222
PASTUŠKIN: LJUBOSUMNA.
> tomije in kirurgije v Ljubljani, pozneje ga srečujemo kot stalen :>v "Vefren v Kopitarjevih spisih in pismih. V predgovoru II. dela svoje zgodovine Linhart z obžalovanjem premišljuje o Slovanih, «kaj pomenijo za Avstrijo in kaj bi lehko pomenili*. Njegovo kritičnost označuje to, da obžaluje, da je v veliki slovar ruske akademije (Petrograd 1786) zašel kot slovanski jezik tudi «ilirski, dočim se pojavlja pravi ilirski, ki ni slovanski, potem tudi pod imenom albanski».                                                                        (Dalje prihodnjič.)
0^3
PASTUŠKIN:
LJUBOSUMNA.
A njej uhaja vzdih na vzdih, v uho potajno mi šepeče: «V poljubih teh razpaljenih je ni, je ni — najvišje sreče.
Težak mi sum ne da miru, da ti le ude moje ceniš; za to, kar tli v očeh mi tu, za dušico se malo meniš.
Ko ti tako drhtim v rokah od vneme tvoje vsa brezumna, me lastne je lepote strah in vsa sem nanjo ljubosumna.»
Pobijam sum: «Kaj le v očeh vsa tvoja dušica je skrita? Iz vseh prebelih udov   teh le dušica se tvoja svita.
Naj šine v ta, naj v oni kot, nikjer ne more mi uteči, s poljubi srebam jo povsod, v poljube znam jo vso nastreči.»
In više slast zaplapola, zdaj ni več samo nebotična, skoz nebes šviga do Boga in je vse več kot le pravična
Sledu več ljubosumja ni, v molitev združena sva eno: «Zahvaljen, Oče, da ljudi si ustvaril nas moža in ženo!»
cg^>