Leto lit - Štev. 8 (56)
UREDNIŠTVO in UPRAVA
Čedad - Piazzetta Terme Romane 9
Tel. (0432) 7 13 86
Poštni predal Čedad štev. 92
Casella postale Cividale n. 92
ČEDAD 15.-30. aprila 1976
Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450
Izdaja M ZIT
Tiskarna R. Liberale - Čedad
Izhaja vsakih 15 dni
Posamezna številka 150 lir NAROČNINA: Letna 3000 lir Za inozemstvo: 3500 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374
Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Za SFRJ Žiro račun 50101-603-45361
»ADIT« DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207
Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st + IVA 12% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravni 150, osmrtnice in zahvale 100,
KADAR OBSTOJA DOBRA VOLJA
principielnem boju zelo koristna vsestranska in odločna podpora italijanskih demokratičnih sil.
En proprosti akt, en podpis in kratko opravičilo, pa se je tečaj slovenščine spet vrnil v šolo, to se pravi v svoje naravne prostore, kjer bi morali biti naši otroci deležni vsakodnevnega učenja v materinem jeziku. To je dokaz, kako se lahko premostijo vse ovire in težave, če obstoja dobra politična volja.
Dobro politično voljo je dokazala tudi čedadska občinska uprava, ki je dala na razpolago sejno dvorano kulturnemu društvu «Ivan Trinko» za tečaj slovenskega
«Beneška ojcet» v Katoliškem Domu v Gorici
ŽIVLJENJE BENEŠKE DRAMSKE SKUPINE
DVA USPEŠNA NASTOPA NA GORIŠKEM
Ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja
«Šola me je ranila tam, kjer je otrok najbolj občutljiv: ranila mi je ponos»
V zadnji številki Novega Matajurja smo objavili kratko vest, da je videmski šolski proveditor podpisal dovoljenje, da se bo tečaj slovenskega jezika v Ukvah nadaljeval v šolskih prostorih.
Tako se je tečaj, ki se ni ustavil zaradi prepovedi, saj so ga vodili v domači cerkvi s povečanim številom učencev, spet vrnil v osnovno šolo v ponedeljek, 5. aprila.
To je velika zmaga demokratičnega, slovenskega in italijanskega javnega mnenja, ki je dogodek o prepovedi tečaja v šoli solglasno in ostro obsodila ter zahtevala, da se prizna ukovskim otrokom tisto pravico, ki jo imajo vsi otroci sveta, to je, da se učijo v materinem jeziku.
V našem listu smo tudi že pisali, da so bili akterji prepovedi tečaja tokrat popolnoma osamljeni in so bili tudi prisiljeni napraviti korak nazaj. Odveč je pripomniti, da nam je bila v tem našem pravičnem in
Nell'ultimo numero del «Novi Matajur» avevamo pubblicato una breve notizia, portando a conoscenza dei nostri lettori che il Provveditore agli Studi di Udine aveva firmato l’autorizzazione per il proseguimento del corso di lingua slovena nella scuola elementare di Ugovizza.
Così il corso — mai cessato per la nota interdizione, perchè è proseguito con l'aumento del numero degli interessati nella chiesa locale — ha potuto riprendere il suo libero svolgimento nella scuola elementare lunedì 5 aprile.
Ciò rappresenta una vittoria dell’opinione pubblica slovena e italiana che aveva e-nergicamente condannato, e all'unanimità, il provvedimento antidemocratico con cui si proibiva lo svolgimento del corso neM’aula scolastica ed aveva chiesto per gli scolari di Ugovizza il riconoscimento del diritto — riconosciuto a tutti gli scolari di questo mondo — di studiare nella lingua materna.
Abbiamo già scritto nel nostro giornale che gli autori del provvedimento antidemocratico si sono trovati questa volta del tutto isolati e perciò costretti a fare un passo indietro.
E’ superfluo sottolineare il fatto che nella nostra giusta
jezika in kulture, že v prvih dveh dneh, ko so bili plakati po zidovih in naznanjali tečaj, se je vpisalo 35 interesentov iz. raznih naših dolin.
Prepričani smo tudi, da bi tečaji uspeli po vseh naših občinah, če bi imeli na razpolago primerne dvorane, če bi obstojala dobra politična volja šolskih in drugih oblasti.
lotta, lotta di principio, ci è stato di grande aiuto l’appoggio generale delle forze democratiche italiane.
Un semplice atto, una firma e una breve giustificazione e il corso della lingua slovena è ritornato nella scuola, nel suo luogo naturale dove i nostri bambini dovrebbero essere partecipi dell’insegnamento quotidiano nella propria madre lingua. Ciò dimostra con quale facilità possono essere superati gli ostacoli e le difficoltà, quando esiste la buona volontà politica.
