253DOI: 10.4312/as.2018.6.2.253-271 Relacijsko sebstvo in moderni subjekt v klasični in sodobni kitajski filozofiji: od etike vlog do transformativnega sebstva* Jana S. ROŠKER**2 Izvleček Članek izhaja iz predpostavke, da sta razsvetljenska koncepta avtonomnega subjekta in humanizma v sedanji obliki zastarela in neprimerna za idejno osnovo sodobnega časa. Svobodna volja posameznika nima več opore v etičnih maksimah, saj te znotraj visoko diferenciranih socialnih in tehnoloških kontekstov sodobnih družb ne morejo več služi- ti kot zanesljivi kriteriji realizacije moralnih imperativov. To pa pomeni, da je ogrožena tako moralna kot tudi politična avtonomija posameznika. Avtorica izhaja iz predpostavke, da sodijo tovrstne ideje po drugi strani k najpomembnejšim kulturnim in filozofskim dediščinam Evrope in da je zato treba ta koncepta postaviti v plodno kontrastivno, po- liloško in dialektično razmerje s sorodnimi dediščinami neevropskih kultur. Sinteza ra- zličnih tradicij humanizma namreč ni samo mogoča, temveč tudi nujna. Članek se pri tem osredotoča na pregled subjektu sorodnih konceptov znotraj kitajske filozofije, pri čemer poudari tradicionalne osnove ter specifično kitajsko razumevanje pojma sebstva. Ključne besede: Subjekt, subjektnost, avtonomija, relacijsko sebstvo, medkulturne sinteze, klasična kitajska etika Relational Self and Modern Subject in Classical and Contemporary Chinese Philosophy: From the Role of the Role to the Transformative Self Abstract This article follows the presumption that the Enlightenment concepts of the autonomous human subject and humanism are outdated in their present form. Therefore, they can no longer serve as the ideational basis of contemporary globalised and highly differentiated societies. The individual’s free will can no longer rely on ethical maxims, for in the highly differentiated social and technological contexts of contemporary societies, the latter can no longer serve as reliable criteria for categorical imperatives. This means that both the moral and political autonomy of the individual are endangered. On the other hand, these * Pričujoči prispevek je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna v okviru raziskovalnega programa št. P6-0243. ** Jana ROŠKER, redna profesorica, Oddelek za azijske študije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. jana.rosker[at]ff.uni-lj.si 254 Jana S. Rošker: Relacijsko sebstvo in moderni subjekt ... ideas belong to the most important cultural and philosophical legacies of Europe. There- fore, they must be placed into a contrastive and dialectical relation with similar legacies of non-European cultures. A synthesis of different humanistic traditions is thus not only possible, but also urgently needed. The article focuses on a survey of the subject-related concepts within Chinese philosophy, and exposes their traditional bases as well as the specific Chinese understanding of the notion of the self. Keywords: subject, subjectivity, autonomy, relational self, intercultural syntheses, classical Chinese ethics Uvod Članek izhaja iz problematiziranja razsvetljenskih konceptov avtonomnega su- bjekta in humanizma oziroma njune vloge v današnjem globaliziranem času. Osvetlitev debate o kitajskih relacijskih modelih sebstva in njihovih umestitvah v okvire t. i. transformacijskega ali celostnega subjekta, ki poteka tako znotraj tradi- cionalne kot tudi znotraj sodobne kitajske filozofije, lahko nakaže nove možnosti revitalizacije in rehabilitacije tovrstnega »postmodernega« subjekta, katerega av- tonomija zaradi njegove lastne razpršenosti kontinuirano in nepreklicno razpada. Osredotoča se tudi na politični in etični pomen novih paradigem subjektnosti, ki imajo potencial za rekonceptualizacijo idejnih osnov sodobne politike vključeva- nja in novih oblik demokracije. V članku se termin subjekt večinoma nanaša na kantovski koncept subjekta, ki je plod specifičnega zeitgeista in sovpadajočih idej evropskega razsvetljenstva in zato predstavlja pojem, ki je tipičen za razvoj evropske miselne tradicije. Ta pojem vse- buje vrsto jasno zamejenih epistemoloških in ontoloških konotacij, ki niso predmet podrobnejših elaboracij znotraj razvoja kitajske idejne tradicije. Konotacije so veči- noma povezane s temeljno zasnovo evropske filozofije, ki je zasnovana na jasni loč- nici med transcendenco in imanenco; ta v avtohtoni kitajski filozofiji sicer obstaja, vendar ni fiksna, temveč se kaže kot dinamična in fleksibilna spremenljivka. Zato za opis subjektu, subjektivnosti in subjektnosti sorodnih konceptov, ki so se razvili znotraj tradicionalne kitajske filozofije, uporabljam pomensko širši termin sebstva, ki se tukaj nanaša na splošno (tj. objektivno) in samo-refleksivno (tj. subjektivno) konceptualizacijo človeka kot osebnosti (personhood). Specifično kitajske konotacije zasnove človeške osebnosti je namreč veliko lažje obravnavati v sklopu širše zastav- ljenega pojma sebstva kot v sklopu koncepta subjekta, ki je v tem smislu tipičen za evropsko idejno tradicijo. Že sam pojem relacijskega subjekta, denimo, bi bil pro- blematičen, če bi ga uporabljali v povezavi s subjektom, ki je koncept, tesno pove- zan s specifičnimi konotacijami evropskega individualizma. Iz podobnih razlogov v članku ne uporabljam pojma jaza, saj so njegove filozofske in psihološke konotacije 255Asian Studies VI (XXII), 2 (2018), pp. 253–271 v obeh obravnavanih tradicijah preveč različne, da bi omogočale dosledno in meto- dološko neoporečno primerjavo. Kar zadeva moderno in sodobno kitajsko filozofijo, pa gre za diskurz, ki je bil v veliki meri oblikovan prav skozi soočanja kitajskih teoretičark in teoretikov z moderno zahodno filozofijo. Zato pojem subjekta in nje- gove transformacije ter njegovih sintez s specifično kitajskimi, tradicionalnimi vidiki sebstva predstavlja pomemben segment modernizacije kitajske filozofije. Medkulturna interpretacija subjektnosti in na kontrastivni analizi temelječa spoz- nanja o možnostih sinteze med evropsko in kitajsko konceptualizacijo na avtono- miji temelječe subjektnosti niso pomembni zgolj znotraj ozkega področja sinologije, saj takšne raziskave sodijo k osnovnim in osrednjim problemom sodobne filozofije. Pri tem moramo najprej kritično prevprašati evrocentrične in hegemonistične poglede na koncept subjekta, ki zanikajo možnost obstoja sorodnih konceptov v kitajski miselni tradiciji, saj to dojemajo izključno kot monistično in statično ide- ološko podlago tradicionalnega imperija in avtokratskih absolutizmov. K takšnim izhodiščem sodi na primer tudi pojem tako imenovane »orientalske despotije« (gl. Wittfogel 1957), ki temelji na ideoloških orientalističnih