2. štev.	Februar. — 1881.	Letnik IY.
i
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in opravništvo sta v Alojznici.
Baz^las*)
visokočastitega knezoškofijstva ljubljanskega.
Vsled posebnega vprašanja, se čast. škofijska duhovščina zavrača na naslednje, po čemur se je tudi ravnati.
1.	čisto nedvomljivo je, da določila sv. Rimskega odbora za obrede (S. R. C.) o liturgiškem petji pri sv. maši in pri „Divinum Officium", kakor vse rubrike v „Missalu" in „Breviarium Romanum" za Ljubljansko škofijo imajo polno veljavo. Zato naj se v tem smislu izolikujejo izurjeni pevski kori pri farnih cerkvah. Dokler pa se ta cilj, kterega doseči si mora vsak župnik prizadevati, ne more doseči, ni drugač in zamore se toraj terpeti, da dosedanji cerkveni pevci pojejo tudi pesmi v domačem jeziku pri slovesnih ali petih mašah, kakor so o odločenih dnevih po stari navadi, tako tudi pri izpostavljanji sv. Rešnjega Telesa in pri procesijah. Morajo pa take pesmi po besedah in napevih (po tekstu in melodiji) od cerkvene visi gosposke biti poterjene.
2.	Obrednik naše škofije (škofijski Ritual) je v Rimu poterjen in vsacega v ljubljanski škofiji veže; oziroma na pevski oddelek pa je vendar slehernemu na voljo dano, rabiti cerkvene koralne bukve, ki jih je Pustet v Regensburgu (Bavarsko) z apostolskim poterjenjem dal na svitlo.
3.	Oziroma na dajanje blagoslova s sv. Rešnjim Telesom ne sme noben kurat v svoji duhovniji spremeniti starodavne v škofiji navadne šege, ker to se zamore zgoditi le samo po škofijskem višem pastirji.
4.	Kropilo z blagoslovljeno vodo (Aspersio aquae benedictae) naj se opravi vsako nedeljo pred farno mašo, kakor je predpisano v „Mis-salu" (in fine Ordo ad faciendam aquam benedictam) in v velikem škofijskem obredniku str. 225 sub 5. Kjer ni vajenih pevcev, naj mašnik, kteri ima opravilo, predpev, psalm „Miserere in Oratio" samo moli.
iri jt
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
0 stališči cerkvene poezije in glasbe.
(Konec.)
Cerkven kult ni v subjektivnem, protestantizovalnem načinu kult občine, ampak ima višji znak in lastni svoj obstanek in ravno tako je ž njim najtesneje združena cerkvena poezija in glasba.
Ta njuni objektivni pomen je pervi, in on le zamore tudi zaželjeno spodbudo v resnici pospeševati in zabraniti vsako posvetnjaško kvarjenje in samovoljnost ter šego časa. To vse se vendar more zahtevati le za ono poezijo in glasbo, ki se v ožjem smislu zove cerkvena in se najde v liturgičnih, od cerkve poterjenih knjigah; kdor pa polifonno petje, ali instrumentalno glasbo, ali versko ljudsko pesem z onimi hoče na eno mesto staviti, ali med njimi le kak graduelni razloček priznati, 011 ne pozna pomena cerkvene poezije in glasbe, kot liturgične, in nasledek so vsa ona kriva mnenja, vsi predsodki, ki slednjič le še nekakemu splošnemu pojmu cerkvenosti ali celo čutu posameznih prepuste razsodbo. Cerkev je v določenih mejah tudi versko pesen, harmonično sestavo liturgičnega petja, celo instrumentalno glasbo pri službi Božji dopustila in jim s tem znak cerkvenosti v nekakim smislu priznala, nikdar pa jih ona ni mogla spoznati kot svojo poezijo, svojo glasbo.