Buona volontà politica è stata dimostrata anche dalla Amministrazione Comunale di Cividale che ha concesso la Sala delle riunioni al Circolo di cultura «Ivan Trinko» per il corso di lingua e cultura slovena.
Già nei primi due giorni, dopo che furono messi fuori i manifesti per il corso, si iscrissero 35 interessati da diverse valli. Siamo convinti che il numero dei corsisti aumenterà ancora. Così siamo pure convinti che simili corsi avrebbero successo in tutti i nostri comuni, se avessimo a disposizoine sale o aule scolastiche, se esisterebbe la buona volontà politica delle autorità preposte, in particolare quelle scolastiche.
Beneška dramska skupina, ki je bila ustanovljena ob koncu lanskega leta in je prvič nastopila na «Dan emigranta» letošnjega 6. januarja v teatru «Ristori» v Čedadu, s Predanovo igro «Beneška ojcet», je bila ustanovljena z željo, da bi posredovala beneškim Slovencem pristno, domačo gledališko kulturo.
Ob ustanovitvi dramske skupine in Beneškega gledališča pa smo se zavedali, da ne bomo mogli živeti samo na domačih tleh, pač pa bo potrebno gostovati povsod, kjer živijo Slovenci, povsod, kamor nas bodo vabili.
V resnici povedano, so pri nas z nastopi težave zaradi pomanjkanja primernih dvoran. Ta problem bo treba v bližnji bodočnosti rešiti da bo lahko naša dramska skupina služila namenu, zaradi katerega je nastala.
Na skrivaj smo vsi gojili želje, da bi nas kam povabili izven Beneške Slovenije.
To pa predvsem zaradi tega, da bi ne odlagali več z nastopom, ker bi lahko pozabili, kar smo se bili naučili in to bi bila velika škoda, saj smo vsi precej osebno žrtvovali, da je prišlo do prvega nastopa.
Druga naša želja je bila, da bi ugotovili, če nas bo publika tako sprejela kakor v domačem kraju, zaradi posebnosti igre in dialekta, da bi ugotovili, če smo dovolj uigrana skupina, sposobna za nastop tudi med bolj zahtevno publiko, kot je naša domača.
Rešitev je prišla iz Gorice. Povabili so nas v Katoliški dom in tako smo tam nastopili v nedeljo, 28. marca popoldne.
Dvorana je bila polna in publika je pazljivo sledila izvajanju igre ter nas nagradila
igralci iz Katoliškega doma tudi košaro lepih rož kot poklon za nepozabni nastop. Dobili smo prvo «inekcijo», da smo se opogumili že za drugi nastop, v Doberdobu, za katerega smo se kar takoj dogovorili.
Tako smo nastopili z našo igro «Beneška ojcet» že naslednjo nedeljo, 4. aprila v Katoliškem domu v Doberdobu.
Novo doživetje, nova «inek-cija! ».
Tudi v Doberdobu smo doživeli uspeh. Tu so morda domačini še bolj doživljali izvajanje igre, kakor da bi jim vzbujala spomine na njih stare navade.
Zdelo se nam je, da smo v kakšnem večjem centru Beneške Slovenije. Sprejem Do-berdobcev je bil prisrčen in ljubezniv.
Tako je naša dramska skupina doživela svoj krst izven Benečije. Ponosni smo, da prispevamo svoj delež pri ustvarjanju naše domače kulture in to ne samo za domačo «potrošnjo», pač pa tudi za «izvoz», čeprav le med slovenske brate.
Potom teh nastopov bodo še bolj spoznali našo problematiko in boj za naš narodnostni obstoj.
Sedaj imamo še več vabil za nastope doma in izven Benečije. Poskušali bomo vse zadovoljiti, saj nam ne manjka dobra volja.
Janez Jurman
Letos praznuje ves slovenski narod, od Čedada do Porabja, prvo stoletnico rojstva največjega slovenskega pisatelja in največjega slovenskega in evropskega pisatelja nasploh: Ivana Cankarja. Pričujoči avtobiografski spis, ki je nastal pred mnogimi desetletji, je bil že objavljen v našem zamejskem dnevniku in ga posredujemo našim bralcem v skrajšani obliki.
