SREČANJE
UPOKOJENCOV
V
SLOVENSKOM
DOMI
str. 6
ČARALICA str. 7
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 3. decembra 1998  Leto VIII, št. 24
Dom Slovencov odprejti
Po pravici povedano, eške samo Slovenski kultumo-informativni center.
Na den posvetitve, 18. npvembra je v Monoštri le-pau bilau.
Vrejmen je bilau super.
Dva glavna pokrovitélja (pomočnika) sta bila super. Prejkdau objekt je super. Vrejmen smo dobili od Boga. Baug plati. Predsednika Slovenije in Madžarske sta od začetka mau pomagala. Baug plati. Organizatori pa tisti, šteri so Center naredili, so sé rejsan potrüdili. Baug plati.
Celau lepau je sunce sijalo, depa po vüjaj je zato škipalo.
Predsednika sta posadila lipo. Vüpajmo sé, ka korenjé v tom mrazi ne pozebe.
Na odperanje je prišlo telko lüdi, ka je v velki iži bilau premalo koté. Pa malo fogašov, če rejsan so je s pau Varaša vküp znosili. Velka konferečna soba je bilau tak puna (200 lüdi leko sedi), ka je skor pau lüdi moglo stati, med njimi menše fele ministri, predsednik!, direktor!... Frtau sé pa vinej na ganki moglo pogučavali, ka so sar-macke .nikanej vidli pa nikanej čüli. Ka so te drugo leko delali.
Zato pa naj niške nede čemeren, ka so organizatori tau prvo paut nej mogli
vsikšoga pozvati. V en žakeú v mlini tö ne morejo deset žaklov mele nut spraviti... Zdaj že Stokoli, gdakoli leko dé, pa si pogledne center.
V nabito puni konferenčni dvorani je tö fanj toplo bilau. Pa nej samo zavolo nauvi radiatorov pa vno-žanoga naroda. Posabno človeško atmosfero sta publiki pripravila predsednika madžarske in slovenske države. (Tisto lipino korenjé venaj na dvorišči venak don nepozebe v mrazi.)
Milan Kučan je Zvün toga trnok vljuden (udvarias) tö biu, gda je pravo, ka sta nauvi center madžarska pa
slovenska država vküper dala zozidati. Tau je istina, depa samo zavolo ko-rektnostLnaj cuj dejemo, ka je Slovenija investírala pribl. 100 milijonov forintov, Madžarska pa 8 milijonov.
Malo mesto Monošter je skor trikrat telko ponüdilo (20 milijonov) kak velka vogrska država. Istina, ka so v Monoštri nistarni tö bili prauti, depa vsigder je trbej gledati tau, ka mišli večina. Večina pa je mislila dvajščico za manjšino.
Večina Vogrski lüdi v Monoštri djenau Vej, ka če sé iža rejsan zove Slovenski dom - po pravici eške samo Slovenski cen-
Fpto: A. Székely
ter -, cejli kompleks de njini tö, nej samo Slovencov. Pa Nemcov tö. More biti, pa bau tö, Center za vse narode, šteri v tom našom kiklej rosaga živijo. Na nikšo gostilno Zaman vö-napišejo, ka je tisto prej Ribja čarda, tau ne zna-manüje, ka bi samo ribiči leko v njau šli,..
Tau kar smo povedali od dva velkiva predsednika, leko povejmo o večini mo-noštrski Vogrski voditelov tö. Nej ka bi mislili, ka samo za 20 milijonov volo. Nej. Liki povejmo zato, ka gda je večer na mali domanji veseli« monoštrski župan cüj k porabskomi fudaši staupo pa pravo, ka
naj zašpila tisto nauto, ka... Fudaš je mislo, ka gvüšno kakšo vogrsko, te župan pravi: - Vej pa vejš, tisto, ka „Mi sé mamo radi... ”
Dühovnik Lenaršič sé je püšpeki Mikesi 1.1919 taužo,, ka ga že 15 lejt pre-ganjajo, ka slovenski vči Slovencom veronavuk. Tau je prej nej sploj v redi, če rejsan si un za glavni cil tau ma, ka naj vömike gor v nebesa odpela, nej pa iz enoga rosaga v drugoga... Človeka glavni cil rejsan tau more biti, ka naj sé trüdi v nebesa priti. Depa tačas, ka smo na tej zemlej, sé dosta-dosta šte, kakšo prijatelstvo ali neprijatelstvo pelajo naši vekši ali menši voditeli na té pa drugi strani grajnce... Če smo končno v takši situaciji, ka nam uni peldo kažejo, te mi ranč nemamo drugo činiti, liki s kem Večkrat titi v Slovenski center, tam v takši veseli, prijatelski in tolerantni atmosferi delati in sé veselili, kak je bilau prvi den, te gnauk samo na pamet vzememo, ka je iz Slovenskoga centra grato - Dom Slovencov.
Ranč prauti toma nika nemo meli, če de monoštrski župan že nikšo nauvo slovensko nauto zapovedavo porabskomi fudaši...
Francek Mukič
2
Pokrajina ob Muri in trianonska pogodba
Kar se je zgodilo, pomeni preteklost
Zavod za kulturo madžarske narodnosti Lendava je 20. novembra l. 1998pripravil simpozij Pokrajina ob Muri in trianonska mirovna pogodba. Uvodno predavanje pod naslovom Trianon je pripravila dr. Mdria Ormos iz Peča, medtem ko se drugi uvodničar dr. Dušan Nečak ni mogel udeležiti simpozija, napovedal pa je naslov Problem razmejevanja po I. svetovni vojni. Nasploh je bila bolj zastopana madžarska kot slovenska stran.
Dobro napoved simpozija je pripravil Laszlo Goncz iz Lendave. Povedal je, da so se v Lendavi odločili spregovoriti o tematiki, o kateri je bilo vrsto let in celo desetletij nezaželjeno ali celo prepovedano javno govoriti. Kaj šele omenjati, da je trianonska meja prizadela predvsem manjšine v tem prostoru, ali natančneje tiste Madžare, ki so jih ločili od Madžarske, in Slovence, ki jih niso priključili nastajajoči državi južnoslovanskih narodov. Znanstvena razprava o teh vprašanjih pa lahko prispeva h krepitvi medsebojnega zaupanja ob dejstvu, da nihče ne želi spreminjati meje, ampak se zgolj opredeliti do zgodovinskih dejstev. Tudi neenotnost ne bi smela biti moteča, ker je razumljivo, da imajo svoj pogled porabski Slovenci, ki so ostali v mejah Madžarske in prekmurski Madžari, ki živijo v blizu tridesetih vaseh in so zdaj v Sloveniji. V bodoči Evropi regij in zgolj na zemljevidih zarisanih mejah pa bo teh dilem še manj.
Doktorica M&ria Ormos je prepričana, da prave resnice o Trianonu ni, ampak je njena resnica in resnica drugih, ki se ukvarjajo s to tematiko. Avtorica sodi med tiste strokovnjake, ki so se s trianonsko mirovno pogodbo ukvarjali že pred letom 1990, vendar tudi po tem letu, v sedanjih demokratičnih okoliščinah nima česa dodati svojim prvotnim ugotovitvam. Povedala je, da so Madžari z mirovno konferenco dobili samostojnost in po 16. stoletju zopet svoj denar, narodno banko, carinski sistem in vojsko.
