Sped. in abbon. post. - I Gruppo
Poštaina plačana v gotovini
Polletna naročnina Letna naročnina Letna inozemstvo . Poštno ček. račun:
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Leto X. - Štev. 2	Gorica	-	četrtek	9.	januarja	1958	-	Trst	Posamezna	številka	L.	30
Mesec katoliškega tiska
S 1. januarjem smo začeli mesec slovenskega katoliškega tiska. Povsod delajo katoličani tako, da obhajajo posebne tedne oziroma mesece, ki so posvečeni širjenju in podpiranju katoliškega tiska. Taki tedni imajo namen, da predvsem zbujajo zanimanje med katoličani za tako zvani katoliški tisk. Danes imamo troje vrste tisk: protikatoliškega, ki je veri sovražen; nevtralnega, ki hoče biti samo informativen, dočim dopušča verske in moralne probleme razsodbi bralcev; katoliškega, ki hoče bralce ne samo informirati o dogodkih v svetu, temveč jih tudi vzgajati po načelih naše katoliške vere.
Ker pa glede vere in morale nihče ne more biti nevtralen, po besedah Jezusovih: »Kdor ni z menoj, je zoper mene,« je dejansko na svetu le dvoji tisk, versko pozitivno opredeljen in versko negativno usmerjen. Pravega nevtralnega tiska nimamo, ker ga imeti ne moremo.
V	deželah ljudskih republik, kjer ni tiskovne svobode in tudi ne verske, imamo ves tisk v službi režima. In ker je ta odkrito brezbožen in veri sovražen, zato je tam ves tisk versko negativen. Le redke so izjeme, da izhaja tam kak časopis oziroma mesečnik, ki ni naravnost v službi režima in ki zato ni naravnost brezbožen.
Drugače je tu pri nas na Zapadu. Tu imamo polno tiskovno svobodo. Zato se tu lahko vsak časopis svobodno opredeli ali za Boga in krščansko moralo ali proti Bogu in krščanski morali. Zato pa je tu pri nas tisk ali versko pozitiven ali versko negativen.
Med nami Slovenci v Italiji je tisk precej bogat. Posebno tednikov imamo kar
lepo vrsto za naše majhno število. Toda med našim tiskom je nekaj takega, ki se odkrito priznava za protikatoliškega. Spoznate ga po poročanju o papežu in Cerkvi. To je danes ločilno znamenje, kdo je katoliški in kdo ni. To velja tudi za one časopise, ki zanikajo, da bi bili protika-toliški. Lahko je spoznati njihovo pravo barvo: Poglejmo, kako zadržanje imajo do papeža in Cerkve, to je do katoliških škofov. Po tem, kako o tem poročajo in pišejo, bomo poznali, koliko je v njih katoliškega duha.
Naš tednik si je že v naslov dal pridevek »katoliški«. To pa zaradi tega, da bi bilo vsakomur jasno, kaj smo in kaj hočemo biti. Ni pa s tem rečeno, da je naš časopis katoliška Cerkev ali glasilo kakega škofa, kot je kdo zlobno hotel na-tvezti. Tudi ni glasilo kakega duhovnika. Temveč je in hoče biti glasilo slovenskih katoličanov na Tržaškem in Goriškem, vseh onih naših ljudi, ki čutijo s Cerkvijo.
Kakšno zadržanje bo zavzel katoličan v vprašanju tiska, je jasno. Odklanjal bo ves oni tisk, ki je protiverski in proti-katoliški. Odklanjal bo tudi tak tisk, ki v verskih in moralnih vprašanjih hodi svoja pota, ki se ne skladajo z naukom Cerkve, čeprav ni odkrito protikatoliški. Podpiral bo pa oni tisk, ki si je odkrito zadal nalogo, da hoče pisati po smernicah Cerkve in cerkvene hierarhije, da hoče pobijati brezboštvo, ki danes nastopa predvsem pod podobo brezbožnega komunizma in marksizma, ter se boriti za vsestransko obnovo ljudstva po večnih načelih, ki jih Cerkev uči.
POGLED PO SVETU
ob nastopu novega leta
Leto 1956 se je poslovilo od nas ob odmevih topov na Sinajskem polotoku in ob nemirih ob Sueškem kanalu. Nato smo imeli leto 1957 sorazmerno mirno, čeprav je bilo v gospodarskem oziru slabše od prejšnjih. Toda ob slovesu nam leto 1957 ne' obeta in ne jamči miru za leto 1958, ki je nastopilo.
Sovjetska zveza je pognala v vsemirje kar dva umetna satelita.
V	drugem satelitu kroži z vrtoglavo brzino mrtva psička Lajka, dočim se ameriškemu satelitu ni posrečilo, da bi videl zvezde od blizu. Toda v tekmovanju za osvojitev prostora, je Amerika vrgla na mizo močnejšo karto, ko je spustila v vsemirje medcelinsko raketo, ki ima vojni pomen in po vrednosti prekaša sovjetski sput-nik. Sovjeti imajo prednost v u-metnih satelitih, Amerika pa prednost v medcelinskih raketah.
Druge dežele, ki ne morejo sodelovati v tej gigantski tekmi, se pridružujejo enemu ali drugemu taboru. Nevtralnost, za katero se navdušujejo nekatere dežele, pa pomeni notranje nagnjenje k režimu, ki sliči sovjetskemu.
Trenje med Sirijo in Turčijo, ki je bilo pred meseci zelo napeto, je ponehalo. Hruščev se je umaknil, morda zato, da je lahko zrušil maršala Žukova, ki je simbol zahajajoče zvezde stare garde, ki je zmagala v zadnji vojni.
Na Srednjem vzhodu tli pod žerjavico vroče oglje nesoglasij med Izraelom in arabskim svetom. Zapadni svet miri te svoje nebogljence, ki menijo, da so že polnoletni in da smejo ubirati svoja pota.
SKRAJNI VZHOD
Leti 1956 in 1957 sta bili leti Srednjega Vzhoda. Leto 1958 pa obeta zanimivosti na Daljnem Vzhodu. Trenja med Pakistanom in Indijo še niso poravnana. Za Vietnamom je danes na vrsti Indonezija, kjer preživlja Nizozemska dramatične ure za vse svoje posesti in kapital, ki ga je vložila na teh področjih.
Tudi Japonska je v zadnjih letih razvila svojo drobno industrijo in postavila svoje proizvode na svetovni trg, kjer lahko tekmuje v izdelku in v cenah, zahvaljujoč se nizkim proizvodnim stroškom. Danes pa tudi na Japonskem nastopa gospodarska kriza. Če povzročajo Indonezija, Japonska in Indija živčno napetost na Zapadu, je Kitajska v polnem komunističnem taboru najtemnejša točka na Vzhodu. Prostrana Kitajska še danes ni mogla najti zaposlitve stotinam milijonov svojih prebivalcev. Proizvodnja in potrošnja na Kitajskem je nizka. Leto 1958 nam lahko prinese nemire na Kitajskem in trenja med Pakistanom in Indijo zaradi posesti Kašmirja, kakor tudi poslabšanje položaja v Indoneziji in gospodarsko krizo na Japonskem.
IN MALA EVROPA
Boljši pa so izgledi za dežele Male Evrope, ki bo z letom 1958 združila svoje gospodarske sile in tako ustvarila tretjo svetovno silo med dvema skrajnima že obstoječima.
Svetovni trg 160 milijonov proizvajalcev in potrošnikov odpira nova vrata v duhu mednarodne strpnosti. Morda bomo v letu 1958
doživeli prvo praktično porabo a-tomske sile v službi miru. Prve poizkusne ladje in letala bo pognala nova sila. Avtomatizacija bo olajšala ljudem vsakdanje delo.
IN POSEBEJ PRI NAS
Za nas bo leto 1958 prav tako velike važnosti. Imeli bomo najvažnejše politične volitve v povojni dobi. Volivci bodo na bodočih volitvah izrekli svojo sodbo o dogodkih na Madžarskem, o Hru-ščevu - novem Stalinu, o Togliat-tijevem klečeplaštvu in Nennije-vem polomu, o neorganiziranih strančicah, o naraščajoči desnici, o Laurovem gibanju na jugu in
o	demokratični sredini. Tri stranke obetajo, da bodo vrgle svoje glasove na tehtnico; večinska de-mokristjanska, komunistična in Laurova na jugu.
To so pogledi in napovedi za leto 1958.
PA SLOVENCI
Slovenci želimo, da bi nam kot priznani manjšini bilo omogočeno v okviru ustave razvijati polno narodno, gospodarsko in kulturno življenje. Želimo, da bi bilo to v polni meri omogočeno na Tržaškem, Goriškem, v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini, povsod, kjer živi slovenski človek.
POLITIČNE NOVICE
Angleški finančni minister je odstopil
Angleški ministrski predsednik Mac Millan je pretekli torek odpotoval na pettedensko potovanje po deželah kommomvealtha. Obiskati namerava vse glavne angleške dominione ter se posvetovati z vodilnimi možmi v tamkajšnjih državah o vseh vprašanjih, ki zadevajo svetovni mir in notranje življenje Commonwealtha. Obisk je začel v Indiji, kjer bo imel razgovore s Pandit Nehrujem.
Toda tik pred odhodom ga je precej iznenadil odstop finančnega ministra Thorneycrofta. Ta je podal ostavko, ker se ni ujemal s finančno politiko Macmillano-ve vlade. Ta je namreč predložila za novo finančno leto proračun, ki je predvideval nekoliko večje izdatke. Thorneycroft je pa zahteval najstrožjo štednjo, da se prepreči inflacija. Ker mu ministrski svet ni ugodil, je odstopil. Pri tem je javno obtožil Mac Mil-lana, da poriva državne finance v inflacijo zato, da se ne zameri volivcem.
Odstop finančnega ministra ne bo povzročil ministrske krize, ker ga je Mac Millan že nadomestil z dosedanjim kmetijskim ministrom.
Mac Millanov predlog
Mac Millan je po novem letu postavil svet pred dokaj veliko presenečenje, ko je v nekem govoru po radiu ponudil Sovjetski zvezi sklenitev nenapadalne pogodbe. Ta Mac Millanav predlog je naletel na različne Sprejeme. Sovjeti so se dosedaj pokazali dokaj hladne, čeprav so ravno oni še v nedavni preteklosti stavili isti predlog ZDA. Med državami članicami Atlantske zveze so pa bili nekateri nevoljni, ker se Mac Millan ni poprej posvetoval o tem predlogu, kot bi bila njegova dolžnost; drugi pa so ta korak odobravali, češ da pomeni začetek bolj živahne politike Zapada do Sovjetov. Odslej ne bodo mogli več samo oni trditi, da žele mir. S tega stališča je Mac Millanov korak gotovo pomenljiv, čeprav le kot propaganda, ker Sovjetski zvezi in njenim besedam gotovo nihče več ne verjame, vsaj tu na Zapadu ne. Zato bi bil tudi tak pakt le bolj formalnega značaja in bi na bistvu stvari nič ne spremenil.
Sovjeti zmanjšali oborožene sile
l	'
S precejšnjim hrupom so Sovjeti javili, da bodo zmanjšali svoje oborožene sile za 300 tisoč mož. Del teh sil da bodo umaknili tudi iz Vzhodne Nemčije in Ogrske.
Vendar tudi ta slednji korak Rusov nič ne spremeni pri njihovi dosedanji politiki do svobodnega sveta. Ostali bodo še naprej oboroženi do zob ter imeli pod orožjem še vedno nad tri milijone mož, poleg številnega novega o-rožja (raketfte izstrelke, vodikove bombe itd.). Njihova miroljubnost ostane torej še naprej le propaganda, kot je vse, kar komunisti govore.
Glavno mesto iščejo
Zunanji ministri »šestih«, to je držav članic Evropske premogovne skupnosti in Skupnega evropskega tržišča ter Evratoma so na posvetih, da bi določili mesto, ki naj postane glavno mesto »Male Evrope«. Toda zediniti se ne morejo, ker bi skoro vsaka država hotela, naj bi novo glavno mesto bilo na njenem ozemlju. Tako žele Francozi naj bi to bil Pariz ali Strasburg, Belgijci naj bi bil Bruselj, Luksemburžani se potegujejo za svojo deželo, Italijani in Nemci pa za svojo. Zdi se, da se bodo pobotali tako, da bodo za sedaj imenovali le začasen sedež »Mali Evropi«. To morajo storiti, ker sta zadnji dve pogodbi že stopili v veljavo "dne 1. januarja.