Ivan Cankar govori tu o občutkih, ki jih je imel, ko so ga poslali v ljubljansko realko z nemškim učnim jezikom iz domače vrhniške šole, kjer so poučevali v domači slovenski govorici. Takole opisuje Ivan Cankar tiste dni: «Tako mi je bila šola odtujena, bila mi je daljna in neprijazna že prvi dan. In ostala mi je tuja vse do konca. V šoli bi moral biti otrok doma, med prijatelji in brati; jaz sem bil v tujem kraju med tujci; beseda se je zatikala, pogled se je umikal. Takrat sem občutil naravnost in globoko, da veže govorica človeka s človekom trdnejše in zvestejše od vseh drugih vezi na svetu.
čutljiv; ranila mi je ponos. Obšel me je srd in sram, kadar sem slišal, kako je glajše od mene odgovoril sošolec, o katerem sem dobro vedel, da ni bistrejši. V domači šoli sem
mo centenerio della nascita del più grande scrittore sloveno e di un grande scrittore slavo ed europeo, Ivan Cankar. Pensiamo di contribuire nel modo migliore a questa celebrazione, pubblicando in anteprima in lingua italiana alcuni passi di un suo scritto autobriografico, conservato nella Biblioteca centrale cecoslovacca di Pra-ga.
Scriveva Ivan Cankar a proposito del liceo da lui frequentato in lingua tedesca a Lubiana e del trauma determinatosi in lui dal passaggio dalla scuola di Vrhnika, dove aveva studiato in sloveno, al liceo in cui l’insegnamento veniva impartito in lingua tedesca: «Così mi disamorai della scuola, mi fu estranea e sgradita già dal primo giorno. E mi rimase straniera fino alla fine. A
imel veliko veselja do prirode, do zgodovine in do zemljepisa. To veselje je mahoma ugasnilo. Priroda, ki je govorila z menoj samò še po nemško, je umrla; zgodovina se je izlila nekam v meglo...».
Te besede, ki jih je zapisal Ivan Cankar pred šestdesetimi leti in čez, so v srcih vseh odraslih Benečanov, če pomislijo na šolo, ki so jo morali obiskovati v tujem, to se pravi, v italijanskem jeziku. Tudi mlajši rod, če se izprašuje o svoji pravi identiteti, se istoveti s temi Cankarjevimi besedami. Naši ljudje bi morali biti prosti, da govorijo in da izražajo to, kar mislijo, brez strahu, da so drugačni, kar jim je vrinila v glavo tuja šola, odtujevalna za posameznika in za skupnost, ki ji pri pada. Italijanski otrok se lahko popolnoma vživi v okolju in kulturi svojega naroda, naš beneški otrok pa izgubi vsako vezo s svojim slovenskim okoljem in kulturo že v vrtcu ali v osnovni šoli. Od tod toliko kompleksov in podzavestno hotenje po lastnem potujčevanju, kar lepo izvajajo matere, ki nočejo naučiti slovenščine svojih otrok.
Medtem ko je to, kar je Cankar napisal, že davna preteklost za slovenski narod, je to žalostna in konkretna vsakdanjost tistega dela slovenskega naroda, ki živi v videmski pokrajini.
scuola il bambino dovrebbe sentirsi come a casa, tra amici e fratelli; io ero in un luogo straniero, tra stranieri.
Ivan Cankar
La parola s'inceppava, lo sguardo si abbassava. Allora sentii naturalmente e profondamente quanto la parola unisca un uomo ad un altro uomo, molto più saldamente e fedelmente di tutti gli altri legami al mondo.
Continuazione a pag. 2
QUANDO	ESIST
LA BUONA VOLONTÀ ’
ob koncu vsakega dejanja s prisrčnimi in dolgimi aplavzi. Poleg drugega so odnesli
Najhujše pa je bilo, da me je šola že od začetka ranila tam, kjer je otrok najbolj ob-
Centenario della nascita di Ivan Cankar
«La scuola mi ha ferito là dove il bambino è più sensibile: mi ha ferito nell’orgoglio»
Ricorre quest'anno il pri-
BENEŠKI KVINTET ”NEDIZE GLAS,, NA REVIJI PRIMORSKA POJE 1976
OBČNI ZBOR KULTURNEGA DRUŠTVA "IVAN TRINKO,,
Govor predsednika
v
dr.	Cerna
Prvi dan pomladi letos, 21. marca, je bilo še občutno hladno vreme. Nekateri ljudje so bili odpravljeni še strogo zimsko, drugi, po-gumnejši pa so se podali na pot celo brez plaščev, tem je bilo gotovo žal, ker jih je mraz pretresel do kosti.
