30059,9
MLADIKA 9
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXXIII.	1989
KAZALO
November je spet zanesel
nemir.....................149
Tomaž Mislej:
Kam pa, če ne tja? . .	. 150
Osem Slovencev za danes:
Drago Jančar................151
Mogoče ne veste, da . . . 154 Igor Vrabez: Kras in moč. . 155 Zapustili so nas:
Josip Tavčar, Zora Plščanc,
Boris Sancin in B. Jakac . 156 Spomini Milana Guština (7) . 156 Marija Rus: Tri svečke. . . 158 Milena Merlak:
Zapuščeno pokopališče. . 158 Pod črto: Volitve v Miljah .	.	158
Maks Šah: Prizadevanja za slovensko gimnazijo v preteklem stoletju..............159
Slovenske šole v letu 1989/90. 160
Antena.........................162
Iz slovenske publicistike .	. 168
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Lev Detela; Janko Messner; Janko
Ferk)........................170
Zdravniški nasveti .... 172
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Listnica uprave; Za smeh
Prilogi:
RAST: 51/89
Pavle Merku: Svetniki v slovenskem imenoslovju (str. 57-60)
Zunanja oprema:
Edi Žerjal
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 telefon 040/768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Reg. na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 3.000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 24.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 — Mladika -Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 30.000 din. Druge države 30.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 40.000 lir.
Tisk In fotostavek: »graphart«, Trst, ulica Rossetti 14 tel. 040/772151
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
Z ZLATIMI ČRKAMI
Solkan, 30.10.1989
Cenjeni gospod urednik!
Nelagoden občutek me obhaja ob prebiranju prvega odstavka v rubriki «Mogoče ne veste, da...« (Mladika 8-89, str. 127).
1.	Tudi v satirični obliki morajo biti navedbe točne. Knjiga, o kateri pišete ni ZLATA KNJIGA PRIMORSKIH SLOVENCEV, pač pa Z ZLATIMI ČRKAMI - ŽIVLJENJSKE USODE IN DELA VELIKIH PRIMORSKIH MOŽ.
2.	Pomembnejše kot imeni založb (ZTT in Lipa) je pri knjigi ime avtorja, saj nosi predvsem on odgovornost za morebitne netočnosti itd.
3.	Neverjetno se zdi, da knjigo grajate natančno po dveh letih odkar je izšla (verjetno je tudi že razprodana).
4.	Prepričan sem, da so časovnemu razmaku zagotovo v veliki meri botrovale letošnje Ščekove proslave. V zvezi z Jakobom Ukmarjem pa svetujem kritiku, da si ogleda Slovenski biografski leksikon, kjer je o imenovanem pisal profesor Teološke fakultete v Ljubljani Marijan Smolik. Iz članka ni razvidna Ukmarjeva veličina.
5.	Kritika knjige, ki je »škandalozno izpustila« dve imeni iz cerkvenega kroga, preočitno vsebuje ideološke naglase. Zelo verjetno bi nekdo, ki mu je blizu zgodovina umetnosti pogrešal Antona Cebe-ja ali pa Luiža Spazzapana. Vendar je pomembnih a neupoštevanih primorskih likovnikov še več (V. Cotič, G. Birolla, R. Hlavaty, A. Repič itd.), prav tako književnikov (J. Lovrenčič, I. Grahor, I. Rob, A. Remec itd.), glasbenikov (F. Venturini, I. Gerbec, J. Jakončič, M. Polič itd.), znanstvenikov (L. Legiša, A. Pirjevec, B. Ziherl, V. Mole itd.), politikov (O. Rybar, G. Gregorin, D.
Zelen, J. Pavlica itd.) in drugih (M. Sila, S. Bloudek, M. Bavčer, F. Mrak itd.). Od decembra 1987, ko je knjiga izšla, oz. od oktobra istega leta, ko je bila napisana, je u-
Slovenska
družina
ima
na mizi mladiko
mrlo še nekaj primorskih zaslužni-kov, ki bi morali najti mesto v knjigi (R. Debenjak, J. Vilfan, D. Sardoč itd.).
6.	Vsaka selekcija je težavno delo, zato pa lahko povzroči »škandalozno« ravnanje, zlasti če naj izbor vsebuje natanko sto imen.
Lep pozdrav!
Branko Marušič
Če iz Slovenskega biografskega leksikona ne izhaja »veličina« Jakoba Ukmarja, to še ne pomeni, da ne spada v knjigo stotih primorskih Slovencev z zlatimi črkami. Ali imajo vsi drugi v zlati knjigi veličino, ki je »razvidna« v SBL? Vsekakor z zapisom avtor ni hotel prizadeti uglednega avtorja, ki ga cenimo kot dobrega znanstvenika. In povsem se strinjamo s šesto točko njegovega pisma, da je »vsaka selekcija... težavno delo«.
SLIKA NA PLATNICI: Sončni zaton na Jadranu (foto M. Magajna).
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Lojzka Bratuž, Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mu-žina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Peter Rustja, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Maks Šah, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Edvard Žerjal (likovna oprema) in Ivan Žerjal. Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
November je spet zanesel nemir med Slovence	v
Italijanska vlada je v petek, 17. novembra (vražjeverci bi rekli, da že dan in številka prinašata nesrečo), končno sprejela zakonski osnutek toliko pričakovane zaščite za slovensko manjšino in ga bo v kratkem dala pristojnim organom parlamenta v obravnavo in dokončno odobritev.
Dejanje nikakor ne razbremenjuje italijanske države za nepopravljivo škodo, ki jo je povzročila manjšini z zavlačevanjem in odlaganjem obveznosti sprejete z ustavo in kasnejšimi mednarodnimi dogovori.
Novica o sklepu palače Chigi je našo javnost bolj vznemirila, kot zadovoljila, saj so jo spremljale kmalu potem potrjene napovedi, da je osnutek zaščitnega zakona reduktiven, da pušča zunaj zaščite Kanalsko dolino, ne meneč se za prisotnost Slovencev in za zgodovinsko pripadnost tega področja slovenskemu prostoru, da ne priznava enakih pravic Slovencem v Benečiji, da je strašno skop v odmerjanju dvojezičnosti in da je bilo izločenih iz seznama zaščitenih krajev več slovenskih zaselkov kot riaprimer Podgora in Štandrež. Novi zakon bi na Tržaškem celo zmanjšal nekatere že obstoječe pravice.
Razočaranje nad takim osnutkom je na mestu. Prišli so na dan vsi strahovi italijanskega nacionalizma in vse pogojevanje volilne narave, ki obremenjuje stranke in njihove veljake od Osima dalje. Osnutek vladnega zakona sledi pač pravilu, da morajo biti zaščitne norme čimbolj sprejemljive za italijansko večino, manjšina pa naj se zadovolji, kar ji je vlada v svoji nerado damo sti in previdnosti pripravljena dati v korist ostankov skupnosti, ki je prestala 20 let fašizma, drugo svetovno vojno in ne povsem tiho asimilacijo razburkanega 45-letnega povojnega obdobja. Na Tržaškem ostajamo v bistvu pri tistem, kar smo dobili v prvih povojnih letih za časa zaveznikov (in kljub slepemu ravnanju titovcev, ki svojih zablod in neumnega odklanjanja ponujenega še niso priznali). Vse to je v skladu s tradicionalno spretnostjo italijanskih politikov in diplomatov, ki so že nekajkrat spravili v Žakelj svoje jugoslovanske kolege, ki so najprej brez jamstva pristali na razdelitev Svobodnega tržaškega ozemlja za sicer vsebinsko sprejemljiv, a nikoli ratificiran Londonski sporazum, kasneje pa sprejeli Osimski sporazum, ki je manjšinsko vprašanje prepustil notranji zakonodaji obeh držav, kar je bilo nedopustno dejanje na škodo manjšine, za katero bodo morali še odgovarjati. Jugoslovanska vlada takrat ni vprašala za mnenje Slovence v Italiji, kot ni zdaj italijanska vlada vprašala za stališča slovenske manjšine, oziroma je to storila na nedopusten način.
Z osnutkom torej nismo zadovoljni in prav tako ni z njim zadovoljna italijanska večina, ki se ne zna odpovedati svojemu shizofreničnemu strahu, ki ga nekateri krogi gojijo naprej iz gole volilne računice, dokaz več stare nedoraslosti novim časom in toliko opevanemu odpiranju proti Vzhodu.
Kljub vsemu pa se slovenske politične organizacije zavedajo, da je zaščitni zakon potreben (nekateri pri tem sicer mislijo bolj na svoje nenasitne ustanove, kot pa na obče koristi manjšine), če ne drugega zato, ker je v vsaki nadaljnji fazi ponudba slabša. To težnjo je treba prekiniti, popraviti, kar se da že zdaj, in potem potrpežljivo iskati poti naprej za sistematične postopne izboljšave. Za to pa je treba v slovenskem političnem predstavništvu obnoviti skupno telo, ki bo na raznih ravneh — tudi s ponovno internacionalizacijo vprašanja — znalo pritisniti na prave strune in zagotoviti slovenski manjšini možnost za obstoj. Panika pa nikakor ni na mestu.
Kam pa, če ne tja?
Ko smo se na zadnjo oktobrsko nedeljo odpravljali v Gorico na premiero operete PLANINSKA ROŽA, je bilo naše razpoloženje v znamenju običajne prijetne radovednosti, ki pač vedno spremlja človeka pred dogodkom, ki mu gre naproti. Pričakovali smo lepo izpeljano predstavo, prijetno glasbo s petjem, srečanje z vedro razpoloženimi znanci in prijatelji, mogoče tudi nekaj svečanosti, saj je bila prireditev povezana s 30-letnim jubilejem Zveze slovenske katoliške prosvete, krovne organizacije slovenskih kristjanov in demokratov ob Soči na tej strani meje z Matico.
Ko smo se vračali s prireditve, smo osuplo mozgali vtise, ki so bili visoko, visoko nad vsakim pričakovanjem.
Kaj se je zgodilo?
Smo z odra, iz dvorane, iz prazničnega ozračja prejeli več, kot nam običajno nudita zmogljivost amaterjev in ton jubilejnega doživljanja? Da. Smo videli, da so amaterji svojo nalogo vzeli zares in da so bili jubilanti deležni več kot le vljudnega ploskanja? Tudi to. Pa smo si znali razložiti, kaj še vse več je bilo tistega večera v Katoliškem domu v Gorici, v tem prenovljenem hramu našega shajanja, ki mu je bila medtem zrasla v soseščini še velika športna dvorana, v potrditev davnega izreka o potrebi skladja med zdravim duhom in zdravim telesom? To pa mogoče ne.
Sele zdaj, ko je že vse za nami, se nam počasi oblikujeta lepa zavest in lepo spoznanje.
Tista jubilejna goriška opereta je pritegnila, zbrala in povezala MLADOST, to se pravi navdušenje in optimizem. Kar dolg bi bil seznam krajev, iz katerih so bili nastopajoči, in nič manj dolg bi ne bil seznam ur, dni in tednov, žrtvovanih za počasno, marljivo graditev predstave — ki pa ni bila samo to. Ne damo toliko od sebe samo za prijeten spektakel. Še kaj drugega
mora biti v ozadju, ko z odra zaveje v dvorano toliko mlade ognjevitosti. Kar brez prevelike skrbi tvegamo lepo domnevo, da je bilo v tistem garaškem podvigu tudi veliko slovenskega čutenja in slovenskega srca.
Gotovo ste opazili, da poznamo v našem povojnem zamejstvu dva grafikona, dve krivulji, ki beležita dvoje situacij in dvoje razpoloženj. Ena teh krivulj odraža tako imenovani politični trend, nihanje naših naporov, pričakovanj in razočaranj v zvezi z usodo našega preživetja v manjšinskem položaju, pogojenem od italijanskih in jugoslovanskih silnic, pa tudi od naših lastnih. Druga krivulja pa je utrip nečesa davnejšega, globljega in intimnejšega. Temu utripu ne najdemo pravega izraza, čutimo le, da je vsota hrepenenj, katerih vodilni sili sta ustvarjalnost in sla po življenju, skratka kultura v najširšem pomenu te besede.
»Politična krivulja« in »kulturna krivulja«, če malce nasilno poenostavimo te precej zapletene pojme, se včasih krijeta, včasih pa tudi ne. Kot zgleda absurdno, nas to pogosto rešuje. Večkrat se je že zgodilo, da je prva začela porazno padati, pa se je pri tem srečala z drugo, ki je rasla v vzpon. Pomislimo le na prva povojna leta, ko so se tragično zrušile primorske sanje o skupni domovini, seveda svobodni, pa smo si morali tešiti dušo in srce na repentabrski vzpetini, kjer smo bili hkrati SLEHERNIKI pa tudi velika, topla in prijateljska skupnost ljudi, ki so točno vedeli, čemu je treba reči DA in čemu NE.
Tudi današnji čas skoraj kliče po kakšni vzpetini. Pred našimi strmečimi očmi propadajo in rastejo vizije dosedanjih dveh Evrop, v tem veličastnem vrtincu pa nam zmanjkuje kisika ob ozkosrčnosti zakonodajalcev iz Rima in ob dramatični ogroženosti doslej pristranskih zaščitnikov iz Ljubljane.
Sami smo sredi teh vrtincev in stisk. Toda v tej osamljenosti si znamo včasih prižgati ogenj, ki nas greje in nam razsvetli vsaj košček poti za na-prej. Krivulja številka dve se v pravem trenutku požene kvišku, ko sreča prvo krivuljo. Nismo obsojeni na propad, neki obrambni mehanizmi se sprožijo kot vedno v ogroženi naravi, in spet gremo naprej — kam pa, če ne tja?
Do teh misli nas je pripeljal spomin na pravzaprav droben dogodek, ki ni bil drugega kot svetu nepoznana opereta, od amaterjev uprizorjena v neki goriški zgradbi, zrasli iz prispevkov ljudi, ki so malo imeli, pa veliko verovali. Tista davna vera kot čudež traja še kar naprej, in mogoče bo preživela sence in stiske, ki so naša vsakdanja popotnica. Kot je naša popotnica MLADOST, ki nam je tam v Gorici sporočila, da namerava naprej — kam pa, če ne tja?
Tomaž Mislej
Osem Slovencev za danes
Nadaljujemo z našimi intervjuji, preko katerih želimo bralce doma in po svetu informirati o današnjem slovenskem trenutku in o vidnih osebnostih, ki ga sooblikujejo. Naša sodelavka Zora Tavčar se je tokrat oglasila pri predsedniku slovenskega Pen kluba v prostorih Slovenske Matice v Ljubljani (v tej ustanovi je tajnik in urednik), pisatelju, dramatiku, publicistu in esejistu Dragu Jančarju. Komaj štiridesetletni pisatelj je tako s svojim literarnim delom kot tudi s svojim živim zanimanjem za ključna vprašanja naše skupne usode živo prisoten v slovenskem kulturnem prostoru. Med drugim je soavtor knjig SITI IN LAČNI SLOVENCI ter SLOVENEC SEM! in avtor zbirke esejev TERRA IN-COGNITA ter dramskih del, pravih uspešnic, med katerimi so predvsem VELIKI BRILJANTNI VALČEK, KLEMENTOV PADEC in ZALEZOVANJE GODOTA, dalje filmskih in televizijskih scenarijev, npr. RAZSELJENA OSEBA. Med literarnimi deli naštejmo vsaj romana GALJOT in SEVERNI SIJ ter zbirki novel O BLEDEM HUDODELCU in SMRT PRI MARIJI SNEŽNI.
Ko bi vsi bralci Mladike prebrali Vašo knjigo esejev Terra incognita, ki je izšla letos pri celovški založbi VVieser, bi bil ta intervju za spraševalca dosti lažji. Lahko bi kar sama sebi odgovarjala z Vašimi citati. Toda Slovenci danes malo berejo, zamejski še posebej, saj še domačih avtorjev tu ne prodajo več kot 200-300 izvodov, zato ta intervju ne bo odveč, čeprav kažete do te zvrsti alergijo.
Našega bralca zanima v prvi vrsti Vaš človeški profil. Doma ste s Štajerskega. Je Vaš rod od tam?
Vaše otroštvo in mlada leta?
Lahko bi govoril o tipični zgodbi kmečkih priseljencev, ki se s podeželja priselijo v mesto. Oče je bil rojen v Prekmurju, mati pa na Dravskem polju.
Oče je bil najprej mlinar, potem v Mariboru pa je delal kot ključavničar (Imel je obrtno šolo). Nekaj časa je delal tudi v Nemčiji (že pred vojno), med vojno pa je bil v koncentracijskem taborišču. Po vojni je bil upravnik mlina, nato rubežnlk, nazadnje pa tehniški kontrolor v TAM-u. Mama se je pred vojno preselila v Maribor in je sprva delala kot kuharica, pozneje pa je bila delavka v Zlatorogu. Njen dekliški priimek je bil Trantura (morda furlansko). Vsekakor so v moji krvi še kakšni drugi, ne samo slovenski ingredienti, morda po očetu kaj madžarskega. Bil sem edinec. Imam se za mestnega delavskega otroka. Zgodnje otroštvo sem preživel v centru Maribora, a v njegovem delavskem delu, na Koroški ulici: vlažne veže, stare hiše in stopnišča, gankl na dvorišča. Mladost sem preživel na Studencih, v delavskem predmestju. Moja duhovnost pa je prepojena s slovensko-krščansko-marksističniml elementi. Po naturi sem južnjak, po kulturi pa slovenski srednjeevropejec.
Gimnazija? Profesorji? Spomini nanje? Vas je kdo posebej usmeril v literaturo? Druge vzpodbude? Sošolci, vzdušje, politična atmosfera v tistem času? Spomini z univerze? Prijateljevanja? Profesorji, zlasti Dušan Pirjevec? Kako ste doživljali s prijatelji represivna sedemdeseta leta? Ste prišli v stik s Kocbekom in Vidmarjem?
Drago Jančar
Obiskoval sem tehnično kemijsko šolo v Rušah, pozneje pa višjo pravno šolo v Mariboru, torej sem po poklicu kemijski tehnik in pravnik. Ne z enim ne z drugim področjem se pozneje nisem nikoli ukvarjal. Že v srednji šoli je v moje življenje vstopila literatura, tudi ob pomoči slavistke, profesorice Genovefe Pen, med študijem pa poleg literature še politična angažiranost. Bil sem glavni urednik študentskega univerzitetnega lista Katedra. To je bilo v literaturi obdobje, ki sta ga obvladovali imeni Pirjevec in Kocbek, (z obema sem se srečaval), v politiki pa obdobje sorazmernega liberalizma. Kdor se je takrat okužil s tem
liberalnim vzdušjem, mu je to ostalo za zmeraj, tudi potem, ko so prišla trda stalinistična sedemdeseta leta. Moja literarna puberteta se je odvijala v krogu tako imenovane »peterice«: Kramberger, Partljič, Forstnerič, Brvar, Jančar. Čas študija In nekatera poznejša leta vidim zdaj kot izjemno dinamično, ustvarjalno in ves čas tudi družbeno konfliktno obdobje. Ko se je to prelomilo najprej s Katedro ob cestni aferi (Kavčičeva številka, razpust uredništva), pozneje, v sedemdesetih letih pa z mojim zaporom, je bil to po eni strani konec moje duhovne adolescence, hkrati pa že tudi dokončno formiranje, (kolikor je človek sploh kdaj dokončno formiran). — Vidmar pa ni imel vpliva na nas, za nas je bil nekaj Institucionalnega in s tem tudi sklerotičnega.
Kje ste se zaposlili po diplomi? Ste bili že tedaj svobodni književnik? Kaj bi lahko povedali o mariborskem kulturnem ambientu? V Mariboru so tedaj živeli vsaj trije eminentni kulturniki: pisatelj Stanko Majcen, pesnik Janko Glazer ter profesor in založnik Jože Košar. Imate kakšen spomin nanje? Vsi so bili izrazito od režima distancirani. Ste Vi in krog mladih imeli stike z njimi?
Za tri leta sem se zaposlil pri Večeru kot novinar. Že med časom študija In v času mojega novinarstva smo seveda Iskali svojo duhovno provenienco. Za Kosarja smo vedeli, izdal je tudi prvi dve moji knjigi, vendar Intenzivnega stika z njim nismo vzpostavili, najbrž tudi zaradi njegove profesorske narave. Z velikim vznemirjenjem pa smo odkrili in odkrivali Stanka Majcna. Neverjetno je bilo, da je tak človek že ves čas živel v naši bližini, ne da bi sploh vedeli zanj. Ob neki priliki smo priredili literarni večer njemu v čast in s presenečenjem opazovali, kakšen hrup se je dvignil okrog tega dogodka. Na večer so prišli visoki cerkveni dostojanstveniki iz Maribora, poleg njih pa tudi udbovci in partijci (bilo je leta 1969). Z Glazerjem nismo Imeli tesnejših stikov, vendar smo njegovo predanost našemu genius loči spoštovali in upoštevali. To je bil naš kulturni interes, raziskovanje temeljev, na katerih stojimo; naša ustvarjalnost pa je šla v bolj »avantgardne« in eksperimentalne smeri. Šele pozneje se je oboje zbližalo In pri meni, bi rekel, celo združilo. Kocbek? Ob moji dia-rhatski šolski vzgoji je bil Kocbek pravo kozmično odkritje. Najprej njegove knjige, potem pa tudi on sam s svojim ekstatičnim vizionarstvom. Pirjevca pa ni bilo treba iskati, on je v naše življenje vstopal hrupno s svojimi spisi in javnimi nastopi, ki smo jih hodili poslušat, pa tudi v glasnih nočnih urah, saj se je Ahac rad družil z mladimi intelektualci in povsod seveda blestel, tudi med popivanji.
Kako bi predstavili današnjo mariborsko kulturno atmosfero? Kako je s sintagmo »Maribor, mesto brez kulture«? List Demokracija ima baje v Mariboru osem naročnikov. Ali vzemimo afero Razpet in še kakšno novejšo. Katere so po Vašem neizkoriščene prednosti in možnosti kulturnega Maribora?