Nafta v Libiji
Libijo poznamo v Italiji kot nekdanjo italijansko kolonijo, kjer je bilo dosti peska in strašna vročina, drugega nič. Sedaj pa so v Libiji odkrili prva ležišča nafte, in sicer v bližini meje s Tunizijo. V Libiji je trenutno več petrolejskih družb, ki vrtajo in iščejo petrolejske vrelce. Tudi Italijani bi bili radi soudeleženi pri iskanju te dragocene tekočine. Toda ameriške družbe so dosegle, da je libijska vlada odpovedala pogodbo, ki bi jo morala skleniti z ital. družbo ENI za iskanje nafte v Libiji. Seveda Italijani zaradi tega po pravici protestirajo in se jezijo na požrešne Amerikance.
Adenauer ima 82 let
Nemški kancler Adenauer je dan pred sv. Tremi kralji dopolnil 82 let. Voščila so mu ob tej priliki izrazili številni domači in tuji častilci. Baje je sprejemal razna zastopstva, ki so mu prihajala čestitat, polnih 7 ur.
Ali se je dvignil človek 3(i0 km visoko?
V	začetku tedna so brli vsi časopisi vznemirjeni zaradi vesti, da so Sovjeti pognali v zrak raketo z živim človekom, ki se je dvignil 300 km visoko in nato pristal živ na zemlji. Uradno niso v Moskvi
o	tem ničesar povedali. Zato je bila radovednost po svetu še več-
ja.
Indonezija išče orožja
Indonezijska republika je poslala po svetu svoja zastopstva, da bi kjer koli dobili orožja za njeno vojsko. Tako je neko odposlanstvo prišlo tudi na Švedsko in v Jugoslavijo. Švedska je svojo pomoč odbila, Jugoslavija jo je pa obljubila. Domeniti se morajo še za način plačevanja. Indonezija bi namreč rajši plačevala v blagu, Jugoslavija bi pa rajše imela denar. A se bodo gotovo pobotali.
RAZNE NOVICE
Nove volitve v Jugoslaviji
Pred božičnimi prazniki je potekla delovna doba državni poslanski zbornici v Beogradu in tudi republiški v Ljubljani. Zato bodo obe zbornici obnovili z novimi »volitvami«. Vršile se bodo v mesecu marcu. — Kakšne bodo te »volitve«, si ni težko predstavljati.
Omejene denarne pošiljke avstralskih
naseljencev
Avstralska vlada je pred kratkim izdala zakon za omejeno pošiljanje denarja v domovino od strani avstralskih naseljencev. Vsak naseljenec bo lahko poslal svojcem v domovino, ne glede na število svojcev največ 80 angleških* šterlin. Vsekakor je avstralska vlada pripravljena podvzeti tudi olajševalne ukrepe, če prosilec dokaže, da je potreba res nujna, in bo za take »izredne slučaje« dovoljena tudi večja vsota denarja.
Nova zmaga Hillaryja
Sir Edmund Hillary, ki si je priboril velik sloves, ko je prvi dosegel vrh Mount Everesta, je v noči 3. januarja po zemlji dosegel Južni tečaj in si tako priboril novo zmago v borbi i večnim snegom. Hillary je član angleške od-piave, ki raziskuje ozemlje okrog Južnega tečaja. Vodja angleške ekspedicije je znani geolog dr. Fuchs. Vendar je bila tudi to pot sreča bolj naklonjena Hillaryju, ki je dospel na'Južni tečaj pred svojim vodjem.
Na Južnem tečaju se mudi že leto dni skupina 17 Amerikancev, ki so dospeli tja z zrakoplovom. Živijo v neverjetnem mrazu. Sedaj poleti imajo od 15 do 20 stopinj pod ničlo, pozimi so pa dosegli celo 72 stopinj mraza. To je najhujši mraz, ki so ga sploh kdaj zaznamovali v naravi.
Nagradno žrebanje KG 1958
Napovedali smo mesec za katoliški tisk. O dolžnostih do katoliškega tiska govori uvodni članek. Da bi pa v bralcih zbudili še večje zanimanje za dobre časopise in revije in zlasti za naš KG, bomo tudi letos napravili nagradno žrebanje med našimi naročniki. Letošnje naše nagrade so naslednje:
Med naročniki, novimi in starimi, ki bodo do 31. januarja 1.1. poravnali naročnino za celo leto, se bodo izžrebale štiri nagrade, in sicer:
2 para ali moških ali ženskih čevljev, na izbiro;
1	kos blaga za moško ali žensko obleko, na izbiro;
1	ženska ročna torbica.
To blago bodo srečni izžrebanci dvignili pri trgovcih, ki jih bo u-redništvo KG določilo.
Kdor hoče priti v poštev za letošnje izžrebanje, naj pohit! s plačilom naročnine do konca tega meseca.
NAS	TEDEN V
IZ SV. EVANGELIJA
s m*J' f o je Jezus dopolnil dva-■ m najst let in so po obi-V* čaju praznika šli v Jeruzalem ter se po končanih prazniških dneh vračali, je cstal deček Jezus v Jeruzalemu in njegovi starši tega niso opazili. Misleč, da je pri druščini, so šli dan hoda in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju, ko je sedel sredi učiteljev, jih poslušal ter povpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko so ga ugledali, so se zavzeli in njegova mati mu je rekla; Sin, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala. — In rekel jima je: Kaj sta me iskala? Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? — Toda ona nista razumela besede, ki jima jo je rekel. In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren. In njegova mati je vse te besede ohranila v svojem srcu. Iti Jezus je napredoval v modrosti in starosti pri Bogu in pri ljudeh.
*
Sv. Družina, prva in najvišja na tem svetu, mora postati vzor vsake druge družine. V njej najdemo vse tisto, kar je najbolj popolno, najlepše in najsvetejše; vse tisto, kar je nam ljudem potrebno, in vse tisto, kar Bog želi od nas. Sv. Družina je bila neskaljeno ognjišče prave ljubezni, dobrote, trajne zvestobe, plemenitosti in vsestranske pravičnosti. V tej družini je bilo vse sveto, čisto in pošteno. Neskončno svet je bil Jezus, ker je bil učlovečeni Bog. Brez greha je bila Marija, ker je bila Mati božjega Sina. Svet je bil tudi Jožef, ker je veljal za očeta in ker je bil zakonski mož sv. device Marije. Kdo bi mogel določno povedati, koli-
ko svetosti, brezgrešnega življenja, najgloblje ljubezni, čistega veselja in prave duhovne sreče je bilo v sv. Družini? — Kjer ni greha, tam je božja milost in božja * sreča. Zatorej iščimo še mi vedno in povsod svetost, iščimo Boga, iščimo božjo milost, božjo ljubezen in božji blagoslov! Bodimo pravični in plemeniti do ljudi! Plemeniti v mislih, plemeniti v srcu, plemeniti v občevanju! Bog zahteva v prvi vrsti dobroto, ljubezen in svetost. Ljudje so nesrečni in vir nesreče tudi drugim, ker so hudobni in grešni. V svetu, po hišah in družinah, manjka dobrota in svetost. Brez svetosti pa ni ne sreče ne miru.
Sv. Družina je bila najsvetejša in najsrečnejša družina pod soncem, prvi in najlepši ideal vseh človeških družin in oseb. Užila je veliko tihe radosti in sreče. A v njej ni manjkalo trdih preizkušenj, grenkobe in bridkega trpljenja. Trpel je Jezus, trpel je Jožef, trpela je Marija. Vsak po svoje so ogromno trpeli. Njihovo zemeljsko življenje še ni bil nebeški raj, ampak večkrat kruto mu-čeništvo. A trpeli so voljno in vdano, trpeli so pogumno, junaško in z veseljem iz ljubezni do Boga. Pa tudi do ljudi, saj je ta družina prinesla grešnemu svetu zveličanje. Trpimo vdano še mi! Trpljenje nam pripravlja veliko srečo v nebesih.
Zgledujmo se po sv. Družini, po njenih svetih članih! Sv. Jožef bodi svetli vzor vseh očetov in zakonskih mož s svojo globoko vero, očetovsko skrbjo, neomajno zvestobo, delavnostjo, pravičnostjo itd. — Marija bodi glavni vzor vseh mater in zakonskih žena, Jezus pa vseh otrok in ljudi. Posnemajmo te najvišje svetnike in dosegli bomo večno srečo! — Jezus, Marija, Jožef, bodite naše rešenje! Pomagajte nam, rešite nas!
življenja
messsk
Kongres duhovnikov
8. decembra se je pričel v Rimu kongres predstavnikov zvez redovnikov in redovnic različnih narodnosti. Namen kongresa je trojen: 1) Pokloniti se kardinalu Valeriju Valeri, prefektu kongregacije za redovnike, ki bo 21. decembra proslavljal 50-letnico duhovništva. 2) Cim bolj organizirati zveze redovnikov in redovnic v različnih deželah. 3) Proslaviti apostolske konstitucije Provida Mater iz leta 1947 za svetne ustanove, Sponsa Christi iz leta 1950 za redovnice in Sedeš Sapientiae iz leta 1956 za študij redovnikov. Kongres je trajal do 14. decembra.
Obsodba komunizma še vedno aktualna
Nedavni četrti letni sestanek katoliške mladine nadškofije v Filadelfiji je zaključil s posebnim predavanjem podpredsednik ZDA Rihard Nixon. Komentiral je o-krožnico papeža Pija XI. o brezbožnem komunizmu. Nixon je poudaril izredno aktualnost okrožnice, ki je bila napisana pred 20 leti: Svet se je od takrat spremenil, tako je dejal Nixon, toda v izrazih, ki jih je rabil Pij XI. v svoji okrožnici o komunizmu, ni, ničesar, kar bi morali izpremeniti. Potem, ko je omenil zadnji proglas iz Moskve, ki ga je podpisalo 64 dežel, in njegov izzivalni značaj svobodnemu svetu, se je Nixon obrnil na svoje mlade katoliške poslušalce in dejal: Toda vi ste se vedno uprli na isti način komunizmu, voditelji katoliške Cerkve so vedno proglašali svoj neizprosen odpor proti Karlu Marxu in načelom, ki jih je predlagal. Ne vem, kako bi se mogel kdor koli, ki veruje v Boga in v človekovo dostojanstvo, umakniti iz borbe, ki' jo mi vodimo. Komunizem se v celoti upira vsemu, kar mi verujemo in uveljavljamo. Mi verujemo v pravičnost in v moralni zakon, komunizem veruje samo v silo. Mi proglašamo ljubezen in odpuščanje, poslanstvo komunizma pa je sovraštvo. Mi verujemo v sveti značaj osebe, ki je ustvarjena od Boga, ki je Ljubezen. V komunizmu pa so ljudje samo sredstvo za dosego oblasti. Mi hočemo mir, komunizem vojno. Amerika se mnogo zanaša na vero svojega naroda,
brez katere ne bi bila nič. S to vero, tako je zaključil Nixon, bodo izginili črni o-blaki na obzorju in vstala bo zarja nove bodočnosti miru, človeškega bratstva in spoštovanja človeške osebe.
Kardinalov rožni venec
Poročajo, da bo osebni rožni venec pokojnega vvestminstrskega nadškofa kardinala Bernarda Griffina shranjen v poljskem svetišču Censtohovi. Rožni venec je izročil grof Balinski-Jundzill kardinalu Štefanu Vyszynskemu, kajti kardinal Grif-fin je neprestano, zlasti v zadnjem letu svojega življenja, molil za preganjano Cerkev; in zlasti za poljsko cerkev.
Uspeh argentinske kat. univerze
Katoliška univerza v Cordobi v Argentini je z uspehom končala prvo leto svojega delovanja. Univerza je v kratkem času premagala vse pomembne težave in si pridobila velik ugled na univerzitetnem področju. Laskave uspehe je prikazal v teku slovesnega zaključka akademskega leta rektor univerze jezuitski pater Cama-rago. Zlasti je pater , Camarago pohvalil 238 gojencev, ki so prostovoljno sprejeli poseben stil šolskega življenja, ki je vpeljan na novi univerzi.
Vsi katoličani apostoli vere
Vsi katoličani morajo biti apostoli svoje vere. Tako je dejal newyorški škof msgr. Fulton Sheen v svojem govoru na četrtem letnem sestanku katoliške mladine filadelfijske nadškofije. Msgr. Fulton Sheen je poudaril, da morajo ne samo duhovniki, marveč tudi laiki sodelovati pri povečanju spreobrnjenj. Razen tega je poudaril še dvoje drugih dolžnosti mladine, to je čistost in pomoč misijonom.
