Leto VIII. Številka 12. SLOVENSKI PRAV Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani. Odgovorni urednik: DL Danilo Majaron. V LJUBLJANI. Natisnila »Narodna Tiskarna". 1892 36 VSEBINA. 1. Dr. S.: „Numerus clausus" ali pa daljša praksa odvetniškega kandidata?................ 353 2. Dr.Fr.Stor.: Slovensko priseganje v prejšnjem stoletji . . 357 3. Dr. Janko Pajk: Besedje k „Dotikam prava in naravstva." 360 4. Dr. Fr. Oblak: 0 razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. VI............... 362 5. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo: d) K razlagi §-a 1052. obč. drž. zak....... 365 b) O legitimaciji dediča k vtoževanju zapuščinskih tirjatev 370 c) K razlagi §-a 1435. obč. drž. zak....... 373 d) Notarijatski napis, napravljen na Ogerskem po kr. ogerskem notarji, nima zvršilne moči po smislu §-a 3. not. reda z dne 25. julija 1871, št. 72 drž. zak. . 377 6. Književna poročila.............. 377 7. Razne vesti................ 379 8. Vabilo na naročbo ............. 384 SLOVENSKI PRAVNIK št. 12. „Numerus clausus" ali pa daljša praksa odvetniškega kandidata? Zakon z dne 6. julija 1868, št. 96 drž zak. odpravil je po smislu načel tako-zvanega narodno - gospodarskega liberalizma „omejeno število" odvetnikov, institucijo, katero je pridržal in uredil provizorni odvetniški red z dne 16. avg. 1849, št. 364 drž zak. Odvetništvo izročilo se je prosti konkurenci in to nadeje se, da bodo tekmovali člani tega stanu, kako bi prekosili drug drugega v dobrem, in da se bode tako ustanovil stan odvetnikov, ki bodo v vsakem pogledu zadoščevali svoji nalogi. Kmalu potem pa so se porodile pritožbe, češ, da uvedena konkurenca kaže se bolj kvarno, nego li koristno, in da zadela je odvetniški stan hudo v moralnem in gmotnem pogledu. Res je vse tiščalo v velika mesta, sosebno na Dunaj, a v manjših mestih in sosebno na deželi pa je postal občuten nedostatek izurjenih pravosrednikov in zaradi tega se je po občinskih tajnikih, dijur-nistih in drugih nepoklicancih širilo zakotno pisarstvo, zoper katero se je ministerski ukaz z dne 8. junija 1857, št. 114 dež. zak. pojavljal le v svoji slabosti in nezadostnosti. To vse dalo je povod, da se je v odvetniškem stanu večjih mest pričelo gibanje, posvetovanje, kako bi bilo odpraviti vidne hibe, kako bi bilo očistiti odvetništvo od elementov, njegovo čast žalečih, in kako bi se odvetniku zagotovila gmotna, ogromnim žrtvam in trudu, ki se potrebuje za pripravo in učenje, primerna eksistenca. Nasveti so bili raznovrstni; sosebno sta se pa dve sredstvi poudarjali in ti sta: „numerus clausus" ter podaljšanje pripravne prakse. Okolo leta 1880. obrnila se je nižjeavstrijska zbornica do pravosodnega ministerstva z jako obsežno peticijo; v njej je 23 354 ,,Numerus clausus" ali pa daljša praksa odvetniškega kandidata? poudarjala napake sedanjega reda ter stanje vsled njih, in na-svetovala v to primerna sredstva, med drugim tudi „numerum clausum". Ministerstvo je to peticijo izročilo najvišjemu sodišču v to, da izreče o njej svoje mnenje. Po predlogu dvornega svetnika Lassnigg-a je to sodišče z nič manj obsežnim, po nekod za odvetniški stan ne kaj laskavim rešilom z dne 5. januvarija 1882. 1. zavrglo nasvetovano „omejeno število". To mnenje je moravska odvetniška zbornica dne 1. oktobra 1882. 1. ocenila glede nekaterih točk povse zasluženo in dotični spis je sosebno zaradi tega zanimiv, ker nahajaš v njem tesno zgodovino odvetništva Odveč bi bilo tu navajati tiste razloge, in napotujemo le častitega čitatelja na „Gerichtshalle" iz leta 1882., ki je oba spisa v št. 44 in 87 priobčila. Omenjamo pa, da se je dotične seje nižjeavstrijske zbornice udeležilo izmed 649 upisanih odvetnikov le 246, a glasovalo za predlog le 129. Čeških odvetnikov, katerih je bilo takrat 500, prišlo je v jednako sejo le 94, za predlog pa glasovalo samo 60. Odvetniške zbornice v Ljubljani, Opavi, Lvovu,1) Przemvslu, Tarnovu, Bocenu, Tridentu, Trstu, Gorici, Dubrovniku, Kotoru izjavile so se proti „omejenemu številu". Časi za odvetniški stan so se od leta 1882. po nekod jako poslabšali. Množe se torej glasovi, ki zahtevajo remedure zakonitim potem. Nam se vidi — za razmere v obče — previdno uvedeni „numerus clausus" boljše sredstvo. A previdno dejali smo zaradi tega, ker se mora, če se zgodi, to zgoditi tako, da bode odvetniški stan ohranil svojo nezavisnost od pravosodne uprave ter tudi od sodišč. Smeh se nam sili, če pomislimo, 'da je lanskega leta zahteval nekdo, če se ne motimo, v „Jur. Rundschau", naj se odkaže tudi državnemu pravdniku primerno mesto pri nadzoru nad odvetniki. Tako dalječ pa vender nismo dandanes še dospeli, da bi bilo potrebno državnemu pravdniku stati za mizo odvetnikovo! „Slov. Pravnik" je uže poročal, da je sestavil odvetniški klub v Gradci letos spomenico katero je odobrila Graška zbornica ter poslala drugim zbornicam v pretres, tako tudi Ljubljanski, ki je o tem imela sejo dne 10. septembra t. I.2) Napominana spomenica zahteva, da je uvesti „omej eno število". Pravo- ') Glej „Slov. Pravnik" letošnji št. 6. str. 191. Glej „Slov. Pravnik" letošnji št. 9 str. 287. ..Numerus clausus" ali pa daljša praksa odvetniškega kandidata ? 355 sodno ministerstvo naj bi določalo število odvetniških mest v vsakem kraji; vsakih deset let se lahko po predlogu zbornice število zmanjša ali pa poveča. O tem, dobi li kak kandidat zaželeno mesto, sklepal bi odbor, kateremu je dovoljeno zavreči prošnjo aus Mamjd an Vertrauemiciirdigkett. Proti sklepu bi se bilo moči pritožiti do vkupne zbornice in konečno do najvišjega sodišča. Ozirati bi se bilo pri nameščevanji sosebno na dobo prakse dovršene v deželi, v kateri se hoče naseliti prositelj. Proti nasvetu, da bi odbor smel odvetniškega kandidata zavrniti, ne da bi to določil disciplinarni svet, „ker se mu ne more zaupati", nam se je izreči uže glede na odvetniške kandidate na južnem Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Primernejše, mislimo, bi bilo, če bi se zavrgla samo prošnja tistega kandidata, kateremu je disciplinarni svet odrekel pravico, prositi v določenem času kakega izpraznjenega mesta. Če se bi pa vedel kandidat nepošteno ali sramotno za ves stan, tako da ni več vreden ostati v njem, tedaj se itak izbriše njegovo ime iz imenika kandidatov, in on je s tem stalno izključen iz stanu sploh. Temu pa, da se bi trpela oseba mirno v imeniku kandidatov, potem pa brez pravega razloga ali brez preiskave ne pripustila do odvetniškega mesta, ne moremo najti pametnega razloga. Kaj je omeniti k drugemu sredstvu, k osemletni praksi odvetniških kandidatov? V registraturi državnega zbora spi med drugimi predlogami tudi načrt zakona, ki se bavi z uvedbo osemletne prakse. Nam se to sredstvo nikakor ne vidi pripravno in umestno. Tiščanje k odvetništvu se ne bode s tem zabranilo. Kdor žrtvuje uže sedem najboljših svojih let, žrtvoval bode še osmo leto, da dospe do zaželenega smotra. Dalje je itak praksa naših koncipijentov predolga, če pogledamo na uredbe drugih držav v tej stroki, ali četudi samo pomislimo, da „nostra vita brevis est". Od svojega 6. do 30. leta, torej celih štiriindvajset let najmanj se je učiti in vežbati bodočemu odvetniku, — more li potem, ko začne zvrševati odvetništvo, tudi „prijetnosti" svojega težavnega in mučnega poklica uživati jednoliko let?! Naj li bode odvetniški kandidat nemara uže starček, kedar se mu približa zaželeni čas samosvoje pisarne? 23* 356 „Numerus clausus" ali pa daljša praksa odvetniškega kandidata ? Drugače upliva „numerus clausus". Mladi pravnik bode dobro pretehtal, kolikšno je število dopuščenih odvetnikov in čakajočih kandidatov, in izbere si o pravem času drugačen poklic, če bode videl, da zanj stanje pri odvetništvu ni ugodno. To bi pač odvračalo od odvetniškega stanu, to bi mu pomagalo. Čuje se tu in tam, da bi bilo dobro, podaljšati prakso kon-cipijentovo, ker bi odvetniki potem lahko si delj časa obdržali v svoji pisarni izurjenega koncipijenta, kateri sedaj komaj vstopi, tudi uže odide. Toda jedno leto več ne bode odvetnika naredilo srečnejšega; na drugi strani pa je premisliti, da ni odvetniški kandidat na svetu za službo odvetnikom, nego on služi odvetnikom, da se uči in izuri, da potem lahko postane dober in svoje stroke na vse strani vešč odvetnik. Uvaževati je tudi, da se s tem, če se zahteva od kandidata osemletne prakse, katere bi moral dovršiti pri sodišči prvi dve leti brez plače, izključi prav po nepotrebnem manj imoviti del pravnikov, ki je pa navadno bolj marljiv in zmožen za to pravniško stroko, nego „beati possidentes". Konečno še omenjamo, da bi bilo potreba pri uvedbi „omejenega števila" tudi o tem določbe, kaj se naj zgodi s kandidati, ki so uže v praksi ob času, ko bi zadobil moč novi zakon. Po našem mnenji kandidatom, ki so uže nastopili nadeje se, da bodo v sedmih letih postali odvetniki in se naselili po svoji volji, bi ne bilo moči niti smeti odtegniti pravic, katere jamči zakon iz 1868. leta odvetniškemu stanu. Po dnevnikih je znano, da se v pravosodnem ministerstvu uvažuje vprašanje potrebnih reform, zlasti zastran ^omejenega števila". Vzlic temu smo uverjeni, da se, kakor izkušnja uči, ne bode tako kmalu uredila advokatura po želji prizadetih krogov; a izrecimo nadejo, da bode vedno ostal, naj pride, kar hoče, veljaven stari izrek: „Advocatorum corpus dignitatum semina-rium est". Dr. S. Slovensko priseganje v prejšnjem stoletji. 357 Slovensko priseganje v prejšnjem stoletji. Naslednji opomin, kaj da je prisega, ter dva obrazca prisege sem v deželnem arhivu v Gradci v knjigah nekdanjega sodišča v Braslovčah v Savinjski dolini, ki imajo sedaj št. 2851 in 2852, našel, ko sem iskal druge listine iz prejšnjega stoletja. Prisege so se pri Braslovškem sodišču, kakor je iz knjig samih razvidno, zapisale 1. 