Maribor je za slovenski razvoj zelo potreben, mogoče danes bolj kot kdajkoli prej. Po eni strani pred-
stavlja za naše razmere koncentracijo materialne kvantitete (število zaposlenih: 92.000), po drugi strani pa temu neadekvatno duhovno nadgradnjo. Za usodo slovenske pomladi utegne biti odločilno, ali se bo Maribor potegnil iz svojega vzorčnega socrealističnega kalupa, ali se bo integriral v slovensko evropsko perspektivo. Nasloniti se mora na svojo duhovno tradicijo od Slomška naprej In na svoj srednjeevropski položaj. Ne pa, da se kar naprej obnaša po eni strani kot priden in zvest pripadnik režima, po drugi pa kot žrtev ljubljanskega centralizma. Pri tem drugem Ljubljana ni brez krivde!
V	Vaši biografiji izstopa Vaš zapor, ki ste si ga zaslužili s tem, da so našli pri Vas knjigo V ROGU LEŽIMO POBITI in številko Pahorjevega ZALIVA ali morda ODISEJA OB JAMBORU.
Knjiga (V Rogu ležimo pobiti), zaradi katere so me zaprli, je bila seveda samo povod, razlogi so bili globlji. Nabiralo se je že v času izdajanja Katedre, ob mojih številnih zamejskih stikih In ob zanimanju za zamejstvo, med pisanjem za Dialoge In med spori z lokalnimi In republiškimi veljaki. Atmosfera 70. let je takšno razrešitev samo pospešila. Med preiskavami in zasliševanji so bili poleg inkriminirane knjige v Igri tudi Pahor, Žebot in moje poti na Koroško in v Trst. Potem pa se je obtožnica zaustavila samo ob pobitih domobrancih oziroma ob uvodu v knjigo V Rogu ležimo pobiti, ki sem jo poslal prijateljem in s tem zagrešil dejanje sovražne propagande. Na sodišču so med sojenjem izpraznili dvorano in brali za poroto uvod v to knjigo, tako da je zvenelo, ko da sem ga napisal jaz. Obsojen sem bil na leto dni strogega zapora, vendar sem bil po treh mesecih zapora po-mlloščen. Odločbo o tem, da sem izgubil tudi službo, so mi šefi iz redakcije poslali že prvi dan v zapor.
V	svoji generaciji močno izstopate po svoji odprtosti skupni slovenski usodi, posebej zamejski in tudi zdomski. Odkod ta odprtost, ki jo ima med slovenskimi intelektualci samo še Matjaž Kmecl? Ker ste obmejni Slovenec — ali pa je vmes kak drug vpliv? Značilna je na primer v tem novela DVE SLIKI v knjigi SMRT PRI MARIJI SNEŽNI.
Moje zanimanje za Slovence zunaj meja je bilo v zvezi z Intuitivnim in racionalnim spoznanjem, da zunaj železne zavese živijo naši ljudje, in to mi je zmeraj pomenilo neko večjo odprtost, dinamiko, skratka marsikaj tistega, kar sem v Sloveniji, ideološko zamejeni, pogrešal. Ustanovili smo »Društvo prijateljev zamejskih Slovencev«, ki pa je takoj postalo politično sumljivo. Danes to zveni neverjetno, ampak takšen je bil čas. Politike in policaje so ves čas nervirali moji stiki z Borisom Pahorjem, ki pa so bili zame produktivni.
Ali ste svojo duhovno avtonomijo v času tistega policijskega socializma tudi drugače plačevali?
To je zapleteno vprašanje. Človek dela kompromise, da preživi In z namenom, da bi ohranil svoje duhovno jedro in Intelektualno neodvisnost. Vprašanje pa je, kakšne moralne poškodbe pri tem nasta-
nejo. To vprašanje se verjetno zastavlja mnogim iz moje generacije.
Iz Vaših knjig, posebej iz dela O BLEDEM HUDODELCU sem spoznala, da ste že davno pred Mi-loševičevo ero do obisti spoznali Balkan z vso njegovo pisanostjo in iracionalnostjo. Kaj pravite o mnenju, ki danes prodira med Slovence, tudi zamejske, da Slovenci na Balkanu nimamo več kaj iskati?
Balkan je po eni strani vznemirljivo stičišče in izvir različnih idej ter emocionalnih stanj, po drugi strani pa je s stališča sodobne organiziranosti sveta nekaj obupno preživelega. Vse velike politične strasti, ki se spreminjajo v nasilja, balkanske korupcije, bizantinska izigravanja, orientalske intrige, vse to so reči, ki bi jih morala Slovenija definitivno zapustiti. Človeško in tudi literarno pa je zame vsa ta balkanska zmešnjava na čuden način privlačna. Največji problem je tukaj družbeno funkcioniranje. Na Balkanu je zaradi različnih tradicij zmerom tako, kot je govoril pokojni predsednik Tito: »Mi gore, vi dole.« To pa zmeraj pomeni, daje nekdo brezupno »dole«, posameznik ali pa narodi.
V slovenski mlajši literaturi in kritiki se je razpasla neka neobvezujoča fiktivnost zunaj vsakega kulturnega in socialnega angažmaja. Se Vam zdi ta druščina s Crnkovičem na čelu res svetovljanska? Ali pa je vsa tista francoščina in angleščina, s katero se oveša, samo kompleks slovenske majhnosti?
To ni nič drugega kot nova forma starega slovenskega provincializma. Novodobni provincializem se pretvarja s svojim kozmopolitizmom in nam pripoveduje o tem, kako lepo je sedeti v Parizu v kinu in kako strašno je živeti v Ljubljani. Mislim pa, da je to hrup, ob katerem so samo za hip nekateri oglušeli. Vrsta mladih literatov in publicistov že ve, da ustvarjalnost raste iz prvinskih duhovnih izvirov, iz lastnega sveta In življenja, a absolutno povezanega z odprtostjo v svet — z znanjem in radovednostjo.
Ali delite današnji pesimizem mnogih o usodi slovenstva spričo nacionalnega zaostrovanja v Jugoslaviji? In ali se Vam zdi, da je množično priseljevanje z juga nevarno naši nacionalni kompaktnosti?
Problem bo nastal takrat, ko bo priseljevanje tako kot v Estoniji preseglo kritično točko. Priseljevanje po mojem ni samo ekonomske narave, ampak sodi v okvir starega komunističnega načrta o stapljanju narodov. To lahko privede do hudih družbenih pretresov in iracionalne mržnje. Ne želim si, da bi se to zgodilo. Vseeno se za prihodnost slovenstva zaradi tega ne bojim, stvari pogosto ne tečejo samo po družbeni horizontali, ampak tudi po duhovni vertikali. V slovenski literaturi so danes že znani nekateri odlični pisci, katerih priimki se končujejo na-ič. Oni pišejo seveda predvsem literaturo, ampak pišejo jo v slovenskem jeziku in to je slovenska literatura.
Rada bi kakšno Vašo misel o vlogi slovenske Cerkve in sploh slovenskega krščanstva v današnjem kriznem času.
Cerkev si je s svojim povojnim trpljenjem in molkom pridobila veliko simpatij, in to ne samo med ljudmi, ki so vedeli, kam pelje hrup, ki ga druga stran zganja. Veliko duhovnikov je bilo v zaporih. Cerkev se je nenadoma znašla med svobodomiselnimi tokovi, kar ni bila ravno njena odlika skozi stoletja. Dokler verniki popolnoma enakopravno ne stopijo na politično prizorišče, tako dolgo o »klerikalizmu« ne moremo govoriti. Mislim pa, daje Cerkev kazala premalo zanimanja za svoje naravne zaveznike v osvobodit-venih procesih, za drugače misleče kritične intelektualce in zlasti za literaturo.
Ali verjamete v sestop Komunistične partije z oblasti? Če bi bili predsednik slovenske države, kako bi sestavili koalicijsko vlado? Morda po poljskem vzoru? (Partiji sta tam ostala notranje ministrstvo in vojska.)
Partija v Sloveniji ni isto kot Partija na Poljskem ali Češkem. Slovenska revolucija je poleg Impulzov, ki jih je dobila od zunaj, rasla tudi iz domačih razmer in socialnega gneva, deloma tudi nacionalnega, če upoštevamo razmere v stari Jugoslaviji ali fašistični Italiji. Poljska in češka varianta komunizma sta v celoti uvoženi. Postrevolucionarna praksa pa je bila tudi tukaj stalinistična. To pomeni, da bi slovenska partija imela nekaj možnosti, da se ne sesuje (kajti sestop je larifari), če bi se vrnila k svoji izvirni, se pravi preddolomitski liniji. Tukaj pa imamo tudi že zamisel o koaliciji. Danes seveda drugačni kot leta ’41. Najprej je treba izvesti povsem svobodne, demokratične in tajne volitve, potem pa lahko Partija participira na oblasti in ji ne bo treba prav nič sestopati.
Te dni ste na poti v Kanado in ZDA na kongres PEN-kluba. To bo že Vaše drugo ali tretje poto-
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—	da se v Sloveniji ustanavlja nova založba SLOVENSKA KNJIGA, družba z omejeno odgovornostjo, kot zasebno podjetje, katere glavni namen bo prodaja in distribucija slovenske knjige, z glavnim predstavnikom Jarom Mihelačem in z naslovom v Ljubljani, Litijska 38...
—	da je v Združenih državah Amerike poraba Co-ca Cole in drugih podobnih pijač večja kot poraba pitne vode...
—	da ljubljanska študentska TRIBUNA ponatis-kuje knjigo Staneta Kosa STALINISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM...
—	da so se združili za skupen nastop sorodniki tistih Slovencev, v glavnem Primorcev, letalcev, ki so jih med vojno zahodni zavezniki z letali spustili v Slovenijo, da bi sodelovali pri odporniškem gibanju, a so bili po vojni na tihem likvidirani...
—	da so si morali udeleženci simpozija katoliških izobražencev v Šent Jurju ob Jezeru na Koroškem izposoditi slovensko in hrvaško zastavo pri celovškem magistratu, ker jih konzulat SFRJ v Celovcu nima...
—	da je zaradi onesnaženega zraka na Pohorju oškodovanih 50% gozdov in da se je porušilo ravnotežje med iglavci in listavci na škodo poslednjih...
—	da je bil evidentiran za predsednika madžarske republike Otto von Habsburg, sicer poslanec evropskega parlamenta...
—	da je znani psiholog dr. Trstenjak zapisal v NAŠIH RAZGLEDIH misel, da je slovenska Komunistična partija dobila svoje prve vzmeti za o-svobodilni boj v Kominterni, torej v mednarodnem komunističnem gibanju, ne iz samolast-ne slovenske uporne zavesti...
—	da nekateri kristjani vidijo v tem, kar se zadnje čase dogaja na komunističnem Vzhodu, uresničevanje Marijine napovedi v Fatimi iz leta 1917...
—	da je odbor Društva slovenskih izobražencev, ki pripravlja vsakoletno srečanje v Dragi, že začel snovati program Drage 1990...
—	da je v draveljskem župnišču v Ljubljani — župnijo upravljajo jezuiti — letošnjo jesen potekal tečaj angleškega jezika, ki ga je vodil Japonec, jezuit Yuji Sugavara, študent teologije na Gregoriani v Rimu...
vanje. Iz Amerike se vsi ne vračajo navdušeni. Boštjan B. Zupančič jo vzvišeno odklanja kot svet v popolnem razkroju. Kakšni so Vaši vtisi?
Predvsem je Amerika nekaj drugega kot Evropa, da ne govorim o Sloveniji. Kdor misli, daje mogoče ameriški model prenesti sem ali pa Amerikancem vsiljevati evropski način mišljenja, ta nečesa bistvenega ni razumel. Ameriko z vsem njenim infantiiizmom na eni strani in s sijajnimi dosežki na drugi je mogoče razumeti samo skozi njo samo, se pravi skozi njen razvoj, način življenja, vrednote itd. Name je naredila ta dežela izjemno močan vtis. Njena največja vrednost je popolna odprtost. Paradoksalno pa je, da vse, kar Amerika sprejme, tudi po svoje predela in ta predelana snov nenadoma postane silno privlačna. Tudi za tiste, ki so oddajali in zdaj sprejemajo to kot nekaj novega.
Imate družino? Vas služba pri Slovenski Matici zelo ovira pri Vašem literarnem delu? Kdaj in kje pišete? Na roko, stroj, računalnik?
Živeti s pisateljem najbrž ni najlažja stvar na tem svetu. Moji bližnji (žena in hči ter prijatelji) vse težave, ki jih ob tem doletevajo, včasih bolje, včasih slabše prenašajo, vsekakor pa mi omogočajo spontanei-teto, brez katere ustvarjalnosti ni. Nobena služba najbrž pri pisanju ne more pomagati, kvečjemu lahko škoduje. Za svojo lahko rečem, da je prva služba — po novinarstvu in filmski dramaturgiji —, ki me pri tem bistveno ne ovira. Vsako leto za en mesec odidem nekam v samoto (včasih na Pohorje ali v Slovenske gorice, letos sem bil v Bohinju), kjer nastaja koagulat neke snovi, zamisli, potem pa se to v presledkih sredi »normalnega« življenja nadaljuje. Pišem pravzaprav neprestano, materializira pa se to v različnih neurejenih zapiskih, na listkih in v zvezkih, zadnjo verzijo pa pišem direktno v stroj (električni).
Malokdo je med pisatelji že tako mlad dosegel tolikšen literarni ugled: Vaše drame igrajo — včasih celo več hkrati — na odrih po Jugoslaviji, na Madžarskem, v Trstu itd. in celo v Ameriki. Nekatera Vaša dela so doživela mnoge prevode in tudi filmsko in televizijsko ekranizacijo. Nastopate kot predsednik Slovenskega PEN-kluba na svetovnih kongresih itd. Čemu pripisujete te uspehe? Da ste uganili pravo besedo za ta čas? — Ali da Vas je tako visoko dvignil val prijateljske kritike Vaše generacije?
Nobene stvari nisem pisal ali začel pisati z mislijo na kakršnokoli tako imenovano slavo. Kakšno stvar sem želel povedati iz muke svojega eksistencialnega položaja. Hotel sem jo oblikovati v skladu z nekimi estetskimi principi. Včasih seje posrečilo, včasih pa ni bilo v skladu z mojimi občutki. Kako so to potem sprejemali, je bilo že zunaj mene. Človek pač ne živi kot bitje »slave« ali predsedništev ali časti, ampak z vsemi svojimi mukami in radostmi, večkrat z žalostjo kot z veseljem; tudi s svojo postavljenostjo v družbeni prostor. Vsa bistvena vprašanja življenja pa slej ko prej ostajajo nerazrešena.
ROŽMARIN GOSPODOV
Ob tihi srebrni ogradi rožmarin po soncu hrepeni z zelenimi rokcami moli, ko se nad Jadranom jutri.
Kraj uborne njive ga ogroža koceneča trava, šibata ga mrliška zima in burja vrtoglava.
Žehteča sla po rasti ga oživlja, skorajda volja, vztrajna in jasna. Ko je pokljal, omahujoč v najhujšem mrazu, ga je obiskala vila s ’polja in mu do globin prižgala ogenj in strastno moč.
Rekla je: »Gospod se bo vrni! in oprhnjeno gnečo zla poril iz te njive; vse bo uredil za tvojo srečo.
Rasti rožmarin, srcu opoj, soncu brat, večno zelenje!
Na Gospodovi mizi bojo tvoje vejice slavile življenje.«
CIKLAMA
Le migljav vonj ciklame hočeš biti, ki vso tesno temo more prekvasiti z milino iz tolmuna krotke resnice — vonj ciklame izpod grmače, ne z gredice.
Korenine ti obžira strup grizek in tih, a življenje — stroga reta — te bo presejalo, le čisti vonj bo vse, kar bo od tebe ostalo; med dolci boš splapolaval prost kot ciklame dih.
Da bi bil prepasan, poveličan, ti želja duhti — očlovečen, zavit v plahte nevenljivega Vira, ki Stvarjenje bruha iz motovila svojega mira.
Ciklama je kot plamen, v katerem Krist gori.
BRINJE
Popotnik vas je videl, kako žehtite od moči dobrote, o plahutavi brini pri Božjem Polju.
Žarivo dobroto, še preden se znoči, je hotel najti ob mrlečem morju.
ŽAJBELJ
Pod Sesljanom ti žajbelj sredi štfblovja, kjer pobeckana belina sestopa v modrino, pove, da je duša mornar vsega žarkovja, kapitan svoje plovbe v veličino.
ŽEPEK
Poklekni pred žepkom sredi vižovske golečine in vdihni njegove prehlapine, spoj minusa in plusa! Odkril boš, da je vse celo in sveto, omika pa skuša povzdigovati moško objest nad milino ljubezni materine.
Za tistega, ki si upa celoti v oči zreti — v moško in žensko lice sveta — sporočilo žepka velja. Tisti, ki po Lepem in Zdravem ne neha hrepeneti, v sebi celilne vonje življenja hoče zbrati in spoznava, da Neskončno ni le Oče, ampak tudi Mati.
KRAS IN MOČ
SIVKA
Nedaleč od Rusega mosta boš morda obstal; presunil te bo vonj cvetoče sivke kot val iz tuje, utopične dežele, kjer so si vsi bratje — celovite osebnosti — živogledi nebeški svatje.
Misel ti begne v naročje krilatca zlatega, ki je sivkino seme ožaril in ga nato spustil na trpko prst tržaške mržnje in prezira. Na trgu mrko druščino kači ta grmušelj vonja in obeta košatega.
Iz bara se zasmehljivo ozirajo proti vzhodu, v nevarno stepo, ki se končuje z vietnamskimi splavi, podkrižano z bedo, nasiljem in milijoni divje plavi, ki se podi po sibirskem nečloveškem obodu.
A bratska prihodnost neustavljivo boblja prek opelinjene, nehodne poti in grizke kokave; med ljudmi kot sivka dehti obljuba sprave.
Kristov plašč po krutem kršu že Šumija.
BRAJDA
Pod radodarno brajdo bi rad poležal, da bi njeno skrivno moč očaran zaznal, kako se iz rdeče zemlje pojoče dviguje in s sončno gorkoto neučakljivo združuje.
Tam bi trepetavo zrl v grozdati čar življenjskega eliksirja, ki ga narava zbira.
V	pramenčkih bi prisijal sončni žar;
kot iz okenca spovednice bi slišal besede mira:
»Ti, ki Odrešenika iščeš, pogledaj vase!
V	tebi so trtni sokovi in božje jase.«
HRAST
Trdoživi hrast, nekdanji kralj Vergilovih dni, povej mi: ali bo kamneči rod, rod motike, dočakal dneve žive vode, slišal bujne krike svobode, kdaj upal, da se iz tebe lahko med cedi?
Ko bo jagnje k levu leglo, kraljevi hrast,
to bi rad vedel: ali bo pradavna dediščina izgubljena,
s hotenji preminulih z vidnega že košena?
Ali bo rod ruja naposled razsijala čila čast?
Ali mu bo ljubezen razpirala eterično sedmerocvetje?
Ali pa bo dalje zadirčno lopatil grobno bogokletje?
Ali bo sočna omika na davnih pilih nemela kot črep?
Ali pa bo Prihod Pričakovanega razplajhal tudi kraški svet?
Zapustili so nas
O)
JOSIP TAVČAR
V Trstu je 27. novembra umrl 69-letni dramatik prof. Josip Tavčar. Bil je najplodovitejši tržaški slovenski gledališki in radijski dramatik. Napisal je deset večjih tekstov, ki jih je večinoma uprizorilo Slovensko stalno gledališče, pa še ogromno kritik, esejev in novel. Ustvarjati je začel v italijanščini in prejel več nagrad. Potem se je polnokrvno vključil v slovensko ustvarjalnost. Do lanskega leta je bil profesor angleščine na trgovskem zavodu Žiga Zois. Dolgo je bil umetniški vodja, potem pa predsednik upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča. Do smrti je bil predsednik Slovenskega deželnega zavoda za poklicno Izobraževanje.
ZORA PIŠČANC
V tržaški bolnišnici je 23. novembra umrla pisateljica in kulturna delavka Zora Piščanc. Rodila se je leta 1912 v Trstu, delala in živela pa je predvsem v Gorici, kjer je bila do upokojitve upravnica Katoliškega glasa. Samostojno je
SPOMINI MILANA GUŠT
Sledili so Nemci, Jugoslovani in Francozi.
Primorci, Italijani, Albanci in Rusi tega bloka nismo potrebovali, ker se nas ni usmilil ne Bog ne hudič.
Primorec je namreč lahko dobil kak paket samo v primeru, da je imel koga izmed svojcev v Jugoslaviji. Med temi lahko omenim le Milka Keteja z Opčin, ki je prejel nekaj paketov, ker je imel v Kranju teto, ki mu jih je pošiljala.
Tudi Černe iz Tomaja je prejel kakšen paket, a le kdaj pa kdaj, morda enkrat mesečno, ker je pač imel svoje ljudi v Jugoslaviji, ki so skrbeli zanj.
Največja težava je bila s tobakom. Ko ga je kdo dobil, smo kadili kot Turki, a to le tisti večer.
Zvečer smo lahko dobili tudi kakšno suho hruško in tu pa tam kakšen kos prepečenca, to pa se je dogajalo poredkoma — drugega dne se je nadaljeval post, ki je trajal v nedogled, zdi se mi do prihoda Američanov.
V	bloke z lihim številom so, kot sem že omenil, pripeljali ljudi ne glede na narodnost. V njih je bilo res hudo, saj si tam lahko čakal le na dvoje: srečen si bil, če si lahko šel delat, nesrečen pa v primeru, da so te dodelili za transport.
Po končanem delu si namreč vedel, da se boš vrnil v taborišče. Če pa si šel na transport, nisi vedel, kam greš, še manj pa, če boš sploh prišel na določeno mesto.
Če so te poslali na delo, si si lahko sem pa tja kaj pomagal — dobil si malico, po njihovo »brot-zeit«. Če pa nisi delal, te niti pes ni povohal.
V	karanteni so bili večinoma Ukrajinci, Rusi, Francozi, med njimi je bilo le malo Italijanov, nekaj Albancev, teh je bilo pravzaprav še najmanj.
Sedaj pa naj vam opišem levo stran tega taborišča.
Prvi blok ob vhodu v taborišče se je imenoval »klet«, nosil je številko 2 in so v njem prodajali. V njem si namreč lahko kupil tobak, pivo in še marsikaj drugega.