osnovah. Vrsta sodobnih sinoloških raziskav je že nazorno pokazala, da gre pri tovrstnih kategorizacijah za mitologizirane posredne rezultate kolonialnih diskurzov (gl. npr. Ames 2001; Chaibong 2000; Defoort 2001; Feng Yaoming 1989; Jing 2005 itd.). Toliko po- membnejše je opozoriti na osnovne parametre, ki zakoličujejo specifično kitajske poglede na pojma subjekta in subjektnosti in temeljijo na tradicionalno kitajski paradigmi humanizma, tj. (so)človečnosti (ren 仁). Problematika post-razsvetljenskega subjekta in ne-evropski koncepti avtonomnega sebstva Domnevna univerzalnost človekovih pravic, ki je bila utemeljena prav v razsve- tljenski, na pojmu univerzalne nujnosti temelječi konceptualizaciji subjekta, se je zaradi ekonomskega, tehnološkega, etičnega in političnega razvoja, ki so zazna- movali konec drugega tisočletja, izkazala kot nerealna, porozna in neustrezna za reševanje prekarnih problemov ekološke, politične in socialne narave, ki se kažejo v globaliziranem svetu. Na individualni ravni se ta izguba napetosti med kon- tinuiranimi in diskontinuiranimi vidiki sebstva, torej razpršitev sorazmerja med njegovo odvisnostjo in avtonomijo, kaže kot problem vzpostavljanja in ohranjanja osebne identitete, na intersubjektivni ravni pa kot odtujenost, ki ni zgolj aliena- cija od produktov lastnega dela v klasičnem marksističnem smislu, temveč je tudi rezultat njegove ločenosti od zunanje in notranje narave ter pomanjkanja splošno integriranih in sprejetih vrednot znotraj družbe. 256 Jana S. Rošker: Relacijsko sebstvo in moderni subjekt ... Ker pa sodita prej omenjena ključna koncepta evropskega razsvetljenstva k naj- pomembnejšim idejno-kulturnim dediščinam človeštva, ju je treba revitalizirati, posodobiti in na ta način prilagoditi potrebam sodobnega časa. Pri tem je pomembno dejstvo, da sta razsvetljenska koncepta avtonomnega su- bjekta in humanizma v sedanji obliki preživeta in zato ne moreta več služiti kot idejna osnova sodobnih tehnološko in socialno visoko diferenciranih ter globaliziranih družb (Pippin 2005, 4–6). Na pragu tretjega tisočletja je ideja avtonomnega subjekta, ki se je oblikovala v Evropi 17. stoletja v razvoju raz- svetljenske miselnosti, doživela stečaj; njegova svobodna volja nima več opore v etičnih maksimah, saj te znotraj visoko diferenciranih socialnih in tehnoloških kontekstov sodobnih družb ne morejo več služiti kot zanesljivi kriteriji realiza- cije moralnih imperativov. To pa pomeni, da je ogrožena tako moralna kot tudi politična avtonomija posameznika. Po drugi strani pa sodijo ideje subjektnosti in humanizma k osrednjim aksiološ- kim temeljem modernizacije in predstavljajo pomemben del evropske idejne de- diščine, na kateri so še vedno utemeljene tako miselne kot tudi pravne in ideološke paradigme sodobnih družbenih sistemov. Zato obstaja nevarnost, da bodo tudi tisti vidiki humanizma, avtonomije in svo- bodnega subjekta, ki so v teku zgodovinskih razvojev dokazali svoj pozitivni in napredni naboj, utonili v poplavi neoliberalnih teoretskih diskurzov, ki zaradi vse obsežnejše razpršenosti koncepta subjekta toliko lažje postavljajo materialne zako- nitosti tržnih razvojev pred integriteto in dostojanstvo človeka kot posameznika, ki je po svoji biti vpet v družbeno skupnost in v svoje naravno okolje (Dirlik 2003, 276–7). Tako humanizem kot tudi avtonomija subjekta sta aksiološka predpogoja za ohranitev, nadgradnjo in razvoj egalitarnih družbenih sistemov, temelječih na uravnovešenem sorazmerju človeka in narave. Prav egalitarni, na strukturi soci- alne pravičnosti temelječi družbeni sistemi in ekološka ozaveščenost sta namreč temeljni predpostavki, ki omogočata tovrstno integriteto in kakovost človeškega življenja (Böhme 2008, 23). Zato je koncepte, ki takšno integriteto in kakovost ohranjajo in razvijajo, treba revitalizirati, aktualizirati in jih prilagoditi potrebam sodobnega časa. V sodobnem globaliziranem svetu jih je v ta namen treba posta- viti v plodno relacijsko, dialoško in dialektično razmerje s podobnimi in sorodnimi dediščinami ne-evropskih kultur. V tem okviru se moramo najprej osredotočiti na raziskovanje kitajske misel- nosti, in sicer predvsem na analize in interpretacije tradicionalnega kitajskega pojma sebstva ter specifično kitajskih oblik konceptov avtonomije in humaniz- ma. V tem kontekstu so torej pomembni alternativni koncepti sebstva oziroma osebnosti, ki so sorodni evropski ideji subjekta oziroma so z njo primerljivi. Pri 257Asian Studies VI (XXII), 2 (2018), pp. 253–271 tem gre za koncepte, ki ne izvirajo iz evropske idejne tradicije, temveč so rezultat drugačnih, a enako plodnih in relevantnih diskurzov. Tukaj velja opozoriti na osnovne parametre, ki zakoličujejo specifično kitajske poglede na pojma subjek- ta in avtonomije ter temeljijo na paradigmi tradicionalnega kitajskega humaniz- ma, tj. (so)človečnosti (ren 仁). Tako sinteza različnih tradicij humanizma ni samo mogoča in relevantna, temveč tudi nujna (Mall 2000, 23–31). Medkulturne interpretacije posamičnih koncep- tov, pojmov in paradigem in na kontrastivni analizi temelječe raziskave možnosti povezovanja in vzajemnega nadgrajevanja evropskih in kitajskih zasnov na avto- nomiji utemeljene subjektnosti tako niso pomembne zgolj znotraj ozkega področ- ja sinologije, saj sodi ta predmet raziskave k osnovnim in osrednjim problemom sodobne filozofije. Pri tem smo soočeni s problemom nesorazmerja v vzajemnem poznavanju obeh obravnavanih idejnih tradicij. Medtem ko je vsako filozofsko pomembno in vpliv- no delo, ki izide v evro-ameriškem prostoru, kmalu po objavi prevedeno v kitajšči- no, pa v obratni smeri to ne drži, saj ogromna večina osrednjih in najvplivnejših del kitajske teorije na področju humanistike še vedno ni prevedena v indoevrop- ske jezike. To neravnovesje produkcije znanja v sodobni filozofiji evro-ameriške- ga prostora nastaja zaradi nepoznavanja referenčnih okvirov ter paradigmatskih osnov kitajske filozofske teorije. Rezultat tovrstnega pomanjkanja stikov so sta- lišča, utemeljena na predsodkih in stereotipih. Takšni predsodki in stereotipi so privedli tudi do na zahodu precej razširjenega (čeprav povsem neutemeljenega) dvoma v obstoj kakršnihkoli konceptu »subjekta« sorodnih idej znotraj tradicio- nalne kitajske filozofske miselnosti, s tem pa tudi do stališča, po katerem kitajska filozofija kot specifična teoretska disciplina sploh ni mogoča (gl. npr. Weber 1951; Hegel 1996, 112ff; Derrida 1994, 49ff itd.). Prav osvetlitev debate o kitajskih re- lacijskih modelih sebstva in njihovih umestitvah v okvire t. i. transformacijskega, integrativnega ali celostnega subjekta, ki poteka tako znotraj tradicionalne kot tudi znotraj sodobne kitajske filozofije, nam namreč lahko nakaže nove možnosti revitalizacije in rehabilitacije postmodernega subjekta, katerega avtonomija zaradi njegove lastne razpršenosti kontinuirano razpada. Pri tem so zelo pomembne tudi raziskave političnih in etičnih pomenov tovrstnih inovativnih paradigem subjek- tnosti,1 saj imajo te zagotovo precejšen potencial za rekonceptualizacijo idejnih osnov sodobnih politik vključevanja in novih oblik demokracije. 