Poftteina pta&nt ▼ gotovini. VI6RED DEKLIŠKI LIST 12 Pomen univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS. (Konec.) Že ustanovitev te univerze je pozdravilo 112 univerz, oziroma njim enakih evropskih, ameriških, azijskih in avstralskih visokih šol. Medtem so se njene zveze z inozemstvom poglobile. Danes je naša univerza v zvezah s 130 najuglednejšimi inozemskimi vseučilišči, znanstvenimi zavodi, instituti, bibliotekami, društvi, akademijami itd. Z raznimi med njimi izmenjava univerza svoje publikacije. Publikacije nam pošiljajo: češka in poljska vlada, vlada francoske republike, razne češke, poljske, bolgarske, francoske, angleške in nemške ustanove ter ameriški Carnegie Insti-tution in Smithsonian Institution. Na ljubljanski univerzi je ustanovljena komisija za internacionalno kooperacijo, ki je v stalnih stikih s to mednarodno institucijo v Genevi in Parizu. Inozemski znanstveni krogi ne bodo mogli razumeti prosvetne politike, ki demon-, tira zavod, kateremu niso mogii odreči priznanja. Med našim življem v sosednem ino- zemstvu pa bi okrnitev ljubljanske univerze vplivala porazno. Z okrnitvijo ljubljanske univerze bi se čutil slovenski narod globoko užaljenega in ponižanega. Tudi Slovencem je kakor vsakemu drugemu narodu vprašanje lastne univerze ne samo kulturno in politično, temveč i moralno vprašanje, ker veže vsak narod z možnostjo najvišje izobrazbe v svojem jeziku svojo dušo in svoj ponos. Vsi Slovenci brez ozira na stan, poklic in stranko so enodušni v ogorčenem zavračanju poskusov, da se jim okrne univerza. Veliko število resolucij slovenskih občin, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih korpo-racij ter izjave najprominentnejših predstavnikov slovenskega naroda manifestirajo odločno voljo vsega slovenskega naroda, da ohrani svojo univerzo neokrnjeno v Ljubljani. V Ljuoljani, na koncu leta 1927. Tiskovni sklad. Nadaljnji prispevki so došli: J. Tepina, Stražišče ........................................10-— Din P. Evstahij Berlec, Kamnik ..............■ • • 1°'— v Rezika Zupančič, Kamnik......................................10-— „ Marija Leskovec, Ziri ......................................10"—>■ » Orliški krožek, Stari trg......................................20— „ Pavla Mekinc, Brezovica ....................................J0'— >> Gospa Smolik, Dob pri Domžalah..............................50— „ Franc Jugovič, Zagreb ......................................25— „ Angela Preglet, U. S. Amerika *................................Dodi kot jaz, tiha in svetla v svoji nesreči! Tiho in pokojno kakor zarja boš gorela .. . Plamen tvoj blesteči, v dlani svojih rok ga bom zajel — in ga bom tako tako vesel.< A. Lebar: Preko vseh ovir . . . (Izza mladih let.) R< (Konec.) loža ni bila tako mirna, kakor je hotel dokazati mirni izraz njenega obraza zlasti napram očetu. Poročilo o vrnitvi grajskega gospodarja ji ni dalo miru; zopet in zopet se je zasačila pri tej misli. — Saj je vedela, da se bo vrnil; saj ni mogoče, da bi za vedno ostal v tujini. Še več kot dve leti je bil z doma. Če je ta doba pač bila dovolj dolga, da ga pozabi? Upala je, da, vendar jo je pri tej misli nekaj neznansko tiščalo v prsih. S tem mora seveda že prej obračunati, preden bi ji slučaj prinesel mladega graščaka na pot. Do njegovega prihoda pa je še dovolj časa, saj pride šele v poletju in zdaj se je prav komaj naznanila prva pomlad. V prostih urah, ki so ji ostale od vsakdanjega dela, je prav pogosto razmišljala o tem, kako bo tedaj, ko se vrne v soseščino mož, ki mu je prizadejala tako bol, vrne v neposredno bližino, da se bosta vsak dan lahko srečala. — Najbrže bo šel s hladnim pozdravom mimo nje, kakor mimo tujke — saj je sama tako hotela. In potem pride kmalu tudi dan, da ne bo več sam; pripeljal bo ženo in gospodinjo. Srce se ji je krčilo pri tej misli; a takoj nato se je zasmejala z bolestnim, žalostnim smehom. Kako naj bi tudi bilo drugače — saj je vendar prepričana, da, rekla mu je sama, da ni nikake možnosti, da bi popravil, kar je zagrešil kot nezreli deček. O, tisto nesrečno pismo! Da se tako kruto maščuje nad njo! Saj je bila trdno prepričana, da je vse končano, ko je vrgla raztrgane kosce v tolmun pod žago.--- Zopet ji je ustne zategnil bolesten smeh in je priznala: »Pa vendar nisva popolnoma obračunala. Pozabil je na tisto uro v gozdu pod žago; domov se vrača. Jaz pa sem spoznala, da sem tedaj trmasto razbila — svojo življenjsko srečo.« Nič več ni jokala, že davno ne. Saj to ne bi odgovarjalo njenemu ponosnemu značaju, da bi jokala zaradi lastne krivde. A trpela je, mnogo trpela in je vedela, da ta bol še ni končana in ne prestana. Le drugi ne smejo o tem vedeti, najmanj pa graščak, ko se vrne — nikoli ni, tudi v mislih ne imenovala-njegovega imena — saj je zunaj v svetu iskal pozabe in jo je tudi gotovo našel. Iskal, da — a našel? V sanjajoči tišini pomladnega večera stopa od grada sem visoka moška postava po ozki stezi proti potoku: Vladimir Potoški. Kaj hoče tu? Tega sam ne ve; z vso močjo ga je gnalo ven v temno, toplo pomladno noč. Mehki, napol zastrti zvoki klavirja so brneli v nočno tišino. Šel je za temi glasovi, gnan od nevidne moči, dokler ni stal tik mlina, od katerega ga je ločil samo potok. Skozi odprto okno je prihajala v toplih zvokih predigra pesmi. Čudovito mehak in topel ženski glas je pričel peti. Vladimir ni poznal pesmi, ki jo je pela Roza, toda razumel je vsako besedo preprostega besedila. Stara, napol pozabljena Mendelssohnova pesem je bila — »Spomin«. Prva kitica je otožno končala: »O srečen, ki še peva, ko pomlad ga obseva!« Prav tako tožno je opevala druga kitica pomladno krasoto in vedro razpoloženje, ter končavala z bolestnim vzklikom: »Kaj mari smeh in petje mi, povsod, povsod mi manjkaš ti!« Vladimir je nehote stopil prav tik potoka med vrbe in jelše, da ničesar ne presliši. 2e je Roza pričela tretjo kitico, ki z bolestno otožnostjo izprašuje ob koncu: »Kaj meni pomlad mari? Brez tebe ni pomladi.« Nepremično je Vladimir prisluškoval pesmi, ki je plavala z odprtega okna k njemu kakor vroč in ihteč jok, kakor divje, strastno vprašanje in potem kakor bolestna, neizrečeno trudna odpoved, s katero je pevka ponovila zadnji dve vrstici: Kaj meni pomlad mari? Brez tebe ni pomladi! Ali je bil res to Rozin glas, ki je pel to pesem? Tisti glas, ki zna biti tako ledeno mrzel, da bi se ob tem ledu razbila vsa sreča sveta? Kaj se je vendar zgodilo, da se je pevka priučila vročega hrepenenja, s katerim je pela: O srečen, ki še peva, ko pomlad ga obseva! Komu velja trpko in tožno priznanje: Kaj meni pomlad mari? Brez tebe ni pomladi! Globoko je zavzdihnil Vladimir; za hip je zatisnil oči, kakor da hoče pridržati sliko, ki je za hipec vstala pred njegovo dušo. Potem je s trpkim nasmehom stresel z glavo. Saj je blazno, kar je tu za trenutek samo mislil in največja neumnost je, da stoji tu pod oknom tiho in skrivaj kakor tat! Zdelo se mu je, kakor da vidi Rozin lep, kakor iz marmorja izklesan obraz z izrazom mrzlega odpora v očeh, kakor tedaj, ko mu je rekla: »Ničesar več vam nimam povedati, gospod Pctoški.