Deseti brat.
|peži polje ravno, leži, ^pKraj njega koča mi stoji; S V njej stariši stanujejo,
Devet sinov vzgojujejo,
Devet jih je, še vsi živi,
Deseti zdaj se jim rodi.
Ta ima komaj sedem let,
Že mora iti v daljni svet:
Solzan koraka čez polje,
Ostali se za njim solze.
Ko šestkrat sedem let mini, Kraj polja hiš devet stoji. — Po zemlji se prostira mrak, Berač namerja v vas korak; Strmeč obstane pred vasjo In gleda in maje z glavo. Pa pride mimo kmet s polja, In brž berač povpraša ga: »Tako vas vprašam, to vam dem, Kaj toli hiš je v kraju tem?« In mož mu pravi, govori: »»Glej, bratov tu devet živi; Dovolj imajo vsi blaga, Dovolj sinov, dovolj hčera; Devet jih je obdaril Bog, Deseti se potice vkrog, Zato, ker je deseti' bil, Ko starišem se je rodil.««
Berač pred prvo hišo gre In prosi, naj ga prenoče; Pa gospodar mu govori, Da ima sam dovolj ljudij.
Berač pred drugo vežo gre In prosi, naj ga prenoče; Pa gospodar mu brž veli, Da ne, ker zetje so prišli. Berač povpraša še drugod, Pa kaj velijo mu povsod? Naj dalje do soseda gre, Morda ga ondu prenoče. —
Neskrben sen objema vas,
V  temo berač ječi na glas, Pod milim nebom sam leži, Nebeškim zvezdam govori: »Oj, zvezde, ali kterikrat Prenočil ni še brata brat? Nocoj pri svojcih sem doma, A nihče brata ne pozna;
In kadar grem na daljno pot, Nihče ne de: Ostani tod! Oj, zvezde, ali kterikrat Tako sprejel je brata brat?« Pa zvezdice nato molče, Migljajo le in se bleste. Berač še toži, še ječi, Pa sen ga zmaga, in zaspi . .
Iz dalje plove črn oblak, Bazrašča se in širi v zrak In zdaj nad vas priplul je že Gorje ti, mirna vas, gorje! Glej, blisek švigne, zagrmi,
V  plamenu hipno vas stoji. Nastane vrišč in krik in hrup In jok in stok, povsod obup.
54
„DOM IN SVETi« 1889, štev. 3.
Guj, že zbobneva tram na tram, In že zgrmeva hram na liram. Pomoči ni, rešitve ni, Le jedna hiša še stoji; Ob njej se vije dim plamteč, In ogenj šviga v njem rudeč, Pred njo pa mati se ihti: »Rešite speče dete mi!«
Kot blisek skoči v dim nekdo, Prinese dete ven živo, In materi ga da v roke, Pa govori besede te:
»Le pomni, pomni, mali moj, Desetnik je rešitelj tvoj; Ni oče tvoj me v hišo vzel, Izgnani strijc sem te otel.«
Izrekši to, izgine v noč, Ljudje strme, za tujcem zroč. —•••—
In selo spet postavijo, »Družinska Vas« mu pravijo, A nikdar več se od takrat Povrnil ni deseti brat. —
A. H.
Brata.
(Novela.  —  Spisal A. Funtek. (Dalje.)
VI.
f*%ič je dogorela na mizi; le včasih seje dvignil plamen, kakor bi zbiral poslednje   moči,   predno   ugasne. Staremu Petru se je zadremalo pri mizi,
»Idi z mano«, reče z glasom, ki ne trpi nobenega ugovora.
»In hitro! Vendar stoj! Ostani tu; vrnem se skoro —«
Kovač  pa  vstane   molče   in   stopi   ž
ali hipno se vzdrami,   ko stopita  brala     njim iz hiše. Samega ne pusti iti; kdo
čez prag.                                                   ve,   če bi se vrnil in poleg tega — tu
»Ali jej je huje?«  šepne kovač.          j notri čuti, da bi ga zadušilo. Ven mora,
Peter vzdihne.                                        na sveži zrak.   In vprašati  mora brata,
»»Vedno jednako««, reče ravno lako     kaj misli ... O,   videl je,   kako  se   mu
tiho.  »»Da veš,   mirno leži sedaj,   lako    je stemnilo lice, kako je poslušal in znova
mirno, kakor bi hotela ugasniti. 0, kaj     poslušal, pa majal z glavo — zdelo  se
bo, Gregor, kaj bo!««
mu je,   kakor bi  kdo  z  mečem vrtal
Zdravnik  je  v tem  stopil k   postelji     po njegovem srcu!   Ce je zamujeno —
in se   nagnil   čez bolnico.   Prijel  jo je     potem — ne, zamujeno še ni;   biti  ne
za roko, a bolnica se ni vzdramila; po-     sme — —
slušal je utripajočo žilo, poslušal sapo:         »Tu bi  bil malone prišel prepozno«,
težka je  bila,   grgrajoča.   Zmajal je  z     povzame zdravnik zunaj, in kovač stra-glavo in preiskaval  dalje.   Kovač gleda ; homa preži na vsako besedo;  »dva —
mračen vsako njegovo gibanje; mogočne     tri dni   bi   ne   bilo živelo   dekle  — za
prsi se  mu dvigajo kakor v silnem vi-     Boga, kaj pa ti je, Gregor?« harju ; Peter podpira brado in gleda topo        Vse  je   zaječalo   v   močnem   možu;
na tla.   Do   smrti truden je stari  mož:     žvižgajoč glas se je izvil njegovim prsim,
v možganih ni nobene jasne misli več     in zgrudil bi se bil, da ga ni prestregel
— taka noč, toli huda noč! . . .               zdravnik.  Ali le za jeden hip je slonel
Zdravnik zapusti bolnico in se z resnim     na bratu, potem mu mine slabost; krče-
obrazom obrne proti bralu.                       vito prime Valentina  za  roko   in   reče