Pokrajinsko semenišče v Pakistanu
Nadškof v Karačiju v Pakistanu je pred nekaj tedni slovesno blagoslovil novo pokrajinsko semenišče, posvečeno Kristusu Kralju. V njem se pripravlja na duhovniški poklic 26 bogoslovcev, od teh 17 frančiškanov, 8 svetnih bogoslovcev ter 1 kapucin.
Hvaležna romanca
Neka gospa stara 46 let oblečena v črnino, s križem na prsih in z rožnim vencem v rokah je odpotovala peš iz Galve-stona v Teksasu na romanje v 620 km oddaljeno svetišče Matere božje v San Juan, da izpolni svojo zaobljubo. Gre za gospo Manuelo Carreon, ki je obljubila, da bo napravila to romanje, če bo njen sin Alfonz, ki je bil obtožen, da je ubil leta 1956 svojega prijatelja, priznan za nedolžnega. Sodnik sodišča v Galvestonu je izdal oprostilno razsodbo in gospa Carreon se je takoj podala na pot. Izjavila je, da se ne zanima ne za hrano, ne za pijačo, in da bo vsako noč spala tam, kjer jo bo noč doletela. Gospa upa priti do omenjenega Marijinega svetišča v teku treh ali štirih tednov. Predno ne izpolni svoje zaobljube, noče videti svojega sina.
Katoliški dijaki v New Yorku
Vseh dijakov katoliških šol v newyor-ški nadškofiji je letos nad 200.000. Vrhovni nadzornik katoliških šol te škofije je izjavil, da se je letos vpisalo 2.667 gojencev več kot lansko leto, s čemer je bilo doseženo skupno število 201.765 vpisanih gojencev.
Univerza pomaga univerzi
Katoliška univerza v Washingtonu je zbrala zelo veliko daril za katoliško univerzo v Lublinu na Poljskem. V znak priznanja je rektor lublinske univerze pater Marijan Recho\vicz dovolil, da objavijo znanstvena dela zgodovinskega zavoda njegove univerze.
Smrt zaslužne redovnice
V	generalni hiši Marijinih misijonark v Lionu v Franciji je sredi meseca decembra lani umrla sestra Marija Suzana. Nekaj dni prej je bila operirana na možganih. Imenovana sestra je bila znana po vsem svetu, predvsem pa med zdravniki, ker je odkrila poseben virus, bacil, ki povzroča gobavost. Ker ga je odkrila v Marijinem letu, se imenuje Microbac-terium Marianum. Od leta 1911 je bila na otokih Figi, kjer je 25 let vodila več zavetišč za gobavce in študirala to hudo bolezen. Zadnja leta je preživela v Franciji in se popolnoma predala znanstvenemu raziskovanju gobave bolezni.
Leksikon o Mariji
Založba Pustet je v Regensburgu v
Nemčiji začela izdajati leksikon o Mariji, Lexikon der Marienkunde, ki hoče združiti in zbrati vse najvažnejše iz mariolo-gije in posvetiti posebno pažnjo katoliškim znanstvenim delom o Materi božji. Leksikon bo obsegal 25 snopičev, vsak z nad sto stranmi, urejuje ga Bor, s katerim sodeluje mnogo nemških in tujih znanstvenikov.
Stanje kat. Cerkve v nekaterih državah za železno zaveso
ALBANIJA. Po krvavem preganjanju pred desetimi leti je ostal tam samo en škof, ki je zelo star, a pod stalno kontrolo komunistične oblasti. Duhovnikov je zelo malo, redovnikov ni več, verniki pa so izpostavljeni vsestranskemu rdečemu pritisku.
BOLGARSKA. Edini škof vzhodnega obreda, ki je bil še prost, Ciril Kurtev, je bil vržen v ječo v novembru 1956. Pred njim sta v ječi izginila dva škofa, Bo-silkov, obsojen na smrt 1. 1952, in Romanov, ki je bil zaprt in, kot zgleda, je v ječi umrl. Ni poročil o duhovnikih in vernikih. Vemo le, da je bilo leta 1939 o-krog 100 duhovnikov in 60.000 vernikov.
ČEŠKOSLOVAŠKA. Skoro vsi škofje so ali zaprti ali internirani ali pa ne morejo prosto vršiti svoje nadpastirske službe. Na čelo škofij so bili postavljeni na zelo pretkan način ljudje, ki so naklonjeni režimu. Poleg tega so vsi škofijski uradi pod kontrolo vladnih funkcionarjev in vse delo župnikov in dušnih pastirjev stalno nadzorujejo člani partije. Krščanski nauk v šolah so še ohranili, a na starše pritiskajo, da bi otrok ne pustili k nauku. Zadnje dni decembra je imela svoje zborovanje v Pragi družba za znanost in politiko, na katerem so podrobneje proučili, kako bolje širiti brezboštvo.
KITAJSKA. V zadnjih dveh letih, ko so ločili od ljudstva škofe in duhovnike, ki so se pregrešili le v tem, da so bili zvesti svoji katoliški veri, so pritiskali na ostalo peščico duhovnikov in na vernike, da bi se včlanili v »katoliško« organizacijo, ki ne more prikriti svojega komunističnega pečata. Tudi na Kitajskem silijo duhovnike v »Duhovniško zvezo za mir«, kot se to dogaja v Češkoslovaški. Duhovnike in vernike v tej deželi že več let neprestano »prevzgajajo« na take psihološke načine, da ubijajo svobodo vesti in človekovo osebnost.
ROMUNIJA. Pred desetimi leti je bilo tam 12 škofov in nadškofov rimskega in vzhodnega obreda. Danes je še en sam škof rimskega obreda in trije še živi škofje vzhodnega obreda so internirani. Cerkvene občine vzhodnega obreda so ukinili 1. 1948, tako da so jih prisilili »prostovoljno« prestopiti k pravoslavju. To se je zgodilo s pomočjo nekaj plačanih ljudi, ki so odpadli od kat. vere. Nato so katoliško skupnost proglasili za brezpomembno, prav tako kot so naredili Sovjeti v Ukrajini. Z državnim
NASTANEK IN ZGODOVINSKI RAZVOJ CIVILNE POROKE
Civilna poroka je po svojem nastanku nestvor sramotnega izvora in po svojem bistvu oskrumba boijepravne ustanove zakramenta sv. zakona. Težka in bolestna rana je, ki jo je zadalo Cerkvi sovraštvo brezvercev, ter groba žalitev verskih čustev vseh verujočih. Sodobna laicizirana država, ki 'je razkristjanila moderno življenje z zmotnimi nauki o ločitvi Cerkve od države, in o državi, ki je edini vir vseh pravic, jo smatra za eno največjih svojih pridobitev, medtem ko se ji je v resnici izpridila v puhlo ceremonijo brez vsebine in smisla.
PRVI ZAMETKI CIVILNE POROKE
V	prvih stoletjih krščanstva in v srednjem veku ni nihče niti sanjal o civilni poroki. Državna oblast je dajala polno priznanje cerkveni poroki in ji nudila vse civilne učinke, vključno one imovinsko in stanovsko pravnega značaja.
Prvi zametek civilne poroke lahko vidimo v sramotnem ravnanju cesarja Ludvika Bavarskega, ki je samovoljno razveljavil poroko češkega kralja Janeza, da bi lahko dal njegovo ženo Katarino v zakon lastnemu sinu Ludviku Brandenbur-škemu. Ker je to početje povzročilo splošno zgražanje, so razni dvorni pravdniki in teologi opravičevali cesarjevo dejanje s trditvijo, da spada tudi poroka v državno zakonodajo in da zato sme vladar odločevali o zakonskih zadržkih in o veljavnosti poroke same.
Dejansko očetovstvo civilne poroke pa pritiče odpadniku Martinu Lutru. Ta verolomni redovnik se je po prelomu s katoliško Cerkvijo poročil s pravtako propadlo redovnico Katarino Bora. Tudi to sramotno početje je izzvalo ogorčeno obsodbo celo pri samih Lutrovih pristaših. Mož pa se je v svoji bujni fantaziji bra-
nil na kaj originalen način: poročil se je iz spoštovanja do četrte božje zapovedi, ker mu je bil menda nekdaj rekel oče, da se bo poročil; s poroko je hotel »lazljutiti papeža«, ki zahteva od duhovnikov in redovnikov zdržnost; zlasti pa je kanil s poroko »zagosti eno debelo hudiču samemu«, ki mu je odtujeval svet... Sicer je pa Luter sam bridko čutil odvratnost svojega početja: »S to poroko sem padel tako nizko, tako sem se osramotil, da se mi bodo angeli posmi-hali in hudiči rogali!«
RAZVOJ CIVILNE POROKE
Ker so vsi dobromisleči očitali Lutru, da ni prelomil samo s Cerkvijo, ampak tudi s Kristusom, ki je postavil svete zakramente in Cerkvi zaupal svoj nauk, je. začel Luter zanikati zakramentalni značaj cerkvene poroke: »Poroka je zgolj svetna zadeva, odvisna od svetne oblasti!« S to trditvijo je Luter postavil vsem sovražnikom božjim pravno osnovo za njihovo nadaljnje rovarjenje proti zakramentu sv. zakona.
Luteranski reformatorji in zainteresirani protestantovski vladarji so se posluževali Lutrove trditve ter oblastveno proglašali, da poroka sploh m zakrament in da je zato zakonsko pravo del civilnega državnega prava. Regalistično usmerjena pravdnika De Dominis in Launois in drugi enciklopedisti so pričeli učiti, da moramo »pri poroki ločiti civilno zakonsko pogodbo od zakramenta sv. zakona«; zakonska pogodba je pridržana državi, za-ktament Cerkvi; zato pa naj škofje in duhovniki prisostvujejo pri cerkvenih porokah v moči »državno jim poverjene oblasti«. Tudi poznejši janzenisti, jožefi-nisti, sinodalci v Pistoji in še nekateri
zakonom so zatrli katoliško Cerkev, čeprav je po ustavi v državi svoboda veroizpovedi zagotovljena.
Zadnje čase so mislili ta zakon preklicati, ker se jim je zdelo, da so katoličani zamrli, a že samo glas o tej nameri je katoličane vzpodbudil, da so oživeli. Naši bratje v Kristusu so kljub desetletnemu preganjanju ostali zvesti Cerkvi in sv. očetu. Pritisk na katoličane se je spet poostril in trije škofje vzhodnega obreda, ki so bili skupno internirani, so morali narazen, vsak na poseben kraj.
MADŽARSKA. Zelo težak je položaj katoliške Cerkve na Ogrskem, kjer z železno roko drži komunistične vajeti predsednik Kadar. Ta tiran bi zelo rad dobil podporo ljudstva in celo Cerkve. Zato išče zlasti pri škofih, ki so še svobodni, izjav v svoj prid. Zlasti pa se njegovi privrženci trudijo, da bi ustrahovali starše, ki zahtevajo krščanski nauk za svoje o-troke.
Pred božičnimi prazniki se je v Budimpešti začel proces proti skupini 16 duhovnikov, ki so jih obtožili soudeležbe pri vstaji oktobra 1956. Med obtoženci je tudi bivši tajnik kardinala Mindszen-tyja.
*
To je le bežen pregled verskih razmer v nekaterih državah rdeče demokracije. Bralcu kažejo, da je razmerje komun, oblasti do vere in posebno do katoliške Cerkve vedno isto, da se ni spremenilo in se ne more spremeniti. Neprestan pritisk, krivične odredbe, laž in obrekovanje, moralno in, če treba, tudi telesno mučenje so orožje v tem boju. Cerkev pa stoji neomajna in brani resnico in postavo božjo ter s tem brani tudi človeka in njegovo osebnost pred strahopetnimi komunističnimi tirani.
drugi kanonisti so učili nekaj podobnega, a Cerkev jih je obsodila.
Medtem pa je državna oblast uvedla pravno ustanovo obveznega civilnega zakona: na Holandskem leta 1580, na Angleškem leta 1653. Najudarnejša pa je bila revolucionarna Francija, ki je zanikala poroki vsako versko vsebino in jo docela podvrgla državni zakonodaji. Konstitucija z dne 14. sept. 1791 je določala: »Državna zakonodaja priznava zakon za zgolj civilno pogodbo.« In dekret 20. sept. 1792 uvaja civilno poroko kot obvezno za vse državljane. Napoleonov zakonik iz leta 1804 je dokončno uzakonil civilno poroko. Francoskemu zgledu so sledile še druge države: v Italiji leta 1865, v Nemčiji leta 1875, na Madžarskem leta 1895.