1786. Ker ima deželni arhiv v Gradci veliko jednakih knjig tudi od drugih nekdanjih sodišč iz prejšnjih stoletij, vidi se mi brezdvomno, da bi se v njih lahko dobilo še obilo slovenskih spominkov, in le želeti je, da bi jeden ali drugi pravnik pregledal dotične sodne listine in knjige v deželnem arhivu Graškem Dr. Fr. Stor. Persega: K^attera ima enimo Slekitirimo pred de on parsesche napre-derschana jenu postaulena bitti. i. Ed en Sleketirni Boga boietschi Carschenig kateri ima siioio vest jenu persego sturitti Teiste more na suoie dessnj roki tri perste gori vsigniti. Korker pauz ta parvi parst pomeni Boga otscheta ta drugi perst pomenj Boga Sinu, ta treki Boga Suetiga Ducha ta druga dua dolli pernoglena persta kokar ta vetschi pomeni to tschloiieschko duschizo, ta peti perst katerimo Mesinz retschemo alj prauimo, pomeni to Tschlovesko truplu ali tellii. Korker je Taisto proke te duschize Maihino stimati, sezer pak per ti zelli roki, se pa sastopi eden sam jedini Bug Stuarnig Zelliga karschaustua, Ne-befs, semle jenu vfsega kar kolli schiuj. 2. Katheri tschloiik se Toku nauredno persesche jeno je jemo samimo taku Sauraschnig da on kariiitschno perssego sturj Taisti persesche. Ko bi on diau koker jest danes krivitschno perseschem Taku jest profsim Boga otscheta Sinu jenu Suetiga Ducha, to zello Suetto Troizo Boschio, da jest odlotschen bodem od gmeine jenu 358 Slovensko priseganje v prejšnjem stoletji. dobrute siiete karschanske zerkue od gmeine vsich hlbich suetniko od zelliga karschanstiia jenu de taisto dobroto meni bodo k enimo vetschnimo sgubleino Moie boge Duschize, tellefsa jenu karui. 3- Ta naprauitschni Tschloiiek pa sche ko bi on diau koker jest danes kriuitschno perseschem, taku pomagei Menj Buck otsche, Sin jenu Svete Diich, de taisti meni nigdar h troschto na pride u tem tschasfi jenu urj koder se bode Moia Duschiza lotschilla od tega Tellefsa ali Sueta. 4- Kateri Naprauitschno persesche, taisti praiii, koker jest dones fousch alli kriuitschno perseschem, taku jest profsim Boga otscheta, Sinil jenu Suetiga Ducha, de taistu suetu zartanii Reschnii tellii Na-schiga gospflda Jesiifsa Christufsa nega naisretscheno Milost, nega nedofischnost sueti karuafii pot nega britkost, trepleine, teschka smert jenu. Nadouschna Maitra, bodi na meni bogimo greschniko sgublena jenu odlotschena vselej. 5- Le ta kateri fousch persesche. Taisti pravi, koker jest danes fousch perseschem, taku bodi moia Diischa, katera se sastopi per tem tschetertim parstu, jenu moie tellu katerii se pack sastopi par tim malim Masinzo vekomei ukupei ferdamano na sodni dan. Kadar jest Neprauitschni tschloiiek stati bodem pred taistim tardim Rich-teriem, katerimo Netsch skririniga ni jenu jest bodem odlotschen jenu. odiierschen od tech pratiitschnich, obropan tega pogleda obli-tschia Boschiga Naschiga Jsuelitscheria }esiifsa Christufsa liselei na vekomej. Pomisli sedei slekerni kateri fousch persesche, kokii on eno jsretscheno grasauitno sodbo sam tsches sebe retsche, de se on od-poiie jenu tudi sam odlotschi od te siiete troize, tega oblitschi Boschiga te gmeine karschanske zuirkiie, od gmeine tech lubich suetniko Boschich. Jenii se obhibj isiiatom, Duschizo jenu Istelefsam Temu hudizhu jenu lise negoui Druschini jenu se fardama uta pa-klenski uetschni ogen. Slovensko priseganje v prejšnjem stoletji. 359 Satorei obeden Resnize na samaiitschi koker je enimo Sled-nimo hibi! isuelitscheine negove boge Duschize. PARSEGA. lest N. jenu N. oblubim jenu perseschem gospod Bogu otscheto Nebeschkimo, de jest v tech retschech ko sem sedei ta dan heni pritschi naprei postaulen jenu praschan bodem, de iest otschem to prauo tschisto Boschio resnizo taku dati jenu povedati obene kriuize nutri meschati ne enimo alli Driigimo sa priasnast, souraschtua, strahu alli mite vole perloschite alli usete, koker bo to use jsmi-sleno moglo bitti, temfttsch moji vedeine po praui resnize taku datti jenu reskasati koker se eniirm poslenimu karschanskimu Tschlo-iieku spodobi jenu de jest na sodni dan pred gospud Bugam ot-schetom Nebeškim bodem mogu odgover dati. Taku meni gospud Buch pomaga i jenu. ta tschista pres vsiga madescha spotscheta Matti Boschia Maria vsij Svetniki jenu le ta suetj euengelium sedei jenu na posledni tschas: AMEN. Perseg a. Jest N. inii N. oblubim inu perscheschem Gospod Bogu Ot-schetu Nebeschkimii de jest fltech Retschech ko sem sedei ta Dan heni Phritschij naprei postaulen, inu praschan bodem de jest otschem to prauo tschisto boschio Resnizo toku dati, inu povedati, obene krivize noter meschati, ne enimii alli drugimo sa Priasnast, Souraschtua, Strachu alli milost Vole, perloschiti alle usetti, use po Pra-vizi po rnoimu Vedeinu. inii Resnizi toku dati inu reskasati, koker se enimii slednimii kerschanskimu Tschloueku spodobi inii de jest na Sodni Dan pred Gospud Bogam Otschetam nebeschkim bodem mogu Odgovor dati: Toku meni Gospod Bug pomagaij, inoj ta tschista bres usega Madescha spotscheta Matij Boschia Maria usi Suetniki inii ta sueti Euangelium tedei inoi ta posledni Tschas Amen. 360 Besedje k ..Dotikam prava in naravstva" Besedje k „Dotikam prava in naravstva". Med kriva mnenja glede na naš jezik spada tudi to, da slovenščina nima pravnih izrazov. Kdor se hoče resno potruditi, da v tem pogledu preišče naš živi in zapisani slovar, temu bode brž jasno, da tudi v tej stroki znanja naš jezik ni ubožen; treba je le dotični njegov slovar dobro izcrpiti. Zato tudi nobeno mnenje ni bolj krivo nego to, da bi trebalo pravno besedje stoprav izmišljevati ali tako rekoč ustvarjati Predno se kateri izraz zloži ali pa, kakor nam nasprotniki očitajo, „izkuje", treba je narodno govorico in pa našo književnost izpraševati in marljivo besede zasledovati. To se je storilo pri zlaganji sestavka: „Dotike prava in naravstva".1) Predalječ bi me zavšdlo, ako bi hotel o besedji, odkodi sem ga posnel, v pravniškem listu nadrobno dajati račun. Storim to na drugem mestu. Izreči mi je samo, da sem besede posnel ne menda iz Cigaleta ali katerega novejšega slovarja, nego iz starih, slovenskih besednjakov, kteri pa so uže silno redki ter jih je dobiti samo v večjih knjižnicah. Tam sem jih tudi jaz našel in pri vsakem izrazu porabil. V naslednjem podajem besedje, katero sem upotrebljal v imenovanem spisu, in to v abecednem redu z nemškimi izrazi na čelu. Abliisung odkup, odkupljenje. Ablosungssumme odkupnina. Abschreckung plašenje. Agnat sorodnik. Agnatenerbfolge dedištvo. Amnestierung zabljenje, pozabljenje, nespominanje. Antheil delež. Appell poziv, utečenje, utok. Appellation pozivanje. Ascendent prerodnik. Asyl pribežišče. Asvlrecht pravo pribeganja. Attentater usilnik. Ausfiilirung zvršitev. Ansgleichen izravnati, poravnati. ») Na str. 262 „Slov. Prav." v 9 a ne „nepravnikov", kar je krivo Ausgleichen sich dogovoriti se. Ausgleichung poravnanje. Autoritiit oblast, oblastnik. Autoritativ oblasten. Begnadignng pomiloščenje. Beilegung složenje, slaganje. Beschuldigter okrivljenec, obdolženec. Beschuldigiing okrivljenje. Besteuerung nadačenje (iz ljudske govorice), nadavkanje. Cardinal stožeren. Caution čuvanje. Civilreehtgradsko pravo(prim. „graj-ski" n. pr. „grajski norec" nar. vrsti od zgoraj čitaj „p ravni kov", Pis. Besedje k Dotikam prava in naravstva". 361 slov. pesni); „državljansko pravo" je „staatsbiirgerrecht", ne „civil-recht". codificieren uzakoniti, uzakonjati. Conimniiismiis občenjaštvo, obče-ništvo. Compromiss dogovor, privoljenje, compatibel spraven. Compatibilitilt spravljivost, sprav- nost. Confession vera. Conflict spor. Criminal zločinstven. Deseendent porodnik. Dispositioiisfahigkeit razpoloživost. Drohung grožnja, pretnja. Ehrengericht častna sodba. EigenbenUtzung samoužitek. Eigenthum lastnina (concr.), lastništvo (abstr.) Eigeuthumsreclit lastninska pravica. Erbfolge nasledstvo, dedinstvo (ab-stractno), dedištvo (concr.) Erlnnerung spominanje. ersetzbar popraven. ersessen osvojen. ersetzen popraviti. ervvirkt pridobit. ervvorben dobavljen. Erzwingbarkeit primarljivost, pri-nudljivost. Expropriation izoblaščenje. format obrazen. Friedensrichter posrednik (media- tor), pogoditelj. fnndamental podkladen. Gastfreund gostitelj. Gesammtvville vkupna volja. Gesinnung povoljenje. Ge\volinheitsreclit običajno pravo. Gevvolinheitsverbrecher navajen zločinec. Gesetzgeber zakonitelj. Gleicbbeit jednakost. Giiterlebre nauk o dobrotstvih. ideal namišljen, uzoren. Individuum pojedinec, sobstvo. Immunitiit oproščenost, slobodnost, iznetje. Interessen korist, hasen. lnteressent udeleženec. Jury porotno sodišče, porotna sodba, prisežniki. Legalitat zakonitost. Legatar vzpomenjenec (iz nar. govorice). Mahnung opomin, opominanje. Mitbeniitzung souživanje, soužitek. Mitbesitzer soposestnik, soposednik. Miteigenthnm solastnina (concr.), solastništvo (abstr.) Miteigenthiimer solastnik. Moral naravstvo (narav, starost nrav je natura človeka). Naturrecht naravno pravo. Normalmass pravilna mera. Xothwehr skrajni odpor. Nutzniesser užitnik, uživavec. Nutzniessung užitek, uživanje. Recbt pravo (abstr.), pravica (concr.) Rechtsidee pravna namisel. Rechtsprechnng pravosodje, pravo- sodstvo. Rechtsstrafe pravna kazen. Restitution povračenje, povratek. Rigorist osornik. Schadenersatz popravljenje škode, povrnenje škode. Schenkung darovanje. Schiedsgericht sredniško sodišče. Schiedsricliter srednik. sclilichten složiti, spraviti, razrešiti. 