Ravno tako je s tem povedano tudi stališče teh dveh umetnosti, poezije in glasbe, nasproti drugim umetnostim v cerkvi. V vsakem oziru ste visoko nad drugimi, v najtesnejši zvezi z duhovnom v njegovih najsvetejših djanjih in s temi samimi, in če rabimo kako primero, se te dve umetnosti v cerkvi dajo primerjati z višjimi, druge pa z nižjimi redovi. Zmešavanje onih umetnosti s temi v eno versto je pa tudi bilo vzrok mnogim zmešnjavam v njihovi obsodbi, in še množnejemu napačnemu ravnanju. Tako slednjič še velja, v zidarstvu, kiparstvu in slikarstvu govoriti o mnogoterih zlogih, o novih znajdbah in enako; nikakor pa isto ne na polji liturgične poezije in glasbe.
Slednjič se cerkvena poezija in glasba ne morete ločiti. Kakor je to mogoče pri istih umetnostih zunaj liturgične rabe, cerkev ne pozna nobene glasbe brez poezije in nasproti je poezija v nji skoraj povsod se promenila v glasbo, zato se te dve umetnosti navadno tudi skupaj obravnavate.
Galin - Pariš - Cheve-ova metoda peti po številkah.
(Dalje.)
Korist te metode.
Številke imajo marsikatero prednost memo not, tudi tadaj, ako bi se imeli pri notah le enega samega ključa in enega tonovega načina učiti. Številke so novincu jasnejše in umljivše. Učenec pozna številke 1 — 7 že iz računstva, note pa so mu same ob sebi tuje in nerazumljive. Precej časa preteče, preden se zve v sistemo 5 čert, in prav zato dospo kaj pozno — mnogi pevci celo nikoli ne — do jasnega nazora tonov, do samostojnosti, do vzmožnosti note brati brez tuje pomoči. Shvatiti ton zahteva od učenca
popolno pazljivost; če se njegove misli drugam obračajo, če svoje pazljivosti ne more nerazdeljene oberniti na notranjo pomisel tona: mu je tudi shva-tanje ter iz njega izhajajoča prava ponova onega tona, ki ga ima peti, nemogoča, ali vsaj jako težavna. Resnica je pa, da učenec, ki poje po notah, vso svojo pazljivost le na note obrača in da si s tem shvatanje tona ovira. Kajti pri vsaki noti mora paziti, na kateri čerti ah med katerima čertama da stoji, kaj da pomenja, in zato si glasu zaznamovanega tona natanko in hitro misliti ne more. Praktičen poskus vsakemu učitelju to resnico lahko pojasni. Skušajte, da se bode učenec škalo samo po sluhu peti naučil; poje naj potem razne škaline stopnje, zdaj </, zdaj e, c, d, i. t. d. — in videli boste, kako hitro bode učenec razne intervale shvatil in ponovil. Zakaj? Zato, ker je pri petji na pamet njegova paznost nerazdeljena, ker le na funkcije posluha pazi, t. j. posluša, kako se dotične stopnje glase. Že po kratkem poduku mu glasi škale tako terdno v ušesih tiče, da vsacega z nekako gotovostjo zapoje, in da, ako je napačno zapel, sam sebe popravi. Dajte mu pa note v roko, razložite mu natanko njihov pomen, njihovo lego, ime in glas; recite mu potem, naj poje škalo in njene razne stopnje, n. pr.:
*——i——»-
Videli boste, kako se bode pri vsakem tonu obotavljal in tudi ne glasu našel brez vaše pomoči. Odkod to? Odtod, ker je vsa njegova pazljivost le na to obernjena, kako bi note bral; s tem pa se notranja pomisel tona ovira, da tudi nemogoča stori. Ako n. pr. stoji:
Tedaj mora učenec dobro paziti, da pri pervem izgledu glava stoji na tretji čerti in toraj h pomenja, ne pa g ali d; pri drugem izgledu pa, da je a in ne c. Stoprav po dolgotrajnih vajah mu bodo note tako znane, da bode pomen vsakega znamnja brez posebne pazljivosti — na pervi pogled spoznal. Zdaj pa dajte istemu ali kakemu drugemu učencu Stahl-ovo številkarsko pevsko šolo v roke in recite mu, naj poje kar po versti iz nje; in skusili boste, da po navodu te glasbene pisave enako lahko poje, kakor bi pel iz glave — le po sluhu.
