrbet ter se oklenil resničnih voditeljev. Čudim se le, zakaj se nisi tudi ti pri tolikem idealizmu pridružil mladim vrstam, ki postavljajo svoj brezpogojni program na razvalinah starih predsodkov.«
»Predvsem moram reči,« odgovori Kitica, »da so tvoje besede zame nekaj čisto novega. Govoril sem ti pač tako, kot so me moji literarni učitelji naučili. Kako pa naj drugače! Kaj naj pa storim? Na umetnost so sedli ljudje, ki se jim moram absolutno ukloniti, drugače ml je pot na Parnas zaprta. Biti pa hočem literat, umetnik, to je moja edina želja. Toda sam ne bom mogel nikoli plavati proti toku. Mladega gibanja, o katerem si mi govoril, ne poznam mnogo. Zabičali so mi, da ga moram prezirati, češ da je umetnosti sovražno in kulturno ozkosrčno.«
Sedmošolec Kitica je govoril odkritosrčno. Razumel sem ga.
*
V stolnici udari ura sedem: čas večerje. Izmenjava še nekaj besed, potem se zamišljeno razideva.
Danes zvečer bova pogovor nadaljevala. Sam je to hotel. Spoznati hoče mlado gibanje, ki mu je bil spočetka naklonjen, a so mu ga njegovi literarni vodniki zasovražili in odtujili.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (A. Trontelj).-