K. Ewald Lonec. Nekoč je živel siromašen bajtar. Stanoval je v napol razrušeni bajti na posestvu nekega bogataša-kneza. Bil je tako reven, da bolj ni mogel bitf. Na svojem domu ni imel ničesar v izobilju iiazen dccc. Bilo jih je petnajst in še brez ma- tere, ker je morala radi prevelikega napora zgodaj umreti. Morete si misliti, da mu ni bilo lahko živeti. Večkrat je premišljeval, ne bi li bilo bolje, da si da vrv za vrat ter tako konča svoje bedno življenje. Pa ni mogel izvršiti svojega sklepa; kajti vsekdar ga je zadržal kak otrok, bodisi da je baš tedaj kaj zaslužil pri župniku, bodisi da je moral plačati gospodarju pet zlatnikov za najemnino. Nazadnje pa si je moral vendar zaslužiti prej kak dinar za dostojen pogreb, preden se je smel obesiti. Nekega dne je šla sključena starka mimo njegovih vrat in ga je naprosila za kozarec vode. Dolgo j€ že bila hodila in dolga je še bila njena pot. Nič drugega si ni želela, kakor požirek vode, pa bi potem odšla zadovoljno. »Nimamo niti kaplje vode«, je rekel bajtar. »Vedro nam je padlo v studenec in nimam srodstev, da ga potegnem kvišku, ker sem tako reven. Evo, tukaj v čutari je še kak požirek piva. Daj, nagni, za mojo deco je itak premalo. Če popiješ vse, se jim vsaj ne bo treba prepirati, kdo bo piL Eden si pa le ugasi žejo.« Starka ga je zahvaljevala tisočkrat in je cut,aro izpraznila. »Ne bo ti žal, da si bil napram meni tako dober«, je rekla starka. »Za to pivo, s katerim si mi postregel, ti bom darovala star, glinast lonec« Pokazala mu je lonec. Bajtar je odkimal z glavo in lonca ni liotel. »Podari ga nekomu, ki ima vanj kaj dati!« »Le vzemi ga«, je nadaljevala starka ter mu je ponujala lonec. »Več je vreden, nego si mis- liš. Če ga postaviš na ogenj, boš našel v njem vse, kar si želiš.« »To mora biti čarovnik v njem«, je menil bajtar s smehom. »Ne razurnem, zakaj si sprejela od mene pivo, ko imaš tako lonec« »Res je, a nisem imela ognja«, je odgovorila starka in je odšla. Ko je opoldne deca zagnala vik in krik, ker ni bilo kaj jesti, se je bajtar spomnil na lonec in hotel ga je preizkusiti. Če nc bo nič dobrega, ne bo niti kaj slabega. Prižgal je nekaj suhih vejic, ki jih je bil prinesel iz gozda, in vseh petnajst otrok je stalo okoli ognjišča, da vidijo, kaj bo. Tedaj je začel stari lonec na svojih treh nogah skakati po ognjišču in je zaklical: »Bežim, bežim, bežim!« »Veliki Bog, pomagaj nam!« je rekel bajtar. »A kam hočeš bežati?« »Bežim, bežim, bežim!« je zopet piical l,onec. In vsakokrat, kadar ga-je bajtar vprašal, je tako odgovoril. »Dobro«, je rekel naposled bajtar, »hajd, v imenu božjem, teci v gospodarjev grad in nam prinesi kaj dobrega z njegove mize!« Še ni niti prav končal in lonec je že skočil z ognjišča na tla ter ubral pot do gospodarjevega grada. Bajtar in deca kar za njim, a lonec je tekel tako brzo, da ga niso mogli dohiteti. Postali so sredi ceste in gledali za loncem. Ko so se vračali domov, je pritekel lonec za njimi. Napolnjen je bil z izvrstnimi jedmi z gospodarjeve mize. Skočil je na mizo, otroci pa so jo obstopili in strmeli. Tedaj je rekel lonec: »Bežim, bežim, bežimlc »Lepa ti hvala! Dosti bo za danes!« je odgovoril bajtar. Lonec se je ustavil kakor ukopan. Potem so ga izpraznili in postavili jedila na mizo. Nato pa so se gostili kakor še nikoli v svojem življenja Tako so delali tudi dalje vse dni v tednu. Polagoma pa si je bajtar domislil, da ni dovolj, če ima človek samo dobro hrano. Hotel je ukazati loncu, naj bi mu prinesel še kaj drugega. kar bi potreboval. Zopet ga postavi na ogenj. »Bežim, bežim, bežim!« je rekel lonec. »Dobro! Bodi tako prijazen in mi prinesi _2 grada nckaj gospodarjevega perila. Ali najfinejše mora biti!« Hop! Lonec je že bil zunaj in črez kratko dobo se je vrnil s svileno srajco. »Bežim, bežim, bežim-« je rekel in čakal. »Hvala ti tudi danes«, je odgovoril bajtar, »Oh, kako lepo se mi bo podala tale srajca!« Odslej je prinese lonec iz grada vsak dai) kaj drugega. (Koncc priliodnjič.) //,