V	cesarski Avstriji je bila do Jožefa 11. v veljavi izključno cerkvena poroka. Jožef II. je razlikoval pri poroki civilno pogodbo od zakramenta in je z zakonskim patentom (Ehepatent) z dne 16. jan. 1783 uredil zadevo zakonskih zadržkov in uvedel nekako civilno poroko, ki je bila pozneje sprejeta v avstrijski civilni zakonik. Ta civilna poroka pa praktično ni prišla do izraza, ker se je sklepala pred župniki, ki so po državni zakonodaji veljali za državne uradnike. Avstrijski konkordat iz leta 1855 je poveril celotno jurisdikcijo v zakonskih zadevah škofijskim sodiščem, a leta 1868 so bili zakonski spori ponovno vrnjeni civilnim sodiščem. To pravno stanje je ostalo v Sloveniji vse, dokler ni komunistični režim v Jugoslaviji vpeljal obveznega civilnega zakona, na Primorskem pa, dokler ni bila vpeljana italijanska zakonodaja po prvi svetovni vojni.
Civilna poroka, ki je povzročila Cerkvi in vernikom toliko škode in trpljenja, ni prinesla državi nikakega zadoščenja in koristi. Katoličani so videli v civilni poroki krivično obveznost, ki je žalila njihova verska čustva, in so pred Bogom in vestjo zahtevali zase še cerkveno poroko. Država se je morala ukloniti in dovoliti, da se vrši poleg civilne še cerkvena poroka. Dvojnost poročnega obreda pa je imela za nujno posledico, da so verniki smatrali cerkveno poroko za edino veljavno, civilno pa kot za zgolj zunanjo formalnost brez vsake vsebine, kot nepotrebno obveznost in sitnost, ki povzroča samo stroške in izgubo časa.
Tako je obvezna civilna poroka postala v roki države, ki je hotela Cerkvi iztrgati zakrament sv. zakona, puhla ceremonija, brez spoštovanja in smisla. — Tega se države dobro zavedajo tudi pod komunisti.
Jurij
Žalostno,
Nekdo vprašuje: »Zakaj prinašajo italijanski ilustrirani tedniki — skoraj vsi — na častnem mestu na naslovni strani teden za tednom izzivalne zenske podobe, če niso naravnost nemoralne?
Ali na tem svetu res ni nič bolj Zanimivega in privlačnega, kakor so lasje, oči, prsi in noge tako inienovanih filmskih zvezd, ki postajajo vedno bolj neznačajne in nesramne?«
Stavim, da čitatelj, ki je stavil to vprašanje, sam prav dobro ve, Zakaj ima nagota absolutno prednost pri ilustriranih revijah. Prav dobro tudi ve, odkod izvira zanikanje čitateljev za take podobe, Pod katerimi prav gotovo za nobeno ceno ne bi trpeli podpisa kake njim drage osebe.
Prijatelj torej želi samo spoznati, če se naše mnenje ujema z nje-iovim. Poglejmo!
Predvsem moramo ugotoviti, da mnogi tedniki izhajajo samo zaradi dobička in jih izdajajo ljudje brez vesti. Ker so opazili, da pornografska vsebina privlači ljudi, veča naklado in množi zaslužek, uporabijo tudi naslovno stran v to namen. Saj je ravno prva stran, Zlasti za mlade ljudi, prva vaba.
Tem ljudem velja resna Jezusova grožnja: »Kdor pohujša ka-
»Slovenska beseda« je kulturna revija, Li izhaja v Buenos Airesu. Njen direktor Je duhovnik Karel Škulj. Ta revija je svo-j° zadnjo številko (5-8) posvetila pok. df. Janezu Ev. Kreku ob 40-letnici smrti.
V	reviji je vrsta izvrstnih in tehtnih člankov izpod peresa najbolj priznanih kreko-slovcev (Jurčec, Brumen, Ahčin) in dru-8ih kulturnih delavcev (Tine Debeljak, I. Dolenec, J. Vombergar, D. Doktorič i. dr.). Zato zasluži ta številka »Slovenske besede«, da si jo nabavi vsakdo, kdor se za-Nirna za slovensko politično in kulturno Rodovino, zlasti še slovenski katoličani.
“Sociologija« dr. Ivana Ahčina je vele-delo, ki mu je težko najti primere v sodobni svetovni literaturi. V treh zvezkih ta naš najodličnejši sodobni sociolog razpravlja o vseh glavnih vprašanjih s polja s°ciologije, in sicer v luči nauka katoliške Cerkve in njenih zadnjih papežev. Delo je izdala Družabna pravda v Buenos Airesu s težkim finančnim bremenom. I-sti avtor ima pripravljeno novo važno de-
lo	»Socialno ekonomijo«, ki bi jo Družabna pravda prav tako rada založila, a ji Primanjkuje sredstev, ker je »Sociologije« ostalo še precej na zalogi. Zato je dolžnost nas vseh, da si nabavimo »Sociologijo«. S tem obogatimo sebe za lepo sodobno delo ter pripomoremo do natiska novega važnega znanstvenega dela. Ahči-novo »Sociologijo« lahko naročite tudi pri opravi našega lista.
Božični nagovor škofa Rožmana
Skof dr. Gregorij Rožman je imel božični nagovor 14. decembra v Baragovem domu v Clevelandu. Ob tej priliki mu je v imenu clevelandskih slov. društev vo-
a resničn
terega izmed teh mladih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globino morja.« Kdo more prešteti duše, ki se zastrupijo s takim čtivom!
Druge ilustrirane tednike vodijo in urejujejo sicer resni ljudje, ki bi se radi izognili nemoralnosti vsaj na naslovnih straneh, da ne bi dajali povoda za pohujšanje. Toda pravijo — in gotovo je največkrat res — da jih silijo čitate-Iji, ki nagoto iščejo in se ob njej naslajajo. Listu, ki jim tega ne da, odrečejo svoje zanimanje in ga ne kupijo. Zato morajo uredniki vsaj naslovno stran »poškropiti s kolonjsko vodo«, da potem bralci použijejo tudi kak resen članek. Seveda je vprašanje, če se sme na tak način pritegovati bralce.
Ostane pa neizpodbitno dejstvo, da za premnoge čitatelj e ni bolj privlačne stvari, kot so slike kake filmske zvezde v Evini obleki. Ob tem dejstvu idealistom padejo roke, a ga je treba priznati. Dobro nc privlači površnih in pokvarjenih ljudi. Za slabe časopise in revije so v glavnem krivi čitatelj i, ker jih s svojim denarjem vzdržujejo.
(Po »VOsservatore delta Domenica«)
ščil za Božič in Novo leto pisatelj Karel Mauser. Zdravko Novak pa je podal kratek pregled kulturnega delovanja clevelandskih organizacij v letu 1957. Spored je zaključil pevski zbor »Slavček« z božično pesmijo.
Slovenska polnočnica v Torontu
Kakor druga leta, tako je bila tudi letos polnočnica v slovenski cerkvi. Ker pa cerkev za take prilike postaja premajhna, je bila istočasno sv. maša tudi v dvorani, kamor je bil prenos petja in pridige. Posebnost letošnje polnočnice je bila v tem, da so v sveti noči prvič zapele nove orgle v slovenski cerkvi.
»Henrik, gobavi vitez« v Clevelandu
Dram. društvo »Lilija« je 29. decembra uprizorilo v Slov. domu v Clevelandu božični misterij Ks. Meška »Henrik, gobavi vitez«.
Med trnjem in osatom
Mnenje in poročilo
V	eni zadnjih številk preteklega leta smo povedali, da se moramo bati komunistov tudi, kadar prinašajo darila. To smo povedali v zvezi s poročilom »Novega lista« o zanimanju komunističnega poslanca Beltrameja za slov. občine na Goriškem. »Novi list« nam je odgovoril, kakor je že vajen, z obtožbo, da smo njegovo poročilo potvorili. Mi smo k njegovemu poročilu le dodali svoje mnenje, kakor zgoraj. Ce ni pravo, naj bi ga NL ovrgel; če je pravo, naj bi pa
molčal, ker bi tako hranil svojo »modrost«. Jeziti se, če kdo pove svoje mnenje, ni demokratično.
Ni bilo v očitek
»Gospodarstvo« se v 1. štev. letošnjega leta obrača na naš list zato, ker smo njemu in drugim pojasnili, da KG ni glasilo nobene stranke. »Gospodarstvo« izraža sum, da smo to storili njemu »v očitek«. A to ni res, mi smo to storili zaradi resnice in zaradi jasnosti, ker ljubimo eno in drugo.
Ker se pa »Gospodarstvo« v isti sapi vprašuje, če ga prištevamo med svoje prijatelje ali neprijatelje, si odgovor lahko da samo po tem, kako se čuti v razmerju do našega glasila. Mi smo glasilo katoličanov, a čigavo glasilo je »Gospodarstvo«?
Če pa se v svojem pisanju ujemamo z načeli Slov. katol. skupnosti v Trstu in Gorici in če na to politično organizacijo gledamo s simpatijo, je to naravno. Saj tudi oni hočejo biti katoličani kakor mi. S tem pa ni rečeno, da je KG glasilo kake politične skupine.
ŽENSKI KOTIČEK
Ali je mogoče zgraditi lastno srečo
na nesreči drugih?
Skoro nerazumljivo je to vprašanje in vendar se v življenju večkrat zgodi, da nekateri gradijo svojo srečo na solzah in nesreči drugih. Včasih hote, včasih ne-vedoma. Tudi v zakonu se to čestokrat dogaja. Svet občuduje, skoro zavida nekatere žene, ki so zapustile svojo družino in se pridružile drugemu možu, ki jih obsipa z razkošjem in ugodjem, kakršnega prej niso imele. Na videz so take žene srečne. Kaj pa se dogaja v globinah njihovih duš v trenutkih, ko ostanejo same, tega nihče ne vidi, za to nihče ne ve, kot one same in Bog. Sreča ni zunanja, ni v videzu razkošja in nasmejanega obraza. Sreča je v najglobljem doživetju naše duše, v popolnem scglasju naše notranjosti z božjimi in naravnimi zakoni. Zaman bomo iskali srečo drugod, če je sami ne nosimo v svoji duši.
Ne samo med preprostimi in nevednimi ljudmi, tudi med intelektualci najdemo danes pogoste slučaje zgrešenih pojmov o življenju in morali sploh. Koliko jih je, ki zagovarjajo ločitev zakona, češ da ima vsakdo pravico do svoje sreče, pa naj pride do nje po legalni ali ilegalni poti. Žena zapusti moža, zapusti otroke in se pridruži možu, ki je tudi že vezan kot zakonski mož druge in kot oče njenih otrok. Iz nove zveze se rodijo novi otroci.Zdi se, da misel na prejšnje življenje ne vznemirja ne enega ne drugega. Živita »srečno«. Pa se zgodi, in to prav pogostoma, če ne vedno, da pride med njima do nesoglasja, ki zraste v mržnjo, sovraštvo in končno v ponovno ločitev. Kje naj govorimo o ljubezni v tem slučaju? Oba sta poga-zila najsvetejše božje in naravne zakone in sedaj sta se znova znašla pred ruševinami. O njuni ljubezni tu ni govora, tudi ne o ljubezni do otrok. Kajti ta bi morala premagati vse, žrtvovati vse, zlasti še njune osebne težnje in sebičnosti. Kdor hoče prejemati, mora prej sam dajati. Tudi o značajnosti ne moremo govoriti pri takih ljudeh. Kakor so izdali svoje žene, može, tako bodo jutri pripravljeni izdati svojo vero, svoj narod, vse, kar tvori za poštenega človeka trd-
no moralno podlago. Taki ljudje so vedno slabiči, neznačajneži, psihološko nezreli.
Zelo se moti mlad človek, ki misli, da ga bo v zakonu čakala sreča z odprtimi rokami. Sreča na tem svetu je le relativna, le v večnosti se nam bo razodela v vsej popolnosti blaženstva. Tisti drobec sreče, ki nam je dano, da si ga lahko pridobimo na tem svetu, je dobrina, ki si jo moramo tudi v zakonu z žrtva-
mi priboriti. In to dan na dan, v neprestanem samopremagovanju in žrtvovanju samih sebe.
Predvsem pa je nemogoče, da bi svojo srečo zgradili na nesreči drugih. Sreča ne obstoji v popolni zadovoljitvi naših čustev in strasti, temveč v tolažljivi zavesti, da smo izvršili svojo dolžnost in s hvaležnostjo sprejeli iz božjih rok tisti drobec sreče, ki nam je dan kot nagrada za izvršeno dolžnost.
Združeni zbori v Rojanu
Malokdaj se ljudje toliko časa ustavijo pred cerkvijo, kot so se na praznik sv. Tieh kraljev. Pogovarjali so se o petju božičnih pesmi v cerkvi. Enodušno so hvalili: »Lepo je bilo!« V cerkvi smo bili skoraj poldrugo uro, pa je naenkrat minilo.