362 O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. Schuld krivda, krivnja. Selbstverstiimnielung samovrazba, samokrnjaščenje. Servitut služnost, social družben, družbenski. Sik ialisnms družbenjaštvo. Standrecht nagla sodba. Straftiursclnil) odlog kazni, strafbar kazniv. Strafverfaliren kazensko postopanje. Strafwesen kazenstvo. Talion kazen povračanja (po Belost), zamenjalna kazen. Testament oporoka Testator oporočitelj. Todesstrafe kazen usmrčenja. Uebergabe izročitev, izročenje, pre- podavanje. Unparteilichkeit nepristranost. Unschadlicliniaeluing okovarjenje (iz nar. govorice). TJntervverfimg podloženje, podlož-nost. Unterordnnng podredjenje. unzureclinungsfiiliig nezamerljiv. Urrecht početno pravo. Verant\vortlichkeit odgovornost. Verbaniiung progon, progonstvo. Verbot zabrana. Vergeltung povračilo. Verjahrung zastarevanje, zastarenje. Verletzung vraženje, vrazba. Verleuradung nagrdjenje, ogrdjenje. Verpflichtung obvezanost. Verwahrung začuvanje, čuvanje. Verzichtleistung odpovedanje, odpoved. Wille (letzter) najzadnja naredba. Zurechnung zamera. Z\vang prisiljevanje, primarjanje. Dr. Janko Pajk. O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. (Dalje ) 139. Izraz »zemljeknjižni izpisek« za Grundbuchsausziig mi ne ugaja; misliti nam je tudi na Strafcniszug, izraz, ki bi ga bilo slično v slovensko prevesti, češ: »kazenski izpisek«, kar pa stvari prav ne izrazuje, kajti iz zemljiških knjig se daja povzeti izpisek, a iz spisov kazenskega ravnanja, ki jih včasih more biti jako veliko število, ne daje se izpisek povzeti prav tako, da bi se temu, kar po nemško Auszng slove, smelo izpisek reči. Tukaj je tret>a paziti na bistvo stvari, in gledd tega je omeniti, da to, kar Nemec imenuje Auszng, ima namen poučiti koga o tem, v kakem stanu se nahaja na primero kaka nepremakljina v zemljiških knjigah ali pa kaka os6ba glede dejanske kazenske ocene; in tega namena ne doseže tako lahko kak »izpisek«, ampak veliko O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. 363 boljše dotično izvčstje. Naj se rabi torej za Grundbuchsmiszng slovenski izraz: zemljeknjižno izvestje in dosledno tudi za Strafausztig: kazensko izvestje. V tem obrazci nahaja se stavek, ki okrajšan slove: »k temu zemljišču pripada poleg hiše v Brežicah št. 43 ležeče stavišče 32«. Ta stavek je za Slovenca jako slabo razumljiv, ker Slovenec se kolikor more rad ogiblje deležnikov in tudi ne bi rekel, da k zemljišču »pripada« stavišče, in da stavišče »leži« poleg hiše, — ampak Slovenec bi rekel, da stavišče je ded zemljišča, kakor bi na pr. Italijan rekel, da »il fondo di fabbrica e una parte del terreno«, in po tem bi tudi Slovenec razumljivo izrekel omenjeni stavek takole: »del tega zemljišča je stavišče št. 32, ki se nahaja poleg hiše v Brežicah št. 43.« Vselej naj Slovenci tako pišejo! Dalje se nahaja v tem obrazci stavek: »sem poprosil dovolitve slavnega županstva«. Tudi tu je razlikovati med besedama »dovolitev« (pojem stvari) in »dovoljenje« (pojem dejanja). Prositelj tukaj ne zahteva, da mu županstvo kaj da, ampak da mu kaj stori: v prvem slučaji bi županstvo vstreglo prositelju s stvarjo (dovolitev je ta stvar), v drugem slučaji pa z dejanjem (to je pa dovoljenje). Mislimo tu le na kako znanstveno »razpravo o dovolitvah« in »razpravo o slučajih dovoljenj«! Ali pa naj se stavek, o katerem govorimo, zasukne takole: »Poprosil sem županstva, naj mi dovoli, da . . .!« Ta zadnji stavek je najbolj razumljiv in je po mojem mnenji pristnega slovenskega duha; nasvetujem torej za vse slučaje, naj se Slovenci ne silijo jemati v svoj pravni jezik po načinu nemškega govora abstraktnih izrazov in rekel, ki napravljajo vsak jezik nekako visok in duhovit, a izvestno prav mračen, kar se pravnikom najmanj priporoča, —¦ ampak naj rabijo le konkretne, zadevo in stvar zaslavljajoče izraze, ki jedino lahko pomagajo, da se jedrnato govori in piše, in to se pred vsemi drugimi stanovi sosčbno priporoča nam pravnikom. Če hočemo tako delati, ni misliti, da se moremo in moramo ogibati bogastva, ki ga imamo Slovani v glagolu pred vsemi drugimi narodi. Kako ? O tem naj prvi govorijo naši jezikoslovci! — Kar sem o besedi »dovolitev« povedal, to naj velja tudi o izrazu »stavitev«, in jaz mislim, da, če v jednakih slučajih Slovenci vedno dosledno govorijo in pišejo, obogati se slovenski pravni jezik za mnogo glede določnosti, točnosti, stalnosti in razumljivosti pravnih izrazov v govoru in pisavi. 364 O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov. Izraz »izvod stavbenega načrta« za Anszug aus dem Banplane se meni ne priporoča, ker ta beseda izraža v slovenščini to, kar nemška beseda Hebel zaslavlja. Ali bi ne bilo bolje reči: preris stavbenega načrta? Sicer pa Jošefov sodni red v § 72. govori o Riss-u, ki ga je po dv. dekr. z dne 5. marcija 1787, št. 641 zb. pr. zak. predložiti politiškemu oblastvu, da ga potrdi; potrjen Riss je torej izviren, in iz tega obrisa (načrta) se le prerisuje, a ne izvaja. Primerjaj izraz: prepis p i s m a = Abschrift einer Urkunde. 152. To razsodbo bi jaz obrazil takole: V imenu Njegovega Veličanstva Cesarja c. kr. okrajno sodišče v Mariboru na 1. br. Dr. V pravdi, začeti od Alojzija Karničnika, hišnega posestnika v Mariboru, kot tožitelja, zastopanega po dr. Kreku v Mariboru proti Petru Zadravcu, hišnemu oskrb-* niku tudi od tam po dr. Lešniku v Mariboru je tožitelj v tožbi z očitki, vloženi dnd ... št. ..., zahteval, naj se z razsodbo spozna: da so upravičeni očitki zoper račun z dne" . . ., katerega je toženec kot oskrbnik tožiteljeve hiše št. 171 v Mariboru dal za dobo od . . . do . , ., in da je toženec dolžan povrniti pravdne stroške. Ta pravda se je pismeno obravnavala; pravdni spisi so se dne" 2. maja t 1 v navzočnosti obeh pravdnih strank zavili in dokazovanje s pričami se je završilo. Zdaj to sodišče raz-sojuje tako: . ........................ Proti temu, kar g. A. Leveč predlaga med zadržajem razsodbe k I. in II. očitku ni česa bistveno omenjati, in le k očitku III. bi jaz onega spominjal, kar sem v tej razpravi uže prej omenil glede rekla: »storiti prisego« in bi še nasvetoval, naj se reče: razsodba zadobi pravno moč ali pa: postane pravoveljavna — mesto: »razsodba pride v pravno moč«, in naj se rabi izraz bramba mesto »obramba«. 157. Za izraz »rekognoscija« bi jaz slično temu, kar sem k obrazcu 103 uže omenil, rabil izraz: pregled. 158. Jaz ne bi rabil izraza: »replična priloga«, ker adjektivum znači notranjo kakovost označene stvari, to pa tukaj ni. Mislim da naj se reče: priloga repli ki ali pa: priloga k repliki. — Dalje bi se dal izraz »konstatovati« zameniti z besedo zabeležiti in po priliki tudi: zapomniti s i (na pr.: naj se to zapomni za tedaj, kedar se reši prošnja.) 159. Za »napis« (dr. Lavrič je rabil: nad p i s) bi jaz rabil izraz ob v Ustnico (tudi obvestilo.) Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 365 161. Za: »proglasi vse, izvzemši odstopno pismo z dne . . ., priloga F replike, za sumnec bi jaz rekel: izreče, da so vsi sumljivi, izven priloge repliki F (odstopno pismo z dne . ..) Jednako bi jaz ne rabil izraza »proglasiti za« ampak rajši: izreči, da . . . tudi v vseh drugih slučajih, in k večjemu bi rekel: proglasiti kot . . . nikoli pa ne »proglasiti za . . .« 165. Jaz ne bi rekel: rešuje se s tem, da . . .«, ampak rajši: rešuje se 7. opombo, da... 173. V tem obrazci k razsodbi bi jaz ne rekel: »na prošnje le-tega«, a rajši: vsled prošnje zadnjega, ker priporočen »le-tega, le-ta i. t. d.« mi preveč diši po nemških »Schimmelnih«. (Dalje v prihodnjem letniku.) Dr. Fr. Oblak. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) K razlagi § a 1052. obč. drž. zak. Z razsodbo z dne 12. marcija 1892, št. 2303 je mestno del. okrajno sodišče v Celji po završenem rednem ustnem postopanji v smislu §-a 298. obč. sod r. in dvor. dekreta z dne 7. majnika 1839, št. 358 zb. pr. zak. v pravdi Ane R., tožiteljice, proti Francetu V., tožencu, začasno odbilo tožbo, katere zahteva slove: Toženec France V. je dolžan tožiteljici zaradi ustne, dne 11. januvarija 1890. 1. sklenjene kupne pogodbe plačati kupnine, znašajoče 1773 gld. za nekatere parcele, ostanek 1065 gld. 50 kr. s 5% obresti ter povrniti sodne troške, jedno in drugo v 14. dneh, da se ogne ekse-kuciji. Razlogi. Tožiteljica Ana R. zahteva od Franceta V. 1065 gld. 50 kr. ostale kupnine za v tožbi navedene parcele, spadajoče k posestvoma vlož. štev. 2 v kat. obč. K. in vlož. št. 102 v kat. obč. P., in trdi dogovor s tožencem z dne 11. januvarija 1890. 1., da mu ona proda v tožbi navedene parcele za 1773 gld., da mora France V. njej plačati z aro 20 gld. vred polovico cele kupnine, torej 886 gld. 50 kr. do 14. januvarija 1890. 