Tobak so nam delili le občasno, po štirideset cigaret »Bregava«, to je bil jugoslovanski tobak, oziroma jugoslovanske cigarete, kakor tudi »Duvan«, ki pa je bil nekoliko lažji. V tem bloku je bila tudi pisarna za delo ter skupna pisarna, kjer je bil registriran vsak posamezni jetnik. Tu si lahko v desetih minutah našel katerega koli jetnika, le če si poznal njegovo številko.
V	bloku so se nahajali tudi številni tolmači vseh jezikov, ki so se govorili v taborišču. Vodil jih je tako imenovani »Lager-Tolmetscher«, ki je razumel vse jezike in jih je lahko prevajal v nemščino.
Ob tolmačih, ki so razumeli najmanj dva ali tri jezike, ni bilo strahu, da bi ti ne bilo mogoče pojasniti, kar si mislil. Če si imel namreč opravka z esesovcem ali pa z »Rapport-Fiihrerjem«, je bil že pripravljen
tolmač, da ti pomaga. Zato je bila v primeru, da si hotel govoriti s kakim funkcionarjem, prva beseda »Tolmetscher«, tega so takoj poklicali, da te je nato vprašal, kaj bi rad. Taje nato prevajal esesovcu ali kapu.
Za denar si lahko v »kleti« kupil tudi pivo, toda brez alkohola. Pijača je bila sladka, lahko si je popil celo štiri litre brez posledic — le trebuh se ti je napel kot boben.
Vsak kapo je imel tudi cigarete, ker so si oni znali pomagati — vse, kar jim je manjkalo, so dobili ali zlepa ali zgrda. Ujetniki te možnosti seveda niso imeli, ker niso imeli denarja — pa tudi upali si niso v to »klet«.
Za blokom »kletjo« je stal blok številka 4. V njem so stanovali Nemci — od tatov do političnih jetnikov. Ker niso bili naklonjeni režimu, so seveda prišli v to taborišče.
Z njimi so ravnali ravno tako kot z ostalimi, saj jih niso smatrali za nič boljše od drugih.
Če nisi ubogal na vsak ukaz, je bila kazen za vse enaka — tako za Slovence kot za Nemce ali pa Ruse.
Edina sreča, ki so jo imeli Nemci, je bila ta, da so se v taborišču izražali v maternem jeziku, ki ga je vsak esesovec lahko razumel.
Pravzaprav pa je bil Nemec za prekrške strožje kaznovan, ker jih njihovi sonarodnjaki niso smatrali le za saboterje kot vse ostale, pač pa za izdajalce naroda. Večkrat se je namreč zgodilo, da je kdo izmed naših dobil deset dni »Straf-Arbeita« in je za isti prekršek Nemec dobil kar dvojno ali celo še višjo kazen. Če jih je naš človek dobil 25 z žilo po riti, je Nemec vedno dobil kak uderec več. Hrana pa je bila za vse enaka.
Večkrat sem gledal tiste Nemce vse okrvavljene — tepeni so bili zaradi politike ali bogve čemu.
Morda so ti nemški jetniki mislili, da pomenijo kaj več kot ostali, v resnici pa je bilo esesovcem vseeno.
Esesovci niso kazali usmiljenja do nikogar, še manj do svojih sonarodnjakov.
Šesti blok je bil mešan blok — naseljen je bil z delavci, ki so opravljali različne obrti in so bili različnih narodnosti. Delali so zunaj kot kovači, mizarji, bilo je celo nekaj mahanikov.
Tudi oni niso veljali kot izjema ne pri hrani in še manj pri disciplini.
Tudi v osmem in desetem bloku so stanovali pripadniki različnih narodnosti. Vsako jutro se je vsak odpravil na odkazano delo.
Šefa blokov številka 8 in številka 10 sta bila oba Nemca.
Dvanajsti blok so večinoma sestavljali Rusi. Seveda so bili vsi zaposleni, saj za tiste, ki niso imeli dodeljenega dela, tu ni bilo mesta.
V	14. bloku so stanovali najbolj nadarjeni ljudje, okrog dvajset gasilcev v glavnem nemške narodnosti. Vodil jih je poseben gasilski šef, enako Nemec in interniranec kot mi.
Ta skupina ljudi je vedno počivala — razen v primeru, ko so imeli vaje, in to tri ali štirikrat tedensko.
V	primeru požara pa so imeli vedno dovolj dela — morda še celo preveč. Ko so odhajali iz taborišča, so jih obkolili esesovci, tako da jim ni bilo mogoče pobegniti.
Samo enkrat sem jih videl na delu, in še to v primeru, ko so gasili kasarno esesovcev, ki so jo Američani bombardirali.
Ob kakšnem letalskem napadu so bili vedno pripravljeni, ker so morali biti prvi na prizadetem kraju.
Ko so to delo opravili, jih je čakal počitek — le šofer ni ostal brez dela — moral je namreč očistiti avto oziroma kamion, pri čemer so mu ostali pomagali, da bi bili nared za prihodnjo akcijo.
Na 16. bloku so bili posebni ljudje — v glavnem Ukrajinci, ki so vsak dan po dvanajst ur lupili krompir. Teh petdeset ljudi je komanda imenovala »Kartoffelschelfe«. Izbrani so bili le za to delo in delali so to vsak dan.
izdala naslednje povesti: Cvetje v viharju, Dom v tujini, Andrejka, Na obalah morja, Pastirica Urška, Most cež ocean, Blagovestnika Slovanov in Pesnik zelene pomladi. Več del je bilo ponatisnjenih v Sloveniji. Zadnjo knjigo je posvetila ljubljenemu bratu Ladu Piščancu, duhovniku, žrtvi revolucije leta 1944 v Cerknem.
BORIS SANCIN
V Trstu je 12. oktobra umrl inž. Boris Sancin. V tem mestu seje rodil leta 1912, a že leta 1920 se je družina preselila v osrednjo Slovenijo, od koder se je inženir vrnil leta 1945. Zgodaj se je priključil liberalnemu taboru in bil dejaven prej pri Omladini Narodne odbra-
ne, potem pa pri časniku Naša misel. V Trstu seje pridružil Slovenski demokratski zvezi, bil med njenimi idejnimi voditelji in stalno pisal v Demokracijo. Iz politike se je umaknil po letu 1972, aktiven pa je bil še v Slovenski prosvetni matici in Slovenskem dobrodelnem društvu. Leta 1972 je imel v Dragi predavanje o pluralizmu. Sodeloval je pri Slovenskem primorskem biografskem leksikonu. Od leta 1951 do upokojitve je delal na tržaškem radiu in bil v letih 1960-73 šef slovenskega programskega odseka.
SLIKAR B. JAKAC
Nestor slovenskih slikarjev, 90-letni grafik Božidar Jakac je umrl 20. novembra. S cerkvenim pogrebom so ga pokopali v Novem mestu. V imenu nekdanjih študentov na likovni akademiji se je od njega poslovil Marijan Tršar, spregovoril pa je tudi župan Šali.
Bili so vsi mladi in tudi rejeni, zdravi, saj niso pogrešali hrane, ker so delali pri kuhinji.
In prav tem ljudem, tem Ukrajincem, se moram zahvaliti, če še danes teptam to umazano zemljo. Čemu pa to?
Vsak dan sem šel mimo tega bloka in ker so me imeli za Italijana, sem jih nekajkrat prav pošteno dobil po rebrih. Ko pa so ugotovili, da sem Slovenec, jim je to zadostovalo, da sem dobil od njih vse, kar sem hotel.
Poklicali so me v blok in me predstavili šefu bloka, ki me je premeril od nog do glave in mi velel »’rein«, to je »noter!«.
Ko sem vstopil v sobo, so me takoj povabili, naj sedem, ponudili so mi kruh, menažko, to je skodelico hrane, in celo prižgano cigareto, rekoč, naj kadim.
Ko se je pridružil še eden s pivom, si nisem želel prav ničesar več.
Vsak večer sem hodil k njim na obisk, še posebno ko so me naučili igrati »ajnc«.
Petkrat smo igrali za cigareto. Ko si izgubil, nisi smel več igrati, pač pa si iz svoje izgubljene cigarete lahko potegnil nekaj dimov.
Od tedaj, hvala Bogu, nisem bil več lačen.
Šef bloka je bil sicer Nemec, toda kljub temu zelo dober, preprost, usmiljen in discipliniran človek.
Svojo strogost je dokazoval le zato, da bi dosegel pravico.
Pri njem si moral imeti vse gumbe prišite in če nisi bil tudi čist, nisi smel iz bloka. Bil je tako natančen, da je izhod lahko preprečil tudi zaradi najmanjšega prekrška.
18., 20. ter 22. bloka pa skoraj nisem poznal, ker sem jim le nekajkrat pripeljal drva s samokolnico v začetku svojega bivanja v taborišču.
Ljudje v teh blokih so pripadali različnim narodnostim — bili so večinoma Poljaki, Čehi pa tudi Holandci in Francozi.
V 24. bloku so stanovali Jugoslovani, zato so ga imenovali »jugoslovanski blok«. Tu sem bil večkrat. Hodil sem na obisk k znancu, ki mi je dajal prepečenca in vode, ko smo imeli 48-urni »štraf« brez hrane in vode.
(dalje prihodnjič)
VOLITVE V MILJAH
Izid jesenskih volitev v Miljah predstavlja važen mejnik v političnem življenju v naših krajih, saj se je prekinila več kot štiridesetletna hegemonija Liste Frausin oz. Komunistične partije Italije in njenih zaveznikov.
Važen dogodek predstavlja tudi nastop Slovenske skupnosti, ki je zbrala 170 glasov in s tem podvojila število slednjih: SSk je namreč nastopila samo na zadnjih upravnih volitvah in še takrat samo za rajonski sosvet Žavlje-Štramar. Lahko trdimo, da so bile te volitve zanjo uspešne, čeprav ni izvolila nobenega svetovalca. S samostojnim nastopom slovenske stranke se je torej prekinila dolgoletna tradicija volilne povezave z Listo Frausin. Vzroke za prekinitev sodelovanja je treba najbrž iskati v nekorektnem obnašanju Liste Frausin in KPI do predstavnikov SSk.
Presenečenje predstavlja tudi dejstvo, da glavni slovenski kandidat na Listi Frausin Corrado Švab ni bil izvoljen. Obstaja sum, da Švab, ki je tudi predsednik Društva Slovencev miljske občine, ni bil izvoljen zato, ker ni ideološko »čist«. Sum se krepi, ko vidimo, da sta bili izvoljeni Slovenki, ki sta sicer tudi partijski aktivistki: to sta Slavica Barut in Damiana Colarich.
Lahko pričakujemo, da se bo z nastopom petstrankarske koalicije stanje miljskih Slovencev spremenilo v slabše. Kljub izjavam bivšega predsednika DSMO Kiljana Ferluge o obojestranski krivdi (namreč SSk in KPI) pa je slednja v glavnem na komunistični strani.
Marija Rus
Tri svečke
Mimo toplih barv jesenskih h grobu moja pot hiti,
h grobu pod zelenim gričem kjer prižigam svečke tri.
V težkem dimu Buchenvvalda se očetu sled gubi,
v črni jami maščevanja brat za spravo krvavi,
tukaj pa je mama našla končni mir pred bombami.
Solza se bo utrnila, padla na grobove tri,
ko se k zemlji bom sklonila in prižgala svečke tri.
Milena Merlak
Zapuščeno pokopališče
Zgnilo in izgubilo se bo rdečerumeno listje. Nagrobni kamni se krušijo z imeni in brez imen: rodil se je, umrl — odnekod odmeva nem.
Angel brez glave s samotnimi perutnicami ne more gledati za frfotajočimi pticami.
Tu otrok kamnit, tam nagrobnik razbit, križ, križ in znova križ, a ti živiš, še živiš.
Nekje blaženo združeni ali za zmeraj izbrisani tu razpadajo.
Skrivnost odhoda jim pesem zvoni pogreba davnega.
Tu so tiho vsi
porekla revnega in slavnega.
Živ spomin na lastno smrt:
Kdaj in kje in kako,
kam in zakaj?
Zemlja še ni bila niti nebesa niti raj.
Prizadevanja za slovensko gimnazijo
v preteklem stoletju	Maks Šah
Ob štiridesetletnici Slovenske klasične gimnazije v Trstu (1948-1988) sem za spominski zbornik Liber memorialis prispeval članek Anabaza naše klasične gimnazije. Pa so me nekateri ljubitelji slovenske šole pozneje spraševali, ali ni bilo pogojev že v prejšnjem stoletju ali pa vsaj v letih pred prvo svetovno vojno, da bi tudi Slovenci imeli v Trstu lastno slovensko gimnazijo? Mreža slovenskih osnovnih šol v tržaški okolici je bila kar zadovoljiva. Treba je bilo še prodreti v mesto samo, saj so tudi tu živeli Slovenci. Tu pa zadenemo na težave in so si morali Slovenci pomagati sami z ustanovitvijo Cirilmetodove šole. Ali naj se Slovenci zadovoljijo samo z osnovnimi šolami? Šola naj nudi mladini tudi višjo izobrazbo, strokovno naj jo usmerja, mladini naj posreduje kritično politično mišljenje in brusi svetovni nazor, obuja in krepi nacionalno zavest. Tega so se zavedali vsi prebujeni narodi. Zato so pri nas znali ceniti pomen šole tako Slovenci kakor Nemci, ki so hoteli vladati v tedanji celotni Avstriji, in Italijani, s katerimi nam je bilo na Primorskem, zlasti na Goriškem in v Istri, dano skupaj živeti. Vsem je postala šola mogočno sredstvo v nacionalnih bojih. Slovencem je šola pomenila močno oporo za o-hranitev narodne samobitnosti, drugima dvema pa za osvajanje in potujčevanje. Avstrijske oblasti bi najraje obdržale vse šolstvo v svojih nemških rokah, niso pa mogle mimo ljudskih zahtev po uvedbi narodnega jezika v šole. Italijani so se krčevito držali svojih mestnih postojank in niso dopuščali vanje slovenskega vpliva in življa. To velja v našem konkretnem primeru za Gorico in Trst. Popolnih srednjih šol s slovenskim učnim jezikom pred nastopom našega stoletja sploh ni bilo. Kakšna je bila borba za slovenske paralelke na nemških gimnazijah, nam zgovorno potrjuje primer na gimnaziji v Celju. Ministrski predsednik grof Taaffe (1879-1893) si je s politiko pomirjenja hotel pridobiti Slovane v monarhiji in je Slovencem obljubil slovenske oddelke na nemških gimnazijah v Ljubljani, Kranju, Novem mestu in Gorici. Zaradi slovenskih paralelk na celjski gimnaziji pa je celo padla vlada cesarske Avstrije leta 1895.
Stanje srednjih šol na Primorskem
Na Primorskem Avstrija ni bila nikdar naklonjena samostojnim slovenskim srednjim šolam. Slovenci, ki so želeli študirati, so morali obiskovati nemške državne gimnazije v Trstu ali pa v Gorici. Tu so imeli na voljo nemške gimnazije, manj zavedni pa tudi italijanske občinske srednje šole. Slovensko gimnazijo je Avstrija dovolila v Gorici šele leta 1913, a vojna vihra jo je kmalu zadušila. Trijezično državno učiteljišče (italijansko-nemško in slovensko) je bilo odprto leta 1875/76 v Kopru in slovenski del tega učiteljišča so leta 1900 prenesli v Gorico, od tam pa po prvi vojni v Tolmin. V Idriji so leta 1901 ustanovili slovensko realko.
Javen protest na Dunaju
Istrski poslanec Vjekoslav Spinčič je 4. februarja 1893 govoril v državnem zboru na Dunaju o slovenskih in hrvat-skih srednješolskih razmerah. Dejal je, da Slovenci in Hrvati v alpskih deželah in na Primorskem nimajo niti ene gimnazije ali realke, v kateri bi se vseskozi poučevalo v slovenskem ali hrvatskem jeziku. Nemci so se ob tem izgovarjali, da ni slovenskih in hrvatskih profesorjev, ne učnih knjig in da zaradi tega pri nas srednje šole v narodnem jeziku ne morejo obstajati. Istočasno pa so seveda slovenski profesorji službovali na Tirolskem in celo na Moravskem...
O šolah in laški gospodi...
Zanimiv je prispevek, ki gaje objavila 13. oktobra 1906 tržaška Edinost v svoji 282 številki pod naslovom »O šolah in laški gospodi«:
»Tudi srednjih šol potrebujemo! Prav tako, kakor je potrebna slovenska ljudska šola v mestu, tako in še bolj bi bile potrebne slovenske srednje šole v Trstu. To je živa potreba že za sedanje mladeniče, ki so dovršili že obstoječe slovenske ljudske šole. Ljudske šole v predmestju, po okolici in one pri Sv. Jakobu. Tembolj pa bo potrebno potem, ko enkrat dosežemo v mestu (če jo dosežemo) slovensko ljudsko šolo. Letos niso hoteli sprejeti naših otrok v nemško realko, da-si se jih je bilo mnogo oglasilo. Dotični faktorji so že znali stariše odsloviti z različnimi izgovori in pretvezami. Morda se je to storilo na kak poseben migljaj, kajti oni učenci pripravnice, ki so se bili oglasili za ustop v gimnazijo, pozvani so bili k sprejemnemu izpitu že julija; tistim pa, ki bi bili radi šli na realko, reklo se je, da naj pridejo k izpitu pozneje, ob začetku šole. Prišli so, a sedaj se jim je reklo, da ni več prostora za njih, ker da je število že dopolnjeno. To se pravi iz nas norce briti. Ako je bilo res število za prvi razred dopolnjeno, naj bi se bila za druge odprla paralelka. Mari nismo tudi mi avstrijski državljani, ki pošteno plačujejo davke?
Do sedaj so naše otroke, d osle iz pripravnic, vsaj jemali v nemške srednje šole, dasi z neštevilnimi ovirami; a sedaj nam zapirajo še te! Kam hočemo sedaj siromaki s svojimi otroci? Ali je to pravično? Ali je to plačilo za naš toliko izkazovanipatrijotizem?!! Ob priliki našega shoda bilo bi staviti resolucijo tudi o zahtevi slovenskih srednjih šol. Za sedaj naj se tirja vsaj niža gimnazija ali niža realka.
Zahteva se slovensko univerzo, prav, a od kodi naj pridejo dijaki na slovensko univerzo, če nimamo niti slov. srednjih šol?«
Čeprav so Slovencem vedno odrekali pravico do lastnih srednjih šol v Trstu, češ da Slovencev v Trstu sploh
ni, nam skromni statistični podatki iz italijanskih virov izpričujejo in dokazujejo drugačno stanje. Poglejmo si samo nekaj podatkov, ki izpričujejo, koliko je bilo slovenskih dijakov:
Angelo Vivante nam v svojem »Irredentismo adriati-co«, Firenze 1912, prinaša za leto 1909 naslednje podatke:
Gimnazija v Trstu:	Italijanov in Nemcev:	Slovencev:
	344	199
Gimnazija v Gorici:	349	342
Za leto 1910/11:	Italijanov: Slovencev:	Nemcev:
Nemška realka v Trstu	201 90	181
Nemška gimnazija v Trstu	152 199	182
In Vivante pripominja: »Gli Sloveni non hanno scuole medie nazionali a Trieste, ma Italiani si.«
Mario Pasqualis pa nam v »II comune di Trieste e 1’istruzione primarla e popolare«, Trieste 1911, za leto 1909/10 podaja naslednje podatke:
	Italijanov: Slovencev:		Nemcev:	Drugih
Višja gimnazija - Trst	142	197	181	19
Višja realka - Trst	209	92	170	5
Meščanska šola - Trst	171	123	136	4
Italijani so lahko poleg omenjenih nemških državnih šol obiskovali večinoma občinske italijanske srednje šole. Slovenci pa v Trstu nismo imeli ne državnih ne občinskih, niti zasebnih srednjih šol. Pa še en podatek, napisan v najnovejšem času: Giovanni Lepore: »Scuole e gruppi etnici a Trieste e nell’Istria«. Lepore nam za leto 1914 podaja naslednje podatke:
V letu 1914 je bilo na gimnaziji In realki v Trstu:
Italijanov: Slovencev: Hrvatov: 314	306	35
V Trstu ni bilo nikdar nobene javne slovenske srednje šole. Leta 1912 je bil ustanovljen zasebni slovenski dvoletni trgovski tečaj z 78 učenci in 13 učitelji. Družba sv. Cirila in Metoda je hotela odpreti triletni tečaj meščanske šole, a Ministrstvo za uk in bogočastje ji je 30. avgusta 1917 zavrnilo priznanje. To je bila prva in edina meščanska šola s slovenskim učnim jezikom v vsem Primorju. Ker Slovenci niso imeli lastnih srednjih šol, so morali slovenski dijaki obiskovati nemško gimnazijo in realko. (Giovanni Lepore: Scuole e gruppi etnici a Trieste e nelHstrla, Trst, 1957.)
Že v prejšnjem stoletju sicer zasledimo, da je bila slovenščina obvezna za slovenske dijake na nemški gimnaziji v Trstu, prav tako na nižji realki. Na moškem učiteljišču v Trstu je bila slovenščina kot predmet v letih 1849-1853. Dvoletno trgovsko šolo v Trstu je Ministrstvo za šolstvo odobrilo leta 1910, a pravico javnosti je dobila le za eno leto
9.	julija 1912, naslednje leto (2. maja 1913) za tri leta in leta 1918 za eno leto. Zaradi vojne je morala trgovska šola prekiniti z delom. Po vojni pa so z odpiranjem kakršnekoli slovenske srednje šole v Trstu odlašali v nedogled. Ukinili so in potujčili še ljudske šole, le Cirilmetodova je zdržala do 22. septembra leta 1930.