Pri tej pisavi mu ni treba ugibati, marveč berž ve, katero stopnjo da ima peti. Ako vidi 5 ali 7, mu ni treba ne za trenutek premišljevati, kateri ton da to znamnje pomenja, in kaj da ima peti. Njegova pazljivost more pičeti v notranji pomisli tona; treba mu samo misliti na to, kako da se 5 (peta stopnja) glasi.
Mnogokrat že se je to poskusilo; Stahl-ove „Pevske vaje in pesni za male otroke" (©ingitbungeit u. Steber fitr ffeine Stiitber) prestavile so se na note in učil se jih je potem oddelek učencev peti po notah, drugi oddelek pa po originalu, po številkah. Izid je bil ta, da so učenci - številkarji svojo nalogo trikrat prej dognali, nego pevci po notah. Vsakemu učitelju smemo zagotoviti, da bode v 10 pevskih urah svoje učence do tje pripeljal, da bodo perve pesni te knjižice brez njegove pomoči na pervi pogled peti znali. Pri
notah je enak resultat iz zgoraj navedenih uzrokov nemogoč. Tako hitro pridobljena samostojnost pa stori, da učenci veliko veselje do petja dobijo, da doma iz proste volje pevsko knjigo v roke vzamejo in se vadijo; mnogim učencem pa, ki po notah pojo, se petje čedalje bolj pristudi, ker se po več mesečnih vajah niso iz mesta ganili, niti samostojnosti si pridobili. Dobro jo je zadel „©enbbote ber f)I. Sadita", I. leto st. 29, ko pravi: „Po ničemur otroci rajši in lože ne pojo, kakor po številkah . . . Nikakor ni metodično prav, da se za reč, ki se ima na novo učiti, po nepotrebnem tuja obleka izvoli. Z veliko radostjo bodo otroci to novost sprejeli, da imajo številke (mnogokrat jim tako zoperne) tudi svojo poetično stran, da se z njimi ne da samo seštevati, odštevati, množiti in deliti, marveč tudi veseliti se in popevati."
In če pomislimo, da učencu, ki se po notah peti uči, ne zadostuje en sam tonov način, ampak da se jih mora 12 — 15 učiti in zraven še najmanj dva ključa, potem utegne vendar slehernemu jasno biti, da je številkar se svojo pisavo na dobičku. Koliko časa ne zahteva že edino teoretično razlaganje teh tonovih načinov! In po desetkratnim razlaganjem ga razumejo menda stoprav najbolj nadarjeni učenci; in ako bi se tudi vsih pravil teoretično še tako dobro naučili, potem jim vendar še praktična izpeljava velike težave prizadeva zarad mnogih pravil, po katerih se imajo ravnati. — Za eno in isto reč (za isti interval, za isto melodijo) nahaja se pri notah zmiraj več razložeb; pri številkah pa je isti interval vedno enako zaznamovan. Če se ima n. pr. temeljni ton in dominanta peti (ta stopnja se zmiraj in povsod enako glasi), — se nahaja pri številkah tudi zmiraj ista razložba: 1 — 5 (1—5, 1 _ 5). v notni pisavi pa se nam pokaže skoraj vsakikrat druga podoba istega intervala po raznih oktavah, ključih in tonovih načinih. N. pr.:
iiiiirfsipM^S11 d-
(Dalje prih.)
