Nazorni nauk v spodnjih oddelkih Ijudske šole. azorni nauk ima nalog, da otroka uči ogledovati in opazovati, da _y[N potem pridobljene predočbe ureja in nove ustvarja. Nazorni nauk pa mora — posebno pri prvenoih — otroka vaditi, da opazuje in premišljuje bolj znamenite stvari, t. j. take, ki so pri poznejem pouku važne in da se s tem stavi prava, trdna podstava vsemu nadaljevalnemu poucevanju. — Vsi boljši pedagogi trdijo: »Poučuj nazorno!" Že slavni Amos Komenski 1. 1650. je govoril v poočitovanji, da naj namreč učitelj poučuje tako, da morejo učenci na-uk videti, t. j. z vsemi svojimi cuti vzprejeti. On je tedaj prvi sprožil raisel o nazornem nauku. Temu pedagogu pridružil se je tudi Pestalozzi in je pripomogel, da se je po ljudskih šolah nazorno poučevalo. Rekel je: ,,Ako se vprašam, kaj sem li storil za boljše poučevanje, — vidim, da sem poglavitno navodilo vsemu poučevanju odmenil — nazorni nauk." Naš nepozabljivi slovenski pedagog Anton Slomšek je s svojimi raznimi pedagogičnimi spisi, posebno pa s knjigo: »Blaže in Nežica v nedeljski šoli" kazal, kako važen je pri poučevanji nazorni nauk. Sedanji ucitelji in učiteljice fcudi' spoznamo in se trdno držimo načela, da se mora pred vsem nazorno poučevati, toda hodimo pri tem po razlicnih potih. Nekateri z nazornira naukom bistre bolj um, drugi obdeljujejo bolj srce, jedni delujejo vse bolj površno, ti morda pa preveč na drobno. Najboljši nazorni nauk je pa vendar ta, ki bistri ura, ki blaži srce ter vsega človeka boljša in za vse blago in dobro utrjuje. — Kakor povsod, tako tudi pri pouku v šoli velja pravilo: ,,Vsak začetek je težak." Pri vsakem početji je treba dobre podloge, in temveč je tega treba pri začetnem nauku in prvi vzgoji nežne mladine. Pri začetnem nauku se stavi podstava vsemu nadaljnemu izobraževanju in vsak učitelj in učiteljica ima pri začetnem pouku v prvem razredu prevažno nalogo, da z začetniki — z malimi otroci nekoliko oasa prav po domače ravna ter jih polagoma duševno preseljuje iz prijetne, rnile domače hiše v resnobnejše šolsko življenje. Važen, zelo imeniten je tedaj otroku čas, ko stopi čez šolski prag. In ravno nazorni nauk posreduje mej domačo hišo in šolo ter je varna brv, po kateri se otrok vpelje v šolsko življenje. Do zdaj so le stariši bolj ali manj skrbeli za vzgojo svojih otrok, od prvega šolskega dne pa prevzame tudi šola to prevažno nalogo. Marsikateri šolski novinec je že marsikaj videl in slišal in ve tudi to pa to imenovati, toda pomankljivo in v prav prvotni obliki; največ pa so otroci prve šolske dni pri odgovorih in izrazih še zelo, zelo nespretni in preokorni. Stvari poznajo le površno, po vnanjem in ne raorejo se izraziti, tudi če jih učitelj razločno ne vpraša, ne vedo mu odgovoriti. Poglavitna namera nazornerau pouku pri prvencih je tedaj ta, da učitelj učence vadi prav rnisliti in govorifci. Predno pa se otrok vadi prav misliti, je najprej treba, da stvar dobro ogleduje. Doslej je bila marsikatererau otroku domača hiša ves svet. Vse drugo ga je prav malo zanimalo. Najprej se mora pri otroku vaditi vid, da se otrok po malem uči gledati in sicer tako, da se zraven zaveda, da namreč ne vidi stvari le po podobi, marveč da si pri podobi tudi kaj primernega rnisli. Otrok naj se pri tem tudi vadi, da vse to, kar je videl, tudi mej saboj primerja. Pri prvih vajah naj se ozira najbolj na stvari in na vse to, kar otroka zanima. Večkrat otroka zanima kaka malenkost, kar naj učitelj poprime ter z otrokom ogleduje in se o tern razgovarja. Nikoli pa učitelj pri ogledovanji stvari ne srae pozabiti, da raora pri tem vzbujati in razvijati čutstvo za lepoto in krasoto, ker nežnost in milina, resnica in pravica poganja svoje korenine le v krasoti. Pri vsaki stvari naj se učencem kaže prvič le glavni del, potem še le drugi, posamni deli. Vidu pripomoči mora tudi sluh in tip; več ko se duši odpira vrat, bolj živ je vtis. Dalje naj se pri nazornem nauku učenci vadijo raisliti. Ucenci naj tedaj preudarjajo, kakšne so stvari, iz česa so, in čemu so. Vadijo naj se, da