« Ne, ne, ničesrr več mu nima povedati! Med njima je bila že davno izgovorjena zadnja beseda. Norec, kakršen je, da še ne razume! Koliko je v teh dveh letih bojeval sam s seboj, da bi to razumel! Zastonj je bilo, a danes razume in ve. Domov je prišel, ker je upal, da bo zmogel, a že takoj prvo uro po vrnitvi je šel po tisti poti, ki se je je sklenil varovati. In hrepenenje, ki je mislil, da ga je že davno obvladal, že zopet dviga glavo in pričenja staro pesem V mlinu še niso vedeli o vrnitvi mladega graščaka; prišel je več tednov prej, kakor je javil oskrbniku Avblju. Šele dan pred prihodom je brzojavil, naj ga pride voz iskat na kolodvor. Na ta način oskrbnik ni mogel ničesar pripraviti za sprejem; to pa je gospodar tudi najbrž hotel; da se namreč njegov prihod ne obeša na veliki zvon. Oskrbnik Avbelj je z veščim pogledom ošinil gospodarja ob prihodu. Čudno resen in zrel se mu je zdel, vse preresen za njegova leta. Ob ustih se mu je v tujini zagrebla globoka poteza in oči so postale trudne in otožne. »Mora pač tudi svoj del nositi naš gospod,« je modroval zvečer Avbelj pri svojem običajnem vivčku. In žena Urška je pristavila: »Življenje pač ne izbira; vsakemu naloži svoje. Oba pa sta bila ene misli, da bo kmalu bolje, da se le zopet doma navadi. Delo, gospodarsko delo mu je bilo v veselje. Bilo pa mu je tudi s tem delom prav resno. Staremu Avblju se je kar samo smejalo, kadar je gospodar dajal svoja navodila tako točno in gotovo, kakor bi celo življenje ne bil drugega kakor gospodar na veliki kmetiji. Potoška domačija je bila že od nekdaj vzorna. Kako bo šele zdaj, ko kaže gospodar toliko navdušenja, resne volje in tudi resničnega znanja! * Dan se je vrstil za dnevom; vsak dan je bil svet krasnejši, ves ožarjen s pomladjo in prenovljen v novem življenju. Tam doli ob potoku, kjer je nekdaj držala z ene strani na drugo brv, prav tam je zopet cvetel trn. Njegovo cvetno bogastvo je blestelo v pomladnem solncu kakor belina nevestine obleke ... Počasi je korakala Roza ob potoku, vsa izgubljena v tožna in resna razmišljanja. Kolikokrat, neštetokrat je tekla, to pot še v kratkem krilcu in raz-kuštranimi lasmi, ker ni mogla dočakati svojega tovariša, ki je prav tisti čas dirjal z nasprotne strani, njej naproti. Neutešljivo hrepenenje po tistih dneh, smejoče, brezskrbne otroške blaženosti jo je obšlo in hitreje je začela stopati, kakor da bi mogla s tem uiti lastnim mislimi. Zdaj je stala pod cvetočim trnom. Opazila je, da je na mestu stare brvi, ki jo je dala tedaj odstraniti, položena čez potek deska. Najbrž so jo položili delavci, da si prihranijo ovinek do mosta. V soboto so jo pozabili odstraniti in tako je zopet vzpostavljena zveza med grajsko in mlinsko stranjo. Ta preprosta brv pač lahko ostane, saj te poti nihče več ne rabi, ne iz grada sem, ne iz mlina tja. Naenkrat se je domislila onega srečanja z Vladimirjem ko mu je rekla: »Meja med nama ... !« — Če bi danes stal tam na oni strani, gotovo ne bi kljub brvici prišel na to stran! Počasi se je obrnila in prav zdaj se je domislila, čemu je prišla sem. Z veščim očesom se je ozrla po cvetočem grmu, da izbere vejice, ki še niso povsem razcvele in jih ponese domov v očetovo in svojo sobo. Ves čas, ko je cvetel grm, je le s tem cvetjem polnila vaze. Prekrasna je bila slika, ko je Roza stala v beli obleki pred grmom, vsa ožarjena od pomladnega solnca, roke visoko dvignjene, da doseže primerne vejice. Kakor vkopan je stal mož, ki je prav ta trenutek stopil izza vrbovja; z negotovim korakom, gnan od nevidne moči, je stopil prav do konca deske, ki je za silo vezala oba bregova. S široko odprtimi očmi, v katerih je žarel ogenj hrepenenja, je gledal Vladimir Rožo, na katero je kakor snežinke padalo belo grmovo cvetje ob vsakem gibu njenih rok. Kakor živa pomladanska pravljica, polna neizrečene lepote! Dvignil je roke, kakor da hoče objeti in k sebi pritisniti divno postavo v vroči, vse pozabljajoči ljubezni. Spomnil se je, kako mu je nekdaj drobno dekletce, ki je stalo prav na tem mestu, zaklicalo v vsej otroški preprostosti in iskrenosti: »Da, Vladimir, poročila se bova in potem ostaneva vedno skupaj.« In on se je sklonil tedaj in je poljubil rdeča otroška usteca. Da bi se hotel vrniti trenutek te komaj razumljive sreče! Svojo srčno kri bi dal za to! Svojo srčno kri? Čemu? Sreča, ki se je razbila ob njegovi neodpusiljivi prevzetnosti, pač ne bo nikoli več vstala. Usta, ki so nekdaj polne otroške vere govorila: »Da, Vladimir, poročila se bova in potem ostaneva vedno skupaj,« so prav na tem mestu tudi govorila: »Ničesar več vam nimam povedati, gospod Potoški«. Na mah je ugasnil ogenj v temnih moških očeh in roke so se pobesile. Še z enim, dolgim pogledom je hotel zapreti vase prekrasno sliko za vedno, potem pa tiho oditi. In vendar je še stal--- Ali je Roza čutila njegov pogled, ali jo je morebiti opozoril šum, tega nikoli ni mogla povedati; toda obrnila se je in je stala iz oči v oči z Vladimir-jem. Neverjeten strah ji je gledal1 iz široko odprtih oči. Prva zavestna misel ji je bila: proč, samo proč! Toda noge so ji odpovedale, iz rok so ji padle nalomljene vejice, zakrilila je z rokami — tedaj je že stal Vladimir poleg nje in je omahujočo prestregel z rokami. Ni se branila; bila je brez volje in brez moči. Z zaprtimi očmi, pol v nezavesti mu je ležala v rokah, le okoli ust se je sprehajala tresavica. Vladimir se je sklonil nad tihi, beli obraz in pri tem je proniknil preko njegove duše vzklik vroče, nepojmljive sreče. Vere, ki je v njem vstala ta trenutek, ne more nihče in nič in nikoli uničiti! Česar bi ne bil nikoli zvedel, to mu je odkril ta trenutek, ko je hipni strah potegnil zastor izpred tajne Rozinega srca! Sedaj je vedel, da je tudi Roza ves čas trpela prav kakor on; da njena trma in njeno sovraštvo nista bila dovolj močna, da bi zamorila njeno ljubezen. Njegove misli so hitele nazaj do prvega večera po njegovem povratku, ko je Rozina pesem vzbudila v njem bolestno vprašanje, komu pač morejo veljati besede trpkega priznanja: »Brez tebe ni pomladi.