V razpravi je sodeloval tudi madžarski veleposlanik v Sloveniji Istvdn Čszi in ocenil, da je Trianon v bistvu presežen; zgodile so se pomembne spremembe in del le-teh je tudi lendavski simpozij. "Tisto, kar seje zgodilo, pomeni preteklost," je prepričan madžarski veleposlanik, medtem ko je ena izmed razpravljalk, Marija Kozar Mukič (Vpliv trianonske mirovne pogodbe na življenje Slovencev v okolici Monoštra), prepričana, kako so razprave o tedaj začrtani meji nepotrebne in odvečne, zlasti kar se tiče manjšin.
Temu mnenju je mogoče pritegniti tudi z dejstvom, da samostojna Slovenija ob določanju državne meje ni imela nobenih zapletov prav z Madžarsko vse od Tromejnika do stičišča s Hrvaško. Zato je še najbolj umesten naslov koreferata Imreja Szilagyija: Čas je za ureditev skupnih zadev, in s pristavkom avtorja tega poročila - predvsem tistih skupnih zadev, ki so že urejene in s časom presežene.
Da ne bi izginile v pozabo, bodo lendavske razprave spomladi natisnili v dvojezični publikaciji.
eR
Dve novi slovenski ustanovi v Monoštru
18. novembra je Monošter pridobil dve novi slovenski inštituciji, in sicer Generalni konzulat RS ter Slovenski kultumo-informativni center (Slovenski dom). Otvoritvi sta s svojo navzočnostjo počastila predsednika Arpdd
Goncz in Milan Kučan, vabilom se je pa odzvalo precej uglednih gostov, tako iz Madžarske kot Slovenije.
Na dopoldanski svečani otvoritvi Generalnega konzulata je goste pozdravila veleposlanica RS v Budimpešti ga. Ida Močivnik, ki je med drugim dejala:
"Številni 'so razlogi, ki so Slovenijo navedli na odločitev za odprtje Generalnega konzulata v Monoštru. Med najpomembnejše gotovo sodi dejstvo, da tu živi slovenska manjšina. Naloga Generalnega konzulata je ohranjanje
njenega nacionalnega značaja, kulture, posebnosti.
Naše upe vlagamo v dejavnost Generalnega konzulata za razvijanje gospodarskega sodelovanja, ki si ga želi gospodarstvo na eni in drugi strani meje. Gotovo bo to sodelovanje koristilo tudi madžarski manjšini v Sloveniji.
Želimo, da bi bil Generalni konzulat dejaven tudi na vseh drugih področjih življenja, kjer se ustvarja blaginja in vsakršno bogastvo ljudi."
Naloge generalnega konzula bo opravljal dr. Zlatko Muršec, ki je v svojem kratkem pozdravnem . govoru poudaril, da si bo kot gospodarstvenik, politik in pisatelj prizadeval za uveljavitev Slovencev v Porabju ter za izboljšanje gospodarskega obmejnega sodelovanja.
Generalni konzulat bo deloval na območju županij Vas in Zala.
-MS-
28. novembra je v prostorih novega Slovenskega kultumo-informativnega centra potekal 3. občni zbor Zveze Slovencev na Madžarskem. Od 64 delegatov se gaje udeležilo 55.
Pod prvo točko dnevnega reda - po poročanju predsednika in razpravi - je občni zbor sprejel sklep, da mora Zveza v prihodnje še več pozornosti posvečati ohranjanju in razvijanju maternega jezika (družina, vrtec, šola, cerkev) ter razvijanju gospodarstva. Denar, ki ga bo Zveza pridobila z gostinsko in turistično dejavnostjo, se mora vračati v kulturno dejavnost.
Pod drugo točko dnevnega reda je občni zbor izvolil novo vodstvo Zveze, predsednika in 18-člansko predsedstvo. (Več o občnem zboru v naši naslednji številki.)
Porabje, 3. decembra 1998
Štenjé
»Nekaka moreš rad meti”
V sedendeseti lejtaj sé je dosta čüla v slovenskom radioni pesem „Nekoga moraš imeti rad”. Reči je piso pesnik Ivan Minatti (1945-) skor pet lejt. Doma je iz Ljubljane, pa največ svoji pesmi je napiso o Ljubljani. Nej samo piso pesmi, liki je dojobračo tö rovačke, srbske, makedonske, češke, törske, albanske, ruske i francuske pesmi. Biu je urednik pri Mladinski knjigi. Od 1. 1991 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1. 1985 je daubo Prešemovo nagrado.
Oko besede - četrtič
Večernica Desi Muck in Lažnivi Suzi
Podjetje za promocijo kulture Frano-Franc je skupaj z mestno občino Murska Sobota pripravilo četrto srečanje slovenskih pisateljic in pisateljev, ki pišejo za otroke in mladino, Oko besede 1998. Tridnevno druženje slovenskih besednih umetnikov in teoretikov je nedvomno uspelo, tako po številu udeležencev kot v vsebinskem delu. Drugič so podelili tudi nagrado Večernica, ki jo je prejela Desa Muck za delo Lažniva Suzi, sicer pa je bilo med prijavljenimi sedemindvajset naslovov ali osem več kot lani. Predsednik žirije za Večernico je bil tudi letos dr. Igor Saksida, nagrado podeljuje časnik Večer in jo je mogoče primerjati z nagrado Kresnik za literaturo za starejše bralce.
V programu srečanja Oko besede je bila najprej Delavnica o radijski igri. Delovno srečanje z avtoiji je pripravilo uredništvo igranega programa Radia Slovenija, uvodno razmišljanje pa je prispeval Aleš Jan, docent na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter tudi urednik na nacionalnem radiu. Darka Tancer-Kajnih se je pogovarjala z dr. Igorjem Saksido o knjigi Slovenska mladinska dramatika in še nekaterih delih tega plodovitega avtorja ter izjemnega poznavalca mladinske literature na Slovenskem.
Osrednji dogodek je bila slavnostna podelitev nagrade Večernica. Prireditev je vodila Norma Bale, v programu pa je lendavsko gledališče Pupila izvedlo gle-dališko-scenski dogodek Belerofont in Pegaz. Nagrajenka, znana tudi s TV zaslona, pisateljica Desa Muck je prepričana, da je nagrada Večernica ena najlepših laži, ki so se ji uresničile, kot je izjavila v pogovoru za časnik, ki nagrado podeljuje. Dr. Igor Saksida pa je o Lažnivi Suzi dejal, da delo prikazuje temnejšo in resnejšo plat odraščanja in nekatere tabuje, zato je bilo razglašeno za najboljše slovensko mladinsko delo v lanskem letu.
Po svoje zanimiva je bila tudi razprava o problemih seksizma v mladinski književnosti. Tema je zlasti aktualna v mednarodnem prostoru, priteguje pa tudi slovenske pisatelje in strokovnjake, zato tudi tako živahna razprava. Mnenja pa so zelo različna, tako med pisatelji kot teoretiki mladinske književnosti.
