URN_NBN_SI_DOC-C9NSWTNK

FINANCIRANJE KNJIŽNIČARSTVA IN REFORMA A nčka K orže-Strajnar O financiranju knjižničarstva je bilo v preteklih letih veliko razprav, danih toliko predlogov in priporočil, da gotovo ne bom povedala nič novega. Poskušala bom na kratko strniti vsa ta vprašanja in misli, ki so se pojavile v zadnjih letih in še zlasti po reformi. Čas, v katerem smo sedaj, zahteva vsaj do neke mere jasnost in ustalitev tudi na področju financiranja knjižničarstva. Zadnja leta smo precej delali na organizaciji enotne knjižničarske mreže. Pokazala naj bi, kakšne vrste knjižnic imamo in koliko, po­ kazala naj bi vrzeli ali prenatrpanost v knjižnični mreži na določenem ozemlju ali v določeni stroki. Trudimo se, da bi knjižničarstvo urejali po enotnih strokovnih načelih, da bi razvili medknjižnično izposojo. Gre za načrtnejšo politiko v razvoju knjižnic, ki pa ne bo prišla do pra­ vega izraza, če pri vsem tem ne bo rešeno osnovno vprašanje: financira­ nje knjižnic. Iz vsega tega izhaja logična želja, da bi financiranje rešili kolikor mogoče enotno. Take težnje so precej močne zlasti v republiških okvi­ rih in pri knjižnicah širšega družbenega pomena. Zagovorniki takega financiranja vidijo napredek v neki idealni, kolikor mogoče centralizi­ rani in proračunsko urejeni obliki financiranja. Drugi vidijo rešitev v tem, da bi vsaj 80 % vseh knjižnic pri nas bilo tako urejenih da bi bile sposobne sklepati pogodbe o svojem delu z ustanoviteljem in bi potem samostojno s svojimi samoupravnimi organi in združenji raz­ porejale sredstva v skladu s potrebam i in nalogami. To naj bi bil tudi 68