List 50.
Kako tudi pozimi dobro sirovo maslo ali puter
umesti.
„Zimsko sirovo maslo44 ni nikjer toliko obrajtano kakor poletno, in res bi človek ne verjel, če bi se primerjalo z onim, ki je okoli Kresa napravljeno bilo, da si je ravno orl tiste krave in ravno tako napravljeno kakor poletno. Zakaj to, naj povemo v kratkem:
1.  Kravam, ktere so dobivale poleti zelene in sočnate kerme obilo, se poklada pozimi suha, dostikrat še celo pusta slama; v slami pa tiči malo masla.
2.   Poleti je vreme toplo in prijazno; pozimi je ojstro in merzlo. Ker živinski život zmiraj potrebuje dostojne gorkote, mora natura, da živino od znotraj ogreva, kolikor je treba, nekoliko povžite klaje za to notranje netilo oberniti,  in vse to hodi potem maslu v škodo.
v
3.  Tudi z mlekom pozimi v caker hoditi je težko. Če se v nekoliko merzlem hramu hrani, prihaja grenk-Ijato, preden smetano napravi; če s« pa pusti, da zmerzne, smetena res koj na verh stopi, al veliko slabeja je; iz nje se napravi le zlo belo namesto rumenega masla; če se pa v kuhinski omari hrani, kjer je podnevi gorko, ponoči pa hladno, ne dela mleko rado smetane, jame greneti in se rado skisa.
Še več drugih uzrokov bi utegnili omeniti, pa jih vsak sam lahko ugane. Pustimo tedaj to, in povejmo, kako naj se ravna,  da se bo tudi pozimi dobro maslo umedlo.
i. Pokladajmo živini kar se da, dobre klaje; ne po-kladajmo ji zgolj suhe, temoč tudi zernja in korenstva namesti trave in druge zelenjave, ki jo poleti dobiva. Korenje, pesa, repa in razna bersnina je živini, posebno pa molznim kravam, dobra klaja, da dobro molzejo. Kadar pa korenstva primanjkuje, se mora suha klaja rezati v rezanco in pariti, in pa ji še kakošne redivne pijače pridajati.
2.  Skerben gospodar si bo vseskozi pridno prizadeval, da bo svojo živino pridno gleštal v hlevu, kteri je sedaj nje edino prebivališče. Ce pa so krave v merzlem hlevu, da jim mraz mlečne žile kerči, ali če v preso-parnem, da se parijo noč in dan in zgubljajo tako svoje moči veliko, in če v nesnagi leže in v blatu stoje, da koža ne more vsemu kaj, gotovo mu ne bodo dajale obilo in dobrega mleka, kakor one, ki so v primernem toplem io pa v čednem hlevu. Vode za pijačo morajo vedno dovelj imeti, da žeje ne terpe, ampak da pijejo, kolikorkrat se jim ljubi, posebno takrat, ko se jim zgolj suha klaja poklada. Zraven vode se jim mora od časa do časa pa tudi soli dajati; sol je smetana za mleko.
3.  Res je, da se pozimi prav težko pripravna gorkota v mlečnicah obderži. Nekteri masličarji grejejo in topijo mleko koj po molži, drugi ga pa puste celi dan stati, potem postavijo lonec z mlekom v kakošno večjo posodo v vreli krop in ga puste ondi tudi še kakih 12 ur stati, dokler vsa smetana na verh ne stopi. Nekteri masličarji terdijo, da se po ti poti več in boljšega sirovega masla napravi, kakor koli diugač.
Pozimi mlesti, kakor je navada, je dostikrat prav dolgočasno delo. Ce smetana stoji predolgo, se prestara, rada skisa ali pa greni; če pa je premer zla, se jame peniti in se peni, dokler ni pinja polna, in se nerada umede, če se je še tako dolgo medla. Vsem tem nadlogam v okom priti, naj se pisker s smetano kake dve uri, preden se jame mesti, k žerjavici postavi, tu naj se včasih premeša, da se od vseh strani enako sogreje; ko se je za kakih 10 stopinj gorkote po Romirjevem gorkomeru sogrelo, takrat ga medi, in v poli ure boš maslo umedel; maslo ti  bo terdo in rumeno, kolikor more biti zimski čas.
Po „Landw. Centralblatt f. D."