Ravno za ta dan je bila prvikrat v Beneški Sloveniji programirana ena predstava tradicionalne revije slovenskih pevskih zborov «Primorska poje», ki jo leto za letom organizirata SPZ-Slo-venska prosvetna zveza iz Trsta in Združenje pevskih zborov Primorske iz Ajdovščine. Na žalost, te bogate pevske prireditve z desetimi zbori na Liesah v Benečiji ni bilo, čeprav je bila vest o tem objavljena. Nič točnega ne vemo, zakaj je bila v zadnjem hipu «premaknjega» v Dobrovo v Brdih. Vtis imamo, da se je tokrat nekomu izmed organizatorjev ta zadeva močno izmuznila iz rok...
Zaradi pretesnega časa do predstave v Dobrovem ni bilo mogoče na hitrco oskrbeti potnih dovoljenj tistim beneškim pevcem, ki teh niso imeli. Planirano je bilo sodelovanje štirih zborov iz Benečije, nastopil pa je samo Beneški pevski kvintet «Nediže glas» v sledečem sestavu: Franko Kukovac -tenor, Karlo Maršeu - drugi tenor, Anton Birtič - prvi bas, Mario Dominik Koren -drugi bas, Diego Kukovac -drugi bas. Zapeli so narodni «Sinoči sem navasi bil» v
priredbi Janeza Kuharja in «Snuojka sem par jubci biu» v priredbi Antona Birtiča ter pesem Emila Adamiča «Kazen».
Polna dvorana poslušalcev v Dobrovem jim je navdušeno ploskala po vsaki pesmi, posebno zadovoljni so bili z Adamičevo, ki prične z besedami: Tam gori za našo vasjo, tri lipe zelene cveto.
Kvintetu «Nediže glas» iz Društva beneških godcev «Vigion Karlič» iz Čedada, sta se dve brhki šolarki iz Goriških Brd toplo zahvalili na odru za kulturno pevsko sodelovanje v sporedu «Primorska poje 1976», nakar sta tenoristu Franku Kukovcu podali v naročje bogat šopek kakor kri rdečih nagel jev. Ko je kvintet odšel z odra, so poslušalci v dvorani ploskali še dolgo.
Pri gledalcih in prirediteljih v Dobrovem smo beneški Slovenci doživeli nepozaben sprejem. To so iskreno potrdili tudi naši sorodniki in prijatelji iz Benečije, ki so nas spremljali na prireditev. Zato gre Bricem naša globoka zahvala.
Govori se:	Tisti	nastop
desetih pevskih zborov z obeh strani državne meje, ki je sedaj odpadel pri nas, naj bi bil na Liesah 20. junija letos, združen z otvoritvijo tamkajšnje nove telovadne dvorane. Upajmo, da bo takrat zares!
Čedad, 29.3.1976
Anton Birtič - Mečana
II.
Znano je, da je šola najvažnejše sdedstvo za svobodno uveljevljanje lastne narodnosti. Toda ravno šola, ki bi morala biti žarišče za uveljavitev demokratičnih načel in ki bi morala predvidevati možnosti posluže-vanja materinega jezika za najbolj široko obogatitev o-trokove osebnosti, spreminja jezikovno in kulturno tradicijo naših otrok, ker jih sili k neboleči, mirni, a dejansko nujni asimilaciji.
Na tem področju iniciative kulturnih društev in društva «Ivan Trinko» zadenejo ob nasprotovanje določenih manevriranih šolskih organov, ker bi ti želeli pokazati naše delovanje kot nekaj protizakonitega, čeprav je predvideno v šolskih programih, da mora šolnik upoštevati okolje in ambientalno kulturo, v katerih otroci živijo, pri ustvarjalnih dejavnostih v vzgoji.
Naša dejavnost bo torej težila tudi za tem, da se uveljavijo take oblike kulturne vzgoje, ki ne bodo zatirale domačih kulturnih dobrin ampak, da jih bodo ovrednotile; borili se bomo, da bo materin jezik in domača dobila ravno v šoli pravilen prizvok, ker je jezikovna raznolikost vir bogatstva, svobode in dejanske demokracije.
Sami in s pomočjo zavednih šolnikov bomo ugotovili, kje nam obstoječi zakoni dajejo možnost posega v šolsko življenje in v tem
smislu bomo izpeljali več izkustev, ker je zelo pomembno vrednotenje tega, kar otrok prinese od doma, saj to je v skladu z zakonskimi in naravnimi predpisi.
Nadaljevali bomo z razvijanjem svobodnih dejavnosti po društvih in po vaseh, da bomo lahko ustrezno organizirali uživljanje prostega časa naših ljudi, ki pričakujejo veliko od nas.
