Poštnina plačana v gotovini
Speci, in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina .	. . I. 1.250
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	I.etna naročnina . .	... L 2.500
PODUREDN1ŠTVO :	Letna inozemstvo . .	L 3.500
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
L
Leto XIX. - Štev. 32 (962)
Gorica - četrtek, 10. avgusta 1967 - Trst
Posamezna številka L 50
Ceščenje svetega Rešnjega Telesa
Letos na praznik svetega Rešnjega Telesa, 25. maja, je obredna kongregacija izdala navodilo ali instrukcijo o češčenju svetega Rešnjega Telesa. Poleg prefekta obredne kongregacije kardinala Larraona je podpisan tudi kardinal Lercaro, ki je Predsednik Sveta za izvedbo konstitucije o bogoslužju. Instrukcija bo stopila v veljavo 15. avgusta.
V uvodu je rečeno, da je evharistična skrivnost središče svetega bogoslužja in krščanskega življenja sploh. Zato si Cerkev pod vodstvom Svetega Duha stalno Prizadeva, da bi evharistično skrivnost vedno globlje spoznala in iz nje živela. Zadnji koncil je evharistično skrivnost o-svetlil iz raznih vidikov. Med drugim je določil, naj zadobi daritev svete maše obliko, ki bo pospeševala aktivno sodelovanje vernikov. Uvedel je somaševanje — koncelebracijo in obhajilo pod obema podobama v raznimi primerih.
Instrukcija upošteva ves koncilski nauk o svetem Rešnjem Telesu, ter določa in Pojasnjuje, kako naj božje ljudstvo na Popolnejši način časti sv. Rešnje Telo in 'z te skrivnosti živi.
KATOLIŠKI NAUK O EVHARISTIČNI SKRIVNOSTI
Instrukcija v uvodu na kratko podaja celoten katoliški nauk o Jezusovi navzočnosti v svetem Rešnjem Telesu. Sveta maša je daritev, v kateri se obnavlja Jezusova daritev na križu, istočasno je sPomin na Jezusovo smrt in vstajenje; j® tudi sveti obed, pri katerem je božje ljudstvo v združenju z Gospodovim telesom in krvjo deležno sadov velikonočne daritve in obnavlja novo zavezo, ki jo je Bog enkrat za vselej sklenil z ljudmi Po Jezusovi krvi. V sveti maši sta torej daritev in sveti obed v isti skrivnosti. Kristus je zaupal Cerkvi daritev svete ^aše, da se je morejo verniki duhovno Udeleževati po veri in ljubezni, a se je Udeležujejo tudi zakramentalno v svetem obhajilu. Deleženje pri Gospodovi večerji je združenje s Kristusom, ki se za nas daruje Očetu.
V prvem delu instrukcije so podana navodila, kako naj dušni pastirji poskrbijo za dobro razlago evharistične skrivnosti. Temeljito naj razložijo ljudem, da je evharistična daritev zares središče vsega krščan-skega življenja tako za vesoljno Cerkev, kakor za posamezne verske skupnosti.
drugi zakramenti, vsa cerkvena opra-vila in ves apostolat so tesno povezani s sveto Evharistijo in so k njej usmer-jeni. Sveta Evharistija ima v sebi vse duhovno bogastvo Cerkve, to je Kristusa saniega, ki daje življenje ljudem In jih (;|ko vabi hi vodi, da bi skupaj z njun darovali Bogu sami sebe, svoje delo in Vse stvarstvo. Iz Evharistije Cerkev neprestano živi in raste. Cerkev Kristusova ■k resnično prisotna v vseh krajevnih skupnostih vernikov.
POMEN EVHARISTIČNE DARITVE
Instrukcija tudi lepo razloži, v čem °bstoji aktivno sodelovanje pri sveti ma-Vsi, ki se zberejo k sveti daritvi, imata skupaj s služabniki svoj delež pri sve-l*h obredih. Res je, da samo duhovnik ^°t Kristusov predstavnik spremeni kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri. Delež vernikov pri daritvi je v tem, da ^ ob spominu na Gospodovo trpljenje, vstajenje in poveličanje zahvaljujejo Bo-ter darujejo Bogu brezmadežni dar ,le le po mašnikovih rokah, ampak zdru-*eni z njimi. Ko prejmejo v obhajilu tazusovo telo, se dovrši tisto združenje ' Bogom in drugimi verniki, h kateremu ttora voditi udeležba pri sveti maši. Verski se najpopolneje udeležijo svete maše, *adar vredno pripravljeni zakramentalno *)rtjmejo Jezusovo telo, poslušni Jezusovim naročilu: Vzemite in jejte!
Daritev svete maše, kakor samo Jezu-s°vo trpljenje — čeprav se je Jezus da-r°val za vse — prinaša korist le tistim, se pridružijo Jezusu v trpljenju z vero 11 ljubeznijo. A tudi tem prinaša večjo nianjšo korist v skladu z njihovo po-
božnostjo. Instrukcija naroča dušnim pastirjem, naj vse to dobro razložijo vernikom, da bodo aktivno sodelovali pri sveti maši s pravim razpoloženjem v svoji notranjosti in na zunaj pri obredih, kakor določajo liturgični predpisi.
Iz povedanega sledi, da se moramo stalno truditi za čim bolj popolno sodelovanje pri sveti daritvi. Kdor je pri sveti maši brezbrižno prisoten, da ne sodeluje ne notranje, ne zunanje, nima od svoje prisotnosti pri sveti maši nobene koristi. Z Jezusom se moramo združiti po veri in ljubezni.
Instrukcija pravi potem dalje, naj verniki ohranijo v svojem življenju, kar so prejeli pri daritvi svete maše z vero in v obhajilu. Trudijo naj se, da preživijo svoj dan veselo v moči nebeškega kruha in so tako deležni Gospodove smrti in vstajenja.
Vsakdo naj se trudi po sveti maši, da opravlja dobra dela in si prizadeva, da bi ugajal Bogu, naj se vede pošteno, naj ljubi Cerkev, naj izvršuje, kar se je naučil, naj napreduje v pobožnosti, naj oživlja svet s krščanskim duhom in naj tudi pričuje za Kristusa v človeški družbi.
Ni mogoče, da se oblikuje krščansko občestvo, če nima za korenino in osnovo darovanje svete maše, iz katere zajema moč za oblikovanje duha občestva.
Kako daleč naprej nas povede instrukcija o češčenju svetega Rešnjega Telesa od tistih časov, ko smo se učili, da je dovolj, da pri sveti maši pazimo na njene glavne dele! če je sveta maša središče vsega krščanskega življenja, potem moramo iz svete maše živeti, moramo pri maši sodelovati s pravim notranjim razpoloženjem vere in ljubezni, a tudi sodelovati pri obredih svete maše, da postane sveta maša zares tudi naša daritev.
Stanko Zorko
UTRIP CERKVE
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMlllllilMiiiiiiilllllHIluUMiMiinu
Zastopniki redov na škofovski sinodi v Rimu
V škofovski sinodi, ki bo začela s svojim prvim zasedanjem v Rimu 5. septembra, bodo imeli redovniki deset predstavnikov. Na skupnem posvetu poglavarjev raznih redovnih diruzbso izbrali svoje predstavnike za sinodo. Med predstarvniki so vrhovni predstojniki naslednjih redovnih družb: jezuitov, frančiškanov, salezijancev, dominikancev, verhitov, marisitov, cistercijanov in pariške družbe za zunanje misijone.
Romanje v Afriki
Devet škofov iz Dahameya in Toga v Afriki bo priredilo 10. septembra veliko skupno romanje k Marijinemu svetišču v kraju Dassa-Zoume. Ob koncu maše v koncelebraciji bod^ zbrani verniki izpovedali vero. Romanje se vrši v okviiru Leta vere.
OB DRUGI OBLETNICI
Titove ekonomske reforme
Te dni poteka druga obletnica, ko je jugoslovanski komunistični režim objavil osnovne smernice sedanje gospodarske reforme. Že takrat je bilo rečeno, da bo reforma trajala dolgo vrsto let in da bo leto 1967 spadalo med najbolj usodno. Vsaj v tej napovedi se režim ni zmotil.
Če bi hoteli s splošno besedo označiti sedanje gospodarsko stanje v Jugoslaviji, bi ga morali z besedo stagnacija, zastoj. Uradni komunisti te besede ne marajo, zato raj še govorijo o stabilizaciji cen. Ena in druga beseda pa pomenita počasnejše naraščanje proizvodnje.
Zastoj se kaže predvsem v velikih zalogah surovin, izdelkov v proizvodnji in izdelanega blaga. Tega je povsod veliko, v trgovini, v prometu, največ seveda v tovarnah. To sicer nazadnje še ne bi bilo tako strašno, čeprav leži v zalogah zamrznjenih okoli štiri bilijone dolarjev (bilijon je tisoč milijard), če bi se dalo to blago na kak način spraviti na trg. Toda kaj, ko je veliko blaga izredno slabe kvalitete ter radi dolgotrajnega ležanja pokvarjenega ter je že tudi prišlo iz mode.
Druga temna plat sedanjega jugoslovanskega gospodarstva je zadolženost večine podjetij, ki ne plačujejo v redu svojih obvez. Znesek neporavnanih računov znaša okrog dva bilijona za vso Jugoslavijo. Od tega trpi največ Slovenija, ki ima na milijone zamrznjenih terjatev.
Reforma je dalje potisnila dinar na stranski tir kot splošno plačilno sredstvo. V Sloveniji se plačuje kar s tujimi valutami: z liro, avstrijskim šilingom in za-hodnonemško marko, med njimi pa seveda kraljuje severnoameriški dolar. Svobodni tečaj dinarja nasproti dolarju (uradni je S1250 din) se je proti pričakovanju u-stalil na ceni 1400-1500 S dinarjev, kar je torej 20% pod uradnim tečajem. Oblasti to ne vznemirja. Boljše svobodni 20% manj vredni dinar kot uradni!
Reforma je zrahljala tuli tkzv. »družbeni sektor«. Zmeraj bolj se uveljavlja zasebna pobuda. To prihaja nazorno do izraza zlasti v gostinstvu, pa tudi v gradbeni stroki. Družbena stavbna podjetja gradijo vedno manj. Prvič zidajo samo draga stanovanja, zato manjka interesentov, drugič pa je gradnja pogosto zelo površna in iz slabega materiala. Nič čudnega
Rasni izgredi se nadaljujejo
12. julija je velika severnoameriška mesta zajel val rasnih nemirov, ki trajajo že skoro en mesec in se še vedno niso polegli. V tem času je bilo v zvezi s temi spopadi ubitih 72 ljudi, samo v Detroitu 42.. Zadnjo nedeljo je prišlo do rasnih obračunavanj v mestih VViohita v Kansasu ier v Elginu v državi Illinois. Demonstranti so ubili enega stražnika, zažgali dve veleblagovnici, eno pa izropali.
Voditelj ameriškega črnskega gibanja »Črna sila« Stokely Carmiohael, ki se trenutno mudi na Kubi, je v Havani izjavil, da morajo črnci v ZDA, če hočejo doseči svobodo, ustvariti po mestih »krajevne Vietname« ter začeti z gverilskimi napadi. »Tepec je — je dejal Charnii-cliael — kdor se predaja utvari, da se črnsko vpratšanje laihko reši v kapitalistični družbi. Ameriška vlada je najbolj
fašističen režim na svetu, zato je edina rešitev za rasno vpraišanje v Ameriki uničenje severnoameriškega imperializma in kapitalističnega sistema.«
Senator Robert Kennedy, brat umorjenega severnoameriškega predsednika je pa v Sain Franciscu ob priliki večeirje, ki jo je priredila demokratska stranka za zbiranje prispevkov v volilni sklad izjavil, da je »treba zavrniti mnenje tistih, ki so pripravljeni odobriti zakone proti nasilju in potrošiti milijardo za svobodo drugih, medtem ko odrekajo svobodo našemu lastnemu ljudstvu. Ne moremo dopustiti, da bi dejstvo, ker se borimo v Vietnamu za neodvisnost in demokracijo, škodovalo isti demokraciji med našimi državljani.« Kennedy je nato predlagal, naj bi se takoj proučil program za zidanje šol, zato da se zaposlijo brezposelni črnci.
zato, če bo letos zasebna podjetnost v Sloveniji postavila kljub šikanam komunističnih oblasti že dve tretjini novih stanovanj, v večini stanovanjskih hišic.
Nadalje je reforma rodila brezposelnost, in to veliko večjo, kot jo je režim sprva predvideval. Oblast se je s tem sprijaznila in odhoda delavcev, tudi strokovnih, ne zadržuje. Tako je že velik del prebivalstva navezan ne samo na gospodarsko stanje doma, ampak tudi v tujini. Od pošiljk v markah, šilingih, frankih in kronah je odvisno golo življenje preneka-tere družine. Oblast sama priznava, da bo tako tudi prihodnja leta, v kolikor odtoka delavstva ne bi zavrla kaka bodoča evropska gospodarska kriza.
Končno bi omenili še eno posledico reforme: ni samo manj dela, je tudi manj zaslužka. Ljudje so prisiljeni, da začno živeti skromnejše; to se že čuti vsepovsod, ne samo v prodajalnah in trgovinah, temveč tudi v prometu in turizmu. Ta pojav je obenem tudi dokaz, da so ljudje, čeprav se jim povprečno boljše godi kot pred vojno, v primeri s tujino še vedno na nizki stopnji. Reforma je namreč pokazala, da je jugoslovanski življenjski standard napredoval pod komunizmom veliko bolj počasi kot je napredoval v deželah, kjer vlada svobodna demokracija. Tega pa seveda režim za nobeno ceno noče ne priznati ne o tem govoriti.
Očividno so tisti, ki so si reformo zamislili, stavili prevelike upe
na razne gospodarske zavode in podjetja. Režim je upal, da bodo gospodarske zbornice postale vodnice gospodarskega razvoja. To pričakovanje pa se ni uresničilo. Gospodarstveniki le preveč napake ugotavljajo ter sklepe sprejemajo, ki jih pa potem nihče ne izvršuje. Tudi banke, ki bi morale s svojo kreditno politiko usmerjati proizvodnjo in naložbe ,tega dela ne opravljajo. Izgovarjajo se, da so brez potrebnega kapitala, kar ga pa imajo, ga raje posojajo tja, kjer jim dolžniki plačujejo višje obresti. Znano pa je od nekdaj in povsod, da ravno dvomljivi dolžniki plačujejo vsake obresti, dočim jih dobri nočejo. Zato banke rajše posojajo svoje pičle denarje slabim dolžnikom, da zaslužijo čim več na obrestih. Režim to sicer kritizira, ne more pa tega stanja spremeniti.
Prihodnje 3-4 mesece se bo pokazalo, ali bo gospodarska politika Titovih strokovnjakov vzdržala pritisk, ki ga je povzročila sedanja stagnacija. Trenutno izvaja najhujši pritisk socializirano poljedelstvo, ki zahteva posojilo, katero naj bi šlo v bilijone dolarjev. Vlada nima denarja razen pri Narodni banki. Ako se bo k njej zatekla po nove bankovce, tedaj je pričakovati hudo inflacijo. Z njo bo pa tudi klavrno propadla toliko opevana jugoslovanska gospodarska reforma. Treba bo pričeti drugače in z novimi ljudmi, kar vse bo gotovo imelo globok odjek v političnem dogajanju države.
Arabski ministri so se sestali
Preteklo soboto 5. avgusta se je zaključila v glavnem mestu Sudana v Kartumu konferenca arabskih zunanjih ministrov. Uspeh izraelske bliskovite zmage in za Arabce mlačni izid razprave v organizaciji Združenih narodov je arabske državnike navzlic notranjim razdorom, ki niso le zemljepisne in zunanjepolitične, temveč v jedra predvsem sooialne narave, zedinil v hotenju, kako »odpraviti posledice izraelske agresije«,
V tem pogledu sta se oblikovali dve skrajnosti. Prvi je tvoril konico voditelj palestinske osvobodilne fronte Ahmed Šu-keiri, podpirala sta ga predvsem zunanja ministra Sirije in Alžirije. Drago skrajnost sta pa najjasnejše izražala predstavnika Tunizije in Saudske Arabije! Značilno je bilo novo, precej umirjeno stališče Egipta, kar da slutiti, da Naser začenja realistično presojati sedanji položaj, kar prej ni bila ravno njegova odlika.