Za konec je Norma Bale udeležence pisateljskega srečanja Oko besede popeljala na popotovanje med Potrno, avstrijsko in slovensko Radgono in Črešnjevci. Pomemben je bil zlasti obisk v Kulturnem domu v Pavlovi hiši, kjer so obiskovalci dobili vsaj bežen vpogled v položaj slovenske manjšine na avstrijskem Štajerskem. Po obisku slovenskih pisateljev se je sestalo vodstvo Kulturnega društva člen 7 in pod predsedstvom Branka Lenarta ocenjevalo letošnje delo, dogovorili pa so se tudi za najpomembnejše programske smernice v letu 1999. Za katere naloge so se dogovorili, pa v prihodnjem Porabju.
Založba Franc-Franc je izdala knjigo/zbornik Ne dregaj v zadrego s pesmimi in krajšimi proznimi teksti o zadregi. Avtorji so lanski udeleženci srečanja Oko besede, medtem ko je tokratni delovni naslov za zbornik z letnico 1998 Mladinski pisatelj/pisateljica o krivici.
eR
Porabje, 3. decembra 1998
Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči
-	nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti -, nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen -ker drevesa in trave vedo za samoto
-	kajti koraki vselej odidejo dalje, pa čeprav se za hip ustavijo -, ker reka ve za žalost v
-	če se le nagne nad svojo globino -, nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak, v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovere samo,
kadar umolknejo ljudje.
Valakit szeretned kell, még ha talán füvet, fát, követ, folyót is, valakinek át kell karolnod a vállát, hogy betöltse az áhított közelség, valakinek oda kell adnod,
-	kenyér ez, kortynyi víz -, oda kell adnod fehér felhőidet, álmaid merész madarát tehetetlenséged riadt madarát
-	valahol biztosan vár reá
a gyöngédség és a béke fészke -, valakit szeretned kell, még ha talán füvet, fát, követ, folyót is, mert ismerik a magányt a füvek és a fák
-	ha már a léptek mind messzebre visznek, legalább egy percre torpanjanak meg -, mert a folyó is tudja, mi a bánat
-	elég, ha önnön mélységére hajlik -, mert a kő is tudja, mi a fájdalom
-	mennyi súlyos láb taposta néma szívét -, valakit szeretned kell, valakit szeretned kell, valakivel tartani kell a lépést, a sort -
ó, füvek, folyók, fák és kövek,
magányosok és megszállottak hallgatag követői
jóságos nagy lények, kik akkor szólaltok csupán, mikor elhallgatnak az emberek.
4
Lokalne volitve
V večini slovenskih občin so že izbrali nove župane. V114 občinah so bili župani izvoljeni že v prvem krogu, medtem ko bo najmanj v 73 občinah potreben drugi krog volitev. Volilna udeležba je bila 57,18-odstotna. Od 1.519.089 volilnih upravičencev je svoj glas oddalo 878.617 volilcev.
Oszi pri Razgoršku
Minister za malo gospodarstvo in turizem Janko Razgoršek ter državni sekretar za turizem Tomaž Zajc sta se v Mariboru srečala z madžarskim veleposlanikom v Sloveniji Istvanom Oszi-jem. Sogovorniki so največ pozornosti namenili možnosti tesnejšega sodelovanja med državama na področju turizma in malega gospodarstva, so sporočili z omenjenega ministrstva. Veleposlanik Oszi je izrazil željo, da bi sosednji prijateljski državi sklenili sporazum o sodelovanju na področju turizma. Madžarsko ministrstvo za gospodarske dejavnosti je že pripravilo osnutek sporazuma, potrdila pa ga je tudi madžarska vlada.
Marinček začasni
obrambni minister
Predsednik vlade Janez Drnovšek je obvestil državni zbor, da bo minister za znanost in tehnologijo Lojze Marinček začasno, za dobo treh mesecev, dobil še pooblastila ministra za obrambo. V tem času naj bi se premier tudi odločil o novem kandidatu za vodenje obrambnega ministrstva.
Belgijska princesa na Natovih vajah
Slovenijo je obiskala belgijska princesa Astrid, ki jo je sprejel tudi predsednik parlamenta Janez Podobnik. Njena visokost se je kot sanitetna polkovnica belgijske vojske udeležila tudi vaje zveze NATO-CAE 98, ki je potekala na Dolenjskem in v Zasavju.
NémarKejp (10)
Dvej Šapki pa dvej Šaupi
Baug moj, Baug moj! Sto so pa té mali raškejpi na kejpi?! Takši siraučecke v takši eleganti iži. Kak tau, ka sé té mlajši nika ne smegejo? So ger nut zaprejti? Zaka majo sapke? Pojbiček z bejlo krepo je tak mali, pa so ma rejklina rokavi don tak kratki?Je že bole ladno?Zaka te nemajo mangline? Nemajo?
* * *
Zaka so nas na steno djali? Zavolo štrafa? Od kec je prišlo telko lepou oblejčeni lüdi? Gde tau gé, ka Slovenski kulturno-informativni center? Zaka vsi nas gledajo pa migajo z glavami. Eni sé eške smegejo tö. Radi so ali sé iz nas norca delajo?... Sto je tá fajna gospa? Ka nas tak špajsno gleda, kak če bi mi nikše Čüde bili? Gdeje vzela té lejpi gvant? Pa kakše svejkle črejvle má!? Zaka má šaupo na šinjeka pa nej na glavi kak mi? Go tista šaupa ne zošaupa? Takša nikša spoznana nam je, pa don ne vejmo, Sto je...
* * *
Pa me rejsan ne poznate, dvej Šapki pa ena Šaupa!? Ge sam druga Šaupa! Ne date valati? Mojo düšo, ka je istina! Nej tista barnasta, nej, liki ova sejra. Tam sé skrivam za Črno Šapko na lejvi strani. Pa ne vejte, ka sta dva Klobüka zato naprej tástaunila, ka sta sé kak batrivniva pojba nej tak bodjala od tiste črne škatüle, ka so v Črno reverendo nasé djani plebanoš Lenaršič meli? Pa sé je tak nika čüdno obliskalo pa mrnjavalo, če rejsan
nin nikšoga oblaka nej bilau...
* * *
Tisti v črnom popovskom gvanti, šteromi séje za sekunde posrečilo stavili čas, že 32 lejt počivo na nyőgérskom cintori. Svojo živlenjsko vöro tö nej mogo stavili, postavo pa si je spomin-spomenik s svojim delom. S svojimi lejpimi kejpami je dobivo nagrade (díjak) v Somboteli, Diosgyori, Budimpešti, Parizi...
Končno je nazaj prišo k svojim slovenskim rojakom tö. Na njegvom pokapanji je prej tak nikoga nej bilau iz rojstnoga Prekmurja.
Na njegvom slovenskom gorstanenji ji je strašno dosta bilau. Iz cejle Madžarske pa iz cejle Slovenije.
Grand Priž?
