883
šest stoletij hrvaške poezije
Dragutin Tadijanović (1905)
BALADA O    Pastirica, v lice bleda, po obronku, navsezgodaj, ZAKLANIH OVCAH    žene dvanajst ovac, kožuhov voljnih,
v speče mesto, na prodaj sitnemu mesarju. Prvi stopa oven vitorog.
Tu so, glej! brez strahu so stopile, prostodušno, v povorki, druga za drugo, na dvorišče mestne klavnice: tu so se stisnile v kot, v gruči, tesno skupaj.
Mesarski pomočniki so jih, molče,
odvlekli kakor volkovi:
Nobena se ni več vrnila.
Danes je praznik: za pojedino koljejo črede.
Sleherno krute roke podro na tla: brez odpora, pod davečim kolenom, sleherna pričaka smrt pod nožem, v krvi. Dvanajst ovac visi na železnem stebru.
Ugasle oči; runo s krvjo oblito; noge zlomljene. Sonce vstaja za obronkom... Ko se vrača, se pastirici zdi, da čuje, v dalji, zamolklo blejanje. Pašnik se leskeče v rosni travi, v soncu.