Gospodujoči razred je menil, da so Slovenci le kmetje in delavci in to naj ostanejo. Zanje je dovolj, da se nauče: »... kako odpravljajo se ovcam garje in kako prideluje se krompir najboljši...«
Slovenske šole v novem šolskem letu 1989/90
Še vedno zaskrbljajo vsakoletni vpisi v naše šole. Tistega zagona, ki smo ga bili vajeni prvo povojno desetletje, ni več. Takrat so samo osnovne šole same presegale višino tisoč učencev. Potem pa smo začeli nezadržno drseti navzdol. Za letošnje šolsko leto nam številke kažejo naslednje stanje:
OTROŠKI VRTCI NA TRŽAŠKEM
Kraj:	Vrsta vrtca:	Novi vpisi:	Skupaj:	Razlika:
Sv. Jakob	državni	3	20	— 3
Ulica Conti	občinski	8	18	+ 7
Ulica Ginnastica	občinski	6	22	— 2
Škedenj	državni	8	14	+ 5
Sv. Ana	državni	4	12	+ 1
Sv. Ivan	občinski	3	10	—
Lonjer	državni	10	15	+ 1
Greta	občinski	6	18	+ 1
Barkovlje	državni	8	13	+ 2
Opčine	državni	13	53	+ 1
Bazovica	državni	5	21	— 7
Gropada	državni	4	11	+ 1
Trebče	državni	4	8	—
Prosek	državni	14	39	+ 5
Sv. Križ	državni	6	14	+ 5
Repentabor	državni	3	10	— 4
Nabrežina	občinski	4	15	+ 1
Devin	občinski	3	10	—
Sesljan	občinski	—	—	—
Mavhinje	občinski	2	11	— 4
Šempolaj	občinski	4	9	— 1
Zgonik	občinski	3	20	— 1
Gabrovec	občinski	3	11	—
Dolina	državni	6	16	+ 2
Mačkolje	državni	4	7	+ 2
Domjo	državni	7	19	— 2
Rlcmanje	državni	6	13	+ 1
Boršt	državni	6	11	+ 1
Boljunec	državni	7	20	+ 1
Čampore-Žavlje	občinski	4	9	— 1
Skupaj		164	469	+ 12
OTROŠKI VRTCI NA GORIŠKEM				
Kraj:	Vrsta vrtca:	Novi vpisi:	Skupaj:	Razlika:
Ulica M. Fabiani	državni	15	33	— 1
Ulica Brolo	državni	8	35	—15
Štandrež	državni	11	26	+ 7
Podgora	državni	—	—	—
Pevma	državni	7	14	— 2
Krmin	državni	5	11	—
Doberdob	državni	8	32	+ 1
Sovodnje	državni	4	14	— 2
Rupa	državni	6	15	+ 1
Števerjan	občinski	3	12	— 1
Ronke	državni	4	13	—
Skupaj		71	205	— 12
Ilch -> Glachi, Giachelli, Di Giacomo, prim. PIZZAGALLI 138,232,236); Jeklič (ZSSP Gorenjska); 1373 Jaculinus iz Tolmina (KOS l,55), 1489 Jacoim (Jacollln), kmet v Vremah (KOS II,225), Jakolin (ZSSP Šmarje, LJ, GO, Ilirska Bistrica), Jakulin (ZSSP Litija, LJ, MB, Primorska; TS), Jaculin (SPZM Sv. Lenart), obe slednji obliki na Tržaškem za fašizma -> Giacolin, prim. PIZZAGALLI 138,139, laculin (TS), Jaklin (ZSSP Štajerska, Idrija), Jeklin (ZSSP Tolmin; na Tržaškem -> Giacolin, prim. PIZZAGALLI 139); Jakulica (ZSSP Ilirska Bistrica); tujega izvira sta obliki Jakljevič (ZSSP Metlika, prim. Jakljevič, Črnomelj, Metlika) In Ja-klovič (ZSSP Dolnja Lendava, prim. Jaklovič, prav tam).
Na skrajnem Zahodu je doma priimek Jakoletič v zapisih lacolettig (SPZM Krmin), na Tržaškem za fašizma la-kolettig -> Giacoletti, prim. PIZZAGALLI 232; gre za hibridno imensko obliko, saj je ne najdemo v bogatem seznamu klicnih imen za Jacun v PIRONA 1530: prej kot *Jakole (taka razlaga se mi zdi tvegana) suponiram osnovo Jake/oi, razširjeno s furlanskim -et (prim. v PIRONI 1530 Jaconit, Jacondt) s slov. patronimičnim -ič. Morda kaže uvrstiti sem Jekla (ZSSP Gornji Grad) in Jekler (ZSSP Dravograd, Gorenjska).
Iz aferetičnega hipokoristika *Kom k imenski obliki * Jakom, prevzete od romanskih sosedov, lahko izvajamo še nekaj priimkovnih oblik, značilnih za naš Zahod: Komac (ZSSP vsa Slovenija; SPZM GO, prim. tu zgodovinske vire za Goriško), Komic (ZSSP GO, Gorenjska; SPZM GO, Števerjan), Comiz (SPZM GO), morda tudi Komič (ZSSP GO; hiperkorektura?).
Očitno furlanskega izvira je priimek Komel (SPZM GO), prim. ime naselja Komelj, nem. Kommel pri Pliberku (ATLAS 35/B1), prim. še Kdmmelgupf, slov. Vrh, ime bližnjega zaselka.
Ne upam si spravljati v zvezo z našim hagionimom priimkov Komavec/Comavec, Komaver, Komavli, ki so tudi značilni za Goriško.
V	ZSSP najdemo nekaj izrazito italijanskih ali furlanskih priimkov: Giacomelli (Logatec), Giacomini (KR, Postojna, GO), celo Glakomini (GO), Giacomuzzl (MB); in nemškega (?) Jakobs (Gorenjska).
Med priimkovnimi oblikami, ki so videti danes povsem izginile, je PIZZAGALLI 242 ohranil spomin na Kobliha -> Colbicchi: očitno imamo opraviti s slovenskim imenom na -¡ha iz svetniškega imena (prim. Lovriha, Martlha, Pavliha) in ga izvajamo iz aferetične osnove Kob, razširjene s for-mantom -(e)l(j). Oblika je videti enkratna tudi po svoji strukturi.
V	Terski dolini obstaja poleg hišnega imena Jacopig(h), omenjenega na str. 59, še drugo hišno ime, ki izhaja verjetno iz našega hagionima, a ga ne znam razlagati: 1772 Jacoperig(h), Jecoperig(h) za družino Cher (Ker) v Bardu (ROTTOLO 8,22,32, LCI 105,135), zapisan prvič z dolgo formulacijo (nomen) Cherd(ett)o jecoperigh Barcareto. Je morda hišno ime, izraženo s patronimikom, iz dvojnega imena Jakob Peter? Težko verjamem.
Pred peščico drugih priimkovnih oblik se ustavim in si jih ne upam vzeti v poštev, razen morda Kobula (ZSSP Štajerska), Kop, Kopp (ZSSP Štajerska, drugi tudi v LJ), Kopel, Kopelj (ZSSP Postojna). Pri teh obstaja nekaj možnosti, da jih navežemo na že omenjene in s tem razlagamo iz našega hagionima.
* * *
V	krajevnem imenoslovju beremo ime s svetniškim pridevkom Sv. Jakob pri gori na Tolminskem (ATLAS 100/A2), pri dvajsetih zaselkih po vsem slovenskem prostoru (ATLAS..., toda geografom ne verjamem nič več, Bog ve, ka-
ko se v resnici ti zaselki imenujejo!) in še pri tržaški mestni četrti, it. San Giacomo, ki je nastala v prejšnjem stoletju in je zato tako učeno ime pri nji razumljivo. Verjetnejša in starejša so kajpada imena z ljudskim svetniškim pridevkom: Šentjakob, ime naselja v Rožu, nem. St. Jakob (29/B2), drugega naselja pri Šentjerneju, ob njemše Šentjakobsko polje (172/B1 -173/A1), z determinativom Šentjakob ob Savi ime danes že ljubljanskega mestnega predela (127/B1); z v to-ponomastiki redko hipokoristično imensko obliko Šentjak ime gore pri Ilirski Bistrici (198/A3)jn s haplološko reduciranim pridevkom še ime naselja Štjak na meji med Krasom in Vipavo (161/A2).
Brez svetniškega pridevka je bera bogata: začnimo z imeni naselij: Jakob pri Šentjurju (114/A2) je po svoje zanimivo ime, saj je Jakob uradno zgubil prilastek, ki se ga Jur ni še znebil, a pri toponomastiki in geografski pameti ne iščemo doslednosti. Iz hagionima na pisan način Izvedena imena naselij — kar po alfabetskem redu — so: Jakičevo pri Velikih Laščah (166/B1); Jaklin pri Borovljah v Rožu (31/B3) po neizmernem čudežu enakoglasen tudi v nemški verziji; Jakovce v Vipavi (161/B3); Jakovlca pri Logatcu (164/A1; 1375 Jacoblcz, prim. SVI 1,231); Jakšiči v Kostelu (219/A1, po KLS II,223 ljudsko Jašlč nas spravlja v zadrego); Kapla ves, nemško Jakobsdorf (prim. SVI 1,231, a kraj je neznan ATLASU in objavi KOROŠKA, Karta in imenik slovenskih in nemških krajevnih imen, Maribor 1972); kaj pa Kapla vas pri Komendi (107/A2), sicer ime zaselka, a kar se da dražljiv?
Nadaljujem z oronimi: Jaklovka pri Palčju (182/A2); Jek-Ijevo sedlo na Karavankah (55/A1). Kaj pa Kobel pri Ljubelju (57/B3)?
Na vrsti so hidronimi: Jakobski potok v Slovenskih Goricah (17/B3-43/A1; levi pritok Pesnice, SVI 1,231).
Številna In razvejena je skupina Imen zaselkov: Jaka v Poljanski dolini (124/A1), Jake pri Škofji Loki (104/A2), Jakelc pri Idriji (123/A3), Jakelj na Dolenjskem (148/B2), trije zaselki z imenom Jaki na Štajerskem (64/A1.68/A2, 90/B2), Jaklov Breg v Prekmurju (7/B1), pet krajev z imenom Jakob na slovenskem Severu (36/B2,39/A3,56/A1, 64/A3,89/B2), pri Cerknem in Idriji še dva z imenom Jakobe (103/A2,122/B1), Jakon pri KR (105/A1), Jakopič pri Ravnah (37/B2) in pri Dolskem (128/A2), Jakopin na Ko-banskem (12/B3), Jakopinčlč pri Ilirski Bistrici (198/A2), Jakopini v Prekmurju (8/B2), Jakoš v Slovenskih Goricah (45/B3), Jakov Dol pri Trbovljah (110/A1), Jakovc v Žlreh (124/B1), Jakovlnl pri Vinici (222/B1), Jakš pri Hotedršici in Pregarjah (143/B1,197/A1), Jakulini na Krasu (160/B1), Jakuš v Vipavi (142/B3), vrsta v osebnem imenoslovju neznanih oblik Jakušlnl v Prekmurju (8/B1), Jekelj v seznamu, na karti Jekel na Koroškem (60/B1), Jeki v Koprivni (253), Jekopec pri Javorju (104/A3) in spet v osebnem imenoslovju znana imena Jokel v Žlreh (124/A3), Jokelc pri Cerknem (103/A2), Jokl pri Spodnji Kapli (15/A3), Jdklbau-ervviese pri Beljaku (27/A1), Kobl pri MB (41/A3) in menda še Kobelberg pri Gamlitzu na avstrijskem Štajerskem. Kaj pa Djakopini v Prekmurju (9/13)?
Bezlaj navaja še toponime Jakobski dol (KLDB 430), Jakobdol, Jakovlnl (SVI 1,231).
Na koncu še dve imenski obliki strokovnjakom v pretres: zaselek Jakomir pri Čeneboli (98/A2) in Jakover pri Slovenski Bistrici (67/B1): joj, kam bi del?
Jeremias
Rimska cerkev šteje med svetnike preroka Jeremijo, drugega med velikimi preroki Izraela, in ga praznuje 1. maja. Cerkvenolatinsko ime se preko grškrega leremias na-
S vet ni ki v slovenskem imenoslovju
61
vezuje na judovsko Yermeyâhû, Yermeyâh; to teoforično ime je sestavljeno z neizgovorljivim pravim imenom izraelskega Boga Yahvé, medtem ko je prvi del imena nejasen. Med vsemi razlagami je videti najverjetnejša ona, ki tolmači ime kot »Bog je vzdignil, Bog je rešil pred nesrečo«. Cerkev časti še 16. februarja sv. Jeremijo Egipčana, mučenca v Cezareji, 6. maja sv. Jeremijo, mučenca v Milanu, 7. junija in 15. septembra dva sv. Jeremija, mučenca v Cordobi, in 17. junija sv. Jeremijo, mučenca v Apoloniji (TAGLIAVINI 11,145).
Ime so dajali prej protestantje kakor katoličani, zato ga najdemo v današnjih priimkovnih oblikah na protestantskem Vzhodu: Jeremic (ZSSP PT, MB) in Jeremič (ZSSP CE); priimek Jeremejev (ZSSP Postojna) je videti tujega izvira.
V krajevnem imenoslovju ni sledov za njim.
Joannes
Latinsko ime lohannes, pozneje lo(h)annis, in grško /o-ânnes izhajata iz hebrejskega Yôhânân: to je pri Judih eno najbolj priljubljenih imen, sestavljeno je s skrajšano obliko Yo- iz Yahvé »Bog« in z glagolsko obliko hânan »se je usmilil«, je torej teoforično ime. Ime s pomenom »Bog se je usmilil« so dajali dolgo pričakovanemu otroku (TAGLIAVINI 1,203).
Ime je postalo eno najbolj priljubljenih po vsem krščanskem svetu predvsem po zaslugi sv. Janeza Krstnika, ki ga Cerkev praznuje 24. februarja, 24. junija in 29. avgusta, ter sv. Janeza apostola in evangelista v Efezu, ki ga Cerkev praznuje 6. maja in 27. decembra. Ime si deli izredno dolga vrsta svetnikov, med katerimi naj tu omenim le sv. Janeza Zlatousta, škofa v Konstantinoplju (27. januarja In 14. septembra), ter sv. Janeza Nepomuka, praškega mučenca (16. maja).
Ime se je zgodaj udomačilo po vsem slovanskem svetu v obliki Ivanu In je v obliki Ivan, poleg latinske oblike, izpričano v najstarejših slovenskih virih: CASTELLO 1393 uporablja zgolj latinsko obliko lohannes za številne Slovence v Kujiji, Samardenči, Žumaji, Teru, Zavarhu, Uzijuntu, Sedllah in Bardu; ČERNJEJSKI RKP. rabi le enkrat latinsko obliko v latinskem besedilu 1450 Johannes bobera de villa nova (J. Bobera Iz Zavarha, c.3r.); KOS omenja od ok. 1200 vrsto ljudi z imenom Johan(n)es po vsem slovenskem Zahodu (l,ll...); tržaški srednjeveški viri pišejo lohan(n)es, lohan(n)ls za stotine ljudi, med njimi je tudi veliko Slovencev, označenih s tem Imenom. Redkeje srečamo ustrezno latinsko žensko imensko obliko pri Slovenkah: 1405 gen. lohanne fllie Crismani de la Valle (CAP CERE lll,c.34r.; Ivana, hči Križmana iz Doline), gen. lohanne uxoris Crismani Sirian (prav tam, c.29v.); zapis s krajšavo v ČERNJEJ-SKEM RKP. je tudi razumeti kot latinsko obliko: 14..? Joâ-na quondam matei stasonic de pecol (c. 1 r., I. rajnega Mateja Stazonič? iz Dobja), 1502? Joâna gospodigna Mathia de Val de montana (c. 13r., I., žena Matije iz Konoliča).
Od splošne slovanske osnove podedovana oblika Ivan je bila razširjena (sprva verjetno) po vsem slovenskem prostoru in se je ohranila predvsem na obrobju: po KOŠTlA-LU, Slovenska osebna imena iz 12. stol., Veda 4, Gorica 1914, str. 325-326, se pojavlja Ime Ivan med leti 1170 in 1190 in villa Terzii, zdaj Terzo; In villa Muscli, zdaj Muškli (toda kje, za božjo voljo?); in Mala Sciupica, zdaj Zompi-chia; to je dejansko rob med najbolj zahodno Slavijo in Furlanijo; KOS omenja od ok. 1200 desetine ljudi, katerih ime je zapisano lwan(n), luvvan ali Ivvvan, kmet v Osojanlh
(II,300), 1373 Juuan, tudi v polatinjeni obliki s končnico -us: luuanus (1,56), Yuan, Ywan in še lban(n) (prehod v -> b je močno dokumentiran predvsem v XV. stoletju!), Yban(n), Gibann. Tudi tržaški viri omenjajo od I. 1202 naprej desetine Ivanov v zapisu Ivan, Yvan, včasih z dodano latinsko končnico -us. K tem imenom je dodati žensko obliko 1367 quondam Ivane uxor[is] Toma molendinari (CAP CERE l,c.48r.).
Iz latinske oblike Johannes, Johannis, ki se je na območju romanske cerkve izgovarjala brez h, torej *Joanes, *Joanis, je po kontrakciji obeh vokalov lahko nastala nova, vsekakor poznejša slovenska oblika Janes, Janis: srečamo jo, vsaj tako zapisano, razmeroma zgodaj tudi na Zahodu: KOS pozna od ok. 1240 nekaj desetin Jan(n)es (l,ll...), 1325 Janes Odone de villa Gorizia (KOS GOR 13), 1373 Janis (KOS 1,63,83), 1384 Janes Meulicza, 1391 Janes Beryecz (KOS GOR 13), tržaški viri poznajo od 1310 lanis, lanes, Janes, z nekaj sicer redkejšimi zapisi se pa začenjajo stvari prepletati: 1352 Janex de Vulgigrat (BM), 1354 Almericus condam Janexi cerdonis, Pantachosta fi-lius condam Janexi brentari, per Janexum fabrum in con-trata Riburgi (BM), 1368 gen. Janixi (CAP CERE l,c.51v.), 1401 Mathia quondam Janexi de... (PARENTIN): zapis z x nas opozarja na verjetnost, da so ime izgovarjali Janež in to seveda lahko velja tudi za zapis s končnim -s (prim. ESSJ 1,219, p.g. Janez)-, tako ne moremo biti gotovi, ali sta v poznem srednjem veku v Trstu konkurirali dve imenski obliki (Janez : Janež) ali je celo bila tu doma sama oblika Janež. Gotovi smo lahko le, da je tu daleč prevladovala oblika Ivan, ob nji je bila znana oblika Janež, ki so jo nosili prav tako domači ljudje kakor prišleki s Kranjske, tretja možna oblika je bila Janez, Janiz in spet prav tako za domačine kakor za kranjske zdomce. Zapisi z / v drugem zlogu nas opozarjajo, da so tržaški pisci slišali redukcijski vokal, in ta ugotovitev podpira mnenje, da imamo povsod brati Janež. Preden nadaljujem z imenskimi oblikami in z Iz njih izvedenimi priimki, naj se ustavim ob krajevnih imenih: ljudje so namreč v poznem srednjem veku veliko potovali In nosili s seboj po slovenskem prostoru imenske oblike, ki so se tako prepletale, medtem ko nam krajevno imenoslovje izkazuje starejše stanje z imenskimi oblikami, kakršne so rabili ob prehodu med prvim in drugim tisočletjem. Da je stanje v rabi Ivan: Jan(e)ž/Janez razvidno, sem sestavil karto, v katero sem vnesel krajevna imena, kakršna beremo v ATLASU: odpovedal sem se tu imenom zaselkov, ki v glavnem ponavljajo Imenske in priimkovne oblike, pač pa sem se ustavil ob imenih naselij, gora, voda, pokrajin in cerkva.
Na skrajnem Zahodu začenjamo z gorskim imenom Iva-nac (ATLAS 98/A2), a to ime je hlperkorigirano v učenih virih tega stoletja: živo ime se glasi Joanac In je očitna hibridna oblika. Pač pa imamo ob zahodni meji še vrsto imenskih oblik, ki izhajajo iz imena Ivan: znamenita notranja cerkev v Landarskl jami je Svet Ivan v Čele (ZUANELLA 1982/4; ATLAS 0), iz jame teče potok Štivanščak (ZUANELLA 1982/4, 1983/1; ATLAS 0; SVI 0); pri Tarčmunu je še cerkvica Sv. Ivan (ATLAS 99/A2); pri morju je naselje Štivan (ATLAS 158/B3), lat. 1308 S. lohannes in Tuba, it. S. Giovanni di Duino-, na Komenskem Krasu je naselje Ivanji Grad (ATLAS 159/B2, 1494 Ybangrad, KOS 11,214); vzhodno tržaško predmestje je Sv. Ivan, gen. Sv. Ivana, it. S. Giovanni (ATLAS 178/A3, brez naglasov, seveda, ki jih dodajam po izgovarjavi Svetoivančanov), v srednjeveških tržaških virih v latinskem zapisu 1310 a Drusman sclavo de Sando lohanne (CAP R, c.12r.), komaj proti koncu XVI. stoletja v tergestinščini 1595 s(an)toZuane (ZENATTO); pri
Babičih v Istri je cerkev Sv. Ivan (194/A3); morda lahko spravljamo v zvezo z našo imensko obliko tudi gorsko ime Ivačevec pri Dekanih (194/B3); v primorskem okolišu je nadalje še vodno ime Ivanišca, desni pritok Kanomljice-ldrijce (SVI i,227; ATLAS 0) in cerkev Sv. Ivan pri Šebreljah (122/A1). Imenu sledimo proti Vzhodu v gostem pasu na Notranjskem in Dolenjskem: pri Ilirski Bistrici je potok Ivan-šček (198/B3); pri Prestranku sta gora Ivanji vrh in zaselek Štivan (181/B1); pri Rakeku so naselje Ivanje selo, ob njem greben Ivanjska reber, le kake 3 km proti Severu berem pokrajinsko ime Ivanjska kukava (164/A in B1); drugo Ivanje selo je pri Brežicah (155/B2); južno od Iga beremo ponovno gorsko ime Ivanji vrh (147/A3); pri Stični je naselje Ivančna gorica (149/A2); pri Mirni peči je Ivanja vas (170/B1); pri Semiču v Beli krajini je gorsko ime Ivanji vrh (189/B2), ki smo ga srečali že dvakrat; pri Kostanjevici je naselje Ivanjše (173/A2); pri Krškem je naselje Ivan Dol (154/B2). Močna koncentracija krajevnih imen iz Ivana je spet na skrajnem Severovzhodu: v Slovenskih Goricah so tesno eno ob drugem naselja Ivanjski Vrh, Gornji Ivanjci, Spodnji Ivanjci, Ivanjševci ob Ščavnici, pri slednjem beremo še vodno ime Ivanjševska slatina (44/B1) in pokrajinsko ime Ivanšica (45/A1); pri Gornji Radgoni je naselje Ivanj-ševski Vrh (19/B3); severno od Ormoža je še naselje Ivanjkovci (72/A1, toda KLS IV 339 Ivankovcil)', druga gosta koncentracija je v Prekmurju, kjer je naselje Ivanovci ob Ivanovskem potoku (21/B1), naselje Ivanci (22/A3), naselje Ivanjševci, madžarsko Janosfa (9/A3), naselje Vanča vas (20/B2; ljudsko seveda Vanča ves, z etnikom Ivančani ali Ivančarji, KLS IV,324) in naselje Vaneča (21 /A1; etnik je Vanečarje, KLS IV,324). Gorsko ime Vanežov rob (53/B2) Izpričuje morda skrajno postojanko imena Ivan na ziljskem
območju. Osamljeno je videti le vodno ime Ivanski potok, levi pritok Savinje pri Ljubnem (87/B1). Koroško-savinjski okoliš uporablja Imensko obliko Juvan, ki se navezuje na Ivana: pri Ravnah je gorsko ime Juvanov vrh, ob njem zaselek Juvan (63/B2), pri Ljubnem je naselje Juvanje (1231 IvvanI, gl. SVI 1,227; ATLAS 87/B1), pri Dravogradu je še zaselek Juvan (37/A1), v Logarski dolini Juvanija (60/A3) in v Savinjskih Alpah Jovan (62/A2).