Francek Mukič Posnetka: Anikó Székely
Pismo iz Sobote
BETEG
Nej najboukše, če sé betegi v kučo naselijo. Vsikši si želej, ka bi sé ga beteg, takši ali ovakši, ogno na stou kilomejtrov. Mogouče si samo kakši mlajši brodi, ka bi raj biu betežen, kak pa ka bi v šoulo išo. Mi, starejši si betega ne želejmo, ka zato, če nejdeš v slüžbo, včasi menje pejnezov vküp prileti na kmici mejseca. Zdaj pa, ka mo sé dobro razmejm Ge nikomi ne želejm, ka bi betežen bio. Rejsan, ka nikomi, ranč mojoj tašči Regini, trno čedni ženski, nej. Ali, ka ge morem, če je pa zbetežala in Zdaj leži v posteli z velkov temperaturov in rdejčin nousom. Rejsan, ge pri tom ne moram nika pomagati in sam si ranč nej želo, naj zbeteža. Ali, nej sam si mogo pomagati, ka ne bi tak malo zavolo toga biu vesejli. Pa nej zavolo toga, ka bi njoj kaj lagvoga želo, liki... Če povejm po istini, nej glij tak malo, liki sam rejdno vesejli zatok, ka si od betega ranč ne brodi, ka bi kaj napijsala za tej naše novine. Tak te Zdaj leko pá pijšem, ka sé una nemre pred vami vömetati. Rejsan je, ka je nika gučala, ka de te, gda bole k sebi prijde, te de dvakrat za rejdom una pijsala. Ali, o tom mo sé ške zgučavali po tistom, gda de za tou čas. Ge pa vam Zdaj po dugom časi leko napijšem, ka je nouvoga v Soboti in v Sloveniji tö.
V	zadnji tednaj je pri nas bilou največ guča od volitev. Dapa nej tej velke, najbole prejdnje, liki volitve za naše občine in varaše. Tak so v zadnji tednaj skur vsikši den kaj nouvoga goroprli ali pa vöpokazali, naj sé vidi, kak so ništerni bole prejdnji bili vrli, pa kakšo skrb so meli za nas, male lidi. Tak je Sobota dobijla novi, pokrili, moderen pijac. Naš žüpan je takšo Silo emo, ka tou prejkda ške pred volitvami, ka so ške drejve brezi ednoga lista od nikec pripelali, naj vse vküper lepše vövijdi. Gda so tou našo nouvo čüdo gospoud žüpan prejkdau, sé je kaj dalo pogesti pa spiti tö. Mi vsi pa vejmo, ka gesti pa pijača zatok nika košta. Rejsan je, ka je tej žüpan palik naš nouvi žüpan grato, dapa...
Dapa, na tom našom nouvom senji drugo kak djajce pa kakšo korino in glavou želja ranč ne moraš küjpiti. Pa vejte, Zakoj? Zato, ka če stoj ške tam odavati, njemi v buksi takši veter potejgne, ka v minuti prazna grata. Vejpa žüpan s tem, ka je tam vse skur prazno, čistak nika nema. Mogouče si ta za štiri lejta, gda do palik volitve, vözbrodi, ka so tou nej narediš zatok ka mo tou ojdli gledat, liki ka de sé tam dalo kaj küjpiti tö. Aja, pa ške tou je bilou. Kelko sé spoumnim, sé je šoula začala prvoga Septembra. Tistoga ijpa mora v šouli biti vse krejdi, ka mlajši leko pijejo nouvo včenje. AH deset dni pred volitvami so na šouU, kama sé včasi ge tö ojdo, opejraU nouvo telovadnico, velko pa moderno. Čüda prejdnjih sé je tam najšlo, ka so tisti špagot prejk vrezali. Gvüšno, biu je minister za šoule in vej sé stoj ške, samo naj sé vidi, kak flajsne Udi mamo na našom kormanji.
V	ednoj vesnici na našom lejpom Goričkom so v tom časi začali zijdati nouvo šoulo. Vejmo, ka zima kcuj dé pa ka de dež pa snejg in tak tadale. Ali nej, šoula sé mora začati zijdati gUj v tom časi pred vohtvami, naj sé vidi, kak vrloga žüpana ma ta vesnica. Eške miting so meli, gda so prvi kamen v zemlou zakopavali. Mi vsi pa vejmo, ka vsikši miting pejneze košta. Gvüšno sé že spitavlete, ka na vse tou povej moja tašča Regina, trno čedna ženska. Una je ške vesejla, ka sé vse tou godi. Vej je pa lipou, ka leko človek tü pa tam kaj zašenki pogej, pravi, Vej pa vejte Sto. Samo tou me mantra, če je tou vse vküper rejsan šenki? Znan so nej žüpani šoulo pa pijac pa telovadnico vö iz svoje žepke plačati? Pa pijačo in gesti tö nej. Bole si brodim, bole mi odi po glavej, ka sé z našimi pejnezami vömečejo in naše pejneze pigejo in gejo. Ja, ja, draga moja Regina, trno čedna ženska, miva bi tö leko tak "šenki" kouli mitinge delala. Dapa, tebé sé je nej té beteg zgrabo. Tvoj beteg dosta menje pejnez košta.
MIKI
Porabje, 3. decembra 1998
5
Gde je človek rad, za tisto si cajt tü vzeme
Večkrat smo tak, ka sé tau-žimo pa tak mislimo, ka je v drügoj krajini, v drugi vasnicaj baukše, tam sé najdejo lüdje za vsakšo stvar. Med tejm si pa ne vzemamo trüd, da bi malo doma kaulag poglednili. Pa je buma vrejdno malo doma iskati takše lüdi, zatok ka so tüj med nami pa na tüma opravlajo svojo delo. Pa če bi je nej bilau, bi dosta vse kaj nej bilau. Bole bi "srmački" bili. Ali je pa zatok ne vzememo vpamet, ka sé tej lüdje ne mlatijo po prsaj pa nam ne obesijo vsakšo minuto na naus, ka oni etak pa oni tak delajo.
Te dni sam mejla priliko gor poiskati Ibolyo Bara-bás-Sass, ki je namestnica ravnatela v šauli Széchen-yi v Monoštru. Ibolya je na D. Seniki rodjena, gnes tü tam živi s svojov držinov.
Ibalya,ikakšapauije.peJala-zhrtüga,ka si v tauj velkoj Šauli edna od tisti, ki go vodne?
- Po gimnaziji, po maturi sam odišla v Sombotel na Visoko pedagoško šaulo. Tam sam sé za školnikojco vönavčila!. Gda sam 1976. leta tau šaulo končala, po šaulaj sam nej dobila delo, etak sam pa na D. Seniki kulturni dom vodila. Tüj so računali name, pa sam te mogla znauvič v šaulo titi, mogla sam na visokoj šauli končati smer kulturno animatorstvo (nép-művelés szak). Tau je bilau 1978. leta. Glede na tau, ka sam pri kulturi za tri vesi-D. Senik, Sakalauvci, G. Senik - bila odgovorna, aktivno sam pomagala tistoga reda delajoče kulturne skupine. Med tejm je 1978. leta sploj slabo šlau pri pevskom zbori na G. Seniki. Tak sam mislila, da mi je dužnost not staniti v zbor pa etak tü pomagati tau skupino. Dolenjese-nički kulturni dom sam že dugo lejt tam njala, liki pri
zbori sam pa ostala, ešče gnes popejvam v zbori. Tista lejta, gda si bila ešče na D. Seniki, si rodila dvej čeli. Cajti so tak odleteli, ka so obedvej čeri gor zraste pa so one tü bile ali so člani zbora. Zakoj?