Kartumski konferenci se je posrečilo ogniti se razkolu, dasi je dvakrat prav malo manjkalo do tega. Očividno je postalo nasprotje med dvemi stališči: med zagovorniki vojskovanja z orožjem in na način gverile ter zastopniki celovite politične in gospodarske akcije, ki naj bi jo izvedli v razmeroma dolgem časnem obdobju. Ministri so rešitev teh stališč prepustili svojim državjiim in vladnim voditeljem.
Ministri so se sporazumeli, naj bi se arabski ministri za gospodarstvo, finance in petrolej zbrali 15. avgusta v Bagdadu, da progledajo položaj in vlogo gospodarstva arabskih držav. Iraški načrt, naj bi s 1. oktobrom za tri mesece prekinili črpanje petroleja za vse države sveta, je povzročil ostre razprave. Uprle so se mu predvsem države, ki gospodarsko povsem zavisijo od petroleja kot Saudova Arabija, Kuvajt in Libija, med tem ko so ga dr-
žave, ki so brez petroleja in nimajo zato ničesar zgubiti, naravno navdušeno pozdravile.
Na konferenci arabskih zunanjih ministrov je bilo tudi sklenjeno, naj bi se le-ti znova sestali 26. avgusta v Kartumu, da pregledajo priporočila ministrov za gospodarstvo in da pripravijo dnevni red konference na vrhu. Tudi ta konferenca naj bi bila v Kartumu.
Od 10. avgusta se mudi v Kairu jugoslovanski predsednik Tito. V spremstvu je med drugimi tudi neslovensko čuteči Slovenec Edvard Kardelj. V diplomatskih krogih se govori, da je Tito prinesel s seboj predlog s petimi točkami, ki naj bi pomagal rešiti krizo na Bližnjem Vzhodu. Te točke naj bi bile: 1. izraelske čete naj se umaknejo na črto prejšnjega premirja, čete Združenih narodov naj pa spet zasedejo obmejno področje; 2. Akabski zaliv naj ostane pod egiptovsko kontrolo, a izraelske ladje naj dobijo pravico do proste plovbe po njem; 3. tudi skozi sueški prekop bi smele pluti izraelske ladje, če ne drugače, pa pod zastavo Združenih narodov; 4. arabskim beguncem naj bi dali Izraelci primerno odškodnino; 5. obe strani v sporu naj bi se slovesno odrekli vojnemu stanju, ki še vlada med njima.
Obletnica prve atomske bombe
V sredo 9. avgusta je bila v stolnici v Nagasakiju na Japonskem spominska služba božja za žrtve prve atomske bombe. Takrat je našlo smrt 75.000 ljudi. Slovesnost je imela ekumenski značaj, ker so po sveti maši zastopniki enajstih veroizpovedi skupno molili za mir. V Nagasakiju živi 74.000 katoličanov.
Skrivnostno trkanje vDabani
(Poroča bolniška strežnica Laetitia Bvvitiromunda iz Ugande, Afrika)
Ne, nisem imela prisluhov, ko je skrivnostno udarilo po oknu. Tok, tok in zopet tok... Naprej sem mislila, da je kaka sestra, pa sem odgovorila po angleško. Ker se ni nihče oglasil, sam poskušala še v luganda, lusumu in swahili jezikih, a tudi brez uspeha.
Ura je kazala dve popoinoči. Okrog mene je vladala popolna tišina. Kar čuitila sem, da ne bom mogla več zaspati. Zato sem vstala, kajti hotela sem priti tistemu skrivnostnemu trkanju do dna! Pograbila sem malo ročno svetilko ter stopila iz hiše v noč. Luna je prijazno svetila in odsevala na razmočeni zemlji.
Tedaj sem v bližini zapazila senco. Ne, nič se ni bilo treba bati! Bila je sestra, ki je šla proti misijonski bolnišnici. Po gledali sva si v oči in ta pogled je izdajal vprašanje: »Si trkala ti?« Izkazalo se je, da sva trkanje slišali obe in ker ona ni prejela kot jaz odgovora, je mislila, da jo nujno potrebujejo v bolnišnici. Zato je vstala tudi ona.
V bolnišnici je bilo vse v redu. Nihče ni bil klical. Vsa zadeva me je začela dražiti. Sklenila sem, da pospremim sestro do njene -sobe. Tedaj sva zaslišali jok. Iz teme se je odtrgala postava: mož ob kolesu in za njim se je pokazala žena z nekim zavitkom v naročju. Ona je ihtela, mož pa je bil ves potrt.
Zamorska mati je pred nama odgrnila zavitek in tedaj sva zagledali umirajoče dete. Razumeli sva v hipu položaj. Oče in mati sta otroka prinesla, da jima ga krstimo pred smrtjo. Stekla sem po vodo, a vrnila bi se prepozno, če bi druga sestra ne ravnala hitro. Vprašala je starše, katero ime želijo dati otročičku. Odgovorila sta, naj se imenuje kakor tista devica z rožami. Sestra ni imela časa, da bi poizvedela, ali mislita na Devico Marijo ali na Malo Cvetko. Zajela je iz bližnje luže malo deževne vode in krstila
otroka na ime Marija Terezija. Še hip, in dete se je pridružilo nebeškim krilat-cem.
Med tem sem se vrnila jaz s čisto vodo, a ko sem videla, da je sestra že bila vse prav uredila, me je predvsem zanimalo, na katero devico z rožami sta mislila, ko sta izbrala otroku ime. Pa sta povedala, da imata doma sliko sestre redovnice, ki ima cvetlice v rokah. K njej sta molila, da bi dete ne umrlo brez krsta. Ko sta videla, da je zelo bolno, sta se takoj odpravila na 21 km dolgo pot do misijona.
Povabili sva ju, da bi ostala pri nas do jutra, pa sta odgovorila, da ne utegneta, ker sta pustila otroke same doma. Mož je ženo posadil na kolo in že ju je vzela noč.
S sestro sva se spogledali. Bilo nama je jasno: tisti, ki je trkal na okno, je bila Mala Cvetka. Pomirjeni in Bogu hva^ ležni za nenavadno doživetje sva se odpravili k počitku.
* * *
Dragi misijonski prijatelji! Misijonar p. Jožef FSCJ iz kraja Gulu v Ugandi, Afrika, že nekaj časa zida prepotrebno bolnišnico, a delo mu gre zaradi pomanjkanja denarnih sredstev le počasi naprej, povrh vsega pa ima že dva milijona lir dolga. Patom sester sv. Petra Klaverja, med katerimi so tudi Slovenke, se obrača na bralce »Katoliškega giasai« s prošnjo in upanjem, da se ga bo kdo spomnil s kakim darom. Mala Cvetka bo znala vsako pomoč ob svojem času poplačati!
Darove, velike in male, hvaležno sprejemajo
Sestre sv. Petra Klaverja (Suore di S. Pietro Cia ver) via della Coldina, 18
TRENTO
c. c. postale 14 -1519
RAZNE NOVICE
Sestanek rektorjev katoliških svetišč
Predstavniki katoliških svetišč vsega sveta se bodo meseca septembra sestali v Santiago de Compostela, da počaste španskega zaščitnika sv. apostola Jakoba. Romanje ima tudi kulturne cilje im je organizirano v okviru mednarodnega turističnega leta pod geslom »Turizem, potni list za mir«.
Zbirka za novo stolnico v brazilski prestolnici
Soproga brazilskega predsednika Jolanda de Costa e Silva je organizirala narodno subskripcijo za zbiranje fondov, ki so potrebni, da bodo končali zgradbo veličastne stolnice v novi prestolnici dežele Brasilii. Pobudo izvaja s soprogami predsednikov 22 držav, ki sestavljajo brazilsko zvezno republiko.
Verska glasba na japonskem radiu
Gibanje dobri Pastir . priredi poseben spored verske glasbe na radiu v Tokiu. Oddaja bo šestkrat tedensko. Želja po verski glasbi je bila večkrat izražena. Glas-ba bo oddajana pod naslovom — Glasba pomladi.
Katoliške šole v Nigeriji
V Nigeriji obiskuje danes nad en milijon gojencev šole, ki so jih ustanovile tamkajšnje škofije. Katoliška Cerkev vodi v tej deželi 44 bolnišnic, v katerih je skupno 4000 postelj. V teh bolnišnicah zdravijo na leto okrog 2 milijona bolnih. V Nigeriji je osem škofov domačinov in 175 domačih duhovnikov, 256 dijakov pa se pripravlja na duhovniški poklic v dveh bogoslovjih, ki sta v deželi.
Katoličani v Združenih državah Severne Amerike
V 50 državah, ki so članice Združenih držav Severne Amerike, je danes 46.246.175 katoličanov. Število predstavlja v primeri z letom poprej povišek za 605.556 vernikov, v primerjavi z desetimi leti pa znaša povišek 12.672.158, to je 37,7 %.
Ozemlje Severnoameriške zveze je razdeljeno na 150 cerkvenih okrožij, od katerih je 29 nadškofij in 121 škofij, šest .nadškofij ima več kot po en milijon prebivalcev. Na čelu pred vsemi je Chicago, ki ima 2.340.000 vernikov. Slede po vrstnem rodu New York in Boston, ki jih imata skoraj dva milijona. Za njima so metropolitski sedeži Los Angeles, Newark, Detroit in Filadelfia. Brooklyn s svojimi 1385.712 katoličani je še dalje najbolj obljudena škofija v deželi, slede mu po vrstnem redu Pittsburg, Buflalo in Cleveland.
Hierarhija je sestavljena iz 252 članov, od katerih je 217 škofov, 30 nadškofov in pet kardinalov. Leta 1965 je vstopilo v dušno pastirstvo 561 novih duhovnikov, tako da je sedaj vse duhovščine, ki vrši svoj apostolat na različnih delih dežele 59.193.
Sedanje število duhovnikov — 36.419 je svetnih, 22.774 pa redovnih — je najvišje, kar so jih doslej dosegli. Posebno pomembno je povečanje števila zavodov za vzgojo in izobrazbo. Leto 1945 na splošno jemljejo kot začetek velikega navala vpisov v ka-
Petek brez mesa
Škofje na Novi Zelandiji so sklenili, da bodo še dalje ohranili patek kot postni dan. Nadškof v Welingtonu je izjavil, da je v sedanji dobi, ki jo obvladujejo materialistična pojmovanja, še vedno potrebna zahteva po žrtvah.
Cerkev v Kolumbiji je odstopila zemljo revežem
Škofovska konferenca v Kolumbiji je sklenila, da prepusti vso neodbelano zemljo, ki je last cerkvenih ustanov, državnemu zavodu za zemljiško reformo, da jo razdeli kmetom. Škofje istočasno pozivajo velike zemljiške posestnike, da posnemajo zgled Cerkve in tako omogočijo bolj pravično porazdelitev zemlje, škofje še pripominjajo, da je brez predhodne zemljiške reforme vsak napredek v deželi nemogoč.
Rusija v Sredozemlju
Od časov ruskega carja Petra Velikega si je Rusija prizadevala, da bi prodrla v tople vode Sredozemskega morja. Zato je v 18. in 19. stoletju vse do prve svetovne vojne stalno zasledovala en oilj: polastiti se Bospora, ki pomeni izhod iz Črnega v Egejsko morje in dardanelskih ožin. Tedaj s to namero ni uspela, kajti Francija in Anglija sta skrbno pazili, da ne bi prišlo na tem vojaško in politično občutljivem področju do sprememb.
Po drugi svetovni vojni se je Rusiji posrečilo predvsem zaradi kratkovidne Rooseveltove politike usidrati se v balkansko-podonavskem bazenu, ni pa mogla vsiliti svoje volje Turčiji, lastnici Dardanel, zaradi turške preudarne politike med zad-
iiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiMiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Umrl je kardinal Cardijn
Na posledicah operacije na ledvicah je umrl v Lovanju (Belgija) v starosti 85 lat ustanovitelj delavske Katoliške akcije (žo-sistov) kardinal Jožef Cardijn. Tako šteje sedaj kardinalski kolegij 116 članov.
Ime pokojnega kardinala je tesno povezano z dolgoletnim delom za moralni, verski in stanovski dvig delavske mladine. V starosti 30 let, ko je bil še kaplan v kraju Laeken, je že pred prvo svetovno vojno ustanovil prvi krožek žosistov (JOC, izgovori žok = jeiunesse ouvriere chretien-ne, t. j. delavska katoliška mladina). Po končani vojni, ki je Belgijo tako moralno kakor materialno zelo prizadejala, je Cardijn svoje delo raztegnil na vso državo, leta 1927 pa je gibanje že prešlo državne meje in se utrdilo tudi v Franciji. Sv. oče Pij XI. je označil žosizem kot idealen tip Katoliške akcije in mu s tem odprl pot po vsem krščanskem svetu. Res je dobila delavska Katoliška akcija prav po zaslugi Cardijna univerzalen značaj kot ga ima sama Cerkev. Cardijn sam je zlasti po drugi svetovni vojni obiska! obe Ameriki, Afriko in Azijo ter tako še bolj spoznal potrebe delavskega stanu ter razmere, v katerih morejo živeti. Kritika nesocialnih razmer in krivic, ki jih je odkril na vsak korak, m,u je prinesla o-čitek filomarksizma. Med zadnjo vojno so ga Nemci v zasedeni Belgiji zaprli in se je komaj rešil pred koncentracijskim taboriščem.
Sv. oče Pavel VI. je silno cenil njegovo delo, ki ga je toliko lot vršil pod geslom »Evangelizare pauperibus — evangelij o-znanjati ubogim.« Zato ga je v konzisto-riju 22. februarja 1965 imenoval za kardinala.
Naj v zvezi s pokojnim kardinalom omenimo, da je lani izdala Mohorjeva družba v Celovcu obsežno, 536 strani obsegajočo knjigo z naslovom »Poslanstvo delavske mladine«, kjer so zbrana dolgoletne Cardijnove misli in izkušnje. Knjiga je na razpolago tudi na upravi naišega lista.
toliške šole v državi. Prošnje za vpis se vsako leto neprestano množe. Ameriški katoličani se lahko upravičeno ponašajo, da so s svojimi močmi rešili ogromne komplicirane probleme, ki so nastajali iz neprestanega in vedno večjega dotoka gojencev, kateri je presegel vsa pričakovanja. V letu 1965 je katoliška Cerkev odprla v deželi nadaljnjih 63 novih katoliških šolskih zavodov.
Pred 20 leti v letu 1964 je imela katoliška Cerkev v Severnoameriški zvezi okrog
11,000	šolskih zavodov, ki jih je obiskovalo 2.590.660 gojencev. Danes ima 14.266 takih zavodov, ki jih obiskuje nad 6 milijonov gojencev. Te številke so same po sebi dovolj zgovorne za življenjsko moč in uspešnost katolicizma v ZDA.
Povečanje katoliškega prebivalstva v ZDA je treba pripisati različnim činiteljem, med katerimi sta pomembna zlasti naravni prirastek in prirastek v vseljevanju iz evropskih dežel. Vendar je pomembno tudi število spreobmenj. V zadnjih desetih letih je prestopilo iz različnih drugih veroizpovedi nad 36.000 oseb v katoliško Cerkev, povprečno torej 125.000 na leto. To ^e povprečje ,ki kaže na veliko vnemo in trud tamkajšnje hierarhije in duhovščine ter odkriva gorečnost, s katero severnoameriški katoličani dejansko žive po svoji veri.
za kaplana v Izoli. Alfonz Močnik, kaplan v Idriji, je imenovan za kaplana v Solkanu. Jože Trošt je razrešen službe kaplana v Postojni in odhaja na daljnje študije.
Sledeči novomašniki so že postavljeni za nedeljske kaplane: Silvester Česnik in Janlko Kosmač v Postojno, Arnbraž Kodelja v Idrijo in Nikolaj štrancar v Ilirsko Bistrico.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Osebne spremembe v apostolski administraciji za Slovensko in Primorje
Anton Krapež se je odpovedal župniji Biljana ter stopil v pokoj. Ostane mu naslov: deeamis emeritus. Franc Premrl, upokojeni župnik in začasni upravitelj v Podragi, je razrešen službe ter je stopil v pokoj. Rafael Morel, župnik-zlatamašniik v Zagorju na Pivki, je imenovan za župnika v Šmihelu. Dušan Bratina, župnik v Ajdovščini, jo imenovan za župnika v Šempetru pri Gorici. Albert Metlikovec, župnik v Šempetru, je imenovan za župnika v Ajdovščini.