1 Na področju raziskovanja kitajske filozofije se pri tem lahko opremo na rezultate vrste že izdelanih delnih raziskav (gl. npr. Zhao Tingyang in Yan Xin 2008; Zhao Guping 2009, 2012; Wong 2004; Yan Xin 2008; Metzger 1991; Lai 2016; Heubel 2013; Ames 2001, 2016 itd.), celostna študija te problematike pa je načrtovana v sklopu specializiranega raziskovalnega projekta na temo specifič- nih paradigem subjektnosti znotraj kitajske idejne tradicije. 258 Jana S. Rošker: Relacijsko sebstvo in moderni subjekt ... Pri tem je pomembna dosledna uporaba novejših izsledkov metodologije med- kulturnih raziskav v sinoloških študijah. Ta izhaja iz ozaveščanja dejstva, da je soočanje in razumevanje tako imenovanih »tujih kultur« vselej povezano s problematiko različnih jezikov, tradicij, zgodovin in socializacij. Interpretacije različnih vidikov in elementov »neevropskih« kultur so vselej povezane z geo- grafsko, politično in ekonomsko pozicijo subjekta, ki jih interpretira, kot tudi s pozicijo interpretiranega objekta. Medkulturne raziskave torej na vsak način vključujejo problematiko prevajanja; pri tem ne gre zgolj za jezikovno, temveč tudi in predvsem za diskurzivno prevajanje, ki vključuje tolmačenje posamičnih besedilnih in jezikovnih struktur, kategorij, konceptov in vrednot v različnih his- torično-lingvističnih, kognitivnih in sociokulturnih kontekstih. Pri tem pogosto prihaja do nasprotovanja med enakim etimološko-semantičnim pojmovanjem določenega izraza in včasih popolnoma drugačnim, funkcionalnim dojemanjem istega izraza na ravni  splošnega, družbeno veljavnega socialnega konteksta v obeh obravnavanih družbah. Tukaj se pokaže potreba po revitalizaciji klasičnih kategorij in konceptov tradi- cionalne kitajske filozofije in klasične semantične logike nomenalistične (Ming jia 名家) ter moistične (Mo jia 墨家) šole. To pa zahteva medkulturno relati- vizacijo vsebin, kjer je poleg poglobljenega poznavanja zgodovinskega, idejne- ga in filozofskega ozadja nujna tudi striktna uporaba metodoloških pristopov, ki ustrezajo specifiki proučevanja kitajske in transkulturne filozofije. Tovrstni pristop je osredotočen na celovito ohranjanje teoretskih posebnosti tradicio- nalne kitajske filozofije ter na ohranjanje in razvoj avtohtonih tradicionalnih metodoloških principov. To pa seveda nikakor ne pomeni negacije potrebe po soočanju z zahodno (in svetovno) filozofijo. Svetovna (zlasti evropska in indij- ska) filozofija vsebuje veliko elementov, ki jih v kitajski tradiciji ne najdemo.2 Raziskovanje in uporaba teh dejavnikov nista nujna zgolj kot dragoceno orodje oplajanja novih idejnih sistemov; kontrastivni in korelativni vidik je pomemben tudi za boljše razumevanje lastne tradicije. Vendar velja pri tem paziti na to, da v kontrastivnih postopkih upoštevamo nesoizmerljivost (inkomenzurabilnost) 2 Večina teh elementov izhaja iz drugačne zasnove samih paradigmatskih temeljev referenčnega okvira, v katerem se vzpostavljajo njuni diskurzi. Pri tem velja omeniti predvsem koncept normativ- ne razmejitve transcendence in imanence, dualizme, ki temeljijo na protislovju in vzajemnem izkl- jučevanju binarnih opozicij in statično konceptualizacijo biti. Vsi ti elementi merodajno vplivajo ne zgolj na specifična izhodišča, iz katerih se diskurzi evropske in indijske filozofske tradicije lotevajo obravnave partikularnih filozofskih vprašanj, temveč tudi na same koncepte, ki nastajajo v tovrstnih obravnavah. Tako določenih temeljnih konceptov evropske filozofije, kot so koncepti biti, ideje, ali razmerja med splošnostjo in nujnostjo, v kitajski tradiciji ni najti. Seveda pa velja tudi obratno – v evropski in indijski filozofiji – z redkimi izjemami – ni zaslediti večine osrednjih pojmov, ki opre- deljujejo kitajsko filozofijo, ki je po svoji naravi procesna, npr. binarnih kategorij, transcendence v imanenci, dinamičnih konceptualizacije bivanja v smislu premene ipd. 259Asian Studies VI (XXII), 2 (2018), pp. 253–271 številnih obravnavanih paradigem in da ne uporabljamo vprašljivih metod, ki se raziskovanja filozofskih virov kitajske idejne zgodovine lotevajo skozi optiko zahodnih konceptov in kategorij. Na osnovi poznavanja rezultatov kontrastne analize samih referenčnih okvirov obravnavanih teorij (gl. Rošker 2018, 217) se bomo lahko dokopali do osnov ko- relativne interpretacije različnih konceptualizacij subjektnosti, kot so se razvile v moderni in postmoderni evropski ter kitajski teoriji. Pri tem se velja izogibati uporabi metod klasične primerjalne filozofije, saj se je že večkrat pokazala kot teoretsko neprimerna, ker temelji na enotnih kriterijih primerjave, katerih vzpo- stavitev se ob upoštevanju različnih paradigem in referenčnih okvirov izkaže za neizvedljivo. Zato bomo v kontrastivnem delu članka uporabljali predvsem meto- do intrakulturnega in transkulturnega raziskovanja. Razjasnitev zgoraj orisanih problematik ni pomembna samo za izboljšanje in obogatitev sodobne medkulturne teorije, temveč tudi za boljše poznavanje in ra- zumevanje sodobne LR  Kitajske; kritično bo namreč predstavila vrsto alterna- tivnih idejnih sistemov, ki niso omejeni na ozek nabor ideološko sprejemljivih in uporabnih predstav, ki so del propagandnih mehanizmov sodobne kitajske vlade. Vendar kitajska teorija v obravnavanem kontekstu ni pomembna samo zato, ker sodi Kitajska med ekonomske in politične velesile sodobnega sveta, temveč tudi zato, ker lahko njena kulturna dediščina znatno obogati evro-ameriško etično in politično teorijo, saj so etično-moralni vidiki sebstva in njegove avtonomije vselej predstavljali jedro razvoja klasične kitajske filozofije. Sodobna kitajska filozofija pa se je po drugi strani razvila kot medkulturni fe- nomen, saj so se idejne osnove kitajske modernizacije vzpostavile preko dialoga lastne idejne tradicije z moderno »zahodno« filozofijo. Zato sodobne kitajske filo- zofije ne moremo razumeti brez poznavanja moderne evropske miselnosti (zlasti nemške klasične filozofije) na eni in razumevanja ter obvladanja kitajske idejne zgodovine in klasične filozofije na drugi strani. Obratno pa »zahod« – v svojo škodo – še vedno ne pozna in ne razume pomembnih teoretskih premikov in doprinosov klasične in sodobne kitajske filozofije. Tukaj se ponuja možnost sin- teze dveh različnih konceptualizacij subjektnosti, ki trenutno predstavlja eno naj- bolj aktualnih in težkih problematik sodobne teorije na globalni ravni. Izdelava takšne sinteze bi lahko pomenila dragocen doprinos k reševanju aksioloških, s tem pa tudi družbenih in političnih kriz sodobnega sveta, k zbliževanju navide- zno oddaljenih kultur in tradicij ter k takšnemu strukturiranju intersubjektivnosti ter odnosa med posameznikom in družbo, ki bo temeljilo na novi, solidarnostni konceptualizaciji (so)človečnosti ter bo hkrati upoštevalo osebno dostojanstvo in integriteto posameznika. 