V cilju razširitve področja našega delovanja bo treba urediti po nekaterih vaseh primerne dvorane, da lahko razvijamo dejavnost na bazi s filmskimi prireditvami, z glasbenim šolanjem, tečaji za dopolnilno izobraževanje slovenskega materinega jezika, z gledališko vzgojo, s koncerti in z zbori, z delovnimi akcijami pri kmetih v poletnem času, ker se ljudje sami nam ne bodo ponujali; tako bomo v objemu z ljudstvom ustvarili najkrepkejši občutek narodne zavesti, sami bomo spoznali neposredno bolečo stvarnost in pomagali ohraniti najbolje življenje na naši zemlji.
Posebno pozornost bomo morali posvetiti tako imenovanim sivim področjem in krepiti medsebojne stike. V prihodnjem obdobju bo treba še organizirati posvete in občasne shode z vsemi društvi, ki delujejo v Benečiji, da si izmenjamo misli, pobude in da izdelamo skupno platformo, ki naj zajame vse komponente beneškega gibanja, ki naj po-
stane listina o istovetnosti, katera nam je potrebna ob predvidenih srečanjih predstavnikov društev v občinskih upravah.
Moramo poiskati tudi finančna sredstva, da lahko ustanovimo dokumentacijski center, ki bo zbiral gradivo, ki sproti nastaja, uredil publikacije o beneškem življu ter skrbel za muzej ljudskih izročil in umetnin, ker se bodo drugače izgubile.
Morali bomo tudi urediti spominsko sobo Ivana Trin-ka v Trčmunu, da bodo vsi spoznali tega velikega moža naše zemlje.
Srkbeti moramo tudi za naše domače ustvarjalce in zanje organizirati likovne razstave, predavanja, kulturne večere, negovati manj razširjene dejavnosti kot kulturo okolja, obrt, folkloro, balet, različne zvrsti glasbe in načrtno skrbeti za angažiranje kulturnih delavcev za neposredno delo mladini ter zagotoviti, da se mladina kulturno in športno udejstvuje in razvija sposobnost za vključevanje v naše družbeno življenje.
Dadaljevati moramo z večanjem knjižne zaloge knjižnice društva, da bomo imeli čimveč knjig na razpolago za svoje potrebe.
Zelo pomembno bo tudi predvideti razpise natečajev ali štipendij za znanstvena dela in stvaritve, ki bodo o-bravnavale problematiko Benečije.
Pri tem delu nam bo v veliko pomoč naš časopis Novi Matajur, ki postaja zelo ljudski in je dosegel raširi-tev bralcev.
List posveča vso pažnjo našim dogajanjem, uvaja rubrike, išče sodelovanja s čitatelji, stopa med ljudi, da vtisne njihovo besedo in podobo.
Morda bo v bodočem programu dojel tudi vso raznolično in razgibano življenje Beneške Slovenije.
Torej se zavedamo, da bodo samo naša pestrejša kulturna dejavnost, jasne perspektive in zagotovljeni u-spehi potrdili postavke o konstruktivni vlogi slovenske narodne manjšine v Benečiji, ovrednotili in osvobajali družbo, v kateri živimo, okrepili ekonomski, socialni, kulturni in narodni prerod naše zemlje.
Mi pa si moramo medsebojno zaupati, krepiti čut soodgovornosti in se zavedati, da smo važen činitelj pri utrjevanju sožitja med narodi.
IVAN CANKAR . . .
Continuazione dalla 1a pag.
La cosa peggiore però fu questa: la scuola mi ferì, già da principio, là dove il bambino è più sensibile: mi ferì nell’orgoglio. Mi assalirono ira e vergogna quando vidi come un compagno che sapevo bene non fosse più intelligente di me, rispondesse più speditamente di me. Nella scuola slovena della mia cittadina, la natura mi interessava molto, così pure la storia e la geografia. Questo interesse si spense subito. La natura, con cui parlavo ancora soltanto in tedesco, morì, la storia si sciolse in una nebbia indistinta...».
Queste parole, scritte da Cankar molti decenni fa, si ritrovano al fondo del cuore di ogni adulto della Slavia italiana che ripercorra con la memoria la propria carriera scolastica. Anche coloro che studiano oggi, se si interrogano a fondo come persone, si ritrovano in queste parole. Dovrebbero essere liberi di dire ed esprimere quello che pensano e sentono come il loro compagno di banco o di fabbrica senza quel timore di essere «diversi» inculcato loro da una scuola alienante per l'individuo ed il gruppo sociale cui appartiene. Mentre al bambino italiano in genere è concesso di attingere le proprie radici nella civiltà dell’ambiente in cui vive, ciò è impedito al bambino della Slavia al quale vengono recise fino dall'asilo o dalla scuola elementare le radici più profonde con l’ambiente in cui è nato e con la civiltà che questo ambiente ha espresso nel corso dei secoli. Da qui complessi, a livello profondo, di insicurezza, di alienazione con il proprio ambiente e il desiderio inconscio di rinnegare origini che sono state indicate come frustranti, ciò che viene fatto da tante madri che si rifiutano di insegnare la parlata dialettale slovena ai propri figli.
