v glasilo delovnih ljudi živilskega kombinata žito ljubljana SEPTEMBER 1983 \ 3 Izdaja živilski kombinat ŽITO Ljubljana 61000 Ljubljana, Šmartinska 154 Odgovorni urednik: Toljen Grafenauer Uredništvo: Živilski kombinat ŽITO Šmartinska 154, tel.: (061) 441-673, int. 32 Tisk: ČGP Delo, TOZD TOR, Ljubljana Organizator obveščanja: Ivan Cimerman PRVA LOPATA NA ŠMARTINSK1154: Zasadil Jo Je za Testenlnko glavni direktor Žita, Franc Puterle -~U|e spomladi 1961 (prvi z desne). Sledijo: Ing. Ciril Dokl, Boris Smerkolj - nadzornik del, Ing. Dušan »erkopec - šef gradbišča, Jure Novak - SGP Pionir Novo mesto, vodja sektorja v Ljubljani, Bogdan 'srčelj - načelnik oddelka za gradbene In komunalne zadeve občine Ljubljana Moste-Polje. beseda ob 25-letnici zk ŽITO Sok le *v°lem 25. letnem razvoju •hllrf^sta,° ^,to najmočnejši v <18ko-predelovalnl kombinat vseh"1*1- “j Pokriva 37% n'llnswih°ven8k,h P°treb P° pa Proizvodih, poleg tega 35od' 8"*° uspeli, ob izdatni la j« trv.^®Publlškega komite-^drak« V? In splošne gospo-r®*ervB OQd«?ve ter Zavoda za da S«8, obdržati preskrbo isrti mn?18 nl ravnl- Ob vsem amo posebej poudariti pomen odkupa pšenice Iz Slovenije, ki Je bil še pred tremi leti simboličen, danes pa že za nas pomeni 16.000 ton ali skoraj 25% naše mlevne kvote. Tl rezultati potrjujejo pravilnost prizadevanj v Sloveniji za večji pridelek in odkup pšenice. Že lani smo se odločili za sovlaganje v melioracije v ABC Pomurka in s tem praktično potrdili, da smo prioritetno pripravljeni In usmerjeni v Izkorl- 25 LET ščanje vseh proizvodnih resursov za žitarice v Sloveniji. Na podobnih osnovah začenjamo z naročeno proizvodnjo žitaric in lešnikov na Dolenjskem. Pri tem pa le ne gre prezreti dejstva, da odnos nekaterih kmetijskih zadrug do teh prizadevanj nl ustrezen, saj se zatekajo k licitiranju odkupnih pogojev In k izsiljevanju na drugih področjih. OSKRBA Z ŽITARICAMI Menimo, da Je na preskrbovalnem področju naša temeljna naloga dolgoročna zagotovitev surovinske osnove po načelih združevanja dela in sredstev ter racionalizacija distribucije. V tej smeri moramo usmerjati tudi naša vlaganja. Poleg tega pride v poštev še razvijanje tehnologije za dodatno obdelavo proizvodov mlinske Industrije. Realizacija vseh teh usmeritev pa je vprašljiva tudi zaradi Izjemno neugodnega ekonomskega položaja mlinske industrije. Zavedamo se, da moramo sovlagati v Sloveniji in v drugih republikah ter sl s tem dolgoročno zagotoviti žitarice, žal pa nimamo sredstev za lastno udeležbo. Izguba, ki jo Imamo v Mlinih, postavlja pred nas zahtevo, da bolje gospodarimo, vendar to ne bo zadostovalo, celovito bo treba proučiti pogoje gospodarjenja v, mlinski inustrljl in na tej osnovi z ukrepi ekonomske politike omogočiti usmeritev v zanesljivejšo preskrbo. V tem kompleksu odnosov je sporna tudi devizna udeležba, kl nastopa pri nabavnih tokovih žitaric. Ta problematika Je samo navldeno urejena, ker daje dogovorjeni sistem preveč možnosti za izsiljevanje. NAŠE PEKARSTVO V preskrbovalno področje spada tudi pekarstvo. Ta dejavnost Je v Žitu, tako kot v Sloveniji, ekonomsko In tehnološko izčrpana. V Ljubljani smo pristopili k združevanju pekarskih tozdov. S tem smo ustvarili ugodno izhodišče za specia- lizacijo proizvodnje In racionalizacijo distribucije. Rezultati tega se bodo pokazali šele v naslednjem letu. V ocenjevanje vseh teh procesov pa bi morali vnesti vsaj del objektivnosti. Ne bi smeli pozabljati, da je cena kruha odvisna od cen elementov, kl nastopajo v kruhu kot so: moka, dodatki, kvas, voda, energija, delo Itd. Čeprav bi vsi mi potrošniki radi jedli poceni kruh, to ne bo mogoče, vse, dokler ne bomo mislili na cene kruha takrat, ko bomo sprejemali cene pšenice, moke, nafte Itd. Druga pot pa Je samo v regresiranju, kar pa zaenkrat ni sprejemljivo. Razčistiti moramo tudi dileme okoli osnovnih vrst kruha. Ob tem, da je potrebno nekaterim plastem potrošnikov zagotoviti te vrste kruha In da jih morajo zagotoviti pekarne, pa Je potrebno bolj sodobno gledati na kruh kot prehrambeni proizvod, ki ima različne značilnosti, do katerih se potrošniki glede na prehrambene navade različno opredeljujejo. Ne moremo več trditi, da velik del potrošnikov ne zahteva trajnejših vrst kruha in tudi kruh različnih kvalitet To pot so že prešli v deželah z višjim In kvalitetnejšim prehrambenim standardom In ne vemo, če je možno prav pri nas razvoj obrniti v drugo smer. Zavedati se moramo, da gre za vidik varčevanja s kruhom in vprašanje Je, kdo jš cenejši kruh: ali tisti, ki kupuje osnovne vrste ali tisti, ki kupuje posebne vrste. V prihodnje bomo v Žitu vložili večje napore v kvaliteto kruha in v večjo organiziranost pekarstva, ki mora s kvalitetnejšo povezavo z maloprodajo učinkovitejše zagotoviti preskrbo potrošnikov. Poleg tega moramo tehnološko posodobiti naše pekarne. Aktivirati pa nameravamo več malih pekarn, kl naj bi kvalitetno popestrile ponudbe kruha In pekovskega peciva. ŽITOVO KONDITORSTVO Živilski kombinat »ŽITO« je tudi nosilec kondltorske industrije v Sloveniji. Ta naša proizvodnja ima jugoslovanski značaj, saj prodamo več kot 30% proizvodov v druge republike. Poudariti moramo, da vodimo prav pri konditorstvu glavno bitko za povečanje Izvoza in zmanjševanje uvoza. To nam po naši oceni že kar uspeva, saj smo v zadnjih treh letih povečali Izvoz na skoraj 2 milijona dolarjev In zmanjšali uvoz na Isto vrednost Naša ekonomska meja za delež Izvoza Je pri kondltorjih 30% fizične proizvodnje. Ta cilj že dosegamo v TOZDU Imperlal, ki je zelo uspešen pri Izvozu žvečilne gume in to v celoti na konvertibilno področje. S pospešenim tempom povečuje tudi delež Izvoza TOZD Šumi, ki bo letos na konvertibilno tržišče že izvozil 15% svoje proizvodnje. Osnovni pogoj pri vseh vla- ganjih v Imperialu In Šumiju je torej povečevanje izvoza. Za to usmeritev Imamo tudi pripravljene razvojne programe. Menimo, da bomo lahko v prihodnosti z ustreznejšo delitvijo deviznih prilivov ustvarili trdnejšo devizno osnovo za celotno Žito. Naša bodoča naloga Je torej preko specializacije v proizvodnji In z razvijanjem višjih oblik zunanjetrgovinskega sodelovanja uporabiti oba TOZDA za doseganje zunanjetrgovinskega suficlta. Za to pa bi morali po našem mnenju manj spreminjati pogoje zunanjetrgovinskega poslovanja In pu-. stltl OZD tak delež deviznih prilivov, kl bi Jim omogočal doseganje izvoznih obveznosti. Že več let se v Žitu rešuje problem rekonstrukcije tovarne čokolade. Pri reševanju tega smo se odločili za koncept majhnih korakov. Nehali smo sanjati o novi tovarni čokolade z drago uvoženo opremo za devize, temveč smo sprejeli sodelovanje s tujim partnerjem, ki je bil pripravljen kupiti opremo ter jo kot svoj delež vložiti v skupno proizvodnjo čokoladnih tablic za Izvoz, prav tako smo si od uvoznika teh čokoladnih tablic zagotovili, da nam bo dobavljal kakavovec. Ta oprema Je že pri nas, imamo pa nalogo, da Izpeljemo ustrezno višjo obliko sodelovanja s tujim partnerjem In da Izpeljemo celotno investicijo. Zavedamo se, da bomo v bodoče imeli še večje težave pri oskrbi s kakavovcem za proizvodnjo čokolade za domači trg. Zato smo sami razvili vzporeden nadomestni asortiment, ki nam bo vsaj zagotovil normalno proizvodnjo. S temi rešitvami bo Žito rešilo velik problem ter na ta način nakazalo tudi nove možnosti za razvoj kondltorske Industrije in slaščičarstva v Sloveniji. V našem Kombinatu skušamo najti tudi novo mesto za maloprodajne