260 Jana S. Rošker: Relacijsko sebstvo in moderni subjekt ... Dolga pot teorije do novega dialoškega razmerja med razpršenim subjektom in relacijskim sebstvom Sodobni diskurzi evro-ameriških teorij subjekta tako na področju filozofskih kot v okviru antropoloških, kulturoloških, psiholoških in literarnih študij postmoderni za- hodni subjekt opredeljujejo kot razpršen in decentraliziran, kot delokalizirano ogrodje libidinoznih navezanosti ali kot efemerno funkcijo različnih aktov potrošništva, me- dijskih izkušenj, trendov ali mode (gl. npr. Rekwitz 2006; Müller 2003; Spiro 1996; Lovlie 1990). V zadnjih letih so številni zahodni teoretiki (na primer Žižek 2010; Pip- pin 2005; Heartfield 2002; Zima 2010) tovrstna vprašanja obravnavali skozi prizmo različnih vidikov dejstva, da se izguba napetosti med kontinuiranimi in diskontinuira- nimi vidiki sebstva, torej razpršitev sorazmerja med njegovo odvisnostjo in avtonomi- jo, na individualni ravni kaže kot problematična za vzpostavljanje in ohranjanje osebne identitete, na intersubjektivni pa kot odtujenost, ki ni zgolj alienacija od produktov lastnega dela v klasičnem marksističnem smislu, temveč je tudi rezultat njegove loče- nosti od zunanje in notranje narave ter pomanjkanja splošno integriranih in sprejetih vrednot znotraj družbe. Vzroke in posledice te problematične situacije je v evro-ame- riškem prostoru obdelovala vrsta teoretikov frankfurtske šole (npr. Adorno 1996 in Horkheimer 1947), postrukturalističnih piscev (npr. Baudrillard 1994; Foucault 1982) ter predstavnikov ameriškega pragmatizma (npr. Peirce 1931–58 in Dewey 1930). Na zahodu veliko manj znana pa je kitajska produkcija znanja na tem področju, čeprav so koncepti avtonomije in subjektivnosti vseskozi predstavljali pomemben del kitajskih raziskav na področju humanistike. Presenetljivo je dejstvo, da je velik del izjemno zanimivih in pomembnih virov, ki obravnavajo te koncepte, nastal v obdobju med petdesetimi in sedemdesetimi leti dvajsetega stoletja, tj. v »svinčenem obdobju« stroge in avtokratske vladne cenzure, v katerem so bile na področju huma- nističnih raziskav dovoljene zgolj teoretske inovacije, povezane s sinizacijo marksiz- ma (Rošker 2018, 218ff). Raziskovanje konceptov, sorodnih evropski ideji subjekta oziroma subjektnosti pa je v zadnjih desetletjih postalo tudi osrednji predmet sodobnih sinoloških in ki- tajskih raziskav s področja kitajske filozofske teorije in idejne zgodovine. Tovrstne razprave v glavnem izhajajo iz predpostavke, da je avtonomija posameznika aksi- ološka osnova, ki tvori tako jedro izvorne konfucijanske relacijske etike3 kot tudi 3 Pri tem velja opozoriti na vrsto raziskav, ki jih lahko štejemo med klasike tovrstnih diskurzov in imajo izjemen vpliv na študije tega področja, četudi so njihovi izsledki v okviru raziskovanja kitajske filozofije že splošno znani. Sem sodijo na primer naslednja dela: Ames 2011 in 2016; Feng Yao- ming 2000; Huang Chun-chieh 2009; Jung Hwa Yol 1996; Lee Ming-huei 2001; Metzger 1991; Morton 1971; Rosemont in Ames 2016; Tang Junyi 1985; Tu Wei-ming 1985, 1996, 1998; Wang Qiong 2016; Zhao Guoping 2009; Zhao Tingyang in Yan Xin 2008. 261Asian Studies VI (XXII), 2 (2018), pp. 253–271 podlago daoističnih in drugih tradicionalnih teorij intersubjektivnosti (gl. npr. Gu Ming Dong 2013; Heubel 2013; Lai Karyn 2016; Lai Xisan 2013; Slingerland 2004; Tang Junyi 1986; Wong 2004; Xu Fuguan 1987 ter Zhao Guoping 2012, 2015). Omenjene študije analizirajo tovrstne specifično kitajske zasnove koncep- tov avtonomije, subjektnosti in humanizma predvsem v klasičnih virih kitajske antike in kitajskega srednjega veka. Takšni diskurzi temeljijo na prepričanju, da sodobnih ekonomsko-političnih problemov ni mogoče trajnostno reševati zgolj s tržno usmerjenimi, utilitarnimi študijami s področja ekonomije, prava, politologije in drugih disciplin, ki se raz- iskovanja družb v veliki meri lotevajo z uporabo kvantitativnih metod, temveč je treba v ta namen vključevati tudi raziskave moralno-etičnih, epistemoloških in ontoloških osnov družbe. Pomembna problematika znotraj tega vsebinskega okvira je med drugim poveza- na z vprašanjem medkulturnih dimenzij modernizacije, saj predstavlja pojem av- tonomnega, dejavnega subjekta in njegove svobodne volje osrednji element idejne zasnove modernizacije, ki se je v Evropi oblikovala kot produkt razsvetljenskih diskurzov. V nasprotju s tem na Kitajskem razsvetljenje v smislu širitve ideološke prevlade razuma, ki je bilo razumljeno kot esencialna predpostavka modernizacije, svojega dinamičnega in družbeno modifikacijskega potenciala največkrat ni črpalo iz osnov lastne idejne zgodovine, temveč – zaradi objektivnih pogojev, ki so opre- deljevali kolonialno zgodovino – iz prevzemanja zahodne racionalne tradicije. V tem smislu je kolonialna preteklost Evrope – čeprav ne povsem neposredno – me- rodajno opredelila procese kitajske modernizacije. Seveda je po drugi strani jasno tudi dejstvo, da je bila Kitajska v 18. in 19. stoletju soočena z globoko notranjo krizo, katere razsežnosti so bile precej večje in so precej globlje posegale v tradici- onalni ustroj družbe in države, kot je bilo v dotedanji paradigmi cikličnih vzponov in propadov dinastij običajno. To pomeni, da bi bila radikalna prenova vrednot, proizvodnih načinov in ekonomsko političnega sistema v tistem času nujna tudi brez stikov z zahodom. Takšna prenova zagotovo ne bi bila primerljiva z moder- nizacijo »zahodnega« tipa in samo ugibamo lahko, kakšna bi bila Kitajska danes, če bi to prenovo izvedla »iz sebe same« – torej zgolj na osnovi črpanja lastnih gospodarskih, političnih in idejnih virov. V tem okviru se jasno pokaže, da je mo- dernost pojem, ki ne vključuje zgolj univerzalnih, temveč tudi kulturno pogojene konotacije (gl. npr. Rošker 2013, 57ff, 2014, 100–102; Wang 2000, 40ff.). Po drugi strani smo bili v zadnjem stoletju priča ponovnemu razcvetu kitajske zgodovine in preteklosti, ki ju je vlak modernosti navidezno že povozil in ju od- vrgel na smetišča preživelih ideologij. Ta razcvet se ne kaže kot zanikanje