Kako velik upliv da ima glasba na človeško serce
kaže zanimiva dogodbica, katero je doživel Dragotin Santner. In kdo ne pozna Santnerja, če se s cerkveno glasbo le količkaj peča? Dragotin Santner je predsednik Cecilijinega društva za Solnograško nadškofijo. Rojen je bil 26. prosinca 1819 v Solnogradu, kjer je njegov oče opravljal državno službo. Šest let star deček prišel je k tedanjemu stolnemu kapelniku Joachim-u Huetsch, izverstnemu glasbarju in temeljitemu kontrapunktistu, ki ga je podučeval v petji, v glasovirji, violini in pozneje tudi v generalbasu in v harmoniji. Deček je izverstno napredoval in 10 let star je po dostani skušnji bil sprejet v ustav stolnih pevskih dečkov ter je ostal tam 4 leta. Tedanji nadškof sol-nograški Avguštin Gruber, in imenovani Huetsch sta spoznala Santnerjevo nadarjenost, in sta ga podpirala v njegovem sklepu, v glasbi se do dobrega
izvežbati. Ali le prezgodaj je Gruberja pobrala smert, na vse to še očeta službeno prestavijo v Line, — in mladi glasbar Dragotin Santner je naenkrat prisiljen, zapustiti priljubljeno mu glasbo in v skerbi za življenje, se po dokončanih študijah loti uradništva. Sedem let je njegov oče bival v Lincu, potem je bil zopet prestavljen v Solnograd nazaj. Dragotin pa je še ostal tam kot praktikant, ter je ob enem tudi podučeval v glasbi. Svoje skušnje pri tem je popisal v posebnem delu, katero je Moritz Schafer v Lipskem spravil na svitlo, namreč: „£>anbbud) ber £onfe$!imft" in „2Binfe li&er bie giguration ber Violine". Razun tega je tudi mnogo kompozicij njegovih ravno iz tega časa.
Ali uradništvo, katerega se je poprijel, je Santnerju zdaj odkazalo pot, djal bi, popolno nasprotno njegovi glasbeni umetnosti. Postal je predstojnik cesarske kaznilnice Garsten, v kateri je bilo okrog 800 kaznjencev. Tukaj je opravljal službo do 1. 1866., ko je bil prestavljen na novo vstanovljeno kaznilnico Suben. In — kdo bi si to mislil! — ravno tukaj, kjer je skoraj popolnoma ločen od sveta, živel le svojemu resnemu poklicu, ravno tukaj je nekaj doživel, kar v naj lepši luči kaže, koliko moč da ima glasba do človeškega serca. Logodbica je kaj zanimiva in vredna da se zabilježi. (Konec prih.)
Dopisi.
— Iz Novomesta, 20. jan. — Zanimivo je zvedeti, v koliki meri se je cerkvena glasba v naši škofiji že zboljšala. A ta kontrola je težavna, kajti cerkvena glasba nima še inšpektorjev, kakor drugi odgojevalni zavodi (morda še preveč), ki bi stan te glasbe in njen napredek zaznamovali in na dotično mesto referirali. Navada pa je v cecilijanskih društvih, da pevovodje iz proste volje poročajo v društvena glasila, kolikanj so napredovali se svojim koroni. To pa store, ne da bi se hvalili — saj dostikrat ta napredek ni tolikanj znamenit — ampak, da se spozna stan cerkvene glasbe v škofiji; da bi z dobrim zgledom druge navdušili in prijatle prave cerkvene glasbe s takimi poročili zveselili. Pisatelj teh verst mora sam spoznati, da bi mu bil že dostikrat upadel pogum, ko bi se od dne do dne ne navduševal po tacih referatih, in bi si ne mislil: zamore ta in ta, zakaj ne bi tudi jaz? Taki referati so večje važnosti, nego bi kdo misliti utegnil. Zatoraj jaz pozivljem vse čč. kolege na cerkveno-glasbenem polji, naj poročajo v „Glasbenik", karkoli so novega spravili na dan. In če se je storil tudi prav majhen korak, vse eno naj zvemo zanj. To bo pokazalo, da cecilijanski duh živi. Tudi moje poročilo bo kazalo le prav majhen korak. Kar se more, to se stori. Da so razmere ugodnejše, storilo bi se že kaj več.