Hermenogild Srebrnič, upravitelj v Bukovici, je imenovan za upravitelja v Tomaju. Otmar Čmilogar, profesor v Vipavi, prevzema še upravo župnije Podraga. Danilo Cimprič, upravitelj v Gradnam, je i-menovan za upravitelja župnije Biljana in zadrži v soupravi župnijo Gradno. Franc Gombač, upravitelj župnije Slivje in upravitelj župnije Birezovica, je imenovan za upravitelja župnije Zagorje na Pivki. Janez Premrl, upravitelj v Krkavčah, je imenovan za upravitelja župnije Slivje in za soupravitelja župnije Brezovica.
Ivan Mozetič, kaplan v Solkanu, je imenovan za upravitelja župnije Krkavče. Jože Ličen, kaplan v Izoli, je imenovan za upravitelja župnije Bertoki in soupravitelja župnije sv. Anton. Alojzij Premrl, kaplan v Slivju in Brezovici, je imenovan
HUMOR ZA ŽELEZNO ZAVESO
Izmed držav pod železno zaveso si Poljaki naijbolj odprto in brez strahu privoščijo kritiziranje svojega režima. Na njegov račun krožijo različne zgodbice, ki se z bliskovito naglico širijo preko vseh pregrad in meja, da jim je težko ugotoviti njih izvor in domovinsko pravico. Glavni protagonist je skoro vedno Piotr, mali Peterček.
Učiteljica napove v šoli obisk šolskega komisarja in vzpodbuja šolarje, da v prostem spisu opišejo svoje navdušenje za režim. Piotr se je z vso vnemo lotil svojega sestavka, katerega prvi stavek se je glasil: »Doma imam lepo mačko, ki je dobila tri male mucke. Vsi trije mucki so komunisti.« Prišel je šolski nadzornik in Piotr je bil klican, da prebere svoj sto vek. Ko je Piotr spis prebiral, je prvi stavek takole popravil: »Doma imam lepo mačko, ki je dobila tri male mucke. Dva od teh sta komunista.« Na začudeno vprar šanje učiteljice, zakaj je stavek popravil, je Piotr odgovoril: »Ker je eden od muckov danes odprl oči!«
Ob drugi priliki vpraša učiteljica: »Povej, Piotr, v čem se najbolj kaže odličnost komunističnega režima v primeri z drugimi političnimi sistemi?« »Ker junaško vztraja v težavah, ki jih drugi sistemi nimajo!«
Nekoč se je prvak poljskih komunistov Gomulka, nenadoma pojavil v šoli. Začel je spraševati: »Piotr, kdo je tvoja mati?« »Komunistična partija!« »Prav! Kdo pa je tvoj oče?« — »Moj oče je Gomulka!« — Žarečih oči se je Gomiulka oziri po učilnici in še povprašal: »No, Piotr, kaj pa boš ti, ko boš velik?« — »Sirota!«
Računska ura. Učiteljica vpraša malega junaka: »Piotr, tvoj očka naroči pri državnem premogovnem podjetju za 3000 zlotov premoga. Koliko premnoga bo dobil, če stane vsaka tona tisoč zlotov?« — »Dve toni in pol.« — »Ne, to pa ne bo šlo! Dobro premisli, Piotr!« — »Saj tudi jaz vem, da tako ne gre, a kaj moram zato, če pa je tako!«
* * *
Kakor ima Poljska svojega Piotra, je pa na Ogrskem priljubljena žrtev delavec Szabo. Nekoč je Szabo prišel pred sodišče, ker se je drznil trditi, da je Kadar idiot. Ko je obtoženec slišal, da ga je sodišče obsodilo na 15 let zapora, je protestiral rekoč, da za take prestopke predvideva zakon samo tri mesece zapora. »Motiš se, praivi sodnik, nismo te sodili zaradi žaljenja časti tovariša Kadarja, temveč zaradi širjenja državnih tajnostih
Drugič je Szabo sklenil dati duška svoji nevolji tor se pustiti zapreti, da tako reši vse probleme pomanjkanja in revščine, ki so ga tlačili. Počakal je na priložnost važnega političnega sestanka in jo ob ugodnem trenutku začel na ves glas kričati: »Vi, komunisti, ste ena sama tolpa zločincev! Kadar je prasec!« — V lem tonu je nadaljeval, dokler se niso vsi udeleženci porazgubili. Tedaj ga je tajnik komiteja poklical k sebi in dejal: — »Sveta nebesa, kako, da si se upal kaj takega ziniti? Kaj bi se zgodilo, če bi bil vmes kak pravi komunist?«
njo vojno. Zato je pa Sovjetska zveza uoziveia izreuen uspen oo zaunjem arab-sJio-izraeisKem spopadu.
Res je sicer, oa so njeni varovanci, zia-su ugipi, zgubili večino orožja, Jsi jun ga je ona osisrbeia, a ta žrtev se je ooil-no splaeama: njena vojna mornarica se je pojavila v egiptovsion pristamščin in misli očividno tam ostati. Egiptovski diktator ivaser, ki je toliko grmel zoper am©’ riški imperializem in kolonializem, se bo moral sprijazniti z neprijetno navzočnostjo sovjetskega varuštva in plesati po taktu, ki mu ga bodo Sovjeti določili. Kaj mu pa tudi preostane drugega, saj je postal vojaško popolnoma odvisen od sovjetske oskrbe.
Za angleške politične kroge je sovjetski vdor v Sredozemlje edina resnična zmaga, ki si jo je kdo pridobil v zadnji araib-sko-judovski vojni. Ne Izraelci, Sovjeti so pravi zmagovalci. S svojo navzočnostjo bodo poskrbeli, da bodo čim prej odstre njeni konservativni vladarji v arabskem svetu, kot sta kralja Husein v Jordaniji ali kralj Foisal v Saudovi Arabiji aili šejk v Kuweitu. Svojo pomoč bodo nudili »progresivnim« araibskim državam, zlasti Alžiriji, Egiptu, Siriji in Iraku, da na ta način dokončno izrinejo'evropski in severnoameriški vpliv iz arabskega sveta.
Ta razvoj dogodkov bo seveda nujno prinesel s seboj v Sredozemlje napetost in politično nestalnost. Sovjetsko navzočnost bo hočeš nočeš občutila tudi Italija. Italijanski komunisti, pa levi del socialistov (kot Lombardi) in takozvani pacifisti, ki se skrivajo v levem krilu italijanske krščanske demokracije, bodo go-tovo zabrenkali na struno, da je sedaj, odkar so Sovjeti v sredozemskih vodah, treba biti nevtralen in se odpovedati a tlantskemu paktu, ki bo potekel leta 1! in ga bo treba tedaj obnoviti. Toda, c« bi se Italija res odtrgala od svojih demokratičnih atlantskih zaveznikov, bi obsodila samo sebe na nespametno osamljenost. Težko bi še ostala svobodna 10 neodvisna v svoji politiki; tudi njene demokratične ustanove bi se zamajate-Prav to pa si želijo italijanski komunisti in njih sopotniki. Žal so med njimi tudi številni katoličani, ki služijo komuniston1 za koristna budala.
Dva ministra obiskala Bukarešto
Značilno za sedanjo neodvisno politiko Romunije je dejstvo, da sta v razmaku nekaj dni dva ministra iz Evropske go spodarske skupnosti smatrala za koristno, da obiščeta romunsko državno prestolnico' Prvi je prispel v Bukarešto zunanji za-hodnonemški minister Wiiiy Brandt, ta ponedeljek, ko je Brandt komaj dobro pristal v Bonnu, je pa že prišel na obisk italijanski zunanji minister Fanfani.
Ob povratku je Brandt izjavil, da s1 želijo Romuni stikov s čim več državam* v Evropi in da so proti sedaj obstoječim blokom, ker da ovirajo pot za utrditev' miru. Brandt tega stališča ne odobrava in je mnenja, da mora severnoatlantska obrambna organizacija NATO ostati, med vzhodnim in zahodnim blokom pa je treba najiti take odnose, da bo onemogočeni vsaka nevarnost spopadov. Vprašanje evropske varnosti je eno najvažnejših na svetu. Zato so brez dvorna osebni stiki mod voditelji držav z različnimi družbe-nirni in političnimi ureditvami zelo koristni. Spopad v Vietnamu ovira izboljšanje odnosov v Evropi, zato je treba pozdraviti vsako prizadevanje za rešite'' vietnamskega spora. »To pa še ne pomeni — je dodal Brandt — da hoče biti Zahodna Nemčija glede tega učiteljica ai> dajati Severni Ameriki lekcije v zunanji politiki.« Kar se tiče nemške združitve, so v Bukarešti mnenja, da bo do te združitve moralo priti prej ali silej, a zaenkrat je za to malo možnosti. Tudi Bran:cW je dejal s svoje strani, da sedanja vlada kakor prejšnje, ne more priznati dokončnosti nemških meja na vzhodu, ne misli pa se zateči k sili pri reševanju mejni!1 vprašanj.
Famtfaniijev obisk v Bukarešti je bil bolj omejen na podpis nekaterih dogo vorov zlasti glede kulturnih stikov turizma, izmenjave filmov ter konzularni ga območja. Na vrsto so prišla tudi med' nairodno politična vprašanja. Bilo je g0 vora o problemu razorožitve, omejitvi jedrskega oboroževanja ter seveda Vietnamu.
Izvedelo se je tudi, da bo prve dni dff cembra predsednik vlade Aldo Mor0 obiskal Turčijo. Podrobnosti tega obisW so pa zaenkrat šale v stanju proučevanja
MimMui M MMih sveč
i p-1 og <*
ni' rnff nod' & j iti*
d?
Aor<>
>i s W
V soboto 29. julija 1967 je prispela h Gospe Sveti na Koroškem preko Lurda, Pariza in Salzburga skupina slovenskih ameriških romarjev iz Marquetta v ZDA, kjer je pokopan svetniški škof Baraga, apostol Indijancev. Romanje je organiziral rev. Jožef Godina, skupino, 25 po številu, pa je poleg njega vodil še p. Aelred Wolf, ki je član komisije pri marquettski škofiji za proglasitev škofa Baraga med svetnike katoliške Cerkve.
Ti romarji so prinesli s seboj veliko »Modestovo-Baragovo« svečo, ki jo je poklonil sedanji marquett-ski škof msgr. Tomaž Noa. Pred cerkvijo Gospe Svete sta jih sprejela in pozdravila celovški stolni kanonik Aleš Zechner in pisatelj prof. dr. Metod Turnšek.
Ob grobu sv. Modesta, ki je v levi ladji cerkve, je kanonik Zechner nato zavzeto spregovoril o velikem jubileju slovenskega naroda, ki proslavlja letos 1200-letnico svojega pokristjanjenja prav v zvezi s pokrajinskim škofom sv. Modestom* kateri je verjetno prav leta 767 posvetil svetišče v čast Matere božje, v katerem sedaj tudi pričakuje vstajenja. Dr. Metod Turnšek pa je k njegovim besedam dodal še drugo zgodovinsko dejstvo, ki dopolnjuje slovensko pokristjanjenje, to je 1100-letni jubilej prihoda in blagoslovljenega delovanja sv. Cirila in Metoda med slovenskim narodom.
Sledila je nato ob grobu sv. Modesta blagoslovitev Baragove odnosno Modestove sveče, ki bo kasneje stala na Baragovem grobu v Marquette, kajti prihodnje leto bo poteklo sto let od Baragove smrti. Ko je kanonik Zechner prižgal to votivno svečo, so se vsi navzoči z ginjenostjo zavedli velike pomembnosti tega obreda. Kakor se je Slovencem pred 1200
MAUSER KAREL
JUTRANJA MOLITEV
Od vekomaj si vedel, o Bog, da me boš ustvaril in v času si dahnil duha v motek (') mojega telesa.
V duhu nosim večnost, v telesu drobljivost časa, zdaj sem orel na vrhu visoke gore, zdaj hcrmit (2) v skalni duplini.
Od vekomaj, o Bog, si vedel, da ne bom velik, daj mi majhnemu svojo roko. Amen.
(’) motek = navoj (2) hermit = puščavnik
leti po sv. Modestu potom oznanjevanja sv. evangelija prižgala luč Kristusova, tako je isto Kristusovo luč, isti Kristusov evangelij svetniški Baraga iz srede slovenskega naroda ponesel v A-tneriko k indijanskim plemenom ter se zanje docela žrtvoval.
Hkrati s to votivno svečo pa je bila blagoslovljena še druga, Prav tako jubilejna Konstanlino-Va-Cirilova sveča, ki jo je prinesel na Modestov grob pisatelj in dramatik dr. Metod Turnšek. Ta sveča pa bo ponesena letos v jeseni z zastopstvom slovenskih krščanskih književnikov in književnic v Rim na grob sv. Cirila.
Za sv. Modestom je bil namreč po sto letih Slovencem naj več ji Učitelj krščanstva in resnično prvi književnik sv. Ciril (Konstantin) z bratom sv. Modestom. Konstantin, ki si je v Rimu potem nadel meniško ime Ciril, je leta 867 Prispel z bratom igumenom (diakonom) in z učenci (tako grškimi kot moravskimi) k Slovencem v Panonijo ter jim prinesel slovensko pismenstvo, prve bogoslužne knjige v slovenskem jeziku, ustanovil na dvoru kneza Koclja slovensko bogoslovno šota odnosno, če je dvorna šola že °bstajala, jo jezikovno preusmeril tar vodil pouk panonske mladine v slovenščini. Sam vladar panonskih Slovencev, knez Kocelj, je Zljubil domače, od »filozofa«
Konstantina iznajdeno slovensko pismenstvo in se ga naučil ter si ga prisvojil poleg že priučene latinske pisave in znanja latinščine.
Konstantinu — sv. Cirilu gre torej vsa zahvala za veliki dar slovenskega pismenstva, za prve slovenske bogoslužne knjige in za prvo poučevanje v slovenščini. Zato darujejo v znak zahvale slovenski književniki in književnice votivno jubilejno svečo (s podobo Marije Pomočnice) sv. Cirilu, ki bo od groba sv. Modesta poromala preko groba svetniškega škofa Slomška v Mariboru v Rim, kamor sta sv. brata Ciril in Metod prav pred 1100 leti prinesla relikvije mučeniškega papeža Klementa in slovenske bogoslužne knjige ter privedla svoje učence, med njimi že nekatere slovenske iz Panonije.
Ameriški slovenski romarji so se od Gospe Svete odpeljali na Višarje, od tam pa v Ljubljano in Dobrnič, da še v cerkvah Baragovega krsta in duhovniškega posvečenja prižgo Modestovo in Baragovo svečo, nato pa jo ponesejo nazaj v Ameriko in izročijo v roke škofa Tomaža Noa, ki je z votivno svečo tako pomenljivo počastil slovenski 1200-letni jubilej našega pokristjanjenja.
Tiho umirajoči zahod Slovenije
Kdor se iz Kobarida povzpne v reber Stola po ozki cesti, bo prišel na skrajni zahod Slovenije, v tiho umirajoči bre-ginjski kot.
Urbanisti so si Breginj zamislili kot kuiltuTno-pooitniški rezervat. Značilna arhitektura mu daje poseben videz. Doma so samo stairejši ljudje; naselje oživi le ob praznikih, ko se vračajo tisti, ki so šli s trebuhom za kruhom. Mladih, ko so enkrat pogledali dlje od Kobarida, ne zadržiš več doma. Tako je tudi v Borjani, Homcu, Stanovišču, Podbeli, Starem selu...
Robedišče je najbolj zahodna vas Slovenije. 'Pred leti so vojaki in gozdarji zgradili cesto do vasi. Zdaj se vse stara. Od 40 hiš jih je že polovica praznih.
Iz Breginja vodi pot tudi v Logje. Osem kilometrov je do vasi, ki je stisnjena v breg kakor lastovičje gnezdo. Zdi se, da bi bil potreben samo rahel treslaj zemlje, pa bi se vse sesulo v globel in padlo v strugo Nadiže. 69 hiš šteje naselje; okoli 20 jih je praznih. V šolo hodi devet otrok. Bodočnost vasi? Število Šoloobveznih otrok govori samo od sebe. Preteklost je bolj svetla kot sedanjost, bodočnost se pa obeta mračna. Simbol časov: spodaj pod vasjo je čez Nadižo Napoleonov most. Ceste do njega ni več. Bila je tesno naslonjena na breg, pa jo je zob časa odnesel. Odnesel bo tudi tiste, ki so našemu ljudstvu obljubljali pred časom gradove v oblake, danes pa ga puščajo osamelega in sredi razpadajočih hiš.