« Kako duhomorno ga je trapilo to vprašanje! Zdaj ve odgovor nanje! Mir ga je objel, močan, radosten, osrečujoč mir — zavest: Zdaj držim svojo srečo, na katero nisem več upal, niti veroval nanjo in ni je moči na svetu, ki bi mi jo vzela! Trdneje je oprijela njegova roka ljubljeno deklico. Tedaj se je dvignila Roza in se je hotela oprostiti njegovih rok. Zavedela se je, kdo je mož, ki jo drži in noče izpustiti. Ko je odprla oči, je pogledala v njegov lepi, ponosni obraz, v katerem je stala zapisana vsa sreča, ki mu jo je podarila ta ura. In vedela je, da mu vere na to srečo ne more vzeti. In zdaj tudi ni hotela! Vsa njena duša je tudi sama nepopisno hrepenela po sreči, ki ji je žarela iz temnih oči naproti. In ko je v nežni ljubezni izpregovoril njeno ime, tedaj je v hipnem nagibu položila desnico v njegovo in ko ji je temna rdečica zaplala v lice, je zašepetala besede: »Ljubim te, Vladimir, kakor nikogar na svetu.« Tedaj jo je objel in ji poljubil te besede z usten. Tam na zahodu se je poslavljalo solnce. Z zadnjim rožnatim sijem je še objel kotiček nad mlinom, kjer sta prihajala dva srečna človeka. Kakor vedno je šumel potok in blažen nasmeh je razjasnil Rozin obraz. Zdelo se ji je, da šepetajo valčki: »Zdaj se boš vendar smejala, ti ponosna Mlinar jeva Roza! Saj si preko vseh ovir našla svojo srečo!« P. Evstahij: Katoliški cerkvi pozdrav. Ljubim Te, Cerkev, Gospodovo delo, Večni Ti dal je najvišjo oblast, tvoje ime bo na veke slovelo, članica tvoja mi biti je čast!- Ljubim Te, Cerkev! —- O božja nevesta, kakor tvoj Ženin na zemlji trpiš, v sleherni borbi si Kristusu zvesta, upanje tvoje in geslo je — križi Ljubim Te, Cerkev, in tvoje postave. Božjega v tebi je vodstvo Duha k Luči nas vodiš veselja in slave, vodiš nas v žarne prostore neba! »"Prispevajte v fond za ARademijo znanosti in umetnosti In za Narodno galerijo v Cjubljani!« ROŽNI DOM Francka G.: Kako naj hranimo knjige? Takole, kakšno zimsko popoldne, pa res zna biti tako dolgčas, da človek ne ve, kam bi se dejal. V Društvenem domu morda ni nobene prireditve, k prijateljici v vas pa je tudi predaleč in preslaba pot; kaj naj torej počnemo ob taki priliki? Vem, da kolikor glav, toliko misli in nasvetov. Najslabši pa menda tudi ne bo moj, ako svetujem sleherni »Vigrednici«, naj ob taki prili--ki vzame v roko lepo knjigo. Lepo knjigo, pravim. Tudi v našem listu se je že mnogo modrovalo o tem, kaj in kako naj bero »Vigrednice«. Prav zato bi bilo meni še toliko hujše in za vsako posamezno dekle-»Vigrednico« bi me bilo sram, ako bi v njenih rokah ugledala slabo knjigo. Tako namreč, da bi bila lepo vezana, tiskana na najfinejši papir, vsebina knjige pa bi bila umazana in grda. Morda rečem preveč, ampak vselej, kadar zagledam v roki slovenske mladenke takšen šund, me obide ena tehle dveh misli: ako ga vidim v rokah preproste deklice, tedaj se čutim krivo in se obtožujem, da po naših društvih še premalo svarimo pred slabim čtivom; ako ga pa vidim v rokah tako zvane izobraženke, tedaj se moja sodba o njeni izobrazbi čudno izpre-meni. .. V naših mesečnikih je priporočenih toliko lepih knjig, da jih najbrž nobena izmed nas ne bo mogla vseh prečitati. Ali ni škoda tratiti časa s knjigami, od katerih nimamo nikakršne koristi, morda celo škodo? Naše denarnice so povečini tako suhe: kaj ne moramo stokrat premisliti, preden kupimo novo knjigo? Da, lepa knjiga je v sedanjih časih res zaklad, če gledamo samo na njeno denarno vrednost. In prav tega, se mi zdi, da se po deželi vse premalo zavedamo. Kako nestrpno pričakujemo zadnje tedne v adventu knjig Družbe sv. Mohorja! Ko pa dospo, jih hlastno preberemo, potem pa hajdi z njimi v sla- bo zaprto skrinjo v podstrešje! Pa pride ob mesecu »Vigred« ali »Mladika« ali kakšen drug list: iz rok v roke roma, dokler ne obleži en list v tem, drugi v drugem kotu. Pa pride kakšna prilika, da bi človek potreboval modrega svetovalca in tedaj pove soseda: »Pri Mohorjevi družbi je izšla takšna knjiga; ali nisi brala?« In iščeš po podstrešju in brskaš in premetavaš, da morda res najdeš zaželeno knjigo; toda, kakšno? Od vednega premetavanja ji manjkajo prednje in zadnje strani; tamkaj pa, kjer bi ti najbolj rabila, so jo razgrizle miši: dragoceno knjigo, ki bi v knjigarni veljala Din 20 ali še več. Ali pa najdeš ob nedeljskem popoldnevu zavržen snopič kakšnega mesečnika. Iz samega dolgočasja začneš brati in bolj in bolj ti je všeč uvodna povest. Ko pa stikaš za ostalimi zvezki, jih polovico manjka; seveda, ker jih nihče ni hranil. Kdo naj popiše ob taki priliki naše nerazpoloženje! Vedite, vse to se mora popolnoma izpremeniti! Naši bratje se uče sedaj pri deškem ročnem delu tudi knjigove-štva. Prva knjiga res ne bo zvezana najlepše, toda vaja stori mojstra. In, ali ni bolje, če so posamezni zvezki kakšnega časopisa preprosto sešiti. Kakor da se posamezni zgubljajo in trgajo. V starih, lesenih hišah, katere tako hitro ginejo, sem že videla nolice za knjige, najbolj seveda za molitvene in pa za pratiko. Takole nad vrati ali pa pri tramu je bila pritrjena deska. Me pa, ki smo navajene, da razkazujemo po omarah vsak leoši kozarec in krožnik ali kipec, hranimo dragocene knjige, katere nazivljemo celo svoje prijateljice, v podstrešju! Naši bratje so vendar mali mojstri. Skoraj vsak nam bo znal narediti preprosto polico za knjige, katero bomo postavile v družinsko sobo. In pomislite! Ko bomo me po »Vi-gredni« prilogi uvezle leno zagrinjalo in bomo na policah razvrstile samo take knjige, katerih naslove bo smel čitati vsak naš gost, ali ne bo takrat še lepše v Rožnem domu? Pridobivajte novi t) naročnic ! (Pomenki z gospo Selmo.) Odgovori na pisma. Maruška. Tako pa nisem mislila, da Te bodo moje vrstice do solz ganile! Saj vendar ni bilo nič takega. To je pač tako, nekdo ima mehko, lahko sprejemljivo srce, drugi pa trdo in nedostopno. S stalno vajo in vednim nadzorstvom samega sebe se da mnogo izboljšati na eno in na drugo stran. Mislim, da bi bilo za Te prav koristno, ako se vsaj malo utrdiš, ker življenje rabi močnih žen. Žal, da na vse podrobnosti Tvojega pisma ne morem odgovoriti, dasi bi rada. Prav pa je, da si mi tako obširno pisala, Te vsaj bolje poznam. Nekatera mesta Tvojega pisma bi rada dala čitat vsem Vigrednicam, zlasti onim, ki so oddaljene od cerkve, kakor Ti. Domača pobožnost ob nedeljah popoldne ki jo imate vpeljano, ker ne morete v cerkev, je tako lepa, da bi se najrajše zahvalila Tvoji mami, ki se je (in Vi vsi ž njo) tako prisrčno oklepa. Naj bi tudi bodoči gospodar Vašega doma ohranil to prelepo navado! — Zelo zanimivi so Tvoji doživljaji na plesu in kako si bila ozdravljena od želje po plesu. O tem o priliki morebiti še spregovorimo. — Zelo me veseli, da si tistega gospoda s oohujšljivimi knjigami tako lepo odslovila. Če bi pač tako storilo vsako pošteno dekle! — Kako lepo pišeš o ljubezni! To je pravo pojmovanje ljubezni! — Prav, da tudi razmišljaš o svoji bodočnosti! Lepe cilje si staviš! Bog