dejavnosti, saj menimo, da lahko z drugačno organiziranostjo, za katero sl prizadevamo, zagotovimo večji plasman naših proizvodov In boljšo preskrbo občanov. Na koncu še nekaj besed o Žitu kot delovni organizaciji. Menimo, da smo na poti ječanja notranjih vezi med TOZDI. Že dve leti traja bitka, ki ruši nekatere težke prepreke, kl vodijo k skupnim Interesom. Ocenjujemo, da smo v preteklosti premalo poudarjali pomen združenih funkcij In koncentracije sredstev v združenem delu. Mehanizem za doseganje tega Je po naši oceni preveč zapleten In dolgotrajen, zato bi morali v bodoče razvijati ekonomski sistem v smeri združevanja sil. Dovolite ml, da na koncu v Imenu vseh delavcev Žita izrazim prepričanje, da bomo s polno odgovornostjo In pripadnostjo našim skupnim nalogam ter interesom, nadaljevali prizadevanja za učinkovito in organizirano DO Žito. Sedež ŽIVILSKEGA KOMBINATA ŽITO, LJUBLJANA, Šmartinska 154 v Mostah. Tu so sledeče temeljne organizacije: Mlini, Šumi: Delovna enota Pekarne in Obrat zmrznjene hrane, Delovna enota Pekatete-vse tri v okviru novega tozda PEKARSTVO IN TESTENINARSTVO, LJUBLJANA, nato Tehnični obrati, Blagovni promet, Delovna skupnost skupnih služb, pod okrilje katere spada nekdanji Tozd Razvoj - inženiring Prva maketa - zasnutek bodočega Kombinata Žito, iz leta 1961, v merilu 1:300 je predvidevala sledeče zgradbe: 1. Upravno poslopje, 2. Pekarna, 3. Mlin, 4. Silos, 5. Testenlnka, 6. Centralno skladišče, 7. Bodoča razširitev, 8. Koksarna, 9. Garaže, 10. Bodoča razširitev. Stanje 1983: štev. 4 Silos je večji za tretjino, namesto koksarne so servisne delavnice, na štev. 10 Je Razvoj-inženirlng, na štev. 7 ni ničesar, tam, kjer danes stoji Šumi - nasproti pekarne (2.) pa so bila predvidena skladišča, ostale stavbe stoje po načrtu. 25 let ŽIVILSKEGA KOMBINATA ŽITO, LJUBLJANA Minilo Je 25 let od ustanovitve Živilskega Kombinata Žito, Ljubljana. To pomeni 25 let organiziranega In načrtnega reševanja oskrbe potrošnika In razvoja tovrstne živilske proizvodnje. Kombinat, ki ga danes predstavljamo, Je rezultat tega razvoja. Leta 1958 je bil Kombinat ustanovljen iz majhnih področnih enot in sicer iz: trgovskega podjetja Žito Ljubljana, trgovskega podjetja Moka Ljubljana, Mlinske industrije Ljubljana, Mlinske industrije Domžale, Mlinskega podjetja Lesce, trgovskega podjetja Klasje Kranj in tovarne testenin Pekatete Ljubljana. Že ob ustanovitvi novega Živilskega Kombinata Žito Ljubljana je bilo moč ugotoviti, da so priključeni obrati majhni, tehnično zastareli in z nesodobno tehnologijo. Da bi zagotovil na območju Ljubljane in njene okolice nemoteno in kvalitetno preskrbo z žitaricami in mlevskimi izdelki, je Kombinat že v letu 1958 sprejel »dolgoročni program« graditve Živilskega Kombinata Žito za Ljubljano in okolico, ob istočasni ureditvi skladiščne službe tudi v ostalih območjih naše republike. Že kmalu pa je postalo jasno, da je potrebno programu osredotočenja mlinske proizvodnje v modernih, velikih mlinskih in skladiščnih obratih dodati tudi nadaljnje razvojne stopnje predelave, predvsem v dejavnostih kot so pekarstvo in teste-ninarstvo, ki uporabljata proizvode mlinske industrije. Zato se je temu programu kasneje dodal še program rekonstrukcije pekarstva na širšem območju Slovenije, ki naj bi zagotovil višjo stopnjo izdelave - fi-nalizacije dokončnih proizvodov in oskrbe porabnikov s kvalitetnimi artikli. Integracijska gibanja so se po ustanovitvi Kombinata 1958. leta pospešeno razvijala naprej. H Kombinatu so se tako do leta 1965 priključila še pekarna Šiška, združene pekarne Moste in pekarna Ajdovščina, vse v Ljubljani. Vsako od teh priključenih podjetij pa je imelo še več majhnih pekarn. Po uvedbi reforme so se integracije nadaljevale še bolj pospešeno. H Kombinatu so se v kasnejši dobi priključile še naslednje pekarne: pekarna in slaščičarna Jesenice, pekarna Bled, pekarna Radovljica, pekarna Kranj, pekarna Kropa, pekarna in slaščičarna Kočevje, pekarna Trebnje, pekarna Novo mesto in pekarna Metlika. Mlinarstvo Leta 1958 se je v Kombinatu Žito združilo skupno tudi 14 mlinskih obratov. V letu 1961 seje vključila v Kombinatovo mlinsko industrijo tudi luščilnica za predelavo ječmena in izdelavo ovsenih kosmičev. Hkrati je bila urejena tudi predelava ostalih žitaric: koruze, ječmena in ovsa. Postalo pa je popolnoma jasno, da je potrebno predelavo osnovne žitarice, to je pšenice, čimbolj poceniti in združiti v treh ali štirih večjih obratih, ob istočasni ureditvi ustreznih silosnih zmogljivosti. Zato je bila v obdobju od 1958 do 1968 ta združitev v obliki investicije tudi izvedena tako, da je bil zgrajen moderen industrijski mlin v Ljubljani. Da bi se čimbolj izpopolnila in povečala predelava ječmena in proizvodnja ovsenih kosmičev, se je rekonstruiral obrat Bistra. Razvita skla- diščna mreža pa je omogočila, da so se porabniki postregli hitro in kvalitetno. Ker pa je mlinska industrija vezana na sunkovite dobave ob žitnih letinah, je bilo potrebno zgraditi nove silosne zmogljivosti. Največji silosi so bili zgrajeni ob mlinu v Ljubljani in sprejmejo 2500 vagonov kar omogočajo kvalitetno pripravo surovine za novega, kot tudi za ostale mline. Z novimi skladišči v Lescah, Novem mestu, Ljubljani, in Trbovljah ter z obstoječimi v Kranju, Vrhniki in Domžalah smo lahko postregli potrošnikom ne samo hitro in kvalitetno, zagotovili smo tudi ustrezne rezerve v celotnem asortimentu. Danes ostajata le še dva od starih obratov za predelavo pšenice; na Viru in v Homcu. Obrat za predelavo ječmena in ovsa v Bistri pa bo doživel razmah v razvojnih programih naslednjih let, tako da bo lahko tudi ta kolektiv delal v sodobnih pogojih in imel takšen asortiment, ki mu bo zagotavljal enake možnosti za gospodarjenje, kot jih imajo drugi obrati že danes. Pri mlinih seveda ne smemo prezreti tudi pridobitve zadnjih let - pnevmatskega transporta (Reimelt 1981) mok. Na kratko pomeni ta pridobitev kompletno rekonstrukcijo skladiščnih in mešalnih kapacitet, kompletno rekonstrukcijo transportnega sistema in izgradnjo terminala za avtomatsko polnjenje avto-cistern za moko. Rekonstrukcija pomeni nabavo najsodobnejše elektronske mostne tehtnice ter hkrati habavo centralne elektrokomandne postaje, katera omogoča daljinsko vodenje kompletnega sistema prečrpavanja, transportiranja, mešanja in nakladanja (polnjenja) mok s komp-juterskim skladiščenjem podatkov. GRADNJE V MLINSKI INDUSTRIJI Kratek pregled izgradnje posameznih objektov v mlinski industriji kombinata Žito bi izgledal takole: silos Logatec in Vrhnika 1959, iste- silosi za pšenico v Ljubljani po fazah I. 1965, II. faza 1968 in III. faza 1976, rekonstrukcija mlina Bistra, 1967, nov silos za moko v Ljubljani 1969, nov silos za žito na Viru 1969. Vzporedno z začetkom pnevmatskega transporta mok je bilo potrebno pri posameznih pekarnah, ki se oskrbujejo na ta način, zgraditi nove silose, ki so bili vsi zgrajeni v letu 1981, z izjemo tistega pri pekarni Krško 1983. leta. Tako je bilo dodatno dograjenih 6 silosov pri pekarni Bežigrad (Samova), 6 pri pekarni Center, 3 pri pekarni Vrhnika, 3 v Novem mestu, 2 v Brežicah, 4 pri pekarni Lesce in 2 silosa pri pekarni Krško. Terminala za cisternski razvoj pa sta bila dograjena 2, in sicer 1981 pri mlinu Ljubljana, in 1982 še terminal v mlinu Homec. Testeninarstvo Podobno, kot v mlinarstvu je tudi v proizvodnji testenin prešel Kombinat določeno razvojno pot. Leta 1959 se je h