Radi smo poslušali toplo besedo dolinskega g. župnika, ki nas je vabil, naj cenimo slovensko pesem in jo ohranjajmo. Prav tako cenimo naše cerkvene zbore, ki skrbe za lepo službo božjo po naših cerkvah.
Pri petju so sodelovali trije zbori: iz Skednja, od Sv. Vincencija in rojanski. Zapeli so 10 znanih božičnih pesmi, a tako mladostno in prisrčno, da so nas takoj osvojili. Božična pesem je donela po prostorni cerkvi in se prelivala v naše duše. Še in še bi poslušali.
Pri petju ljudskih litanij so prišli vsi ljudje na svoj račun, ker so lahko sodelovali vsi.
Radio Trst A
Nedelja, 12. januarja: 9.00 Kmetijska oddaja. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. —
16.00	Slovenski zbori. — 17.00 N. Tolstoj: »Koliko zemlje potrebuje človek«, dramatizirana zgodba; igrajo člani radij, odra. — 18.00 Schumann: Koncert v a-molu za klavir in orkester op. 54. —
20.30 Zvočni mozaik. — 21.15 Mozart: Simfonija št. 33 v B-duru.
Ponedeljek, 13. jan.: 11.30 Brezobvezno... drobiž od vsepovsod in... — 12.00 Iz lovčevih zapiskov: »Muc Belinko na lovu«.
13.30 Operetna fantazija. — 18.00 Stravinski': Praznik pomladi. — 18.35 Jugoslovanske narodne pesmi - poje Andjel-ka Nežič. — 18.50 Koncert violinistke Nade Jevdjenijevič - Brandl, Bernhard Wagenaar: Sonata. — 19.15 Radijska u-niverza: Kako nastane dnevnik: »časnikarski poklic«. — 20.00 športni komentar. — 20.30 Anton Foerster: »Gorenjski slavček«, opera v treh dej. - orkester in zbor ljubljanske Opere (med 1. odmorom): Sodobna književnost in umetnost: Maria Giacobbe: »Dnevnik sardinske učiteljice«; (med 2. odmorom): Raztresene pesmi lirike: Vinko Beličič: »Jutranje pesmi«.
Torek, 14. jan.: 11.30 Brezobvezno... drobiž od vsepovsod in... — 13.30 Glasba po željah. — 18.30 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. —	19.15
Zdravniški vedež. — 20.30 Dd melodije do melodije. — 21.00 Obletnica tedna: »100 let rojstva slikarja Nicole Seganti-nija«, poroča ing. M. Pavlin. — 22.00 Italijansko-slovenski kulturni stiki skozi stoletja: »Sodelovanje na področju gledališča«, poroča dr. Janko Jež. —
22.30 Richard Strauss: Don Juan op. 20.
Petje je vodil g. Dušan Jakomin; njegova je tudi zasluga, da je prišlo do tega prvega skupnega nastopa. Petje je spremljala na orglah gospa Blanka Frandolič.
Vse naše priznanje pevskim zborom, ki so sodelovali. Navdušeno nadaljujte s svojim delom in nas kdaj v prihodnosti spet razveselite s kakšnim skupnim nastopom.
Prijetno presenečenje
Vodstvo tržaške radijske postaje je o-skrbelo na zadnji Božič lep slovenski prevod papeževega božičnega nagovora. Sveti oče je končal svoj govor opoldne, zvečer ob 6.20 smo že lahko slišali slovenski prevod. Med prevod so bili vloženi kratki odlomki direktnega papeževega govorjenja, kar je oddajo zelo poživilo. Govor sta skrbno podajala dva radijska napovedovalca. Hvaležni smo radijskemu vodstvu za to pozornost.
Sreda, 15. jan.: 11.30 Brezobvezno... drobiž od vsepovsod in... — 13.30 Glasbeni popoldan. 13.50 Slavni pianisti. — 18.00 Koncert tržaške filharmonije. — 19.15 Šola in vzgoja: »Otipljive ilustracije za slepe otroke«. — 20.30 Anton Lajovic: Vokalne kompozicije. — 21,00 George Kaufmann in Marc Conalty: »Berač na konju«, komedija v dveh dej.
Četrtek, 16. januarja:	12.00 Predava-
nje: »Alaska - dežela lepote«. — 13.00 Glasbena fantazija. —	18.00 Violinski
mojstri. — 18.30 Širimo obzorja: »Moj dom je Evropa«. — 19.15 Radijska univerza: Izumi v zgodovini civilizacije: »Merjenje časa«. — 21.00 Ilustrirano predavanje: življenje in delo velikih bankirjev: »Fuggerji«. — 21.40 Slovenski oktet. 22.00 Mnenja preteklosti in sedanjosti: »Uvod in Zadovoljni Kranjec Valentin Vodnik«, poroča prof. Martin Jev-nikar. — 22.15 Bach: Suita št. 3
Petek, 17. 1.: 18.00 Chopin: »24 preludijev«.
19.15 Znanost in tehnika: »Odkod živalim varovalna barva?«, poroča dr. B. Mihalič. — 20.30 Od melodije do melodije. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 21.15 Velika dela slavnih mojstrov. —• 22.00 O glasbilih: prof. Pavle Merku: Elektronska glasbila - zaključek. — 22.30 Liszt: Koncert št. 2.
Sobota, 18. jan.: 11.30 Brezobvezno... drobiž od vsepovsod in... — 16.00 Radijska univerza: O zdravstvu in higieni dela.
16.15 Pevci lahke glasbe. — 17.00 Slovenski narodni motivi. — 18.00 Oddaja za najmlajše: »Deklica iz začaranega gozda« - napisal Dušan Pertot - igrajo člani radij. odra. — 19.15 Sestanek, s poslušalkami. — 20.30 Teden v Italiji. —
21.00	Dramatizirana zgodba: Edgar Al-lan Poe: »Konec Usherjevine« - igrajo člani radij. odra. — 22.00 Kompozicije romantičnih skladateljev.
IZ ŽIVLJENJA NA&IH LJUDI
JANUAR 1958 - MESEC NAŠEGA KATOLIŠKEGA TISKA
R. L.:
GD.
Jismo iz Nemčije
Čeravno 40-50 km debela, je vendar to, Lar imenujemo zemljo, samo tanka, iz Posameznih plasti sestavljena skorja oko-
li	našega planeta, kakor lupina okoli jaj-^a. če prodiramo v notranjost zemlje, vidimo, da vsakih 33 m globine naraste toplota za eno stopinjo C, tako da je v Notranjosti zaradi pritiska vročina tako silna, da se nahaja vse v raztopljenem, ^8 globlje v plinastem stanju.
V	geološkem oddelku Deutsches Mu-seuma se vidi v prerezkih, kako se vrstijo razne plasti zemeljske skorje, ka-ltra se vsled notranjih sil (vročina, pritisk, potresi itd.) in zunanjih (dež, veter, toraz in vročina) stalno spreminja ali Preobrazuje.
Kaže vzroke in delovanje ognjenikov (Vezuv pri Neaplju), nastanek mramor-J8. premoga, petroleja in drugih snovi; vidi se celo deblo iz premoga, ki je ohra-
nilo svojo obliko, dalje razne losilije ali okamenele rastline in živali iz »Jura« dobe, kar se še vedno najde v okolici Boli pri Goppingenu.
(V Boli je videti v privatnem muzeju razne vrste rastlin in živali, ki so živele pred 120 milijoni leti in jih še vedno izkopavajo in sestavljajo skupaj, kar je dolgotrajno, težavno in drago delo. Med drugim se vidi samica »ihtiozaura« — z »zauri« označujemo razne velikanske živali iz predpotopnega časa, ko še ni bilo človeka na zemlji — s petimi še nerojenimi mladiči, kar dokazuje, da tiste živali niso legle jajc kakor krokodil itd., marveč so imele žive mladiče. Nekje tam blizu je prišel na dan rep kakega »zau-ra«. Po repu sodeč, bi morala biti žival dolga 18 m. »že dvajset let čaka, da ga izgrebejo,« pripomni nekdo. »Nič zato,« odvrnem, »če leži tam že 120 milijonov let, mu še par desetletij gotovo ne povzroči revmatizma.«)
Za iskanje ležišč petroleja (pod imenom petrolej razumemo surovo olje iz zemlje, iz katerega dobivamo bencin, naf-
to, petrolej, olje, mast za stroje itd.), se poslužujemo geofizikalnega postopanja, predvsem za merjenje razlike v gostoti zemeljske skorje, njenih elastičnih in magnetičnih lastnosti. Za dobivanje petroleja je treba globokega vrtanja. Stroji (sonde) se vrtijo ali udarjajo na rudo in jo zdrobljeno spravljajo na površje, dokler ne pridejo do petroleja. Najgloblje so do sedaj prišli v Združenih državah, kjer so dosegli 6300 m globine.
Ko gremo dalje v podzemlje, vidimo rudniško kapelo; v prejšnjih časih so rudarji čutili potrebo po molitvi pred odhodom na delo v rove, zato so imeli v rudniku svojo kapelo.
Nato vidiš vsakovrstne naprave, ki so jih kdaj rabili, ali jih še sedaj rabijo za izkopavanje in pridelovanje raznih rud.
PRIRODNE MOČI
Ker nekoč niso poznali druge gonilne sile, so morali več tisočletij sužnji in živali opravljati težka dela. Vodno kolo za dviganje vode pri namakanju je znano
že iz najstarejših časov, vendar se je začela širša uporaba tega kakor tudi vetrovne sile komaj v srednjem veku.
Pred 200 leti je parni stroj izpodrinil človeško gonilno silo in preobrazil človeško delo. Začela se je parna doba.
Veter je gonil mline, vodne sesalke in druge lažje stroje, kar se vidi še dandanes. V 11. stoletju so nastale po celi Evropi vetrnice za dviganje vode. Videti je rabo tekoče in padajoče vode v raznih oblikah.
PARNI STROJI
Do iznajdbe parnega stroja niso znali ceniti vrednost premoga. S parnim strojem je prešla premogovna energija v splošno rabo.
Tu vidiš parne stroje vseh vrst:
Prvi parni stroj James Watta iz 1. 1788.
Nemški najstarejši iz 1. 1813.
Albanov z večjim parnim pritiskom iz I. 1840.
V	naslednjem prostoru so vodne turbine. Prva Foumeyronova iz 1. 1834, Ilen-schel-ova 1. 1881, Girard-ova 1. 1850, za
večje padce Stavitzeva iz 1. 1878, Schwam-krugova 1. 1890, Bankijeva 1. 1917, in največje Peltonove, Kaplanove za manjše padce, a večjo množino vode in Franci-sova za srednje. Vse te so v originalu.
Vodne ali hidravlične centrale v modelih in podobah. Večzložna turbina iz začetka stoletja za rečne centrale.
Motorji na vroč zrak za manjše obrate, kjer so veliki parni kotli prenerodni. Zadnja tri desetletja je električni motor izpodrinil vse to; zadnje čase se pa spet delajo poskusi z njimi.
Motorji na eksplozijo stisnjenega plina (kot vsi modemi) začnejo se z Leonojz »Gasmotorjem« iz 1. 1861, ki je prišel prvi v rabo. Vidi se prvi Dieselov motor iz 1. 1897, očeta vseh motorjev na nafto ali surovo olje. Razstavljeni so raz-n: drugi za avtomobile, ladje in zrakoplove. Posebno še oba Diesel motorja za tovorni avtomobil Benz C. in Man iz 1. 1923 in Jueker Diesel motor za zrakoplov iz 1. 1932. Posebej se vidi posamezne dele v razvoju od začetka do končne sedanje oblike in rabe. (Nadaljevanje)
Seja občinskega sveta
Pred novim letom je občinski svet v Gorici začel obravnavati proračun za prihodnje poslovno leto. Iz poročila občinskega odbora, ki je proračun izdelal, in seveda tudi iz številk samih izhaja, da je proračun v ravnovesju. To je prvič, kar posluje demokratična občinska uprava po zadnji vojni. Proračun izkazuje čedno vsoto 1,333.645.000 lir stroškov; predvidenih pa je prav toliko dohodkov. Ravnotežje med stroški in dohodki je vedno znamenje zdravih teženj v gospodarstvu, kajti občini se v letu 1958 ne bo treba zatekati k posojilom, ki s plačevanjem obresti obremenjujejo tudi prihodnja leta. Upajmo, da bo tudi obračun tak, to se pravi, da se bo ob letu pokazalo, da so resnični dohodki pokrili dejanske izdatke.