Kronanje svetogorske Matere božje
Tožba matere
V ljubljanskem »Delu« neka L. K. tarna nad svojim sinom, M je postal huligan. »Edina skrb v življenju mi je bil in mi je moj otrok,« piše obupana mati. »Sama sem, že od osemnajstega leta si sama služim kruh, vse sem prestala, nikoli v življenju nisem klonila, toda da sem brez moči ob sinu huliganu — to me bo strlo.
V dom sam ga dala, da bi mu že tretjič pomagala do šole. Vse zaman! Sama plačujem vso oskrbo v domu, ki je pravi hotel. Oskrbnina stane 78.000 dinarjev. Nekaj pa temu domu manjka: torišče dela, da bi se mladi umsko in fizično zaposlili.
V Bolgariji imajo delovne brigade za mlade dalomrzneže, v Sovjetski zvezi jih pošiljajo na delo v Sibirijo. Čemu smo pri nas dopustili kvarni vpliv zahoda v vrste naše mladine? Morda so v nekaterih primerih stairši res krivi, toda velika večina staršev takih otrok se je trudila, vzgajala, žrtvovala vse za otroka, otrok pa se je kljub temu spridil. Nato nam jih po-mečejo iz šol, kar je razumljivo. Kaj pa potem? Doma živijo brez dela, potepajo se po ulicah, izsiljujejo denar. Ne pomaga ne lepa ne stroga beseda. Zavračajo vse, ki jim hočejo pomagati in drsijo iz dneva v dan globlje — tako rekoč pred našimi očmi. Prijatelje si iščejo na ulici, mi pa smo brez moči. Sedaj vprašujem v svojem imenu in imenu mnogih staršev, ki trpijo tako kot jaz, zakaj se konkretno ne ukrepa, zakaj niso ti mladi ljudje pod do-
ločenim nadzorstvom, zakaj se jih ne pošlje na delo, da bi si z njim zaslužili del svojega kruha? Nekje je vendarle meja, čez katero taki ljudje ne bi smeli. Iz prehodnega doma ti smrkavci pobegnejo. Dostikrat jih najdejo šele, ko so storili zločin. Mi starši pa jih iščemo in trepetamo zanje iz dneva v dan. Meni že 14 dni iščejo sina, ki je tudi iz doma pobegnil.«
In nato pride obtožba te strte in razočarane matere: »Kje je tu Zveza komunistov, kje je njih idejno vodstvo? Sama sem v teh letih že ilegalno delala. Rekli boste, sedaj so drugi časi. Casi so res drugi, ni pa minila odgovornost celotne družbe za slehernega mladega človeka, odgovornost, ki naj ukrepa, ne pa modruje ter si zatiska ušesa s tolažbo, da so to le posamezni izbruhi in da je pretežni del mladine še zdrav*
Mi bi k tej obtožbi brezmočne matere dodali samo to, kar je pred nekaj meseci povedal pisatelj Boris Pahor v »Zalivu«: »Sem pristaš laične države, toda če bi imel izbirati, bi rekel: pa naj rešuje slovanski narod (in z njo slovensko mladino) krščanstvo kot da ga ne rešuje nihče.« če bi bila ta mati, namesto da se je v mladosti gnala za blodne ideale komunizma, raje svoje življenje gradila na načelih Kristusovega evangelija, bi verjetno danes ne imela sina huligana in ji ne bi bilo treba obtoževati Zveze komunistov, kateri pripada.
Mladoletniki v filmih
V neki filmski reviji sem videla nar slednjo vinjeto: jezna mati kaže s prstom na mladoletnega sina in reče možu: »Poglej ga, podleža! Hotel bi gledati film, v katerem je nastopal...«
Ta vinjeta dovolj nazorno kaže na žalosten pojav, ki se v zadnjih časih dogaja v italijanski kinematografiji: režiserji pogosto uporabljajo mlado igralce — o troke — za nastop v filmih, ki so z moralnega stališča popolnoma negativni, saj so nekateri prizori nairavnost pornografski. Popolnoma jasno je, da je to početje v nasprotju z najbolj osnovnimi moralnimi načeli.
Starši morajo dati svoje privoljenje, da njihovi otrooi lahko nastopajo v filmu, če gre za dober film, ki ne krši načel dostojnosti in marale, je vse v redu. Toda resničen problem nastane, kadar izdela režiser čisto navaden erotičen fEm.
V filmu režiserja Salce-ja »Kako sem se naučil ljubiti ženske« (Come imparai ad aimaire le donne) nastopa med drugimi tudi mlada igralka Romina Pavver. Toda o njej bomo spregovorili ob drugi priliki. Revizijska komisija je ta film ocenila kot »prepovedan mladini izpod 14 let*. Ta sodba zbudi v človeku pravo presenečenje. Torej ta film lahko gledajo fanitje in dekleta od 15 let! Nezaislišno! Ali se je komisija bala tega, da bi finančno škodila producentu, ako bi bila ocenila film kot
ECTVPA EFFlOlE-s .
v 'Thoumotuipce	Gfalituvm	ctJb/
. W MiracUk>Fwn Hcgni /icjilta daf<r at / ohat ';--uCjrrtu (- -m -[(iiois i,<jrtiuaia>Anno l'/7rJM-m HulfSio Montu Juil<(j fuurtL
j mcaauia
■	v-.-	—...
LESOREZ SVETOGORSKE MATERE BOŽJE IZ LETA
1717
prepovedan mladini izpod 18 let?
Celo nek časopis, ki se navadno bori proti vsakemu posredovanju cenzure — v takozvanem imenu kulturne svobode — je napisal: »Se nikoli nismo videli toliko strip-teasov v enem samem filmu. Da si pridobijo ljubezen enega samega mladeniča, se slečejo vse, od najmlajše do najstarejše. To ni nobena satira. Je samo prikazovanje žensk, oblečenih (redko), napol golih (pogosto) in včasih tudi golih.« Te besede so dovolj zgovorne in jih ni potrebno komentirati.
Odgovornost za ta film je treba seveda pripisati producentu, režiserju in scenaristu. Toda kaj naj rečemo o tistih starših (niti ne govorimo tukaj o materi mlade Romine Power), ki so za vsoto nekaj tisoč lir dovolili svojim otrokom, da so nastopili v takem filmu, ki lahko samo kvarno vpliva na njihovo moralno oblikovanje in ravnotežje? Poleg tega pa se vprašamo še to-le: Kako je mogla revizijska komisija ravnati s tolikšno lahkotnostjo in brezbrižnostjo? Ali ne obstoja določen zakon, ki mora braniti mladoletnike pred moralno pokvarjenostjo? In če ni to pokvarjenost, da se zaposli mladoletnike v takem filmu, kakršen je »Come imparai ad amare le donne«, potom je konec slehernega govora o posredovanju države za varstvo moralnih načel.
Mira
Napis na sliki pravi: »Lesorez čudodelne Device milosti iz leta 1539., slavne po veličastnosti čudežev in kronane na zelo slovesen način po vatikanskem obredu dne 6. junija leta 1717. v cerkvi Svete gore nad Solkanom.« Značilno je, da govori o kronanju na Sv. gori, ko pa je zgodovinsko dejstvo, da se je dejansko izvršilo v Gorici. Lesorez je bil očitno izdelan meseca aprila 1717, ko je vatikanski kapitelj v posebnih navodilih naročil, naj natisnejo spominske podobice in večje slike kronane Matere božje. Tedaj je še bilo v načrtu kronanje na Sv. gori. šele meseca majnika 1717 so se na predlog goriških deželnih stanov pristojni cerkveni krogi odločili za kronanje v Gorici.
ARHIDIAKONOVO POROČILO PATRIARHU
Arhidiakon Del Mestri se je s Sv. gore vrnil v Krmin in sestavil na patriarha Delfina v Vidmu naslednje poročilo o kanonični poizvedbi na Sv. gori:
Presvetli in prečastiti Gospod in zelo spoštovani Oblastnik!
Na premilosten ukaz Vašega presveti, in preč. oblastva, naj Vam predložim poročilo o starodavnosti in čudežih milostne podobe Naše Gospe s Sv. Gore pri Gorici, tako nazvane od nepomljivih časov, nad Solkanom, v oglejskem patriarhatu, Vam spoštljivo sporočam, da so jo začeli častiti že z letom 1539, ko se je prebl. Devica Marija, kot se pripoveduje, trikratno prikazala pastirici, po imenu Ana Ferligojnica (pravilno: Urška), in ji zaukazala, naj reče ljudstvu, naj se ji na kraju, kjer je stala sveta prikazen, pozida cerkev in se prosijo milosti, natančno tako kot čitamo pod starodavno sliko, ki predstavlja to videnje in ki je naslikana na zidu pročelja nad redovnim korom v svetogorski cerkvi.
Cerkvena stavba je bila torej zgrajena l. 1544 in v njej nameščena Marijina milostna podoba, ki je od takrat vedno jačje slovela kot predmet češčenja pri vernikih ne samo ondotnega kraja, ampak tudi daljnih dežel. Vsekdar se je namreč tjakaj stekalo, in se stekajo venomer, na tisoče romarjev, ki so, kot vidimo, priklicani po upravičenem slovesu številnih čudežev, o katerih se pogosto govori. O teh čudežnih dogodkih stoji točen prikaz v spomenici, ki so jo manjši bratje strožje veje, čuvarji svetišča na Sv. gori, izročili vatikanskemu kapitlju v dosego slovesnega kronanja in ki jo je ta poslal Vašemu presveti, in preč. oblastvu z nalogo, da odredite zakonito preiskavo in nato predočite ugotovitve ter svoje mnenje.
Še misliti si ne morem, da bi bili brez podlage in brez zelo važnih razlogov (pa so še drugi nič manj pomembni nagibi) zgradili svetišče, ki z lahkoto sprejme več kot 6.000 oseb, iz rezanega kamna, kar je ogromno stalo, na vrhu silno strmega hriba, s tremi miljami vzpetine, na kraju, ki je docela brez vode in brez vsakega gradiva, izvzemši kamenja, da niti ne omenjam obširne zgradbe romarske hiše, misijonske dejavnosti redovnikov, ki so se tamkaj nastanili, in samostana, ki so ga v zadnjem času edinole pobožne osebe obnovile in povečale, za kar je bilo potrebnih 70.000 zlatnikov ali tudi več.
Skratka, častitljivost kraja je v očeh vseh več kot resnična. Podoba ni bila še nikdar kronana in se zdaj z vso upravičenostjo naproša v prvo.
Da sta kroni že izdelani in sijajno blesteči ter da se vanji prav zdaj vtiskuje grb vatikanskega kapitlja, kakor tudi da sta iz pristnega masivnega zlata, zatrjujejo sami svetogorski patri, prvi med njimi p. gvardijan v izjavi D., ki jo prilagam svojemu dopisu.
Glede čudežev, o katerih sem izvedel strogo preiskalo, pošiljam Vašemu presveti. in preč. oblastvu sodnijske spise, zaslišanja in več zapriseženih izjav, ki so po razsežnosti bolj kratke, ker mi je bil odkazal prekratek rok in zaukazan hiter odgovor. Prepuščam jih Vaši modri in ugledni razsodbi. S svoje strani Vam lahko zagotovim, da bi z zatnudnejšo in podrobnejšo preiskavo še vse trdneje ugotovili, da je več kot resničen sloves čudodelne Marijine podobe.
Spoštljivo Vam poljubljam posvečene roke in ostajam ponižno prevdani in hvaležni
Josip Anton baron Del Mestri arhidiakon.
V Krminu, dne 8. avgusta 1716.
ROMANJE V FATIMO
Za skupno božjo pot v Fatimo se je prijavilo 77 romarjev; zadnjih sedem se je priglasilo dolgo po določanem roku, zato bodo šli z nami le, če bo kdo odstopil. Imamo na razpolago 70 mest in toliko nas bo šlo. Vsi romarji so že prejeli potrebna navodila in tukaj ponovimo, da mora vsak do 15. aivigusita urediti svoj osebni potni list, ga pokazati na kraju vpisa in prav tako do 15. avgusta poravnati
potne stroške. Romanje se začne en dan po marijanskem shodu na Opčinah, ki bo letos v nedeljo 10. septembra.
Na letošnji marijanski shod o požar jamo že v tej številki našega glasila. Smo v letu vere in ta poudarek bo imel naš 19. marijanski shod, ki ga z veseljem napovedujemo in se vsi nanj z zanimanjem pripravljajmo!
Višarska kronika	Odgovo
Naš list je že poročal, kako Slovenci letos v lepem številu obiskujejo sveto-višarsko svetišče. Mnogo jih pride s svojimi avtomobili in ti se navadno zgubijo med romarji drugih narodnosti. A organizirane skupine napravijo najboljši vtis po zbranosti, pobožnosti, lepem petju in molitvi. Letos je prihod slovenskih romarjev bolj urejen in to koristi duši in t-lren Vreme je bilo skoro ves julij kar dobro. Priti na Višarje ob lepem vremenu se res splača, a priti ko goro zagrinja megla in nagaja dež, tedaj pa je treba kar dosti dobre volje in spokornega duha, da je romar zadovoljen. Hvala Bogu, takih dni je bilo do sedaj le malo In se to le v zadnjem julijskem tednu.
Do konca julija je bilo letos na Višar-jah razdeljenih okrog osam tisoč ohhajil. Svetih maš je bilo darovanih v juniju 286, v juliju pa 496. Organiziranih skupin iz Avstrije in Italije je bilo bolj malo. Razume se, da vse številne kolom j e, ki taborijo po bližnjih dolinah, obrščejo svetišče. Tako so ga obiskali skavti iz Trsta, iz Vidma, Roviga, ustanova Cini, roverji rz mesta Lecco (s sveto mašo v ambrozr-janskem obredu), semeniščmki iz Vidma, gojenci kapucinov itd. Dekan g. Žorž je pripeljal večjo skupino iz Štandreža; prišli sta dve skupini tudi iz Gorice, med njimi člani in članice slovenskega Tretjo ga reda. A to je vse premalo za naše kraje. Z Opčin so bili iz župnije Regina Mundi.
Za spovednike je letos dobro poskrbljeno. Ves čas sta na razpolago vsaj dva duhovnika, ki znata tri jezike. Za Svete Višarje je namreč potrebno znanje treh jezikov: slovenskega, italijanskega in nemškega. Prve tedne letošnje romarske sezone sta bila vernikom na uslugo gg. Jože Peterlin, salezijanec iz Marijamišča na Opčinah in Stanko Skvarča, ki je prišel na obisk iz Argentine, pa se je na Sv. Višar-jah ustavil kar 35 dni. Nekaj dni je pomagal tudi škofov vikar iz Trsta msgr. Lojze Škerl. V avgustu bo ostal na gori dr. Franček Šegula iz Rima, pričakuje se pa še druge gospode.
Zdi se, da bo le težko najti svetišče, v katerem se maše redno vrstijo v omenjanih treh jezikih in morejo romarji slišati pridigo v svoji govorici. Včasih ni mogoče vsem ustreči, ker pridejo skupina nenajavljene. Za dober uspeh je prav prej obvestiti vodstva svetišča.
Na Sv. Višarjah tudi letos kot že lam prevladuje slovenski božjepotniški element. Skupinska romanja prihajajo predvsem ob sobotah in nedeljah, med tednom pa posamezne družine, ki potujejo z lastnimi vozili. Avstrijci prihajajo v manjših župnijskih enotah in to skoro izključno iz Štajerske. Kako je z Italijana, smo že omenili.
Da bo višarska kronika popolna, objavljamo zapisnik o romarjih iz Slovenije.
V nedeljo 16. julija so se pojavili že ob 6. zjutraj pred žičnico romarji od Sv. Križa na Dolenjskem. Bilo jih je za dva avtobusa in so od doma odšli že o polnoči! Ob sodelovanju njihovega bogoslovca in spričo liturgične izvcžbanosti ljudstva je prišlo novo bogoslužje v vi-šarski cerkvi do odličnega izraza. To velja tudi za večino ostalih farnih romanj.
Naslednji dan je pripeljal Josip Pij Novak, bivši opat trapistov v Rajhenburgu (sedaj Brestanica) iz Radomelj pri Domžalah k višarski Mariji 43 romarjev, v torek 18. julija pa je prihitelo iz Komende na Gorenjskem 42 oseb. Skupino je organizirala in strumno vodila ena izmed udeleženk. S skupino p. Pija Novaka pa so istočasno prišli tudi romarji iz Mežice na Koroškem, 80 oseb.