1., drugo polovico 886 gld. 50 kr. pa Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. do Jurjevega, ter da bodeta pogodnika takrat napravila tudi pismeno pogodbo. Toženec France V. priznava v obravnavi te trditve, dostavlja pa, da je bilo tudi natanko dogovorjeno, da mora Ana R. do sv. Jurija izknjižiti vsa, na prodanih posestvih vknjižena bremena. Glede na določila v § ih 1052, 1066, 922 in 928. obč. drž. zale, glede na to, da je pri posestvu vlož. št. 102 v kat. obč. P. vknjižena zastavna pravica za tirjatve: nedol. Martina N., znašajočo 65 5 gld. $8x/a kr., nedol. Josipa N., znašajočo 524 gld. 02 kr., nedol. Ane N., znašajočo 717 gld. 72 kr. in nedol. Avgusta N., znašajočo 572 gld. 171 2 kr., in glede na to, da toženec teh tirjatev ni v svojo plačilno obljubo prevzel, — ugovarja toženec, da tožiteljica še ne more tirjati od njega ostale kupnine, ker še ti dolgovi niso izknjiženi, in ker še tožiteljica tudi ničesar ni storila, da bi jih bilo moči izknjižiti. Tožiteljica ne taji, da je dolžna dati izbrisati dedščino nedol. otrok Martina, Josipa, Ane in Avgusta N., zanika pa, da mora tožencu do sv. Jurja očistiti zemljiško knjigo, in trdi, da tožencev ugovor ni utemeljen, češ, toženec bi ne imel pravice, plačila odlagati, če bi ona tudi morala zemljiško knjigo očistiti. V tej pravdi je razsojevati jedino le to, je li kupec posestva upravičen, pridržati ostalo kupnino tako dolgo, da prodajalec prodano posestvo očisti onih vknjiženih bremen, katerih kupec ni prevzel v svojo obljubo. To vprašanje pa je potrditi. Tožiteljica sama ne taji, da je dolžna izknjižiti vknjiženo dedščino nedol. otrok Martina, Josipa, Ane in Avgusta N. Ta dedščina znaša vkupe 2469 gld. 90 kr., torej več nego li cela kupnina. Ker prevzame po zakonu kupec posestva tudi vknjižena bremena, ali jih mora vsaj za toliko časa prevzeti, dokler niso izknjižena, ne izročil bi prodajalec kupcu, prepustivši mu posest, ekvivalenta ali jednake vrednosti za kupnino, ampak kupec dobil bi ekvivalent še le takrat, kedar se zemljišče očisti glede neprevzetih bremen. To bi bilo torej pro-tivno dvostranskemu značaju kupne pogodbe, ako bi kupec ne dobil tega, kar mu gre po dogovoru, a prodajalcu bi moral vender izplačati celo kupnino (§§ 1052, 431, 463 in 469. obč. drž. zak.). Ako tožiteljica trdi, da je vsak čas pripravljena, napraviti s tožencem pismeno kupno pogodbo, onda to glede na §§ 1052, 431, 443 in 469 obč. drž. zak. še ne zadoščuje, kajti tožiteljica ne bodi samo pripravljena, napraviti pismene kupne pogodbe, nego dokaže naj tudi, da je vse poskrbela, da dobode kupec čisto knjigo. Tudi izjava Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 367 tožiteljice, da bode kupnino za nedol. otroke depozitovala in potem pridobila nadvarstveno dovoljenje za izbris dedščine, ne zadošča, ker kupec nima nobene varnosti, da bode to res storila. Na toži-teljičino trditev, da je dovolj imovita in da se pri njej ni bati izgube, se pa ni ozirati, ker imetje se lahko čez noč izgubi ali pa zapravi, in ako bi moral kupec prodajalcu plačati kupnino, dasi mu prodajalec ni izročil kupne pogodbe in listin, potrebnih v izknjižbo zastavnih pravic, tedaj bi zanj ne bila samo nevarnost, da bode moral plačati neprevzete dolgove, ampak tudi nevarnost, da izgubi posestvo, ako je prodajalec med tem časom dalje proda (§§ 431, 440, 443, 461, 466 in 469. obč. drž. zak.). Tožbena zahteva torej za sedaj ni utemeljena in je odbiti jo, ker tožiteljica sama ni izpolnila svoje dolžnosti in tudi ničersar ni storila, iz česar bi se dalo izvajati, da je izpolniti pripravljena (§ 1052. obč. drž. zak.). Na apelacijo tožiteljice je višje dež. sodišče v Gradci z razsodbo z dne 4. majnika 1892, št. 4185 razsodbo prvega sodnika nekaj predrugačilo, nekaj potrdilo in razsodilo: Toženec France V. je dolžan tožiteljici zaradi ustne kupne pogodbe, sklenjene dne 11. januvarija 1890. 1. glede nekaterih parcel, plačati kupnine, znašajoče 1773 gld, znesek 179 gld. s 50 0 obresti od 14. januvarija 1890. 1. in sicer v 14 dnevih, da se izogne eksekuciji. — Daljna zahteva za plačilo 886 gld. 50 kr. ostale kupnine s 5°/0 obresti od 14. januvarija 1890. 1. pa se za sedaj odbija. Razlogi. Po zakonu je mnenje prvega sodnika, da je kupec nepremičnine upravičen, pridržati si dolžno kupnino, ako prodajalec ni izpolnil svoje dolžnosti, namreč očistiti posestvo vseh bremen. Po §-ih 1052 in 1066. obč. drž. zak. mora prodajalec, ki zahteva kupnine, dokazati, da je svoji dolžnosti zadostil, ali da je pripravljen zadostiti jej. Prodajalec mora dalje stvar izročiti. Tu priznava tožiteljica, da kupec ni prevzel bremen, vknjiženih pri posestvu vlož. št. 102 v kat. obč. P., ki celo presegajo kupnino; ona torej priznava, da je obljubila izročiti kupcu posestvo brez teh bremen. Istotako priznava tožiteljica, da še dosedaj ni očistila zemljiške knjige. Tožiteljica pa niti trditi ne more, da je pripravljena pri plačilu kupnine izročiti neobremenjeno posestvo, kajti ona še niti pripravljalnih korakov ni storila, ampak le pravi, da hoče, sprejemši kupnino, očistiti zemljiško knjigo. 368 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Tožencu pa se ni treba s tem zadovoljiti in sicer niti tedaj ne, ako bi ne bilo izrecno dogovorjeno, da mora tožiteljica do sv. Jurija očistiti zemljiško knjigo. V le-tem slučaji morala bi tožiteljica po §-u 904. obč. drž. zak. svojo dolžnost izpolniti brez nepotrebnega odloga, ako namreč poseben rok v to ni bil dogovorjen. Tožiteljica sicer trdi in dokazuje, da mora izknjižiti tirjatev svojih otrok šele potem, kedar bode kupec uže vso kupnino poplačal; ali ona sama pravi, da je to izjavo storila šele potem, ko je nasprotniku uže bila segla v roko, torej po sklenjeni pogodbi, ona pa niti ne trdi, da bi bil nasprotnik ta predlog odobril ali pa na to sploh kaj odgovoril. Molčanja pa v takih okolnostih ni moči smatrati za odobritev tega predloga. Vender pa ni utemeljeno, da se tačas odbije cela tožbena zahteva, nego tožbeno zahtevo je moči odbiti le glede dela, tičočega se obroka, ki ga je plačati o sv. Juriji. Toženec sam navaja, da bi bil moral polovico kupnine, torej vštevši aro 20 gld. znesek 886 gld. 50 kr. plačati do 14. januvarija 1890. 1., drugo polovico pa do sv. Jurija 1890. 1. in da tožiteljica mora do tega časa očistiti zemljiško knjigo. Uže po vsebini te trditve se je torej zaveza glede plačila prvega obroka ustanovila ne glede na dolžnost tožiteljice, da očisti zemljiško knjigo; saj bi pa tudi ne bilo lahko možno, pupilarne glavnice do 14. januvarija 1890. 1., izbrisati, ker se (je pogodba sklenila šele dne 11. januvarija 1890. 1. Ker je pogodbe tako tolmačiti, da so brez protislovja in da imajo kako pravno moč, je jasno, da sta obe stranki bili v tem složni, da je prvo polovico kupnine plačati do dne 14. januvarija 1890. 1. vzlic vknjiženim zastavnim pravicam, da mora pa tožiteljica do plačila druge polovice svojo dolžnost izpolniti, kajti do tistega časa bi se bile dale vknji-žene zastavne pravice brez težave izknjižiti, ako bi bila tožiteljica potrebno ukrenila. Glede one polovice z obrestmi, ki bi jo bil moral toženec plačati do dne 14. janavarija 1890. 1. njegov ugovor proti tožbeni zahtevi po tem takem ni utemeljen. Glede tega dela kupnine je bilo torej razsodbo prvega sodnika predrugačiti in tožbeni zahtevi ugoditi. Kar se pa tiče druge polovice, bilo je razsodbo prvega sodnika, oziraje se tudi na njene razloge, potrditi in tožbeno zahtevo za sedaj odbiti. Pripominja se še, da toženčevo mnenje, češ tožbeno zahtevo bi bilo tudi glede na § 884. obč. drž. zak. odbiti, ni utemeljeno. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 369 Kakor je razvidno iz obestranskih navedeb, bili so predmet, kupnina in tudi pogoji plačila in izročitve določeni, prodana stvar se je uže celo izročila v fizično posest in znaten del kupnine bil je uže plačan. Po tem takem ni dvojbe, da je bila ustna pogodba kot definitivna sklenjena in da ima dogovor o pismeni pogodbi le pomen, omogočiti zemljeknjižni prepis. Proti tej razsodbi je vložila tožiteljica izvenredno, toženec pa redno revizijo. Najvišje sodišče je z razsodbo z dne 28. septembra 1892, št. 8226 potrdilo razsodbo druge instance. Razlogi. Izvenredni reviziji tožiteljice proti izreku višjesodne razsodbe, s katerim se potrjuje razsodba prvega sodnika glede odbitega dela tožbene zahteve, ni bilo moči ugoditi, ker niso dani oni pogoji dvornega dekreta z dne 15. februvarija 1833. št. 2593 zb. pr. zak., ki dopuščajo, da se predrugačijo soglasne razsodbe; kajti tožiteljica niti ni dokazala, da je izpolnila svojo dolžnost, niti se ni izjavila, da je pripravljena jo izpolniti, dolžnost, katero jej nalaga zakon in katero je tudi izrecno prevzela, namreč da očisti prodano posestvo od vknjiženih bremen. Zaradi tega ni moči najti očitne krivice, ampak razsodba se vjema popolnem z načelom §-a 1052. obč. drž. zak., da more samo tist zahtevati izročitve, kdor je svojo dolžnost uže izpolnil ali pa je pripravljen, izpolniti jo. Tožiteljičina izjava v, pravdi, da je pripravljena zemljiško knjigo očistiti, ne zadošča, ker ni izražena v tožbeni zahtevi, kar bi se bilo moralo zgoditi, da se zagotovi po smislu §a 1052. obč. drž. zak. izpolnitev obestranskih zavez, druge za drugo. Dasi je tožiteljica tožencu prodane parcele uže izročila v fizično posest, toženec vender nima nikake varnosti, da jih bode smel obdržati, ker hipotekarnim upnikom ni zabranjeno, seči po teh posestvih. Določila pogodbe, katero priznavata obe stranki, da mora toženec drugo polovico kupnine do sv. Jurija 1890. 1. plačati, ni moči drugače razumeti, kakor da tožencu ni bilo treba druge polovice pred sv. Jurijem 1890. 1. plačati, tudi ne, če bi bila tožiteljica svoji dolžnosti, da očisti zemljiško knjigo, uže poprej zadostila; nikakor pa tega določila ni moči razumeti tako, da se je toženec odrekel zakoniti tožiteljičini dolžnosti, očistiti zemljiško knjigo. Tožiteljica bi bila morala po smislu §-a 904. obč. drž. zak. 24 370 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. zemljiško knjigo očistiti brez nepotrebnega odloga, ker v pogodbi za to ni bil določen poseben rok; ona pa tega ni storila, dasi je imela več, nego četrt leta časa. Zaradi tega ni bilo izvenredni reviziji tožiteljičini moči ugoditi. Toženčeva revizija proti onemu delu višjesodne razsodbe, s katerim se je razsodba prvega sodnika predrugačila, je redna, a neutemeljena. Tukaj se je treba ozirati na razloge druge instance, ki dokazujejo, da toženec, obljubivši dne 11, januvarija 1890. 