Moj cerkveni pevski zbor, ki se rekrutira iz gimnazijskih dijakov, šteje krog dvajset pevcev. Človek bi me blagroval, da imam tak zbor ; vendar stvar ni tako svetla. Pomisliti je namreč treba, da dečki hitro glas spremene; komaj se navadijo količkaj brati note, že spremenijo glas. Mutacija pa dandanes pri dijacih grozno dolgo traja. Nekateri v dveh letih ne zmutirajo. To je čudna pa resnična prikazen. Pa čudno je tudi, da dandanes na marsikteri gimnaziji ni enega poštenega tenorista. Uzroki so menda dovolj znani. Nadalje, koliko dijakov opeša, ali se drugam presele, ko so se ravno dobro izvežbali! — Z eno besedo: vedna menjava glasbenim potrebam gotovo ni priležna. — Za cerkveno petje se da odločiti pri nas k večemu eno uro na teden. Kaj se da storiti v eni uri, to ve vsak, kdor je le kedaj pevce uril; in tukaj nimam opraviti z doveršenimi pevci. O praznicih, ko je na cerkvenem koru največ dela, gre pa boljši del na počitnice, in tedaj pomagaj si, kakor veš in znaš. Za „Credo" Rampisove maše smo potrebovali štiri ure; zdaj pa računajmo, kako shajati pri tako obilnih slovesnostih? Res, prav velika težava je!
Kako nedeljo je pri nas peta sv. maša. Vselej latinsko peti ni mogoče. Kdor bi to od mene tirjal, tega vprašam: Kje pa je zapovedano, vsako nedeljo imeti peto sv.
mašo? Jaz je ne morem odpraviti, jaz ne morem za vsakikrat preskerbeti latinskega petja, ergo „videant consules"! Zadnji ,.Diocesan-Blatt" me je v tej zadevi malo potolažil. Želeti bi le bilo, da se „ad notam" vzame ne le, kar se tolerira, ampak tudi, kar se tamkaj nalaga. Pri mašah z azistencijo pojemo vselej latinsko s popolnim tekstom. Večkrat pojemo „Credo" koralno, kadar postavim pevci niso razpoloženi, ali če figuralnega dobro ne znamo. Slovesna sv. maša traja 50 — 55 minut.
Naučili smo se pa novega, od kar sem zadnjič poročal, sledeče točke:
Maše: Rampis, Missa Cunibert; Foerster, Missa in honor. S. Caeciliae; Ilaller, Missa sexta.
Kequiem: Singenberger, iz "Vfittovih listov.
Ofertorije: "VVesselack, Ave Maria; IIollwarth, Diffusa est gratia.
Tantum ergo: P. Angelik, Napevi 1, 2, 3, 7, 8.
Pred Bogom: P. Angelik, Napevi 6, 7, 8, 11, 12; Foerster, 23 napevov 4. a) b).
Matere Božje: Foerster, iz Glasbenika I., št. 12; 14 izvirnih pesem štev. 3.; Mnsiol, Glasbenik II., št. 13 ; Mohr, Cantate, štev. 45, 47.
Sv. Telesa: Cantate, št. 33, 34; P. Angelik, Glasb. I., št. 13, 14.
Adventna: Cantate, št. 2. Postna: P. Angelik. Sedem besedi Jezusovih na križu, str. 5; Postna, str. 9.
Litanije Foersterjeve iz Glasbenika I.
To malo smo na novo peli v tem času; naj bo Bogu na čast!