V sredo 19. julija je obhajal Ivan Vilfan, sedaj dušebrižnik na Koroškem, na Sv. Vdšarjah svojo zlato mašo. Pridigal mu je g. Stanko Škrbe, župnijski upravitelj v Požaimici (Pusarniitz) pri Spittalu ob Dravt.
V soboto 22. julija je Slovenija slavila enega svojih republiških praznikov; to je imelo odjek tudi na Sv. Višanjih. Farna romanja so prišla iz: Volč na Tolminskem (50 udeležencev), Škofja Loka (140), Šmar-dn pri Kranju (42), Stopiče na Dolenjskem (80), Cerklje ob Krki (40).
Nedelja 23. julija; iz Begunj na Gorenjskem (Tam, kjer murke cvetč...) je pripeljal svoje župljane g. Franc Hiti, eden redkih duhovnikov, ki ga nemški nacisti med zadnjo vojno niso pregnali s fare. Ta skupina je na gori izjemno ostala več časa, dočim se navadno drugim še mudi ali v Trbiž med stojnice ati proti Trstu ali h Gospe Sveti.
25. julija je prišel Lz Brda pri Kamniku župnik Franc Vratih s svojo skupino, s Koroške pa g. Filip Millonig, predsednik Mohorjeve družbe v Celovcu s 13 osebami
iz njegove fare v bližini Beljaka. Njegov organist, komaj 15-letni Hamzi je orgija! pri več mašah in zavzeto prepeval Marijine pesmi.
V soboto 29. julija je dospel preko Brezij Franc Tovornik, nadžupnik in arhi-diakon v Slovenskih Konjicah s 70 farani in cerkvenimi pevci. Moški zbor je po sv. opravilu vžgal s himno Marijinih častilcev »Mi smo pogumni tvoji mornarji...«
Na svojo pobudo so za isti dan organizirali obisk sv. Višarij delavci in delavke neke tovarne pri Domžalah. Bilo jih je petdeset. Resno so vzeli svoj božjepotni izlet in prav mnogo jih je pristopilo k sv. obhajilu.
Isto soboto zvečer so prišli romarji iz Šturij na Vipavskem. Uvrstili so se v procesijo in se med petjem litanij približali svetišču. Po pozdravnem govoru so se znova uvrstili v procesijo okrog višarskega hriba. Njih molitev in petje sta dihala zdravo slovensko vernost.
V nedeljo 30. julija so priromali tudi ameriški Slovenci iz Clevelanda. Vodil jih jo rev. Josip Godina. Dva avtobusa romarjev sta prispela iz Žužemberka na Dolenjskem, iz Šmarja pri Kopru pa je prišlo 60 oseb.
Zapisnik o romarjih iz Slovenije pa o-menja še druge kraje: Bohinj, Domžale, Boštanj, Ruše, Naklo, Ljubljana, Podmelc, Leskovec pri Krškem, Žabnice pri Škofji Loki, Dornberk (skupina 50 fantov in deklet), Novo mesto, Šmartno, Maribor, Za-vratac. In še ni vse.
Na Sv. Višarjah je torej živahno vsak dan. Vedno večja je tudi možnost prenočevanj . Doslej opuščeni romarski dom, ki je zadnja desetletja služil za hlev, se sedaj obnavlja. Tako bo mogel spet služiti za prenočišče romarjev kot v preteklih stoletjih. Ne pozabimo, da je višarska romarska božja pot že stara nad 600 let in da pomeni lep kos zgodovine našega naroda.
Zadnjič smo v našem listu objavili odprto pismo izobraženca iz Trsta ljubljanskemu »Dedu« glede rabe slovenskega jezika v carinski služhi SFR Jugoslavije. Odgovoril mu je Franc Šetinc, eden najbolj komunistično zavzetih časnikarjev v Sloveniji pod naslovom:
ZAKAJ PROTISLOVJA V PISANJU ?
Tržaški izobraženec je opazil v mojem pisanju tole protislovje: medtem ko sem v intervjuju z upravnikom ljubljanske carinarnice zapisal, da ni res, da Slovenci ne bi hoteli v carinsko službo, sem v poročilu o seminarju »Socializem in narod« ponovil ugotovitve enega izmed predavateljev, češ da v carinarnicah na območju naše republike ni slovenskih carinikov zato, ker Slovenci ne kažejo zanimanja za to službo, ne pa zato, ker bi jim kdo zapiral vrata med carinike.
ODGOVOR. — To ni protislovje mojega pisanja, temveč sta si v protislovju izjavi upravnika ljubljanske carinarnice in predavatelja na omenjenem seminarju. Moram pa priznati, da sem do pogovora z upravnikom carinarnice tudi sam mislil, da Slovenci ne kažejo zanimanja za službo v carini. Najbrž me je zavedla izjava generalnega direktorja Uprave carin SFRJ, ki so jo nedolgo tega objavili tudi časniki in ki je trdila, da je Slovence težko pridobiti za carinsko službo. Morda je tako bilo v preteklosti — bržčas tudi zaradi zaostajanja osebnih dohodkov carinikov za povprečjem osebnih dohodkov v Sloveniji. Zadnje čase je, kot dokazuje izjava upravnika ljubljanske carinarnice Frana Sabliča, marsikaj drugače, deloma zaradi tega, ker so se osebni dohodki v carini občutno popravili, deloma pa tudi zaradi znanih težav pri zaposlovanju.
Ko govorite, tovariš iz Trsta, o narodni sestavi carinskega osebja, ste preveč ozkosrčni in nestrpni v odnosu do drugih
jugoslovanskih narodnosti. Pri tem vidite le eno plat problema in pozabljate, da govori ustava tudi še o čem drugem — o svobodi gibanja državljanov SFRJ. Kaj bi bilo, ako bi Slovencem omejili gibanje in možnost zaposlitve le na Slovenijo? Ali ne veste, da je na primer v Zagrebu zaposleno več tisoč Slovencev? Obiščite enkrat Brežice in druge slovenske kraje ob hrvaški meji, kjer živijo zavedni Slovenci, pa boste videli, da jim je tuja takšna nacionalna nestrpnost, kakršno izpričuje vaše pisanje.
* * *
Na to Šetinčevo »pojasnilo« je poslal izobraženec iz Trsta 24. julija 1967 novo pismo ljubljanskemu »Delu«, ki pa do sedaj še ni bilo objavljeno (če sploh kdaj bo!). Ker med zavednimi Slovenci katerega koli svetovnega nazora ali političnega prepričanja — zlasti v pokoncilski dobi — ne bd smelo biti nesoglasja glede odnosa do maše materinščine, ki jo tudi po božji postavi moramo ljubiti, zato to drugo pismo objavljamo mi, saj smo prepričani, da se za utrditev slovenske zavesti in veljave slovenskega jezika onstran in tostran meja še vse premalo stori (op. ur.).
Spoštovano uredništvo!
Dne 21. t. m. je v Pogovoru z bralci, med Odmevi, Vaš sourednik hotel odgovoriti na moje pismo o rabi slovenščine v carinski službi SR Slovenije. Tam pravi:
1. da protislovje, ki sem ga bil ugotovil, ne gre na rovaš njegovega pisanja;
2. da sem preveč — ozkosrčen in nestrpen (podčrtal jaz) v odnosu do drugih jugoslovanskih narodnosti;
3. da vidim le eno plat problema in pozabljam, da govori ustava tudi še o čem drugem — o svobodi gibanja državljanov SFR Jugoslavije;
4. vprašuje, kaj bi bilo, ako bi Slovencem omejili gibanje in možnost zaposlitve le na Slovenijo;
lllllllllllllllllllllllllllllIlillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIlllllllllllllltllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllilllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIItlltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllll
TRIGLAV, MOJ DOM
Še sam ne vem, zakaj in kako se je porodila misel, da bi SKAD (Slovensko katoliško akademsko društvo v Gorici) priredil med počitnicami izlet na Triglav. Dejstvo je, da je seme, ki smo ga vrgli februarja, ko se ni še talil sneg na gorah, prineslo sadove sredi julija, ko smo se vzpeli na vrh mogočnega Triglava.
šolsko leto je bilo že mimo, počitnice so bile pred vrati in kot vsak kulturni krožek je tiuli SKAD moral nekoliko odnehati s pritiskom na člane. Od lanskega novembra je pokazal precej dejavnosti: nekaj kulturnih večerov, predvajanje slovenskih filmov, priložnostne proslave, po-nuigal je, kjer mu je bilo mogoče. Zato pa so si člani tudi zaslužili izlet v naravo.
Tako je bilo končno domenjeno in lepo urejeno kljub temu, da so nas strašile govorice, da bomo spotoma naleteli na obilen sneg. Pa smo se prepričali, da so bile to te neutemeljene govorice. Zbirališče na Travniku, ura pa kar zgodnja: 230 po polnoči.
Kar srce mi je zlezlo v škornje, ko sem dospel na Travnik in zagledal na stopnicah pod kipom sv. Ignacija celo kopico deklet in fantov, ob pločniku pred njimi pa avtomobil »Giulio« z napisom »Carabinieri«. Ja, sem si mislil, še v temnico nas bodo spravili, na zasliševanje, Triglava pa ne bomo videli niti z daljnogledom (če ga sploh kdo ima). K sreči pa nisem niti še prišel do prijateljev, ko je »Giulia« že pokazala svoj zadnji det z rdečimi lučkami in zavila za vogalom. Bilo je očividno,
j	-
iv';-,	f£	-tG:-Vi
Na vrhu Triglava (2863 m) ob Aljaževem stolpu
da tudi varuhi javnega reda ne nasprotujejo gornikom, pa čeprav so slednji tako požrtvovalni, da odhajajo v hribe sredi noči in na gore, ki so onkraj meje.
Na bloku pri Rdeči hiši se točno ne spomnim več, če so se res stražniki zbudili, ko je naša pisana družba prekoračila mejo ali pa so v polsnu le mehanično žigosali dokumente ter se jim je pozneje samo zdelo, da so sanjali o neki glasni skupini deklet in fantov.
V Novi Gorici na vlaku smo si vsi trli pot s čela, pogumnejši pa so odprli skrivnostne posode, steklenicam podobne in blaženo pokušati, kar je bilo v njih. Upati smo, da bodo jugoslovanske železnice kaj dobrohotne in da nam bodo dale popust.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Bogati sadovi dvajsetletnega dela
Patri doktrinarji so letos proslavili 20-letnico svojega prihoda v Brazilijo. Prvi patri te kongregacije, ki jo je ustanovil pater Cesare de Bus v Avignonu leta 1592, so prišli v deželo leta 1946.
Ribeirao Preto so zaupali tem patrom vodstvo konvikta za gojence, ki obiskujejo javne šole, dalje vodstvo nekaterih bolnic, naselja za izseljence, domov za počitek starčkov ter številne pristave, ki so raztresene na tisoče kilometrov med nasadi bombaža in kavovca.
V teh dvajsetih letih delavnosti v Braziliji je doktrinarjem uspelo razširiti katolicizem v najbolj oddaljena naselja. Nudili so prebivalstvu možnost pogosto prejemati sv. zakramente in se aktivno udeleževati župnijskega življenja. Posebej so se posvetili problemu duhovniških in redovnih poklicev. V Sao Paulo so ustanovili filozofsko in teološko središče; v Sao Joa-quimu cvetoč noviciat, seminar in dijaški zavod pa v Catandova in Guairi. V škofiji
Študijski tečaj o verskih vprašanjih
Gibanje P no Civitate Christiana bo priredilo meseca avgusta običajni študijski tečaj o verskih vprašanjih. Lotos bo o-snovna tema razprav: Vera in svet v razvoju. Predavali bodo ugledni govorniki. Ob večerih so vedno kulturne prireditve, navadno precej napredne smeri. Lettos bo študijski tečaj od 23. do 28. avgusta.
Toda tudi v Jugoslaviji vlada birokracija, zato je težko doseči popust: potrebne so prošnje pa žigosanje tu in tam. Ni rutin preostalo drugega kot da si vsak preskrbi lastno vozovnico.
...Jesenice... Mojstrana. Od tam pa edino prevozno sredstvo, na katero snu) lahko računali, so bile lastne noge. Kar lepo je bilo videti sedemnajst, (večino so seveda odnesla dekleta) turistov, ki so vsi bili dobre volje. Po dolini Vrata je šlo še kot po olju, težave so se začele po Aljaževem domu, ko se je pot hitro začela vzpenjati. Prvi, s tropom korajžnejših deklet je bil naš vešči hribolazec, ki je pazil na markacijo in delil potrebne nasvete ostalim, kateri so se pod težo nahrbtnikov le počasi vzpenjali za njim.
Joj, ti nahrbtniki, kar sum me je prešinil, da mi je mama skrivaj dala notri nekaj opek za pokoro, dasi je morala vedeti, da nisem šel na božjo pot. Domačinka iz Mojstrane nam je zagotovila lepo vreme, češ da je »bva lunca rdeča«. In še kako! Kar nepričakovano so se zbrali temni oblaki, blisk, tresk in obsula nas je toča. K sreči vse ni trajalo dolgo, a predno smo prišli do skalnatega zavetja, smo nekateri bili že čisto mokri. To nas je spravilo iz ravnotežja, da smo se potem zatekli do bližnje Staničeve koče. Ne morem dovolj pojasniti, kako je bil nebeški tisti čaj, ki sem ga tam slastno in v dušku popil. To je treba le na lastni koži poizkusiti! V Staničevem domu smo tudi prespali. Pred počitkom se je nekdo celo masiral z žganjem po nogah, velika večina pa si je raje z istim zdravilom omočila grlo.
Naslednje jutro smo bili še v temi na nogah, tako da smo v rani jutranji uri prišli na vrh Triglava. Prepričan sem, da v tistih trenutkih ni nihče čutil utrujenosti. Sicer snu> pa imeli srečo, da se do takrat še ni dvignila megla in tako smo lahko z očesom objeli velik del obzorja.
Poti v dolino vam ne bom opisoval. Naj samo omenim, da je bila to dolga, večurna žaloigra, prepojena z vzdihi, tarnanjem in podobnim. Še dva dni po tem izletu sem se skrbno izogibal stopnic. Saj si lahko predstavljate, kako je bilo v meni vse razmajano...
A vse to so malenkosti, katere so sedaj že pozabljene. Vsi udeleženci smo dokazali, da se znamo tudi žrtvovati, posebno tisti, ki so morali naslednji dan im delo ati na njivo. Ostal nam je lep spomin krasnega izleta na »Triglav, naš dom.«	Md
c. razodene mi, aa je na primer v In gieou zuposieno v ec usoc Otovencev, in
0. svetuje, naj ouiscem enurai orežtct in ui Lige Slovenske Kraje oo nrvustu meji, Kjer živijo zaveam tuovenci, aa uom vi uei, icuko jun je tuja taicsna — nacioinaina nestrpnost (podčrtal jaz), nanrsno izpn-cilje moje pisanje.
Treavsem moram pripomniti, da mi čisto in tuai tonrat m pogoau način Setin-čevega odgovarjanja. Prevec samozavestni tovariš ne upošteva dejstva, da se dobi med oratci »Deta« tudi taki, Ki so aosV let pred njim trgali hlače po šolskih Klopeh, Ki ga po znanju, razgledanosti in živ LjensKih tzKušnjah presegajo, itd. Četudi niso z veliko žlico zajeti tiste učenosti, ki si jo pripisuje, ne potrebujejo njegovi soli za ze osivele glave. Želijo le, da bi njihove misli o problemih, ki tarejo slo venski svet, nepotvorjano posredoval of ganom, ki imajo »škarje in platno« v ra icah, da jih uporabijo v obče dobro in nk več.
Tudi ni prav, da pisem ne objavlja t celoti, marveč po svoje »manevrira« s posameznimi stavki, kar utegne docela po pačiti pravo sliko piščevega mišljenja, kot se je zgodilo meni. Ima takšen dialoi potemtakem sploh še kak smisel? Če gr1 tovariš Šetinc tako naprej, tedaj kotiček, ki mu je poverjen, nikoli ne bo postal zrcalo dejstev in mnenj, kot bi po mo jem moral biti, saj je bil to menda njegov namen, ali ne?
Zdaj pa lepo povrsti, kot so (pri nas) hiše v Trsti:
1. V pismu ne govorim o protislovju Šetinčevega pisanja, pač pa protislovje ki ga sam priznava — le ugotavljam (izjava upravnika ljubljanske carinarnice -stališče seminarja »Socializem in narod«).
