Urall isH3lc€f ilsfa. Zgodovina iskanja zlata v Patagoniji v južni Ameriki pričenja z letom 1868. Pozorišče prvega najdenega zlata je biia reka, ki teče preko mesta Magellan. Zlato je dobiti v celotnem vodovju iz čilskega območja, a seve v manjših množinah. Krog 1878 se je raztegnilo iskanje zlata proti Ognjeni zemlji (Feuerland) na reko, katero so krstili radi bogatih zlatih zakladov za »Rio del Oro«. Prvi iskalci zlata so ustanovili sedajne tamošnje glavno mesto, katerega so imenovali z oziromna, upanje naglega obogatenja Porvenirl (bodočnost). Še le leta 1884 pričenja' prava zlata doba za Ognjeno zemljo.1 Razbitje francoskega parnika »Aretique« je dovedlo čisto slučajno do odkritja večjega obsega zlato vsebujočega peska. Morski valovi so naplavljali na obalo mrtva trupla in dele razbite ladje. Pri odnašanju mrličev in ostankov parnika so zapazili, da so pomegana m*d pesek na obali zlata zrrna. Naenkrat se je zbralo ob tem pesku na stotine iskalcev zlata, ki so blagrovali nesrečo, katera jim je odprla pot do bogastva. Nekateri so bili tako srečni, da so nabrali tekom par tednov po 4 kg čistega zlata. Sčasom je usahnil zlati zaklad na Ognjeni zem lji, ker tukaj ni pod zemljo zlatih žil, ampak so vode prinesle bogznaj odkod med pesek pomešana zlata zrna. Pozneje so §e odkrili več zlato vsebujočih gnezd, kakor je bilo baš opisano in kmalu je pričelo v te kraje nekako preseljevanje narodov iz Evrope v južno Arheriko. Višek je dosegel lov za zlatom v teh krajih Ieta 1885. Pridobivanje zlata je prišlo pod diktatorsko oblast rumunskega inženerja Poperja, kojega ime je še danes dobro znano po celi južnl Ameriki. Z denarno podporo argentinskih kapitalistov je organiziral Poper ekspedicijo pustolovcev, ki so si stavili nalogo, da bodo raziskali po vrstl obale ter reke Ognjcne zcmlje. Poperjevi ljudje so bili oblečeni v posebne uniforme — seve tudi dobro oboroženi ter po vojaško organiziranl. KJer so pri5eli z delom, so napravili utrjeno taborišče, ki J3 bilo zastraženo. Poper je bil vsemogočni gospodar nad četo teh vitezov sreče. Izdelal je za svoje ljudi posebne postave in določil, koliko zlata pripada posamozniku. Imel je nad celo družbo nekako čudovito moč. Ko so odkrili zlata zrna ob obali zaliva Sv. Boštjana, se je preselil Poper s svojim taborom tjakaj. Da ne bi motili Indijanci iskalce zlata, jih je pustil Poper iztrebiti kakor divje zveri. Tudi nobeden drugi beli človek ni smel prestopiti mej Poprovega tabora. Skrbel je tudi za to, da niso trpeli njegovl ljudje v nobenem oziru pomanjkanja. Prirejal je zabave ter plese. Kdor se je pa pregrešil z nepokorščino napram poglavarju, je okusil strogost v polni meri. Upal se je Poper celo tako daleč, da je pustil tiskati znamke s svojo podobo in kovati Iasten zlat denar. Govorice o zlatem zakladu v zalivu Sv. Boštjana so se razširile kmalu preko mej Ognjene zemlje in privabile pustolovce iz celega sveta. V očigled dotoku priseljencev je izdal Poper odredbo, s katero je prepovedal iskanje zlata onim, ki nišo bili člani njegove družbe. Ko je bilo zlato izčrpano ob obali omenjenega zaliva, je našel Paper nova zlata polja ob Sloget zalivu, na otokih Picton ter Navarrino in na raznih. mestih Beagle kanala. Vsikdar sa je polastila njegova organizacija novo odkritih ter zlato vsebujočih poljan. Kakor vsi vitezi sreče je bil slednjič tudi Poper pognan ob skalovje bede. Živel je nazadnje kot revež v BuenosAiresu, kjer se je preživljal na ta način, da je pisal članke za časopisje in imel politična predavanja. Zapustil je celo južno Ameriko in umrl brez vsake slave v Mezopotamiji v srednji Aziji.