Iz ? hribov. — Ko že prinašaš, cenjeni „Glasbenik", iz raznih krajev naše slovenske domovine sporočil o veselem, če tudi le sporadičnem napredku prave cerkvene glasbe, blagovoli v svoje predale sprejeti tudi ta-le priprost in kratek dopis iz samotnih hribov naših. — Pa kaj zamore posebnega priti iz „Nazareta" ? No, kaj posebnega, izrednega menda od nas nihčš ne bode pričakoval, toda prepričan sem, da resnične prijatelje prave cerkvene glasbe zanima vsako še tako neznatno gibanje na polji preobnove svete glasbe, katera ima v sestrini zvezi z liturgijo služiti Bogu v večjo slavo, vernemu ljudstvu v spodbudo. In gibati smo se jeli, Bogu bodi hvala, v tem oziru tudi pri nas, naj so tudi naši napori in vspehi pri majhnih močžh naših le majhni in pritlikavi. — Kako pa je bilo dosle pri nas s cerkvenim petjem? Skorej se sramujem povedati. Vpre-minolih časih glušili so v naši hribovski cerkvici ljudi pri službi božji „godci", ki so do-poludne trobili v cerkvi, popoludne pa morda z majhno spremembo pivcem in plesalcem v kerčmi. Pridružili so se jim pozneje še neki inostranski pevci, naposled pa — in to je bilo še najbolj pametno — utihnilo je bilo petje popolnoma. Tako smo imeli tiho mašo — brez godbe in petja — bodisi v petek ali svetek, le za posebne svečanosti med letom najemali so se kaki zunanji pevci. Toda tako ni moglo zmirom ostati. Kaj je bilo storiti? Orgelj tesna in siromašna cerkev naša ne premore — omislili smo si čeden harmonij, ki ne stane mnogo čez 100 gl., dobili začasnega organista, izučenega v Ljubljani v orgljarski šoli, ki pa mora še na svoj košček kruha čakati, dokler se mu kje kaka službica ne odpre. In glejte, imeli smo pretekle božične praznike pervič slovesnejše petje v cerkvi, pa tudi po preteku 2 let pervič na sv. večer ter božični praznik peto sv. mašo. Pela se je od organista in še enega izurjenega moškega glasu se spremljevanjem harmonija po organum comitans „missa in festis solemnibus", pri darovanji se je vplel kot motet: „Adeste, fideles" iz knjige Mohr-ove „cantiones sacrae", k blagoslovu pa se je pel o polnoči Groiss-ov, na božični praznik pa Witt-ov „Tantum ergo" in „Genitori" iz prilog „Glasb". in po blagoslovu „Laudate". Na sveti dan in novega leta dan, ki sta napol Marijna praznika, pele so se popoludne lavretanske litanije po napevu, znanem iz semenišča. V praznik sv. Štefana se je pela pri tihi maši Nedved-ova maša: „Tebe molit, Oče večni" in konec maše, prelepa staročeška božičnica: „Pridite molit Jezusa". Nadalje se je pel med božičnimi prazniki „Tantum ergo" in „Genitori" Ett-ov, Hribarjev, Ilorakov „Bone Deus"; na sv. 3 kraljev dan Trepalov „Crudelis Herodes" in še mnoge druge pesmi, večjidel iz prilog „Glasb". Tako je bil pervi začetek storjen. Pa tudi tako ni moglo zmirom ostati; treba je bilo petje
P. Hugolin Sattner.
naše pri vsem tem, da nemarno stalne organistovske službe in je tudi še tako kmalu imeli ne bomo, vendarle postaviti na terdna, stanovitna tla. Poskusili smo torej gerla naše „možke" mladine in glej, našlo se je brez velicega truda okoli 14 pevcev: 2 tretjini dečkov, edna pa bolj odrašenih mladeničev, ki zdaj pridno petje obiskujejo in so nekaj nedelj že precej dobro enoglasno pri službi božji peli. Naučili so se v par tednih: „častimo Te" in „Nikdar nas ne zapusti" (pojemo pa „Častimo Te", ko se sv. R. Telo izpostavi, po blagoslovu pa, ko se monštranca v tabernakelj postavi, »Nikdar nas ne zapusti", ali pa, zlasti ob večjih praznicih, „Laudate"), Foersterjevo mašo „Oče večni v visokosti", Ettov „Tantum ergo" in „Genitori", „Pridi molit, o kristijan", „Zdrava morska zvezda", Foerster-jeve in pa zgorej imenovane lavret. litanije. Seveda pojo naši pevci vse to zdaj še enoglasno, vadimo jih pa tudi na sekirice, da bodo mogli pozneje peti