Kombinatu priključilo podjetje Pekatete, z obratom v Kotnikovi ulici in na Tržaški cesti. Vsa proizvodnja je bila še na zelo primitivni ravni, le delno mehanizi- rana ter je zaposlovala ogromno delovne sile z nizko produktivnostjo. Jasno je bilo, da ta obrata v Kombinatu ne pomenita perspektive. Leta 1962 je bila zato zgrajena nova avtomatska tovarna testenin v Ljubljani, na Šmartinski cesti 154. Po sedmih letih obratovanja v treh izmenah je bil ta obrat 1969 leta rekonstruiran. Kljub opravljeni rekonstrukciji in nenehnemu zniževanju stroškov je danes kolektiv tega obrata v takem položaju, ko se bo moral odločati o bodočem razvoju ali v smislu specializacije ali pa v smislu popolne preorientacije proizvodnje. Pekarstvo Najbolj dinamičen razvoj pa je Kombinat doživel predvsem v pekarstvu glede na to, da smo z razvijanjem pekarske dejavnosti pričeli šele v letu 1962. Vzpon proizvodnje pa ni le posledica dograditve novih kapacitet, temveč tudi priključitve posameznih pekarn na našem območju. Leta 1963 je bilo v Ljubljani 10 pekarn, ki so delale v okviru Kombinata Žito. Z dograditvijo moderne pekarne na šmartinski 1964 leta se je ukinilo 9 pekarn, tako da je ostala le ena, v Samovi ulici. Nova mehanizirana pekarna na Šmartinski cesti in pekarna v Samovi ulici oskrbujeta danes skupno s pekarno Center, celotno ljubljansko območje s kruhom in pecivom. Kvaliteta kruha in peciva se je z osredotočenjem proizvodnje vsekakor izboljšala, olajšani so bili pogoji dela pekov, izvedena je bila učinkovita organizacija dela, uveden industrijski način dela ter povečan asortiment. Danes je industrijska pekarna na šmartinski cesti po produktivnosti ena najmočnejših, preračunano v fizičnih kazalcih na zaposlenega. V začetku leta 1966 so se priključili Kombinatu na Gorenjskem področju še pekarne Bled, Jesenice, Radovljica in Kropa, ki so bile zastarele, brez potrebnih strojev in naprav. Oskrba področja zgornje Gorenjske je postala problematična, posebno v turistični sezoni, ko je začelo primanjkovati kruha in peciva. Zato je v jeseni 1966 začela redno obratovati nova pekarna v Lescah, ki predstavlja danes moderen obrat za'proizvodnjo kruha in peciva. V letu 1967 in 1968 so se h Kombinatu priključili še pekarne Kranj, Kočevje, Trebnje, Novo mesto in Metlika. Z omenjenimi novogradnjami in rekonstrukcijami je težil Kombinat k izgradnji celotne mreže pekarn na območju, ki ga sicer oskrbuje z mlevskimi izdelki. V letu 1974 je bila zato dograjena pekarna na Vrhniki, ki oskrbuje območje vrhniške, logaške in cerkniške občine in leta 1975 pekarna v Črnomlju za celotno Belo krajino. Novozgrajene pekarne so opremljene s stroji domače proizvodnje oziroma z delno uvoženimi napravami. Tehnologija v teh pekarnah je na evropski ravni in tudi v asortimentu se Kombinat približuje naj razvitejši m na tem področju. Z rekonstrukcijami in novogradnjami so se bistveno spremenili pogoji dela, iz obrti se je postopoma prehajalo v industrijo. Poleg novo zgrajenih pekarn 1974 na Vrhniki in 1975 v Črnomlju je bila 1977 opravljena rekonstrukcija A in. B linije tračnih peči v pekarni na šmartinski, leta 1980 smo zgradili novo pekarno v Brežicah, 1981 je bila zgrajena nova pekarna v Kočevju, istega leta je bila izvršena rekonstrukcija kotlovnice v pekarni na Samovi. Uspešno leto 1981 se je končalo tudi z otvoritvijo nove pekarne v Trebnjem. Leta 1982 je bila zgrajena pekarna v Radomljah, letošnjega, 1983 leta pa še dograjen prizidek k pekarni Vrhnika in prizidek B programa k pekarni na Šmartinski. O »B« programu bo več govora pri zmrznjeni prehrani. Leta 1983 smo zabeležili tudi pomembno priključitev pekarne Center z njenimi obrati k Živilskemu kombinatu »Žito«, s čimer so dani boljši pogoji za preskrbo potrošnikov Ljubljane s kruhom in pecivom, vzporedno s tem pa tudi kvalitetnejša proizvodnja kot posledica smiselnejše delitve proizvodnega programa. Mreža industrijskih pekarn od Triglava do Kolpe je zagotovilo potrošniku za jutrišnjo oskrbo, tako po količini kot izbiri izdelkov. Hkrati pa daje sodobna organizacija dostave možnost vključitve v tržno potrošnjo vsemu prebivalstvu na tem območju. Mehko pecivo V tako imenovano konditorsko dejavnost Kombinata pa vključujemo tudi v letu 1968 ustanovljeni obrat za proizvodnjo industrijskih mehkih kolačev v Lescah. Začetki segajo v leto 1967, ko je Kombinat pri iskanju nadaljnje stopnje finali-zacije moke krenil v poskusno pol-industrijsko proizvodnjo mehkega peciva, v začetku predvsem znanih »švicarskih rolad«. Pod imenom Triglav - Pecivo pa je bilo kmalu na trgu več različnih proizvodov, ki so se v naslednjih letih tudi kvalitetno izboljševali in številčno povečevali. Zamrznjena hrana Kot nadaljnja stopnja finalizacije mok pa ,je pomemben tudi razvoj nove dejavnosti Žita v obliki zamrznjene hrane. Z nabavo Rijkaartove linije, dveh starih in enega novega Rolfix stroja ter stroja tipa Rheon, dveh peči Burja s štirimi vzhajalnimi komorami ter petimi hladilniki do -30° C in 4 šok hladilniki do -40°C smo jeseni leta 1976 pričeli s proizvodnjo polpripravljenih jedi na bazi testa v zamrznjeni obliki. Uspešen razvoj in prodor proizvodov na tržišče je že v kratkem času narekoval izgradnjo prizidka za takoimenova-ni »B program« k pekarni na Šmartinski 154, ki bo skorajda tudi že končan. Tako bomo odstranili sedanje proizvodne težave, zgradili lastne hladilne kapacitete in ustrezne prostore za pakiranje končnih proizvodov. Integracija z ostalo slovensko kanditno industrijo je pomenila za Živilski kombinat ŽITO prevzem obratov z dotrajano opremo, s skoraj 100-letno tradicijo, brez sredstev in brez jasnih usmeritev v prihodnost. Konditorstvo Tovarna bonbonov in desertov Šumi, se je priključila Kombinatu 1966. leta, skupaj s tovarno čokolade Gorenjka, v letu 1970 pa se je priključil Živilskemu kombinatu še Imperial Krško. S selekcijo proizvodnega programa, novo organizacijo proizvodnje, s spremembo tržne strategije in taktike ter z uvedbo novih proizvodov, tako v bonbonski kot desertni proizvodnji, je bila uspešno izvedena I-faza sanacije Šumija. Druga faza je predstavljala nabavo nove opreme; ki so jo uporabili šele po dograditvi nove tovarne na Šmartinski cesti-Otvoritev obrata je bila leta 1974, ko je stari šumi praznoval 98-letnico. Leta 1979 je bila uvožena moderna linija za proizvodnjo lizik od firme Sguavius-Holland. Temu uvozu je sledila v naslednjih letih nabava najsodobnejše polnoav-tomatske 10-tonske bonbonske linj' je Otto Hensel-Hannover. Za to H' nijo se lahko trdi, da je bila edina v Jugoslaviji in celo redka v Evropi, k' je poleg proizvodnje trdih polnjenih proizvodov s tekočimi polnili omogočala polnjenje fourrejev tudi s prašnatimi polnili. Vzporedno s tem1 investicijami je potekala tudi nabava linije za proizvodnjo plastično-elastičnih bonbonov. Pri dobavi lin1' je za karamele so sodelovale sledeče inozemske firme: Ter Braak-Hoh land (dozirno kuhaini aparati), Ru'" j finati - Torino (hladilni boben) in G-D. Bologna (zavijal ni stroj). Z nabavo zadnjega je dobil Šumi možno® poleg dvojnega zavijanja posameZ' nih karamel tudi za formiranje Pa' ketkov različnih velikosti, ki pom®' nijo prodajno osvežitev za doma® trg in zanimivost za izvoz tovrstni® proizvodov. V zadnjem času je P°' stal Šumi bogatejši še za novo n®' bavljeni zavijalni stroj Nagema IZ Vzh. Nemčije za zavijanje bonb® nov, podpisano pa ima še pogodb^ za nabavo nove Nageme HM4 " bonbonskega pakirnega