moder- nosti, temveč se dogaja pod njenim praporjem. Tako sodobni kitajski teoretiki ne 262 Jana S. Rošker: Relacijsko sebstvo in moderni subjekt ... zagovarjajo vrnitve v predmoderno obdobje in v globalizaciji večinoma ne vidijo več zmage ali prevlade evrocentrične modernosti, temveč izziv za njeno historiza- cijo. Takšno zgodovinsko in historiografsko umestitev pojmov avtonomije, sebstva in različnih tradicionalnih modelov osebnosti ter refleksijo idejnih prenov, pove- zanih s tovrstno historizacijo, je obdelala vrsta novejših kitajskih (gl. npr. Feng 2007; Li 1994; Mou 1991; Tang 2000; Wang 1996; Wang 2000; Zhang 2007, 22–30 in Zheng 2001, 61–70) in evro-ameriških (gl. npr. Dirlik 2002, 16–39; Elstein 2010, 427–43; 2014; Geist 1996, 31ff; Lee 2003, 27–42; Wheeler 2005, 23–24 itd.) teoretikov, ki so v svojih raziskavah jasno pokazali, da je tovrstna hi- storizacija nujna za izdelavo nove transkulturne etike, ki bo morala predstavljati pomembno aksiološko osnovo za trajnostni razvoj globaliziranih družb. Od »orientalske despotije« do relacijskega sebstva Pri iskanju novih paradigem transkulturnega pojmovanja sebstva in subjekta je nujno ovreči vrsto evrocentričnih in hegemonističnih pogledov na koncept su- bjekta, ki zanikajo možnost obstoja sorodnih konceptov v kitajski miselni tradiciji, ki jo dojemajo izključno kot monistično in statično ideološko podlago tradicio- nalnega imperija in avtokratskih absolutizmov. To vključuje razkritje ideoloških in orientalističnih osnov pojma tako imenovane »orientalske despotije«, ki ga je na pragu druge polovice dvajsetega stoletja uvedel Karl A. Wittfogel (1957) in ki predstavlja mitologizirani plod kolonialnih diskurzov, nepoznavanja zunajevrop- skih zgodovinskih procesov in nerazumevanja diferenciacij med razvoji filozof- skih in ideološko-političnih tokov kitajske tradicije. Šele na tej osnovi se lahko posvetimo raziskavam antične, klasične in predmoder- ne konceptualizacije kitajskega sebstva, katerih cilj je razjasnitev idejnega, politič- nega, ekonomskega in zgodovinskega ozadja specifično kitajskega »relacijskega sebstva« (guanxi ziwo 關係自我), ki se kaže v družbenem sistemu relacionizma (guanxizhuyi 關係主義) (Li 1996, 127–31) in je opredeljeno s t.  i. »etiko vlog« (Ames 2011, 23ff ). Vse te koncepte je mogoče strukturno povezati z razmerjem med transcenden- talnim in empiričnim subjektom, ki se je znotraj kitajske idejne tradicije manife- stiralo v tradicionalni komplementarni interakciji med t. i. »zunanjim vladarjem in notranjim svetnikom« (neisheng waiwang 内聖外王) in tudi znotraj koncep- ta dvojne subjektnosti (shuangchong zhutixing 雙重主體性). Medtem ko sta bila omenjena pojma vzpostavljena in razvita v sklopu sodobne filozofske struje mo- dernega konfucijanstva, velja posebno pozornost posvetiti tudi daoističnim filo- zofskim diskurzom in njihovim interpretacijam celostnega (zhengti zhuti 整體主 263Asian Studies VI (XXII), 2 (2018), pp. 253–271 體), transformativnega (zhuanhua zhuti 轉化主體) oziroma energetsko-korpo- ralnega (qi lun zhuti 氣論主體) subjekta (Ott 2017, 65). Pri tem se pokaže, da je mogoče tovrstna tradicionalno kitajska razumevanja tvorno povezati s sodobni- mi kitajskimi teorijami, zlasti s konceptom subjektnosti (oziroma subjektalnosti, zhutixing 主體性), kakršnega je v svoji teoriji ontologije subjekta izdelal sodobni kitajski teoretik Li Zehou (Gl. Li 1994, 2010, 2011, 2016). Razumevanje tovrstnih re-konceptualizacij je povezano s poznavanjem različnosti referenčnih okvirov moderne evropske oziroma klasične kitajske filozofske teorije (gl. Rošker 2018, 212), ki temelji na razlikah med zunanjo transcendenco in tran- scendentno imanenco, pa tudi na paradigmah statike oziroma dinamike. Poznavanje te osnove nam omogoči izdelavo kontrastivne analize konceptov intersubjektivnosti v obeh obravnavanih diskurzih. Ta se posebej osredotoča na razlike in vzporednice med normativno-dogovorno paradigmo in paradigmo relacijske intersubjektivnosti, ki tvori podlago klasičnega kitajskega koncepta (so)človečnosti (ren 仁). Vsekakor moramo pri razjasnitvi transkulturne narave pojmov subjektnosti upo- števati tudi razmerje med univerzalnimi in kulturno pogojenimi vidiki moderni- zacije. Pri tem velja najprej kritično osvetlili problematiko topoglednih postmo- dernih konceptov, h kakršnim sodi, denimo, koncept »raznovrstnih modernosti« (multiple modernities) Shmuela Noaha Eisenstadta (2000). Čeprav je vzpostavitev tega koncepta utemeljena na tezi, po kateri modernizacija ne-evropskih družb ni enaka njihovemu pozahodenju, se ob podrobni analizi pokažeta problematičnost in konservativnost tovrstnih teorij, ki interpretacije različnih oblik modernizacije in modernosti postavljajo v kontekst afirmacije globalnih razmerij oblasti, pri če- mer njene različne modele umeščajo v okvire različnih držav, narodov in »kultur«, ki so videne kot njihova razločevalna posebnost. V tem okviru velja namreč pou- dariti, da je klasični model modernizacije na globalni ravni privedel do situacije, v kateri problemi, ki jih prinaša, niso več zgolj problemi t. i. »ne-evropskih«, temveč tudi evro-ameriških družb. Potreba po spoznavanju »alternativnih modernosti« je torej izziv tudi za zahodne kulture modernizacij, saj na novo vzpostavlja njihove meje oziroma se vprašuje o lokaliziranju modernosti kot take. Ideja subjektnosti, ki je v središču idejnih paradigem modernizacijskih procesov, je prav zaradi tega zanimiva tudi v kontekstu medkulturnih raziskav. Osrednji problem pri vzpostavljanju subjekta in subjektnosti znotraj avtohtone kitajske teorije namreč nikakor ni v odsotnosti dejavnega subjekta znotraj tradicionalne Kitajske oziroma konfucijanske idejne zgodovine, čeprav je ta predpostavka še vedno zelo razširjena. Aksiološko vlogo, ki jo je v procesih modernizacije na zahodu prevzel koncept avtonomnega subjekta, lahko namreč v okviru azijskih modernizacij prevzame koncept moralnega sebstva (daode ziwo 道德自我), kakršen se je vzpostavil v 264 Jana S. Rošker: Relacijsko sebstvo in moderni subjekt ... diskurzih modernega konfucijanstva. Čeprav ti diskurzi še zdaleč niso homogeni, se vprašanj o vlogi tega koncepta večinoma lotevajo s pomočjo redefinicij razmerja oziroma razlike med transcendentalnim in empiričnim subjektom znotraj kitajske idejne tradicije.4 Individualizem vs. relacionalizem Osrednji problem, ki v tem pogledu razmejuje tradicionalne kitajske koncepte od tistih, ki so merodajno sooblikovali idejno panoramo evropske moderne, se je pokazal predvsem v tistih razsežnostih pojmovnih konotacij subjekta, ki so bile v specifičnem ustroju evropske idejne zgodovine nujno in neobhodno poveza- ne s konceptom individuuma. Zato tradicionalno kitajskega