Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani DVE LEKCIJI ZA USMERJENO IZOBRAŽEVANJE Po učnem načrtu za usmerjeno izobraževanje, sta predvideni tudi snovni področji družbenost jezika in jezikovne ravnine. Obe enoti sta nekako uvajalni in zato splošnejši. V obdelavi skušata biti zajeti čim preprosteje, hkrati pa v celoti ustrezati temu, kar je glede obojega treba dijakom povedati. Opirata se na znanje tega, kar se prinese že iz osnovne j šole ali se kako drugače dotlej zve in spozna ali vsaj opazi: to skušata primerno zaokrožiti in - zlasti v drugi enoti - medsebojno trdno povezati, da si eno naravno sledi iz drugega V tem smislu nista samo ponavljanje že znanega ali samo strnjanje posameznega v celoto, ampak v tem in onem razširjata učenčevo obzorje (kar še posebej velja za drugo enoto). Da bi ju lahko podrobneje komentirali, ju najprej spoznajmo: I Jeziliovne ravnine Jezik (in govor) je zapleten sestav več ravnin. Oglejmo si jih ob prvi kitici Kosovelove pesmi Premišljevanje: Kraška vas je v jeseni tiha, ovita v meglo, le tu in tam se zasvila lučka v temo. Ta kitica je torej samo del daljšega sporočila (iz štirih kitic). Lahko pa bi bila tudi samostojno sporočilo, ko bi bil pesnik (brez naslova) hotel podati le vtis, ki ga daje kraška vas jeseni in ko je tema To sporočilo je nastalo tako, da je pesnik svoje doživetje vasi ubesedil. Ubesedil ga je s tem, da je iz jezikovnih prvin ustvaril besedilo. Jezikovne prvine besedila pripadajo različnim pomenskim ravninam (skladenjski, besedni in oblikoslovni), pojavljajo pa se v dveh glavnih (prenosniških) obhkah (slušni in vidni, ali glasovni in pisni). 1. Skladenjsko ravnino besedila tvorijo t. i. skladenjski vzorci; v naši kitici so uporabljeni naslednji: 1. besednozvezni: Legenda: 123 2. stavčni: Stavki so združeni v eno samo poved; ta ima strukturo (S + S) ^ S in je pripovedna, zato v govoru gremo na koncu z glasom navzdol, v pisavi pa to zaznamujemo s piko. Ta poved bi lahko bila že sama sporočilo, tj. celotno besedilo. II. Besedoslovno ravnino tvorijo: 1. besede kot pomenske enote: kraški, vas, biti, v, jesen, tih, itd. Besede so naglašene [kraški, vas) ali nenaglašene (v, le, in), večzložne pa naglašene na tem ali onem zlogu (kraški, jesen). Besede so netvorjene in tvorjene. Netvorjene so vas, v, jesen, tih, megla, le, in, tema, tvor-jene pa kraški (= s Krasa), oviti (= okrog viti), tu (= na tem kraju), tam (= na tistem/onem kraju), zasvitati (= začeti svitati), lučka (= majhna luč). 2. stalne besedne zveze: na pol stalni sta kraška vas in tu in tam. III. Oblikoslovno ravnino tvorijo besede kot 1. besedne vrste: samostaliniške besede: vas, jesen, megla, lučka, tema; pridevniške besede: kraški, tih, ovit; prislovi: tu, tam; predlogi: v,-vezniki: in, le 2. oblike besednih vrst: a) pregibne: sklonske: kraška vas^, v jeseni, v temo osebne: je, se zasvita časovne: ;e, se zasvita naklonske: je, se zasvita načinovne: je, se zasvita neosebne: ovit spolske; zavita, kraška številske: kraška, vas, se zasvita b) nepregibne: tu, tam; v; in, le im., mest, tož. 3. os. ed. sedanjik povednik tvornik deležnik na +1 ž. sp. ed. prislova, predlog, števnika IV. Prenosniška ravnina je taka: 1. Slušna (glasovna) podoba sestoji iz samoglasnikov in soglasnikov. Samoglasniki so naglašeni ali pa ne (kraška), dolgi ali kratki (vas, tam), včasih lahko eno ali drugo (temo/temo). Slušno (glasovno) podobo imajo tudi besede, besedne zveze in povedi. 