daj, da bi od svoje bolezni popolnoma ozdravela, potem Ti je odprla pot tja, kamor želiš. — Da si zelo žalostna, je pa vzrok v splošnem Tvojem razpoloženju, ki Ti ga povzroča skrb zaradi bolezni in drugega vsega. Trdno pričakujem in sem prepričana, da boš tudi še vesela in srečna, četudi ob križu. Prav iskreno Te pozdravljam do drugič! Bogdana. To ime ima že ena iz našega kotička; si boš morala drugič kako drugo privzeti, da se bomo bolje razumele. Zaradi Tvoje zadeve Ti ne morem nič ugodnega poročati. Povsod je toliko brezposelnosti in v vseh stanovih! Vsakdo je vesel, da prime za delo, pa bilo kakršnokoli, samo da se preživi. Za prvo silo boš pač morala tudi Ti tako storiti, vmes si pa išči mesta v oni stroki, za katero si izučena. Oglasi se pa zopet kmalu, da vem, kako se Ti godi! In za ce'otno ime prosim! Do prihodnjič srčne pozdrave! Andreja. Pa res Te dolgo ni bilo! Kadar hočeš imeti v listu kaj čisto zase, pa mi piši en mesec prej in prejmeš odgovor, ki bo čisto Tvoj. — Glede molitve pa to-le: Ne sme miniti dan, da bi jo opustila! Ni treba mnogo, a tisto kratko naj v vsej ponižnosti dokaže vso Tvojo otroško odvisnost od Boga in Njegove dobrote. Zjutraj — vsako jutro brezpogojno — dober namen: Vse v večjo čast božjo! Ali tisto kratko molitev: O pre-sladko Srce Jezusovo, po rokah preblažene device Marije... Da bi za to ne imela časa. Ti ne verjamem. Le raztresena si tako, da pozabiš! A toliko discipline pa mora poznati Tvoj jaz, da se temu brezpogojno ukloni. Vse lepo, da greš v cerkev, ko imaš čas, a to ni neobhodno potrebno. Tudi dom mora biti svetišče, tudi Tvoja sobica cerkev, ki jo posvetiš sama, ko poklekneš na tla in pomoliš kratko jutranjo, kratko večerno molitev ter ? tem priznaš božjo povsodpričujočnost. -Ti kratki hipi so pravi blagoslov naših delavnih dni! — Da si sama sebi uganka, ni nič novega, saj to si je vsak človek. Ni najvažnejše, da spoznamo svoj temperament, ampak da vse pojave, pa bodisi kateregakoli, spravimo v sklad z božjo voljo in zahtevami dekaloga. To je vse, kar storimo sami; vse drugo ureja Bog. Zato pri skrbi za svoje mladenke ne študiraj svojega temperamenta, ampak se jim skušaj dati vso — starejša sestra mlajšim sestricam! Potem bo vse prav. — Seveda se moraš še oglasiti in prav kmalu zopet! Bog Te živi! Cvetana. O, kako sem Te bila vesela! Saj si vsa druga kot zadnjič! In vesela in nod-jetna si, kakor Te še nisem opazila! Prav, da se Ti tudi sicer vse lepo ureja. To je tudi vzrok, da se sicer bolje počutiš. O, seveda moraš imeti svoje male rada in lepo se razumete. Toliko nežnim srcem lahko postaneš voditeljica! — Torej sU:diraš? Prav. Da b; vedela, kako daleč si s francoščino, bi Ti lahko svetovala radi knjig. Gotovo pa imaš tudi tam priliko o tem poizvedeti. Kaj pa Vigredi ne boš ničesar več poslala? Vsega potrebuje, proze in poezije, zlasti za novi letnik. — Rada bi stopila takrat med Vas, kadar ste najbolj razigrane in bi skupaj z Vami tudi jaz uživala v delu in veselju svojo m'adost. — Pogosteje se oglašaj, da, vsaj vsak mesec kaj pokramljava! Bog! Cvetlica brez vode. Vidiš, draga moja, za ljubezen je treba pri nas navadnih ljudeh dveh src. Zgodi pa se včasih, da eno1 srce misli in upa, da je njegova ljubezen dovolj močna, da si ukloni drugo srce. To pa ni vselej mogoče, ker ono drugo srce o vsem tem nič ne ve, ali če tudi ve, ne najde od one ljubezni ni kakega odmeva v sebi. Prisiliti pa se ne da. Zdi se mi, da je bil Tvoj slučaj tak. — Da si naletela na nepoštenega človeka, bi bil zlorabil Tvojo odkritost; ta pa je bil toliko pošten, da Te je prosil, da počakaš, ker je mislil, da bo njegovo srce soglašalo. Morebiti se to ni zgodilo in zato je zdaj drugače. — Krivda tu ni na Tebi, ne na njem. — Pusti zadevo za zdaj! Bodi mirna in počakaj! Ne ponižuj se pred nikomer! Molči! — Ce Ti je po božji volji sreča namenjena na ta način, verjemi mi, da Ti ne bo odšla. — Sporoči mi še, kako se je zadeva nadalje razvijala! Bog s Teboj! Angela. Slutila sem, da bo prišlo tako, kakor si mi pisala; ne baš v vseh podrobnostih, a v glavnih obrisih. — Iz vsega, kar si mi pisala, pa razvidim, da nisi mogla drugače narediti, kakor si. A od zdaj naprej Te pa prosim, da mi daš resno besedo: Od vseh prepirov daleč stran! Pa bodi kakorkoli! — Navaditi se moraš tudi sama kaj prenesti, ne se vedno naslanjati na to in na ono. Meni lahko pišeš o vseh teh podrobnostih še, a s kom drugim o tem ne govori več! Smatraj zadevo za končano! Prični z resnim delom doma in v društvu in ne nazadnje pri — sama sebi! Verjemi mi, da tudi tu še mnogo, prav mnogo manjka. Zlasti taki-le slučaji, kakor je bil ta, so najboljši dokazi, da si se še vse premalo osamosvojila, da se imaš vse premalo v oblasti, da si vse premalo disciplinirana. Tudi v tem oziru je še mnogo dela. Kako Ti gre to izpod rok, mi moraš prav kmalu poročati! Bog živi! Veneča cvetka. Tako pridna čitateljica si torej? To je prav. Svetujem Ti pa odkrito, da imenovani ženski list ne naročaš, ker je že marsikateremu dekletu zmešal pojme, da ni vedela ne kod, ne kam. Drži se našega katoliškega časopisja in bo vse bolje za Te! Mnogo lažje boš tudi prenašala težave, ki mi jih v pismu opisuješ, če Te ne bodo begali nazori, ki se jih tam nabereš. Zdi se mi. da je prav od tod Tvoja nezadovoljnost na mestu, kjer si. Premisliti moraš, da nisi popolnoma zdrava in Te ta bolezen zelo ovira pri iskanju službe. Zato mislim, da nikakor ni preveč, če ostaneš za nekaj časa še tam, vmes pa iščeš primerne lažje službe. Ker si izvežbana likarica, bi se lahko ponudila v kako pralnico ali lika!nico. S šivanjem je pa res tako, kakor sama praviš: le tista ima kaj dela, ki dobro zna. Ako imaš veselje do belega šivanja, bi morebiti mogla izpopolniti svoje znanje v Jožefišču v Ljubljani, Poljanska cesta. Prej pa premisli, kam se boš obrnila potem, če bi ti drugje ne ugajalo, na staro mesto pa bi več ne mog.'a. — V moji znani okolici ni nikjer primernega mesta za Te. — Huda nisem prav nič, ker si toliko napisala, le meni je hudo, ker Ti ne morem pomagati, kakor bi rada. G. zdravnik Ti bo gotovo odgovoril. Za zdaj Te prav lepo pozdravljam in pričakujem še poročil. Bog s Teboj. Osat. Zakaj pa ne? Imeli smo tudi že koprivo, ki pa je menda le pozebla. — Prav nič se Ti ni treba primerjati z drugimi, ker je pač vsak človek popolnoma svojski, niti dve rodni sestri si nista enaki. Označena svojstva so pač temeljna za vsakega človeka in tudi Ti ne boš mogla mimo njih, pa bodisi na »nežen« ali »nenežen« način. S čuv-stvenostjo je pa tako: ob pravem času in na pravem mestu je prav dobra in umestna in nikakor ni res, da bi se moral čuvstven človek vdati brezplodnemu sanjarenju; saj ima poleg srca vendar tudi še razum