S temi podatki lahko ugotovimo, daje bila Imenska oblika Ivan nekoč razširjena po vsi Sloveniji z izjemo Koroške, Gorenjske in osrednještajerske nižine.
Konkurenčna imenska oblika je danes Janez: KEBER 213 jo privilegira pred Ivanom, čeprav je danes v Sloveniji veliko več Ivanov kot Janezov. Vendar daje krajevno imenoslovje prednost ljudski obliki Jan(e)ž: latinski končniški izglasni s se v slovenskih ustih vendar spreminja v -šl-ž, prim. imena Primož iz Primus, Tomaž iz Thomas, ipd. Janez predstavlja torej hiperkorigirano izgovarjavo, ki se je širila v krajevni in osebni onomastiki pod močnim vplivom cerkve, o tem se lahko takoj prepričamo z ATLASOM: v polju 38/A2 je označena cerkev z imenom Sv. Janez v neposredni bližini naselja Šentjanž nad Dravčami. Zato moramo vsako ime Sv. Janez jemati v poštev z rezervo, zakaj za njim se lahko skriva katerakoli druga živa imenska oblika in ne samo Janjejž, v krajih z močno prevlado imenske oblike Ivan se za njim lahko skriva tudi ljudsko ime Sv. Ivan ali podobno. To ime, Sv. Janez namreč, prinaša ATLAS šestnajstkrat in še trikrat Sv. Janez Krstnik in to po vsi Sloveniji: ali se bo dalo kdaj ugotoviti nekdanje ljudsko ime za cerkve pri Štorjah, Prestranku, Črnem kalu in še drugje, kjer se sicer krajevna imena sklicujejo na Ivana? Teh cerkva oziroma zaselkov okoli njih ne bom tu posebej
navajal, vnesel sem jih na karto. Začnimo torej kar z Imenom Šentjanž: lastno je osmim naseljem. Na Koroškem so Šent Janž, nemško Sankt Johann im Saggautal (15/A2), Št. Janž, nemško St. Johann pri Šentjakobu v Rožu (29/A2), Št. Janž, nemško St. Johann im Rosental (30/B3), Šentjanž pri Dravogradu (37/A2); v štajerskem okolišu so Šentjanž nad Dravčami (38/A2), Šentjanž pri Mozirju (88/A2), Šentjanž nad Štorami pri Celju (113/B2) s cerkvijo Sv. Janeza Krstnika (!), Šentjanž pri Radečah (132/A3). Osem naselij in niti enega zaselka s tem imenom? Pač eno: Šent-janževec pri Litiji (129/B3). S svetniškim prilastkom berem le še ime pokrajine Šentjanški log pri Šmarjah pri Jelšah (115/A2). Brez svetniškega prilastka berem številna gorska imena: pri Selnici na levem bregu Drave je naselje Jan-ževa gora pod istoimenskim vrhom, nedaleč je še Janžev vrh (40/B2), na Pohorju je naselje Janževski Vrh pri istoimenski gori (39/A2), pri Radencih je naselje Janžev Vrh (20/A3), pri Poljčanah pa enakoglasna gora (93/B2); vodno ime Janišca, levi pritok Pake v zgornjem toku (SVI l,233) pri Mislinji (ATLAS 0). Pri Ptuju sta naselji Janežovski Vrh in Janežovci (70/A1); v južni Šloveniji beremo le ime dveh naselij: Janeževo Brdo pri Premu (1498 Jannesegkh, KOS II,248; ATLAS 197/A1) in Janeži pri Sodražici (166/B3). Le v dveh imenih beremo sodobno različico Janez: Janezov grič, gora pri Idriji (123/B1) in vodno ime Janezov graben pri Zgornji Polskavi (67/B2). Preden sklenem poglavje o razširjenosti imena Jan(e)ž, moram še omeniti kraj, ki ga ne moremo najti v ATLASU. HOFLER 54 piše: »Povezavi s Furlanijo pripišemo tudi vse pražupnije s patrocinijem sv. Janeza Krstnika, to pa je tudi ena sama, in sicer zopet v Ziljski dolini: Sv. Janz pod Dobračem, vas, ki jo je zasul potres leta 1348.« Hofler ugotavlja, da sega češčenje tega svetnika vsaj v 9. stoletje, in doda: »O tem, da je bil kult sv. Janeza Krstnika zelo močan med Longobardi v Furlaniji, pričata med drugim Janezova kapela v Čedadu iz 7. stoletja (San Giovanni in Xenodochio) in znameniti stari samostan v Štivanu v Tržaškem zalivu, pa tudi v longobardski čas segajoče svetišče v Landarski jami (Antro). »Ne razpolagam z zgodovinskimi zapisi krajevnega imena, ki ga Hofler zapiše Sv. Janz (in taka imenska oblika je gotovo vse prej kot zgodovinska!) in si nič ne upam sklepati v zvezi z njo.
Vsekakor je imenska oblika Jan(e)ž videti doma na Koroškem, na osrednjem Štajerskem in le Izjemoma na Notranjskem in Dolenjskem s po enim zanesljivim imenom. Drugje je današnja prisotnost imena Sv. Janez (Krstnik) videti izid cerkvene hiperkorekture. V luči doslejšnjih ugotovitev je Ramovševa izjava »... križanje in večkratno izposojanje iz različnih virov je pri imenih pogosto, prim. Janež, Janž proti Janez; Juvan proti /van.« (Kratka zgodovina slovenskega jezika, Ljubljana 1936, str. 43) skoraj ple-torična, saj si vse imenske oblike, ki smo jih doslej opazovali, lahko razlagamo iz podedovane slovanske imenske oblike Ivanu ali iz prilagojene latinske oblike *Joan(n)es, *Joan(n)is, ki je v naše severne kraje ih preko njih v redkih primerih v južne prodrla iz nemškega severa, kjer se je tudi v ljudski rabi najdelj ohranila.
Preseneča nas le odsotnost obeh osnovnih imenskih oblik na Gorenjskem. In zaenkrat puščam vprašanje vnemar.
* * *
Po tem pomanjkljivem poizkusu, očrtati vplivna področja obeh osnovnih imenskih oblik na podlagi krajevnega imenoslovja, se je lotiti vseh klicnih, hipokorističnih in priim-kovnih oblik iz našega hagionima. Začel bom, kljub pre-
vladujočemu kranjskocentričnemu privilegiranju oblike Janez, pri Ivanu.
V nespremenjeni obliki Ivan je to danes priimek v Sloveniji (ZSSP CE, Dravograd, NM; KOŠTIAL 564 Koroška) in v zahodni Furlaniji (SPZM PN, Porcia, Sacile). S patro-nimičnim formantom -ič imamo 1523 luuanusch, kmet v Gornjem Cerovem (KOS 11,166), 1498 Matheus Ybanncz, kmet v Selcu (KOS II,240) in priimek Ivanič (ZSSP Štajerska, Črnomelj, LJ, Ilirska Bistrica, Tolmin; KOŠTIAL 564 Prekmurje, v zapisu Ivanič SPZM UD). Z manjšalnim/pa-tronimičnim formantom -(e)c: ok. 1200 Ivvanez, posestnik v kraju luxta lacum (KOS 11,108), Ivanec (ZSSP Dolnja Lendava, LJ), Ivanc (ZSSP Logatec, Štajerska, LJ, NM, Kočevje, Primorska); iz njega izvedeni patronimik se glasi Ivančič (ZSSP vsa Slovenija; v zapisu Ivancich SPZM GO, UD, S. Michele al Tagliamento, PN; Devin-Nabrežina, Milje; v Tržiču za fašizma -*• Giovannini, prim. PIZZAGALLI 166; na Tržaškem -> Giovannini, De Giovanni, Gianninl, Van-ni, Iviani, Vanzini, Giovannelli, prav tam 116,138,236; v pisni obliki Ivančič Milje, Zgonik; na Tržaškem -> Giovannini, prav tam 138; v pisni obliki Ivanzhizh -» Giovannini, prav tam).
Š formantom -č in veznim vokalom: Ivanc (ZSSP PT, LJ), Ivanač (ZSSP Ilirska Bistrica) in nadaljnjo izpeljavo Ivanček (ZSSP Metlika), Ivančevič (ZSSP LJ, MB), morda Ivančok (ZSSP Litija). Z manjšalnim formantom -ek: Iva-nek (ZSŠP Štajerska).'
S pisanimi konstrukcijami in izpeljavami: Ivanetič (ZSSP Dolenjska, MB, Sežana), Ivanež (ZSSP NM, MB), Ivanjko (ZSSP KR, Šmarje), Ivanjšek (ZSSP Brežice), Ivanjšič (ZSSP Litija, MB), z narečno izreko Ivajšič (ZSSP Litija); Ivankovič (ZSSP Šmarje, LJ, MB; v zapisu Ivancovich na Tržaškem za fašizma -> Giovannini, prim. PIZZAGALLI 138); morda Ivanji (ZSSP LJ), morda Ivanov, čeprav se v ta tip steka enakoglasni ruski priimek (ZSSP Logatec, LJ, Kočevje, Štajerska), Ivanovič (ZSSP Štajerska, Ilirska Bistrica, Tolmin; v zapisu Ivanovič ZSSP Sežana; na Tržaškem za fašizma Ivanovick -> Giovannini, prim. PIZZAGALLI 138), Ivanšček (ZSSP Črnomelj), Ivanšek (ZSSP Črnomelj, Štajerska, Radovljica, LJ, Ilirska Bistrica), Ivančič (ZSSP PT), Ivanuš (ZSSP Štajerska, NM, LJ), Ivanuša (ZSSP Štajerska, LJ), Ivanoša (KOŠTIAL 564 Štajerska), Ivanušič (ZSSP Štajerska), Ivanošič (KOŠTlAL 564 Štajerska). V ta del seznama spada morda tudi zapis ok. 1200 Ivchagach, posestnik pri Sv. Urhu v Branici (KOS 11,110), ki ga ni moč zanesljivo brati.
.Vzporedno s pravkar navedenimi imenskimi oblikami bo treba brati še one, ki izhajajo iz narečno obarvane osnove Juvan, Jovan, Jevan ter iz aferetične hipokoristične osnove Van-. Držal se bom istega vrstnega reda: ok. 1500 Marin filius Jonnajnij de Savogna (t.j. Sovodnje v dolini Ab-orne, STAROGORSKI RKP.), 1656 Jevan Drascina... con-tadinidi Varca (Ivan Draži na... kmetje na Barki; F.MAREN-Zl) in nespremenjeni priimek Juvan (ZSSP Gorenjska, Štajerska, LJ, Kočevje, Sežana; na Tržaškem -> Giovanni in luvan -+ Giovannini, prim. PIZZAGALLI 139,235), Jovan (ZŠSP Štajerska, LJ), Jevan (ZSSP Tolmin). S patronimič-nim formantom -ič: Jovič (ZSSP LJ, GO), Vanič (ZSSP Krško, CE, Kočevje, MB), morda lovanich na Tržaškem -> Degiovanni, prim. PIZZAGALLI 234 s tiskovno napako De-gionavvi. Z manjšalnim/patronimičnim formantom -(e)c in z nadaljnjim patronimičnim formantom: Jovčič (ZSSP MB), Jovičič (ZSSP Dravograd), Juvane (ZSSP Štajerska, NM, LJ, Kočevje), Juvanec (ZSSP KR, Logatec, LJ, Kočevje, MB, PT), Juvančič (ZSSP Gorenjska, Štajerska, Logatec, LJ, Postojna, GO; na Tržaškem za fašizma luvancich ->
OSNOVNE ŠOLE NA TRŽAŠKEM
Šola:	I. razred:	Skupaj:	Razlika:
J. Ribičič - Sv. Jakob	6	36	— 4
D. Kette - Ul. Giotto	—	—	— 6
K. Širok - Ul. Donadoni	6	30	+ 5
I. Grbec - Skedenj	1	11	—
M. Gregorčič - Sv. Ana	6	35	— 1
0. Župančič - Sv. Ivan	8	45	+ 1
F. S. Finžgar - Barkovlje	10	29	+ 6
Bazoviški junaki - Rojan	1	10	— 8
F. Milčinski - Katinara	6	31	— 4
F. Bevk - Opčine	18	87	— 1
P. Trubar - Bazovica	8	30	+ 4
K. D. Kajuh - Gropada	1	22	— 2
A. Sirk - Sv. Križ	1	28	— 2
P. Tomažič - Trebče	2	5	— 1
Prosek	11	43	+ 4
A. Gradnik - Repentabor	6	23	—
V. Šček - Nabrežina	6	36	+ 1
Štivan	—	—	—
J. Štanta - Medja vas	—	—	—
J. Jurčič - Devin i		25	
K. Štrekelj J M. Vilhar - Cerovlje |			— b
			
J. M.-Aleksandrov - Mavhlnje J Slivno l			
S. Gruden - Šempolaj j	5	26	— 2
1. maj 1945 - Zgonik i L. Kokoravec-Gorazd - Salež J	4	52	— 4
J. Srebrnič - Gabrovec	—	5	+ 1
Briščiki	2	—	— 1
P. Voranc - Dolina	2	28	— 4
M. Samsa - Domjo i I. Trinko-Zamejski - Ricmanje J	8	41	+ 1
Boršt	4	14	+ 3
Pesek	—	6	— 5
F. Venturini - Boljunec	7	38	— 5
Žavlje - Korošci	5	19	— 1
Skupaj	138	768	—33
OSNOVNE ŠOLE NA GORIŠKEM			
Šola:	I. razred:	Skupaj:	Razlika:
0. Župančič - Ul. Brolo	17	69	+ 13
F. Bevk - Ul. Svevo	2	11	—12
F. Erjavec - Štandrež	3	30	— 6
Podgora i J. Abram - Pevma - Št. Maver J	7	29	+ 3
A. Gradnik - Vaierišče	7	30	— 3
Plešivo (Krmin)	3	11	+ 2
P. Butkovič-Domen - Sovodnje	5	38	— 2
I. Pregelj - Rupa	2	11	— 6
Vrh	1	12	— 2
P. Voranc - Doberdob	7	42	— 4
I. Gruden - Jamlje	2	5	—
Dol	—	—	— 3
Ronke (Romjan)	1	10	— 5
Skupaj	57	298	—27
SLOVENSKO ŠOLSTVO V VIDEMSKI POKRAJINI
V	letošnjem šolskem letu obiskuje otroški vrtec v treh oddelkih 23 otrok.
V	osnovni šoli pa obiskuje: I. razred 9 otrok
II.	razred 7 otrok
III.	razred 6 otrok
IV.	razred 5 otrok Skupaj torej 27 šolarjev in kar 9 več kot lani.
NIŽJE SREDNJE ŠOLE -TRŽAŠKA POKRAJINA
Šola: I.	razred:	Skupaj:	Razlika:
I. Cankar - Sv. Jakob	34	124	— 2
Sv. Ciril in Metod - Sv. Ivan	11	48	— 9
Oddelki na Katinari	8	27	— 4
F. Erjavec - Rojan	22	52	+ 11
S. Gregorčič - Dolina	28	103	— 8
S. Kosovel - Opčine	34	126	—19
F. Levstik - Prosek	21	80	— 5
Oddeljeni razredi - Sv. Križ	7	18	— 5
I. Gruden - Nabrežina	17	54	— 7
Skupaj	182	632	—48
NIŽJE SREDNJE ŠOLE -GORIŠKA POKRAJINA Šola: I.	razred:	Skupaj:	Razlika:
I. Trinko - Gorica	72	200	—21
Oddeljeni razredi - Doberdob	15	49	—
Skupaj	87	249	—21
VIŠJE SREDNJE ŠOLE -TRŽAŠKA POKRAJINA Šola: I.	razred:	Skupaj:	Razlika:
F. Prešeren - klasični licej	8	41	— 1
znanstveni licej	46	250	—11
Ž. Zois - Trg. teh. zavod	66	332	—21
oddelek geometrov	5	39	—10
A. M. Slomšek - učiteljišče	19	70	+ 21
odd. za vzgojiteljice —		12	— 5
J. Štefan - Ind. poklic, zavod	46	140	—15
Skupaj	190	884	—42
VIŠJE SREDNJE ŠOLE -GORIŠKA POKRAJINA Šola: I.	razred:	Skupaj:	Razlika:
P. Trubar - klasični licej	11	56	—
Ž. Zois - Odd. zun. trg.	33	118	+ 11
S. Gregorčič - učiteljišče	10	33	— 3
odd. za vzgojiteljice	—	—	—
I. Cankar - trg. strok, zavod	25	100	— 8
G. Galilei (slov. oddelek)	19	75	+ 1
Skupaj	98	382	+ 1
Darujte 10.000 lir za kulturo			
Društvo slovenskih izobražencev v novi sezoni
Odvetnik Stanislav Klep v DSI.
Društvo slovenskih izobražencev je letošnjo zimsko sezono začelo pravzaprav že v Dragi. Tako seje tudi prvi večer v sezoni začel s predavanjem, ki je v Dragi odpadlo zaradi bolezni. Dr. Ferruccio Clavora je v ponedeljek, 2. oktobra, predaval na temo »Od mita združevanja k resnični enotnosti Slovencev«. Podal je misli, ki naj bi jih izrazil na okrogli mizi, katere se žal zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Naslednji ponedeljek, 9. oktobra je dr. Drago Ocvirk predaval o socialni encikliki papeža Janeza Pavla II. »Solllcitudo rei socialis«. V ponedeljek, 16. oktobra, je v Peterli-
novl dvorani govoril odvetnik iz Kranja Stanislav Klep, pobudnik spravnih manifestacij na Žalah, o pomenu sprave v sedanji slovenski stvarnosti. 23. oktobra je bila v društvu javna razprava o škofijskem zborovanju »Nova evange-lizaclja Treh Benečij«. Zadnji ponedeljek v oktobru je bil gost večera v DSI šavrinski pesnik Alojz Kocjančič, katerega je predstavila prof. Marija Češčut, nekaj njegovih uglasbenih pesmi pa je izvajal zbor od Sv. Antona v Trstu. Društveni večeri v Peterlinovi dvorani so redno vsak ponedeljek ob 20.30.
DR. KONCILIJA
V VELIKI BRITANIJI
Na Slovenskem dnevu v Bedfordu v Angliji je 28. maja predaval dr. Rudi Koncilija iz Ljubljane. Nadškofijski referent za versko Izobraževanje odraslih je razmišljal na temo Kaj grozi uničiti in kaj lahko reši slovenski narod. Govor so v Londonu natisnili na osmih straneh priročne brošure, za kar je poskrbela slovenska tiskarna Pika Print.
A. PREGARC V MAKEDONŠČINI
Pri založbi Misla v Skopju je izšla antologija sto pesmi tržaškega ustvarjalca Aleksija Pregarca. izbor, prevod in predstavitev je oskrbel Tome Arsov-ski.
Pogled v Peterlinovo dvorano na večeru, posvečenem šavrinskemu pesniku Alojziju Kocjančiču.
UMRL DR. STANKO ŽAKELJ
Po dolgi bolezni je 13. julija umrl v Ljubljani nekdanji dolgoletni vizitator slovenskih lazaristov, verski publicist in prevajalec dr. Stanko Žakelj. Rodil se je leta 1912 pri Žireh, z 18. letom je stopil med lazariste, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1936. Po vojni je bil pet let v zaporu, o čemer je pred meseci nekaj povedal v intervjuju za tednik Mladina. Ogromno delo je opravil tudi kot vicepostulator za beatifikacijo škofa J. Gnidovca.
SREČANJE TREH DEŽEL
Letošnje »srečanje treh dežel« je bilo 19. avgusta na Brezjah. Vodil ga je ljubljanski nadškof Šuštar. Geslo je bilo: Mir v pravičnosti. Srečanja, ki je potekalo v slovenščini, nemščini, italijanščini, furlanščini in beneškem narečju ter latinščini, se je udeležilo 4.000 vernikov, predvsem iz ljubljanske, celovške in videmske nadškofije, 100 duhovnikov in 7 škofov.
MED BOGOM IN CESARJEM
To je naslov nove knjige filozofa In teologa dr. Antona Stresa, ki je tudi predsednik komisije Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci. V njej obravnava osnove človekovih pravic in katoliškega družbenega nauka.
70-LETNIK KILJAN FERLUGA
18. septembra je praznoval 70-let-nico znani miljski javni in politični delavec Kiljan Ferluga. Ob učiteljskem poklicu je bil od 1953 do danes občinski svetovalec Liste Frausin, od 1975 pa je predsednik takrat ustanovljenega Društva Slovencev miljske občine.