stroj* Kombinatov najpomembnejši izvo* ni partner - Zahodnonemška fin®,: Hitschler - pa je dobavil Šumiju tu polavtomatsko linijo za proizvodni žvečilnih karamel stix oblike, s kat® re je vsa proizvodnja namenjen? z izvoz, tako da so za domačo prod jo predvideni le viški. Imenova® žvečilne karamele so dobre kval® te specifičnih organoleptičnih la® nosti. Tehnologija je tako v šunUlj dosegla evropsko raven. Asortim®,^ je prilagojen zahtevam domačega I inozemskega tržišča. S tako Pr° zvodnjo je Kombinat postal sp°* ben krepkeje poseči na jugoslov® sko tržišče in si pridobiti nove P trošnike tudi v drugih deželah-gradnja in sodobna opremljentSra,i uspe ^Orerrln 3 Kombinata pa t6hno?oškSpremlia,i le « ^tkov ^k69a vidika. s p cijah in° novogradnjah, Itrniti rali=V' °preml ( ^ito, ne^,a9° usPebov moremo zaobiti služb, ki so prav tako rasle s celotnim Kombinatom. Strokovno usposobljene in organizacijsko močne skupne službe so gotovo veliko prispevale njegovemu razvoju, prav tako pa so lahko močan dejavnik pri nadaljnjem razvoju, tako Kombinata kot tudi samoupravnega sistema v njem. Če strnemo Žitove uspehe na tržišču in v proizvodnji, moramo poudariti, da gre za nagel razvoj tehnologije v širšem pomenu t. j. za uvajanje sodobne tehnologije v proizvodnjo in sodobne taktike poslovanja. Pri uvajanju sodobnejših metod poslovanja smo skoraj vedno izhajali iz planiranega razvoja Kombinata. Dolgoročno postavljenim ciljem so se sproti prilagajale organizacije in funkcije posameznih služb. Novi proizvodi in nove tehnologije so zahtevali drugačen pristop k oblikovanju teh proizvodov, jasnejše definiranje ciljev proizvodnje in poslovanja, pri čemer smo izhajali iz potreb tistega,- ki mu je proizvod namenjen. Istočasno je bilo potrebno izoblikovati tudi nove načine posredovanja proizvodov potrošnikom, za kar je bilo potrebno preiti do distribucije moke in kruha na sodobne načine trženja in na obdelavo vse širšega tržišča, vključno z inozemskimi tržišči. Na drugi strani teže te službe za čimsodobnejšim in podrobnejšim spremljanjem proizvodnje in distribucije in pri tem nastajajočih stroškov, da bi se tako v tehnološkem kot tudi v tržnem smislu lahko hitreje prilagajali poslovni politiki oziroma čimhitreje dosegali zastavljene cilje glede ustvarjenega dohodka. Prav zaradi tega se danes v okviru strokovnih služb krepijo služba za raziskavo potrošnje kot tudi tehnologije proizvodov, službe za analize, za spremljanje poslovnega procesa in elektronsko obdelavo podatkov, pa tudi službe na področju trženja. Živilski kombinat Žito proizvaja v svojih obratih prehrambene proizvode, ki so nujni sestavni del slehernega obroka. Ker je prehrana nedvomno najpomembnejši dejavnik v permanentni reprodukcijski sposobnosti, je zelo pomembno, da se poleg ostalega še naprej raziskuje najracionalnejše možnosti te repodukcije in sicer z medicinskega, tehnološkega, ekonomskega in drugih vidikov. Čeprav so že vrsto let na voljo živila v poljubnih količinah, prehrambene analize še vedno ugotavljajo, da je v številnih naših družinah neuravnotežena prehrana. Spričo tega vidimo, da je temeljna naloga prehrambene industrije, da se na eni strani bojuje za zadostno količino hrane ter za njeno pravilno sestavo in pripravo, na drugi strani pa za čistočo pri pripravljanju hrane ter pri prevozu, prodaji in skladiščenju, da prepreči zastrupljanja in širjenje bolezni s hrano. Glede na pestrost proizvodov lahko prodajni asortiment Živilskega kombinata Žito, Ljubljana razdelimo v glavnem na dve skupini proizvodov: 1. Na proizvode, ki služijo zadovoljitvi osnovnih potreb prehrane potrošnika. V to kategorijo uvrščamo predvsem osnovne vrste kruha, vse vrste mok, pšenični in koruzni zdrob ter ovsene kosmiče, ješprenj, žita, pekatete itd. 2. Na proizvode, ki služijo zadovo- Prva lopata za tovarno žvečilne gume Imperial, Krško, zgrajeno 1970. Drugi z leve sedanji direktor Franc Kovačič Ijitvi dodatnih potreb prehrane potrošnika, do katerih pride zaradi njegovih spoznanj, stališč, navad, norm ter okolice, v kateri živi. V to kategorijo uvrščamo vse vrste bonbonov, čokolad, žvečilnih gumijev, mehkega peciva in specialnih kruhov itd. Mlinarstvo ima tako v svojem ceniku 33 izdelkov, ne da bi upoštevali variante različnih prodajnih tež. Tako zasledimo v ceniku 4 vrste žita, 14 vrst mok in ostalih mlevskih izdelkov, 8 vrst krmil in 7 vrst prašna-tih proizvodov, kamor prištevamo namenske moke za vzhajana testa, za vlečena testa, za biskvitna testa, pito, pizzo itd. Proizvodnja testenin uvršča med proizvode, ki služijo za zadovoljitev osnovnih potreb prehrane potrošnika 5 vrst navadnih testenin in 15 vrst jajčnih testenin s kratke, dolge in zvite strojne linije. V teh skupno 20 vrstah ni vključenih številnih tehničnih variant kot na primer različnih velikosti lukenj pri makaronih, različnih številk špagetov 5, 7, 9 itd. z ozirom na debelost, prereza, niti seveda vseh številnih variant tež maloprodajnih pakiranj. Zelo zanimiva proizvoda v pestri izbiri izdelkov te-steninarske dejavnosti sta ribana kaša iri testeninski zdrob. Proizvodnja testenin pa se lahko pohvali tudi z izvoznimi uspehi, če že ne velikimi pa vsaj s spodbujajočimi. V Kanado so bile izvožene testenine dolge in kratke linije, na klirinško področje-Rusijo - pa preko drugih izvoznikov še špageti in polžki. Zelo proizvodno pestra je pekarska dejavnost. Nekdanje 3-4 vrste kruha so se dandanes pomnožile, zahvaljujoč sodobni opremi in tehnologiji na: osnovne kruhe (2), ostale pšenične kruhe (3), mešane kruhe (7), posebne kruhe (28), kruh obogatene z maščobami (5), trajnejše kruhe (12) in diabetične kruhe (2). Poleg tega ne manjka v pekarskih cenikih še prepečenca (4), drobtin (2) in ostalih pekovskih izdelkov (5) kot npr. burek, mlinci itd. Vseh teh 50 in več vrst kruha močno popestri do nekdaj še zelo siromašno paleto proizvodov, ki v osnovi še vedno predstavlja zadovoljitev osnovnih potreb prehrane. MEHKO IN SLAŠČIČARSKO PECIVO Z bogato paleto proizvodov sta oskrbljeni tudi dejavnosti mehkega peciva in slaščičarskega peciva. Poleg rolad z različnimi nadevi, oblitih in neoblitih mini-rolad, tortnih podlag, angleških kolačev in različnih potic zasledimo na teh cenikih še različne piškote: navadne, čajne, smetanove, janeževe, orehove, čokoladne, linške, Viktorija, va-nilie-eno in dvokomponentne, da-Ije-holandsko, slano, ovseno in proseno, rožiče, marmorne in sadne kolače, pite, štruklje, bombice, torte, rezine, zavitke, šarklje, figaro, mignon, indijančke, šamrole, bavarske kolače in še in še. Vseh proizvodov, ki so podvrženi tudi večkratnim tržnim muham, opustitvam in novim vpeljavam se ne da niti našteti. ZMRZNJENA HRANA Relativno novo vključena proizvodnja zmrznjene hrane beleži v kratkem času dokaj obširen seznam proizvodov, saj ponuja potrošniku listnato testo, mesne žlikrofe, krompirjeve svaljke, marmeladne, slivove in skutne cmoke, domače in skutine štruklje ter jabolčne in skutne zavitke. Zaradi dvojne namembnosti tovrstne proizvodnje je tudi prodajni asortiman ločen v družinska pakiranja in v tako imenovana rinfuza pakiranja, namenjenega šolam, gostinstvu, turizmu in obratom družbene prehrane. PROIZVODNJA BONBONOV Šumijev proizvodni program, več ali manj prilagojen zahtevam domačega in tujega tržišča, se ponaša z 11 vrstami trdnih bonbonov, 10 vrstami trdnih polnjenih bonbonov, 2 vrstama dražejev 4 vrstami karamel, 5 želeja, 3 gumibona, 3 penenih