Mentre le sensazioni e le considerazioni descritte magistralmente da Ivan Cankar sono ormai state consegnate alla storia dal popolo sloveno, che lo celebra sia in Slovenia, che in Carinzia, in Ungheria e in tutto il territorio abitato dagli Sloveni nella regione autonoma Friuli-Venezia Giulia, per noi invece sono ancora esprerienza quotidianamente vissuta.
Kvintet «Nediže glas», ki je nastopil v Dobrovem na reviji pevskih zborov «Primorska poje 1976» med svojimi prijatelji
BEPIC
Mlinarjev Edko je bil umorjen v Spetru
n. =
Privil jo je k sebi n jo poljubil.
Nekaj časa je ostala kot vkopana in gledala za njim, ko je odhajal.
Nad Rdečim robom se je že nekoliko svetlikalo, tako da so se razločili nejasni obrisi strmih pečin.
Tu pa tam so se v grmovju prebujali ščinkavci in vrabci. Nerazločno in leno so ščebetali, kot bi se kregali.
Edkovi koraki so odmevali po nasprotnem pobočju. Pod cesto je žuborel potok in ponekod turobno klokotal, kjer se je spuščal v tolmun.
Na ovinku pred Polavo je sameval ob poti grob padlega partizana. Križ in sveže rože na njem so govorile, da ni za puščen in pozabljen.
Iz Polave se je vila pot navkreber. Desno in levo so cvetele češnje, ki so se v prvi jutranji svetlobi zdele kot be-
lo oblečena dekleta, pripravljena na svatbo. Pod njimi je kot temna odeja ležala sveže prekopana zemlja, ki je prijetno duhtela.
V čeplešišču so ž vstajali najmarljivejši gospodarji in v coklah peketali po tlakovanih poteh proti hlevom. Pes, ki je opazil tujca, se je zadrl nad njim in priklical svoje tovariše, ki so kar v zboru bevskali nad neznancem.
Iz čeplešišča je zavila pot navzdol proti Gabrovici in se v hudih ovinkih spuščala pod trčmunskim hribom proti So-vodjam. Trčmunski zvon je naznanil sveto jutro. Lepo in razločni je odmeval v tihem ozračju iz hriba v hrib in njegov glas se je prelival po obronkih in kotanjah.
Edko se je zamislil. Za trenutek je pozabil na okolico. Preslišal je celo kosov jutranji spev, ker so mu nekam živo stopili pred oči Stana in otroka, zlasti starejši Berti.
Zdelo se mu je, da mu še vedno doni v ušesih njegov zveneči glasek «očka, ne pozabi na konjička», ki mu ga je sinoči večkrat ponavljal, preden je zaspal.
Stana se mu je zdela danes veliko bolj boječa kot druge krati. Navadno je bila pogumna. Prebredla sta že marsikatero težavo. Dobro sta se razumela in drug za drugega žrtvovala.
Nehote je poletel v mislih nazaj v tiste čase, ko jo je spoznal v Gorici. Oživeli so mu pred očmi vsi sprehodi po Rožni dolini in ob Soči, vse obljube in vsi načrti, ki sta jih delala in končno njuno veliko veselje, ko sta dobila prvega otroka. Zopet je občutil v sebi tisti prvi ponos očetovstva, ki ga je bil prešinil ob nebogljenem otroku v zibelki in nenadoma ga je spreletela neka tesnoba. Bertijev smehljaj iz sna mu je oživel
pred očmi.
Nekje v daljavi je zareglja-la strojnica. Ni razločil, ali v hribu ali v dolini, ker je zopet prišel v bližino potoka.
V Sovodnjah so že pripravljali poštni voz, ki je po srednjeveškem običaju še vedno vozil v Čedad.
Edko je nadaljeval peš svojo pot. Tu pa tam je slišal pesem deklet, ki so stopale na njive, viseče po obronkih med trtami in zidovi. Njih pesem je bila otožna kot njihova zemlja.