1. prvo polovico kupnine plačati uže tretji dan, ni mogel v mislih imeti, da se v tem času očisti zemljiška knjiga, kar bi se tudi ne bilo dalo lahko zvršiti (§ 914. obč. drž. zak.). Dr. J. Hrasovec. b) 0 legitimaciji dediča k vtoževanju zapuščinskih tirjatev Ivan E. in njegova mati Marija E. sta tožila, da mora Toma F. njima kot dednima naslednikoma Matije E. plačati na posojilih in pijači 100 gld. s prip. — Toženi Toma F. je ugovarjal, da je teh 100 gld. uže poravnal z raznimi dajatvami, ugovarjal pa je tudi, da tožitelj Ivan E. ni upravičen tožiti, ker se je zapuščina Matije E. prisodila le vdovi njegovi, sedanji tožiteljici Mariji E., otroka Matije E., rekše tožitelj Ivan E. in Helena E., pa sta dobila le dolžna deleža ter sta materi in dedinji Mariji E. samo fideiko-misarno substituirana; tožitelju Ivanu E. mati še ni izročila zapuščine ter se sploh ne ve, ali mu jo bode kedaj izročila, a lahko je, da jo vroči hčeri Heleni E., ne pa njemu. Okr. sodišče v Skofji Loki je z razsodbo z dne 22. nov. 1891, št. 5544 tožbeno zahtevo odbilo iz naslednjih razlogov: Tožitelja Ivan E. in Marija E. trdita, da sta pravna naslednika po Matiji E., umišem dne 22. avg. 1879. ter zahtevata, da jima mora toženec plačati 100 gld., katere je bil baje dolžan zapustniku. Iz zapuščinske razprave po Matiji E. in iz prisodnega pisma z dne 18. decembra 1880 je pa videti, da je bila zapuščina po Matiji E. njegovi vdovi, sotožiteljici Mariji E prisojena z dolžnostjo, naj ob svojem času zapuščinsko imetje odda sinu Ivanu E., ali če bi ta za gospodarstvo sposoben ne bil, hčeri Heleni E., sedaj omoženi F. V tem določilu je fideikomisarna substitucija, katere bistvo je to, da ima Marija E. kot postavljena dedna naslednica Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 371 glede zapuščinskega imetja po §-u 613. obč. drž. zak. omejeno pravico lastnine z oblastmi in dolžnostmi uživalca. Substituirana dediča Ivan in Helena E. pa imata pravico do substancije zapuščinskega imetja, in sicer, dokler ni določeno, ali bode Ivan E. dobil to imetje, ali pa je bode dobila Helena E. Tožitelja niti ne trdita, da bi bilo to vprašanje med Ivanom in Heleno E. na jedni strani in med Marijo E. na drugi strani uže rešeno, a iz zemljiške knjige pri vložkih, ki so del rečene zapuščine se vidi, da je Marija E. prepisana kot lastnica in da je fldeikomisarna substitucija zaznamovana za Ivana in Heleno E. Dokler pa to ni rešeno, ima Marija E. samo pravico do obrestij zapuščinskih tirjatev. Ivan E. pa sam zase nima pravice do kapitala, ampak le v zvezi s Heleno E., vender tudi v tej zvezi ne tako, da bi mogel tirjati, naj se mu kapital tirjatve izplača kar brez utesnitve. Iz vsega tega pa izhaja, da tožitelja Marija in Ivan E. sama nimata pravice zastopati zapuščine in zanjo tožbe vlagati, pač pa bi imeli vsi trije udeleženci to pravico, — ali tudi ako bi vsi trije tožili, bilo bi glede na različne pravice postavljenega dediča (Marije E.) in substitutov (Ivana in Helene E.) tožbeni petit postaviti drugače. Nikakor pa tožitelja ne moreta zahtevati plačila kapitala in obrestij v njih roke, ker bi pri tem trpele škodo pravice Helene E. Zato je bilo odbiti tožbeno zahtevo. V apelacijskih pritožbah sta tožitelja naglašala, da je Marija E. zapuščino Ivanu E. faktično uže izročila in da je bilo tožbi ugoditi vsaj z uradnim dostavkom, naj se iztožena svota položi v sodne roke. Višje dež. sodišče v Gradci je razveljavilo prvo razsodbo glede na to: da je toženec sicer prerekal aktivno legitimacijo sotožitelju Ivanu E., češ zato, ker mu fiducijarna dedna naslednica Marija E. še ni izročila dedščine, da pa toženec ni dvomil zastran aktivne legitimacije Marije E.; da je vprašanje ob aktivni legitimaciji pač uradoma uvaževati, da pa je tedaj, če je brezdvojbeno ne manka, vprašanje o legitimaciji pretresovati v pravdi; da se je dedščina Matije E. prisodila Mariji E. z dolžnostjo, naj jo izroči sinu Ivanu E. ali pa, če bi le-ta ne bil sposoben prevzeti je, hčeri Heleni, da se pa čas, kedaj naj se to zgodi, ni določil, zlasti ne odložil do smrti Marije E.; da je torej v presojo vprašanja, ali je zapuščinske tirjatve vplačati ali pa morebiti sodno deponovati, 24* 372 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. treba razpravljati, ali se ni imetje uže izročilo; — in zaukazalo dopolniti obravnavo o teh točkah. V dopolnilni obravnavi sta tožitelja navedla in dokazovala, da je uže z ustnim dogovorom med Marijo E. in Ivanom E. določeno, kdo da prevzame dedščino, namreč Ivan E., kateri jo je taktično uže nastopil, dasi ni bilo prilike do sedaj, napraviti pismeno izročilno pogodbo. Tudi sta stavila eventuvalno zahtevo, da je toženec dolžan poplačati vtoževano tirjatev pri sodišči za dediče. Okrajno sodišče je z novo razsodbo odbilo tožbeno, kakor tudi eventuvalno zahtevo in sicer iz istih formalnih razlogov, kakor v prvi razsodbi, pripominajoč na dopolnilne trditve tožiteljev, da ustni dogovor glede izročitve dedščine Ivana E. uže zato ne velja, ker mu ni pritrdila tudi upravičena Helena E. Višje dež. sodišče v Gradci je z razsodbo z dne 11. avgusta 1892, št. 5504 na apelacijo tožiteljev ugodilo eventuvalni, v dopolnilni obravnavi stavljeni zahtevi pod pogojem, da tožiteljica Marija E. s prisego zanika toženčeve trditve, tičoče se poravnanja vtoževane tirjatve. Razlogi. Razlog, da tožiteljema nedostaje aktivne legitimacije, zaradi katerega je prvi sodnik odbil zahtevo tožiteljev, ne more veljati. Dognano je, da se je zapuščina Janeza E. prisodila vdovi Mariji E., katera mora pozneje zapuščinsko imetje izročiti sinu Ivanu ali hčeri Heleni. To je res fideikomisarna substitucija in res se tudi brez prisotnosti vdeležene Helene E. pri tej pravdi ne da rešiti vprašanje, je li substitucija uže nastopila, odnosno ali se je imetje izročilo po redu Ivana E. Vender pa ni moči odrekati Mariji E. kot fiducijarni dedni naslednici in Ivanu E. kot eventuvalno v substitucijo pozvanemu dediču legitimacije, da smeta vtoževati zapuščinske tirjatve, ker onadva sta brezdvojbeno poklicana čuvati koristi zapuščinskega imetja in ker sploh vsakemu dediču tudi pred prisoditvijo pristoja pravica, da zahteva poplačilo zapuščinskih tirjatev, seveda ne v svoji roki, ampak v zapuščinsko maso. Ker sta tožitelja eventuvalno zahtevala, naj se tirjatev, o kateri je govor, plača pri sodišči za dediče po Ivanu E., tedaj je treba smatrati, da sta legitimovana za takšno zahtevo, s katero se ne 373 predrugači nego samo utesni tožbena zahteva, in zato je treba tudi meritorno presojati prepirno reč. Tožba navaja, da je toženec pri Ivanu E. zadolžil se na po sojilih in pijači za ioo gld. To toženec v svojem odgovoru izrecno priznava in trdi, da je tirjatev poplačana. Zato je zgol toženčeva dolžnost, da dokaže poplačilo tirjatve, katero tožitelja zanikata. Ali se je to poplačilo zgodilo z »datio in solutum« na račun vtoževane tirjatve ali s kompenzacijo vrednosti tega, kar je toženec baje dal, to je tu nerevelantno, ker ni ponuden dokaz po pričah in zvedencih, ampak le po glavni prisegi, ker se torej likvidnost protitirjatev lahko dožene brez odloga. Tožitelja zanikata, da bi bil toženec dal kaj, a ne trdita, da bi se bile dajatve drugače poplačale ali zgodile na kak drugi dolg; zato je brez potrebe nadaljno dokazovanje, ako toženec dokaže dajatve. Trditve toženčeve so dovolj točne, kar se tiče časa in ostalih okolnostij. Glavne prisege naj stori Marija E. sama, ker gre tukaj za okolnosti, katerih Ivan E. sam ne more znati, katere pa Marija E. lahko v6. Bilo je torej tožbeni zahtevi, kar se tiče glavne stvari, ugoditi, ako Marija E. priseže obe, v razsodbi jej naloženi prisegi o dajatvah, katere toženec trdi. Če pa stori le jedno prisego, potem se tožbena svota za toliko zmanjša, in če ne priseže nobene prisege, potem se tožbena zahteva popolnem odbije. Ker, kakor rečeno, vprašanje zastran substitucijskega razmerja ni razjasnjeno, zato pa je znesek, katerega tožitelja priborita, plačati za dediče po Janezu E. pri sodišči in potem naj si ga med sabo razdele vdeleženci pri zapuščini. Na revizijo toženčevo je najvišje sodišče z odločbo z dne 25. oktobra 1892, št. 1204 potrdilo višjesodno razsodbo iz-njenih, stvari in zakonu prilegajočih se razlogov. c) K razlagi § a 1435 obe. drž. zak. Frančiška F. je tožila Janeza B. in Alojzija R., da jej nerazdelno plačata znesek 100 gld. s prip. Okrajno sodišče v R. je z razsodbo z dne 10. septembra 1891, št. 2672 odbilo tožbeno zahtevo, da je Janez B. dolžan nerazdelno z Alojzijem B. tožiteljici v 14. dneh vrniti onih 100 gld., katere je ona na prošnjo Alojzija R. dala Janezu B., da poplača ž njimi dolg pri kranjski hranilnici, — a razsodilo, da je toženec 374 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Alojzij R. dolžan, tožiteljici v 14. dneh vrniti omenjeno svoto s 5°/„ obresti od dne vročene tožbe. Razlogi. Po jasnem in soglasnem pričevanji in po priznanji strank je nastopno dokazano. Dne 23. septembra 1889 1. sta toženca Janez B. in Alojzij R. v Kregljevi hiši na Dvoru sklenila konečno ustno kupno pogodbo glede posestev vlož. št. 140 v kat. obč. Dvor in vlož. št. 295 v kat. obč. Podboršt. Janez B. prodal je Alojziju R. omenjeni dve zemljišči, potem jeden kotel in jeden oreh za ioi5gld. Glede plačila sta se pogodnika dogovorila, da prevzame kupec dolgove, znašajoče 200 gld., da doplača 500 gld., kedar se bode pismena pogodba delala, ostanek pa v treh letih. Od zadnjega zneska plačeval bode kupec 6% obresti. Kupec je plačal prodajalcu takoj 40 gld. in pogodnika sta si segla v roke v znamenje, da je pogodba sklenjena. Uže tukaj se poudarja, da sta pogodnika le zastran zemljeknjižnega prepisa sklenila napraviti pismeno pogodbo, da se torej § 884. obč. drž. zak. tukaj ne da uporabiti; pogodnika sta sklenila konečno kupno pogodbo in tudi med pogajanjem ni nobena stranka trdila, da bode pogodba še le takrat veljavna, kadar se bode o njej napravila listina. Alojzij R. je kupil