proizvodov in 4 vrstami oblitega čokoladnega deserta. Poleg naštetega izvoza Šumi ekskluzivno za inozemskega partnerja firmi Hitschler še lizike v dozah ter v verigah po 5 in 7 komadov, oblite žele banane v zavitkih po 250 in 300 g, v bližnji bodoč- nosti pa bo za istega partnerja izvažal še Softy žvečilno karamelo. Za drugo veliko inozemsko firmo Tra-wigo dodatno izvaža Šumi: verige lizik po 12 komadov, posamične sadne lizike, penene banane, oblite s sladkornim oblivom v obliki verig, dalje verige 4 različnih sadnih bonbonov, verige alpskega bonbona in Charly palice. V projektu za istega partnerja pa je še »multipack« lizik. Šumijev inozemski partner je še angleški kupec, kamor izvaža Fru-Fru karamelo težkih 1 funt v vrečkah in v razsutem stanju, bonbon Visoki C in penene živali, dalje želi ameriški kupec Visoki C v dozah in razsutega, hladilni bonbon Iglu in Fru Fru karamelo v razsutem stanju ter »gelle proizvode« na podložkah. Zanemarljivi pa niso tudi občasni izvozni posli s ČSSR, Rusijo, Kanado, Jemnom, Kuvvaitom itd. Proizvodnja žvečilne gume Tovarna žvečilne gume Imperial, prvi Žitov izvoznik, izvaža skupno več kot 40 artiklov. Samo v embalaži inozemskega partnerja firme Hitschler in pod imenom te firme izvaža 7 različnih variant blister pakiranja, dalje dražirano žvečilno gumo v dozah, škatlah in vrečah, cigarete v škatlicah in display kartonih, žvečilne ploščice s Tattoo sličicami, kovance - cekine, male in velike - v dozah, škatlah, mrežicah in verigah, dražirane kroglice v dozah in mrežicah, dalje - mešana prodajna pakiranja iz naštetih artiklov, kombinirana z domačim programom v skupaj več kot 20 variantah, dalje »Big-Mix« doze. Kinderland doze in še kaj. Neodvisno od tega programa izvaža v Anglijo cigarete in cigaretne palčke, v Kanado pa cigarete v škatlah. Za Kanadsko tržišče, bolje rečeno - za francosko-angleško govoreče tržišče ima razvite Smiles cigarete - domač izvozno modificiran proizvod, katerega prva prodaja 20 ton tako doseže želen razmah na tujem tržišču. Ob 25-letnicl Živilskega kombinata Žito, ob na kratko podani retrospektivi razvoja, ne moremo mimo dejstev, ki jih lahko povzamemo kot pouk Iz minulega dela In napotek za bodočnost: - brez usklajevanja Interesov v razvojnih programih, ki so terjali veliko naporov In vsestranskega razumevanja - brez ustvarjanja dolgoročne dogovorjene specializacije In politike razvoja posameznih proizvodnih dejavnosti - brez spreminjanja prednostnih Interesov In preusmeritev zaradi hitrega osvajanja tržišča z novimi proizvodi - brez spreminjnja konzervativne filozofije zaposlenih na račun novih, Izboljšanih In modernejših načinov In navad življenja In dela - brez dodajanja vedno novih stopenj dosežkov modernih tehnologij proizvodnje In sodobnejših taktik poslovanja Skratka: brez sinhronizacije vseh vrst strokovnosti, ki so temelj za vse nadalnje uspehe, nam sama besedna pena, razen minljivega trenutnega ugleda, ne bi prinesi? uspehov, na katere smo lahko vs sodelavci ponosni ob svoji 25-letnl cl živilskega kombinata Žito. A. K. V tovarni testenin DE Pekatete, zgrajeni 1961-62, so špageti z dolge linije tradicionalno iskan izdelek MLINARSTVO Strojnica pri silosih, 1965 Silosi II. faza, 1965 ..."m -H v Temelji novih silosov na Šmartinski 154, III. etapa, 1976 25 LET GRADENJ Elektronsko urejen komandni pult za notranji pretok mok in terminal tozda Mlini, po renovaciji 1981 Desno: Mlin Ljubljana, zgrajen 1968-1969, levo: centralno skladišče zg ra j e no 1964 Ena izmed dveh Žitovih cistern za prevoz moke v razsutem stanju, ki pelje od avgusta 1980 dalje po 11 ton moke "1 oskrbuje cisterne Žitovih pekarn po Sloveniji. K||| W 1 ■ 1 ri * :JM ■@§1 Častitljivi mlin z Vrhnike melje samo koruzne izdelke, največ za pivovarne Mlinarji in testeninarji na veselem praznovanju jubileja PEKARSTVO 5H-” *»**”•>• oostavni avtomobili za prevažanje kruha in peciva stoje pred Pekarnami na Šmartinski 154, zgrajenimi 1964-1965 Pridohatninski raste od P°mladi 1983 Prizidek k Pekarnam, ki bo velika Garderobam’ °bratzmrznjene hrane z novo zmrzovalnico in skladiščem ter RAZVOJ DO 1983 Pekarna Center, ki seje v okviru tozda Pekarstvo in testeninarstvo, Ljubljana, skupaj z nekdanjima tozdomaŽita-Pekarne - Ljubljana in Pekarna Bežigrad - priključila Žitu konditorstvo ločilne gume Imperial Krško je bila dograjena 1970. leta Naša najstarejša tovarna čokolade Gorenjka v Lescah, ki se ji obeta izpolnitev dolgoletnih želja - selitev v nove prostore in sodobnejša oprema -ir# ‘X .... Delavke Imperiala pakirajo žvečilno gumo v plastične doze za izvoznika VValterja Hitschlerja iz Zah. Nemčije Livek 1976, z Živiliade, z leve: Kuret Arzenij, Bine Podboršek, Doša Špindler, Jože Šef man, Jože Pirc, Cveta Rojina in Jure Kovač 13. junija 1981 so obiskali delavci Šumija delavce iz Centrofana v LoZ^ se z njimi pobratili Prve letne igre Žitovcev v Bistrici 1982 so začrtale novo smer v šport1'j življenju Kombinata, kjer posamezni tozdi redno tekmujejo v občim ligah, zlasti v malem nogometu Z leve: Franc Puterle-Cure, ki je bil glavni direktor ŽK Žito od 1. 2. 1956 do 30. 9. 1976. Bogo Bratina je opravljal enako dolžnost od 1. 9. 1976 do 30. 11. 1981. Marko Sok, sedanji glavni direktor ŽK Žita, je prevzel te dolžnosti 1. 10. 1981. One 27. 10. 1973 so pooblaščeni podpisniki iz vseh delovnih enot kombinata slovesno podpisali SAMOUPRAVNI SPORAZUM O ZDRUŽEVANJU TOZD V ŽIVILSKI KOMBINAT ŽITO. Na svečani proslavi na Gospodarskem razstavišču sta bila tudi Franc Leskošek-Luka in France Popit, ob glavnem direktorju Francetu Puterleju Na Dan mladosti, 25. maja 1982, je sprejel glavni direktor Žita, Marko Sok (prvi z desne) s sodelavci predsednika predsedstva SRS - Viktorja Avblja in predsednika skupščine SRS - Janeza Zemljariča Ob proslavi 100-letnice Šumija 1976, z leve: Bogo Bratina - glavni direktor ŽK Žito, Franc Šetinc in Alojz Pajnič, direktor Šumija Proslavitev 10-letnice sodelovanja z Žitovim največjim izvoznikom g. Wal-terjem Hitschlerjem (četrti z desne) I Nova peč po rekonstrukciji Tozda Pekarne na Šmartinski, 1976. Stojij0* leve Franc Puterle-Cure - glavni direktor Žita, Tone Kovič - preds. skUP ščine mesta Ljubljane in Alojz Pajnič, direktor tozda Šumi (£>® VCTOJ A /JM NAŠI JUBILANTI Delavke In delavci, katerim je delavski svet DO Žito na svoji seji 7. 9. 1983 podelil PRIZNANJE za dolgoletno tlelo In osebni prispevek k razvoju kombinatu DSSS Miroslav Kolarič Vera Volčini Andreja Habjan Jože Pirc TOZD BLAGOVNI PROMET Miro Pavčič Jože Puntar Marija Velkavrh Alojz Lebar TOZD TEHNIČNI OBRATI Franc Zemljič TOZD MLINI Gregor Breznik Matija Črnak Adolf Femec Anton Klobasa Jože Kobau Marjeta Petrič Slavko Puš Janez Štraus Viktorija Zupanc Rudolf Cerar Rojan Gallen Mihael Govekar Franc Hribar Martin Kavčič Jože Klopčič Franc Košir Janez Lajevec Jože Malež van Ručigaj 'van Zalokar Jože Zalokar Marjan Kržlč Feliks Mivšek Ciril Novak Terezija Oblak **ane Repar Alojz Malenšek Anton Radešček TOZD PEKARNA VRHNIKA Franc Nagode Ana Mahnič Marija Kovačič TOZD PEKARNA DOLENJSKA Jože Blažič Slavko Štih Božidar Golubič Anton Zupančič Anton Rems TOZD IMPERIAL KRŠKO Kristina Benje Anica Bevc Anica Čuber Ana Jeršič Anica Kukovičič Dragica Pirc Ivana Zagožan Dragica Zupevc TOZD PEKARSTVO IN TESTENINARSTVO, LJUBLJANA Franc Blaževlč Marjan Bunič Janez Korelc Falk Ljallč Matej Ritmanič Jože Vrabelj Jože Brulc Jože Jerlah Rezka Pezdir Ivanka Burja Franc Iglič Anica Jurman