124 2. Vidna (pisna) podoba sestoji iz črk, ki zaznamujejo glasove; po potrebi imajo še ločilna znamenja [kraški - kraški). Posebno izrazito podobo imajo v pisavi besede (kar je pisano skupaj) in večje skladenjske enote (npr. stavki, ki so v isti povedi drug od drugega načelno ločeni z nekončnim ločilom), še zlasti pa povedi (končna ločila). V pisni podobi se ločijo občna imena od lastnih (mala ^ velika začetnica), medtem ko se v glasovni ne. Posamezne ravnine jezikovne zgradbe in oblike njihovega obstajanja proučujejo posebne vede: besede besedoslovje, besedne vrste in njihove oblike oblikoslovje, skladenjske vzorce skladnja, prenosniški obliki glasoslovje in pravopis. Besedila proučuje besedilos-lovje. V preglednici lahko ponazorimo tako: Z drugimi besedami lahko rečemo tako: Besedilo je iz povedi (lahko je tudi ena sama); povedi delamo po skladenjskih vzorcih, mesta v teh skladenjskih vzorcih pa zasedajo sklad-niki; skladnike jemljemo iz besednjaka, sestoječegaiz besed in stalnih besednih zvez; besede imajo oblike in z njimi izražamo razmerja v stavku. Vse to izražamo ali z glasovi in prvinami fonetike povedi ali pa s črkami in ločili. Vaje 1. Kaj tvori jezikovno zgradbo? 2. Koliko je pomenskih ravnin? 3. Kako se imenujejo ustrezne vede? 4. Kam pa spada besedotvorje? 5. Katere so enote posameznih ravnin? Štiri: ravnina besedila, skladenjskih vzorcev, besednjaka in oblik. Besediloslovje, skladnja, besedoslovje in oblikoslovje. To je del besedoslovja. Besedila: povedi, skladenjskih vzorcev: skladni-ki. Besednjaka: besede in bes. zveze. Oblik: besedne vrste in obHke. Dva: slušni in vidni (glasovni in pisni). 6. Kohko glavnih prenosnikov je? 7. Navedi po eno, dve prvini jezikovnih ravnin in prenosnikov iz naslednje kitice Župančičeve pesmi Zvečer: Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna, da vidim zvezde skozi njo-, nad kupolo mračno čez mesto temačno se titio v loku svetlem pno. 1. besedilo: poved 2. skladnja: poved s 3 stavki 3. besednjak: v 1. stavku 6 različnih besed v 2. 5, v 3. 11 4. oblike: pridevniki so v vlogi pov. dol. in prit, samostalniki... 8. Sedaj ugotovi to za 2. kitico te pesmi: Golobov se dvoje med nebom vodo je preneslo s perutmi blestečimi. .. Dovolj si trpelo, kaj zahiepenelo, srce, si spet po sreči mi. 125 9. Ponazori skladenjski vzorec prvega stavka druge kitice. 10. Z S-i izrazi stavčno strukturo prve kitice. 11. Kaj pa druge kitice? 12. Opiši večstavčne strukture iz vaj 10 in 11. 13. Besede prve kitice izpiši po besednih vrstah: 14. jezikovno sestavino {bel-} podaj kot: 15. Stori to še s prvino {star-}. 16. In sedaj s prvino {dom-}: 17. In sedaj s prvino {gozd-}. (%. ,• s) 10: Podredje z enim glavnim stavkom in enim odvisnim, ki pa je v sorednem razmerju s še enim stavkom,- 11: Sam. b.: Prid. b.: Prisl: Glag.: Predi.: Vez.: Sam. b.: belina -e, belo -ega Prid. b.: bel -a -o Glag.: beiefi Prisl: belo Sam. b.: dom -a Prid. b.: domač -a -e (pri domu) Glag.: (u)domiti se Prisl: doma V tej lekciji se na podlagi enopovedne kitice kot osamostaljenega sporočila znane Koso- | velove pesmi sorazmerno preprosto razlagajo ravnine jezikovne zgradbe. Pod I. je poved \ obdelana skladenjsko najprej na besednozvezni ravni s pomočjo graiov. To je v nekem smislu novost za našo šolo, nato pa na stavčnočlenski ravnini. Tipi stavčnočlenskega podčrtovanja so znani že iz osnovne šole, besednozvezni pa se nanje naslanjajo, tako da ¦ ena ravna črta pomeni