- Tak je. Starejša, Diana je
že odišla s Senika, etak ona več ne odi spejvat, že dugo nej. Liki menkša, Orsolya z menov vred odi spejvat. Rada spejva pa tak držijcrod nje,' ka je sploj dober sopran. Zakoj sta odla v zbor? Tau je tak, ka so vidle pa čüle zbor, pa so sé že sploj male navčile vse, ka je zbor popejvo. Etak so pa kumaj čakale, da bi leko gnauk velke bile pa spejvale.
Kak namestnica ravnatela maš velko pozicijo, nej malo dela, nej malo odgovornost/. Kak sé ti da, da itak vkraj vzemaš od dela, od držine cajt, da Odiš na vaje, na nastope?
- Tau mi je žmetno povedati, zatok ka je mnogo zrokov za tau. Tam morem začniti, ka čütim od članov zbora, da me radi majo, mi dajo poštenje. Etak sam pa ge tü vsakšomi poseba rada, dobro je med njimi biti. Žmetno sé napautim po ednim žmetnim dne-vom na probo, liki gda sam tam, mi je počinek, mi z glave odidejo brige, težave. Leko tak povejm, gde je človek rad, za tisto si cajt tü vzeme. Tau je eške nej vse. Bili so cajti - gda sam malo deco mejla - ka
sam več mejsecov ali kednov mogla vönjati. Tau je bilau kak kakšna kaštiga. Gda ste šli na kakše nastope, sam si kumaj pomagala doma, tak me je bantivalo.
Gorenjesenički pevski zbor je slovenski zbor. Tvoja
držina je kelko slovenska?
-	Moja prababica so bili čista slovenska ženska. Etak pa moja mati - štero so najbola prababica gor-zranili - "dobro zna ' slovenski, sé drži na polonja za Slovenko. Ge ne Znam slovenski, depa dugo-dugo lejt, ka slovenski popejvam, etak pa že čüjem, kak slovenski jezik zveni.
Tebi nišče nej gučo ali ti vauči meto, Zakoj ti rada maš naš zbor, Zakoj sé držiš k nam?
-	Morem povedati, da sam nigdar nej čütila takšo. Meni je tau splo normalno, ka če kaj svojoj krajini leko napravim, pomo-rem, tam morem biti.
Tak Znam, da v vašo/ šauli slovenski jezik tü včite, pa za manjšinske stvari si ranč ti odgovorna v šauli. Kak je tau kaj v Varaši, gledat na tau, da samo vašo šaula ma tau nalogo?
-	Sploj malo je tisti učencov (39), ki sé v našoj velkoj šauli včijo slovenščino. Nej je baukše pri nemškom jeziki tü nej, kakoli, ka starišje bole k tistomi jeziki škrilijo. Dosta gučimo starišom za toga volo, depa tau je gnes
-	da so fabrike navekše
nemške - sploj žmetno. Samo leko Vüpamo, ka sé tau obeme pa starišje do baukše živeli, bole razmeti, ka znamenüje nekakomi materni jezik. Mislim, dosta lüdi zna od tebe, da dobro obračat v rokej klabajs ranč tak kak čopič (ecset), dobro znaš malati, dobro fantazijo maš za tau. Že Večkrat si na-malala kakšne ilustracije za Slovenski koledar tü. Pa nej samo za tau. Sploj lejpe ikebane znaš delati, maš žilo za kaj takšoga.
-	Istina je, sploj rada kaj doj namalem, pa k tomi mam fantazijo ranč tak kak k kakšoj drügoj lepoti. Ednomi školniki je tau dobro. Lepau je, če decej leko kaj lejpoga navčimo, pa vidimo svojo delo sé nazaj poklanjali. Gorenjesenički pevski zbor je te dni držo 60. jubilej. Strašno dosta dela je bilau. Med tejm si ti dosta pomagala. Naprajla si nam cejlo razstavo, gor si nam okinčala kulturni dom. Kak si na tau cajt mejla?
-	Tak mistim, da vi, pevci tau mojo skromno delo bole visiko cenite, kak je. Istina, ka mam vsakši minut not vtalano, liki z veseljem sam si prtisnila tiste vöre za tau, da bi sé tau nam pršikalo. Pa gda je gotovo bilau, te sé je človek samo radüvo. Leko smo radi biti, kak so lüdje tau gledati, pa tak mistim, ceniti našo delo. Rada sam, če sam leko kaj po-mogla. Pa tau tü povejm, ka je tau kolektiva delala, ge Sama bi nej mogla tau naprajti.
Lepau je od nje, ka etak čüti, gestejo pa takše stvari, štere sé brez znanja ne dajo obredili. Depa dobro je, da mamo mi med nami takše lüdi. Samo je tü pa tam moremo vpamet vzeti, poštüvati, med nami zdržati.
I. Barber
Predstavitev zbornika
Pred kratkim je izšel v založbi Košičevega sklada zbornik razprav z naslovom Ujemanja in razhajanja. Zbornik vsebuje študije o slovensko-madžarskih jezikovnih in književnih stikih od Košiča do danes. Najnovejšo knjigo Košičevega sklada so 27. novembra predstavili na madžarskem veleposlaništvu v Ljubljani, kjer se je z univ. prof. dr. Istvanom Lukacsem pogovarjal univ. prof. dr. Miran Hladnik.
Delovno srečanje vzgojiteljic
Sodelavci Območne enote Zavoda za šolstvo Murska Sobota so 3. decembra pripravili delovno srečanje za vzgojiteljice narodnostnih vrtcev v Porabju, vzgojiteljice in vodstvo Vrtca Murska Sobota. Na srečanju so se dogovorili o načinu izvajanja pomoči vrtcem v Porabju. Prvi obisk vzgojiteljic iz Slovenije, ki vodijo dejavnosti v slovenskem jeziku, je načrtovan za 8. december.
Višegrajsko sodelovanje
Madžarska vlada želi obnoviti t.i. višegrajsko trojko, sodelovanje med Madžarsko, Češko in Poljsko, kajti - po mnenju premiera Viktorja Orbina - pomeni sodelovanje prednost v procesu integriranja teh držav v Evropsko unijo. Seveda sodelovanje ni usmerjeno proti nobeni drugi srednjeevropski državi, tako naj bi bila naslednja gostiteljica srečanja višegrajskih držav Slovaška, tako bo iz trojke četvorka. S tem je madžarski premier seznanil veleposlanike srednjeevropskih držav, akreditirane v Budimpešti, ko jih je sprejel v madžarskem parlamentu.
Proizvajalci avtomobilov so se povezali
Prejšnji teden je deset podjetij, proizvajalcev avtomobilov ustanovilo združenje. Predsednik združenja je postal Albert Lidauer, generalni direktor Oplove tovarne v Monoštru. Med člani združenja najdemo podjetja kot je Opel Hungary, Audi Hun-garia, Ford Hungaria ali Delniška družba Suzuki.