posestvo, ker je nameraval hčer Frančiške F. v zakon vzeti, to se pa ni zgodilo. To je pa bil uzrok, da se niti Frančiška F., niti Alojzij R. nista več brigala za kupno pogodbo. Janez B. se sicer nikdar ni branil, napraviti pismene pogodbe, a vender se še danes to ni zgodilo. Nekaj se je pa v tem času, ko je Alojzij R. bil presumptiven zet Frančiške F., vender le zgodilo. Pri posestvih vlož. št. 140 v kat. obč. Dvor in vlož. št. 295 v kat. obč. Podboršt bila je vknjižena tirjatev Kranjske hranilnice za 100 gld. Alojzij R. in Frančiška F. sta sklenila, da bodeta ta dolg plačala, potem pa na čisti posestvi od Kočevske hranilnice vzela 350 gld. posojila. Alojzij R. dobil bi na ta način denar in bi Janezu B. pri pismeni pogodbi lahko kupnino izplačal. Frančiška F. je dala onih 100 gld. Kočevska hranilnica je posodila potem 350 gld., njena tirjatev se je pri prodanih posestvih vknjižila, denar sprejel je Janez B. Stvar je sedaj toliko jasna, da se ve, komu in s kakim namenom je dala Frančiška F. onih 100 gld., ki so predmet pravde. Tožiteljica trdi v tožbi, da je Janez B. s tem denarjem poplačal svoj dolg pri Kranjski hranilnici, da se je torej obogatil brez Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 375 pravnega naslova na njene troške. Janez B. pa trdi, da je omenjeno svoto od tožiteljice sprejel na račun kupnine. Janez B. je to s pričami tudi dokazal. Klasične priče Janez S. star., Janez S. ml. in Urša S. so potrdili, da je tožiteljica ustni kupni pogodbi pristopila in Janezu B. izrecno rekla, da mu bode posestvi plačala, kedar bode od Kočevske hranilnice dobila denar. Janez S. star. še posebe potrjuje, da je tožiteljica nameravala kupljeni posestvi prepisati na ime svoje hčeri, neveste Alojzija R., ter mu izrecno izjavila se, da je plačala Janezu B. na račun kupnine ioo gld. Tožiteljica ne more zahtevati, da bi se kupna pogodba zdaj razrušila, ampak le, da se natanko izpolni. Tožiteljičina dolžnost bi bila dokazati, da ona pravdne svote ni dala na račun kupnine, ali pa vsaj dokazati pravni naslov svoje tožbe proti Janezu B., namreč, da se je ta brez pravnega naslova z omenjeno svoto na njene troške obogatil. Tega pa ni storila. Tudi ni moči reči, da bi se bil Janez B. brez pravnega naslova obogatil. Dalje pa tožiteljica tudi ni dokazala, da bi bil Janez B. kupno pogodbo razrušil, ali pa se kedaj branil, izpolniti jo. Uvaževaje vse to, pa je bilo tožbeno zahtevo proti Janezu B. kot neutemeljeno odbiti. Druga je stvar glede sotoženca Alojzija R. Temu je tožiteljica prepirno svoto posodila. Alojzij R. sam priznava, da je Frančiške F. prosil, naj mu posodi ioo gld., da bode poplačal Kranjsko hranilnico. Ker se je pa to posojilo neposredno Janezu B. odštelo, ne čuti se Alojzij R. dolžnega, to svoto tožiteljici vrniti, in trdi, da je tožiteljici obljubil, povrniti jej z Janezom B. to svoto, kedar bodeta dobila 350 gld. iz Kočevske hranilnice. Ker je pa Janez B. sam sprejel ta denar, misli, da on ni dolžan izpolniti svoje obljube. Alojzij R. si je pa prepirno svoto od tožiteljice izposodil, in jej obljubil vrniti jo. Sklenil je torej ž njo po smislu §-a 983. obč. drž. zak. dvostransko pogodbo. Alojzij R. je obljubil svoto vrniti, kedar dobi denar, tega določila pa ni moči smatrati za pogoj plačilu, ampak le za določilo časa, in Janez B. je uže dobil denar iz Kočevske hranilnice. Ako Alojzij R. ni za to skrbel, da bi se bil denar porabil njemu v korist, da bi bil prevzel kupljeni posestvi, da bi s tem denarjem poplačal del kupnine, to Frančiški F. ne more biti na kvar, in on lahko od Janeza B. zahteva odškodnine, ako misli, da ga je Janez B. oškodoval s svojim ravnanjem. Njegova dolžnost je bila, tožiteljici izposojeno svoto v pravem času Iz pravosodne prakse Civilno pravo. vrniti, on sam pa priznava, da tega ni storil, torej je bilo proti njemu tožbeni zahtevi ugoditi. Na tožiteljičino apelacijo je višje dež. sodišče v Gradci z razsodbo z dne 16. decembra 1891, št. 4013 razsodbo prve instance nekaj potrdilo, nekaj predrugačilo in po tožbeni zahtevi raz sodilo, da sta toženca Janez B. in Alojzij R. nerazdelno dolžna, to-žiteljici v 14. dneh plačati 100 gld., katere je ona na prošnjo Alojzija R. dala Janezu B., da poplača svoj dolg v Kranjski hranilnici. Razlogi. Sotoženec Alojzij R. se proti razsodbi prvega sodnika ni pritožil; zaradi tega ostane njemu nasproti neizpremenjena. Tožiteljica se pritožuje, ker se njeni tožbeni zahtevi proti Janezu B. ni ugodilo. Ta pritožba je utemeljena. Nepotrebno je tukaj pretresati, sta li oba toženca glede posestev vlož. št. 140 v kat. obč. Dvor in vlož. št. 295 v kat. obč. Podboršt sklenila pravoveljavno kupno pogodbo ali ne, in v kakem smislu je tožiteljica pristopila tej kupni pogodbi. Toliko je iz izpovedij obeh strank jasno, da pogodbe nikdar nista izpolnili, da izpolnitve nikdar nista druga od druga zahtevali, ampak da sta od pogodbe odstopili. Ako je pa to dognano, potem za Janeza B. ni nobenega pravnega naslova več, da bi obdržal vto-ževani znesek, kajti on sam priznava, da je ta znesek dobil glede na to pogodbo na račun kupnine. On je torej po smislu §-a 1435. obč. drž. zak. zavezan, to svoto tožiteljici vrniti. V tem pogledu je torej bilo izpodbijano razsodbo predrugačiti in tožbeni zahtevi ugoditi. Najvišje sodišče je z razsodbo z dne 9. marcija 1892, št. 2339 revizijo toženca Janeza B. zavrnilo in razsodbo druge instance potrdilo iz njenih razlogov, dostavši: Revizijska pritožba ni ovrgla razlogov druge instance; kajti Janez B. sam priznava, daje po omenjeni kupni pogodbi posestvi vlož. št. 140 kat. obč. Dvor in vlož. št. 295 kat. obč. Podboršt dal kot zastavo za varnost posojila Kočevske hranilnice, da je torej s temi posestvi razpolagal, da pa od Alojzija R. ni zahteval tožbenim potem izpolnitve pogodbe. Dr. J. Hrasovec. Književna poročila. 377 d) Notarijatski zapis, napravljen na Ogerskem po kr. ogerskem notarji, nima zvršilne moči po smislu ij-a 3. not. reda z dne 25 julija 1871, št. 75. drž zak Deželno sodišče v Ljubljani je prosilcu A. na podlogi notarijatske zadolžnice, izdane v Karlsburgu (na Ogerskem) v 2. dan septembra 1891. L, št. 168 dovolilo zvršilo 1. in 2. stopinje na premičnine zvršenca B. Višje dež. sodišče v Gradci pa je na rekurz zvršenca B. z naredbo z dne 17. februvarija 1892. 1. št. 2014. ovrglo odlok prvega sodišča iz naslednjih razlogov: Določilo §-a 3. not. reda z dne 25. julija 1871, št. 75 drž. zak., po katerem imajo notarijatski zapisi pod ondi ustanovljenimi pogoji takšno zvršilno moč, kakor pred sodiščem sklenjene poravnave, more veljati samo za takšne zapise, ki so jih napravili državno postavljeni notarji v deželah, koder velja ta notarski red; to pa tukaj ni, ker se zvršila prosi na podlogi notarijatskega zapisa, napisanega po kr. ogerskem notarji v Karlsburgu. Tudi predpisi, ustanavljajoči vzajemno zvršilo po sodiščih v Avstriji in na Ogerskem ne dajo podstave, da bi bil tak notarijatski zapis zvršljiv. Zvršilo, obavljeno s pritožbenim odlokom, torej nima zakonitega temelja in zaradi tega je bilo ta zvršilni čin dejati ob veljavo. Tudi mora zvršitelj po smislu §§-ov 24. in 26. z dne 16. majnika 1874. 1., št. 69. drž. zak. zvršencu povrniti troške, v pravni zagovor potrebne. Na revizijski rekurz zvršiteljev je najvišje sodišče z odločbo z dne 11. majnika 1892. 1., št. 5785. potrdilo višjesodno odločbo iz istih razlogov, prilegajočih se stvarnemu položaju in zakonu, ter je ukrenilo, da mora zvršitelj trpeti sam troške zavrnjenega revizijskega rekurza. Dr. V. **@^§)(§&®** Književna poročila. Zbirka zakonov, zadevajočih posle občinskega področja. I. zvezek. Občinski red in občinski volitveni red z dodatkom drugih zakonov, tikajočih se poslov občinskega področja in z obrazci. Sestavil dr. Ican Dečko. Celje, 1892, 8°, 368 strani. 378 Književna poročila. Slovensko besedilo Štajerskih deželnih zakonov je bilo dosedaj le težko pristopno. Raztreseni so ti zakoni po mnogih letnikih deželnega zakonika, ki praktiku navadno cel ni na razpolaganje, in razun tega je prevod v tem zakoniku le prevelikokrat popolnoma neraben in do cela nerazumljiv. Glede jednega dela deželnega zakonodavstva štajerskega podal nam je g. pisatelj v tej svoji knjigi priročno in praktično urejeno zbirko. Obseg knjige pove uže njen naslov; podaje nam: občinski red, občinski volilni red, cestni zakon, zakone, tikajoče se deželne kulture in druge manjše zakone, kateri zadevajo posle občinskega področja, ter konečno državna zakona ob urejevanji domovinstva in o sestavljanji imenika porotnikov. Pogrešamo državnega občinskega zakona z dne 5. marcija 1862. Knjiga pa nam ne podaje golih besed teh zakonov, ampak izdaja je prirejena po sedaj vseobče vzprejeti, za praktika najprikladnejši obliki, da so posameznim zakonovim določilom pridejani dotični skrbno zbrani pra-voreki državnega in upravnega sodišča ter naredbe in določila drugih zakonov, kolikor zadevajo predmet, ki ga ima v mislih dotični paragraf. Ker je vsakemu pravoreku pridejano število, katero ima v zbirki Hye, oziroma Budwinski, je tistemu, ki želi daljšega in natančnejšega poučila, iskanje jako olajšano. V uvodnih besedah miluje pisatelj, da štajerski slovenski župani še nimajo jednake priročne knjige, kakeršno imajo kranjski v Globočnikovi, od Levstika prevedeni knjigi „Nauk slovenskim županom". Zanaprej, ko bodo lahko vpotrebljali to zbirko, ki je kolikor toliko tolmač zakonov, vanjo vzprejetih, bodo takega pripomočka manj pogrešali, sosebno ker je pisatelj glede na praktični namen knjige, ki naj bi služila v prvi vrsti le županom in občinskim uradnikom, dodal „obrazce, potrebne pri občinskem uradovanji" (stran 267 do 341). Skrbno urejeni in dobro izbrani obrazci, katerih je 81 (Globočnikov „Nauk" jih ima le 48) bodo županom in občinskim uradnikom zanesljiv kažipot v vseh važnejših poslih njihovega področja. Malenkostno bi bilo, ko bi hoteli tukaj podrobno o njih razpravljati, in le ob formalnosti bi se zadevali, ako bi jih primerjali Globočnikovim ter presojali, kateri so boljši. V marsikaterem oziru je itak razlika utemeljena v določilih raznih zakonov, a kjer ni te ovire, bilo je povse umestno prevzeti Globočnikove obrazce, in tako se je na pr. zgodilo pri obrazcih št. 1. in 27. te knjige, ki so povse slični obrazcem št. 32 oziroma 36 knjige Globočnikove. Izpregovoriti nam je še o jeziku in pri tem se moramo ozreti na slovenske izdaje deželnih zakonov drugih kronovin. Za Kranjsko prireja tako izdajo Josip Pfeifer, ki je dosedaj izdal občinske zakone, deželno kulturo in deželno ustavo zadevajoče zakone. Druga knjiga, ki prihaja v poštev, je E. Klavžar-jev „Priročni zakonik za pokneženo grofijo Goriško in Gradiško" (Gorica, 1891). Pri izdaji kranjskih deželnih zakonov je ponatisniti zakone v besedilu, v katerem jih je objavil deželni zakonik, kajti deželni zbor kranjski sklepa vse zakone v obeh jezikih, v slovenskem in nemškem, in oba teksta, slovenski in nemški, sta jednako polnoverna (§ 2. zakona z dne 20. decembra 1869 št. 3 dež. zak. kranjskega iz 1. 