Sicer pa smo mnenja, da bi morala država naši občini priskočiti na pomoč z izdatno podporo. Državni zakoni nal.agajo občinam občutna finančna bremena za državne posle. Pri velikih občinah se to ne pozna, toda pri takih, kot je Gorica, ki poleg tega leži v ozemlju v gospodarskem zastoju, tvorijo izdatki, kot so najemnine za državne urade, stroški za o-sebje v nekaterih državnih ustanovah in pod., občutno težo.
V	ponedeljek 31. decembra je zasedal goriški občinski svet. Glavna točka sporeda je bila razprava o občinskem proračunu za leto 1958, ki bo prvič po tolikih letih uravnovešen. Lanski primanjkljaj je znašal 24 milijonov lir. Letos ga mislijo kriti s povišanjem dodatnih davkov za zemljiške dohodke in s povišanjem potrošniškega davka. To bo za obdavčene vsekakor zelo neprijetna novica, saj bo moral vsak občan letos plačati za 10,8 odstotkov več davkov kakar lansko leto.
t Msgr. Mosettig
Pretekli torek so pokopali na pokopališču v Ločniku pri Gorici tamkajšnjega velikoletnega župnika msgr. Piera Moset-tiga. Pokojni se je rodil v Tržiču pred 80 leti iz poitalijančene slovenske družine. Kot duhovnik je pred prvo svetovno vojno in takoj po njej služboval kot stolni vikar v Gorici. Nato je leta 1920 prišel za župnika v Ločnik. Tu je bil v službi do nedavnega, ko je stopil v pokoj, a vseeno ostal še naprej v župniji kot upokojenec. — Bil je duhovnik izredno dobrega srca, ki je užival spoštovanje vseh. Farani so mu pripravili zelo lep pogreb. Pokoj njegovi duši.
Jamlje
Na sv. Tri kralje smo zaključili božične praznike s prav lepim slavjem. V naši cerkvi sta pri večernicah združeno nastopila naš in pa doberdobski cerkveni zbor s koncertom božičnih pesmi. In sicer sta ponovila prav vse tiste pesmi, ki smo jih slišali na božičnem koncertu v goriški stola;ci zadnjo nedeljo decembra. Tako so mogli slišati ubrano in mogočno petje tudi oni številni vaščani, ki niso mogli v Gorico na koncert. Kot gosta smo imeli med nami prof. Fileja in pa stolnega vikarja dr. Humarja, ki je k posameznim
pesmim povedal kratko besedo razlage.
S koncertom smo bili prav vsi zelo zadovoljni. Pevci verjetno še najbolj, ker so po slavju v cerkvi slišali še goriški božični koncert in tudi svojega lastnega, posneta na magnetofonski trak. Želimo le, da bi se ta običaj božičnih koncertov v cerkvi ohranil še naprej.
Pevma
Dne 2. januarja je po dolgi bolezni v lepi starosti 82 let umrla Marija Uršič. Pokojnica je bila znana kot zgledna krščanska mati, saj je vzgojila kopico o-trok. Njeno dobro srce in njena gostoljubnost pa sta bila znana vsem, ki so jo
kdaj poznali. V svojem dolgem življenju je pokojnica dočakala tudi redek jubilej zlate poroke.
S pokojno Marijo se je tako zopet zred čila vrsta naših dobrih, res krščanskih mater.
Naj ji bo Bog bogat plačnik, ostalim pa naše sožalje.
Rupa
V	naši cerkvi smo na praznik sv. Treh kraljev pred blagoslovom imeli prisrčno božično prireditev. Naše malčke je domačinka gdč. Dora Maraž naučila raznih lepih prizorčkov in pesmic, ki so jih o-troci z največjo doživetostjo predvajali pred vsemi verniki. Posebno igrica je do solz ganila vse, saj je bila kot nalašč za nastopajoče otroke. — Škoda, da nimamo dvorane, da bi mogli večkrat videti kaj podobnega.
Božično tekmovanje
V času božičnih počitnic, dne 30. de-ctmbra so imeli tržaški mašni strežniki svoj drugi shod v minulem letu. Shoda se je udeležilo nad 60' dečkov iz raznih župnij, deloma tudi v spremstvu svojih dušnih pastirjev.
Ob 10. uri so imeli v župni cerkvi na Opčinah recitirano mašo, pri kateri so pod vodstvom duhovnika zbrano in krepko odgovarjali v zboru molitvice in zapeli nekaj božičnih pesmi.
V Marijanišču je bila pred kosilom tekma v znanju glede maše-daritve. Najprej je župnik g. Germek dečkom s prepričevalno besedo očrtal poslanstvo katoliškega duhovnika in tako neprisilno o-brnil v mladih dušah pozornost na poklic, ki. prihaja seveda le od Boga.
Nato so v skupinah odgovarjali na razna vprašanja vsi po vrsti o tem, kaj je daritev in kako morajo pri njej sodelovati. Tisti, ki so pri tekmovanju izpadli kot najboljši, so se končno pomerili med seboj pred komisijo, ki je zmagovalcem prisodila diplomo sv. Tarcizija. Odnesli so to častno nagrado strežniki od Sv. Vincencija v Trstu, iz Boljunca in Doline. Zelo okusno pripravljene diplome bodo visele v okviru v zakristiji, kar pomeni častno priznanje župniji.
Po kosilu, ki ga je dalo vsem mladim tekmovalcem Marijanišče zastonj, je bila v dvorani kino-predstava. Videli smo lep film o poti mladega Janeza Bosca do duhovniškega poklica in dva dokumentarja
o	maši. Med predstavo je dobil vsak strežnik zavojček slaščic.
Okrog štirih popoldne so se razigrane volje razhajali in izražali željo, da bi se zopet kaj kmalu srečali vsi strežniki, tudi iz onih župnij, ki so to pot stale ob stiani, seveda sebi v škodo!
Tržačani so izdali 968 milijonov za vozovnice
V lanskem letu so Tržačani in turisti na obisku v našem mestu izdali skupno 968 milijonov lir za železniške vozovnice. 391 tisoč vozovnic so prodali na glavni postaji, 222 tisoč pa po raznih potovalnih
agencijah. V zadnjih petnajstih dneh minulega leta so prodali 31 tisoč vozovnic v vrednosti 52 milijonov lir. V primeru z letom 1956 se je železniški promet zvišal za 12 odstotkov.
Dobrodelnost ameriških katoličanov ne bo prenehala
Te dni se je vrnil v Trst s svojega obiska v Združenih državah ravnatelj katoliške pomoči N.C.W.C. duhovnik Alfredo Bottizer. Med svojim obiskom v Ameriki
BAZOVIŠKI ODER
uprizori v nedeljo 12. januarja Jalnovo dramo v treh dejanjih
GROBOVI
Ne ustrašite se naslova! Igra vam bo gotovo ugajala.
Začetek ob 15. - Med odmori srečolov! Vljudno vabljeni.
je Bottizer prišel v stik s predstavniki dobrodelne organizacije N.C.W.C., ki so mu zagotovili nadaljnjo pomoč v živežu in oblačilu v korist najpotrebnejšim, zlasti beguncem, začasnim in stalnim podpornim ustanovam, sirotiščem in hiralnicam. S to hvalevredno potezo ameriških katoličanov bo še nadalje zagotovljena pomoč zlasti beguncem po taboriščih, njihovim otroškim vrtcem in pošolskim zabaviščem.
V	kolikor zadeva problem emigracije bodo po novem zakonu P. L. 85-316 izdani vizumi skupini beguncev in najožjim sorodnikom izseljencev.
Sklad zimske pomoči
Na praznik sv. Treh kraljev so na raznih mestih v Trstu postavili velike hranilnike, v katere bodo meščani vlagali prispevek za zimsko pomoč brezposelnim. Po državnih uradih in zavarovalnih družbah so že med božičnimi in novoletnimi prazniki pobrali med nameščenci darove za zimski sklad. Sedaj so na vrsti meščani, ki prav gotovo ne bodo zaostali v
tej hvalevredni pobudi v korist brezposelnim. Odgovorni urad na prefekturi si je letos postavil za cilj vsoto 120 milijonov lir, od katerih bo 75 milijonov prispevala država, ostalo pa mislijo nabrati med dobrimi Tržačani.
Umrl je g. učitelj Karel Gruntar
Po dolgi in trdi bolezni je umrl v Trstu na praznik sv. Treh kraljev v starosti 82 let g. učitelj Karel Gruntar. Doma iz Kobarida je prva leta služboval na Tolminskem, nato v Sežani, Katinari in vsa ostala leta učiteljske službe v Bazovici, kjer si je ustanovil družino in bival do smrti. Pokopan je na bazoviškem pokopališču.
Ljubil je svoj narod in dejansko pokazal svojo ljubezen do ljudstva s tem, da je premnogim pomagal v stiski. žal le, da so ga nekateri izkoriščali in nanj v dolgi bolezni pozabili.
V	ponedeljek 13. jan. bo ob 8h sv. maša zadušnica. Dobri Bog mu bodi usmiljen Sodnik in Plačnik.
Rojan
Povedali vam bomo dve veseli in eno žalostno.
Prva vesela je ta, da smo imeli na praznik sv. Treh kraljev skoraj stoletni jubilej ene naše faranke. Gospa Marija Jakopin s Scale Sante je dopolnila 98 let. Iz vsega srca ji čestitamo in želimo, da bi dočakala še res pravi stoletni jubilej.
Druga vesela novica je, da bo šlo skoraj sto Rojančanov poleti v Lurd. To bo takšno romanje, kakršnega še nikoli ni-smq imeli. Zakaj se jih je priglasilo toliko? Več ljudi iz Rojana je že bilo v Lurdu. Kdor pa je bil enkrat v Lurdu, tistega vleče spet nazaj in še druge pregovori za pot.
Žalostna novica pa je, da nas je ravno nu novoletni dan zapustila gospa Amalija Cek z Grete. Zelo radodarna je bila. Vedno je rada kaj darovala za prvoobhajan-ce. za uboge in zadnji čas zlasti za novi Marijin dom. Bog naj ji povrne z večno srečo v nebesih. Njenim otrokom izrekamo naše sožalje.
UKVE
Na novo leto med slovesno sv. mašo je v Gospodu zaspala gospa Jedert Erat, roj. Grilc, doma iz žabnic iz Curkove hiše. Stara je bila 72 let. Sv. Cerkvi je dala sina duhovnika, salezijanca č. g. Jakoba Erata, ki zdaj deluje v državi Peru v Južni Ameriki. Zadnjič ga je mati videla leta 1953, ko se je mudil v Evropi in je obiskal tudi domače kraje. Kako so domačini cenili blago ženo je pokazala o-bilna udeležba pri pogrebni maši in pogrebu. — Naj v miru počiva, domačim in g. sinu pa naše sožalje.
*
Te dni se bo začela devetdnevnica k našemu zavetniku sv. Boštjanu. V kapeli sv. Boštjana je pred kratkim domači župnik odkril stare freske, kar je sporočil višjim oblastem za umetnost v Vidmu, da zadevo preiščejo in ugotovijo, iz katere dobe izhajajo.
ŽABNICE
Nič ni bilo snega pri nas za božične praznike, le okoliški vrhovi so se blesteli v zimskem soncu. Šele sv. Trije kralji so pobelili naše travnike in strehe.
Pred . zadnjim božičnim piaznikom so hodili po vasi, po stari navadi, sv. Trije kralji v svojih orientalskih oblačilih in peli po hišah staro pesem, ki so jo peli že naši predniki.
Spremljala jih je »pehtrababa«, to je cel roj otrok s kravjimi zvonci iz hiš, kjer imajo govejo živino. To je bilo veselja za našo mladež, za vsako hišdt ki so jo obiskali, pa pravi praznik. Domačini so bili darežljivi do njih, kralji pa so vse podarili božjemu Detetu za domačo cerkev.
*
Na Sv. Višarjah je prvič letos zagorela električna luč.Do zdaj šele pri novi stavbi za vzpenjačo, a poleti upamo, da bo tudi že božjepotna cerkev razsvetljena in bo tudi vzpenjača že delovala.
Ogorčenje Rimljanov nad pevko Callas
Prvič v zgodovini rimskega gledališča se je zgodilo, da je prva pevka na otvoritveni predstavi nenadoma odpovedala.