sklepajo iz vzroka na učin, iz dejanja na nasledke itd. Dasiravno je zelo potrebno, da se pri otroku razvijajo dušne zmožnosti, vender se je pri tem — posebno pri prvencih varovati jednostranosti, da bi se narnreo gledalo le na razvoj uraa ter da bi se predaleč segalo v spodnjih oddelkib. Učitelj se pri prvencih ne daj zapeljati, da bi stvari predrobno razkladal. Prvenci še ne morejo vsega razumeti. Pravilo pa je: ,,Vemo le toliko, kolikor pomnimo." Nazorni nauk naj se povsod ozira na spomin. Pri prvencih pa se mora spomin vaditi od stopinje do stopinje. Cira bolj ko otrok poraen razume, tem bolj se nm tudi spomin vadi. Potem naj se učenci vadijo govoriti. Jezik povzdiguje človeka nad vse vidne stvari. Z govorjenjem se razvijajo tudi daljne misli. Tndi pregovor pravi: ,,Beseda besedo prinese." Pojem in beseda, misel in oblika so v nepretrganem delovanji. Otrok v šolo prišedši še ne zna govoriti t. j. še ne more svojih misel v besedah prav izraževati. Pri govorjenji iraa učitelj mnogo, rnnogo dela in truda. Pri razgovarjanji naj strogo pazi in otroke vadi, da odgovarjajo v celih stavkih in da pri začetku jemljejo tudi vprašanja v svoj odgovor. Poučevanje v govorjenji bodi posnemovalno. Učitelj govori prvi, potem govori učenec za njira. V začetku naj govori uoitelj v takem narečji, kakoršnega je otrok od doma vajen, vender pa naj zgodaj skrbi za to, da se učenci vadijo pravilno in olikano govoriti. In tu je učiteljeva velika naloga in dolžnost, da on kot prvi pravilno in vzgledno govori. Ce se pri kakem nauku mora učitelj pripravljati, raora se vestno pripravljati pri nazornem nauku. Učenciprvenci so kaj bistri in kmalu zapazijo, ako je učitelj pri pouku v zadregi in ugled učiteljev je v nevarnosti. Gledati, mislitiingovoritije tedaj trojni namen nazornega nauka. Red, v katerem naj sledi vaja za vajo, se učitelju od ranogih strani mnogo nasvetuje, a ne tirja se strogo. Učitelj naj se, kakor pri vsem poučevanji, tako tudi pri nazornem nauku, ravna po pedagogicnem pravilu: »Napreduj od bližnjega do daljnega, od znanega do neznanega itd. Tako na pr. nekateri pedagogi nazorni nauk pri prvencih dele po tera-le redu: 1.) učilnica (t. j. stvari, ki so tu); 2.) človeško telo; 3.) živež; 4.) obleka; 5.) stanovišče; 6.) rodovina; 7.) vas; 8.) mesto; 9.) cerkev; 10.) vrt; 11.) travnik, polje, vinograd; 12) gozd; 13.) zemlja in zrak; 14.) voda; 15.) živali; 16.) nebo; 17.) čas. Nekateri obdelujejo ta nauk po tem-le redu: I. Hiša. 1.) Deli hiše; 2.) stvari v hiši; 3.) hišna oprava v sobi, v kuhinji; 4.) kakšne so te stvari, čemu so itd. II. Prebivalci ali stanovniki v hiši. (Ljudje, živali . . .) III. Cesa ljudje in živali potrebujejo. IV. Hišna okolica ali obližje. Drugi vrste vajo za vajo v drugačnem redu, kar pa na tem ni toliko, s katerimi vajarai popred začenjarno; samo to je poglavitno, da obdelujemo vse premišljeno in tako, da se vse vjema in veže. -Kadar se stavi podstava za poslopje, je jedno in isto, ako se začenja podstava staviti na severu ali na jugu, samo da je dobro postavljena. Nazorni nauk se pri novincih uči kaka dva tedna pred branjem samostalno, potem pa se druži z drugimi predraeti ter mora staviti podstavo vsem šolskim naukom in sicer pri zacetnikih v mali, pozneje pa v vecji meri. Naš učni načrt za jednorazrednice do trirazrednice določuje glede na nazorni pouk: I. šolsko leto: ,,Nazorne in govorne vaje, počenši s predmeti iz otrokovega obližja. Imenujojo so mu stvari v šoli, doma in obližji; naštevajo se lehko razločljivi znaki (svojstva in dejanja), imena žival, rastlin in rudnin. Navaditi se je glasovno čistega in razločnega izgovarjanja." Toliko tega pouka je v spodnjih oddelkib ljudske šole dovolj, posebno, ako se učitelj ravna po vodilu: ,,Obdeluj malo, in to malo obdeluj teraeljito in korenito!" Pred vsem pa naj učitelj in uciteljica posebno v prvem razredu pri prvencih ravna in poučuje ljubeznivo in potrpežljivo, kajti ljubezen do poklica lajša delo in trud v šoli ter rodi vzajemno ljubezen pri otrocih in stariših. Ana Praprotnik.