in le oboje naredi človeka. Zato pa le kar brez skrbi bodi zdrav in vesel osat, dokler življenje ne bo posnelo raz Tebe vsega bodičevja in boš le morala poslati kaj drugega. Pomisli samo. kaj bi bilo, če bi bil na svetu sam osat! Tako-le tu pa tam enega se še da prenesti, ampak na splošno — Nak! — Le kmalu se zopet oglasi in obširneje! Lep pozdrav! Listič. Nekoč je že bila ena iz Tvojega kraja pri nas, a je potem odšla. — Prav, da si prišla, le več moraš pisati drugič, da se bolje spoznava. Lepo, da si se tudi oklenila orliške organizacije in da vabiš tudi druge. Veliko socialno delo vršiš, ako onim, ki ne znajo sami presoditi, pomagaš v dobro društvo. — Seveda pa mi moraš drugič tudi o sebi kaj pisati! Dotlej pa: Bog živi! \immi(\mmm\ Gospodinjstvo. Koline. Po mestih in večjih krajih se rabi največ govejega in telečjega mesa, v kmet-skih gospodinjstvih pa pride bolj v poštev svinjina. Zato si vsaka gospodinja že spomladi preskrbi prašičke, katere skozi poletje krmi z najbolj pustimi zelišči; primeša jim le malo oblode. V jeseni prične prašičkom pokladati redilnejšo hrano in so navadno do Božiča spitani. Svinjsko meso uživamo kuhano ali pečeno, pa tudi sirovo, če je dobro prekajeno. Opozarjamo pa, da je uživanje sirovega svinjskega mesa zelo nevarno, ker žive včasih med vlakenci skriti majhni, prostemu očesu nevidni črvički. Použiti se v človeku izpremene v prav nevarno glisto, ki ji pravimo »trakulja«. Za kuho so najprimernejši deli: glava, noge in rebrca. Pečenko pripravljamo z vratnika (šinek) in ledvične pečenke (ribice). Najboljši deli: pleče, gnjat in krača so prekajeni kot »šunka« zdrava in redilna hrana ter tudi veliko zaleže, ker se shrani prav dolgo, če je dobro prekajena. Ker je torej svinjina velike važnosti, zlasti za kmet-sko gospodinjstvo, mora vsaka gospodinja vedeti, kako se koljejo prašiči, kako je treba meso soliti, prekajevati in shranjevati. Najprimernejši čas za klanje pitanih prašičev je mesec december in januar, ko nastopi oster mraz. V mrazu se meso ne pokvari tako hitro, pa se tudi prekadi bolje. Vsaka gospodinja naj gleda, da si pravočasno preskrbi za klanje izkušenega mesarja. Posodo, ki se je ob takih prilikah mnogo potrebuje in orodje, preskrbi gospodinja že prejšnji dan; prav tako tudi čiste kuhinjske cunje za prijemanje mesa, riž, kašo, sol, limone in razne dišave. 2ival, ki je namenjena za klanje, krmimo zadnja dva dni samo z mlekom, ker se potem čreva laže in hitreje očistijo. Kri zaklane živali ujamemo v plitvo posodo. Ker se rada strdi, ji dodamo pol žlice soli in par kapljic kisa ter pridno mešamo, dokler je gorka. Ko je žival mrtva, se tako položi v nalašč zato pripravljeno posodo, potrese s kolofonijo in polije s kropom. Omavžano (ogarano) obesimo za zadnje noge na pripravljen prostor, da se drobovje lepo odstrani, odteče in meso ohladi. Pri čiščenju črev in drobovine je prav posebno gledati na snago. Creva izplakuje-mo z mrzlo ali mlačno vodo (nikoli z vročo). Črevesne sluznice najhitreje odstranimo, ako čreva drgnemo s soljo. Neprijeten duh odstranimo črevam, če jih pustimo dobro ur > v mrzli vodi, v kateri smo raztopili par noževih konic salicila. Tanka, gladka čreva rabimo za mesene klobase, debela, nagubana pa za krvave in jetrne klobase. Nadev za krvave in jetrne klobase pripravi vsaka gospodinja po svojem okusu. Te klobase je treba malo prekuhati. Drže se le nekaj dni. in še tedaj le v kolikor mogoče mrzlem prostoru. Nadev za mesene klobase, če hočemo, da so okusne, moramo pripraviti prav skrbno. Za te klobase vzamemo mastno trebušno meso in z glave. Meso kolikor mogoče drobno sesekamo, primešamo soli, popra, 1 dkg solitra in česnove vode. Drugi dan je meso že čisto ohlajeno in ga je treba nasoliti. Posoda, v katero vložimo nasoljeno meso, mora biti čista. Dobro je. če ima čep, da se slana voda večkrat odtoči in zopet polije po mesu. Zelo enostaven pa preizkušen način so-ljenja je sledeči: Za 20 kg mesa se vzame 2 kg soli, 4 dkg solitra in žlica stolčenega sladkorja. Od dišav pridenemo 2 dkg stolčenega popra, brinjevih jagod, majeronovih plev, timijan, lovorovo listje, drobno zrezane čebule in česna, 3 dkg korijandra in 3 dkg kumine. S to zmesjo drgnemo meso toliko časa, da postane vlažno. Nato se meso vloži v kad, kateri smo prej potrosili dno s soljo. Večje kose denemo na dno. Ko je ena vrsta mesa naložena, se potrosi zopet s soljo. Prav tako se napravi z nadaljnjimi vrstami mesa. Napolnjeno posodo je skrbno pokriti z čistimi deskami in malo obtežiti s kamenjem. Drugi dan zavremo v 2 litra vode kg soli, 1 dkg solitra in žlico sladkorja. Ko se ta voda popolnoma ohladi, jo vlijemo na meso. Tako pustimo meso 3—6 tednov. Med tem časom se meso enkrat preloži, pri čepu pa voda odcedi in polije iznova po mesu, najbolje vsak drugi dan. Manjše kose vzamemo iz slanice že po treh tednih, jih umijemo in obesimo v dim. Po nekod se drže še stare navade, da meso nasole, ga puste par dni na kupu in nato obesijo v dim. Da se prehitro ne pokvari, ga puste v dimu tako dolgo, da se čisto izsuši. Tako meso je brez okusa in zelo težko prebavljivo. Ko vzamemo meso iz slanice, ga umijemo in obrišemo ter šele osušenega obesimo v dim. Večje kose pustimo v dimu 4—6 tednov, manjše 14 dni. Ako nimamo za prekajevanje mesa primerne sušilnice, smo primorani meso prekajevati v kuhinji. V tem času naj vsaka gospodinja kuri le s takim kurivom, ki da veliko in dobrega dima. Ko se neha kaditi, se okna in vrata odpro, da se meso dobro prezrači. To je storiti dva- do trikrat na dan. Prekajeno meso hranimo v hladni, zračni shrambi. Tudi v sobne peči, ki se čez leto ne kurijo, ga ponekod shranjujejo. V tem primeru zavijemo kose mesa v papir in jih naložimo v odprtino, kjer navadno kurimo. Gospodinja naj meso, kjerkoli je spravljeno, večkrat pregleda in porabi najprej tisti kos, kjer se je pojavila gniloba ali črvi. Jedilni listi. I. Jetrna juha (Vigred št. 12, 1. 1927), prašičja pečenka (ribica) v mrežici, pečen krompir (Vigred št. 12, 1. 1927), zeljna solata, pecivo, čaj z limono. II. Kostna juha z ocvrtimi žemeljnimi rezinami (Vigred št. 8, 1. 1927), pečena kokoš, gos ali raca, mešana solata (Vigred št. 5, 1. 1927), češplje (Vigred št. 12, 1. 1927), pecivo, črna kava. III. Mesna juha z rezanci, goveje meso, pražen krompir, jabolčni kompot (Vigred št. 12, 1. 1927), pecivo, čaj. Prašičja pečenka v mrežici. Prašičjo ribico nadrgni s soljo in dišavami, obloži z nekaj ko'eščki limone in s par vršički zelenega peteršilja. Nato zavij ribico v mrežo (pečico) ter jo peci kakor druge pečenke. Med pečenjem jo zalij večkrat s pečenkinim sokom ali z juho. Pečenka naj bo lepo rumena in dobro prepečena. Mrežica se ne sme ožgati ali strgati. Ko je pečenka gotova, jo razreži, naloži na krožnik in polij s sokom. Rozinova potica. Testo napravi kakor za orehovo potico (Vigred št. 4, 1. 