OD PORTOROŽA DO DEVINA
V Kulturnem domu v Trstu je bila
26.	novembra revija Zveze cerkvenih pevskih zborov. Nastopilo jih je 15. Govoril je predsednik dr. Zorko Harej, ki je tudi predstavil novo pesmarico, ki jo je izdala ZCPZ in ki nosi naslov Od Portoroža do Devina. V njej so pesmi domačih skladateljev, ki so se prvič izvajale ravno na revijah ZCPZ.
CECILIJANKA
31. revija zborov Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici Cecilijanka je 18. in 19. novembra priklicala v go-riški Avditorij 21 zborov in veliko občinstva.
Mladinski festival: okrogla miza o slovenski suverenosti in državnosti.
SOLA V CELOVCU
Koroški Slovenci so imeli 2. oktobra velik praznik v Celovcu. V prisotnosti zvezne ministrice za šolstvo Havvlicko-ve, škofa Kapellarlja, predstavnikov deželnih in občinskih oblasti ter slovenskih javnih delavcev, staršev in otrok so odprli zasebno dvojezično katoliško ljudsko šolo Mohorjeve družbe. Ker so oblasti do danes stalno zavračale zahtevo po javni dvojezični osnovni šoli v Celovcu, so se Slovenci odločili za samopomoč. Pomembno je bilo tudi pridobivanje cerkvenih oblasti, saj ima konfesionalna šola po konkordatu od javnih oblasti plačane učitelje. Vpis je bil nad pričakovanjem, tako da so odprli naenkrat že prve tri razrede: v prvem je 22, v drugem 10, v tretjem pa 9 otrok. Na voljo je tudi »zavetišče« za pošolski pouk.
V	zavodu šolskih sester v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu pa so v tem šolskem letu uvedli 5-letno višjo šolo za gospodinjske poklice z maturo, še naprej pa imajo tudi pnoletno in triletno šolo.
750 LET MINORITOV
V	SLOVENIJI
Sredi septembra so slovenski minoriti praznovali 750-letnico samostana sv. Petra in Pavla na Ptuju. Izdali so zbornik Mir in dobro, postavili razstavo cerkvenega zlatarstva Ptuja in Ormoža ter zgodovinskih dokumentov ter priredili verske in kulturne slovesnosti.
DOSTOJEVSKI V LJUBLJANI
7.	mednarodni simpozij o ruskem pisatelju Dostojevskem je bil julija na ljubljanski univerzi. Obsegal je tudi ekumensko bogoslužje, ki ga je vodil metropolit dr. Šuštar, na znanstvenem zasedanju pa sta bili tudi predavanji dveh slovenskih teologov, prof. Stanka.Jane-žiča in prof. Antona Štruklja.
SLOMŠKOVO TRILETJE
V	spomin na 130-letnico prenosa sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor je bilo 24.septembra veliko praznovanje v Mariboru, ki mu bodo sledile še številne pobude »Slomškova triletja«.
UMRL PROF. CIGOJ
V	Ljubljani je umri slovenski akademik, profesor civilnega prava na ljubljanski univerzi in nekdanji dekan pravne fakultete prof. dr. Stojan Cigoj. Objavil je vrsto uglednih strokovnih del.
MLADINSKI KULTURNI FESTIVAL
Od 21. do 24. septembra je bil na Koroškem širokopotezno in vseslovensko zasnovan Mladinski kulturni festival. Pobudo zanj je dala iniciativna skupina Slovenščina, moj jezik, ki je izdala tudi drugo številko svoje revije Klešče.
DOBER DAN, KOROŠKA!
S prvim januarjem 1990 bodo nedeljske televizijske oddaje v slovenščini studia Celovec podaljšali od 20 na 30 minut. Sprejem pri gledalcih je zelo dober.
LAŠTRA
Letošnjo nagrado Laštra Landarske banke so 3. julija podelili v Špetru dvema piscema. To sta Luciano Chiabudi-ni, ki kot »Ponediščak« dolgo piše v Dom, in prof. Pavel Petricig, ki je izdal knjigo o beneškem partizanstvu Per un pugno di terra slava.
UMRL DR. S. SPACAL
23. septembra je umrl v Trstu psihoanalitik dr. Savo Spacal. Imel je 46 let. Študiral je v Trstu, Ljubljani in New Yorku. Po svojem delu in objavah je sodil med najvidnejše predstavnike stroke v Italiji.
SKUPINA 85
Skupina 85 iz Trsta je v sodelovanju z zavodom za permanentno izobraževanje šolnikov IRRSAE izdala v italijanščini brošuro s predavanji tečaja o prisotnosti Slovencev v Trstu in o prispevku slovenske kulture.
40 LET SDD
V Ljubljani je bila 20. septembra proslava 40-letnice Slovenskega duhovniškega društva, nekdanjega Ciril-metodijskega društva katoliških duhovnikov LRS. Slavnostni govornik je bil Tone Bohinc, pozdrave pa so prinesli tudi politiki. Danes šteje društvo 334 članov, od tega tri četrt iz mariborske škofije.
SPOMENIK B. MAGAJNI
Pred osnovno šolo v Divači so 29. septembra odkrili doprsni kip zdravniku in pisatelju dr. Bogomiru Magajni ob 85-letnici rojstva. Kip je izdelal Bojan Štokelj. Slavnostni govornik je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev Rudi Šeligo.
OBIRSKO SREČANJE
Deseto obirsko srečanje pisateljev narodnih skupnosti je bilo septembra posvečeno otroški in mladinski književnosti. Udeleženci so bili s Koroške, z Gradiščanske, iz Lužiške Srbije, Benečije in Porabja. Analizo zadevne koroške literature je prispevala Saša Vegri.
SIMPOZIJ O MAHNIČU
Tradicionalni septembrski strokovni simpozij v Sloveniku v Rimu je bil tokrat posvečen življenju, delu in pomenu škofa dr. Antona Mahniča. O njem so predavali slovenski in hrvaški raziskovalci. Poudarjena je bila zahteva, naj se presoja kot celovita osebnost. Tržaški škof Bellomi pa je v svojem pismenem pozdravu predlagal, naj se mu odkrije spominska plošča na rojstni hiši v Kobdilju.
TOLMINSKI PUNTARJI
Svet slovenskih organizacij je 23. novembra priredil v goriškem gledališču Verdi krstno izvedbo opere tržaškega skladatelja Ubalda Vrabca Tolminski puntarji. V koncertni izvedbi so jo poustvarili moški pevski zbor Consortium musicum, simfonični orkester iz - Ljubljane in solisti pod vodstvom dr. Mirka Cudermana. Libreto je po Pregljevih Tolmincih napisal prof. Janez Dolenc Iz Tolmina, skladatelj pa je opero začel pisati leta 1981. Že 18. novembra so v Avditoriju v Gorici odprli razstavo o tolminskem puntu.
ZVEZDE V KANADI
IN PRI SV. IVANU
Openski ansambel Zvezde je bil septembra na tritedenski turneji med Slovenci v Kanadi. Od ustanovitve leta 1976 ga vodi Franc Pohajač, SDB. O gostovanju so s sliko, besedo in glasbo že poročali številnemu občinstvu v Marijinem domu pri Sv. Ivanu 19. novembra. Povsem prenovljeni Dom so slovesno odprli 8. oktobra.
VIRGIL ŠČEK
Ob stoletnici rojstva duhovnika in politika Virgila Ščeka je koprski škof Pirih 22. oktobra odkril spominsko ploščo na cerkvi v Avberju in v njej maševal. Nato je bil na prostem kulturni spored, med katerim je govoril Ciril Zlobec.
120 LET SOKOLA
Ob 120-letnici ustanovitve podružnice Južnega Sokola v Trstu je bila 24. novembra v Trstu proslava 120-letnice organiziranega športnega dela med tržaškimi Slovenci. Mestno društvo Bor je kot idealni dedič prevzelo nov prapor, ki se navezuje na tržaško sokolsko tradicijo.
KIP E. RUSJANU
V	Ljubljani so za Bežigradom 24. novembra odkrili kip pionirju slovenskega letalstva, Goričanu Edvardu Rusjanu, ki se je ponesrečil med poletom leta 1911 v Beogradu. Na slovesnosti je zapel Slovenski oktet, ki se je pred kratkim vrnil s turneje v ZDA.
450 LET SV. GORE
Ob 450-letnici božje poti na Sv. Gori se je 8. oktobra zbralo v Marijini baziliki 5.000 vernikov. Somaševanje je vodil pronuncij Montalvo, govorili pa so metropolit Šuštar, koprski škof Pirih in celovški škof Kapellari. Prisotnih je bilo namreč tudi 500 koroških romarjev.
Na predvečer je bil koncert pod vodstvom Jožeta Trošta. 27. oktobra pa je bil tam tudi interdisciplinarni posvet o Sv. Gori, ki ga je vodil zgodovinar dr. Branko Marušič.
PLOŠČA ZA BALANTIČA
Na predlog F. Pibernika je Društvo slovenskih pisateljev predlagalo, naj bi Francetu Balantiču, a pozneje tudi drugim »odpisanim« ustvarjalcem, odkrili ' spominsko ploščo.
RAZSTAVI V LJUBLJANI
V	Narodnem muzeju v Ljubljani so 11. oktobra odprli razstavo Slovenci v letu 1789. V Narodni galeriji pa so dva dni kasneje odprli razstavo Janez Vaj-kard Valvasor Slovencem in Evropi, in sicer ob 300-letnici izida Slave vojvodine Kranjske.
KOČEVARJI
Na Trati v Kočevju je bil 29. oktobra pri cerkvici Corpus Christi zbor Kočevarjev. Zbralo se je veliko pripadnikov nemško govoreče skupnosti, ki se je po zasedbi Slovenije izselila na nemško zasedbeno področje na podlagi Hitler-Mussolinijevega sporazuma o opcijah, po vojni pa se ni mogla več vrniti v domače kraje. V prisotnosti kočevskega župana, zdomskih Kočevarjev In domačih Kočevcev je ljubljanski nadškof dr. A. Šuštar blagoslovil ploščo v nemščini in slovenščini, ki spominja na omenjeno skupnost.
SOSVET
Avstrijski kancler Vranitzky je 4. septembra umestil na Dunaju narodnostni sosvet za slovensko manjšino. Ustanovo predvideva »sedmojulijska zakonodaja« in so jo v tem okviru Slovenci odklanjali, dokler ni prišlo do sporazuma z oblastmi o nekaterih konkretnih točkah (podpora za kulturo, odprtje trgovske akademije, podpora vrtcem, slovenska TV) v okviru »novega dialoga«. V 16-članskem sosvetu so štirje zastopniki Narodnega sveta koroških Slovencev (predsednika dr. Grilca so izvolili za predsednika sosveta), štirje zastopniki Zveze slovenskih organizacij, en predstavnik Cerkve, trije predstavniki socialistične, dva predstavnika ljudske In dva predstavnika svobodnjaške stranke. V bistvu vsi govorijo slovensko.
UMRL DUHOVNIK IN PESNIK
VILI STEGU
Na Premu so 28. septembra pokopali izseljeniškega duhovnika in pesnika Vilija Steguja. Umrl je med obiskom doma. Rojen je bil na Premu leta 1943, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1969. Od leta 1975 je služboval v Ingol-stadtu na Bavarskem. Bil je med ustanovitelji revije 2000, pisal pa je tudi v Mladiko. Prevedel je izbor del Simone Weil.
ARH. SULČIČ
V	Galeriji Tržaške knjigarne so 21. septembra odprli razstavo slik, risb In dokumentov kriškega arhitekta in pesnika Viktorja Sulčiča, ki je živel in delal v Argentini.
UMRL PROF. JOŽE GREGORIČ
V	Stični je 5. septembra med ma-ševanjem umrl pref. Jože Gregorič. Rodil seje leta 1908 v župniji Fara ob Kolpi, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1932. Kot načrtovani profesor za škofijsko gimnazijo je študiral slavistiko v Zagrebu. Napisal je ogromno člankov in ocen ter veliko prevajal.
DR. ŠUŠTAR V MIDLANDU
Slovenski metropolit dr. A. Šuštar seje 10. septembra udeležil tradicionalnega romanja kanadskih Slovencev v Midland, kjer ob kanadskih mučencih posvečajo spomin slovenskim žrtvam vojne in revolucije, ki jim je bil pred leti postavljen Slovenski spominski križ. Pred njim so imeli nagovore Ludvik Jamnik, nadškot Šuštar in Stane Plečko. Sledil je križev pot na prostem, nato metropolitova zadušnica.
Openska hranilnica v novih prostorih
Openska hranilnica in posojilnica je
29.	oktobra slovesno odprla novi sedež na Opčinah. Palačo je načrtoval arh. Marino Kokorovec iz Trsta. Ob tej pri-
PREMIERA SSG
Slovensko stalno gledališče v Trstu je sezono 1989-90 začelo 13. oktobra s premiero Schillerjevega dela Spletke in ljubezen v režiji Staneta Šedlbauerja. Sledilo je gostovanje Mestnega gledališča ljubljanskega s Claudelovim Marijinim oznanjenjem v režiji Dušana Mlakarja.
SDZ V LONDONU
Desetih Demokratskih srečanj v Londonu so se oktobra prvič udeležili tudi predstavniki opozicije iz Jugoslavije. iz Slovenije sta prišla predstavnika slovenske democratične zveze Janez Janša in Katja Boh. Srečanju so posvetila veliko pozornost sredstva množičnega obveščanja, a tudi nekateri vplivni angleški parlamentarci.
30 LET ZSKP
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici je svojo 30-letnico proslavila z vrsto zelo uspelih prireditev in z izdajo spominskega zbornika. 14. oktobra so prejeli odličja zaslužni člani. Natisnjena je bila zbirka skladb ustanovitelja prof. Mirka Fileja. 29. oktobra je bila premiera operete R. Gobca Planinska roža v obnovljenem Katoliškem domu. Delo, ki je angažiralo veliko število prosvetnih delavcev in umetnikov, je dirigiral Hilarij Lavrenčič, režiral pa Aleksij Pregare.
iožnosti je izšla tudi skoraj 250 strani obsežna knjiga. Openska hranilnica je druga najmočnejša kmečka hranilnica v deželi.
PILON NA DUNAJU
V	zgornjem Belvedereju na Dunaju so 17. oktobra odprli razstavo del slikarja Vena Pilona, ki sta jih posodili Moderna galerija iz Ljubljane in Pilonova galerija iz Ajdovščine.
OBČINSKI ODBORNIKI
Klub slovenskih občinskih odbornikov je izvolil za novega predsednika mag. Petra Walderhauserja iz Borovelj. Klub bo odslej v Koordinacijskem odboru koroških Slovencev poleg krovnih organizacij NSKS in ZSO. Na izrednem občnem zboru 20. novembra je bila izražena tudi želja po združitvi med Klubom in Koroško enotno listo.
ŠOLSKI VPISI NA KOROŠKEM
V	tem šolskem letu obiskuje pouk slovenščine na Koroškem skupno 2.243 šolarjev in dijakov (lani 2.178). V ljudskih šolah se je prijavilo k dvojezičnemu pouku 1.178 šolarjev (lani 1.160) v 63 šolah dvojezičnega ozemlja, kjer je vseh šol 82. V zasebni ljudski šoli Mohorjeve v Celovcu je 41 šolarjev. Na glavnih šolah obiskuje slovenščino 275 šolarjev (lani 280), na slovenski gimnaziji je 449 dijakov (lani 435), na raznih srednjih šolah obiskuje prostovoljni pouk slovenščine 241 dijakov (lani 234), v strokovni šoli v Šentpetru je 59 dijakinj (lani 69).
SOSVET
Na drugi seji Sosveta za koroške Slovence na Dunaju so soglasno predlagali, naj bi s šolskim letom 1990/91 začeli v Celovcu s slovensko trgovsko akademijo. Razdelili so tudi državne prispevke za slovensko kulturo. Skupno je vlada v ta namen namenila letos Slovencem 12 milijonov šilingov.
MARIJ KOGOJ
Tržaški skladatelj Marij Kogoj je dobil v obnovljeni gotski hiši v Kanalu stalno zbirko v spominski sobi. Pokrajinski muzej v Novi Gorici je izdal informativno brošuro o njegovem življenju in delu.
SLOVENSKI KRŠČANSKI
DEMOKRATI
Slovensko krščansko socialno gibanje se je septembra preimenovalo v Slovenske krščanske demokrate. 7. novembra je bil ustanovni zbor Mladih krščanskih demokratov.
KNJIGE SM
Slovenska matica je izdala več zanimivih knjig, med katerimi so zbornik Vloga Cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja (v sodelovanju s tremi Mohorjevimi družbami; objava gradiva s simpozija lanskega marca), posmrtna izdaja študije Dušana Pirjevca Estetska misel Franceta Vebra in prevod družbeno zgodovinskega dela ameriškega profesorja Jamesa Davisa Vzpon z dna, ki govori o družini Žužek iz Slivnega.
DR. TRSTENJAK NAGRAJEN
Društvo psihologov Slovenije je na svojem 19. posvetovanju v Radencih podelilo Rostoharjevo priznanje za razvoj psihologije v Sloveniji in za obsežno znanstveno ter publicistično delo akademiku dr. Antonu Trstenjaku.
26. OKTOBER
Na 35. obletnico uveljavitve Londonskega memoranduma, po katerem se je Italija vrnila v Trst, je Slovenska kulturno gospodarska zveza priredila 26. oktobra tiskovno konferenco o Slovencih v Italiji v Bruslju. Obiskala je tudi veleposlaništva štirih držav podpisnic.
Prof. Samo Pahor je na obletnico priredil manifestacijo zaradi neizvanja določil o manjšinski zaščiti.
Slovenska skupnost je poslala ministrskemu predsedniku Andreottiju posebno spomenico o slovenskih zahtevah.
Primorski dnevi na Koroškem
Literati iz Brega v Tinjah: (od leve) Irena Žerjal, Boris Pangerc, Aleksij Pregare in Marij Čuk.
25 LET SLOMŠKOVEGA DOMA
Slomškov dom v Bazovici je z več prireditvami delovno obhajal svojo 25-letnico. 15. oktobra je bila slovesnost s kulturnim programom in govorom prof. Maksa Šaha. Številni gostje so izrekli čestitke Slomškovemu domu in njegovemu pobudniku, domačemu župniku g. Marijanu Živcu.
KENOTAF DAHAVCEM
Zveza komunistov Slovenije je 30. oktobra na hitro postavila »kenotaf« žrtvam dahavskih procesov za Žalah v Ljubljani. V javnosti so se pojavili številni kritični glasovi, tudi zato, ker obla-; sti še vedno molčijo o kraju pokopa teh povojnih žrtev revolucije.
BANKA V NABREŽINI
Ob stoletnici bančništva v Nabrežini je Kmečka in obrtna hranilnica in posojilnica izdala zgodovinsko knjigo Marka Waltritscha in pod šotorom priredila veliko proslavo.
BARITONIST MARKO FINK
Med številnimi argentinskimi Slovenci, ki se uveljavljajo na glasbenem področju, je mladi baritonist Marko Fink iz Buenos Airesa, ki je v preteklih mesecih večkrat gostoval tudi v Evropi, januarja pa bo sodeloval pri snemanju Handlovega Mesije v Parizu.
VETRINJ PRED SODIŠČEM
2.	oktobra se je začela v Londonu pred vrhovnim sodiščem dolgo pričakovana sodna obravnava, ki zadeva angleško vračanje Slovencev in Srbov iz Vetrinja v Jugoslavijo ter vračanje Kozakov v Sovjetsko zvezo. Pred sodiščem sta se znašla grof Tolstoj in Watts. Sedanji Lord Aldington ju je obtožil žaljenja časti, ker je zlasti Tolstoj v svojih knjigah pokazal nanj (nekdanjega bri-gadnega generala Tobyja Lowa), na generalporočnika Keightleya in ministra Macmillana kot na glavne krivce tega vojnega zločina.
Zadnja vest: Lord Aldington je tožbo zmagal, vendar pa so bili vračanje in pokoli razgaljeni pred svetovno javnostjo.
LIPA SPRAVE
Neznanci so sicer polomili »lipo sprave« na Žalah v Ljubljani, vendar je bila okoli nanovo posajene lipe 1. novembra dobro obiskana svečanost v spomin »žrtvam boljševizma in naših zmot«, ki ležijo v nezaznamovanih grobovih. Udeleženci so prinesli tja tudi prgišča zemlje z nekaterih povojnih morišč.
Na Koroškem so se od 7. do 15. oktobra odvijali četrti Primorski dnevi slovenske kulture, ki jih prirejajo izmenično na Koroškem in na Primorskem Zveza slov. katoliške prosvete v Gorici, Slovenska prosveta iz Trsta in Krščanska kulturna zveza v Celovcu. Letos so na Koroškem gostovale naslednje skupine: glasbeni center Emil Komel, mešani pevski zbor in dekliški zbor Alenka iz Števerjana, Radijski oder in gledališki krožek SKK s predstavo Bodi svetloba in gledališka skupina Štandrež. Poleg tega je bila v domu prosvete v Tinjah razstava Zore Koren Škerk z literarnim in glasbenim nastopom besednih ustvarjalcev iz Brega (Igor Kuret, Boris Pangerc, Marij Čuk, Irena Žerjal in Aleksij Pregare). V Modestovem domu v Celovcu je bila v okviru primorskega tedna tudi okrogla miza o vlogi manjšin v prostoru Alpe-Jadran, prof. Marko Poz-zetto pa je z diapozitivi prikazal delo arhitekta Maksa Fabianija. Kulturne izmenjave med Korošci in Primorci so tako vsako leto živahnejše in tudi človeški stiki so vedno tesnejši.
UMRL DR. DANILO BREZIGAR
V Nabrežini, kjer je živel po vojni in kjer je do upokojitve opravljal svoj zobozdravniški poklic, je 2. novembra umrl oče deželnega svetovalca Slovenske skupnosti dr. Danilo Brezigar. Rodil se je v Doberdobu, vendar je med vojnama družina živela v Ljubljani. Rajnik je bil med drugim leta 1922 med dijaki, ki so ustanovili prvo slovensko skupino skavtov.
ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE
Na knjižnem sejmu v Ljubljani so med drugim predstavili lil. zvezek Enciklopedije Slovenije. Izšel je redno ob določenem roku kljub vse večjim finančnim težavam. Zvezek obsega 1087 gesel od črk EG do HAB na 416 bogato ilustriranih straneh.
NUK V MILANU
Narodna in univerzitetna knjižnica in Narodni muzej iz Ljubljane sta v Milanu pripravila razstavo Zakladi NUK s skoraj 130 pomembnimi eksponati. Domači prireditelj je bila Biblioteca Trivul-ziana.
30 LET SMRTI ŠKOFA ROŽMANA
16.	novembra so minila tri desetletja od smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Med drugim sta se ga z daljšima člankoma spomnila ljubljanska Družina (s pričevanjem škofa dr. S. Leniča) in Katoliški glas iz Gorice.
LEV DETELA
V	Palače Hotelu v Gorici je bil 17. novembra lep večer posvečen 50-let-niku Levu Deteli, pisatelju, prevajalcu in posredniku med slovensko in nemško kulturo. O njem sta spregovorila dr. Mirko Špacapan in Vinko Levstik.
HVALEŽNICA
V	tržaški stolnici sv. Justa je bilo 12. novembra tradicionalno srečanje slovenskih vernikov s škofom L. Bellomi-jem ob praznovanju hvaležnice. Mašo prireja Slovensko pastoralno središče.
Akcija 10.000 lir za kulturo
•	tekoči račun št. 2520 pri HRANILNICI IN POSOJILNICI NA OPČINAH, naslovljen na Društvo slovenskih izobražencev;
•	poštni tekoči račun 14470348 na ime Mladika - Trst.
TEHARJE
Bivši vojaški obveščevalec Roman Leljak, ki je o svojih doživetjih napisal knjigo Sam proti njim in je ob razhodu s preteklostjo doživel proces, je v mariborskem tedniku Sedem dni v nadaljevanjih razkril grozote povojnega taborišča na Teharjah pri Celju, kjer je bila zadnja postaja mnogih vrnjenih domobrancev, a tudi številnih civilistov iz bližnje in daljne okolice. Popisal je tudi sramotno dejstvo, kako grobove prekriva zdaj odlagališče odpadne sadre z umetnim jezerom. Občinska konferenca ZSMS iz Ljutomera je 30. oktobra položila na splav na teharskem jezeru spominski venec. Celjsko društvo za varstvo okolja pa je pozvalo predsedstva Slovenije, SZDL in ZKS, naj se primerno uredijo grobišča na Teharjah, v Košnici in Medlogu.
Ob Leljaku je nastala raziskovalna skupina, ki misli izdati študijo o vseh povojnih moriščih v Sloveniji in ki v ta namen zbira podatke in sredstva na naslov UK ZSMS Maribor (račun 51800-678-81830, geslo »za pričevanja«).
ZGODOVINAR PITTIONI
Čedajski profesor Domenico Pittio-ni je pri videmski založbi Campanotto izdal monografijo La guerra fredda ai confini orientali dltalia, ki obravnava »hladno vojno« ob italijanski vzhodni meji v letih 1945-54.
29. OKTOBER
Osrednja proslava 29. oktobra med politično emigracijo je bila na predvečer v Slovenski vasi v Buenos Airesu. Zvrstili so se maša, slavnost v dvorani in kulturni spored. Udeležba je bila rekordna. Govorili so Marjan Loboda, Andrej Fink, Hanzi Tomažič (za skupino Slovenščina, moj jezik s Koroške, ki je bila mesec dni med rojaki v Argentini), Tone Seljak za skupino obiskovalcev iz Kanade in Jure Koce iz Avstralije. Predsednik Slovenskega narodnega odbora Rudolf Smersu je namesto umrlih članov proglasil nove člane tega organizma. To so Peter Klopčič iz Kanade, Julij Savelli, Katica Cukjati in Marjan Loboda iz Argentine.
KNJIGA O SLOVENCIH
V ITALIJANŠČINI
Raziskovalec Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu dr. Pavel Stranj je pri Založništvu tržaškega tiska izdal nad 280 strani debelo knjigo v italijanščini o preteklosti in sedanjosti, zlasti pa o problemih in zahtevah Slovencev v Italiji. Njen naslov je La čomunita sommersa. Gli sloveni in Italia dalla A alla Ž (Potopljena skupnost. Slovenci v Italiji od A do Ž).
BODI SVETLOBA V ITALIJANŠČINI
Radijski oder in gledališki krožek SKK sta letos v jeseni ponovila v italijanščini prireditev Bodi svetloba, ki sta jo z uspehom predvajala po slovenskih cerkvah spomladi. Premiera v italijanščini je bila 21. oktobra.
MLADIKA
vseslovenska
družinska
revija
BENEČANI V RIMU
Furlanskega romanja v Rim, ki je obsegalo srečanje s sv. očetom, a tudi z ministrskim predsednikom Andreottijem, se je udeležila tudi skupina duhovnikov in laikov iz Benečije, ki je javno opozorila na probleme Slovencev v videmski pokrajini.
SLOVENEC NA STARI GORI
V Marijinem svetišču na Stari Gori pri Čedadu je od poletnih mesecev dalje tudi slovenski kapucin p. Vladimir Klemenčič, ki je na voljo slovenskim romarjem kot spovednik.
LITERARNI NATEČAJ »MLADIKE«
1.	Revija Mladika razpisuje XVIII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
2.	Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. decembra 1989. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v spremnem pismu, opremljenem z istim geslom ali šifro.
3.	Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec, prof. Ester Stereo in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
4.	Na razpolago so sledeče nagrade:
za črtico ali novelo: prva nagrada	150.000 lir
druga nagrada	100.000 lir
tretja nagrada	80.000 lir
za pesem ali ciklus pesmi: prva nagrada	100.000 lir
druga nagrada	50.000 lir
tretja nagrada	30.000 lir
5.	Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu — na javni prireditvi in po časopisju.
Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1990. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
IZ SLOVENSKE PUBLICISTIKE
PROBLEM NI V AMANDMAJIH
Dr. France Bučar v čas. Demokracija ugotavlja, da Jugoslavija po sprejetju amandmajev k slovenski ustavi ni več tisto, kar je bila še včeraj, kljub zaklinjanju na zvestobo avnojskim načelom. Problem pa ni v amandmajih, ampak v tem, kako je z uporom slovenske partije onemogočen razplet, ki je bil predviden za izredni jug. partijski kongres: s preglasovanjem zagotoviti unifikacijo Jugoslavije po srbskem modelu — ob dosledni podreditvi Slovenije — na temelju demokratičnega centralizma.
»Jugoslavija ni več država, ki jo vodi enotna monolitna partija. Nehala je biti unitarna država, kar je bila vseskozi, kar jo kot vodilna in usmerjevalna sila vodi enotna partija. Nastali položaj terja nov družbeni konsenz o življenju v Jugoslaviji. To pa ni in ne more biti predmet in pristojnost nikakršnega partijskega kongresa. Ta po vsej verjetnosti bo. Toda to ne more biti več kongres enotne realsocialistične partije Jugoslavije. Slovenska partija se namreč ne more vrniti kot skesan grešnik. V takem primeru, celo če bi se ji greh odpustil — kar se še nikoli v zgodovini realsocialističnih partij ni zgodilo — bi bilo treba odpraviti posledice greha, torej odpraviti sprejete sporne amandmaje. Vrnitev na tako izhodiščno točko pa ni več možna.
Ne samo da se v takem primeru partija ne bi mogla več pojaviti pred očmi slovenske javnosti, ampak bi tudi pritiski z Juga vse bolj naraščali. Gospodarski bankrot polovice države bi še bolj kot doslej krepil zahteve, da se breme te katastrofe porazdeli na vse. In ker je Slovenija, ki je morda poleg Hrvatske še edini možni vir napajanja tega brezna brez dna, za to premajhna, celo če bi dno obstajalo, tega puščanja krvi enostavno ne more vzdržati. Upor proti takim pritiskom bo zato še naprej potreben in vedno bolj nujen. Na lovorikah sedanjega uspeha ne bo mogoče obsedeti. Treba bo začeto politiko upora nadaljevati in partija se temu ne bo mogla izogniti, tudi če bi se ho-
tela. Brez podpore slovenske javnosti pritiska ne bo mogla vzdržati. Zato pa tudi političnega monopola, ki ga danes še ima, kljub formalnemu obstoju alternativnih političnih zvez, ne bo mogla ohraniti. To pa seveda pomeni popolnoma drugačen političen položaj.
Konfederalizacija Jugoslavije je na vidiku, pa naj jo imenujemo tako ali drugače, celo če se je sedaj formalno odreka tudi slovensko politično vodstvo.«
(Demokracija, Lj., 10.10.89)
ZAMOLČANI VIRI USTAVNIH DOPOLNIL
Priznanje, da za nove ustavne amandmaje ni zaslužna samo slovenska uradna politika, marveč so ti tudi in v prvi vrsti delo slovenske politične alternative in opozicije, združene v izjavi »Kakšne volitve hočemo«, bi bilo lahko začetek in podlaga za vzpostavljanje dialoga med partijo na oblasti in alternativo. Ozadje nastanka ustavnih dopolnil razkriva Katja Boh.
Dogodki vroče politične jeseni se vrstijo z neverjetno naglico. Zgodila se je »alternativna koordinacija«, ki je že dobila svojo medijsko oznako ALKO. Vrhunec: sprejetje dopolnil k novi slovenski ustavi. Zanje je vso hvalo požela uradna slovenska politika.
Ne smemo pa zanemariti dejstva, da ustavna dopolnila niso nastala v zadnjem letu in da pri njihovem nastajanju ni sodelovala samo uradna politika. Dopolnila k ustavi črpajo neposredno iz »Prispevkov za slovenski nacionalni program«, objavljenih v 57. številki Nove revije, ta so bila pozneje teoretično utemeljena v »Gradivu za slovensko ustavo« (april 1989).
Oba dokumenta je ob izidu uradna politika ogorčeno kritizirala, njihovi avtorji pa bi skoro končali v »izolaciji«.
Nihče ne pričakuje, da bo uradna politika skesano priznala zmoto, ko je pristala na unitaristična dopolnila k Ustavi SFRJ in zgrožena zavrgla vsa dobronamerna opozorila in predloge piscev iz alternativnih vrst. Zadosti bi
bilo, da bi jasno povedala, kje so izvori sedanjih sprememb in kdo je sodeloval pri njihovem nastajanju. S
tem bi izkazala politično zrelost in na najbolj eleganten način pokazala, do sprejema alternativo za enakovrednega sooblikovalca slovenske politike.
(Demokracija, Lj., 10.10.89)
13.	KONGRES ZSMS
V Portorožu je bil prvi teden novembra kongres Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je preimenovala kratico ZSMS v slogan Za Svobodo Mislečega Sveta in se želi konstituirati v politično in družbeno telo in v neodvisno politično stranko, ki bo nastopila na prihodnjih volitvah (ko in če bodo).
Danes navajamo le nekaj točk iz njihovega programa.
•	Socialistična republika Slovenija naj se preimenuje v Republiko Slovenijo;
•	sprejme naj se zakon, ki bo omogočil prehod naše državne meje državljanom Evrope, ki se legitimirajo samo z osebnimi izkaznicami;
•	skupščina SRS naj v sodelovanju z zainteresiranimi organizacijami organizira svetovni slovenski kongres v Ljubljani. Ob tem zahtevamo ukinitev pojma »sovražna emigracija«. RSNZ naj objavi spisek Slovencev, ki jim je prepovedan prihod v Slovenijo in razloge za to prepoved;
•	ZSMS bo kot politična organizacija na vseh volitvah spomladi leta 1990 nastopila s svojimi kandidati;
•	naj slovenski vojaki odslužijo vsaj polovico vojaškega roka v Sloveniji, če to seveda želijo (pobuda je radikalneje amandmajsko vključena v resolucijo o obrambnem konceptu).
•	od pristojnih organov zahtevamo odpoklic miličnikov iz Slovenije s Kosova;
•	diplome, pridobljene na teološkem visokošolskem študiju, naj se izenačijo in imajo isti status in javno priznanje kot diplome, pridobljene na drugih visokošolskih ustanovah. Podpiramo vključitev Teološke fakultete v Ljubljani in Mariboru v Univerzo, če to fakulteti želita;
• po zadnjih ustavnih spremembah izpovedovanje vere ni več zaprto v sfero zasebnosti. Ni več ustavnopravnih zadržkov za delovanje verskih skupnosti v sferi civilne družbe. Zato je zdaj veljavni zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, ki jih getoizira, postal tudi pravni anahronizem potrebno ga je odpraviti in napisati novega.
(Delo, Lj., 6. nov. ’89)
ROMUNSKO-ČEŠKO-MADŽARSKE TENDENCE V JUGOSLAVIJI
Uvodnik sobotne priloge Dela izpod peresa Janka Lorencija podaja analizo sedanjega političnega trenutka v Jugoslaviji — ob odlični primerjavi z družbeno-političnim dogajanjem v zgoraj omenjenih državah.
Jugoslavija, v iztekanju leta 1989: Vllasi na enem, večstrankarstvo na drugem koncu ene in iste države.
Jugoslavija je vzhodni blok v malem, zmeden prostor treh različnih hitrosti in tendenc družbenega dogajanja: romunsko-srbske negibnosti, češ-koslovaško-hrvaškega previdnega odpiranja in madžarsko-slovenskih naglih pospeškov.
Čeprav tudi tu v bistvu že različni družbeni modeli že koeksistirajo, to ni miroljubna koeksistenca. Romunska
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisuj eta XV. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1989. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viole XX Settembre 85.
tendenca napada, grmi, strahuje in bi se rada vsilila celoti.
Tako se bo dogajanje v Jugoslaviji najbrž še naprej sukalo predvsem okoli Srbije. Po priključitvi Vojvodine in Kosova se je jasno pokazalo, da hoče nje^ no vodstvo svoj retrogradni model razširiti na vso državo. Tako Srbija ostaja rizični faktor Jugoslavije, časovna bomba pod njeno sedanjo zgradbo.
Nacionalizem, konstitutivni del nove srbske politike, je Beogradu odtujil potencialni zaveznici Makedonijo in BiH, Slovenija se drži in lovi Madžarsko za rep, Hrvati ne molčijo več. To odpadanje zaveznikov ali širjenje nasprotnikov med drugim resno ogroža svojčas tako rekoč vnaprej zagotovljeno majo-rizacijo na kongresu ZKJ, tem velikem srbskem adutu. A tudi če se bo majori-zacija zgodila, to še ne pomeni nič usodnega; bitka za slovenska ustavna dopolnila je dokončno razblinila prastrah in vsejugoslovanski demokratični centralizem je v praksi umrl.
Toda prav tako neverjetna je tudi nagla »madžarizacija« cele države. Realno dosegljivi optimum v tej fazi se zdi različno hitro spreminjanje različnih delov Jugoslavije. Če bo severozahod države vzdržal zunanje pritiske in gnal svoje notranje reforme naprej, se bo romunska tendenca prej ali slej zlomila sama v sebi. Če dodamo še zunanje vplive (reforme na Vzhodu, pozitiven pritisk bogatega Zahoda) se zdi nagel padec celotne Jugoslavije nazaj v odkriti realsocializem vendarle malo verjeten.
Nekaj se je že prelomilo: zgornji del države izvaža tačas svoj reformni potencial verjetno že uspešneje kot anti-birokratski jurišniki svojo »revolucijo«. Bojkot te vrste blaga pa ni mogoč!
(Delo, Lj., 4. nov. ’89)
ODSLEJ SLOVENSKI KRŠČANSKI DEMOKRATI
LJUBLJANA, 5. novembra (Tanjug) — Organizacija slovenskih krščanskih demokratov je sporočila svoj sklep, da se gibanje spremeni v politično organizacijo z nazivom Slovenski krščanski demokrati. V sporočilu tudi napovedujejo, da bo v torek ustanovni zbor Mladih krščanskih demokratov.
Fotografski
natečaj
Uredniški odbor MLADIKE razpisuje natečaj za fotografije (po možnosti črnobele) za naslovno stran revije. Namen natečaja je odkrivati nove talente. Tematika ni obvezna, vendar naj ustreza značaju revije (narava, okolje, letni časi, etnografija, naši spomeniki, naši prazniki).
Nagradni sklad predvideva:
100.000	lir nagrade za prvo mesto,
50.000	lir nagrade za drugo mesto
in več odkupnih nagrad po 30.000 lir.
Oblika izdelka naj odgovarja prostoru, ki je odmerjen sliki na naslovni strani MLADIKE.
Izdelke (največ tri za vsakega udeleženca) naj prijavljenci pošljejo na naslov: MLADIKA, »Fotografski natečaj 1989«, ul. Donizetti, 3 - 34133 TRST-TRI-ESTE, do 31. decembra 1989.
Izdelke bo ocenila komisija, ki jo sestavljajo Marjan Jevni-kar, Marjan Slokar, Edi Žerjal in Sergij Pahor.
Stanko Birsa: Repentabor (olje).
Lev Detela: Dunajski valček za izgubljeno preteklost
Pesnik in pisatelj Lev Detela, ki živi na Dunaju, je izdal letos že drugo leposlovno knjigo. Najprej na Dunaju pesniško zbirko Cafe noir, pred kratkim v Trstu roman Dunajski valček za izgubljeno preteklost. Izšel je pri literarnem združenju Sodobna knjiga kot dvanajsta knjiga izvirnih u-metniških tekstov sodobnih slovenskih avtorjev, vendar pa sta v zbirki zastopana samo Lev Detela in njegova žena Milena Merlak.
Novi Detelov roman je sodoben in zgodovinski, vendar z novimi pogledi na slovensko preteklost, zlasti na pomen nemških plemičev na slovenskih tleh, ki so bili sicer po rodu Nemci, v kolikor se v teku stoletij niso pomešali tudi s slovensko krvjo, mnogi pa so se tako zrasli z deželo, kjer so se rodili, da so čutili s slovenskim narodom, skrbeli za gospodarski in kulturni napredek »svoje« dežele, jo zastopali v dunajskem parlamentu in ji pomagali, kolikor so mogli. Ne vsi, vendar številni. To je bilo več ali manj znano, Detela pa se je v romanu poglobil predvsem v štajerske razmere, kjer so bili Nemci in nemčurjl posebno napadalni, podal pa jih je z besedami grofa Maximiliana von Stern-berg, ki je imel grad ob Dravi, ob koncu vojne porušen. V romanu je poudarjen Slomškov pomen za Slovence, odločilna vloga duhovščine pri verskem in narodnem življenju, čitalnice z narodno spodbudnimi veselicami, nemški napadi na Slovence, zasluga grofovega očeta poslanca za tamkajšnjo železnico in še vrsta drugih zadev.
Roman sam je sestavljen iz desetih srečanj. Slovenski arhivar, doma blizu gradu Sternbergovih, ki je kot otrok skozi zamrežena vrtna vrata opazoval grofično Ano Marijo na sprehodu po grajskem parku ter se otroško zaljubil vanjo, odide po zadnji vojni desetkrat službeno na Dunaj študirat državne in privatne arhive v zvezi s slovensko deželo. In že ob prvem obisku nepričakovano sreča grofico Ano Marijo, in sicer na mostu preko Donave, prav v trenutku, ko se je v obupu hotela pognati v valove. Pomiri jo in reši, spri-jateljita se, da ga seznani z očetom in bratom, da postanejo prijatelji in si zaupajo tudi prikrivane družinske skrivnosti.
Grof Sternberg je že star in bolehen, vendar še ves navezan na svoj slovenski svet, razumeti skuša slovensko povojno ravnanje z njegovo lastnino, prav tako pa želi, da bi Slovenci pravilno ocenjevali pomen grofov v preteklosti. Z veliko vednostjo razlaga arhivarju vlogo, da mu mora ta marsikdaj pritrditi.
Osrednja oseba je seveda grofica Ana Marija, s katero se desetkrat srečata na najbolj nepričakovan način, da se sprašujeta, ali je to slučaj ali usoda. Nazadnje zatrdi grofica: »To, kar naju zbližuje, se res imenuje usoda.« Njeno življenje je bila prava drama: poročila se je z Nemcem, ki je bil med vojno major, po neuspelem atentatu na Hitlerja so ga ustrelili. Po moževi smrti se ji je rodil sin Hans, do
17.	leta je lepo študiral, potem je zašel v slabo družbo in se vdal mamilom, da so ga morali zapreti v drago kliniko, vendar je trajalo nekaj let, da je okreval, doštudiral in se
poročil. Ana Marija je bila zdaj sama, toda spremenjena, da je arhivar ugotovil: »Ob meni je spet stopala tista Ana Marija, ki se je sprehajala nekoč med magnolijami v srebrni svetlobi vrta mladosti. Ko pa sem zdaj videl, kako zamišljeno in predana v usodo stopa v črni obleki med križi in nagrobnimi spomeniki vrta mrtvih, sem vedel, da se mladost in stari čas ne bosta nikoli več vrnila.«
Njen brat Berhhard je menih na Dunaju, deluje predvsem med mladimi, arhitektu pokaže Prešernov Klinkovstro-mov zavod, Cankarjevo stanovanje v Ottakringu in Plečnikovo cerkev, govori pa mu tudi o slovenskih sezonskih delavcih, za katere skrbe samo duhovniki.
Drugi brat je Karl, ki je postal med vojno hitlerjanec, zdaj živi v Nemčiji in se je vdal pijači. Družina ga je izobčila.
Ob teh srečanjih pa je arhivar doživel še vrsto nevsakdanjih dogodkov in srečanj: udeležil se je maše zadušni-ce za obglavljenim francoskim kraljem Ludovikom XVI., nato spoznal v kavarni vrsto starejših plemičev, tudi iz Slovenije; eden izmed njih mu je očital, da so nekdaj njegove kočevske gozdove omadeževali z domobransko in drugo krvjo. Drugič ga menih zapelje v kapucinsko habsburško grobnico in mu opisuje pogreb cesarja Franca Jožefa. Tre-tjič ga je menih odpeljal v Marijino Celje na Hansovo poroko. Končno je pred cerkvijo sv. Štefana opazoval svečano vrnitev bivše cesarice Cite na Dunaj. Vmes pa je grof povedal še pretresljivo in nevarno zgodbo, kako je obstreljenega židovskega zdravnika rešil pred odgonom v koncentracijsko taborišče.