. Tc. se je zgodilo na dan novega leta v o-ptrnem gledališču v Rimii. Za otvoritveno predstavo so izbrali Bellinijevo opero Norma in za glavno vlogo povabili svetovno znano sopranistko Marijo Menegh:-ni Callas. Pričakovanje Rimljanov, ki so za najboljše sedeže plačali tudi 25.000 lir, pri prekupčevalcih in na črni borzi pa celo 50 do 80 tisoč lir, pa je doživelo bridko razočaranje. Pevka Meneghini je namreč po končanem prvem dejanju nenadoma izjavila, da je predstave konec. Menda se ni počutila dobro. To se je pokazalo že pri prvem dejanju, ko je pevki na nekaterih mestih odpovedal glas. Rimljani pa tega niso hoteli verjeti in so povzročili majhno revolucijo. Zadeva je zavzela še večji obseg zaradi prisotnosti predsednika republike Gronchi-ja. Neljubi incident je vzbudil v Rimu veliko razpravljanja in zadeva je prišla celo pred parlament, kjer je večina poslancev obsodila ravnanje Meneghinijeve.
Darovi za Marijanišče: G. Jože Podobnik z Opčin ob priliki Miklavževega obdarovanja revnih otrok 5.000; ga. Repinc, Opčine v isti namen 5.000; Marijina družba iz ul. Risorta 10.000; N. N. iz Trsta 2000; božična nabirka v Rojanu 30 tisoč lir. — Vsem dobrotnikom; Bog povrni!
Za Alojzijevišče: G. Milost 1000; N. N. 1000; Cej David 1500; dr. I. Franko 2000; V. V. 2000; M. Ž. 1000; B. S. 2500; Žigon Marija 2000 lir.
Naj božja Dobrota vsem obilo povne!
Za Slov. sirotišče: Marija Žigon 2000; brat in sestra, Gorica, namesto venca na gi ob sestrični 2000; F. P. 2000; gospa Sfiligoj namesto cvetja na grob svaka Alfreda 3000; F. Tr. 5000 N. N. in N. N. za kruh sv. Antona 5000; N. N. v čast sveti Družini 500; Sl. B. 2500; N. N., Gorica 1000; dobrotniki iz Benetk 3400 lir.
Vsem blagim dobrotnikom se iskreno zahvaljujemo in voščimo obilo blagoslova iz nebes v novem letu.
Za kat. tisk: Marija Žigon 1000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Wilhelm Hiinermann;	36
božjiP; okopih
Resnična povest prevedena z dovoljenjem založbe Herder
Iz tolpe jakobincev se je zaslišalo nekaj pritrdilnih klicev in mežnar Pascal, ki je stal v prvi vrsti, je zaploskal. Sicer pa je nad ljudsko množico ležala neprijazna tišina. Zapriseženi je začel govoriti:
»Državljani iz Montbernage! Tu stojim in rad bi vam nekaj povedal. Vidite me v obleki mračnega fanatizma, katero sem nekdaj nosil. Medlel sem za samostanskimi zidovi, dokler n j napočil slavni dan svobode, enakosti in bratstva. Tedaj so. se tudi zame odprla vrata svobode. Odložil sem obleko fanatizma in prisegel na veličastno ustavo republike.«
Sppt je bilo slišati nekaj pritrdilnih klicev iz vrst rdečili vojakov in mežnar Pascal je spet zaploskal. Drugi so pa vztrajali v ledenem molku. Bivši kapucin pa je nadaljeval: »Ljudska volja me je nato določila za župnika v Mont-bternage. Danes se>m imel službo božjo, kot je bilo do sedaj v navadi. Danes pa, ko koraka svoboda z odločnimi koraki, ne Sme-biti nobene druge službe božje več kot samo oboževanje svobode in razuma. Odpovedujem se torej svojemu duhovniškemu dostojanstvu, ker hočem posnemati velikega pariškega škofa Gobela, ki je pred narodnim konventom 1) vrgel od sebe pastirsko palico in mitro. Zato odlagam pred
1) Narodni konvent je Lil francoski državni zilmr v revoluciji, in sicer tretji; prvi je bil ustavodajni, drugi pa zakonodajni državni zbor. Pariški nkof Gobel, je v novembru 1793 res prišel z nekaterimi duhovniki v konvent in odložil rimska duhovniška ublažila. Cerkev Na.še Gospe (N n tre Dame), pariška stolnica, je postala tempelj razuma.
vašimi očmi obleko fanatizma! Živel razum! Živela svoboda! Živela republika!« S temi besedami si je nesrečni duhovnik strgal redovna oblačila s telesa, jih vrgel na tla in jih poteptal.
Krik jeze je zadonel. Nekaj mož se je pripravljalo, da bi planili na sramotilca, ki je tako podlo v vsej javnosti izdal Cerkev in vero. Toda kmet Pastjuier, ki je stal blizu, jih je zadržal.
»Nikar si ne umažite rok na izdajalcu!« je zaškripal. Mnogo žen je jokalo. Nekateri so se prekrižali, kot da hočejo odgnati od sebe neko peklenslko čarovnijo. Revolucionarji so se s sulicami v rokah prignetli k bdru iz desk, da bi odpadlega meniha ščitili, če bi bilo treba. Zaropotali so bobni, da bi preglasili krike gledalcev. Nato je razcapani jakobinec spet stopil na oder in s. slovesno kretnjo posadil jakobinsko čepico odpadniku na glavo.
Sedaj se je med vedno glasnejšim godrnjanjem množice zaslišal posmehljiv krohot. Lipe pa je zašepetal svojemu bratu: »Pa je vendar tele z dvema glavama. Na eni ima biret, na drugi pa rdečo čepico.« Toda Robert, ki ni bil razpoložen za šale, mu je dal krepko klofuto, zaradi katere bi se bil Lipe kmalu ujezil.
Toda pravi višek predstave je moral priti šele sedaj. Preko trga je zadojiel glas fanfare. Nato se je prizibalo krdelo pijanih jakobincev; štirje so nesli okrašen naslanjač, na katerem je sedela nesramno oblečena in živopisano na-lepotičena ženska.
»Prostor za boginjo razuma!« je kričal e:den, ki je tekel spredaj kot oznanjevalec.
Preko trga je spet zadonel krohot, ki pa se je umaknil prestrašenemu, jeznemu molku, ko je mežnar odprl cerkvena vrata in je boginja razuma vstopila s svojimi oprodami. Bogtvkletneži so s krikom in vik6m stopili v božjo hišo,
mnogi s prižganimi pipami v ustili. Rdeča tolpa je z gromovitim krohotom nesla nesramno' žensko do glavnega oltarja in jo posadila na tabernakelj, s katerega je bil mežnar že davno prej odstranil križ. Nato so revolucionarji pokleknili pred žensko, puhali iz svojih smrdljivih pip, da se je dim dvigal kot kadilo, in zakričali:
»Molimo te, boginja razuma!«
Pristopil je tudi odpadli menih in počastil novo božanstvo; babura na tabernaklju je pa izbruhnila v vriščeč smeli
Vaščani so stali zunaj pred cerkvenimi vrati v onemogli jezi. Žene so jokale, možje so stiskali pesti, fantje sn od jeze cepetali ob ila.
»Domov, možje, po sekire in cepce!« je nenadoma zaklical močan glas. »Preženimo sramotilce Boga iz cerkve!-< Bil je mladi kmet Dupont.
V	naslednjem hipu pa so ga jakobinci obkolili. Zgrabili so ga za rame in roke in ga začeli pehati z drogi svojih sulic naprej. Tedaj bes vaščanov ni poznal mej. Z golimi rokami so planili na oborožence; iz njihovih oči je grozeče švigala jeza, tako da so se revolucionarji ustrašili in ujetnika takoj izpustili.
Kimete pa je bilo sedaj težko držati. Povsod so se oglašali besni kriki:
»Pobijte jih! Vrzite to sodrgo iz vasi! Izženite jih iz cerkve!«
Mladi fantje so se začeli ruvati z miličniki; nekaterim so iztrgali obsovražene sulice, katere so zlomili in poteptali. Besnost kmetov je bila tako strašna, da je revolucionarje nenadno zgrabil preplah in so jo popihali. Tudi cerkev je bila sedaj naglo očiščena pijancev, ki so se v divjem begu umaknili pred besnečimi kmeti. Za rdečo sodrgo je kriče tekla boginja razuma z razkuštranimi lasmi. Mežnar pa se je takoj ob izbruhu direndaja spet zatekel v sod za dežnico.
(Nadaljevanje)
Misijonski
\/ \/ \/ ~/\	7\“	”	\
Gorica, novembra 1959
zlvon
Kaj je sveti misijon
V	oktobrski številki Misijonskega zvona smo vam napovedali sv. misijon, ki se bo za slovenske vernike vršil v goriški stolni cerkvi od 5. do 13. decembra. Kolikor smo mogli ugotoviti, so verniki z veseljem sprejeli to novico. Vendar kaj pa je pravzaprav misijon? Misijoni so med pogani, ne pa tu pri nas sredi Gorice, kjer smo vsi krščeni!
Da, prav ima, kdor se čudi, da moramo tudi sredi kristjanov imeti misijone. Vendar nas sv. Vincencij Pavelski in še drugi svetniki učijo, da so misijoni tudi med kristjani nujno potrebni. Njih potrebo bo razumel, kdor premisli, kaj je sv. misijon.
ČAS MILOSTI ZA VSE
Najprej poudarimo, da je misijon čas milosti za vse. Dejstvo, da pride v župnijo za daljši čas več
Letošnji naš misijon bodo vodili očetje lazaristi, ali, kot jim slovensko ljudstvo pravi, misijonarje. V ta namen bo prišel iz Trsta č. g. LUDOVIK SAVELJ, ki ga Goričani že poznate, že večkrat je bil med nami in nam govoril, pa vendar vedno znova radi slišimo njegovo tehtno in premišljeno besedo.
Drugi misijonar pa se bo privozil z Dunaja. To je č. g. CIRIL DEMŠAR. Na Dunaju živi in deluje v tamkajšnjem zavodu očetov lazaristov. Mlad je še in živahen, gotovo ga boste veseli.
Obema lazaristoma se bo kot tretji misijonar pridružil č. g. LOJZE LU-SKAR, ki sedaj vodi salezijansko postojanko v Kamnu na Koroškem.
To so naši misijonarji, ki jih bomo sprejeli v soboto 5. dec zvečer ob 8. uri v stolnici in ki bodo nato cel teden misijonarili med nami do nedelje 13. dec.
NAŠI BOLNIKI
Med sv. misijonom ne smemo pozabiti na bolnike. Ker ti ne bodo mogli poslušat misijonarje v cerkvi, jih bodo misijonarji šli obiskat na dom. Vsled te-
ga prosimo vse, ki imajo bolnike doma, da jih javijo kakemu slovenskemu duhovniku, da jih bodo med misijonom misijonarji obiskali. Sebični bi bili, če bi bolnikom ne privoščili milosti sv. misijona.
ZAČETEK MISIJONA
bo v soboto 5. decembra ob 8. uri zvečer v stolnici. Kakšen bo nadaljnji spored, boste brali na posebnih vabilih, ki jih bomo razdelili po vseh cerkvah v nedeljo 29. novembra. Tukaj povemo le, da bodo z misijonom začeli ljudskošolski otroci, ki bodo imeli svojo pridigo v petek 4. decembra ob 4,:	popoldne pri
Sv. Ivanu. Drugi dan ob 4h bo zanje sv. spoved, v nedeljo 6. decembra pa bodo imeli otroci svojo mašo in skupno sv. obhajilo ob 9. uri v cerkvi svetega Ivana.
Gospodje misijonarji bodo pridigali v stolnici, poleg tega pa še obe nedelji in na Brezmadežno pri mašah za Slovence na Travniku in na Placuti. Poskrbljeno bo za stanovski nauk in za srednješolsko mladino. Upamo, da vas semenj sv. Andreja ne bo premotil, da bi zaradi komedij zanemarjali sv. misijon.
VODSTVO MISIJONA
Bodi prozdravljen nam, čas misijona !
(Misijonska pesem)
Bodi pozdravljen nam, čas misijona, sladka tolažba za žalostne dni!
Milosti rajske nam s svojega trona svojim otrokom zdaj Oče deli.
Duša krščanska sedaj se potrudi, svetega časa nikar ne zamudi!
Zdaj sem med vami, sam Jezus vzklika, kdor me zdaj išče, ta našel me bo. Kdor pa zakrknjen se zdaj mi odmika, tudi ob smrti me najde težko.
