NAVIDEZNA NAPAKA
Doslej je po slovnici in pravopisu brez izjeme veljalo prajvilo, da imajo glagoli zobniškega razreda v I. vrsti, k.i imajo v korenu široki e ali o (stara oksitona), v opisnem deležniku za moški spol ednine ozki e. Ta oblika je namreč na korenskem vokalu doživela metatonijo in od tod današnja ožina: lekl-u rekla > lekal rekla. Takšno stanje je izpričano za vse nekdaj oksitonirane glagole I. vrste z etimološkim e ali o v korenu, tako v narečjih kakor tudi v knjižnem jeziku: nesel nesla, tepel tepla, hropel hröpla, zasopel zasopla. Prav takšno razmerje pričakujemo tudi pri nekaterih neprehodnih glagolih 11. vrste s poudarkom na priponi v nedoločniku, in sicer pri tistem deležniku na -1, ki ima funkcijo trpnega deležnika in je narejen brez vrstne pripone (tip pobegel). Zgledi se seveda ne ponujajo v obilici, saj je glagolov, ki bi imeli vse te lastnosti (neprehod-nost, poudarek na nedoločniškem -ni- in prvotni e ali o v korenu), prav malo, n. pr. razmakniti (= razmočiti se), razmökel razmdkla, zamökel zamökla. Priznati je treba brez pridržka, da velja ta zakonitost tudi za glagole zobniškega razreda 1, vrste: pletel pletla, bledel bledla, bredel bredla, pometel pometla, gnetel gnetla, privedel privedla, bodel bodla. Takšne oblike knjižnega jezika se opirajo na narečja, ki v resnici tako govorijo. Po drugi strani pa je treba priznati, da pozna zborni jezik pri glagolih tega razreda še eno obliko, namreč poleg pletel tudi pletel in tako po vrsti pri prej omenjenih glagolih. Tudi ta izreka ima oporo v živem govoru in je posledica posebnega glasoslov-nega razvoja.
191
Pri teh glagolih ne smemo pozabiti na znano okoliščino, da je slovenščina glede obravnavanja prvotnih skupin ti, dl razdeljena na dva dela. Na severu je pas, ki je te skupini obdržal; na majhnem ozemlju na Koroškem so oblike s takim ti ali dl v polni moči, ne samo pri omenjenih glagolih, ampak tudi drugod {šidlo, modliti). V tem pasu je ohranjen praslovanski dialektični pojav, ki je značilen za zahodno slovanščino. Vzhodna slovanščina in preostali del južne slovanščine sta ti, dl asimilirala v 1. Današnje teritorialno razmerje med ti, dl na eni strani in 1 na drugi strani je bilo v slovenskih narečjih nekoč verjetno drugačno, in sicer v korist neasimiliranih skupin. Nekoč so bile oblike vrste šidlo, modliti razširjene še precej bolj na jug, pa so jih pozneje izpodrinile asimilirane oblike. Bolj trdoživa sta bila ti, dl pri glagolih I. vrste; pri njih je opora številnih drugih oblik s t ali d (n. pr. ves sedanj ik z deležnikom vred, trpni deležnik, glagolnik, tudi iterativa bi bila utegnila imeti svoj vpliv) imela za posledico, da sta t, d obstala. Če pa je morda vendarle zmagala asimilacija, sta bila dentalna zaipornika zelo zgodaj spet obnovljena, prav goitovo pa še tako zgodaj, da se je novi akut lahko po normalni poti še podaljšal in vokal pod dolgim poudarkom zožil. Zato narečja, ki giovoiijo pletel in bodel, posaredno pričajo, da so bila nekoč zajeta v pas, ki je iz praslovansike dedi-ščiine še rešil neasiimilirana ti, dl.
Z drugačnimi razmerami pa je treba računati v tistem pasu, ki je podaljšeik bal-kanskoslovanskega jedra. Na tem ozemlju sta bila ti, dl asimilirana tudi pri dentalnih glagolih I. vrste: pal pala, plel plela, bol bola itd. Veliko pozneje so pričele tudi semkaj vdirati oblike s t, d, in sicer predvsem iz knjižnega jezika; v knjigi sta namreč po vplivu gorenjščine ti, dl prišla do znatne premoči. Vendar je do tega vdora prišlo tako pozno, da se je kratki poudarek sicer lahko še podaljšal, vokal pod njim pa se ni utegnil več zožiti: pletel, bodel, vedel itd. Ker so 'take oblike v zbornem govoru zelo pogoste, je prav, da jih je tudi novi SP priiznal in jih po pravici postavil ob etimološko upravičene oblike z ozkim e, o.
Fr. Tomšič