Porabje, 3. decembra 1998
6
Srečanje zamejskih učiteljev v Šentjanžu na Koroškem
Rož, Podjuna, Zilja, venec treh dolin... Začetek prekrasne koroške pesmi sem imela v mislih, ko sem na turistični karti Avstrije iskala vas Šentjanž v Rožu; seveda je nisem našla, saj njeno ime ni zapisano po slovensko. Tudi na krajevni tabli piše le St. Johann I.R.1 Rož, Podjuna, Zilja, nagelj, rožmarin, v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin... Zaključek pesmi, ki je otožen in nosi v sebi fatalno dokončnost... A na avstrijskem Koroškem, zibelki slovenstva, še živi veliko Slovencev, ki so to z dušo in srcem; recimo, naša prijateljica, vzorna slovenska učiteljica Rezika Iskra. In še nekaj predanih njenih kolegic... Navdih za takšen uvod v zapis o strokovnem srečanju zamejskih učiteljev na Koroškem v Avstriji sem dobila že v tistih dveh dnevih, ki smo jih preživeli v Šentjanžu v Rožu in okolici. 3. skupno strokovno srečanje, ki bi se ga naj udeleževali predvsem učitelji iz Beneške^Slovenije v Italiji, avstrijske Štajerske in Koroške ter iz Porabja, je spet organiziral in financiral Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Potekalo je 21. in 22. novembra, v K&K CENTRU v Šentjanžu.
Iz Porabja nas je bilo 8 udeležencev, 7 učiteljev in avto-
rica tega zapisa, iz Benečije 6 učiteljev dvojezične šole v Špetru Slovenov, ena udeleženka je prišla iz avtrijske Štajerske, ostali sodelujoči pa so bili domači učitelji s Koroške. Moderatorstvo sta spet prevzeli Irma Veljič in Dragica Motik, prekaljeni strokovnjakinji z Zavoda RS za šolstvo, kot gostiteljica s strani organizatorja pa je dva dneva preživela z nami ga. Petra Nadižar Štirn. Naše ponovno srečanje je bilo srečanje starih prijateljev; padle so vse zadrege in ovire, tudi "novinci" so se hitro vklopili, tako da je delo potekalo v sproščenem in pozitivno naravnanem vzdušju.
Program letošnjega srečanja je bil naravnan v spoznavanje dela in življenja manjšinskega šolstva na Koroškem, dosežkov pri pouku slovenskega jezika in predstavljanju domačih učbenikov ter drugih didaktičnih gradiv, katerih avtorji so predvsem koroški učiteji. Žal, smo vse to spoznavali le za zidovi K&K centra, ne pa v neposrednem šolskem okolju, kar si je večina udeležencev pravzaprav želala. A tudi tu so se organizatorji izredno potrudili in nam prikazali veliko zanimivega in koristnega.
Na lanskem 2. srečanju v Špetru v Benečiji so udeleženci za bodoča srečanja pre-
dlagali predvsem naslednje točke: izmenjava izkušenj s kolegi iz drugih krajev (pri pouku, delu s starši - motivacija za učenje slovenščine), prenos novih idej za sodobnejši pouk slovenščine, spoznavanje novih didaktičnih gradiv, možnosti za osebno spopolnjevanje v slovenskem jeziku, lastna sprostitev (odpravljanje strahu pred pogovorom v slovenščini). Vsako srečanje udeležencem ponudi bogate možnosti realizacije teh predlogov. Tudi letošnje.
Uvodno, zelo temeljito in kritično predstavitev manjšinskega šolstva na Koroškem, kot tudi avstrijskega šolskega sistema nam je podal vodja Oddelka za manjšinsko šolstvo pri Deželnem šolskem svetu v Celovcu, gospod Tomaž Ogris. Menim, da bodo nekateri poudarki zanimali tudi naše bralce, zato bom povzetek njegovega predavanja zapisala posebej.
V 1. delu pedagoške delavnice z naslovom Stičišče kultur na dvojezičnem območju - medkulturno učenje je naše načelo, kaj pa vaše? so udeleženci izmenjavali mnenja o tem, kaj komu pomeni dvojezičnost in kako doživljamo različnost kultur v našem okolju.
Za učitelje praktike pa je bila vsekakor zanimiva razstava knjig in drugih didaktičnih pripomočkov, ki jih pripravljajo koroški učitelji sami; dva izmed njih pa sta nam svoje nove učbenike tudi predstavila. Prvi je bil Miha Vrbinc, ki je pripravil učbenik z naslovom Pozdravljeni. Učbenik je primeren za učence višjih razredov ali srednje šole. Veliko je v njem paralelnega slovensko-nemš-kega teksta, kar se, meni osebno, ne zdi preveč pos-rečno, je pa tudi v neskladju s sodobnimi metodično-didak-tičnimi načeli pouka 2. (mogoče tujega) jezika.
Izredno uporaben in ustrezen pa je drugi predstavljen učbenik avtorice Katarine Sticker z naslovom Hej, ti in podnaslovom Zbirka vaj za komunikativno in interaktivno učenje slovenskega jezika. V učbeniku so predstavljene različne praktičnosporoče-valne situacije, v besedi in sliki. Pri takem pouku se zelo malo uporablja učenčev 1. (t.j. nemški) jezik. Učenci morajo ugotoviti, da je jezik ustvarjalna dejavnost. Predstavljen učbenik bo zelo primeren tudi za porabske šole, avtorico pa bomo povabili na katerega od naših seminarjev.
Iz bogate vsebine našega strokovnega srečanja naj ome-
nim še dve temi: vključevanje narodnih pesmi v pouk, glasba kot motivacija - tudi pri drugih predmetih in simulacija učne ure, jezik v komunikaciji. Slednjo nam je predstavila Rezika Iskra, ki so jo porabski učitelji imeli priložnost srečati že večkrat, tako v razredu kot tudi na seminarjih in pedagoških delavnicah. Njene učinkovite metode pouka slovenščine kot 2. jezika pa se uspešno uveljavljajo tudi v porabskih učilnicah.
Veliko tem je ostalo še odprtih in nedorečenih, veliko izkušenj še neizmenjanih; za vse to bo - srčno upamo - tudi v bodoče priložnost. Letošnje 3. srečanje nas je prepričalo o potrebnosti in primernosti le-teh. Odšli smo v svoja okolja bogatejši za prenekatero spoznanje in odnesli s seboj nove ideje, pozitivno motivacijo, koroške učbenike in kasete ter želje: srečamo se spet čez leto, najverjetneje v Porabju.
Hvala koroškim prijateljem, hvala vedno pozitivno mislečima moderatorkama Irmi in Dragici, hvala Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, predvsem - zdaj že naši dobri prijaeljici - Petri. In nasvidenje - na 4. srečanju v Porabju!
Valerija Perger
Srečanje upokojencev v Slovenskom domi
Drüštvo Porabski upokojencev je letos že tretjo leto zaklüčilo. Istino, ka je eške leti nej konec, depa Zdaj sé je dalo, da bi sé člani drüštva srečali na tradicionalni prireditvi, ka etakšoga reda držimo. Približno 100 članov sé je zbralo pa je prišlo v nauvo zidino, v naš kulturni center, steroga od toga mau leko za svoj dom držimo. Obečano smo meli iz Murske Sobote pa iz Moravski Toplic delegacije, stere so žau, za volo lagve pauti, lagvoga vre-mena, nej mogle priti. Falili so nam.