1928). Nadev: K litra kisle ali topljene smetane, 1 jajce, 3 žlice stolčenega sladkorja, cimet, vanilin sladkor, zrezane limonove lupine dobro zmešaj. Testo razvaljaj precej tanko, ga pomaži enakomerno s tem nadevom, potresi pol kilograma zbranih in opranih rozin po njem ter zvij precej trdno, da ne bo potica luknjičasta. Ko vzide, jo pomaži po vrhu z raztepenim jajcem in peci približno eno uro. Preprosti piškcti. Tri žlice stolčenega sladkorja, 3 žlice goste kis'e smetane, 1 jajce in noževo konico jelenove soli mešaj, da naraste. Dodaj toliko moke, da dobiš mehko testo. Testo pokrij in ga pusti stati par ur. Nato ga razvaljaj in izreži poljubne oblike. Polagaj jih na vročo, ne namazano pekačo. Meden kruh. V četrt litra toplega mleka raztopi 5 žlic medu in dobro mešaj, da se med razpusti. Prideni za noževo konico cimeta, stolčenega janeža, pol kavne žlice pecilnega praška in toliko moke, da napraviš prav mehko testo. Testo deni v namazano pekačo in peci dobre pol ure. Orehove rezine. Dva rumenjaka, 3 žlice presnega masla, 3 žlice sladkorja, nastrgane limonove lupine, noževo konico pecilnega praška mešaj, da dobro naraste. Nato vmešaj 3 žlice moke, četrt litra zm'etih ali stolčenih orehov in trd sneg dveh beljakov. Deni testo v namazano pekačo in peci v srednje vroči pečici. Ko se ohladi, razreži na rezine za prst debele. Sadni punč (preprosta pijača za božični večer). V pol litra vode raztopi K kg sladkorja, dodaj 1 liter dobrega sadjevca in pristavi pokrito k ognju. Ko zavre, prideni še 3 žlice ruma in takoj odstavi. Punč postavi na mizo v loncu, v katerem ga kuhaš. Pod-staviš seveda krožnik. Lonec ovij z belim papirjem, preveži s trakom ter okrog zatakni drobne smrekove vejice. V skodelice nalivaj punč z zajemalko. Limonin punč. Od ene limone prav fino obrezane lupine zavri v četrt litra vode in takoj precedi. Prideni l/t kg sladkorja, 1 liter precejenega čaja, sok ene limone, četrt litra dobrega sadjevca ter postavi na ogenj. Ko zavre, postavi takoj na mizo. Higiena v domu. Odgovori in vprašanja. Dr. J. M. Grad Boštajn. Kakor razvidim iz Vašega pisma, v katerem vidim toliko trpljenja — gre tu za bolezen globljega vzroka. Oči in ušesa to sta dva važna organa in od njihovega zdravja zavisi res dobra volja v veliki meri. Toda ne obupavajte! Ne more se sicer tu takoj pomagati, morda bo to še dolgo trajalo v ušesih in glavobol tudi, vendar ni obupati. Znan mi je podoben slučaj, ki smo ga zdravili z vsemi nam znanimi sredstvi, toda zaman. Čez leta pa je prešel glavobol in dotična oseba je postala vsled svojih bolečin zelo utrjena v svoji volji. Pyramidon, ali Veramon pa le poskusite po malem in previdno. Ogibajte se vsega, kar veste, da Vam škoduje, ne bodite na solncu z golo glavo, ne delajte težkih del, ki Vam škodujejo. Če bi se pa kedaj mogli, le obrnite se še na specijalista za ušesa; če se bo potrudil, bo šlo, seveda ne takoj, vsaj malo bolje bo pa le. Vzrok glavobola je, kakor razumem iz Vašega pisma, vendar le v spremembah notranjosti ušnega organa. Če se pa preveč dela, pa še zdravega človeka včasih glava boli, kaj šele bolnega. Tudi izguba ravnotežja je v zvezi z gori označenimi spremembami v no- tranjosti ušnega organa, tzv. labirinta, bržkone. Kar se tiče obširnega pisma nič ne zamerim in še rad vidim, da je vse natančno razloženo, ker tako lažje odgovarjam. Bolečine v križu ob času periode pa lajšajte s tem, da se vležete in se grejete. Tiste dneve ostanite v postelji, nikdo Vam ne bo zameril. Zg. Tuninj. Nič ne obupujte! Iz Vašega pisma izprevidim, da bo bolje in da se bo sčasoma Vaše stanje spremenilo. Seveda treba potrpljenja. V prejšnji številki Vigredi je ena rubrika, ki je za Vas. Kupljenik. Boh. Bela. Vaša kožna bolezen ni nalezljiva. To ima marsikateri in si nič ne beli glave radi nje, tudi ne izgublja veselja do življenja radi tega — nasprotno: ko pride solnce, se solnči, kar se more. Seveda so mazila draga. Svetujem Vam, da si poiščete kak kraj doma, kjer se boste lahko solnčili poleti zunaj, pozimi v sobi. Začnite se solnčiti s 15 minutami, in sicer najprvo samo noge. Drugi dan 20 minut, noge in roke. Tretji dan 2 krat po 20 minut, četrti dan 3 krat po 20 minut itd. Seveda bi bilo dobro, vedno večji del kože solncu izpostaviti. Ležati pa morate pri tem na deski, ki je od solnca ogreta, da se ne prehladite. Zunaj je to treba začeti v maju, ko je solnce že toplo, ne v jeseni. Taka kožna bolezen se s solncem jako dobro pozdravi in je dobro, čim bolj se solncu izpostavlja. Čim prenehate, se rada ponovi. Če pričnete sedaj, morate biti previdni in v sobi, ki je od solnca topla. To seveda vse, če zdravil ne morete kupovati. Solnce je za to nedolžno bolezen res najcenejše in najboljše. Učiteljica iz Prekmurja. Vaše uho je treba bržkone izprati in kakor se mi zdi, bo s tem vse v redu. To seveda naredi le zdravnik. Iz orliške centrale. Novo diplomo je omislila Orliška. Osnutek zanjo je napravil — lahko rečemo — orlovski slikar p. Ladislav. Pomen ima ta diploma v prvi vrsti za Orlico zmagalko, oziroma krožek, ki si jo je priboril v tekmah, v drugi vrsti pa za vse sestre. Zmagala je Orlica v tekmi za telesno kulturo, izvežbanost in izpopolnjenje, zmagala pa tudi v duhovnem in duševnem oziru. Simbol Orlice-zmagovalke na duhovnem polju, polju kulture srca in duha je označen v krožni sliki: Glavo ima dvignjeno, oči uprte v križ, ker se zaveda, da je njena zmaga le v križu; da mora prezirati posvetno čast in slavo, ako hoče priti do zmage na duhovnem polju. — V kotu diplome vidimo Orlice, ki hite gledat diplomo-odlikovanje. Prva s prstom kaže na besedilo in čita, druge ji slede vse radovedne. Muza pa, pravična muza, ki drži v desnici sliko, simbol Orlice, v levici pa visoko dvignjeno zrcalo, jim govori: »Pravično je sicer odlikovanje zmagovalke in posnemajte jo! Toda vaš vzor, zrcalo, v katerem se ogledujte, pa naj bo Orlica (krožek), ki stremi po zmagi kulture srca in duha, po zmagi in odlikovanju na duhovnem in duševnem polju!« — Muza ima s paj-eolanom zastrte oči, ker je muza pravice, ki ji gre pri odlikovanju le za stvar in ne za osebo. Oblečena je v trobarvno obleko: be'o-modro-rdečo, ker je slovenska muza, muza slovenskih Orlic. — Žrtvenik na katerem se zažiga kadilo, govori: »Čast komur čast!