večglasno. Sploh pevci naši z velikim veseljem pevski poduk obiskujejo in vidoma napredujejo, tako da upamo o prihodnji velikinoči že precej dobro cerkveno petje imeti. Dobivalo bode tudi par zmo-žnejših pevcev poduk v igranji na harmoniji in ednega pošljemo, ako bo šlo po sreči, prihodnjo jesen v orgljarsko šolo, da se za naše skromne potrebe izuri v orgljanji in vodstvu petja. — Tako smo pričeli pri nas, ne sicer brez vsega truda in nekaterih stroškov, a upamo, da ta trud in ti stroški nam bodo donašali kmalu obilnih obresti. Da so ljudje tega silno veseli in da tudi radi vsak po svojej moči nekoliko žertvujejo za spodobno cerkveno petje, ni mi treba posebe praviti. Tudi naš hribovec, ki ima v svojih možganih več zdrave pameti, kakor bi si marsikdo mislil, nekoliko podučen zdaj že spoznava, da prejšnjih dni petje in godba in sploh ves nekdanji vrišč in trušč ni bil za cerkev, ker je ljudi več motil, kot spodbujal. Toda naj bode za zdaj dovolj; sporočati hočem o našem petji, ki se je s tako malega pričelo, kaj več, ko si bode že kaj bolj opomoglo. — Ne morem si pa, končavši te verstice, odoleti, da milo potožim, da se za pravo cerkveno glasbo pri nas večjidel še tako malo stori. Koliko je krajev, kjer bi se ne manjkalo ne pevskih ne gmotnih moči, a glasba v cerkvi je še vedno tako revna, da ne rečem — nevredna, da se Bogu smili. Veliko bi se dalo o tem govoriti, tudi vzroki našteli: zakaj? — toda rajši molčimo, kakor smo molčali že o druzih prilikah, da se nam v prihodnje ne bode moglo očitati, kakor se nam je že, da brez potrebe vodo kalimo in tako dobri stvari le škodujemo. Vzdihnemo le prav iz globočine serca: Pomozi Bog in sv. Cecilija, pokroviteljica svetega petja, k prospehu prave cerkvene glasbe! — Zlasti pa bodi šola gregorijanska ustanovljena v Rimu „favente opitulante Sanctissimo Patre Leone XIII", tisto serce, iz katerega se jame pretakati ljubav za preobrat propale cerkvene glasbe iz središča svete
cerkve na vse kraje sveta, zlasti tudi v našo milo Slovensko domovino! Fiat! K. fiic/l
_ -
Naše priloge.
Današnje priloge št. 5. je ofertorij za mnogo praznikov cerkvenega leta; tudi za praznik sv. Jožefa je predpisan; — „Alleluja" pa se tu poje le o velikonočnem času. Št. 6., 7., ste bisera mojsterskih skladeb iz 16. in 17. stoletja. Pogled v „Graduale Romanum" nam pove, da se v „Očitanji" (in to so ,,Improperia" na veliki petek) vloži še nekoliko verst korala. Po volji ali po potrebi se more št. 7. peti niže.
Razne reči.
— O Gregorijanski šoli v Rimu prihajajo čedalje boljša poročila. Najslav-niši dan za mladi zavod je bil 15. gruden 1. 1., ko je bil Nj. ominencija, kardinal Jaco-bini, prejel kardinalski klobuk. Rimski časnik „Aurora" piše, da so gojenci gregor. šole kard. Jacobiniju prelepo izrazili svojo udanost in spoštovanje. Peli so mu s čudovito spretnostjo himno po krasnem latinskem tekstu, posvečenem Nj. eminenciji. — Drugi jako veseli dogodek je ta, da so sv. Oče papež imenovani pevski šoli zopet 500 lir poda-
rili; kanonik Fr. Liszt ji je 300 lir osebno prinesel, amerikansko Cecil. društvo pa je nabralo za isti namen 800 lir.
—	V kapeli kn. šk. Alojzuiee v Ljubljani pela se je 30.jan.maša „Dominicae IV. p. Epiph." z introitom, gradualom, ofertorijem in komunijo — vse po „Ordinarium Missae" in „6raduale Eomanum" koralno.
—	Občno društvo za cerkveno glasbo „Sanct Ambrosius" na Dunaji se bode v kratkem ustanovilo namesto in vštric „Cacilien-Verein-a, kateri se je, kakor smo že povedali, svojemu pravemu poklicu izneveril. Novega društva pravila, poterjena od ranjkega kardinala Kutschker-ja „sč serčno željo, naj bi novo društvo veliko pripomoglo v po-speh božje časti", je začasni odbor že predložil c. kr. namestništvu v poterjenje. Tudi mi želimo „Sanct Ambrosius "-u obilo dobrega sadu.