os. oz. sam., pikčasta pril. oz. prid. b., črtkasta pov. dol. ali pre- j dikativ (povedkovnik), vijugasta pov. ali glag.; za predlog se predlaga kratka puščica, za j veznik vezaj, za členek pa bi bilo morda primemo znamenje ^. Seveda bi se dala najprej j obdelati stavčnočlenska analiza, nato pa zloženi členi »razstaviti« kot besedne zveze. Pod II. je uvedena besedoslovna ravnina. Tu so besede obravnavane kot nositeljice po- ; menov, eventualno tudi s stilno obarvanostjo, tvorjenostjo ipd. Med seboj se ločijo po tem, i da ene zaznamujejo predmete, druge lastnosti, tretje dogodke itd., kar se na III. ravnini \ potem kaže kot besednovrstnost (besede za predmete so samostalniki, za lastnosti pridev- ; niki, za okoliščine prislovi - vse z zaimenskimi ustrezniki -, za dogodek glagoli, za od-visnostno razmerje v prostem stavku predlogi, v podredno zloženem podredni vezniki, za neodvisno razmerje v enem in drugem priredni vezniki, vse s tipičnimi »prvimi« nalogami: sam. je npr. os. ali pr., prid. pril., glag. pov., predik. pov. dol., prisl. p. d. itd. Nato pa so prikazane oblike kot sredstva za dodatno skladenjsko razločevanje. Zadnja ravnina je prenosniška - Na koncu so podane jezikovne ravninam ustrezne jezikoslovne veje in njihove osnovne (najmanjše) enote, tako tudi v preglednici. V tej je za najmanjšo (osnovno) enoto določenega skladenjskega ranga uvedeno poimenovanje skladnih: za enostavčno poved so to stavčni členi, za večstavčno tudi S-i. Na ta način bi se stvari v usmerjenem izobraževanju tudi na začetku ne samo ponavljale , po osnovni šoli, kar pri učencih zbuja odpor proti slovnici; podan pa bi bil tudi okvir, v ! katerem bi se v drugih lekcijah obdelala stilistična vprašanja različnih ravnin jezikovne \ zgradbe. i ' Dve piki sta znamenje soredja. 126 Družbenost jezika Ena glavnih značilnosti človeka kot živega bitja je njegova močno razvita besedna govorica, imenovana jezik. Z jezikom se človek s človekom sporazumeva in izraža doživljanje sveta in samega sebe. Tako je z jezikom odražen svet, kakor ga vidi, doživlja in spoznava človek. Človek pa je družbeno bitje, tj. enota sama zase, a obenem sestavina večje združbe; krajevne, občinske, narodne, državne, svetovne Jezik nastane in se razvija v družbi, ko eden drugemu žehmo kaj sporočiti. Združbe nastajajo in se razvijajo zaradi skupnih interesov: ohranitev vrste, preskrba s hrano, ureditev bivališč, zadostitev duševnih potreb, zagotovitev določenih oblik združb. Z njimi se razvija jezik, ki človeka in vse njegove dejavnosti nenehno odslikava, s tem pa človeku tudi pomaga pri obvladovanju predmetnosti. V normalnih okoliščinah je vsak jezik sposoben ubesediti vse, kar tvori človeško življenje in svet, v katerem uspeva. V tem so si vsi jeziki enaki. Ni pa vsak jezik enako razvit obsegovno, tj. da bi lahko poimenoval vso predmetnost, tudi tisto, ki je pripadniki določenega jezika sploh ne poznajo. Vse to lahko opazujemo tudi ob slovenskem jeziku: Iz praslovanske govorice se je začel porajati v 9. do 10. stol. deloma zato, ker so naši predniki v nove kraje prenesh že narečno razvejane težnje jezikovnega razvoja; tudi zato, ker se je še v večji meri zgubil stik z drugimi slovanskimi plemeni; pa zato, ker je uspeval v drugačnih zemljepisnih in družbenih (fevdalizem) razmerah, kot so bile praslovanske; tudi jeziki, s katerimi je slovansko govoreči človek vzhodnih Alp in njihovih predgorij prišel v stik, so bili sedaj deloma drugi (npr. tudi romanski). Jezik si po eni strani predstavljamo kot sestav vseh sredstev, s katerimi določena (večinoma narodnostna) združba ubeseduje vse, kar obstaja, se dogaja in stopa v medsebojna razmerja. Ta sestav znamenj za sporočanje se da opisati glasovno (pisno), slovnično in slovarsko. Je v podzavesti vsakega govorečega, vendar ne v enakem obsegu, saj se posameznik loči od posameznika, ali ena združba od druge, tudi po tem, kako in do katere mere ubeseduje vse, kar je. Z mislijo lahko odkrijemo ubesedovalno zmožnost vseh posameznikov in združb istega jezika: to imenujemo jezikovno zgradbo, prikazujejo pa jo slovnica, glasoslovje in pisava ter slovar. Noben posameznik in nobena združba ne obvlada celotne zgradbe jezika, ampak je to znanje zmeraj omejeno. Vsak slovensko govoreči kolikor toliko popolno obvlada le glasoslovje ene oblike slovenskega jezika (pisavo že v veliko manjši meri), do določene stopnje tudi besedne oblike in stavčne zveze, besede pa načeloma najbolj za t i. praktično sporazumevanje, veliko manj za strokovno. Človek in večja združba si zato vse življenje razširjata znanje nezaključenih jezikovnih področij, zlasti besedišča. Konkretna oblika obstajanja jezika so njegova besedila. Besedila nastajajo v govoru (tudi pri pisanju), ko govoreči za ubeseditev tega, kar ima povedati, jemlje iz jezikovnega sestava to, kar potrebuje: besede (npr. Jure, srečati, naš, Micka), vzorce za sestavljanje besed v besedne zveze in stavke (.....¦--=paša Micka ali - --Jure sreča Micko), sredstva za medsebojno ločevanje besednih zvez in stavkov (npr. z glasom na koncu dol, premor v govoru, v pisavi pa ločila). Jezikovni sestav dostikrat še nima ustreznega sredstva, s katerim bi bilo v besedilu mogoče izraziti določeno stvar, zato ubesedujoč to sredstvo lahko ustvari (npr. napravi novo besedo; tak je tozd), si jo sposodi od drugod {politika, pionir) ali da besedi nov pomen (npr. jasli kot otroška varstvena ustanova) in tako obogati jezikovni sestav. Tam bo odslej (če se družbeno prime) na razpolago vsem nadaljnjim ubesedujočim. 127 Tako besedilo na eni strani nastaja iz že danih jezikovnih možnosti (Ančka, kuhati, krom- i pir), na drugi pa te jezikovne možnosti nenehno bogati [pionir, politika, jasli). Če prestane j poimenovalna potreba za kaj (npr. za jarem in njegove dele, ker se jarem (v prvotnem pomenu) sedaj malo uporablja), se iz jezikovnega sestava (slovarja, besednjaka) to ime tudi izbriše. Tako je npr. močno izbrisana beseda ujec (ali strina), tj. ime za moža prave tete (žene pravega strica), tj. sestre (brata) našega očeta (ali matere). Nismo več tako natančni, zato nam za oboje rabi po ena beseda: teta nam je teta in strina, stric pa stric in ujec. Jezik kot sestav sredstev za ubesedovanje predmetnosti in družbena narava obojega, tj. jezika (sestav ubesedovalnih sredstev) in govora (uporabljanje teh sredstev za sporoča- i nje), lahko hitro spoznamo iz naslednje povedi: Naša zunanja politika - odsev naprednih ] prizadevanj sveta (prepisali smo jo iz Dela). 1. To je enostavčna poved, sestoječa iz osebka (naša zunanja politika) in povedka (- odsev '¦ naprednih prizadevanj sveta). Njen skladenjski vzorec je-/%/N^s^^r\y-N^. Osebek je be- j sedna zveza, sestoji iz levega prilastka....., in odnosnice, povedek pa iz opuščenega po- | možnega glagola je (tj. vez) in iz besedne zveze, ki ima ob odnosnici trobesedni desni pri- ; lastek (ta povedna zveza je povedkovo določilo) =Lr=