Jezusa tesno se vsi oklenimo, čujmo z njim zvesto in vroče molimo.
tujih, izkušenih in svetih duhovnikov, da vernikom oznanjajo božjo besedo, jim govorijo o Kristusu, njegovem evangeliju, božjem usmiljenju, večnem življenju, da spovedujejo, obiskujejo bolnike, da z eno besedo za teden dni hodijo med nami, kakor je hodil Kristus v Palestini »oznanjujoč evangelij in povsod dobrote deleč«, je pač znamenje, da je prišla med nas božja milost, kakor pravi apostol Pavel: »Prikazala se je med vami milost našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Naj nihče zato ne presliši glasu božjega. »Ne zakrknite svojih src kakor vaši očetje v puščavi!« nas opominja psalmist. Slišali so Izraelci v puščavi božji glas, videli so božje čudeže, pa se niso poboljšali. Zato pa, zaključuje psalmist, so vsi v puščavi umrli.
CAS SPRAVE IN USMILJENJA BOŽJEGA
Misijon je nadalje za grešnike čas sprave. Sveti Vincencij, ki je prvi uvedel ljudske misijone, je imel prav to pred očmi: nuditi grešnikom, ki so že dolgo sprti s svojim Bogom, priložnost, da se z njim zopet spravijo in pomirijo. Spoznal je ta svetnik, koliko slabih spovedi je med verniki, ker se sramujejo priznati svoje grehe domačim duhovnikom, ali ker se grehov ne kesajo ali ker se le preveč površno spovedujejo brez zadostne priprave in trdnega sklepa. Vse to je sv. Vincencij spoznal, zato je želel nuditi vernikom čas, ko naj jim tuji in izkušeni duhovniki dalj časa govorijo o verskih resnicah, jih poučujejo in jih pripravljajo na temeljito spravo z Bogom v dobri spovedi. Tudi v vrvežu modernega življenja premislimo, kristjani, kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi. Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo? Ob svetem misijonu imamo priliko, da na to bolj pomislimo, da si temeljiteje izprašamo vest, pregledamo stanje svoje duše in potem rečemo kakor iz-| gubi j eni sin :
»Grešil sem pred Očetom in pred | svojo vestjo. Vstal bom in pojdem k J Očetu.«
:	Tako,	predragi, reci tudi ti, ki to
bereš: »Vstal bom in pojdem k Očetu.
V	dobri sv. spovedi se hočem z njim spraviti, da bom tudi jaz zopet med njegovimi otroki.«
CAS PRENOVITVE ZA MLACNEŽE
Tudi vas, ki niste ne dobri ne slabi, kliče sveti misijon. Samim sebi se morda zdite celo dobri, kakor se je farizej zdel pravičen samemu sebi. Saj se tolažite :	»Nikogar nisem ubil, nikogar
okradel, nikogar žene zapeljal, k maši grem tudi včasih, vsaj za velike praznike. Pustim, da gredo k maši otroci.
Tudi ženi ne branim. Kaj želite še od mene?«
Tudi tebe vabi misijonski zvon, da se zdramiš. Ne pozabi, da je skesani cestninar šel opravičen domov, »pravični« farizej pa ne. Misijonski zvon te vabi, da otreseš s sebe svojo mrzlico in postaneš zares kristjan, kristjan ti sam, ne tvoji otroci ali tvoja žena. Kristus sodnik bo zahteval tvojo dušo od tebe in ne od tvojih otrok ali od tvoje žene.
CAS NOVE GOREČNOSTI
In končno je sv. misijon tudi za vas, ki ste sicer zvesti obiskovalci cerkve in ki tudi kolikor toliko redno prejemate sv. zakramente. Kristus vas opozarja: »Kdor je svet, naj se posveti še bolj.« Zakaj : »Nič nečistega ne pride v nebesa.« Sv. misijon naj bo za vas nov korak bliže k Bogu.
Sv. misijon je torej za vse in vsi se ga udeležujte!	VAŠI DUHOVNIKI
lllllllllllilllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllimilllllll!ll!lj||||||||||||llllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllilllllll!lll
Župna cerkev sv. Hilarija in Tacijana * postane stolnica goriških nadškofov
Naslov župne cerkve je običajno najvišja čast, do katere more priti kaka cerkev. Staro svetišče sv. Hilarija in Tacijana v mestu Gorici je doseglo to čast leta 1460. Gotovo da takrat in še dolgo pozneje nihče ni sanjal, da čaka to cerkev še nova višja čast. Toda časi so se tudi takrat spreminjali, četudi nekoliko počasneje kot danes.
Politične spremembe so nastale v deželi kmalu po ustanovitvi prve župnije v mestu. Goriški škofje so izumrli (1. 1500) in njih dediščina je prišla v last habsburške vladarske hiše, ki je postala tako mejaš mogočne Beneške republike. Goriška dežela je tedaj prvič v zgodovini zaživela svojo usodo, ki je ni več zapustila do danes: postala je obmejno področje dveh mogočnih državnih tvorb. Od tedaj je neprestano gledala državne meje, kako so se prestavljale okrog nje, enkrat bolj na vzhod pa zopet na zapad, da so se znova vrnile na vzhod in tako naprej do danes.
Novi položaj Gorice na mejah avstrijske države je povzročil, da je še bolj zrastel njen pomen kot naj večjega središča avstrijskega ozemlja na meji z Beneško republiko. Tudi v verskem oziru je rastel pomen Gorice zlasti zato, ker oglejski patriarhi niso smeli več redno obiskovati in upravljati onega dela patriarhata, ki je z Gorico vred ostal v Avstriji. Morali so zato iskati nekoga, ki naj bi jih nado-mestoval, in tudi novo središče, kjer bi bil verski center za njih ozemlje v Avstriji. Tako se je zgodilo zaradi zgodovinske nujnosti, da so župniki cerkve sv. Hilarija in Tacijana rastli na pomenu in na časti ter presegli vse ostale v deželi, posebno ko sta
Zgodovinski dokumenti
v stolnem arljivu
Stolna cerkev v Gorici hrani i najstarejše knjige krstov in po-! rok. Oboje so začeli voditi leta 1596. Tridentinski cerkveni zbor 1 (1545-1563) je namreč ukazal, naj
i	se povsod pri župnijah vodijo seznami krščenih otrok in poročenih parov. V protestantski reformi se je pokazala potreba po takih seznamih. V župniji sv. Hilarija in Tacijana so začeli izvajati ta dekret leta 1596. Prvi krst je bil vpisan dne 23. maja 1596 in se glasi v prevodu: »Od mene Gašparja Švagel, kaplana v Gorici, je bila krščena Katarina, hči gospoda doktorja Gezena in njegove žene gospe Klare ...«
Do danes ima stolna župnija že 27 debelih knjig krstov, ki so vse pisane v latinskem jeziku in se tudi še vedno vodijo v latinskem jeziku, ki je jezik sv. Cerkve. Le prve krstne knjige so napisane v italijanščini.
KNJIGA POROK
En mesec starejša kakor knjiga krstov je knjiga porok. Prva poroka je namreč tale:
»Leta Gospodovega 1596, dne 24. aprila, sta se poročila Anton Marega iz Podgore in Elizabeta, hči mojstra Jožefa Tode-schi, rokodelca iz Gorice ...«
Takoj naslednja poroka se pa glasi: »Leta Gospodovega 1596, dne 4. junija sta se poročila Luka SEU iz Mirna in Barbara Batistič iz Bilj ...«
KNJIGE UMRLIH
so začeli voditi pozneje in sicer od leta 1649 dalje.
Vse te knjige stolnega arhiva so velika zakladnica za domačo zgodovino, ker nam pričajo o sestavi prebivalstva, gibanju, u-mrljivosti, o izvoru najstarejših goriških družin itd. Je pa še neraziskana zemlja, ki čaka na moža, ki bi jo sistematično obdelal.
TOLMINSKI PUNTARJI POKOPANI V STOLNICI
Iz knjige umrlih in pokopanih v stolni cerkvi je razvidno, da so bili tu pokopani nekateri Tolminci, ki so ob nesrečnem puntu izgubili življenje. Avtentični zapisnik se glasi takole: Liber Mortuorum II, pag. 240, »Die 20 Aprilis 1714 quatuor Tulminenses judicialiter capite sunt plexi, quorum unus nomine Gregorius Cabau est sepultus in Coemeterio Parochiali. Die pari-ter 21 ejusdem idem supplicium alii quatuor sunt passi, ex qui-bus unus nomine Andreas La-charnar sepultus est ad S. Ioan-nem. Item die 23 alii tres ean-dem mortem subierunt, quorum cadavera uti priorum non se-pultorum in partes divisa in publicis viis fuerunt appensa. Propter tuinultum quod fecerunt intra rusticos et superiores.«
V	slovenskem prevodu se glasi: »Dne 20. aprila 1714 so bili štirje Tolminci sodnijsko usmrčeni; eden izmed teh, po imenu Gregor Kobal, je bil pokopan na župnijskem pokopališču. Prav tako dne 21. istega (meseca) so enako smrt pretrpeli štirje drugi, izmed katerih je eden, po imenu Andrej Laharnar, bil po- i kopan pri Sv. Ivanu. Potem so dne 23. aprila enako smrt storili še nadaljnji trije, katerih trupla, kakor prejšnjih, ki niso bili pokopani, so bila razrezana na kose in obešena na javnih ulicah. Zaradi upora, ki so ga zanetili med kmeti in gosposko.«
GORIŠKA STOLNICA — IN M.B.
V	goriški stolnici je danes 13 oltarjev. Na večini teh oltarjev se časti M.B. in sicer: na oltarju Najsvetejšega se časti Vnebo-vzeta, en oltar je posvečen fa- i timski Mariji, eden Oznanjenju Marijinemu, eden svetogorski M. B. in eden žalostni M. B.
se državna in cerkvena oblast zedinili, da ustanovita v Gorici arhidiakonat kot nadomestilo za škofijo, ki naj bi se kdaj ustanovila v Gorici. Župniki sv. Hilarija in Tacijana so tako dobrih sto let po ustanovitvi župnije postali arhidiakoni in s tem namestniki oglejskega patriarha v Avstriji (1. 1574).
V	tej novi časti je bilo jasno, da se mora cerkev povečati in olepšati. To je storil župnik in arhidia-kon Janez Krstnik Križaj. Ta je v letih 1600 do 1603 znatno povečal dotedanjo cerkev in ji dal velikost in obliko, kot jo je ohranila do danes. Poklicali so tudi odličnega slikarja Quaglio, da jo je poslikal. Postala je tako velika in lepa cerkev, vredna še večjih časti.
To se je zgodilo leta 1753, ko je sv. stolica ustanovila v Gorici škofijo in določila, naj bo župna cerkev sv. Hilarija in Tacijana tudi stolna cerkev goriških nadškofov. Tako je tega leta dosegla največ, kar more postati kaka cerkev, postala je sedež škofa in metropolita goriškega. V tem svojstvu je goriška stolnica videla velike dneve: 23 škofov je bilo v njej posvečenih; zadnji msgr. Alojzij Fogar 14. okt. 1923. Osem prvih škofov je pokopanih v njeni notranjosti, zadnji se jim je pridružil svetniški in junaški škof Edling leta 1958, potem ko je 150 let ležal pokopan daleč od svoje katedrale. Tu so se izvršili slovesni pogrebi goriških nadškofov.
Leta 1782 je v njej molil in prisostvoval sv. maši papež Pij VI., leta 1902 jo je obiskal beneški patriarh Sarto, poznejši sv. Pij X., in pred nekaj leti je bil tu kardinal Angelo Roncalli, sedanji papež Janez XXIII. Z njene katedre je učil tudi kardinal Missia od leta 1898 do 1902.
Med odličnimi obiskovalci je pa bila najodličnejša Mati božja s Sv. gore, ki je tukaj bivala kar štirikrat, zadnjič leta 1947.
Poleg teh svetlih dni in časov je pa goriška stolna cerkev poznala tudi čase globokega ponižanja in žalosti. Med temi gre prvo mesto onim letom (1787-1789), ko je cesar Jožef II. ukinil škofijo v Gorici in jo prenesel v Gradiško. Tedaj je stolnica za nekaj časa postala zopet le navadna župna cerkev. Dalje je bil črn dan tudi oni med prvo svetovno vojno, ko so začele padati granate na njeno stavbo in so porušile strop s čudovitimi freskami Quaglie-vimi. Pa tudi po drugi vojni smo doživeli dva žalostna dneva: sept. 1947, ko je bila skrivaj odnesena milostna podoba M. B. svetogorske z oltarja v stolnici, in dne 15. dec. 1956, ko so neznanci u-kradli večino njenega zaklada, ki je bil neizmerne vrednosti.
Tako so se tudi v poltisočletni zgodovini stolne župnije razvrstili veseli in žalostni dogodki kakor v življenju vsake zemske ustanove. Letos kljub vsemu z veseljem obhaja 500-letnico, odkar je sedež župnije.
Izdala goriška stolnica
Tiskarna Budin - Gorica