— Uboga Benečija! — si je mislil Edko. Revna si, zgarana, izžeta, a še vedno ti ne dajo miru. 2e skoraj celo stoletje daješ svoje žulje tuji gospodi. Kot pijavke so se vsesali v tvoje rebri, holme, vasice in ljudi in pili iz tebe, kolikor si v svoji revščini mogla dajati, kapljico za kapljico, da si postala še bolj izsušena in izpita. In kaj so ti dali? Nič,
popolnoma nič! Brezpravna si ostala. Brez slovenskih šol — hoteli so ti še Boga prikazati kot tujca. In kaj bo iz tebe? V tvojih bokih šumi. Kostanji drhtijo in zvesto skrivajo slovenske sinove, ki hočejo zatreti krivico in ti sneti stoletni jarem suženjstva, da zadihaš v svobodi in spoznaš svoje pravice. — Kaj bo iz tebe?
Pred Ažlo je počival ob ce-lir, z drugo pa je štel si vsaki-raj napolnjeni z jajci je bil položil na tla. V eni roki je držal kupček zamazanih papirnatih lir, z drugo pa je in si vsaki-krat oslinil prste. Bil je star kot zemlja, velik, koščen, gluh, slep na eno oko, ki je bilo rdeče kot rana in se je vedno solzilo. Kljub vsem tem nadlogam je še vedno švedral po vaseh in nabiral jajca, ki jih je nosil prodajat v Čedad. Nikogar se ni bal, ne partizanov, ne fašistov ne Nemcev.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Letniki (classe 1943) iz Čedada so se zbrali na prijateljski večerji ob koncu starega leta
MB
OBIT BAPTISTA NAJSTAREJŠI PARTIZAN BENEČIJE
3. aprila je praznoval 75. rojstni dan
U soboto, 3. aprila je praznoval svoj rojstni dan Obit Baptista iz Gorenje Mjerse.
Njega življenje je bluo Kalvarja.
«Use, kar sem živeu po ljetu 1944-45, mi je bluo šen-kano, ker sem biu kot partizan dvakrat ujet in obsojen na smart. Ustreljen bi muo-ru biti in Gorici tisti dan, ko so paršli u mjesto Angleži. Rešili so me karabinjeri, ki so se u zadnjem momentu obarnili z nami!» pravi Obit,
ko se spominja na tiste žalostne dni in se mu zasolzijo oči.
Kadar pripoveduje stvari, ki jih je doživeu u partizanih, ima zmjeraj okuole sebe mladince, ki ga radi poslušajo.
On pa pravi, da je buj lahko pripovedovat nekatere reči, kot pa jih doživljat. Nu, usedno je učaku 75 ljet in mu želimo, da bi živeu med nami, zdreu in veseu, še pu-no in puno ljet.
Obit Baptista z ženo Sandrino
Skupina velikih in malih Blumarjev na velik Pust v Črnem Vrhu.
Uspešno čiščenje bregov Vrtinjilogarskega potoka
,Jred nedavnim smo videl’ po televiziji na tisoče šolarjev, ki so čistili bregove reke Piave in enako akcijo so sedaj organizirali v žabni-
In če prodira v naše vasi, kdor le more jih več kvasi, če nesposoben si za laž ti pravijo, da nisi naš!
Se prodaja po oštarijah, tam po mestih, periferijah,
Kje je resnica, poštenih last, kje je dobrota in naša čast?
Je laž postala najboljša slast, tako za hlapce kot za oblast!
Kdor za resnico bil je zavzet, je revež propadel, laž vlada svet, zdaj pa plačujmo vsi svoje dolge, ker smo verjeli, da ima kratke noge!
/,/ /'V'///*//"/'?,
:	v	r\
mmk -, ; - _
Mlada noviča u cerkvi na Ljesah. Fiorenzo Zufferli in Gemma Crisetig
NOVICE OD TU IN TAM
KANALSKA DOLINA
Trbiški proračun 1976 predvideva dosti javnih del
Po večkratnem zasedanju komunskega konsila so končno odobrili proračun (bilancio di previsione) za letošnje leto, ki znaša 546 milijonov in 200 tisoč lir. Do tega denarja, ki ga bodo največ vložili v javna dela, bodo prišli takole: 123 milijonov 308 tisoč lir z deželnimi kontributi, 54 milijonov 753 tisoč lir z deželnimi zakoni, 345 milijonov lir s posojilom, 4 milijone 166 tisoč lir z deželnimi zakoni, 345 milijonov lir s posojilom, 4 milijone 166 tisoč lir iz komunske blagajne in 18 milijonov 500 tisoč lir iz raznih dohodkov.