koncepta moralnega sebstva ne moremo razumeti, če ne poznamo razlike med prevladujočim dojema- njem posameznika v evropski oziroma kitajski idejni zgodovini. Tako velja opo- zoriti tudi na posebnosti procesa vzpostavljanja in razvoja tega koncepta znotraj obeh obravnavanih tradicij. Pri tem je pomembna predpostavka, po kateri predstava individuuma, kakršen se običajno uporablja v zahodni politični teoriji, ni nekaj, kar bi bilo človeške- mu obstoju »apriorno dano«, temveč gre prej za nadvse kompleksen konceptualni konstrukt, ki izvira iz specifičnega tipa družbenega izkustva, namreč izkustva so- cialnega razkroja tradicionalnih družb. Individualizem v tem pomenu je esenca evropske modernizacije. Ker so sile liberalne demokracije dolga desetletja širile in poudarjale idejo in pozitivni pomen individualizma, je bilo treba iznajti druge, opozicionalne konstrukte (h kakršnim sodi, denimo, popolnoma zgrešeni koncept »kolektivizma«), ki so služili predvsem označevanju družbenih pojavov in gibanj, proti katerim je bila liberalna demokracija usmerjena. Njeno čaščenje enkratnega posameznika je bilo v nasprotju s predstavo o uniformnih množicah, ki naj bi kot razčlovečeni regimenti korakale v vrstah brezpogojne poslušnosti vladarju, družbi oziroma državi. Osvetlitev novejših interpretacij strukturnih osnov tradicionalnega kitajskega družbenega sistema je pokazala, da gre pri tovrstnih konceptualizacijah bolj za karikature kot za rezultate dejanskih in verodostojnih analiz. Tovrstni pristo- pi obravnavano problematiko prej dodatno zamegljujejo, kot da bi jo dejansko razjasnili. Koncept relacionalizma, kakršen se je razvil v sodobni kitajski te- oriji (gl. na primer Li 1979, 16–17), ki temelji na relacijskem, korelativnem in 4 Kot že omenjeno se je to razmerje oziroma ta razlika v konfucijanski tradiciji največkrat manifesti- rala kot problem razmerja med »notranjim svetnikom in zunanjim vladarjem (neisheng waiwang 內聖外王)«. 265Asian Studies VI (XXII), 2 (2018), pp. 253–271 komplementarnem pojmovanju razmerja med družbo in posameznikom, razmerja med posamezniki in tudi samorazumevanja posameznikov, je pokazal, da je indi- viduum v kitajski družbi sicer dojeman na način, da se konstituira skozi odnose, v katere je vpet, vendar je vsekakor prisoten in vpliven faktor vsake skupnosti. Idejni konstrukt koncepta kolektivizma pa po drugi strani posameznika kot takega sploh ne priznava. Osrednja razlika med liberalnim in starogrškim pojmom posameznika, denimo, se pokaže prav v njunem različnem dojemanju sebstva. Polis ni bil nič drugega kot skupnost meščanov/državljanov, a tudi ti niso bili nič drugega kot del polisa. Pri tem gre za komplementaren odnos, kakršen se je vzpostavil tudi v idejah izvornega konfucijanstva, ki je nastalo v obdobju Vojskujočih se držav (Zhan guo 475–221 pr. n. št.), torej še pred združitvijo vsekitajske države pod žezlom prvega cesarja dinastije Qin (221–206 pr. n.  št.). David Hall in Roger Ames (1989) povezu- jeta tak tip individuuma s prej omenjenim razmerjem med transcendentnim in empiričnim subjektom oziroma med »notranjim« in »zunanjim« sebstvom. Tak- šen individuum lahko dojamemo kot izhajajoč iz tega, kar McCormick imenuje »agonalno sebstvo« (1797, 692). Zato so argumenti, ki temeljijo na prepričanju, da kitajski pojem sebstva ni imel močnih »individualističnih« konotacij, večino- ma esencialistični in posplošujoči. Kot smo videli zgoraj, je tudi zahodni pojem izoliranega, razmejenega in popolnoma samostojnega individuuma v veliki meri produkt ideologij modernizacije. Zato je treba pri razumevanju tradicionalnega kitajskega koncepta sebstva vseka- kor ostati pazljiv tudi glede obravnavanja oziroma razumevanja kitajskega pojma samo-uresničitve sebstva, saj tisti, ki smo bili socializirani v diskurzih zahodne moderne, ta termin prevečkrat samoumevno enačimo s samo-uresničitvijo indivi- dualne eksistence v tem, slednjem smislu. Tovrstnim pastem, ki so povezane s po- manjkanjem medkulturne senzibilnosti in refleksije različnih referenčnih okvirov, se je mogoče izogniti zgolj z doslednim upoštevanjem paradigem in postopkov novejših izsledkov in teoretskih temeljev metodologije medkulturnih raziskav. Zaključek Različne zgoraj obravnavane konceptualizacije avtonomije subjekta in človeške- ga sebstva predstavljajo prvi korak k izdelavi medkulturnih sintez na področju dojemanja avtonomije, človečnosti, humanizma in samorefleksije človeka. To je pomembno že zaradi izrazitega zgoraj omenjenega nesorazmerja v vzajemnem poznavanju obeh obravnavanih kulturno-jezikovnih krogov. Medtem ko kitaj- ski akademski svet budno spremlja vse novosti na področju zahodne teorije in je 266 Jana S. Rošker: Relacijsko sebstvo in moderni subjekt ... vsako pomembno teoretsko delo v nekaj mesecih po izidu prevedeno v kitajščino, zahodni teoretiki še vedno ne razpolagajo niti z osnovnim poznavanjem kitajske teorije. To velja posebej za predmoderno, moderno in sodobno kitajsko filozofijo; osrednji in najvplivnejši antični klasiki so prevedeni v večino indoevropskih je- zikov, medtem ko novejše in sodobne teoretske kitajščine, v kateri raziskujejo in pišejo sodobni kitajski akademiki, velika večina zahodnih filozofinj in filozofov (in celo večina sinologinj in sinologov) ne obvlada. Sodobna teoretska kitajščina je namreč strukturno in terminološko izjemno spe- cifična in se močno razlikuje od drugih funkcijskih zvrsti tega jezika, saj hkrati vključuje elemente klasične kitajščine in sinizirane abstraktne tujke. Za obvla- danje tega specifičnega jezika je nujna dolgoletna specializacija tako na področju moderne in sodobne zahodne kot tudi klasične ter sodobne kitajske teorije. Razu- mevanje kitajske teorije predpostavlja tudi poznavanje paradigem, ki so utemelje- ne v specifičnem referenčnem okviru, kateri se razlikuje od evro-ameriških. Vse to seveda še dodatno otežuje nadaljnje raziskave tega aktualnega in družbeno relevantnega področja. Ker pa se metodologija sinologije, ki je prvotno zrasla iz korenin orientalističnih disciplin, v zadnjih desetletjih pospešeno razvija v smeri specializacij znotraj širšega območja te krovne vede, ki ji je skupno samo osnovno posredovanje kitajskega jezika in pisave, smo lahko glede bodočih razvojev tovr- stnih raziskav razmeroma optimistični. Okviri tovrstnih nadaljnjih razvojev in raziskav na tem področju morajo biti torej osnovani na poznavanju temeljnih razlik v referenčnih okvirih in paradigmah. Šele na tej osnovi in znotraj takšnih okvirov bo mogoče izdelati sistematično analizo in interpretacijo omenjenih filozofskih zasnov skozi optiko razvoja ideje subjektnosti. In konec koncev se bomo šele na tej osnovi morda le dokopali tudi do najprimernejše metode za plodno in razumno umestitev te ideje v aktualne teoretske tokove na globalni ravni. Viri in literatura Adorno, Theodor W. 1966. Negative Dialektik. Frankfurt am Main: Suhrkamp. Ames, Roger T. 1991. “The Mencian Conception of Ren xing 人性: Does it Mean ‘Human Nature’?” V Chinese Texts and Philosophical Contexts: Essays Dedicated to Angus C. Graham, uredil Henry Rosemont, Jr., 143–75. La Salle, IL: Open Court. —–. 