Marija Koritnik Štefka Lemič Pavel Urankar Anton Žavbl Štefan Andolšek Rozalija Gorše Tilka Mesojedec Ivanka Pertinač Vida Škoda Ivan Zavodnik Stanko Fišer Ludvik Horvat Marjan Miharija Ciril Ritmanič Vinko Šuštar Jože Geršak Franci Kranjec Karel Žagmajster Štefka Lavrinc Franc Napotnik Karel Krančan Ahmet Lovič Petek Ivan TOZD TRIGLAV-GORENKA Robert Bric Jože Cvetkovič Cilka Čovič Olga Dobnik Milena Drobnič Danijela Jakopič Cilka Kelbel Peter Kolarič Ivan Kovačič Pavel Mulej Antonija Mužan Anton Pintar Jelka Pintar Pavla Plemelj Marija Polc Franc Purgar Jože Pungaršek Stane Rehberger Anica Roganovič Vinko Rupar Jože Šlibar Jelka Šmid Marjan Tavčar Antonija Valant Marija VValand . TOZD MALOPRODAJA Antonija Jankovič Urška Kotnik Pavla Vukelič TOZD PEKARNA KRANJ Janez Bobnar Milanko Dukič Anton Dolenc Jože Gašperšič Franc Miklavčič Janko Opallčkl Anton Rus Filip Špik Leopold Štirn Milan Zadravec Anton Žura Viktor Križaj Franc Maček Viktor Strniša Anton Gorjanc Drago Zupanc TOZD ŠUMI Ivanka Armlč Antonija Benčina Magda Jaklič Frančiška Križmanlč Antonija Končar Dominik Košir Marija Klemenčič Marija Kotnik Karlina Miklavčič Agneza Novak Miroslav Nučič Rozina Novak Terezija Patrčevlč Marija Pirečnlk Marija Suhadolc Joža Svetek Marija Šelekar Alenka Škulj Angela Švigelj Vida Vatovec Marija Vuzem Rozalija Zlbelnik 4 4 * * 4 * * 4 4 4 * 4 4 * 4 4 4 4 * 4 * 4 4 * 4 * * 4 4 4 4 4 4 * 4 4 * 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 *****************************’*************•************************************ KDAJ SO BILI ZGRAJENI NAŠI OBJEKTI? Naziv obj SKLADIŠČA ekta leto gradnje opomba 1' šmartinska Lj. *• Lesce I* Novo mesto Z' Kranj ju- E' KrSko , Kočevje 8 g ^bovlje ■in 5arnnlk ■li" vamova Il2 Arhn,ka mČ Črnomelj TJ’ |martinska i |s fcžice fl6 »0čevl® 17 Eamova - kotlovnica la Irebnje 119 Sromlje Vznika II. Šmartinska prizidek »B« prog. ^Ig^ODNI OBRATI_______________ 2 H?,varna testenin i- Mlin Bistra 1964- 65 1965- 66 1969 1969 1970 1970 1971 1971 1972 1973 1974-75 1975 1977 1980 1981 1981 1981 1982 1983 1983 rekonstrukcija rekonstrukcija rekonstrukcija rekonstrukcija rekonstrukcija 4. Kin Ljubljana s! m r,al Krško, žvečil, guma 6 Slebko pecivo Lesce 7. To fcičarna Kamnik 8, M||n*y*{| bonbonov »Šumi« lO |!a^ičarna Jesenice ji. rlascičarna Vrhnika b iH?perial Krško,zveč.guma II. J - mPerlal Krško - pakirnica 1'LOsi //> Jjogetec Vrhnika pomžale tiSb!!ana '•za žlto KSana "■«žito Uuh l8na za moko h “bljana lil. za žito ?r «.žito _ prl Pokami Bežigrad za moko I. pri Pokorni Center za moko 1 Pri pokami Vrhnika za moko prj bokamj Novo mesto za mo C p.! bokaml Brežite 1 Pokami Krško 1961-62 1967 rekonstrukcija 1968-69 1970 1970 1973 rekonstrukcija 1973-74 1976 rekonstrukcija 1976 rekonstrukcija 1977 rekonstrukcija 1981 1983 Leto Postavljenih gradnje silosov 1957 1957 1958 1965 1968 1969 1976 1979 1981 6 kom 1981 6 kom 1981 3 kom 1981 3 kom 1981 4 kom 1981 2 kom 1983 2 kom 1. Lesce I. 1959 2. Novo mesto I. 1960 3. Ljubljana C. S. 1964 4. Novo mesto II. 1969 5. Ljubljana - ŠUMI 1972 6. Novo mesto III. 1975 7. Krško I. 1975 8. Lesce II. 1978 9. Krško II. 1982 10. Vir 1980 rekonstrukcija 11. Ljubljana - ŠUMI - za sirup 1982 rekonstrukcija 12. Testeninka 1982 rekonstrukcija TRGOVINE 1. Šmartinska 1967 rekonstrukcija 2. Celovška 68 1968 rekonstrukcija 3. Gosposvetska 1969 rekonstrukcija 4. Vodnikov trg 1970 rekonstrukcija 5. Kočevje 1971 rekonstrukcija 6. Radovljica 1973 rekonstrukcija 7. Lesce 1974 rekonstrukcija 8. Kamnik 1975 rekonstrukcija 9. Bohinjska Bistrica 1976 nakup 10. Moše Pljade 1977 rekonstrukcija 11. Metlika 1978 rekonstrukcija 12. Vrhnika 1979 rekonstrukcija • 13. šmartinska, paviljon 1982 14. Vodnikov trg - blffe 1983 rekonstrukcija OSTALO ' 1. Upravna zgradba Ljub. 1963 2. Garaže in meb. dpi. Lj. 1965 3. Laboratorij Ljub. 1965 4. Industrijski tir Lj. 1966 5. Garaže Lesce 1966 6. Nadzidava uprave Ljub. 1971 7. Servirne delavnice 1973 8. Upravna zgradba Krško 1975 9. Industrijski tir Lesce 1978 10. Zaklonišče Krško 1978 11. Vir mostna tehnlca 1979 12. Zaklonišče Lesce 1980 13. Homec terminal 1982 ŠTEVILO ZGRAJENIH OBJEKTOV A - Pekarne 21 objektov B - Proizvodni obrati 13 objektov C - Silosi 15 objektov D - Skladišča 12 objektov E - Trgovine 15 objektov F - Ostalo 13 objektov Skupaj 89 objektov TEH NAŠIH 25 LET JOŽE CVETKOVIČ, GORENJKA: »Kot skladiščnik sem prišel h Gorenjki, začeli smo s stroji nekdanjega zasebnika Adolfa Zavrtanika, od katerih je danes le še eden v uporabi. Že takrat smo imeli težave s ka-kaovcem, ki smo ga dobivali po »ključu« od Kobexa, združenja jugoslovanskih konditorjev iz Beograda. Nismo še imeli tresilne mize, ročno smo tehtali, ročno poravnavali maso v modelih... Po nacionalizaciji 1947 se je lastnik s hčerkama umaknil v prvo nadstropje, spodaj pa smo dnevno izdelali 300-400 kg čokolade v eni izmeni, lešnikove, jedilne ter specialne, poleg še čokoladni prah in kakao prah s sladkorjem. Vse izdelke smo vozili preko železnice, največ na Primorsko, pa v Split, Zagreb in drugam. Gorenjka in Imperial sta si pomagala s surovinami že takrat, ko še ni bilo Žita. Tudi šumi je tedaj nekaj pomenil s svojimi izdelki iz čokolade. Preko Prehrane - Ljubljana smo tudi dobivali surovine, saj so oni izvažali. Vsako leto smo dobili določen procent surovin več, kot smo proizvedli čokolade prejšnje leto. In prišel je čas nadomestkov, surogatov, začeli smo izdelovati štiri vrste sladkornih tablic, ker ni bilo kakaovca. Dediščina rabljenih strojev, ki nam jih je odstopil Šumi, ni bila ravno bleščeča, bolj maček v Žaklju. Obdobje 1958-83? Vedno smo si želeli moderno tovarno, že takrat, ko sem se kot član raznih samoupravnih organov poleg vseh investicij najbolj zavzemal za razvoj lastne hiše. Moja generacija je videla v tem izpolnitev svojih želja v svobodi, saj sem bil štiri leta interniran v taborišču v Šle-ziji in vedno smo hoteli narediti nekaj lepega in velikega za vse nas. Tako smo tudi navdušeno poprijeli za delo po vrnitvi v domovino.« FRANČIČIŠKA KRIŽMANIČ, tozd Sumi: Pri kotlu sem 22. leto in pripravljam polnila za kanditni oddelek, sicer pa sem pri »hiši« že 27 let. Ko grem v prostem času takole mimo trgovin, sem na tihem ponosna, ker vidim v bonbonih del mojega truda.« Za Frančiško povedo, da je tudi mentorica, in uvaja novinke v delo. Sramežljivo prizna: »Res, pomagam jim. Seznanim jih s potekom dela, mešanicami, temperaturo, čistočo, delovanjem strojev, ventilov, nevarnostmi ohladitve mase. Pred kratkim je neka izkušena delavka dobila opekline z marmelado, da sem jo komaj prestregla v naročje. V tako veliki družini kot je Žitova, je pomembno medsebojno razumevanje, lepi, človeški odnosi. V starem Šumiju si še nismo drznili misliti na izvoz, zdaj pa največ naredimo za tujino. . Razveselim se vsakega napredka Kombinata, ne le Šumija, ker smo vsi enaki.