•— Ne moremo si kaj, da ne bi objavili opazke, ki jo je prinesla 1. št. letošnjega „Mrdjendjot:"-a. Splošna je, da se nihče ne more osebno razžaljenega čutiti, a tudi resnična, in resnica se vendar sme povedati. „fiird)enctn>r" piše: Premnogokrat se čujejo glasovi, ki tožijo zastran prenagljenja, brezobzirnosti in sile pri vpeljavi cerkveno - glasbene reforme. Tako je tudi neki nedavno ^aljtmrger Sirdjenblatt" prinesel enako svarilo, kateremu je nekdo gotovo opravičeno vprašanje pristavil: „Li mar ni to voda na mlin nasprotnikov reforme?" Vredništvo tega lista misli, da sme konštatirati — in sicer iz večstranske skušnje —da se take in enake pritožbe le tam oglašajo, kjer v praksi še daleč daleč od reforme stoje in jim razuma in skušnje manjka. Tudi ne najdemo v takib pritožbah nič drnzega, kakor nekako željo in zahtevanje, naj reforma še dalje ostane, kjer je bila doslej — v kotu. A tu odločujejo le konkretni slučaji. Doklej naj toraj še čakamo ? Se bode mar reforma dala čez 50 let lože dognati? Mislimo, da še teže. Brez resnobe in doslednosti se ta naša reč v nekaterih krajih nikakor ne da izpeljati, kakor marsikaj druzega ne, n. pr. zidanje cerkve. In tu se potem toži čez prenagljenje! — Konšta-tiramo pa še nekaj druzega, namreč da smo že čestokrat občudovali poterpežljivost prijateljev glasbene reforme. Je že taka, da moramo marsikaj prenašati in poterpeti! Bili smo sami že večkrat v enakim položaji in smo še, kar tem hujše de, čem bolj smo osebni samovolji izpostavjeni.
OglasailE.
Cerkvene pesmi v čast sv. Rešnjemu Telesu za mešan zbor, vglasbil P. Hugolin Sattner, O. S. Fr. Z dovoljenjem visokočastitega ljubljanskega knezoškofijstva. Delo 2. Cena 80 kr. V Novomestu, tiskal in založil J. Krajec.
Vsestransko marljivi, za pravo cerkveno petje vneti gospod skladatelj nam podaja tu 12 pesem na besede: „Hvali Sion Rešenika — Molim Te ponižno — Zdaj, o duša moja, pevaj — O kam, Gospod — Duša moja — Jezik, poj skrivnost častito — Tu v kruhu vse svetosti — Tukaj, duša, se ponižaj — O Jezus, božji Sin — Sveta začetnik blaženi — Zdaj se zbudi duša moja — Kot po merzli studenčini." —
Iz teh skladeb veje nežni duh prave pobožnosti; one pa tudi popolnoma zadostujejo vsem zahtevam cerkvenega petja; so namreč zelo melodične in v modernem stilu zložene. Skladatelj je v tem 2. delu naredil velik napredek v skladanji cerkvenih pesem; zato, in ker nimamo preobilo dobrih pesem od sv. rešnj. Telesa (katere naj bi se pri vsaki privatni maši pele po povzdigovanji), mu želimo iz serca mnogo naročnikov v spodbujo k daljim delom. Lepa oblika dela novomeški tiskarni vso čast.
Popravek. V zadnji list se je vrinila gerda pomota na 4. strani; v 8. in 9. versti bi moralo namesto: „znižanja (t?) kaže številka od desne zgoraj proti levi spodaj prečer-tana" stati: „znižanja (b) kaže številka od desne spodaj proti levi zgoraj prečertana"; — in po tem popravku naj blagovolijo čč. gg. naročniki par napak narobe prečertanih številk v koj spodaj tiskanih izgledih zbolišati.
Pridana je listu 2. štev. prilog.