838
Ravenala 2
Damjan Jensterle
1.
slišijo dihanje trav
in ptice v nizkem letu.
razumejo šepet vetra
zato vedo,
kdaj je čas,
da se zimsko ogrinjalo
obrne na letno stran.
2.
T
tja kamor grejo,
pridejo ravno prav,
ne prezgodaj, ne prepozno,
ker prezgodaj niso nikoli,
za prepozno
pa ne vedo.
ko postavijo šotore, si nalijejo mehove in razdelijo zrnje, vsakemu enako.
in vedo, koliko semena bo za novo žetev.
4.
k obredu sedejo,
ko začnejo obrisi
izginjati v temo.
sence skrajšajo
s svetlobo ognja.
en sam jim je zadosti.
posedejo okrog,
se primejo za roke
in molčijo.
5.
dež lovijo v veke
in vetru pustijo,
da jih suši
in soncu,
da jim guba kožo.
in se veselijo
svojega dela sonca,
vetra, ki jih obišče,
in dežja,
ki se ulovi v kotanje.
o njih pripovedujejo
otrokom zgodbe.
6.
prisluhnejo v noč za spuščenimi konji in glasovi, ki jim povedo, kakšna bo pesem jutra, in skupaj ležejo v kože.
839
Ravenala 2