2. o nobeni — ozkosrčnosti in nastrp nosti ne more biti govora, če se zavzemata za to, da mora v SR Sloveniji imeti kvalificirani slovenski domačin (znanje slo venskega jezika!) prednost pred nekvalificiranim prišlekom iz ostalih jugoslovanskih republik (neznanje slovenskega jo. zikal); to poudarjanje je le izraz splošnega nezadovoljstva zavednih Slovencev,: zaradi zadeve mlačnosti slovenskih predstavnikov v Ljubljani in Beogradu, ki jt kažejo in se iz mrtvila ne zganejo;
3. zavedam se, da je v SFR Jugoslaviji svoboda gibanja državljanov ustavno zajamčena; istočasno pa moram pribiti, d° je v SR Sloveniji — pravtako po ustavi državni jezik slovanski in bi bil zato ž£ skrajni čas, da se to ustavno določbo preneha izigravati, začenši pri dižavnit1 in družbanoipoliitičnih forumih, ki so glavni krivci tega žalostnega stanja;
4. nihče ne misli omejiti gibanja i,! možnosti zaposlitve nikomur: ne S loven ceni le na Slovenijo, ne ostalim jugoslo vanskim državljanom na njihove republike; trezni računi objektivne cenitve materialnih dobrin in presoje geografskega položaja (križišče sever-jug, vzhod-zahod) ter mnogih pozitivnih činiteljev pa povedo da bi Slovenija zlahka lahko prehranjevala svoje prebivalce (in vse, ki so sl vanjo zatekli), ko bi bila manj vezana ik odločbe zveznih oblasitev, zlasti v finančnem oziru, in imela na krmilu boljši-' gospodarstvenikov, kot jih ima;
5. da je v Zagrebu zaposlenih več tiso čev Slovencev, mi je znano že več deset letij (vsaj od vstopa v ljubljansko realko 1924. leta); vem pa tudi, da sleherni z° grebški Slovenec službeno rabi samo h< vaški jezik, medtem ko ljudje, ki so priŠtj iz drugih jugoslovanskih dežel služit ' Slovenijo, v brk in posmeh njeni ustaVj niti v praksi ne spoštujejo slovenščine, d° se morajo še celo naše kraške ženice močiti z njimi v srbohrvaščini, ki je prti nikoli niso slišale;
6. Brežice in druge slovenske kraje o-hrvaški meji poznam; da je ljudstvo to stran in onstran Gorjancev in Sotle stol no, me veseli v enaki meri kot tovariš0 Šetinca (ta složnost in pridobitev našit dni izvira že iz staroslavnih časov krnskih puntov pod Matijo Gubcem), ne ved-pa, kaj ima to opraviti s stvarjo, ki ll' obravnavamo.
Spričo vsega tega, kar sem odkrito t'1 pošteno napisal v prejšnjem pismu zdajle še posebej obrazložil, odločno zavračam kriv očitek, ki mi ga je tovafi1 Šetinc jasno vrgel v obraz, da izpriča je moje pisanja — n a c i o n a 1 n nestrpnost. Ljudje, ki me pobliže P° znajo, se nad njim zgražajo, ker vedo, te hibe nikoli nisem imel. Da pa ostal ki so ga čitali, ne bi zapeljal v zmot0 prosim za objavo obeh mojih pisem, Vam je količkaj za čast in ugled poklic0 ki ga vršite!
Kot včeraj, tako danes in jutri:
S.F. - SJ4.
Je
m
šc
IX
n:
di
Pi
v<
»1
g<
ra
n;
v<
m
d
le
Pi
vi
lil
Pi
Z\
V(
iz
lj<
al
re
te
tc
k
al
sp
ds
ie
le
V(
dc
št
M
n<
sv
ds
ta
d\
Ti
m
m
že
Pe
bc
JC
Marijino slavje v Doberdobu
NOVICE IZ SLOVENIJE Orgelski koncerti privlačijo
»Odslej m« bodo blagrovali vsi rodovi...« je rekla Marija pri obisku sorodnice Elizabete. A po Njej gre čast Tistemu, ;ki ga je nosila, rodila, darovala. Kakor Posoda časti vredna, 'ki nosi dragocenost Jezusa.
Prvo slavje je doživela milostna podoba Svetogorske Rraljioe (kopija iz goriške stolnice) na Poljanah, kjer so domačini okrasili vso vas, napravili slavolok, luči, prepevali, molili in jo je mladenič Branko Peric v imenu vseh pozdravil, preč. g. dekan Žorž pa še posebej poudaril pomen tega Marijinega slavja.
Iz privatnega avtomobila so prestavili podobo na okrašen odprt avto, na katerega sta stopili še dve dekleti in dva mladeniča z baklami. Sprevod 50-tih avtomobilov se je nato približal prvim hišam Doberdoba, kjer so se pridružili milostni podobi drugi fantje s svečami in deklice v narodni noši ter v belem.
.Pred okrašeno in razsvetljeno cerkvijo je ljudstvo pričakalo Kraljico Primorske med pritr kovan jem, z godbo in duhovščino. Pozdravil je Marijo domači župnik, povabil vse, naj se udeležujejo tridnevnšce, naj veliko molijo in prejmejo zakramente; dekan Ivan Kretič pa je v italijanščini Proslavil Marijo ter razložili program slovesnosti. Zadonela je nato ona ljudska »Marija Mati ljubljena«, zaigrala je še godba »Mira il tuo popolo«, nakar so močne roke dvignile milostno podobo visoko nad iglavni oltar, okrašen z rdečimi za-vesami. Domači zbor je zapel »V dulšo mi sije mila podobai«, nakar je spregovoril dr. Damijan Pavlin iz Štandreža, ki je letos doktoriral iz agronomije. Mladini je predoči] lepoto krščanstva v športu, zabavi, delu, ljubezni in v apostolata. S petimi litanijami in blagoslovom se je končal Prvi dan.
V petek je bila ob 9h mladinska maša, zvečer ob devetih pa je po maši spregovoril dr. Stojan Brajša, znani advokat iz Podgore. Problem vere, znanosti in tipljem j a je težko rešljiv v luči racionalizma ali materializma; a v luči objektivnosti, realnosti, v luči Kristusa in Njegove Matere je praktično rešljiv in veliki zgledi to dokazujejo; — še več: pokažejo nam korist in lepoto verskega življenja.
V soboto je bila tudi mladinska maša ob 9h dopoldne; zvečer sta dva duihoviniika spovedovala kar lepo število vernikov; ob devetih je bil rožni venec s petjem', nakar ie spregovoril doberdobški delavec Fer-letič Albert. V kratkem in jedrnatem govoru je približal vernikom največje zglede za delavsko življenje: Boga, ki spoštuje preprosto Delavko, in jo izbere za Mater Sina božjega. — Jezus-delavec ostane zvest delavskemu življenju ob strani svoje delavne Matere. — Kot Marija, ki daruje vse, da sivet dobi Luč-Kristasa, tako naj vsaik delavec v svojem okolju dviga h krščanskemu pojmovanju dela. — Trpljenje, nerazumevanje, oelo krivice i-majo naij večji odmev v topeči in zasramovani Materi božjega Trpina pod krijem! Primorsko ljudstvo je delalo in trpelo ob Svetogorski Mariji že stoletja; a bo tudi za naprej Njej zvesto!
Nedelja je bila viharna, skoraj deževna, a to ni motilo svečanosti zlasti pri drtugi tnaši, ki jo je daroval šturski novomašniik Niko Straraoar, ki je v svojem govoru Poveličeval Marijo kot zgled vere! V imenu vernikov ga je še prej pozdravil Marij ■Wc; dekle v narodni noši pa mu je poklonilo bele nageljne. Ob koncu je podelil •tavomašniški blagoslov. Denarne zbirke dn ofer) so bile v dar svetogorskemu
svetišču.
Ob devetih zvečer, po blagoslovu, se je v spremstvu duhovnikov, skavtov in deklet z baklami ter številnimi verniki od blizu in daileč razvila mogočna procesija po celi vasi. S petimi litanijami, med razsvetljenimi hišami je sveitogorska po-doba doživljaja res slavo, ki ji gre kot naši Materi!
Pred cerkvijo je spregovoril p. Martin Perc s Sv. gore, poveličeval je duhovno svetiščeMarijino, ki se vedno višje dviga v srcu zdravega primorskega naroda! G. Virgulin, župnik iz Ronk, pa je pohvalil vse naše verno ljudstvo, ki trdno vztraja in napreduje v slavi Matere božje! Domači cerkveni zbor pod vodstvom Karla Lavrenčiča je zelo lepo zapel Marijine pesmi; sledila je še izpoved vere in »O Gospa moja« ter prelepa »Marija skoz’ življenje«.
Po končani slovesnosti je na dvorišču za cerkvijo zapel vrsto narodnih pesmi moški zbor »-Fantje izpod Grmade«, ki je žel tudi to pot, prvič v Doberdobu, občudovanje in odobravanje. Nato se je pričelo — težko pričakovano — izžrebanje bogatih dobitkov loterije za župnijski oratorij, pod nadzorstvom uradnika s pre-fekture in finance. Seznam teh dobitkov je na drugem mestu.
Naj Marija bogato poplača vse njene sodelavce in častilce, ki ji pripravljajo vsako leto lepše praznovanje!
Zavednost pa že taka!
Zgodaj spomladi so se ob vseh večjih cestah na Primorskem pojavile reklamne table neke tuje tovarne ur. Reklamni o-glas je bil napisan le v italijanskem: jeziku. Naši ljudje so bili ogorčeni, saj je šlo za očiten posmeh s strani tistih, katerih jezik je bil za naše ljudstvo pred desetletji simbol narodnega zatiranja in katerega odpravo iz javnosti so si Primorci s krvjo izbojevali.
Te dni se je nekaj podobnega primerilo v Novi Gorici. Pojavil se je plakat, tiskan v zagrebški »Željeznički tisikarni« in z napisom »Rassagna folclorica 23.-30. VII. 67. Visitate Zagreb!« Besedilu ni bila pridana nobena inačica v slovanskem jeziku ali pa v enem ostalih jugoslovanskih narodov.
Branko Marušič se v ljubljanskem »Delu« upravičeno huduje nad tem že kar odvratnim udinjanjem tujemu človeku. Taki plakati so direktna kršitev pravic, ki jih jugoslovanskim narodom daje zvezna ustava. Morda bi kdo skušal omenjeno hlapčevsko ravnanje upravičiti z dejsitsvom, da zahaja v Novo Gorico veliko italijansko govorečih prebivalcev iz sosednje države. te je tako, naj ima plakat najprej slovensko besedilo, zraven pa italijansko. V italijanski Gorici n. pr. v slovenščini napisan plakat le redko zasledimo, toda kadar ga, je vedno zraven italijanski prevod. Toda, komu so plakati v Novi Go-
Kaj pravi k tema »Slovenska kulturno-gospodarska zveza“
Pazljivo sem bral v »Primorskem dnevniku« članke »Napori SKGZ za skupni nastop Slovencev«. Nastop za priznanje in spoštovanje naših pravic. Za popolno enakopravnost Slovencev v Italiji, namreč, da bi tu živeli in se kot rod in nacionalna skupnost ohranili pred vsako nevarnostjo raznarodovanja in uničenja.
Ker mi je, kot vsakemu zavednemu Slovencu pri srcu usoda naše bitnosti v Italiji, sem pri teh člankih, kljub večkratnemu razočaranju glede politike titovskih ljudi, mislil, da so se morda vendarle spametovali, da bodo opustili politiko italijanskih socialistov in ubrali slovensko pot.
Toda glej, zopet razočaranje!
Članke o SKGZ je »Primorski dnevnik« priobčil 22. in 23. julija, toda po zelo kratkih dneh, t. j. 1. t. m. je pa »Primorski dnevnik« prinesel na svoji goriški strani navdušen članek o zgradnji proto-sinhrotrona v Doberdobu. Pisec članka pravi, da »vsi iskreni demokrati in miroljubni ljudje ne morejo drugega kot želeti iz vsega srca«, da se protosinhrotron tam resnično zgradi, da bo protosinhrotron predstavljal »temelj miru v tem delu Evrope »in da bodo slovenski fantje, ki so v prvi svetovni vojni v Doberdobu padli in tu našli svoj grob, z nastankom protosinhrotrona »najlepše maščevani«.
Resnično, resnično povem, da sem pri tem članku osupnil in prebledel!
Ljudje okoli »Primorskega dnevnika«, dobro premislite, predno kaj takega napišete in objavite! In ne žalite »slovenskih fantov«, junakov in trpinov, ki v Doberdobu počivajo, kajti zgradnja protosinhrotrona bo vendar pomenila konec _________
smrt slovenskega življa ne le v Doberdobu, ampak široko okoli Krasa do Gorice tn do Trsta. Vrli »slovenski fantje«, ki
jim je tragika krivične vojne izkopala grob v Doberdobu, niso umrli za to, da bi naš rod izginil s tega področja.
S protosinhrotronom pride v naše kraje od 30.000 do 50.000 ljudi, novih naseljencev ,ki nas bodo popolnoma preplavili in udušili.
Tedaj bo vladal... mir, ker bomo Slovenci ležali v grobu! Razne nacionalistične in šovinistične sove bodo veselo skovikale, saj smo si svoj grob sami izkopali!
»Vsi iskreni demokrati in miroljubni ljudje«, besede, ki jih je pisec članka v komunističnem »Primorskem dnevniku« napisal, niso na mestu, ker demokratov in miroljubnih ljudi ni med komunisti, ampak samo med nami demokrati. Mi, resnično iskreni slovenski demokrati, ljubimo mir, ljubimo pa tudi svoj rod in svojo rodno grudo, ker sloni naša vera predvsem na temelju duhovnosti. Zaradi tega ljubimo tudi naše domove in naše prednike, katerih grobove krasimo s cvetjem in z molitvijo k Bogu: »Blagoslovi grobove naših dedov. Ohrani nam naše domove na zemlji, ki si nam jo odkazal. Ohrani naš rod in naš jezik na tem koščku zemlje, ki jo od vekov zalivamo z znojem in, žal, tudi s krvjo ter jo zaradi tega goreče od srca radi ljubimo«! Odklanjamo zato zapeljivo kačo, in raje živimo v našem ljubezni polnem domu, po stari navadi naših prednikov. V domu, ki ga ogreva družinska sloga In ljubezen, in v njem svobodno vlada le slovenska materina beseda!
Rad pa bi le vedel, kaj pravzaprav reče k temu vodstvo SKGZ? Ali se še vedno poteguje za skupne nastope in čemu ter na kak način? Za kopanje grobov, ali za ohranitev slovenske manjšine v Italiji?
rici pravzaprav namenjeni? Ali saimo iz-zbrancem iz italijanske straini ali pa tudi domačemu prebivalstvu? Nova Gorica ne spada med tista področja, ki jih mednarodni sporazumi vežejo na dvojezičnost v javnem življenju!, niti ni manjšinsko področje, kot je ozemlje tostran meje. Plakati v kraju, kjer stalno prebiva izključno prebivalstvo slovenske narodnosti, so brez dvoma izzivanje za ljudi, če so pisani izključno v tujem jeziku. Tako o-menjeni Branko Marušič. Mi se pa sprašujemo, kam so izginili vsi tisti prvoborci, ki so po leta 1945 razgrajali po Gorici in se junačili s svojo domovinsko ljubeznijo? Ali je to bilo le zato, ker takrat še niso poznali čarobne besede »devize«?
Žalostna usoda gradu v Braniku
Rihamberk, sedanji Branik, v kateirem je več let deloval pesnik Simon Gregorčič, se ponaša z mogočnim gradom, ki ga turisti radi obiskujejo, čeprav ne nudi trenutno drugega kot mogočne zidove.
Med vojno so grad razrušili pairtizani; Angleži so ga kmalu po vojni obnovili. V njem se je celo nastanila neka družina. Toda po odhodu zaveznikov je grad postal žrtev nekaterih domačinov. Razbijali so, da je bilo veselje — in tudi odnašali. Krajevni list je sicer o tem pisal in tudi opozarjal, pa ni nič zaleglo.