« TEH NAŠIH 25 LET Delavci govore o sebi SLAVKO PUŠ, TOZD MLINI: »Kot vodja kadrovske službe sem se zaposlil v upravi Žita, kjer sem delal 17 let. Največ problemov je bilo zaradi in-Največ problemov je bilo zaradi integracij, ki so potekale v mlinarski, testeninarski in pekarski industriji. Ukinjali smo obrate, gradili nove, obnavljali nekatere stare. Dosledno smo poskrbeli nove zaposlitve delavcem predvsem na ključnih mestih v proizvodnji. Za navedene vrste industrij smo v obdobju 1958-1972 usposobili predvsem na II. stopnji mlinske in pekarske šole v Zagrebu ter na Tehniški srednji šoli v Novem Sadu lepo število delavcev za naše potrebe. Iz teh so nastajali vodje obratov in izmen, torej ključni kadri. Nato sem bil, do 1959. leta, vodja delovne enote domžalskega območja, ko smo delovne enote ukinili, in odtlej sem v upravi tozda Mlini. Teh 25 let: Za vsakega delavca, ki je prebil v Žitu 25-letno dobo, vemo, da je moral veliko prispevati za izgradnjo obstoječih dejavnosti. Bilo je veliko odrekanja, pa vendar vedno prisotno tovarištvo in solidarnost. Kot član Tozda Mlinj in kot dober poznavalec razvoja Živilskega kombinata Žito, lahko povem, da je bilo težko doživeti, da se je za mlinsko - predelovalno industrijo situacija obrnila na slabše, saj je to tista dejavnost, ki je bila temelj za razvoj Kombinata.« ANTON ZUPANČIČ, tozd Pekarna in slaščičarna Novo mesto: »Mene je vojna kalila, kot borec sem se boril v Cankarjevi brigadi. Čeprav izučen pek, v partizanih nisem pekel kruha, saj ni bilo moke, pač pa sem bil skoraj leto dni mitraljezec. Tole se še zdaj vidi, ta prestreljena rama. 1944. je bilo, ko smo se tolkli v Piavi Gorici pri Grosupljem. Proti Ribnici jo je mahala kolona Nemcev, pa smo jo lepo prestregli. Ves dopoldan smo se tolkli, 24. aprila, na Jur-jev dan je bilo. Nobenega mrtvega nismo imeli, le ranjene, Nemci pa mnogo. Komandant France Simonič je izvrstno vodil bitko. Za bukvijo sem stal, pa me je ta hudič zadel prav od blizu. Zdravil sem se v Rogu, se vrnil nazaj v enoto, nato so me zajeli Nemci... Po osvoboditvi sem šel v službo k Stanetu Vovku, v zasebno pekarno v Novem mestu. Vse sem doživel, od priključitve k Žitu do danes,« je dejal in se odtrgal od oblikovanja testa. »Hudičevo resno smo morali delati v začetku, pet ali šest nas je bilo. Četrt stoletja je mimo, ena proti sto je primerjava današnjega pekarstva z nekdanjim...« BOŽIDAR GOLUBIČ, DE Trebnje: Vsak dan se vozi na delo iz Novega mesta v Trebnje, kjer je zdaj glavni mešalec. V prijetnem domačem vzdušju smo ga zalotili, kužki so lajali pod brajdami, kumare so vlagali. Natanko se je spomnil svoje poti: »Spomladi je bilo 25 let, 23. aprila ob štirih zjutraj sem prišel mesit prvo testo! Bil sem pomočnik pred-pepčnika v Pavšičevi pekarni na Glavnem trgu v Novem mestu. Po 38 din na uro smo zaslužili. Liter »šnopsa« je stal 2 din, žemlja 40 par; 2000 do 2400 kg smo ga napekli na dan. Leta 1958 pa so prišle v Novo mesto brigade gradit avtocesto, po 8 ton smo napekli vsega skupaj, ko pa so brigade odšle pa spet 1,5-2 tone. Petindvajset let je dolga doba, začeli smo s pretovarjanjem iz vagonov na tovornjake, direktor nam je včasih plačal malico. Dandanes je to bolje urejeno, tudi nove plače so nas zelo razveselile in se poznajo. Dejal pa bi, da v pekarstvu nasploh še vedno ni pravega reda in discipline, ki sta bistvena pogoja za dobro delo.« Pritegne njegova žena. »Ob nedeljah sem ga morala vedno buditi ob devetih zvečer, da ne bi zamudil vlaka, ko gre mesit testo. Mesi pa ga dobro,« se posmeji, vedro in nagajivo. Božo nadaljuje: »Njivico imamo pa vinograd, mnogo pridelamo sami, da’ se preživimo. Marsikaj si takole človek zamisli, ko je še mlad, pa nazadnje ostane in in se oklene svojega. Celo v rudnik me je skoraj zaneslo. Kar zadeva pekovski poklic, bi dodal: morali bi imeti beneficiran delovni staž, saj ga imajo strojevodje in miličniki, pa ne delajo cele noči kot mi, peki. Rudarji pa si ga res zaslužijo, ti pa. Če bi imel sam svoio pekarno, bi delal manj kot danes. Štirje napečemo 4 tone v sedmih urah. Stevo Radakovič pritegne: »Če bi ne bil dober mešalec, se ne bi tako potegoval zanj.« Nasmeh zadrege, rdečica. Še skupna slika s psički, liter čudovitega cvička in prisrčno slovo. Nad Novo mesto se spušča topel poletni večer. Brajde se šibijo od zorečega grozdja. VIDA ŠKODA, DE PEKARNA KOČEVJE: »Osemindvajset let je minilo, odkar delam v slaščičarstvu, ko sem 1955 prišla v »grajsko konjušnico« stare pekarne. V pleničkah je še bilo to naše slaščičarstvo, nič svojega nismo imeli, peki so nam vse posojali - pa ročno smo delali, po 16 ur na dan, od 8. do 21. ure. Izdelovali smo bonbone, melisnice, dropps, lizike, tutti-frutti. Makedonec Ali Betovič nam je razkazoval te skrivnosti, mislim, da so bili najboljši rum-bonboni. Hja, kasneje nas je spodrinila industrija, pod Žito smo prišli... Danes, v novi pekarni je vsaka primerjava s staro nemogoča. Lepi časi so bili, še lepše je, da so minili! Nasledniki? štipendirali smo jih, pa so nato odšli; današnje usmerjeno izobraževanje premalo daje, saj ni skoraj nobene prave prakse. Nekoč smo hodili po tri mesece v šolo, vse ostalo pa je bila praksa, vsa tri leta. Veste, tudi v stari slaščičarni si narediš dobro ime, saj so nas Kočevčani še dolgo spraševali po nekdanjih izdelkih, ko jih že nismo več izdelovali.« STANE REHBERGER, TOZD TRIGLAV - GORENJKA: »Že 35 let sem nepretrgoma pri podjetju, prišel sem še pred združitvijo z Žitom v Mlinsko podjetje Lesce, kjer sem začel v mlinu Globoko. Samo okrog 5% smo namleli za druge stranke, ostalo za državna podjetja. Tistikrat smo imeli za »žitnico« reško pristanišče, od koder je prispelo okrog 50% zrnja. Za povratni valjčni mlin v Globokem smo dobivali luč iz omrežja, turbina z močjo 30 konjskih moči pa nam je gnala stroje v obratu. Mlinar je bil takrat »fant za vse«, saj je moral sodelovati pri vseh fazah dela in tudi vse obvladati, tekel je od dna do vrha mlina -štiri ali pet etaž je bilo. Do leta 1952 je bil izkoristek zrna okrog 90%. Bela moka je bila redka, enoten kruh smo jedli, belega pa največ dojenč- ki, porodnice, bolniki, diabetiki in seveda - izbranci. Med vojno, ko sem jih imel 14, sem občasno vzdrževal kurirsko zvezo s partizani, ki so se zadrževali v bližini današnjega brniškega letališča; borovnice sem »nabiral« in ustna sporočila sem jim predajal. Petnajst let delam v pekarstvu in menim, da bi lahko nočne ure zreducirali na minimum, kot jih ima druga industrija. Glejte-večina ljudi, ki gre zjutraj v službo, ne kupuje kruha, manjšina pa kupuje svež kruh, ki ga peki ponoči pečejo. Šele ob treh ga kupijo! Seveda so veje gospodarstva, ki morajo imeti svež kruh kot šolstvo, gostinstvo, zdravstvo, to pa bi rešili tako, da bi ga svežega, dovažali dvakrat na dan, kar pa je drago. Kar zadeva kadre, so čez noč pridobljena znanja zelo površna in omejena le na eno ali dve fazi dela. Redne šole jih ne zanimajo, saj po dveh letih tečajev zaslužijo toliko kot redno šolan pek »starega kova«. Pravi mojster pa mora vse znati, ne le nekaj približkov. Tako znanje pa nastaja desetletja in je -ljubezen v njem, ljubezen do tega težkega .kruha’ od kruha ob kruhu!« kruhu!« FRANC NAGODE, TOZD PEKARNA VRHNIKA: »Osemnajstega septembra bo natanko 30 let, ko sem prišel v vrhniški mlin. Iz hiše zasebnega lastnika mlina, Tomšiča, smo naredili skladišče moke, ob njem pa še silos. Obnovili smo celoten mlin, tako da je zmogel zmleti namesto prejšnjih 16 na novo 30 ton pšenice na mesec. 