1870.) Razne vesti. 379 Na Štajerskem in na Goriškem pa so slovenske izdaje v deželnih zakonih le oficijalni — žal, prepogostoma slabi — prevodi polnovernega izvirnika. Glede na to, da so ti prevodi uradni, si Klavžar v navedeni knjigi ni upa! premeniti besedila deželnega zakonika, ampak je le dostavljal slabim ali napačnim izrazom popravljajoče opomnje ter nekoliko opilil zastarele oblike. Držal se je torej v obče tistega načela kot dr. Kavčič pri izdaji kazenskega zakonika in kazensko-pravdnega reda, kateri v uvodnih besedah tema zakonikoma svoje postopanje podrobneje razlaga in utemeljuje. Drugače je ravnal dr. Dečko v knjigi, kateri veljajo te vrstice. V „uvodnih besedah" on sam o tem piše: „Ko sem se lotil dela, da priredim zbirko zakonov, zadevajočih posle občinskega področja, uvidel sem kmalo, da je izdaja dež. zakonika v slov. jeziku za to neporabna. Ko sem primerjal slovensko izdajo s prvotnim, nemškim tekstom, uveril sem se, da ne pove slovenska izdaja tega, kar pravi nemški tekst, ali da je tako nerazumljivo povedano, da sem pravi zmisel zakona pogoditi mogel še le iz nemškega izvirnika. Sklenil sem toraj, da vzamem slovensko izdajo deželnega zakonika samo za podlago nameravani zbirki, da pa vsak zakon, verno držeč se izvirnika, pregledam in prepilim paragraf za paragrafom". — Glede na pogostoma zares slabo slovenščino v slovenski izdaji štajerskega deželnega zakonika temu načelu ne moremo ugovarjati, toda mi bi jedno želeli, kar bi naj čislani pisatelj v poštev jemal pri izdaji daljnih zvezkov. Kakor smo zgoraj omenili, je slovenski tekst kranjskih deželnih zakonov istotako avtentičen kot nemški, oba določuje zakonodavec sam in kjer se torej, slovensko uradovaje, upiraš na določila kranjskih deželnih zakonov, rabiti moraš za tam urejene reči tiste izraze, katere je določil zakonodavec. Zaradi tega pa bi v interesu jednotne pisave bilo želeti, naj tudi izvenkranjski Slovenci, kedar pišejo o takih rečeh, upotrebljajo tistih slovenskih besed, katere so določene v kranjskem deželnem zakonodavstvu, ako niso naravnost nepravilne in zavržne. Ko bi se g. pisatelj tega držal, ne bi nahajali v knjigi besede „lovski počitek" za prepovedani lovski čas, ne besed: „volitveni red", „volitveni razdelek", „družinski zakon", „družinska knjižica" i. t. d., katerih kranjsko deželno zakonodavstvo, vsaj v zadnjem desetletji, več ne pozna. Zunanja oblika knjige je jako lepa in primerna ter dela čast tiskarni D. Hribarjevi v Celji, katera je knjigo tudi založila in kjer se dobiva po 1 gld. 80 kr., v platno vezana po 2 gld. 20 kr. Dr. J. Babnik. Razne vesti. V Ljubljani, dne 15. decembra. — (Iz kronike društva „Pravnika".) Prepoved, da društvo ni smelo zborovati letos dne 19. septembra v Laškem trgu, bila je predmet kritiki tudi v poslanski zbornici državnega zbora. V plenarni seji je dne 16. pr. meseca poslanec g. dr. Ferjančič v svojem govoru povedal tudi 380 Razne vesti. (po stenografičnem zapisniku) nastopno: „... Nedavno tega priredilo je pravniško društvo „Pravnik", kateremu je sedež v Ljubljani, izlet v Laški trg, ker ni delovanje njegovo utesnjeno po deželnih mejah in ker se je hotelo približati štajerskim svojim članom. Zajedno z izletom imel se je vršiti društveni shod. Okrajno glavarstvo Celjsko pa je shod prepovedalo (Čujte! na desni!), sklicujoč se na nemogoče določbe društvenega zakona. Vidi se, da tu ni odločil pravnik, ampak politik, sicer ne bi prezrl j ud i-kata državnega sodišča, nad katerim ni nobene instance več, judikata, jednega najstarejših, iz leta 1871., kjer je citati, da „državno sodišče ne pozna v društvenem zakonu nobene določbe, s katero bi bilo kakemu društvu zabranjeno zborovati zunaj svojega sedeža (Čujte! na desni)." — Dne 24. pr. meseca je opozarjal na rečeno prepoved poslanec gosp. prof. Šuklje v budgetnem odseku pri naslovu notranjega ministerstva. Mini-sterski predsednik grof Taaffe je odgovoril, da mu še ni došel rekurz zaradi prepovedi, da pa bode svoje ukrenil, kakor hitro se razvidi iz aktov, da je v istini, kakor je poslanec dokazoval, v tem slučaji žalil se društveni zakon. — Omenjamo pri tej priliki, da je c. kr. namestništvo v Gradci potrdilo prepoved c kr. okrajnega glavarstva Celjskega, sklicujoč se na razloge prve instance. Družtveni odbor je na to vložil ministerijalni rekurz. — V zadnji odborovi seji se je vzelo na znanje, da društveni odbornik g. dr. Majaron odpove svoje funkcije kot tajnik in knjižničar društva in kot urednik „Slov. Pravnika", ker se preseli iz Ljubljane. Tajništvo je prevzel do novih volitev odbornik dr. Krisper, a z uredništvom „Slov. Pravnika" za bodoče leto je odbor poveril gg. dra. Viktorja C. Supana in dra. Maksa Pire a. — (Osobne vesti.) Imenovani so: Drž. pravdnika namestnik dr. A. Eisenzopf državnim pravdnikom v Celovci; pristav pri okrajnem sodišči v Kamniku A. Potrato pristavom pri dež. sodišči Ljubljanskem; avskultant I. Terbuhovic pl. Schlachtschwert pristavom pri okr. sodišči v Ilirski Bistrici; avskultant R. Pavlin pristavom pri okr. sodišči v Kopru; policijski koncipist v Gradci M. Papež policijskim komisarjem pri policijskem ravnateljstvu Graškem. — Premeščeni so: Okr. sod. pristav A. pl. Bamberg iz Vipave v Idrijo; okr. sod. pristav dr. I. Kladva iz Ilirske Bistrice v Kamnik; okr. sod. pristav dr. J. Toplak iz Idrije v Vipavo; — notarji dr. F. baron Martinec iz Rožaka v Celovec, dr. Fr Berthold iz Železne Kaplje v Rožak in K. Kogeler iz Lane v Železno Kapljo. — (Novo okrajno sodišče.) Pravosodni minister je ukrenil, da je iz sodnega okraja Logaškega izločiti katastralne občine: Cerknico, Dolenjo vas, Grahovo, Žerovnico, Selšček, Begunje, Bezuljak, Kožljek in Vlako ter jih združiti v sodni okraj Cerkniški. — (O slovenskem uradovanji pri sodiščih) govoril je v poslanski zbornici državnega zbora dne 16. pr. meseca poslanec g. dr. Fer-jančič (po stenografičnem zapisniku) nastopno: „V pravosodji zabeležiti nam je izdatno nazadovanje. Nikdar nismo zahtevali, naj se pri Razne vesti. 381 pravosodji v slovenskih krajih nameščajo Slovenci po narodnosti, ne moremo pa odobravati, da se izvrstni kandidati slovenske narodnosti, katerim ni moči ničesar očitati, postavljajo za mlajše kandidate, o katerih se to ne more reči. Takšen slučaj primeril se je zadnji čas. (Čujte! na desni.) Pri urad-ništvu, bodi pravosodno, bodi politično, ne gledamo na narodnost. Zahtevamo pa, da mora uradništvo biti narodovega jezika zmožno v besedi in v pisavi, zahtevamo, da se to dokaže legalnim potem, v kar se nam vidi primerno sredstvo pri sodnih uradnikih sodni izpit, pri političnih uradnikih pa politični izpit. Da se pa to omogoči, zahtevamo in bodemo vedno silneje zahtevali, naj se uvede akademično obravnavanje v prvi vrsti praktičnih pravnih disciplin, takšno obravnavanje, kakeršno je bilo v štiridesetih in petdesetih letih in za kakeršno je bil začetkom sedemdesetih let postavljen v državni proračun primeren kredit. Kar je bilo tedaj mogoče, to je mogoče tudi danes; kar je bilo tedaj potreba, je desetkrat večja potreba danes. (Odobravanje na desni.) Toda samo jezikovno znanje uradnikov nam ne zadošča. Kaj nam pomagajo uradniki, naj so jezikovno še tako temeljito izobraženi, če se jezika nečejo posluževati. Na to pa naletimo pri vsakem koraku. Zato pa zahtevamo nadalje, naj izda vlada po smislu § 19. državnih osnovnih zakonov „o splošnih pravicah državljanov", in z uporabo člena 11. o vladni in izvrševalni pravici naredbo, s katero zaukaže določno rabo narodnega jezika pri ustnem ali pismenem občevanji z narodom, ter da izvrševanje te naredbe kontroluje in nadzoruje. V nasprotji s tem pa moramo konstatovati, da se celo obstoječi pripomočki, izdani po vladnem ukazu, to so tiskovine, s katerimi se olajša občevanje s strankami, iz-vzemši Kranjsko, le malo ali nič ne porabljajo. Ko pa je letos poleti pravosodni minister z ozirom na dejansko potrebo nekega dvornega svetnika, Slovenca, od najvišjega sodišča prevzel v pravosodno ministerstvo, kakšen krik je nastal tedaj v nemških listih in v parlamentarnih krogih! Cula se je absurdna trditev, da slovenski narod ni sposoben ustvariti dvornega svetnika. No, o tem ne bom dosti besed izgubljal, pravosodni minister ravnal in ustregel je s tem le potrebi. Pravosodno ministerstvo dobiva dovolj aktov, civilne in kazenskopravne vsebine, in da uže teh