Nato se je krajevna skupnost odločila, da grad popolnoma obnovi in ga koristno uporabi. Pa je denarja zmanjkalo. Kdor sedaj vstopi v grad, najde ob vhodu o-poaorilo, naj pazi na dvigalo. Ob njem visi tabla, da grad obnavlja splošno obrtno podjetje iz Sežane. Koliko časa je minilo že od tega! Tedaj vloženi milijoni sedaj žalostno propadajo. Na stavbi ni ničesar zavarovano. Do lani je na grad pazil čuvaj za 20.000 dinarjev na mesec. Ta je umrl, za novega pa ni denarja. Tako gre po zlu še tisto, kar je bilo napravljeno. Pošolska mladina ne prizanaša. S kamenjam je že razbila del strehe, marsikaj pa je tudi zginilo...
Grad s svojimi mogočnimi stiražnimi stolpi in velikimi grajskimi dvoranami je kot nalašč primeren za turizem; zlasti Italijani se radi ustavljajo pod njim. V njem bi bilo urediti vsaj zasilen lokal, da bi jim postregli z najosnovnejšim. Pred časom je prišla na občinski sindikalni svet v Braniku pobuda iz Tržiča na Gorenjskem. Tamošnji delavci so izrazili pripravljenost prispevati z denarjem za usposobitev gradu v turistične namene, če bi jim zagotovili v njem možnost letovanja. Letos se govori, da bodo na njegovem obzidju zaživeli Celjski grofje, ki naj bi jih predvajalo gledališče iz Celja. Toda do sedaj je bilo vse le iskanje možnosti, veliko besed, a nazadnje je vse ostalo pri zamislih.
Grad nad Branikom pa stoji, obsijan sedaj od toplega sonca, sedaj izpostavljen vremenskim neprilikam — in čaka. Čaka na denar, na razumevanje in pridne roke.
Iskren slovenski demokrat
  im    milili       nun      ....................................................................................  ihiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii................................................
JOSEFINE STEGBAUER 27	ga	je	Lore	kar	potisnila	nazaj	na	stol.
Zanimanje za misijone med mladino
Tolažilno je, da zanimanje za misijonsko delovanje med mladino zadnija leta narašča.. Ponoven dokaz o tam je bil Teden misijonske kulture v Asiziju, ki se je vršil v tam mesecu. Teden so organizirale papeške misijonske družbe. Udeležilo se ga je 350 mladih ljudi, po večini dijakov. Odlični predavatelji so naslikali misijonsko delovanje Cerkve. Na programu so bile tudi razne skupne pobožnosti, pri katerih so udeleženci občuteno sodelovali.
V češkoslovaških cerkvah so pričeli izvajati glasbene koncerte na orglah. Cerkve so polne do zadnjega kotička. Poslušalstvo je sestavljeno povečini iz intelektualcev. Med njimi je tudi mnogo mladine. Zanimanje množice za te koncerte predstavlja zanimiv družbeni pojav, ki bi utegnil pomeniti novo iskanje smisla človeka, ki se je zgubil v valovih modernega življenja. Danes morda ljudje potrebujejo prav to, kar nudi orgelska glasba, namreč mir.
Krst slovite baletke
V Madridu je krstil novi kardinali Ribari dve mladi kitajski dijakinji. Ena izmed njih Su Chau Chu je slovita bar latka. Njeno ime je med prvimi v kitajski operi na otoku Formozi.
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 13. do 19. avgusta 1967
Nedelja: Prvi program: 11.00 Sv. maša iz Siene. 21.00 Sosedova smrt, drama. — Drugi: 21.15 Glasbena oddaja. 22.20 Stara Kalifornija, film.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Poletne povesti, film. — Drugi: 21.15 Pestra oddaja. 22.00 Beethovnove simfonije.
Torek: Prvi: 11.30-12.40 Sv. maša iz Siene, avrovizija. 21.00 Weekend, komedija v treh dejanjih. — Dragi: 21.15 Na prisrčen način (cordiaJinenie). 22.15 Auto-prix.
Sreda: Prvi: 21.00 Mehika po revoluciji.
22.00 Šport ob sredah. — Drugi: 21.15 Caj za dva, ameriški film.
Četrtek: Prvi: 21.00 Glasbena oddaja. 22.15 Davčna reforma, razgovor z ministrom Pretijem. — Drugi: 21,15 Živahno dekle, film. 22.05 Neapeljske popevke.
Petek: Prvi: 21.00 Obrazi mest: Brindisi.
22.00 Baron, film. — Drugi: 21.15 Rdeči trikotnik, 5. prizor. 22.00 Zoo, kulturna oddaja.
Sobota: Prvi: 21.00 Pestra glasbena oddaja. 22.00 Lahka atletika: ZDA-Španija. — Drugi: 21,15 Tabu, ameriški film;. 22.45 Zaljubljenec gospe Maigret, 1. del.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 13. do 19. avgusta 1967
Nedelja: 9.30 Veselo s Krežetovimi fanti -narodno zabavna. 1130 Pustolovščine z Južnega morja - serijski film. 16.00 Atletsko srečanje Jugoslavije in Švice - prenos iz Calja. 18.25 Promenadni koncert. 18.55 Perry Masan - serijski film. 2030 VVater-polo: Partizan :Mladost. 2130 Prva harmonika - zabavno glasbena oddaja.
Ponedeljek: 18.45 Kuharski nasveti: Na izletu. 19.15 Tedenski športni pregled. 2135 Iz operetnega sveta »Dežela smehljaja«.
Torek: 18.40 »Vesoljska igra« - lutkovna igrica. 19.00 Poljudno znanstveni film.
20.00	»Mož z zvezdo« - ameriški celovečerni film. 2130 A. Srebotnjak: »Kraška suita« - balet (ponovitev).
Sreda: 2038 Zabavno glasbena oddaja. 22.25 Atletsko srečanje - Nemčija-ZDA.
Četrtek: 17.10 Zapojte z nami: Veseli potepuh. 17.25 Potujte z nama ob Savi Bohinjski. 17.55 Mladi raziskovalci - reportaža. 18.35 Avto-revija - oddaja ČS TV iz Montreuxa. 20.30 Mozart: »Don Juan« -opera. 22.10 Toulouse Laitrec - francoski film. 2230 Vzhodna Nemčija :ZDA - atletsko srečanje.
Petek: 18.10 Brez paroile: Avtostop. 18.45 Vizitka: Braitje Boštajnčiči.,2038 ^Posebni dan« - angleški celovečerni film.
Sobota: 18.00 Vsako soboto. 19.15 Sprehod skozi čais. 20.38 Festival zabavnih melodij v Sopotu. 23.00 Golo mesto - serijski film.
27
Prevedel J. P.
tfVeš la Slctiile Zvezda«*!? 44
Mirko je res počasi sedel in počakal. cutii je, kako ga vse z občudovanjem Bladajo, in bil ponosen na to, a pokazati hotel tega tem "goskam”. Počasi si je ^adii podbradek, kot bi nosil že košato brado, in je pri tem mimogrede rekel: »Morda bi ne bilo napačno, če bi si kot c'lj stavile nalogo, da poiščete Gretičine brodnike.«
Ni čudno, če je to svetoval, ko mu je Ves čas blodila po glavi misel na novi ^•nan. Otrok bi vendair moral počasi ®l>et priti do spomina in tako najti starih. Prav zato je predlagal dekletom, naj
1 Pomagalo pri tem iskanju.
“Ko se pa na nobeno reč ne spominja,«
111 bila Senta Berg zadovoljna s tem
Medlogom.
SP°t jo hotel Mirko užaljen oditi. Pa
»Pusti ga vendar, da bo vse povedal,« je že malo nejevoljna ukazala drugim.
»Seveda!« ji je pomagala še Marta, »on bo še najbolje znal svetovati.«
Zaradi te pohvale je bil Mirko koj pripravljen, da še naprej pomaga.
»Najprej bo treba zbrati vse tiste tre nutke oziroma stvari, ki so na kakršen koli način zbudile v mali gospodični spomin na prejšnje čase,« je počasi razlagal. »Melanija je že pravila o nekaterih stvareh.«
»Da, take trenutke moramo zbirati,« je odločila Inge. Sicer ni prav vedela, kaj misli Mirko s temi "trenutki", a bila je prepričana, da že mora tako biti. Mladega pesnika na noben način ne smejo razžaliti, če ne jim ne bo pomagal.
»Morda začnemo sestavljati nekak album,« je predlagala Marta.
»Ne bi bilo napačno,« je pritrdil tudi Mirko.
»Seveda bo treba, — no, kako je že ime tej vaši varovanki? — ja, ja Greti-ca! — torej Gretico bo treba skrbno opa-
zovati, da vam ne bo noben takih trenutkov ušel. Potem bi bilo tudi dobro, če bi tiste trenutke, ki jih je Melanija prej omenila, da se je Gretica za hip spomnila nazaj, še bolj izrabili, hočem reči izgradili.«
»Izborno govoriš!« je bila vsa navdušena Marta, čeprav ji je samo nekaj tega šlo v glavo, kar je povedal. Mirko jo je le prezirljivo pogledal, kot bi hotel reči, da to za bodočega pesnika ni nič posebnega.
»Ko sem govoril prej, da je treba tiste trenutke izgraditi,« je začel Mirko spet razlagati, »sem si takole zamišljal: Z Gre tico bi se bilo treba pogovarjati o vsem, kar je v zvezi z vlakom, potem z jahanjem itd. Potlej bi ji bilo treba pokazati slike iz vseh krajev Nemčije. Morda bo iz teh slik spoznala kraj, kjer je bila prej doma. Poizkusite pa lahko tudi z drugimi deli Evrope. Upam, da se sedaj že malo spoznate.«
»To že, ampak za naš venček le še nimamo imena !i«
»Gretica je velika skrivnost,« je menila
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiimiiiiim
Melanija. »Mar ne bi bilo prav, če bi dali našemu venčku ime "Velika skrivnost”?«
»To ni nobeno pravo ime za venček,« je odklonila Inge. In Lore je potrdila, da tako ime preveč po detektivih smrdi; Senti pa je bilo predolgo. Mirko je nagubal čelo, kot bi napeto razmišljal: »Prevzele ste nalogo, da na skrivaj, tajno pomagate Gretici. Imenujte lorej svoj venček ”Mysterium”. Je to latinsko ime za skrivnost, kratko je pa tudi.« _ Njegov predlog je bil med splošnim občudovanjem sprejet. Zdaj se je začutil Mirko še bolj važnega in je svetoval šo naprej:
»Če bi bil jaz na vašem mestu, bi Gretici o vsem tem nič ne povedal. Skrivnosti so skrivnosti. Dekleta sicer ne majo držati jezika za zobmi...«
»Na, kar počakaj, boš že videl!« se je prva oglasila Melanija vsa ogorčena. Druge so pritrdile in nastal je vik in krik.
»Prosim, da daste mir!« se je Mirko mogočno oglasil. »S to opazko sem vas hotel le spomniti, kako težke dolžnosti prevzemate!«
Dekleta so se pomirile, še več. Melanija je prišla z novim predlogom na dan:
»Mirko, predlagam, da postaneš ti predsednik ”Mysterija”.«
Mirko se je trenutek zamislil; vsaj delal se je tako. Potem je z veličastnim ponosom dejal: »Predlog sicer sprejmem, a treba je, da ga tudi druge in sicer enoglasno sprejmejo. Kdor je za to, naj dvigne roko!« Obnašal se je naravnost čudovito v svoji vlogi. Vse so dvignile roko.
»Naše društvo mora imeti tudi pravila,« se je takoj lotil predsedniškega dela.
Dekleta še vedno niso natančno vedele, kaj so to "pravila”, vendar so bile vse zanje. Vsekakor morajo imeti pravila.
»Dajte mi list papirja, da bomo še to uredili,« je Mirko postal že ukazovalen.
Kmalu je ležal pred njim velik list papirja. Vzel je svoje nalivno pero in začeli so...
Po dolgem prerekanju in raznih predlogih ter osnutkih so nazadnje sprejeli naslednja pravila:
(se nadaljuje)
RZASKE
NOVICE
Razstava starega kmečkega orodja na Opčinah
Misel o taki razstavi se je porodila ob pogledu na današnji vse bolj poglobljeni tehnični napredek. Ta je posegel tudi v kmetijstvo. Danes je tudi v naših krajih ta pojav viden. Marsikdo ima motorno kosilnico ali pa kak drug stroj. Zaradi taga prodiranja začenjajo iti v pozabo dosedanja klasična orodja. Tudi kmetijstvo se je vključilo v tekmovanje s časom in s stroški, ki so s tem v zvezi. Mladina seveda ne pozna več starih načinov dela
NA PRAZNIK
MARIJINEGA VNEBOVZETJA
V TOREK DNE 15. AVGUSTA BO
V MARIJINI CERKVI NA PECAH
SV. MAŠA OB 11. URI TOPLO VABLJENI!
ne orodja, oziroma opreme, ki se je ob taki priliki uporabljala. Kdo pozna še ročni voziček ali pa leseni plug?
Stara oprema je bila na žalost večinoma lesena in zaradi tega izpostavljena hitrejšemu razpadanju. Toda ni, kot bi marsikateri mislil, le stara šara, ki je najbolj primerna za uničenje in da se
vrže na ogenj. Samo poglejmo na druga področja! Ali nimamo muzejev, kjer so razstavljani stari avtomobili, staro orožje in podobno? V prirodoslovnem muzeju v Trstu so na ogled predmeti, katere je človek uporabljal v pradavnini.
Danes skuša človek ohraniti vse tisto, kar je pristen izraz hotenja in dela, izoblikovanega v danem predmetu. Ob njem je neposredno izražal svoj umetniški čut, n. pr. v živinskem jarmu ali v izrezljani posodi. Zatorej ni umetnost samo risanje, slikanje, glasba, ampak je lahko to tudi izdelovanje preprostega predmeta, ki si ga človek s trudom in iznajdljivostjo izdela, ustvari, da mu omogoča življenje. V tem smisiu moramo gledati tudi na orodje, oziroma na vso tisto kmetijsko opremo, ki jo je naš kmetovalec nekdaj uporabljal.
Kdor si je ogledal etnografsko razstavo v Sv. Križu prejšnji mesec, je morda zapazil, da odeva vsak razstavljeni predmet neka posebna topima. V predmetih je bilo čutiti nekaj našega, domačega, nekaj svojsko slovenskega.
To je bil tudi vzrok, da se je upravni odbor Kmetijske zadruge na Opčinah odločil, prirediti v okviru letošnjega IX. kmečkega tabora, ki bo trajal od 12. do 15. avgusta, poleg razstave kmetijskih strojev, razstave zelenjave in povrtnin, tudi za razstavo starega kmečkega orodja, ki je prva te vrste med nami.
□ RIŠKE
NOVICE
Zadeva asfaltiranja goriških cest
Da si bodo naši ljudje prizadetih krajev na jasnem, poročamo naslednje, kako stoji zadava asfaltiranja cest.
Naši goriški občinski svetovalci ponavljajo vsako leto, naj se asfaltirajo ceste, ki zanimajo naše kraje in ljudi. Tako zlasti cesto v Sentmaver in tisto v Grojni.
Šeratmaveroi sami so županu prošnjo ponovili, ko so ga lani naši svetovalci povabili v vas. Zupan je obljubil cesto, most in tudi vodo, kjer je še ni. Obljuba bo v celoti izpolnjena!
Cesta v Sentmaver je turistična in jo zaradi tega, kar zadava asfaltiranje, finansira deželna uprava, seveda po zanimanju občinske uprave.
No, dežela je sklenila finansirati asfaltiranje sledečih turističnih cest: V letu 1966-1967: Krminsko goro (Ouarin), tisto iz Oslavja skozi Števerjan do Bukovja in še od Bukovja v Jazbine pa tja do Moše.
Prihodnje leto pa pridejo na vrsto ceste : Sovodnje-Peč-Rupa; Zona sacra-Vrh sv. Mihaela; Vrh sv. Mihaela-Martinščina; Pevma-šentmaver; Moša-Plešivo.
Dražba za asfalti ranij e ceste v šentma-ver bo lahko razpisana januarja 1968, kajti načrt je v glavnem že gotov in se pričakuje sporočilo glede denarnega nakazila od strani dežele, ki, kakor povedano, je finansiranje že odobrila.
V zvezi z asfaltiranjem ceste pa stoji tudi vprašanje novega mostu pod šant-miavrom. Tega mora obnoviti občina in naši svetovalci upajo, da 'ga bo tudi zgradila, čeravno gra ze 20 milijonov lir stroška.
V kratkem bo goriška občina na svoje stroške asfaltirala cesto v Grojni. Delo utegne biti gotovo že v zgodnji jeseni.