Predsedstvo drüštva je od lepoga letnoga programa leko račun dalo. Tau je istina na programe pa na finančno stvari ranč tak. Letos smo meli dvej srečanji pa eden izlet v Maribor. Za izlet smo sploj (h)valežni drüštvi iz M. Sobote. Cejlo našo drüštvo je tau etak cenilo. Dobro smo
gazdüvati tü, tau je pa v imeni predsedstva naša knjigovod-ja, Iluš Terplan povedla. V tom leti smo skurok s 700 gezero forintami gazdüvati tak, ka nam je za drugo leto približno 200 gezero ostalo. Etak nemo gauli šli v nauvo leto, pa sé Vüpamo tomi tü, da zatok v nauvom leti mo tü meti sponzore, ki do nas pomagati. Tüj sé moremo za-vatiti vsem tistim, ki so nam v
etom leti pomauč dati. Največ nas je pomagala Slovenska zveza, velko pomauč smo dobiti od Varaške samouprave, od Državne slovenske samouprave, od naši manjšinski samouprav iz Slovenske vesi, z D. Senika, iz Števanovec. Pisati smo natečaje tü v Budimpešto, od tistec smo tü lepau dobiti
pomauč na naše programe. Nej samo finančno, depa moutilo nam je tö na pomauč Slovenska zveza, zatok sé pa držimo za njeno organizacijo.
Letošnjo slednjo srečanje je lejpo bilau zatok tü,ka smo sé v tauj nauvoj našoj zidini veselili. Ansambel Korpič nam je špilo. Fanj je bilau, če
je Laci rejsan falijo, depa oni so nej tak srmački muzikanti, ki bi nej mogli namestnika najti. Naš Djančko je s svojimi padaši fajn zaigro, etak so pa povedati vsi, ka je eške tak dobro nigdar nej bilau kak Zdaj 22. novembra. Nistarni so mi tak prajti, ka je tau nika zvünredno bilau. Gda so Prišli not na vrata, so sé njim slovenski pokloniti. Kölnarce so pa tak lejpe bile, ka je tau nej za guč, pa te je vöprišlo, ka so tau naše dekle pa slovenski gučijo z nami. Leko povejmo, da smo letos nej samo mi upokojenci zaklüčili bogatejšo leto kak pred tejm. Bogati smo gratali vsi s tejm, da smo si naprajli naš Slovenski dom. Ki so sé pa med tejm dosta trüdili pa delati, sé njim zavali našo drüštvo tü.
I. Barber predsednica drüštva
Porabje, 3. decembra 1998
OTROSKI SVET
7
"Vsaka domovina ima svoje nebo"
Učenci 4. razreda smo brali članek "Vsaka domovina ima svoje nebo" v časopisu Porabje. Tudi mi smo razmišljali o domovini in smo našli v starem koledaiju zelo lepe pesmice. Po našem povejo vse, kar je domovina! Te so:
Prvin je lüstvo bola vorvalo v čaralicaj. Če so pijani šli domau pa so zablaudili, so prajli, da so je čaralice zapelale. Ali če sé je kravi mlejko dojšlo, te so tü tau prajli, ka je čaralica mlejko krajvzela. Gnesden, tak mi-slim, ka tau že malo lüstva vörvo. Prvin je lüstvo po zi-moj vküp ojdlo goščice lüpat ali kaj drügo delat. Gda so tak vküp bili, te so pripovejdali ali kaj veseloga ali kaj tašo, od koga séje lüstvo bojalo. Taše pripovejdanje so bile od smrti, od šnjave pa od čaralic. Bili so taši, steri so radi pripovedavali pa so vedli tö. Te lidi so radi zvali vseposedi. Gnesden je tej že malo, dapa zato sé še najdejo. Med te sé držijo Svecin Djušak iz Andovce.
-- Prajli bi nam par zgodb od čaralic?
-	Dosta sam že pozabo, ka vejm, tiste vam tapuvejm. Tü v Andovci je živo en človek, Filoci so ma gun-éafe’ffe sé je od^ralíc tak bojo, ka že skur nej nauri grato. Furt je s čaralici delo. Tau pravo, ka njega čaralice mantrajo, ne njajo ma mir.
Tü Dožinarska Djola so bila stara, pa je njau za najvekšo čaralico držo. Vsikdar je sé goraprišo, ta na kaut. Tam je edna seda bila z akacije, gde je furt skaus kutjivo pa tak kričo:
-	Če maš gospodnoga Boga, vej ma pa püsti, püsti, ne mantraj ma.
Tü v sausada so pa bili Peterin Pali, oni so ga furt dražili pa so ma tak prajli: -Vejš Filoci, tam Spodkar v dulej sta pod mustaum dvej cavej, gde voda skaus teče, tam sé moraš nagi skaus vlejčti. Gda prejk-prideš, te pa zdjouči enga. Tak te čaralice pistijo pa nedo mele več mauči. Mladi podje so tau včasin vpamat vzeli, ka staruga Filocina leko vlečé. Če so ga na pauti vidli, včasin so ma kričati: "Ka je Filoci, čaralice te prejk majo?" Gda je tau Filoci čüjo, te
hajt za njimi, pa je gnau. Stari bijo, dapa lateti prej fejst vedo.
Gnauk so podje, gda je Filoci nutra v ram üšo, so dverino klüko z vauži vcuj k lugaša zvezali. Na okno so ma pa nutrakričati: "Ka je, Filoci čaralice te že pa prejk majo?"
Filoci nauri grato, zgrabo dverino klüko pa Sto za njimi leteti. Samo vauže so nej pistile. Stari samo vlado'" ladjemsö še pa vanej na dvauri smejati. Gnauk samo cukno pa cejli lugaš dola vtegno. Vej so te ladjeni leteti! Eden tü sé, drügi tam ta. Steri so ladali bejžti, tisti so zbejžati, drügi so pa v sausada štjedjan
Zima je tu
Zima je prišla. Zunaj sneži. Mrzlo je. Sneg pokriva zemljo, potok pa led. Na drevju je ivje. S streh visijo ledene sveče. Na oknih so ledene rože. Na cesti je poledica. Stanovanja ogrevamo. Toplo se oblačimo. Dnevi so kratki, noči pa dolge.
Adrienn Lazar 4.r.,
OŠ G. Senik
Veselje na snegu
Rada imam zimo. Lahko se sankam, smučam, kepam in delam sneženega moža. Pri uri telovadbe smo narediti snežaka, je velik in močan.
leteti. Filoci pa z malo tapačov za njimi. "Podja, té dé za nami," je skričo eden. Brž so gora na štalin pod pleziti. Dja, Filoci je vpamat vzejo pa üšo za njimi. Vrkar na pauda pa čisto ritunja bilau. Gda je na polonja goraprišo, te so ga z ritunjami v glavau vdarila pa stari dolaspadno. Gda je nazaj gora priplezo, so ga pá v glavau vdarili pa so dolazuskakati s pauda. Tak so nikak žive motje leko vujšti, ovak bi je vejn tak bujo.
Biti so taši, steri so staroga šanativali pa so ma prajti: "Francek, njaj te čaralice, tau teba nej trbej, ka te mlajši za nauroga gledajo."
"Vejm, dja vejm, kak me té grde mantrajo pa me vodijo ta pa nazaj," je pravo Filoci.
Vsigdar niše brezove gau-žavtje napravo pa kaulak rotje emo taši rejnak zato, ka te prej nejmajo tašo mauč čaralice. Stari vsigdar nika tašo šatro.
Pa v cejlo življenji sé je samo s čaraticami spravlo.
K. Holec
Za nos ima korenček, za oči, usta gumbe pa oglje. Na glavi ima lonček. V rokah drži metlo. Boji se sonca.