1973 smo že prešli na mletje koruze, ki je danes izključna surovina. Vsa dela smo opravljali udarniško, pesek smo vozili, skupaj smo držali, lušno in veselo je bilo! Za denar se nihče ni pulil ali pa preveč zahteval s kakšnimi nadurami. Od tone, norme smo bili plačani, za celotno plačo 7500 din sem kupil 1000 kosov opeke. Najbolj veseli pa smo bili, ko je bil narejen silos, da nam ni bilo treba več na železniški postaji dajati zrnja v vreče in jih puščati po raznih skladiščih na Vrhniki, ker ni bilo doma prostora. Obdobje 1973-1983 je bilo zame bogato. Že poprej sem si pridobil kvalifikacijo mlinarja v Somboru, visoko kvalifikacijo peka pa v Zagrebu, tako sem pek in mlinar hkrati. V stari Vrhniki je bilo trdo deio in slabi pogoji zanj. Eno do dve toni kruha in peciva smo napekli dnevno. Na premog smo kurili, na roke vse naredili, garderob in marsičesa še ni bilo. 1975 pa smo z novo pekarno, ki ji je sledil prizidek 1983, ogromno pridobili. S tremi pečmi smo premostili ozko grlo v oskrbi, pa še bolje jih bomo izkoristili. Trideset let! Veliko smo zidali, mlinarji smo bili začetniki Žita, veselilo bi me, ko bi za nas minila .surovinska kriza'. Prva uprava Žita je bila ravno pri nas, na Vrhniki, šele nato so se nam pridružile druge slovenske regije. Reči moram, da kažejo vrhniški občinski možje ves čas veliko razumevanje za ta naš razmah in nam pomagajo z investicijami pri rasti, ki je hkrati razmah tega kraja.« FRANC MAČEK, TOZD PEKARNA KRANJ: »1956. sem prišel v samostojno podjetje Pekarna Kranj, kjer smo pekli v dveh parnih pečeh; od zore do mraka in preko noči, vse dni. Prišel sem kot pek in delal kot predpečnik. Vladalo je tekmovalno vzdušje, kdo bo naredil lepši »šnit« v hlebec. Domačini smo vezani na kraj, srečevali svoje .sodnike' na ulicah. .Kakšen kruh pa si danes spekel?' so mi včasih rekli, in sram me je postalo. Da, pek je vedno izpostavljen, na nek način je tudi sam .javni delavec', ki ga vsi okušajo - v zobeh, tako ali drugače. Zahtevnost potrošnika raste s standardom, napredkom, malomeščanskimi navadami, z okusom, ki se vzgaja... Leta 1961., 1. avgusta smo ujeli korak s časom z otvoritvijo nove pekarne in se vključili v boj za boljši kruh. Moja pot? Bil sem predpečnik, vodja izmene, šel v Zagreb v šole, v TEB. Škoda, da jugoslovansko pekarstvo, ki je začelo s tesnimi povezavami ob nastanku Žita, zlasti na relaciji Ljub-Ijana-Zagreb, danes ni tesneje povezano v svojih izkušnjah in prizadevanjih, v iskanju novih tehnologij. Tehnično smo z novo pekarno res veliko pridobili, leta 1961; danes pa stojimo pred novo ero, novo pekarno načrtujemo iz večih razlogov: nove zmogljivosti pridobimo, funk-cionalnejše prostore, delavnice, skladišče, parkirišča. Sredi stanovanjskega naselja smo in onesnažujemo zrak - trdijo stanovalci obrobnih blokov. Poudaril bi rad, da so se v obdobju po priključitvi naše pekarne k Žitu delavci tozda Razvoj-Inženiring izjemno dobro vključili v naše delo in marsikatero noč smo prebili skupaj v živi proizvodnji, ko smo tuhtali, kaj bi izboljšali za skup-, no dobro... Tesno smo sodelovali z Behringerjem, ki nas je uvajal v sodobno evropsko pekarstvo in slaščičarstvo. Moje najlepše obdobje je bilo vsekakor tisto, ko sem prevzel pekarno v Tržiču in jo po rekonstrukciji vodil. Takrat so dejali, da je bila moja premestitev »kazenska«, meni pa je bilo žal, da sem se po uspehih, ki smo jih skupaj dosegli, ponovno vrnil v kranjsko pekarno. Tisti kolektiv je bil nekaj prisrčnega in ljudje so nas imeli radi, kot dober kruh, tega pa smo takrat res pekli!« Wk: URŠKA KOTNIK, TOZD Maloprodaja: »Petnajstega maja 1958 sem prišla k Žitu, v času združevanja pekarn Stari Vodmat in drugih v Združene pekarne Moste, kot poslovod-ka v prodajalno na šmartinski cesti, ki so jo ob širitvi že podrli, tri leta bo tega. Od 1970 sem prav tako poslo-vodkinja na Vodnikovem trgu, vse do danes, ko imamo tozd Maloprodaja, prej pa so bile enote Trgovina. Vedno se stiskamo v starih prodajalnah, a razvoj Kombinata se je osredotočil na industrijo, bolj kot na trgovino in gostinstvo v njenem okviru. Zelo ra0a sem v trgovini, saj je kot drugi dom. Povsod je treba poprijeti. Veste, tu smo poleg tržnice, kjer ob sobotah mrgoli prodajalcev in kupcev, ki pridejo k nam. Zato je velik promet in zahteva od nas vse mogoče napore. Padec standarda se pozna količinsko, dela pa je prav toliko kot poprej. Težko je zadržati mlade prodajalce, če le naredijo kakšno večerno šolo, gredo v administracijo, kjer ni treba delati ob sobotah, nedeljah, praznikih. Ob sobotah je pri nas trikrat več prometa, kot med tednom, takrat delata obe izmeni. Le januar in februar sta mirnejša. Trgovine v centru in prometnih vozliščih so seveda bolj obiskane in promet toliko večji in ob tem nastaja vprašanje enakovredne delitve dohodkov...« Nasmehne se v zadregi. Dopolnim: »Kanec zavisti, zahteva po dohodku po prometu, za polnejšo blagajno procent deleža? Hm, kako razdeliti to pogačo? Je to pozicijska renta?« »Prostori so kot ječe. 1983 smo imeli adaptacijo bifeja, pred šestimi leti pa smo iz dveh odkupljenih stanovanj pridobili skladiščne prostore...« ANTON REPAR, TOZD MLINI, DE LUŠČILNICA BISTRA: »Prišel sem 15. avgusta 1952 iz kmečkega mlina v Borovnici, ki ga je imel nekoč v lasti Franjo Švigelj. Tov. Gantar iz Bistre me je prepričal, da sem šel raje sem, kjer je deloval osemtonski mlin za žitarice. 1953 sem nato odšel v mlinarsko šolo v Ajdovščini, ter zaradi političnih dogodkov v Trstu prekinil šolanje za pol leta. Po končani šoli sem odšel v obrat Luščilni-ca na Resljevi cesti v Ljubljani. 1963 sem si pridobil visoko mlinarsko kvalifikacijo v Zagrebu. Ta čas pa je že zrasel prvi del silosov na Šmartinski 154 v Ljubljani, in medtem ko so drugo polovico dograjevali, sem prevzel mesto obratovodje silosov in v letu 1964/65 smo jih prvič napolnili z 12000 tonami zrnja. Kasneje sem mora! zamenjati vodjo v centralnem skladišču ter tako upravljal oba obrata in pakirnico, vse do 1967. leta. Takrat se je preselila lu-ščilnica z Resljeve ceste v Bistro, Bistra pa je bila 1. novembrom 1967 preurejena v specializirano luščilni-co. Tedanji glavni direktor Franc Puterle me je prepričal, da sem šel nazaj.v Bistro in tu sem zdaj, vse do srebrnega jubileja Žita. V tem času smo dopolnjevali, kar se je le dal prenovili smo dve stavbi, uredili dvorišče, dotok vode po koritih, nekdanje hleve pa smo predelali v pakirnico in skladišče. Vseeno je opazen določen napredek, saj srn' na Resljevi pridelali mesečno 30 do 40 ton ovsa in ječmena, v Bistri pa do 170 ton ovsa ter 130 ton ječmena v zimskih mesecih. Reči je še treba, da smo veliko vreč znosili na ramenih, česar v Bistri ni več, prav tako ni več ročnega polnjenja z vagonov, V Bistri so velike notranje rezerve, kar zadeva pridobivanje energije, elektrike. Več kot pol elektrike pridobivamo sami, ostalo pa dobimo iz omrežja. Imamo dve turbini po KS, eno za generator, ki proizvaja tok, drugo mehansko pa za pogon mlinskega kolesja. Generator je st8[ 90 let, nekateri stroji tudi po 100 let... Do kraja bomo zdržali, da b° le zdravje. Ob tem jubileju želim, da bi bilo Žito enotno in močno, in da bi tudi za Bistro napočil čas dolg0 obljubljenih renovacij. Dajali sm°' kar se je le dalo, pa smo zastarali p° letih in tehnologiji. Vedno sem d želel iti v tujino in si tam oglei' kako zgleda sodobna luščilnica svet drvi naprej...« MIRO KOLARIČ, DSSS: »Kot K sem začel, 1955, in prva plača je d1 28.000 din, z vsemi dodatki za n06. c ne in ko v-, s/c nadure vred. Stara pekafp bš>; Bežigrad je bila porušena ob s"-j, Titove ceste. 1962 smo prišli peki,™ > I IlUVO UOtilO. I 5IIIU pribil |0 Šmartinsko, k Žitu, avgusta je d'1, Do 1974 sem delal v Pekarnah •* predpečnik, nato sem se zaradi ^ lezni prekvalificiral v vratarja. hod z ročnega dela v mali peka , 1 na velikoindustrijsko proizvodni0' ■. 1 vrgel marsikaterega peka s ^ J'n Mnogi so odšli. Nekateri so podtikali v testo razne predmete,