Vsak bi rad videl najprej urejene poti in druge zadeve iz svojega kraja, toda denarja ni vedno na razpolago in tako se uresničenje še tako upravičenih želja vleče dolgo lot naprej. Pomislimo, da se bo na primer šele zdaj, uredila bližnjica iz Pevme na Oslavje, medtem ko so naši svetovalci že zdavna to zahtevali in zahtevo vedno ponavljali. Isto velja za cesto in most v Sentmaver ter cesto v Grojni.
Marsikdo se bo še spominjal tudi, da je že provincialni svetovalec g. Rudi Bratuž predlagal ureditev ceste od Devetakov v Doberdob. Ureditev pa je prišla na vrsto komaj letos in sicer z denarjem, ki ga je nakazal a dežela.
S.
Prišlo je osvežilo
Po enomesečni neznosni vročini je končno v soboto zvečer oddaljeno grmenje naznanilo spremembo. Dež, ki je rahlo padal v soboto zvečer, sicer ni prinesel
Pošljite svoje otroke v Zavod sv. Družine
Zavod sv. Družine v ulici Don Bosco 66 v Gorici se pripravlja, da' znova odpre svoja vrata gojencem in gojenkam za novo šolsko leto, ki je pred durmi.
Prednosti tega zavoda pred drugimi podobnimi so sledeče: vzgoja je na verski in narodni podlagi, to se pravi: starši, ki bodo svoje otroke poslali v ta zavod, bodo lahko gotovi, da jih bodo ob koncu šolanja prejeli moralno trdno oblikovane, versko temeljito poučene, v značaju utrjene in v zavzetosti do slovanstva ter materinske besede neomajne. In kateri slovenski oče in mati, ki resnično ljubita svoje otroke, si tega ne želita, ko svoja sinove in hčerke pošiljata v šole in na pot življenja?
V zavodu je istočasno poskrbljeno za pomoč pri študiju, kar danes veliko pomeni. Učni uspehi ob koncu vsakega šolskega lata glasno pričajo, da šolske sestre, ki zavod upravljajo, tudi v tem oziru storijo svojo dolžnost.
Morda bo kateri od staršev izrazil pomisleke, da stavba ni sodobno zgrajena. Res je, zidovi so stari, a notranjost je bila že v precejšnji meri modernizirana, tako da tudi v tem oziru ne zaostaja dosti za drugimi podobnimi zgradbami. Sicer pa vodstvo išče neprestano sredstva in pota, da se postavi novo, modernim zahtevam prirejeno poslopje. Upajmo, da bodo v nekaj letih tudi te želje postale resnica, dokler sa pa to ne zgodi, naj bi nobena slovenska družina ne imela stare zgradbe za izgovor, da svoje otroke pošilja kam drugam! Dobra vzgoja in zvestoba narodu sta dve dobrini, ki morata brez kakega pomišljanja zmagati nad kakimi morebitnimi materialnimi nedo-statki!
Vpisovanje v zavod se je že pričelo in bo trajalo do 1. septembra. Vabimo vse, ki so lani v zavodu živeli, da se povrnejo
u
dosti osvežila, pač pa veter, ki je začel pihati z izredno močjo in se je zlasti pri morju spremenil v pravcato zimsko bur-jo. Naredil je tudi precej škode, zlasti po vrtovih in vinogradih, pa tudi na obrežju, kjer je prekucnil marsikatero zabavišče v Gradežu in drugod ter prevračal čolne po pristanih. Kopališča so bila v nedeljo prazna, morje razburkano, tako da je bilo kopanje onemogočeno. Ljudje so se oddahnili, kajti veter je prinesel toliko zaželeno spremembo in marsikdo je v prijetnem hladu jutranje ure spet lahko spokojno zaspal.
Sestanek za pospeševanje goriškega kmetijstva
Deželni odbornik za kmetijstvo Comelli je nedavno sprejel pokrajinskega tajnika gorlške Krščanske demokracije dr. Ciana in vodja pokrajinskega urada za gospodarske zadeve Vezila. Razgovor je pokazal, da je treba nadaljevati z namakalnimi napravami za izboljšanje polja na področju Krmina in Gradiške, urediti ceste med raznimi zaselki na deželi ter proglasiti goriška Brda za gorsko področje, zlasti občino štaverjan. Na ta način bi lahko dežela nudila obilno pomoč šte-verjanskim kmetovalcem, poslužujoč se fondov, ki jih predvideva zakon za gorsko ozemlje.
Širite ^Katoliški glas
Števerjan
V ponedeljek 8. avgusta je zbor SKPD Števerjan nastopil na »šagri« v goriški umobolnici. Lepa slovenska pesem je prijetno navdušila številne slovenske bolnike, pa tudi italijanske, ki so navdušeno plo skali. Primarij dr. Basaglia se je ob koncu toplo zahvalil dirigentu in pevcem za človekoljubno potezo našega zbora.
ZA KMETOVALCE
Plačilo davkov
Najkasneje do 18. avgusta je treba plačati četrti obrok davkov. Zamudniki plačajo v prvih treh dneh po zapadlem roku 2%, kasneje pa celo 6% pribitka.
IZLET-ROMAN JE V JUGOSLAVIJO PO STOPINJAH BOŽJEGA SLUŽABNIKA PATRA LEOPOLDA
To romanje vam bo nudilo priliko, da boste obiskali dve najlepši Marijini božje poti na Hrvaškem: Trsat in Marija Bistrica. Pri vožnji preko Reke, Zadra, Splita, Dubrovnika in skozi Kotor boste občudovali lepoto dalmatinske obale. V Hercegnovem (Boka Kotorska) bomo obiskali rojstni kraj patra Leopolda Mandiča in cerkev, kjer je bil krščen. Od tam bo pot vodila čez Mostar, Sarajevo, Jajce, kjer boste prišli v stik z muslimani in pravoslavnimi ter z njihovimi šegami.
V Zagrebu si bomo ogledali zanimivosti hrvaške prestolnice ter bomo poromali na grob kardinala Stepinca. Iz Zagreba skozi Ljubljano se bomo 30. septembra popoldne vrnili v Trst.
Prepotovali bomo okrog 2.500 kilometrov z majudobnejšim avtapulmanom. Odhod izpred cerkve na Montuzzi v Trstu dne 25. septembra ob 6,30 zjutraj. Celoten strošek: 40.000 lir (vožnja, prehrana: zajtrk, kosilo, večerja in prenočišča v hotelih II. kategorije).
Cas vpisovanja je do 5. septembra. Ob vpisovanju se plača 5.000 lir. Za Gorico in okolico vpisuje p. Fidelis. Voditelj romanja: p. Gabrijel Celsnik, Convamto- Mon-tuzza, Trieste, telef. 93978. Potni dokumenti: Potni list ali pa osebna izkaznica za tiste, ki želijo potovati s'skupnim potnim listom.
Vabi pater Gabrijel, slovenski kapucin
pod znano jim streho, saj jim že pomeni drugi dom. Vabimo pa starše, da pošljejo tudi tiste svoje otroke, ki so jih sedaj imeli ali doma ali kje drugod, pa so ostali brez pravih uspehov' pri študiju ali doživeli neusipeh pri vzgoji. Sprejemajo se dečki do 12. leta starosti, deklice pa za vsa obdobja slovenske šole: otroškega vrtca, osnovne šole, nižje in višje gimnazije.
Pošljite zato svoje otroke v Zavod sv. Družine v Gorici, ker ne bo vam žal!
RADIO
TRST A
Družinske doklade
Dne 5. julija je bil končnoveljavno odobren zakon o dokladah za kmečke družine.
Po tem zakonu bodo prejeli denarno do klado družinski glavarji — neposredni obdelovalci, spolovinarji in koloni, ki so vpisani kot delovne enote v pokojninsko zavarovanje in imajo v svoje breme otroke ali njim izenačene osebe.
Doklada znaša 22.000 lir letno z veljavnostjo od 1. januarja 1967 in bo izplačana za vsakega otroka v breme (sinove, hčere, brate, sestre, vnuke) do 14 let starosti odn. do 21 let, če obiskuje srednje šole in do 26 let, če obiskuje vseučilišče. Enako doklado prejmejo tudi oni družinski člani, brez ozira na starost, ki so telesno ali duševno nesposobni za pridobitno delo.
Prošnjam, katere bo sprejemal Zavod za socialno varnost INPS, bo treba priložiti družinski list, šolsko potrdilo za dijake, zdravniško potrdilo za nesposobne in za posebne primere še kaj drugega.
Spored od 13. do 19. avgusta 1967
Poročita: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 11.15 Oddaja za naj-mlajše: »Mlada pirata«. Mladinska igra, ki jo je napisal Franc Jeza. — 12.00 Nabožna glaisba. — 12.15 Vera in naš čas. —
14.30 Sedem dni v svetu. — 15J5 Dalmatinski ljudski motivi. — 16.00 »Hudobni človek«, radijska suita v desetih slikah.
— 17.30 Vabilo na ples. — 19.30 Poje zbor »Jacobus Gallus« iz Trsta pod vodstvom Ubalda Vrabca. — 20.30 Iz slovenske folklore: Rado Bednarik: »Pratika za drugo polovico avgusta«. — 21.00 Večerni koncert zabavne glasbe.
Ponedeljek: 12.10 Počitniška srečanja. —
17.50 Starokrščanske bazilike v Italiji: »Sv. Klemen v Rimu«. — 19.00 Jaš Gawronsky: Anketa o Poljski: »Wyszynski in Gomul-ka: Odnosi med državo in Cerkvijo« — drugi ded. — 19.15 Zbor radiotelevizije Zagreb pod vodstvom Slavka Zlatica. — 21.00 Slike iz narave v slovenskem pripovedništvu: »Ciril Kosmač«.
Torek: 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.50 Otroški zbor »Kraški slavček« iz Nabrežine. — 11.00 »Repentaborska Mati božja«. Radijska zgodba, ki jo je napisal Jože Peterlin. — 12.00 Iz slovenske folklore: Rado Bednarik: »Pratika za drugo polovico avgusta«.
—	16.30 Koncert komornega orkestra »Glasbene Matice« iz Trsta pod vodstvom Oskarja Kjuidra. — 17.45 Ob 250-letniei kronanja Svetogorske Matere božje - pripravil msgr. Rudolf Klinec. — 18.00 Marijine pesmi poje cerkveni zbor z Opčin.
— 19.00 »Od Apeninov do Andov«. Mladinska zgodba. 3. in zadnja oddaja. — 20.30 Johann Strauss: »Cigan-bairon«, opereta v treh dejanjih.
Sreda: 12.10 žena in dom. — 17.50 Razvojne stopnje sodobne medicine: »Sodobna psihofarrnakologija«. — 20.30 Simfonični koncert orkestra gledališča Verdi v Trstu. V odmoru (približno ob 21.05) Knjižne novosti: »Slovensko slikarstvo« v izdaji Cankarjeve založbe.
četrtek: 12.10 Znanost in tehnika. —
17.50 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica. — 18.00 Zbori naše dežetle: Zbor »Giuseppe Schiff« iz Chiopris-Visco-noja. — 19.00 »Zlata skrinjica« otroške pesmi in skladbe. — 20.30 »Statistika«, radijska drama.
Petek: 12.10 Med tržnimi stojnicami. —
13.30 Glasbeno potovanje okoli sveta. —
17.50 Kam v nedeljo? — 19.00 Zbor »Vinko Vodopivec« iz Kromberka. — 21.00 Koncert oporne glasbe italijanske radiotelevizije iz Neapla.
Sobota: 12.10 Alpska jezera: »Lugansko jezera«. — 15.00 Glasbena oddaja za mladino. — 16.00 Oddaja za avtomobiliste. —
16.30 Pravljice slovenskih avtorjev: »Solzice«. Napisal Prežihov Vorarac. — 19.00 Počitniška srečanja. — 19.30 Nastopi zabavnih ansamblov na Radiu Trst. — 20.30 Teden v Italiji. — 21.00 Aleksander Ma-rodič: Dogodivščine in spomini tajne vojne: »Lažni begunec«. — 21.15 Vaški ansambli. — 22.15 Marko Tajčevič: Sedem balkanskih plesov in Karol Pahor: Istri-janka. — 22.45 Za prijeten konec tedna.
Španski misijonarji
Španija ima po svetu okoli 30.000 misijonarjev. V Evropi deluje po raznih deželah 4900 redovnic in 1100 redovnikov; po deželah Azije je 2145 misijonarjev in 1144 misijonark; v Afriki je 1600 misijonarjev; v Oceaniji 382 misijonarjev. Največ španskih misijonarjev je v deželah latinske Amerike in sicer 9166 redovnikov in 10.448 redovnic.
OBVESTILA
Zaradi sredpoletnih počitnic naš
list prihodnji teden, 17. avgusta, ne bo izšel. Da pa naši bralci ne bodo prikrajšani na branju, smo dodali tej številki prilogo, ki naj v neki meri nadomesti izostanek našega lista. Redno bomo izšli zopet v četrtek 24. avgusta.
Seznam izžrebanih številk-dobitkov loterije za župnijski oratorij dne 6. avgusta zvečer ob priliki praznovanja Marije Snežne v Doberdobu:
1. Televizor 23 p. - 4793 - v Devin
2. Motor 48 cc. - 4692 - v Mamtinščino
3. Gramofon »Gelosok< - 1864 - v Sovodnje
4. Divan + 2 naslonjača - 981 v Doberdob
5. »Girmi« (kompl.) - 3700 - ?
6. Radijski transistor - 1398 . ?
7. Servis 12 krist. kozarcev - 4624 v Ronke
8. Kolo »Grazialia« - 2000 - ?
9. Lonec »Lagostina« 7 it. - 2488 - ?
10. Oprema za ribolov - 1278 - ?
11. Električni vlak »Lima«-1717 v Štandrež
12. Nogometna žoga - 686 - ?
13. Električna peč »Cosco« - 2777 . ?
14. Umetniška slika »Doberdob« - 14 - v Doberdob
15. Knjiga »Riciotti: Jezusovo življenje« -3052 - ?
16. Lestenec - 378 - ?
17. Ura »Kuk-kuik« - 2539 - ?
18. Superavtomatični likalnik - 2380 - ?
19. Sušilec za lase (Fon) . 4795 - ?
20. Jedilni pribor za 6 oseb - 361 - ?
Imenovane dobitke je treba dvigniti v teku 15 dni, kot je bilo ozniačeno na vsakem prodanem listku. Iste številke so bile javljene tudi v torkovi številki »Pic-colo«.
Vsem, ki so se trudili za -uspeh loterije (darovalcem, prodajalcem, duhovnikom in laikom) se Odbor za župnijski oratorij iskreno zahvaljuje želeč jim božjega blagoslova, pa tudi sreče — pri drugem sre' čolovu (loteriji).
Povišali bodo poštne pristojbine
Ministrski svet je dne 31. julija odobril predlog poštne uprave za nov povišek poštnih pristojbin. Zakon bo stopil v veljavo dne 16. avgusta. Pristojbina za navadna pisma je od 40 lir povišana na 50, poštne zalepke od 45 na 55 lir, dopisnice od 30 na 40 lir, razglednice s pozdravi, vizitke in razglednice z voščili od 20 na 25 lir. Prav tako bodo trgovski računi (fatture oommerciali) povišani od 30 na 40 lir, oznanila za poroke, krste in smrt od 20 na 25 lir. Navadni brzojavi bodo zvišani od 400 na 600 lir za prvih 16 besed in za vsako nadaljno besedo še 25 lir. Za nujne brzojave pa bo treba plačati sedaj 1200 lir za prvih 16 besed in za vsako nadaljno besedo še 50 lir. Telegrafska denarna n:a' kazila bodo zvišali od 360 na 600 lir. Pristojbino za pakete so zvišali od 380 na 460 lir za 1 kilogram in od 420 na 520 na 2 kg in od 460 na 580 za 3 kilograme.
DAROVI :
Namesto cvetja na grob g. Silvestru Koršiču darujeta Mira in Jožko Pangos 3.000 lir za Zavod sv. Družine in 3.000 lir za Alojzijevišče. Družina Vižintin pa je darovala v Isti namen za Katoliški doni v Gorici 5.000 lir.
Vsem darovalcem Bog povrni!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini pnega stolpca: trgovski L. 70, osmrtnice L. 100, več davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Kmetlin lianka
GORICA - ul. Morelli 14 - tel. 2206
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje)