98 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenščine, upokojeni komentator v kulturni redakciji Dela; mavcmilan@gmail.com. Prispevek je bil 13. februarja 2023 pred- vajan na tretjem programu Radia Slovenija v sklopu oddaje S knjižnega trga. sledi razvoju praznične noše skozi čas in poudarja, da je od vsega etnološke- ga gradiva prav oblačenje eden po- membnejših elementov za poznavanje družbenega razvoja in napredka naro- da. »Z nošo,« je prepričana izkušena raziskovalka, »so povezani vsi tradi- cionalni prazniki, od prve mladosti in odraščanja novih generacij do porok in vseh ostalih življenjskih postaj, tako da jo upravičeno imenujemo tudi obred- no oblačilo naroda.« Ob tem je razvoj tradicionalnega oblačenja na družbe- ni rob odrinjenega kmečkega človeka odražal tudi raven doseženih pravic. Kajti »uporabo dragocenih tkanin, čipk ali drugih tvarin, kar krasi noše, ki jih danes poznamo,« je poudarila, »si je kmečki človek moral šele izboriti«. Avtorica je izsledke svojih terenskih raziskav in pregledovanja skromne li- terature strnila v sedem tematskih po- glavij: Oblačenje kmečkih ljudi, Zlato obdobje goriške svile, Sledi kraške no- še, Kraška noša v ostalinah in slikah, Od konca stoletja do prve svetovne vojne, Med svetovnima vojnama ter Beli deli noše na Krasu. V prilogah je natančno opisano še obnavljanje ne- deljske noše v Grižah in na Vrheh, ki se ga je Marta Košuta s tamkajšnjimi domačinkami lotila leta 2011. Povod za tečaj je bila želja skupine pevk, ki jih je okoli sebe zbrala Slava Borka Kucler, mentorica Andragoške- ga sklada iz Ljubljane, da bi začele nastopati v oblačilih krajevne noše. Z upoštevanjem nekaj ohranjenih oble- delih starih fotografij, freske v kraški noši upodobljene sv. Notburge v cerkvi v Krepljah ter Valvazorjevih ilustracij in predvsem akvarelov, ki jih je v za- dnji četrtini 19. stoletja naslikal srbski raziskovalec Nikola Arsenović – za primerjavo so jim postavljeni prikazi goriške noše Saša Šantla – ter še ne- katerih drugih drobcev informacij je bil po osmih letih cilj dosežen. Tečaj- nicam je uspelo rekonstruirati nošo, izdelale pa so si tudi nove peče, ki so se po besedah mentorice izkazale za najlepši dosežek tečaja. Za etnološko stroko je raziskava Marte Košuta pomembna tudi zato, ker je av- torici z izjemno potrpežljivostjo uspe- lo odkriti identiteto večine na starih fotografijah ovekovečenih Kraševk in Kraševcev, pa tudi izvor in lastništvo predmetov, s katerimi je premišljeno ilustrirala svojo raziskavo. Knjižne ocene in poročila Milan Vogel* MARIJA STANONIK (ur.): Ljubezen na daljavo: Moževa pisma ženi aleksandrinki v Egipt. Znanstveno-raziskovalno središče, Annales ZRS, Slovenska matica, Koper in Ljubljana 2022, 587 str. Tema aleksandrink, tudi poročenih žen- sk in deklet, ki so hodile služit v Egipt kot dojilje, hišne pomočnice, sobarice in negovalke ter opravljati še mnoga druga dela, je bilo dolgo zapostavljena ali namerno spregledana kot neprijetna in celo obsojanja vredna, saj je marsi- katera mati doma pustila dojenčka, da je lahko dojila tujega otroka za denar, s katerim je reševala dom. Med prvimi se je aleksandrinstva lotila Dorica Makuc, ki je leta 1993 pri goriški Mohorjevi družbi izdala delo Aleksandrinke. V za- dnjih letih je izšlo več študij, posneti so bili filmi in postavljene muzejske zbir- ke, pisma aleksandrink pa so vključena tudi v projekt spletne zbirke Pisma, ki jo pripravljajo v Raziskovalnem centru za humanistiko Univerze v Novi Gori- ci. Največ žensk iz Vipavske doline in z Goriškega je odšlo v različne kraje Egipta zlasti med gradnjo in po odprtju Sueškega prekopa, saj so bile tam pla- če tudi dvakrat višje kot v Italiji. Poleg gospodarskih razmer sta bila pomemb- na razloga za odhajanje tudi opusto- šenje med prvo svetovno vojno in vse močnejši pritisk fašističnega režima. Posebnost obsežne monografije Lju- bezen na daljavo, ki jo je zasnovala in uredila Marija Stanonik, izdala pa Znanstveno-raziskovalno središče Ko- per v zbirki Annales in Slovenska ma- tica, je v tem, da gre za nekaj čez 70 pisem moža ženi, in ne obratno. Iz njih je mogoče razbrati položaj moža, ki se je znašel v povsem novem položaju. Njenih pisem se je ohranilo le nekaj, nekaj pa je tudi pisem drugih. Pisma so skenirana in prepisana v sodobnejši jezik. Ko je žena Angela leta 1931 od- šla za štiri leta, je možu Ivanu Vetrihu prepustila leto dni staro hčerko, svojo bolno mater in močno zadolženo pose- stvo, ki so ga še med njeno odsotnostjo prodali na dražbi. Mož se je znašel v za 99 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Milan Vogel * Anja Moric, dr. politologije, docentka za etnologijo, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; anja.moric@zrc-sazu.si. takrat za moškega nenavadni vlogi va- ruha hčerke, kuharja in gospodarja. Ve- liko mož aleksandrink se je zapilo ali zbolelo, Ivan pa se je zatekal v izredno vernost in občasno tudi pisanje pesmi. Marija Stanonik v svoji študiji pou- darja večplastnost uporabe takšnih osebnih pisem, saj so ta odlično gradi- vo za dialektologe (za monografijo je razpravo o narečju v teh pismih pripra- vila Danila Zuljan Kumar), iz njih je mogoče pridobiti pomembne podatke o času njihovega nastanka, materialni in duhovni kulturi, dogajanju v sose- ski, praznikih in še marsičem. Nekaj teh in podobnih tem so v samostojnih prispevkih obravnavali tudi drugi av- torji in potomci. Knjižne ocene in poročila Anja Moric* LELA B. NJATIN (ur.): Lokalitetno v identiteti: Deset let priznanja občine Kočevje Deklica s piščalko. Občina Kočevje, Kočevje 2020, 133 str. Kočevska danes slovi zlasti po svojih prostranih (pra)gozdovih in njihovih prebivalcih, rjavih medvedih. Ko smo se leta 2016 na sestanku srečali pred- stavniki različnih nevladnih organiza- cij, ki delujejo na Kočevskem, smo bili enotnega mnenja, da je na širšem Ko- čevskem opazen manko na področju razvijanja kulturnih vsebin, zaradi če- sar se (turistična) ponudba osredotoča na aktivnosti, povezane z naravo. Še več, ugotavljali smo tudi, da lokalne zgodovine in kulturnih značilnosti ne poznamo dobro niti sami prebivalci Kočevske; za kulturno dediščino je dolga leta celo veljalo prepričanje, da je »ni«, zato tudi ni (bila pomembne- je) vključena v turistično strategijo območja. Razloge lahko iščemo v pre- teklosti, ki je Kočevsko večkrat zelo obremenila. Na odnos do kulturne dediščine območja je vplivala zlasti izselitev večine prebivalstva med dru- go svetovno vojno in z njo prekinitev kontinuitete poselitve, saj je umanjkal tudi prenos znanja s staroselcev na nove priseljence. Nesnovna dediščina Kočevarjev (kočevarsko narečje, pri- povedno izročilo, šege, rokodelstvo itd.) je praktično utonila v pozabo. Ob- močje so dodatno negativno zaznamo- vali povojni poboji v Kočevskem Ro- gu in dejstvo, da so bili deli Kočevske dolga leta zaprti zaradi vzpostavitve povojnih delovnih taborišč in poseb- nega vojaškega režima na območju Kočevske reke. Dodatna temna lisa kočevske zgodovine so tudi povojna rušenja sakralnih objektov, s katerimi so v duhu protinemške in protiverske naravnanosti obračunavali s pretek- lostjo. Po osamosvojitvi Slovenije le- ta 1991 so se pojavila prizadevanja za ohranitev preostale, predvsem stavbne dediščine območja. Povojni priseljenci, pa tudi Kočevarji – staroselci in njih- ove organizacije – so si prizadevali za obnovo cerkva, kapelic in spomenikov. Organizirani so bili tečaji kočevarskega narečja, kuharski tečaji, izdane številne publikacije, obujena pevska in plesna dejavnost itd. Navedene aktivnosti, ki večinoma ostajajo v domeni različnih nevladnih organizacij, kažejo na po- men kulturne dediščine kot osnove za različne kulturne dejavnosti. Vpliv poznavanja lokalne zgodovi- ne in kulturne dediščine na razvoj lo- kalne identitete in pripadnosti so leta 2011 prepoznali tudi na Občini Kočev- je, kjer od tedaj izvajajo tri projekte. Prvega imenujejo tematsko leto in ga posvetijo izbrani kulturni značilnos- ti ali osebnosti. Osnovne šole sode- lujejo v projektu RTM Kočevska, ki poteka v povezavi s tematskim letom in katerega cilj je približati učencem izbrane teme. Pred slovenskim kul- turnim praznikom pa poteka slovesna podelitev priznanja Deklica s piščalko, ki ga občina Kočevje podeljuje posa- meznikom in skupinam, ki na področju umetnosti, humanistike in kulture do- segajo vrhunske rezultate, pri čemer je njihovo delo povezano s Kočevsko. Z namenom obeleženja desetletnice po- deljevanja priznanja je leta 2020 izšel zbornik Lokalitetno v identiteti, ki je predmet pričujoče recenzije. V uvodnem prispevku župan občine Kočevje Vladimir Prebilič razmišlja o domoznanstvu kot sredstvu za spod- bujanje lokalnega domoljubja. Do- moznanstvo vidi v vlogi pospeševalca razvoja in kakovosti življenja, zlasti pa poudari njegov pomen pri vzpostav- ljanju kohezije skupnosti. Prebilič iz- postavi vprašanje enačenja lokalnega