Če je roman valček za Izgubljeno preteklostjo, če se je nekdanje ustaljeno življenje že izteklo ali počasi In s pretresi odhaja, pa je v njem tudi veliko sedanjosti in njenih življenjskih problemov: domotožje ljudi, ki so izgubili dom, težke razmere sezonskih delavcev, problem mamil, ki vedno bolj zasvajajo mladino in ženejo starše v obup, in končno težave slovenskega arhivarja, ki zaman trka na vrata državnih in zasebnih arhivov, o katerih ve, da so, pa mu jih nočejo odpreti iz znanih in neznanih vzrokov.
Roman Dunajski valček je uspelo Detelovo delo, v katerem je upodobljen kos slovenskega in dunajskega življenja. Arhivar pripoveduje zanimivo, stvarno v prvi osebi, kar in kakor je sam doživljal In gledal. Dosti je živahnih in vsebinsko zanimivih dialogov, vmes pa so plastični opisi Dunaja in krajev, v katerih so živeli nastopajoči ljudje.
Ljudje v romanu živijo notranje in zunanje življenje, da je celota res popolna, galerija nastopajočih pa obsežna, čeprav je zajeta največ iz plemiškega stanu, s katerimi se je arhivar pač srečeval. Kljub izumiranju starega sveta pa je v romanu veliko optimizma, svetlobe, saj se v življenju končno vse uravnava.
Posrečena je zgradba: deset srečanj, deset poglavij, vsako z novo, skoraj samostojno zgodbo. Jezik je izbrana slovenščina današnjega izobraženca.
Detelov roman Dunajski valček za izgubljeno preteklost je najprej izhajal v tržaškem Novem listu od decembra 1987 do septembra 1988. Zdaj ga je natisnila tiskarna Graphart.
Janko Ferk: Zakopan v pesku časa
Koroški pesnik Janko Ferk, rojen 1958 v Podgradu ob Klopinjskem jezeru, študent prava na Dunaju, je prišel do svoje osme leposlovne knjige. Izšla je v slovenščini, nemščini in angleščini pod naslovom Zakopan v pesku časa — Vergraben in Sand der Zeit — Buried in the sands of time. Izšla je pri Edition Atelier na Dunaju, ki se je razvila pred petimi leti iz mesečnika Wiener Journal, ustanovil pa ga je pred desetimi leti pisatelj, časnikar in politik Jörg Mauthe. Njegovo delo nadaljuje zdaj Erhard Busek, zvezni minister za znanost, ki izdaja knjige, mesečnik in antologije. Prednost ima avstrijska literatura, vendar pa tudi slovstvo srednjeevropskega prostora.
V pismu, ki je priloženo zbirki, piše, daje izšla Ferkova knjiga v dveh izdajah: z nemško naslovno stranjo v Avstriji ter z angleško v Ameriki, ker je založba Ariadne Press soizdajateljica. Knjiga bo kot ena redkih takoj na prodaj v Avstriji, Jugoslaviji, Švici, Zvezni republiki Nemčiji, na Južnem Tirolskem In v ZDA. Pesmi je prevedel v angleščino Avstro-Amerikanec Flerbert Kühner, v nemščino pa jih je prevedel Ferk sam. In še nekaj je zanimivo: štiri pesmi je napisal Ferk kar v nemščini, zato jih v slovenščini ni.
Vseh pesmi je v slovenščini 23 in so razdeljene v 4 cikle, ki pa so nakazani samo v kazalu. Sicer pa med pesmimi ni take razlike, da bi jih bilo treba ločiti.
Ferk je v teh pesmih, ki so brez ločil in velikih črk, izrazito modernističen, surrealističen In hermetičen, da se je treba pri njih ustavljati dalj časa, če hočemo zaslutiti Idejo in misel. Čeprav so pesmi kratke, fragmentarne, posamezni verzi Imajo od ene do tri besede, so bolj zapisi kot izdelane umetnine, pa je v njih dosti sodobnih težav življenja, tudi koroške slovenske stvarnosti. Tako poje o angelu, ki je igral na trobento, zdaj pa leži zlomljen na tleh. V materi-
nem telesu je mrtev otrok. Abortiranci so zaspali, plesalka je plesala smrtni ples. »Mrtve duše / očetov in sinov / so črne rane / tega sveta.« »Svoje sanje / si zakopal / v pesku / peščene ure«. Tuj jezik je »mraz noči / in umori / ljubezen«. Prihod smrti je zadnje prepričanje. Zadnja je Slovenska balada, ki meri na koroške razmere: »Prizadeni mi bolečine / če že mora biti / vendar ne povzročaj / izgube ali težke poškodbe moje govorice...«
Med pesmimi pa se vrstijo tudi nekaki izreki, senten-ce, ugotovitve, npr.: »Smrt / ti si / najlepša niansa / črnega«. Ali: »V poročni noči / se mu je sanjalo / da mu je u-mrla / mati«. In: »Vrba žalujka / ob tvojem grobu / je večna roža«.
Osrednji ton zbirke je tragičen, mračen, smrt nastopa v vrsti pesmi. Tak je že naslov Zakopan v pesku časa, taka je pesem na zadnji strani ovirka, kjer poje:
»V tvojih ustih / besede / v mojih / smrt
V	tvojih očeh / luč / v mojih / smrt
V	tvojem telesu / življenje / v mojem / smrt
V	tvojem srcu / ljubezen / v mojem / strah«.
Jezik je knjižna slovenščina, brez osebnih primer in podob.
Ferk piše v nemščini in slovenščini, več v nemščini, v kateri je napisal tudi roman. Za delo je prejel več nagrad na Dunaju in v Celovcu.
Prevajalec v angleščino Flerbert Kühner se je moral kot otrok preseliti v ZDA, kjer je doktoriral, leta 1963 seje vrnil na Dunaj in piše v angleščini pesmi in romane, prevedel pa je tudi devet zbirk avstrijske poezije. Njegovi prevodi so dovršeni, prav tako Ferkovi v nemščino, včasih povedo več kot slovenski izvirnik.
Janko Messner: Nikaragva moja ljubljena
Leta 1988 je izšla pri Založbi Drava v Celovcu razkošna pesniška zbirka koroškega pisatelja Janka Messnerja z naslovom Nikaragva moja ljubljena. Izdajo so podprli nekateri prijatelji, Zvezno ministrstvo za pouk, umetnost in šport, Državni sekretariat za splošna vprašanja žensk ter koroška deželna vlada v Celovcu, izkupček pa je namenjen kulturnim potrebam v Managvi.
V knjigi je 12 daljših pesmi, v katerih pripoveduje Messner o grozotah prejšnjega diktatorja Somoze, ki da je dal metati ujete sandiniste iz helikopterja v ognjenik, 30 otrokom pa odsekati prste na rokah. Dalje govori o sedanji revščini v Nikaragvi, ki jo je Messner sam obiskal na povabilo PEN kluba leta 1985. Ugotovil je silen napredek v šolski mreži, ki je v enem letu naučila milijon ljudi brati in pisati, in mednarodno pomoč v strojih in hrani. »Kako mi je pri srcu ta vaš socializem, / cepljen z evangelijem,« vzklika v neki pesmi, in nadaljuje: »Nikaragva, / ni ti do smeha / in vendar / je tvoj smehljaj na svetu najlepši, / greješ me / z njim.«
Nanj sta napravila največji vtis oba brata Ortega, duhovnika in politika. Danijel je prišel po prisegi za predsednika Iz palače brez oboroženega spremstva, da ga je mo-
gel Messner fotografirati, Ernesto je pesnik in je poklonil Messnerju svojo knjigo s posvetilom »con un abrazo fra-ternal«. Po Messnerju služi samo »revoluciji ljubezni«.
Pesmi so izrazito politične, protiameriške in proti papežu, ker je zahteval, da se brata Ortega kot duhovnika umakneta iz politike. Na eni strani vse slabo, na drugi napredek, socializem evangelija In ljubezni.
Pesmi so proste, brez ritma in rime, jezik je pesniško izbran, sega pa od svežih primer do statistike v odstotkih. Videti je, da jih ni napisal zaradi umetniškega sporočila, ampak iz ljubezni do Nikaragve, za katero zbira na Koroškem pomoč.
Zato je napisala Spremno besedo v knjigo Johanna Dohnal, državna sekretarka in usklajevalka Komiteja za pomoč Nikaragvi. Pesmi so prevedli v nemščino Peter Turrini, Erik Adam in Werner Plörtner, tri pa Messner sam. Pesmi je njihovi vsebini primerno Ilustriral koroški slikar Plans Staudacher.
V knjigi sta oba avtorja — Messner in Staudacher — predstavljena s krajšima biografijama in navedbo del s sliko. Dodana je še zgodovinska Kronologija Nikaragve.
LEDVIČNI KAMNI
Ledvični kamni so najpomembnejša urološka bolezen. Nastanejo iz elementov urina na podlagi zelo kompliciranih motenj v organizmu in sečilih. Kamne imamo v vseh sečnih organih, najvažnejši in najpogostejši pa so kamni v ledvicah. Značilno je, da je bilo v prejšnjih stoletjih bolnikov z ledvičnimi kamni več kakor sedaj, kar je bilo v zvezi s tedanjim načinom prehrane in življenja. Nato je ugotovljeno upadanje števila bolnikov z ledvičnimi kamni, zadnja desetletja pa število bolnikov z ledvičnimi kamni spet narašča, kar pripisujemo boljši diagnostiki t.j. modernim preiskovalnim metodam.
Po letih so bolniki z ledvičnimi kamni med 25. in 45. letom starosti. Torej vidimo, da so ledvični kamni obolenje zrele dobe, ko je človek v polni fizični in psihični aktivnosti. Moški in ženske obolevajo skoraj enako, pri nas oboleva nekoliko več moških kot žensk. Dednost ne igra nobene vloge. Nekateri pravijo, da se dovzetnost do kamnov deduje, vendar ugotavljamo, da gre to na račun istega načina življenja in prehrane kot pri starših.
Kamni so različne vejikosti: od prosenega zrna do otroške pesti, izjemoma so opisani tudi do teže 1 kg. Po obliki so lahko okrogli ali ploščati, posebno če so majhni, večji kamni pa so trio-glati, ali pa imajo obliko korale, kjer glavni del kamna leži v ledvičnem mehu, kraki ali veje korale pa izpolnjujejo ostali votli del ledvice.
VRSTE KAMNOV
Kamen je lahko eden, rečemo mu solitaren, ali pa jih je več, ter so takrat različne velikosti in oblike in lahko leže v ledvičnem mehu ali pa v ledvičnih čašicah.
Po kemični sestavi poznamo več vrst kamnov: oksalatne, uratne, kamne iz sečne kisline, karbonatne, fosfatne, ksantinske in cistinske. Po barvi so različni. Tudi po trdoti se razlikujejo. Kamni so lahko iz ene same soli, vendar je to redko. Takšni so oksalatni in uratni. Največkrat pa so mešani: npr. oksalat in fosfat, urat in fosfat.
Po načinu nastanka ločimo: prima-rne-aseptične ter sekundarne-inficira-
ne. Primarni kamni nastanejo zaradi predispozicije ali nagnjenosti organizma k tvorbi kamnov z istočasnimi lokalnimi pogoji za tvorbo kamnov, brez infekcije ledvičnih votlin, ki bi spremenila pogoje topljivosti prisotnih soli v u-rinu. Sekundarni kamni pa nastanejo, ko so ledvične votline, to je ledvični meh in čašice inficirane, vnete, kar povzroči spremembe v topljivosti prisotnih soli v urinu s posledico sedimenti-ranja v ledvični pesek, ki se sprime v ledvične kamne. Tako vidimo, da so za tvorbo primarnih kamnov važni predvsem splošni pogoji organizma in manj lokalni faktorji, to je vnetje, medtem ko splošni pogoji organizma nimajo velike važnosti. No, kljub vsemu temu spoznanju neposrednega vzroka, zakaj v nekem trenutku nastane kamen v ledvici, ne vemo.
V VSEH SLOVENSKIH KNJIGARNAH
Pri tvorbi kamnov igrajo važno vlogo še motnje metabolizma, fosforja in kalcija, pri ljudeh s povečano funkcijo obščitne žleze, motnje v razgradnji nekaterih beljakovin in nepravilna prehrana. Pomanjkanje vitamina A v hrani je eden od vzrokov za veliko število obolelih od kamnov na ledvicah in mehurju na Kitajskem. Prevelike količine vitamina D v hrani pa so lahko prav tako vzrok za tvorbo ledvičnega kamna.
Pitna voda nima posebnega pomena pri tvorbi kamnov, kljub temu da ljudstvo misli, daje voda iz kraških predelov zasičena s kalcijem in zato nevarna ledvičnim kamnom.
Majhni kamni v votlem sistemu ledvice in ledvičnem mehu so zelo gibljivi, stalno se premikajo, vendar se v večini primerov spontano izločijo. Pri tem premikanju in gibanju se lahko začasno zagozdijo v začetnem delu sečevoda in povzročijo hude ledvične napade, ki jih imenujemo renalne kolike. Prav tako povzročajo hude napade pri potovanju po sečevodu. Človek lahko izloči spontano kamne nekako v velikosti koruznega zrna.
Če se manjši kamen zagozdi v začetnem delu sečevoda za dalj časa, povzroči motnjo v odtoku urina iz ledvic, kar ima za posledico razširjenje votlega sistema ledvice in ledvičnega meha, kar imenujemo s strokovnim izrazom hydronephroza. Hydronephroza predstavlja nevarnost za uničenje ledvice.
Večji in veliki kamni so manj mobilni ter ne povzročajo ovir v odtoku urina, zato pri velikih ledvičnih kamnih ni napadov niti bolečin.
Najvažnejši znaki, po katerih spoznamo ledvični kamen, so bolečine, krvav urin, kar strokovno imenujemo hematurija, in moten ali gnojen urin. Bolečina je lahko majhna, kot nekak občutek neprijetnosti, nelagodnosti, kot nekako tiščanje v ledvenem predelu, kar imamo navadno pri večjih kamnih, ki ne potujejo po ledvicah, pri manjših kamnih pa je bolečina v obliki ledvičnih napadov, ki jih strokovno imenujemo re-nalna kolika. Renalna kolika začne nenadoma, v obliki močnih krčevitih bolečin, ki izžarevajo od ledvice navzdol po sečevodu vse do mehurja in spolovila, včasih pa vse do stegna. Ti napadi, ki trajajo od nekaj ur do več dni, so spremljani s težavami pri uriniranju, krvavo vodo, včasih motno vodo, bruhanjem in napetostjo trebuha. Na koncu napada preide krčevita bolečina v topo bolečino in nato preneha, ko se kamen izloči ali pa se iz sečevoda vrne nazaj v ledvico.
(O zdravljenju ledvičnih kamnov — v naslednji številki.)
AGENCIJA ZA POMIRJENJE ŽIVCEV
ZADNJE VESTI
Kot zaključek bo igralec SSG prebral šopek Stanetu Dolancu:
Nazaj v cekajski raj (Po Gregorčiču)
V penziji bivam zdaj, v svobodi rajskomili, srce pa gor mi sili nazaj v cekajski raj.
Zakaj nazaj?
Nazaj v cekajski raj!
Tu možnost ta roki ra n ja, tu cvetje že budi se, tu možnost je baiincanja, tu ptičji spev glasi se.
Zakaj nazaj?
Nazaj v cekajski raj!
LJUBLJANA, NOVEMBER. Politično-liberalni klub VIA FACTI, ki hoče gojiti naprej idejno-moralne tradicije iz časa Franceta Popita, a se kljub temu želi u-stvarjalno vključiti v sodobni pluralistični razvoj, je sklenil nastopiti na literarnem večeru v Trstu. Prireditev naj bi bila v začetku novega leta, po možnosti v Kulturnem domu. So pa nekateri, ki bi jo zaradi nove atmosfere med Slovenci rajši videli v dvorani Marijine družbe v ulici Risorta. Zaenkrat je predviden naslednji program. Uvodna beseda: Bogo Samsa:
Moj boj za pluralizem na Primorskem dnevniku Igralec SSG recitira naslednji šopek Francetu Popitu:
Mojo srčno kri škropite (Po Gregorčiču)
Mojo srčno kri škropite po samoupravljalskih tleh, kakor seme jo vrzite po doleh in po bregeh.
Pomlad iz krvi rodila Sise tisočere bo ter napredno mi gojila svoje nežne hčere bo.
Deve zale, dečki zali bodo brali Sise te, v nove Tozde jih spravljali, via facti v zadruge.
in srce jim bo ogrelo hlad vseh naših spufarij ter za Partijo plamtelo bode jim do konca dni.
Nato sledi literarni del večera, na katerem bodo predvidoma nastopili naslednji ustvarjalci ter brali iz svojih del:
Matej Bor: HIMNA STALINU v venetščini Franc Šetinc: Iz moje lovske torbe: Kako sem lovil zajce in klerikalce Odmor
Jože Javoršek: Kompliment Kardelju v francoščini Mitja Ribičič: Govor ob spomeniku žrtvam dachauskih procesov
Ivan Maček: Sprehodi po Kočevskem Rogu (impresije)
Odmor
In to ti nič ni mar, da drugi veterani ti kličejo: »Ostani, nikar od tod, nikar!«
Zakaj nazaj?
Ne prašajte zakaj!
O, zlatih dni spomin me vleče na Čeka, saj jaz sem tam doma, sam jaz sem Titov sin!
Tedaj nazaj, nazaj v cekajski raj!
MB: Po zaupnih vesteh naj bi bili organizatorji navezali stike s Trstom, če bi dobili kakšnega sodelavca v literarnem delu. Pogovori še tečejo in bodo naši bralci o morebitnih novih sodelavcih obveščeni. Baje je neki Ljubljančan stopil v stik s senatorjem Spetičem, ko je zvedel, da ta pripravlja pesniško zbirko »Kje so tiste rožice«. A senator je menda udeležbo odklonil.
TRST, NOVEMBER. Slovenska Kulturno-gospodar-ska zveza pripravlja širšo okroglo mizo o zamejski gospodarski tematiki. Udeležili naj bi se je glavni predstavniki iz njenega kroga. Tudi v to tematiko naj bi vnesli nekaj novega pluralističnega duha. Zato so sklenili dati okrogli mizi naslov: POVOJNI PLURILIRIZEM V SKGZ. (Ne lirika, ampak lira!)
TORONTO, NOVEMBER. List SLOVENSKA DRŽAVA, ki izhaja v Torontu in velja za glasilo najbolj antikomu-nističnega sektorja slovenske politične emigracije, je te dni tvegal senzacionalno kretnjo, ki nima para v povojni slovenski zgodovini. Mutatis mutandis jo lahko primerjamo s porušenjem berlinskega zidu. SLOVENSKA DRŽAVA je povabila v Kanado Mateja Bora, pesnika komunistične revolucije, da bi tamkajšnjim Slovencem predstavil svojo venetsko teorijo, ki jo SLOVENSKA DRŽAVA sprejema z odprtimi rokami. Kot se je izvedelo iz zaupnih virov, je predviden sprejem Mateja Bora s soljo in kruhom na Euclid Ave 646, nato pa literarni večer v Sheraton hotelu s predstavitvijo knjige o Venetih in s slovensko-angleškim recitiranjem iz Borove revolucijske zbirke PREVIHARIMO VIHARJE. Pesnika naj bi predstavil dr. Urbanc bilo na Euclid Ave bilo v hotelu Sheraton. Ob tej priliki naj bi bila izdelana značka z venetskim klobukom in z napisom »Objem stoletja«.
»Kje pa je tvoj sin?«
»Na univerzi.«
»O,... kaj pa študira?«
»Nič. Streho pokriva.«
—o—
»Za boljšo prebavo pijem pivo, proti nizkemu pritisku črno vino, proti gripi rum, proti glavobolu pa slivovko.«
»Kdaj pa piješ vodo?«
»Nikoli. Take bolezni še nisem imel.«
—o—
»Se je tebi spolnila kakšna otroška želja?«
»Ja, ena se mi je pa res.«
»Katera pa?«
»Vsakič ko me je oče lasal, sem si želel, da bi bil brez las.«
—o—
»Ti se kar loči od mene! Samo dobro si zapomni, da take žene ne boš več dobil!«
»Upam.«
LISTNICA UPRAVE
PODPORNI NAROČNIKI
Filip Vidmar, Anglija, 50.000 Lir
Lojze Burjes, ZDA, 60 dol.
DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD g. Senica 6.000 Lir, Katy Burjes
50.000	Lir, Mirko Špacapan
10.000	Lir
Na sodišču.
»Zakaj ste v soseda vrgli dva kamna?«
»Ker ga s prvim nisem zadel.« —o—
V krčmo priteče mož: »Ali je moja žena tukaj?«
»Ne.«
»Potem pa hitro eno veliko žganje!«
—o—
Veroučitelj vpraša malega Janka: »Recimo, da prelomiš eno od desetih božjih zapovedi. Kaj se zgodi?«
Janko: »Ostane jih samo še devet.«
Zoltan Jan je na zborovanju slavistov v Portorožu izjavil, da je Radio Trst A -bel.
Hvala Bogu, vsaj za eno radijsko postajo zdaj vemo, kakšne barve je.
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
Anton Koršič
•	Serijsko pohištvo
•	Pohištvo po meri
•	Preureditve
Prodajalna:
TRST, Ulica S. Cilino 38 Telefon 040/54390
Dom in delavnica:
TRST, Ulica Dr Chiesa, 91 Telefon 040/571326
POSEBNI POPUSTI!
OBIŠČITE NAS!
P]@[I]00H®[G][o]®[F][7][c][g
tipo-litographart
trst - ulica rossetti 14 - telefon 040/772151
DAR V SPOMIN
Ob obletnici smrti očeta Adolfa Pertota daruje sin Gregor 50.000 Lir za Mladiko.
pj®E®E[7]®®|o][£]E[I]®[Z
Vsem se prisrčno zahvaljujemo!