2001. “New Confucianism: A Native Response to Western Philosophy.” V Chinese Political Culture 1989–2000, uredil Hua Shiping, 70–99. London in New York: M.E. Sharp, East Gate Books. 267Asian Studies VI (XXII), 2 (2018), pp. 253–271 —–. 2011. Confucian Role Ethics: A Vocabulary. Honolulu: University of Hawaii Press. —–. 2016. “Theorizing »Person« in Confucian Ethics: A Good Place to Start.” Sungkyun Journal of East Asian Studies 16 (2): 141–62. Azeri, Siyaves. 2010. “Transcendental Subject vs. Empirical Self: On Kant’s Ac- count of Subjectivity.” Filozofia 65 (3): 269–83. Baudrillard, Jean. 1994. The Illusion of the End. Oxford: Polity Press. Böhme, Gernot. 2008. Ethik leiblicher Existenz. Über unseren moralischen Umgang mit der eigenen Natur. Frankfurt (Main): Suhrkamp. Chaibong Hahm. 2000. How the East Was Won: Orientalism and the New Confu- cian Discourse in East Asia. Seoul: unpublished ms. Derrida, Jacques. 1994. Izbrani spisi, prevedla Tine Hribar in Uroš Grilc. Ljublja- na: Študentska organizacija univerze (Krt). Dewey, John. 1930. Individualism Old and New. New York: Capricorn books. Defoort, Carine. 2001. “Is There such a Thing as Chinese Philosophy? Arguments of an Implicit Debate.” Philosophy East and West 51 (3): 393–413. Dirlik, Arif. 2003. “Global Modernity – Modernity in an Age of Global Capital- ism.” European Journal of Social Theory 6 (3): 275–92. Eisenstadt, Shmuel Noah. 2000. “Multiple Modernities.” Daedalus 129 (1): 1–29. Elstein, David. 2010: “Why Early Confucianism Cannot Generate Democracy.” Dao 9: 427–43. ——. 2014: Democracy in Contemporary Confucian Philosophy. New York: Rout- ledge. Feng, Yaoming 馮耀明. 1989. Zhongguo zhexue de fangfalun wentb 中國哲學的方 法論問題(The Problem of Methodology in Chinese Philosophy). Taibei: Yunchen wenhua shiye. —–. 2000. “Dangdai xin rujiade zhuti gainian 當代新儒家的主體概念 (The Concept of Subject in Contemporary New Confucianism).” Dalu zazhi – The Continent Magazine. 101 (4). 145–65. —–. 2007. “Zhongguo ruxuede dianfanzhuanyi 中國儒學的典範轉移 (The Par- adigmatic Shift in Chinese Confucianism).” Rujiao wenhua yanjiu – Journal of Confucian Philosophy of Culture 8: 2–33. Foucault, Michel. 1982. “The Subject and Power.” Critical Inquiry 8 (4): 777–95. Geist, Beate. 1996. Die Modernisierung der Chinesischen Kultur. Kulturdebatte und kultureller Wandel im China der 80er Jahre. Hamburg: Institut für Asienkunde. Gu, Ming Dong. 2013. Sinologism: An Alternative to Orientalism and Postcollonial- ism. New York: Routledge. Gu, Xin. 1996. “Subjectivity, Modernity, and Chinese Hegelian Marxism: A Study of Li Zehou’s Philosophical Ideas from a Comparative Perspective.” Philosophy East and West 46 (2), April: 205–45. 268 Jana S. Rošker: Relacijsko sebstvo in moderni subjekt ... Heartfield, James. 2002. The ‘Death of the Subject’ Explained. Sheffield: Hallam University Press. Hegel, Georg Wilhelm Friedrich. 1969. Vorlesungen über die Geschichte der Philos- ophie. Frankfurt/Main: Suhrkamp. Heubel, Fabian. 2013. “Kritische Kultivierung und energetische Subjektivität. Re- flexionen zur französischsprachigen Zhuangzi-Forschung.” V Dimensionen der Selbstkultivierung. Beiträge des Forums für asiatische Philosophie, uredila Markus Schmücker in Fabian Heubel, 104–46. Freiburg: Alber. Horkheimer, Max in Theodor W. Adorno. 1947. Dialektik der Aufklärung – Philos- ophische Fragmente. Amsterdam: Querido Verlag. Huang Chun-chieh. 2009. Humanism in East Asian Confucian Context. Bielefeld: Transcript Verlag. Jing, Haifeng. 2005. “From ‘Philosophy’ to ‘Chinese Philosophy’: Preliminary Thoughts in a Postcolonial Linguistic Context.” Contemporary Chinese Thought 37 (1): 60–72. Jung, Hwa Yol. 1996. “Confucianism and Existentialism: Intersubjectivity as the Way of Man.” Philosophy and Phenomenological Research 30 (2): 186–202. Lai, Karyn. 2016. Learning from Chinese Philosophies – Ethics of Interdependent and Contextual Self. New York: Routledge. Lai Xisan (Lai Hsi-san) 賴錫三. 2013. Daojiaxing zhishi fenzi lun: Zhuangzide quanli pipan yu wenhua gengxin. 道家型知識分子論: 莊子的全力批判與 文化更新(Taoist Intellectuals: Zhuangzi’s Fully Criticism and Cultural Update). Taibei: Guoli Taiwan daxue chuban she. Lee, Hong-jung. 2003. “Development, Crisis and Asian Values.” East Asian Re- view 15 (2): 27–42. Lee, Ming-Huei 李明輝. 2001. Dangdai ruxuede ziwo zhuanhua 當代儒學的 自我轉化 (The Self-Transformation of Contemporary Confucianism). Beijing: Zhongguo shehui kexue chuban she. Li, Zehou. 1999a (1987). “A Supplementary Explanation of Subjectivity.” Trans- lated by Peter Wong Yih Jiun. Contemporary Chinese Thought 31 (2): 26–31. doi:10.2753/CSP1097-1467310226. —–. 1999b (1985). “An Outline of the Origin of Humankind.” Translated by Pe- ter Wong Yih Jiun. Contemporary Chinese Thought 31 (2): 20–26. doi:10.2753/ CSP1097-1467310220. —–. 1999c. “Subjectivity and ‘Subjectality’: A response.” Philosophy East and West 49 (2): 174–83. doi:10.2307/1400201. —–. 1999d. “Human Nature and Human Future: A Combination of Marx and Confucius.” V Chinese Thought in a Global Context: A Dialogue Between Chi- nese and Western Philosophical Approaches, uredil Karl-Heinz Pohl, 129–44. Leiden: Brill. 269Asian Studies VI (XXII), 2 (2018), pp. 253–271 Li, Zehou 李澤厚. 1979. “Pipan zhexuede pipan (Kangde shuping): Xiuding zai- ban houji 批判哲學的批判 (康德述評): 修訂再版後記 (Critique of the Critical Philosophy (A New Key to Kant): Afterword to the Second, Revised Edition).” Du shu 1984 (4): 114–8. —–. (1979) 1985. “Guanyu zhutixingde buchong shuoming 關於主體性的補充 說明 (A Supplementary Explanation of Subjectivity).” Zhongguo shehui kexue yuan yuanjiushengyuan xuebao 1: 14–21. ——. 1987. “Guanyu zhutixingde di san tigang 关于主体性的第三个提纲 (The Third Outline on Subjectivity).” Zouxiang weilai 1987 (3): 10–21. ——. 1994. “Kangde zhexue yu jianli zhutixing lungang 康德哲学与建立主体性 论纲 (An Outline of Kant’s Philosophy and the Construction of Subjectiv- ity).” V Li Zehou shi nian ji, Vol. 2, 459–75. Hefei: Anhui wenyi chuban she. —–. 1996. Zou wo zijide lu 走我自己的路 (Following My Own Way). Taibei: San- min shudiuan. Lovlie, Lars. 1990. “Postmodernism and Subjectivity.” The Humanistic Psychologist 18 (1): 105–119. Lunyu 论语 (The Confucian Analects). 2009. V Si shu da quan jiaozhu /shang/ (An Annotated and Complete Collection of the Four Books /Part one/), 322–756. Wu- han: Wuhan daxue chuban she. Mall, Rahm Adhar. 2000. Intercultural Philosophy. Oxford: Rowman & Littlefield. McCormick, Peter. 1979. “The Concept of the Self in Political Thought.” Canadian Journal of Political Science / Revue canadienne de science politique 12 (44): 689–725. Mencius. 2012. Mengzi 孟子. Accesible at: Chinese Text Project. Pre-Qin and Han. Dostop 7. 7. 2017. http://chinese.dsturgeon.net/text.pl?node=3925&if=en. Metzger, Thomas A. 1991. “Confucian Thought and the Modern Chinese Quest for Moral Autonomy.” V Confucianism and the Modernization of China, uredi- la Silke Krieger in Rolf Trauzettel, 266–307. Mainz: Hase & Koehler. Morton, W. Scott. 1971. “The Confucian Concept of Man. The Original Formu- lation.” Philosophy East and West 21 (1): 69–77. Mou, Zongsan. 1971. Zhide zhijue yu Zhongguo zhexue 智的直覺與中國哲學 (Intel- lectual Intuition and Chinese Philosophy). Taipei: Taiwan shangwu yinshu guan. Mou Zongsan 牟宗三. 1975. Xianxiang yu wu zishen 現象與物自身 (Phenomena and the Thing in Itself). Taibei: Xuesheng shuju. —–. 1985. Yuanshan lun 圓善論 (On Summum Bonum). Taibei: Xuesheng shuju. Müller, Jost. 2003. “Theorie und Kritik der Ideologie. Vom Spätkapitalismus zur Postmoderne.” V Modelle kritischer Gesellschaftstheorie. Traditionen und Pers- pektiven der Kritischen Theorie, uredil A. Demirovic, 290–311. Stuttgart und Weimar: J.B. Metzler. Ott, Margus. 2017. “Confucius’ Embodied Knowledge”. Asian Studies 5 (2): 65-85. Palmquist, Stephen R. 2010. Kant and Asian Philosophy. New York: de Gruyter. 270 Jana S. Rošker: Relacijsko sebstvo in moderni subjekt ... Peirce, Charles Sanders. 1931–58: Collected Writings (8 Vols.). Uredili Charles Hartshorne, Paul Weiss in Arthur W Burks. Cambridge, MA: Harvard Uni- versity Press. Pippin, Robert B. 2005. The Persistence of Subjectivity: On the Kantian Aftermath. Cambridge: Cambridge University Press. Rekwitz, Andreas. 2006. Das hybride Subjekt: Eine Theorie der Subjektkulturen von der bürgerlichen Moderne zur Postmoderne. Weilerswist: Velbrück Wissenschaft. Rosemont, Henry Jr. in Roger T. Ames. 2016. Confucian Role Ethics – A Moral Vision for the 21st Century? Taibei: National Taiwan University Press. Rošker, Jana S. 2013. Subjektova nova oblačila: Idejne osnove modernizacije v delih druge generacije modernega konfucijanstva. Ljubljana: Znanstvena založba FF. ——. 2014. “China’s Modernization: From Daring Reforms to a Modern Confu- cian Revival of Traditional Values.” Anthropological notebooks 20 (2): 89–102. ——. 2018. Following His Own Path – Li Zehou and Contemporary Chinese Thought. New York: SUNY (v tisku). Slingerland, Edward. 2004. “Conceptions of the Self in the Zhuangzi: Conceptual Metaphor Analysis and Comparative Thought.” Philosophy East and West 54 (3): 322–42. Spiro, Melford E. 1996. “Postmodernist Anthropology, Subjectivity, and Science: A Modernist Critique.” Comparative Studies in Society and History 38 (4): 759–80.  Tang, Junyi 唐君毅. 1985. Daode ziwozhi jianli 道德自我之建立 (The Establish- ment of the Moral Self). Taipei: Xuesheng shuju. —–. 1986: Wenhua yishi yu daode lixing 文化意識與道德理性 (Cultural Awareness and the Moral Reason). Taibei: Xuesheng shuju. —–. 2000: Renwen jingshenzhi chongjian 人文精神之重建 (The Reconstruction of the Humanistic Spirit). Taipei: Xuesheng shuju. Tu, Wei-ming. 1985. Confucian Thought: Selfhood as Creative Transformation. Al- bany, NY: SUNY. —–. 1996. “Beyond the Enlightment Mentality: A Confucian Perspective on Ethics, Migration, and Global Stewardship.” International Migration Review 30 (1): 58–75. —–. 1998. Humanity and Self-Cultivation. Essays in Confucian Thought. Boston: Cheng & Tsui. Wang, Hui 汪暉. 2000. “Dangdai Zhongguode sixiang zhuangkuang yu xian- daixing wenti 當代中國的思想狀況與現代性問題 (Contemporary Chinese Thought and the Question of Modernity).” Taiwan shehui yanjiu 37 (1):1–43. Wang, Qiong. 2016. “The relational self and the Confucian familial ethics.” Asian Philosophy 26 (3): 193–205. Wang, Ruoshui 王若水. 1986. Wei rendaozhuyi bianhu 為人道主義辯護 (In De- fense of Humanism). Beijing: Sanlian shudian. 271Asian Studies VI (XXII), 2 (2018), pp. 253–271 Weber, Max. 1989. Die Wirtschaftsethik der Weltreligionen Konfuzianismus und Taoismus. Tübingen: J.C.B. Mohr (Paul Siebek). Wheeler, Norton. 2005. “Modernization Discourse with Chinese Characteris- tics.” East Asia 22 (3): 23–24. Wittfogel, Karl August. 1957. The Oriental Despoty – A Comparative Study of Total Power. New Haven and London: Yale University press. Wong, David B. 2004. “Relational and Autonomous Selves.” Journal of Chinese Philosophy 31 (4): 419–32. Xu, Fuguan 徐復觀. 1987. Zhongguo renxing lun shi 中國人性論史 (The Theory of Human Nature). Beijing: Huadong shifan daxue chuban she. Xunzi 荀子. 2011. V Chinese Text Project. Accessible at: Pre-Qin and Han. Dost- op 2.9.2017. http://chinese.dsturgeon.net/text.pl?node=3925&if=en. Yan, Xin. 2008. “The Self and the Other: An Unanswered Question in Confucian Theory.” Frontiers of Philosophy in China 3 (2): 163–76. Yang, Guorong 楊國榮. 2009. Renshi yu jiazhi 認識與價值 (Recognition and Val- ue). Shanghai: Huadong shifan daxue chuban she. Yu, Wenlin 余文森. 2001. “Lüetan zhutixing yu zizhu xuexi 略谈主体性与自主 学习 (On Subjectivity and Autonomous Learning).” Jiaoyu tansu 12: 14–16. Zhang, Liwen 張立文. 2007. Ziji jiang – jiang ziji: Zhongguo zhexuede chongjian yu chuantong xiandaide duyue 自己講 – 講自己. 中國哲學的重建與傳統 現代的對約 (Speaking by Oneself – Speaking about Oneself. The Reconstruction of Chinese Philosophy and the Dialogue between Tradition and Modernity). Bei- jing: Beijing shifan daxue chuban she. Zhao, Guoping. 2009. “Two Notions of Transcendence: Confucian Man and Modern Subject.” Journal of Chinese Philosophy 36 (3): 391–407. Zhao, Guoping. 2012. “The Self and Human Freedom in Foucault and Zhuang- zi.” Journal of Chinese Philosophy 39 (1): 139–56. Zhao, Guoping. 2015. “Transcendence, Freedom and Ethics in Levina’s Subjectiv- ity and Zhuangzi’s Non-Being Self.” Philosophy East and West 65 (1): 65–80. Zhao, Tingyang in Yan Xin. 2008. “The Self and the Other: An Unanswered Question in Confucian Theory.” Frontiers of Philosophy in China 3 (2): 163–76. Zheng, Jiadong 鄭家棟. 2001. Duanlie zhongde chuantong: xinnian yu lixing zhi- jian 斷裂中的傳統: 信念與理性之間 (Interrupted Tradition: Between Faith and Rationality). Beijing: Zhongguo shehui kexueyuan chuban she. Zhuangzi 莊子. 2012. Accesible at: Chinese Text Project. Pre-Qin and Han. Dostop 7.7. 2017. http://chinese.dsturgeon.net/text.pl?node=3925&if=en. Zima, Peter V. 2010. Theorie des Subjekts. Subjektivität und Identität zwischen Mod- erne und Postmoderne. Tübingen/Basel: Francke. Žižek, Slavoj. 2010. Die Tücke des Subjekts. Frankfurt am Main: Suhrkamp.