ni, da so samo obilne konfiskacije slovenskih listov, tako je treba imeti koga, ki more vlado ali pravosodno ministerstvo poučiti ob upravičenih in neupravičenih konfiskacijah. Vprašam vas, kdo naj to stori? Ali naj pravosodno ministerstvo za to pokliče z ulice kakega prodajalca kostanjev, (Živahno odobravanje na desni) da bo to opravljal? Kako nujno potrebno je, da vlada kaj ukrene, svedočita dva slučaja, o katerih je zadnji čas razsodilo najvišje sodišče. V jednem slučaju izdal se je na slovensko tožbo v slovenskem jeziku odlok, s katerim se je dopustilo dokazovanje po pričah. Ta odlok je višje sodišče razveljavilo, a najvišjo sodišče ga je postavilo zopet v veljavo, češ, da se ni kršil noben zakon, ako se je na slovensko tožbo izdal slovensk odlok. To je jeden slučaj. V drugem slučaji pa prva instanca ni hotela izdati na slovensko tožbo slovenske medsodbe; medsodba 382 Razne vesti. je to isto, kar je v drugem postopanju odlok. Višje deželno sodišče je to postopanje odobrilo, rekši — in na to opozarjam gospoda pravosodnega ministra — da ni bila, odkar je izšel sodni red z dne 1. majnika 1781, torej pred 111 leti, izdana nikaka obvezna naredba, s katero je določeno, da je slovenske vloge slovenski reševati. Najvišje sodišče je temu pritrdilo, češ, da se ni kršil zakon s tem, ko se je na slovensko tožbo odrekla slovenska medsodba. (Čujte! Čujte!) Prej se torej ni kršil noben zakon, ko se je izdalo slovensko rešilo, zdaj se pa tudi ni kršil noben zakon, ko se je na slovensko tožbo odreklo slovensko rešilo. (Posl. dr. Pacak: Škandal!) Posledica tega je, da delajo sodišča kar hočejo. Zadnji slučaj naznanili smo pravosodnemu ministru v posebni interpelaciji dne 18. maja t. 1. Nujno prosimo odgovora na to interpelacijo, da se razvozla vozel in da nastanejo jasne razmere in se zapreči popolna zmešnjava." — (Iz budgetnega odseka poslanske zbornice.)Dne 14. t. m. je bila razprava o justičnem budgetu. Slovenski poslanec prof. Šuklje je opozoril na to, da naraščaj sodnih uradnikov, kateri bi bil zmožen slovensko uradovati, postaja jako pičel, da sta pa notarijat in advokatura prenapolnjena. Treba bi torej bilo, da se za vse, v sodno prakso vstopajoče pravnike takoj pripravijo adjuti, ali pa se obstoječi adjuti drugače začno razdeljevati. Sicer pa da ne zadošča sedanje dokazovanje jezikovne sposobnosti, nego je priporočati, da bi prositelji za službe v slovenskih krajih bili zavezani delati nekaj praktičnega izpita v slovenskem jeziku. Poslanec je tudi izrekel željo, da bi se za rešitev slovenskih tožba izdalo obče, stanovitno pravilo. Zahvalil je pravosodnega ministra, da je ustanovil novo okrajno sodišče v Cerknici in še dostavil željo, da bi se preobsežni sodni okraj Tolminski razdelil in zato ustanovilo novo okrajno sodišče v Kobaridu. — Pravosodni minister dr. grof Schonborn je na to odgovarjal, da na ozemlji Slovencev zares nedostaje sodniškega naraščaja in da je to tudi njemu žal, izhaja pa od tod, ker morajo kandidatje sodniške službe delj časa služiti brez plače. Isto pa je tudi po drugih sodnih okrožjih. Glede na to razpravlja pravosodno ministerstvo s finančnim mi-nisterstvom, naj bi vsi avskultantje dobivali adjute. Več da ne more obljubiti minister, ker je rešitev vprašanja zavisna tudi od finančnega mini-sterstva, vender pa bode še nadalje na to vprašanje svojo pozornost obračal. Kar se tiče jezikovne kvalifikacije sodnih uradnikov, katere je namestiti v slovenskih krajih, težko je za nje skrbeti po splošnih ukazih. Res znabiti predlagajoča oblastva ne dajo vedno potrebnega poroštva, da so kandidatje-prositelji jezikovno sposobni, kakor trde. Vender pa minister lahko zagotavlja, da se stvari v tem pogledu zboljšujejo, in on hoče za to skrbeti ter tudi novoimenovanemu predsedniku višjega deželnega sodišča v Gradci priporočiti, naj stori, kar je v tem pogledu moči doseči. Glede sodnih rešil v jezikovno mešanih pravdah in obravnavah je minister pripomnil, da so ukazi, zadevajoči rabo slovenskega jezika, v tem pogledu nekoliko nedostatni, ker v njih ni določbe, ali je razsodbo, odnosno odlok izdati na nemškem ali pa slovenskem jeziku. Do ministra je prišel kon- Razne vesti. 383 kreten slučaj, v katerem je jedna stranka obravnavala nemški, druga pa slovenski. Presojanje tega slučaja je na ministra napravilo utis, da dotični sodnik, izdavši zgol nemško odločbo ni prekršil obstoječih ukazov, pač pa bi bilo po duhu jezikovnih predpisov, da se izda tudi slovenska odločba, in to se je tudi naznanilo dotičnemu sodišču potem višjega dež. sodišča Graškega. Glede ustanovitve okrajnega sodišča v Kobaridu je minister odgovoril, da hoče uvaževati to vprašanje. — V isti seji je bil tudi govor o ministerskem ukazu iz julija meseca let 1., s katerim se okrajnim sodiščem veleva, naj vselej prošnje, katere stranke po zakonu ustno prijavljajo, zapisujejo v zapisnik, potem pa tudi, da naj stranke pouče o dobrotah zapisovanja v zapisnik. Odsekov poročevalec je zato ministru dr. grofu Schonborn-u hvalo dajal. Minister je odgovoril, da je izdal ta ukaz, ker so se stranke mnogo pritoževale, da sodni uradniki ne vzpreje-majo prošenj radi v zapisnik; smoter ukazu je bil, opozoriti sodišča na obstoječe predpise, da ne bi strank z zahtevami, ki se dade v zapisnik vzprejeti, odpravljala in pošiljala k pravnim zastopnikom; ukaz se je torej izdal, da bi se pravoželjne stranke obvarovale zavlačevanja in troškov. Minister je pripomnil, da je predsestvom višjih dež. sodišč prepustil, zvr-šiti ta ukaz, da pa je k njemu prišla deputacija društva avstrijskih notarjev, ki se je izjavila, da noče remonstrovati proti ukazu samemu, nego le izraziti svoje pomisleke zoper to, kako so višjesodna predsestva ta ukaz intimovala. Zaradi tega je minister ukrenil, naj se mu vse višjesodne intimacije tega ukaza predlože, da bode te intimacije, kakor tudi spomenico notarske deputacije pregledal in rad potrebno popravil, ako bi se pokazalo, da višjesodna predsestva niso prav pogodila in izrazila intencij pravosodnega ministerstva. — Češki poslanec dr. Herold je v isti seji govoril o gmotnem stanji sodnih oseb in izrekel med drugim željo, naj se okrajni sodniki uvrste v sedmi in sodni pristavi v osmi dijetni razred. Minister je na to izjavil, da se je zastran sistemizovanja jednega dela okrajnih sodnikov v sedmem dijetnem razredu tudi uže obrnil do finančnega ministerstva in da ga bode skrb, doseči kolikor največ za zaslužne in z uradnimi deli preobložene načelnike okrajnih sodišč. Na vprašanja, kako dalječ je s pripravami za uvedbo novega civilno-pravdnega reda na podlogi ustnega postopanja in ali hoče justična uprava prej kot moči uvesti le-to, za manj drago pravosodje in za varnost prava potrebno reformo, odgovoril je minister, da se dotični načrt zakona neprestano pripravlja in da ima upanje predložiti ga poslanski zbornici uže v bližnji sesiji, da pa je usoda civilno-pravdnega reda bistveno zavisna od usode načrta kazenskemu zakonu, ker bodo po novem kazenskem zakonu imeli sodni dvori manj posla, in se bodo s tem pridobile moči, katere se lahko porabijo za sodne dvore prve instancije kot vzklicna sodišča. 384 Vabilo na naročbo. na naroc „Slovenski Pravnik" stopi z novim letom v svoje deveto leto. V malem narodu, kakeršen smo mi Slovenci, težko je vzdrževati list za posamezno stroko. Da se vzlic temu leta množe »Slovenskemu Pravniku", to zagotavlja pravnikom slovenskim dokaj častno pričevalo. Naš list sta rodila potreba in neodstranljiv faktum slovenskega uradovanja. In če bi se v še tako tesnih mejah gojilo slovensko uradovanje, ne moglo bi biti glede jezika točno, ako se ne skrbi za glasilo, katero opozarja na jednotnost, porabnost in napredovanje slovenskega jezika za našo stroko. Ne da se tajiti, da je v tem pogledu naš list uže mnogo dosegel. Imamo pa vender še mnogo posla, da slovensko uradovanje dobi popolnem zdravo lice. Temu smotru hoče služiti „Slovenski Pravnik" tudi v bodoče, v tem smislu vabimo na novo naročevanje in sodelovanje! „Slovenski Pravnik" izhajal bode tudi drugo leto vsak mesec po 2 poli obsežen v dosedanji obliki in naročnina mu znaša po 4 gld. za vse leto, po 2 gld. za pol leta. Člani društva „Pravnika" pa ga dobivajo brezplačno. V Ljubljani, dne 15. decembra 1892. Odbor društva „Pravnika". Uredivši to številko „Slov. Pravnika", poslavljam se od njega kot urednik. S pomočjo vnetih slovenskih pravnikov sem skrbel zanj štiri leta. Rad bi imel zavest, da sem zadostil vsaj nekoliko stvari in čitateljem. Ako so p. n. čitatelji pogrešali tega ali onega, naj blagovole oprostiti. Izpolniti mi je še ljubo dolžnost, da iskreno zahvaljujem tiste častite gospode, ki so mi uredniku s svetom na strani stali, in sosebno tiste, kateri so mi z dejanskimi podporami olajševali častno službo. „Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva ^Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld. V slovo! Dr. Danilo Majaron. Uredništvo je v Ljubljani, štev. 8 na Bregu; upravništvo pa na Križevniškem trgu štev. 7. Naznanilo. Zbirka obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih. I. Obrazci k občnemu sodnemu redu I. zvezek. Ta knjiga, ki je izšla ravnokar, velja 1 gld. 40 kr., po pošti sprejeta pa 1 gld. 50 kr. Anton Leveč, c. kr. sodni pristav v Ljubljani. z dodanim zvršitvenim propisom in drugimi zakoni in ukazi kazenski postopek zadevaj očimi. Kazensko-pravdni red z dne 23. maja 1873 štev. 119 državnega zakonika I. natis. Izdalo društvo „Pravnik" v Ljubljani. Natisnila in založila „Narodna Tiskarna". H^"" Dobiti je v »Narodni Tiskarni" v Ljubljani. Cena elegantno vezani knjigi za člane društva „Pravnik" je 2 gld. 50 kr., za nečlane 2 gld. 80 kr., s pošto 15 kr. več.