Za pravično razdelitev dela Upravičeno nevoljo in občutek zapostavljenosti povzroča med prizadetim učiteljstvom neenaka razdelitev dela na šoli. V odgovorih na anketo »Odseka učiteljic« so nas tovarišice opozorile tudi na to vprašanje, ki so ga že davno pravilno rešili na onih šolah, kjer vlada mcd učiteljstvom tovarištvo in živi v njem čut pravičnosti. Ni pa povsod tako. N. pr.: Tovarišica poučuje poleg vseh ur v svojem razredu še gospodinjstvo in ročna dela v razredu tovariša in je na ta način zaposlena mnogo več kakor tovariš, čeprav je edino pravilno, da sta enako zaposlena. Res je, da omenjene predmete poučujejo lahko samo tovarišice in so to dolžne tudi po zakonu, vendar ni pravično, da bi morale zato več delati. Ravno tako so ponekod deležne poročenc tovarišice velike obzirnosti. Leto za letom dobivajo razrede z najmanjšim številom ur, prizanaša se jim z vsakim drugim delom, ki ga morajo opraviti ostale tovarišicc, čeprav so že v razredu bolj obremenjene. Da se na takih šolah bojc poročenih učiteljic, je povsem razumljivo. V vseh teh primerih, kjer skušajo prevaliti tovariši in tovarišice delo na ostale, bi bilo zanimivo vedeti, kako zagovarjajo oni svoje predpravice. Ali se jim ne zdi nečastno. da beže od svojih dolžnosti, dočim so drugi pre- obremenjeni? Drugc utemeljitve ne morejo najti kakor kvečjemu izgovor na zaposlitev izven šole ali domače delo. Vendar ti izgovori nc drže. Ker so zlasti poročene učiteljice kamen spotike, bi bilo primerno nekoliko razčistiti to vprašanje. Ponovno pripominjamo, da ta očitek ne zadcva vseh poročenih učiteljic, ampak le nekatere izjeme. Vcčina njih opravlja svoje poklicno delo ravno tako vestno kakor vse druge, čeprav so slabše plačane. Morda bi se zdelo na prvi pogled upravičeno, da bi zahtevale manjšo zaposlitev kakor ostali, vendar se zavedajo, da bi bile na ta način prizadete neporočene tovarišice, ki niso prav nič krive njihovega zapostavljanja pri plačah. S tem pa bi tudi dale orožje v roke vsem onim, ki so proti zenačenju plač, češ, saj tudi manj delajo kot ostali. Le to, da opravljajo poročene učiteljice svoj eksistenčni poklic z vso vestnostjo, jim daje pravico do poklicnega udejstvovanja in do borbe za popolno enakopravnost. Opravičevanje z manjšimi prejemki bi nas oddaljilo od načelnega gledišča, poleg tega pa bi bil odpor proti poročenim učiteljicam še večji. Nikomur pa ne more biti v spotiko, ako se napram učitcljici v času nosečnosti ali prve mesece po porodu obzirneje postopa. (Saj to se, žal, ne dogaja povsod!) Toliko razumeva- nja pa moramo zahtevati tudi za neporočene učiteljice v primeru, ako so bolehne ali imajo doma bolno mater ali očeta. Navadno pa se ne prizanaša onim, ki bi bile potrebne obzirnosti, ampak odločujejo največkrat ozke sorodniške ali prijateljske vezi z neposrednimi predstojniki, včasih tudi položaj moža. Ostale poročenc učiteljice moramo same vstati proti takim razvadam, ki nam jemljejo ugled in nam lahko škodujejo. Vse imamo enake dolžnosti napram poklicu in napram ostalim tovarišicam. Omenila sem še, da so vprašanjc pravične zaposlitve po mnogih šolah že davno rešili. Sprejcli so načelo, naj ima vsak učitelj(ica) enako število ur. Razredniki višjih razredov oddajo posamezne urc, kakor risanje, pctje, telovadbo, lepopisje itd. onim iz nižjih razredcfv in stvar je v redu. Skupno sc pogovore o prevzemu posameznih predmetov in zdi se jim popolnoma umevno, da si porazdele delo. Po šolah pa, kjer obdrži vsak razrednik vse ure v razrcdu, prehaja vsako leto s svojimi učenci v višji razred in tako ne more biti nihče zapostavljen. Vprašanje pravične razdelitve dela na šoli jc lahko rešiti. Treba je samo: solidarnosti in čuta za pravičnost med učiteljstvom ter uvidevnosti in ncpristranosti šolskega upravitelja. K. L.