« — Palma je simbol zmage, lovor simbol časti. — Dim z žrtvenika se dviga za sliko simbola, ker prva je čednost krepost, potem šele sledi čast in priznanje. Orlice so oblečene v belo obleko, znak dekliške nedolžnosti. Nova diploma bo v kras vsakemu prosvetnemu in orlovskemu domu. Stalna vrednost je temu odlikovanju. Da bi ga bil deležen vsak krožek! — Tudi pohvalna pisma so nova. Snov za tekme v letu 1929 izide v decembru. Krožki naj jo pravočasno naroče, da knjižic ne zmanjka. — Naj zavednost slovenskih deklet prav vse članice spodbuja k čim večji pridnosti v plemenitem tekmovanju! Tudi nova diploma je kaj primeren nagib, na delo torej! Občni zbor Slov. orliške zveze je bil 14. oktobra ob 9. dopoldne v zeleni dvorani hotela »Union«. Navzočih je bilo okoli 100 zastopnic krožkov, ki so z zanimanjem poslušale poročila odbornic predsedstva ter jim z zahvalo izglasovale absolutorij. Globoko ginjene so bile vse navzoče, ko je tajnica pre-čitala poslovilno pismo predsednice s. Pavle Meliharjeve, ki ji bolezen ne dopušča nadaljnjega sodelovanja pri organizaciji, s katero je zrastla v delu. Organizacija in vse članstvo ji izreka iskreno zahvalo za dosedanje delo in ji želi, da se prav kmalu okrepljena in čila zopet povrne v našo sredo. Predsedstvo je bilo izvoljeno staro; na novo je prišla vanj s. Anica Hiršmanova. Z veseljem nastopa predsedstvo n6vo poslovno leto in prosi vse edinice za marljivo in složno sodelovanje v povzdig lepe ženske organizacije in v blagor slovenskemu ženstvu. L. 1929 v Prago! Še polovico leta in šle bomo. Sestre, mislite na to pri vsaki priliki! V pošljite prvi obrok takoj! Omislite si novi kroj! Naročite ga takoj, da boste deležne na občnem zboru naznanjenih ugodnosti! Vežbajte vaje vedno in neumorno! Pripravljajte se z vso vnemo na mednarodne tekme, da ponesemo sloves slovenskega orlištva med naše severne brate in sestre! — Bog živi! Opozarjamo na današnje priloženo vabilo na naročbo in zlasti na lepe književne nagrade! Na delo za naš edini ženski list! Darujte za Vigredln tiskovni sklad! Sestre sestram. Spominski šopek na prerani grob Micike Kokoletove iz Loga pod Sv. Goro. Tam doli pod Sv. Goro done zvonovi in naznanjajo žalostno novico: »Micike ni več.« Bila si kot bel cvet. Pomlad je bila v tebi, jeseni in usihanja pa ni bilo. Obvarovana pred slano, — nedotaknjen je ostal tvoj kelih. Pomlad življenja se ti je smehljala, čas upov, idealov, hrepenenja. Tudi ti si nosila v svojem srcu upe, gojila si nade — pa je prišlo drugače. Nenadoma ti je zastavila pot božja poslanka. Morala si se kloniti, dalje nisi mogla. Zastalo je tvoje srce. Luč je ugasnila. Dala si slovo vsemu zemskemu. Našla si cilj, nič ti ne bo več vznemirjalo srca. Našla si uteho, — mir!... Nisi se bala umreti; Tvoje besede, ko si prejela sv. popotnico: »Sedaj se pa ne bojim umreti!« Tvoje lepo življenje je bilo vzpodbuda vsem dekletom. Bila si zvesta družabnica Marijine družbe in častilka Matere božje. Najljubša, če tudi tako strma in dolga ti je bila pot na Sv. Goro k Mariji. Saj si tudi zapustila ozaljšano s cvetnim vencem, katerega so zvile tvoje roke. Jesen je, ko si nas zapustila, a cvetja na tvojem spremstvu v večni dom — je bilo mnogo. Pokrile smo ti rano gomilo z nebroj cvetkami in venci. Zastava Mar. družbe z žalnim trakom se ti je poklonila, dekleta so zapele žalosti nko. Ostane nam spomin na Te, ljuba Micika, neizbrisno zapisan v srcu. Večni Ti mir! Francka S. D ROBI I Naš tolmač. metoda: način pouka; projekt: načrt; surogat: nadomestilo; triumf: zmagoslavje; center: središče; struktura: ustroj; bankerot: polom; decenij: desetletje; fundament: temelj; elementarno: osnovno; sekretarij: tajnik; aktivnost: delavnost; pasivnost: nedelavnost, brezbrižnost; akutno: ostro, razvneto, hitro mine; kripta: podzemeljska cerkev; kult: nega, češčenje, služba božja; recidiv: povratek, n. pr. pri bolezni v prejšnje stanje; recitirati: predčitati, prednašati. Izhaja vsak mesec. — Za članice je list plačan s članarino, za druge znaša naročnina 25 Din, z mesečno prilogo 50 Din; za inozemstvo 32 Din, s priiogo 64 Din. List izdaja Slovenska Orliška zveza (Anica Lebar) v Ljubljani. — Uredništvo in upravništvo je v Ljudskem domu. Odgovorna urednica: Pavla Melihar. Za Jugoslovansko tiskarno: Karel čeč. Kazalo. Božji otroci smo. Dr. p. Roman To- minec ...... Orlicam. Dr. A. B. Jeglič .... Molitev sedemnajstletne za mater. Dr p. Roman Tominec...... Ob božjem grobu. N. B...... Kakor brušena čaša, kakor roža skriv nostna. Dr. p. Roman Tominec Mojemu Kralju belih in rdečih rož Dr. p. Roman Tominec .... »Odkod to meni, da pride mati mojega Gospoda k meni?« Dr. p. Roman Tominec . . ......... Bilanca dneva. Francka Zupančič . . Škofove besede slovenskim Orlom in Orlicam .......... Neodposlano pismo. Dr. p. Roman Tominec ........... »Videl sem veliko množico...« Ana M. B. 1 25 49 73 97 121 145 169 193 217 241 Pogled na staro leto. Francka Zupančič 265 Marija v našeni letu. Francka Zupančič ...........33, 34 Dobrota. Francka Zupančič .... 38 »Svoj mir vam dam«. Francka Zupančič ............74 Mati. Miriam .........74 Rože Mariji. Francka Zupančič ... 107 Ob povzdigovanju. Velika solza . . . 154 Vrnile smo se v kraje naše mladosti. Zofka Vivodova........220 Ave Marija. Francka Zupančič . . . 2i6 Mladost. Francka Zupančič .... 253 Vzgoja. Večerni razgovori pri gospe Eli. Dr. p. Roman Tominec ... 2, 26, 98, 146 Kaj mora dekle vedeti o oliki. Rožanka 20, 45, 70, 94, 119 Tihe misli ....................15 Novoletni pozdrav Orlicam. Sestra, Sv. Jurij ob Ščavnici......22 Povej mi, s kom občuješ ... Fr. P. . . 22 Prolog z epi ogom. Dr. V. K..........46 Naše poslanstvo. Vita.......50 Mati biti. Francka Zupančič.....54 Materin dan. Dragica Rostohar ... 71 Pedagogika - vzgojeslovje. M. Rožnikova 93 Pismo o možitvi. Iks........94 Gozdič je že zelen ... Francka Zupančič 112 Lastnosti matere vzgojiteljice. Minka Rožnikova..........118 Dvoje evangelijev. O. S.......122 Lastnosti dobre vzgojiteljice. Minka Rožnikova..........141 Večerne misli. Marjanka......149 Sreča. Mir...........161 Misel. Sestra Ljudmila.......162 Vzgojeslovje. Minka Rožnikova . 167, 211, 233, 262 Duševna vzgoja. Minka Rožnikova . . 189 Beg pred trpljenjem. O. S......170 Evangelij domovja ... Francka Zupančič Ponižnost in samozavest. O. S..... Zakaj se bojite, maloverni. Obmejni Slovenec ..... ...... Naša dolžnost. Ana Marija B. . . . Žena in državno politično življenje. Ana M. B. ........... Kultura in zgodovina. Oče me kregajo ... Julka Špur . . . Vstala je priroda ... Jadranka . Slovensko dekle. Obmejni Slovenec 147, 171, Koroška umira..... Deset let svobode........ Mednarodna časopisna razstava v Kol-nu. Dr. p. Roman Tominec .... Umetnost. »Vigrednice«, na delo za Akademijo znanosti in umetnosti« ter za »Narodno galerijo«. Slavko Savinšek .... Slikarstvo pri Grkih in Rimljanih. Slavko Savinšek ......... Starokrščansko in bizantinsko slikarstvo. Slavko Savinšek........ Pripovedna vsebina. Jožef, zvesti, ben David. H. Brey-Pavla M. . .4, 28, 55, 75, 103, 125, 150, 172, 203, 220, 246, Dekle. Sestra Pavla ....... Preko vseh ovir... A. Lebar . 11. 35, 62, 82, 109, 131, 157, 182, 199, 228, 255, Mama, o mama ... Tadeja .... Rožni venec. Snežniška..... Kadar ti bo hudo... C. V..... Tebi, moje zašlo solnce! Sestra Ljud mila ........ • • ■ Materina povest. Lojze Golobič . . . Spomin na kmečko mater. Trbovelj čanka .......... V bolnišnici. Tadeja...... Spokornica Tina. Francka Zupančič . V maju. Tadeja........ Kraljica majnika. Francka Zupančič . Breza na Telovo. Francka Zupančič . Iz popotne torbe. A. B....... Planika. Francka Zupančič .... Škarje hudičkov. M. B. Šk. L. . . . V juniju. Tadeja........ V čaru poletne noči. Francka Zupančič Srečanje. Miriam..... Žalostne deklice. Marjanka . Velo listje. Francka Zupančič Utrinek. Lojzka H. ... Odšli so ... Snežniška . . Njene solze. Snežniška . . . Če bi bila zvezdica. Francka Zupančič 197 212 242 245 270 10 123 195 218 266 2/8 8 31 99 272 9 280 52 53 54 58 59 62 64 78 102 112 135 155 162 177 179 180 199 207 226 244 252 254 255 Posmrtnice. Ob prerani smrti moje sošolke. Tinca . 15 Moji majki — v spomin ob obletnici. Francka Zupančič........51 Sestri Kristini v spomin. Francelj . . . 123 Našemu duhovnemu voditelju v spomin 124 M. Kristini v spomin. Učiteljica ... 129 Pesmi. Tvoj božič. M. Elizabeta...... 3 Novoletna. Slavko Savinšek..... 3 Kristus — Kralj kraljev. P. Krizostom 9 Svetonočna uspavanka. Stana..... 9 Ob jaslicah. Lojzka H.......14 Pred nami. Mira........14 Hrepenenje k Bogu. Ksaver Meško. . . 14 Dete božje spi... P. Krizostom ... 15 Božična. Iva.....'....'. 15 Lilija Agneza — krvava roža. P. Krizostom ............27 O, ti si meni kakor vijoline plač. Slavko Savinšek .......... 33 Mojškra. Vaclav Winkler .....33 Tebi bolest! H. Brey - SI. Savinšek . . 38 Kupila si je svečo. P. Krizostom ... 38 Prve sanje v tujini. Velika solza . . 50 Mati vseh mater. P. Krizostom ... 51 Sveto znamenje. M. Elizabeta .... 55 O, kdo te ume? SI. Savinšek .... 59 Pomlad. Mira.........74 Pomladni dih. Franjo Neubiuer ... "8 Pomladna inir.il. Marjanka.....73 Pomladni pozdrav. Fr. Neubauer . . 80 Nedolžni. Silvin Sardenko .... 09 Majski klici: Franjo Neubauer Pridi nevesta! Majski rozi. Škrjanček sem.........101 Cvetje trgala je zate. M. Elizabeta . . 102 Prihod pomladi. P. Krizostom . . 108 Junijske rože. M. Elizabeta.....123 Pogovor s solncem. Veronika .... 129 Bogu. Ksaver Meško.......154 Moj majnik. Cvetana.......157 Beseda samo. H. Brey-Sl. Savinšek . . 157 Topoli. Cvetana.........161 Kadar stopi mrak med nas. SI. Savinšek 162 Iz »Pesmi v dveh«. Anton Boštele . . 176 Jesenska nevihta. Likovič Joža .... 179 Dan veselja. Franjo Neubauer .... 180 Belo jutro. Franjo Neubauer .... 181 V višave! Franjo Neubauer.....197 Pred mano... Lojzka H......'197 Mladost. Anton Boštele......199 O polnoči. Slavko Savinšek.....202 Od Luč do Solčave. Anton Boštele . . 206 Jutranje pismo. Slavko Savinšek . . . 207 Kraljica presvetega rožnega venca. P. Krizostom..........218 Starka misli. Vaclav Winkler .... 219 Daleč nekje ... Mira.......220 Lokve. Vaclav Winkler . . . . _______ 225 Moji pozdravi. Franjo Neubauer,-.' . . 227 Kot nekdaj. Anton Boštele . / . . . 227 V Bohinju. A. Boštele.......227 Otožnost. A. Boštele.......227 Vsi sveti. P. Evstahij.......242 Verne duše. P. Evstahij......242 Novemberska. Mira .......251 Na dragem grobu. Franjo Neubauer . 252 Dve palmi. Anton Boštele.....254 Iz »Pesmi v dveh«. Anton Boštele . . 255 Slovenske mladenke mili domovini. P. Evstahij...........266 Pod tujim jarmom. P. Evstahij . . . 270 Pozdrav vsem Slovanom. P. Evstahij . 272 Pozdrav vsem Slovencem. P. Evstahij . 278 Ljubezen. Dragica Rostoharjeva . . . 278 Ti v srcu mi živiš! Franjo Neubauer . 279 Ubogi duši. Mira........2o0 Katoliški cerkvi pozdrav. P. Evstahij . 284 Rožni dom. Na sveti večer. Francka G............16 Cas je zlato. Francka G......39 Kako je Stana servirala na Materinski dan. Francka G. . . ......65 Veliki teden v Rožnem domu. Francka G. 86 Ob pripravi na najlepši dan. Francka G. 114 Pismo bratu-vojaku. Francka G. ... 136 Petje v Rožnem domu. Francka G. . . 163 Kako navajamo najmanjše na snago? Francka G...........184 Kadar perejo... Francka G.....208 Stana-vrtnarica. Francka G......231 List iz dnevnika. Francka G.....259 Kako naj hranimo knjige? Francka G. 284 Gospodinjstvo. Gospodinjstvo. 19, 42, 68, 90, 116, 138, 165, 187, 210, 234, 261, 287 Jedilni listi. 19, 43, 68, 90, 117, 139, 165, 188, 210, 235. 261, 288 Naš vrt........70, 117, 165 Praktični nasveti. 45, 69, 91, 140, 166, 188, 235 Zdravstvo. 20, 43, 69, 91, 117, 166, 235, 288 Od srca do srca. Odgovori na pisma. 16, 39, 67, 88, 115, 137, 164, 185, 209, 232, 259, 2tf5 Organizacija. Sestre sestram.. 23, 46, 95, 119, 142, 239, 263, 290 Iz orliške centrale. 23, 47, 120, 142, 190, 214, 239, 263, 289 Okno v svet. Kako je drugod. . 19, 42, 89, 168, 216 Drobiž. Naš tolmač. 23, 48, 72, 96, 143, 168, 192, 216, 239, 263, 29Q Uredniška molčečnost. 24, 48, 72, 96, 143, 168, 192, 240, 264 Ocene knjig . . 24, 72, 144, 216, 240, 264 Drobne vesti..........144 IZDELUJE Zahtevajte v vsaki trgovini izredno te Kolinslto cikorifo, ki je res zelo dober in zdrav pridatek h kavi Zavarujte svoje življenje, poslopje, premičnine pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani, Dunajska c. 17 Podružnice: ZAGREB, Pejačevičev Irg broj 15 SARAJEVO, Vrbanja ulica broj 4 CELJE, Breg štev. 33 Nova založba r. z. z o. z. Ljubljana, Kongresni trg 19 I| in podružnica Nove založbe, prej L Giontin! Ljubljana, Mestni trg priporoča v nakup knjige in pisarniške potrebščine v bogati izbiri JDOOSIOVANSKA TISKARNA NflJMODERNEJE UREJENO GRAFIČNO PODJETJE V SLOVENIJI TISKARNA - STEREOTIPIJA - ČRKOL1VNICA - DAKROTISHARIMA L1TOGRAEIJA - OTTSET - EOTOLITOGRAEIJA - FOTOHEMIGRAE1JA TISKARNA: 'zdbel0VaTwh tiskovin, knjig, revij in časopisov, v preprostem in umetniškem tisku. LITOGRAFIJA: cijskih del, v eni ali več barvah, potom kameno-, offset- ali aluminijevega tiska kakor; plakatov, etiket, reklamnih tiskovin, raznih vrednostnih papirjev itd. po lastnih osnutkih kakor tudi po načrtih naročnikov. KI KADIM A dobavlja vsakovrstne kli- ■ILIJHICI1H šeje p0 Hsbah) peror;sihj fotografijah, akvarelnih in oljnatih slikah za reprodukcijo v eno- ali večbarvnem tisku ter v poljubni velikosti in obliki. BAHROTISKARNA: najrazličnejših umetniških ilustracij kakor tudi časopisov, revij, prospektov, albumov, razglednic, propagandnih tiskovin itd. itd Ponosna sem na svoje belo perilo. Kdor hoče imeti enako sncino-belo perilo, mora uporabljati samo najboljša pralna sredstva. Tako sredstvo pa je samo „Gazela"-miIo.