Katalin Čato 4.r.,
OŠ G. Senik
Čakam Miklavža
6. decembra pride Miklavž. Vsak otrok ga zelo čaka. Tudi jaz. Očistim si škornje in jih dam v okno. Zelo sem radovedna, kaj mi prinese. Čokolado? Bonbončke? Ati peso in šibo? Napisala vam bom, kaj sem dobila.
Kitti Virovecz 4.r., OŠ G. Senik
KAJ JE DOMOVINA? Domovina je sonce in hiša, v kateri živim.
Je mama, ki me čuva in očka,
zraven katerega sedim. Domovina je veter, ki listje raznaša, je roža
ki na travi cveti, in volk,
ki se nikogar ne boji. Domovina je mir in prijateljstvo med ljudmi, saj z drugimi dobroto deli.
DOMOVINA Domovina je srce, ki obliva me.
Domovina je cvet, ki obdaja ga svet.
Domovina je ptička vesela, ki mi lepo je zapela, domovina je zadnji list, ki odpadel v jeseni je čist.
Domovina je mir, ki je otroštva vir.
Domovina je svoboda, je kakor biserna voda
Kitti Virovec, Adrien Lazar 4.r., OŠ G. Senik
Domovina se začne zame doma v našem domu. Imam dbbre starše, ki skrbijo farne, da imam toplo stanovanje, hrano, obleko in vse, kar potrebujem. V vasi hodim v šolo in se učim. Tukaj hočem postati dober človek. To mi pomeni domovina.
Balaž Bajzek 4.rl OŠ G. Senik
Nepozabni spomini
Imeli smo priliko, da smo sé leko z avtobusom pelali v Slovenijo, v Tumišče, gde je biu velik, nepozableni dogodek, gda so posvečüvali diakonuše. Tau je büau 25. oktobra. Zbrati smo sé iz vsej slovenski vasnic. Bili smo od 10 do 80 lejt starosti. Starejše naše babice so pravle, ka so one gnauksvejta pejški odle na prauško v Tumišče. S krüjom in vodauv na tou dugo paut.
Prišli smo do cerkvi, štera stoji 60 lejt. Obnoviti so jo, ar je bila porüšena za volo bojne. Bežati so v cerkev, gda je bila strelba. Na brütovi majo šče madžarske napiše na spomenikaj. Tau kaže, da je bUau več rejči doma v tistom kraji. BUau je dosta šujsterov, napravili so si eden muzej, šteroga so pokrili z igricami in pazijo na njega, naj bode Spomin. Pogledali smo tudi v cerkvi, ka so deca z jesenski semenov napravili: pektine, lance in vse dosta.
Začnolo sé je, ka smo čakali. Mnogo naroda je vküper prišlo. Zvonovi so zaštrmeti. Prišlo je 94 not oblečem župnikov, dvorjenikov, 2 škofa. BUau je med njimi 8 diakonušov, štere so gorposvečali.
Tau sé more viditi, ali doj napisali je nej mogoče tau lepo pout. Šteri leko ide po njoj, naj bode Bogi zahvaljen. Nej mi je žau, da sam šla z mojo babicov. Imam lepe Spomine od tistoga dneva. Zahvaljujem sé vsem tistim, ki so nam organizirali tau nepozableno paut.
Melinda Čato OŠ G. Senik
Porabje, 3. decembra 1998
w
Čaralica
fotografije Mirka Lenaršiča
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI v$ak drugi torek ob 14.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek,
8. decembra 1998. Ponovitev v soboto, 12. decembra, ob 9.15, na 2. programu.
SLOVENSKA SLOVNICA
Slovenska slovnica Franceka Mukiča se dobi na Zvezi Slovencev v Monoštru (Deak Ferenc u. 17.). Cena: 1.000 forintov.
SZLOVÉN NYELVKÖNYV
Mukics Ferenc Szlovén nyelvkönyve megvásárolható Szentgotthárdon r a Szlovén Szövetségen (DeákFerenc út 17.).Ára: 1.000forint.
Dr. Mirko Lenaršič je bil po narodnosti Slovenec, po poklicu pa duhovnik. Rodil se je leta 1882 v Gornjih Slavečih v Prekmurju, maturiral v Sombotelu, kjer je bil tudi posvečen za duhovnika. Medtem ko je bil pet let kaplan na Tišini, je leta 1909 postal doktor cerkvenega prava. Tri leta je bil župnik v Murski Soboti, enajst let - od 1913 do 1924 - pa na Dolnjem Seniku v slovenskem Porabju. Od tu je prišel v madžarski kraj Nyoger pri Sarvaru, kjer je tudi umrl leta 1966. Kot župnik v Nyogeru je dobil naslov častnega dekana, slavil zlato in diamantno mašo.
V Nyogčru imajo Mirka Lenaršiča še danes v lepem spominu. Leta 1997 so ustanovili Lenaršičevo fundacijo in skrbno zbirajo podatke in dokumente v zvezi z življenjem in delovanjem Mirka Lenaršiča. Na župnišču je do danes ohranjenih veliko Lenariičevih originalnih čmo-belih fotografij in knjig, med njimi tudi slovenskih.
Na razstavi v monoštrskem Slovenskem domu so na ogled izbrane fotografije It 907 Lenaršičevih barvnih posnetkov iz 60. let, nekaj originalnih čmo-belih fotografij ter dokumenti, ki pričajo o življenjskih dogodkih in delovanju dr. Mirka Lenaršiča. Lenaršičeva fundacija se trudi, da bi v vasi Nyogčr odprli Lenaršičevo spominsko hišo.
Marija Kozar Foto: A. Szekelv
Naš tretji posnetek je iz otvoritve razstave v Monoštru, katere so se udefflkli tudi člani Lenaršičeve fundacije v Nyogeru.
Počitek na vodej
Robert pa njegvi padaš Vili sta sé etognauk v Varaša srečala pa not v Tromejnik šla malo pit. Kak etak pi-djeta, si pripovejdala. Ro-bi etak pravi Vilini: "Vejš, Vili! Vrag je vse vzeo. Toga reda sé z ženauv strašno dosta koriva pa trgava. Nikšoga mira nega pri rami."
Vili pa: 'Vejš, dragi moj padaš, tau je rejsan nej dobro. Tvoji ženi je kak najoprvin počitek potreben. Pelaj go po Rabi z ednim čonaklinom..." Robi ranč ne da, ka bi Vili dokunčo svoje misli: "Tau nika nede pomagale. Zna plavati."
Samo ka gde?
Pištak sé je etognauk na Seniki pri Cifri srečo s svojim sausedom Laci-nom. Pita ga: "Kak si pa kaj? Zaman sva sauseda, sam te že dugo nej vido. Dobro si?"
"Dobro, dobro! Kak bi pa dobro biu. Sploj sam ža-losten."
Pištak: "Ka pa je s teov?" Laci: "Samo njaj. Etognauk mi je žena Iluška vküp strla eden velki vrč." Pištak pa: "Na, ti si pa tü velki norc. Vej ti pa tüj v vesi nauvi vrč napravijo, tau je nikša nevola nej." Laci pa: "Tebi je nej nevola. Ka boš vedo! Te vrč je moja žena na mojoj glavej strla."
I. Barber
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.O. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.