Naj prvo bodo izvedli naj-nujneša javna dela, ki so bila programirana že lani, manj nujna pa bodo prišla na vrsto prihodnje leto, kot na primer ojačenje električne razsvetljave v Rovtah in Ple-cutu. Največ bodo potrošili za sledeča dela: gradnja garaže za komunske avtobuse (80 milijonov), nabava mehanične lopate (10 milijonov), ureditev osnovne šole (66 milijonov), popravilo in ureditev naprav centralne kurjave v trbiški nižji srednji šoli (45 milijonov), urbanistični stroški Peep (70 milijonov), javna razsvetljava v Beli peči (30 milijonov), vodovod v Rajblju (70 milijonov). Poleg tega predvidevajo še naslednje stroške: za ureditev zdravniškega ambulato ri j a 78 milijonov, za napeljavo metana v Belo peč 60 milijonov, za ureditev trga (mercato) 18 milijonov in pol, ureditev cest v Dolenjem Trbižu itd. pa, če ostane še kaj denarja.
cah, kajti tudi Vrtinjilogar-ski potok, včasih imenovan tudi Trebiža ali Tarviža, italijansko pa Rio Bartolo, je silno onesnažen. Izletniki in drugi odlagajo namreč razne smeti kar ob bregu in če potok naraste, vse to odplavi daleč naokoli, kar ni higijensko in tudi grdo je videti vso to umazanijo.
Isto delo bodo napravili tudi v Trbižu, kjer se tudi kopičijo smeti, ker je tu trg in torej še več nesnage.
Do te akcije je prišlo na pobudo športnih ribičev Kanalske doline s sodelovanjem komuna in turističnega društva pod geslom: Operazione volto pulito.
KJE SE PRODAJA ” NOVI MATAJUR”
Mislimo, da napravimo dobro uslugo bralcem, da jih obvestimo kje se prodaja «Novi Matajur».
V VIDEMSKI PROVINCI:
Edicola CRUCIL • CLODIG
GARIUP ANNAMARIA «Bar Centrale» - SCRUTTO FULLA FELICIANO, Via Roma - SAN PIETRO AL NATI-SONE
PUSSINI DANTE - PULFERO
BRONT, via Mazzini - CIVIDALE
GORI MARIA, Via Vittorio Veneto - UDINE
V GORICI:
Società Coop. A.R.L. SREČANJE/INCONTRO, Via S. Giovanni 10
V TRSTU:
TRŽAŠKA KNJIGARNA, ul. Sv. Frančiška, 20 Edicola SPECAR, Via del Coroneo » ZANOR, Via Roma »	PAROVEL, P.zza della Borsa
»	DE ROSA, Via Roma
PISE PETAR MATAJURAC
LAGE IMAJO KRATKE NOGE?
Laž nam vlada, se smehlja, kar je dobro in pošteno res prav nič nam ne velja, ima ona najdražjo ceno!
Se danes laž drži v modi, kar lagajte, ne se bat, po vsem svetu rada hodi, sta gospodar lažniv in tat!
Se laž prodaja na vseh trgih vsaki dan in ob četrtkih, lepo cvete hinavcev plan, denarce služijo vsak dan.
Je opojna pijača v oštarijah, jo drago plačaš po sodnijah, dobra jedača ob vsaki uri, je v modi na kvesturi.
Se prodaja na debelo, ta nam vlada nad deželo, če pa komu huda kaže, se z lažjo lepo izmaže.
Je umetnost igre res postala, da bi svetu botrovala? Dolžen si sto, trdiš deset, tako je umazala naš svet!
TIPANA
Smrtna kosa
Dne 26. marca je umrla v videmskem špitalu 71-letna Vigia Tomasino vd. Blasut-to iz Viskorše. O njej so dosti pisali nekateri časopisi, ker je Vigia prinesla s seboj v špitau vse svoje premoženje, zašito v krilo in ga ni hotela odložiti, da bi jo pregledal zdravnik.
Res je, da se je vedno bala, da jo kdo okrade, ker je živela sama, a kaj naj porečemo k temu? Bila je previdna in nič drugega. Njene prihranke bo sedaj zagotovo dobil njen sin, ki živi v Belgiji, le škoda, da si ni kaj več privoščila v teh zadnjih letih, ko je najbolj potrebovala priboljška, ne samo iz njivic, ampak tudi kaj iz «botege».
Meseca marca je umrl v Brezjah 58-letni Valentino Tomasino-Pieren. Našli so ga mrtvega na postelji. Zdravnik je ugotovil, da ga je zadela v spanju srčna paraliza.
Po kratki bolezni je umrla tudi 83-letna Lucia Levan vd. Slobe, mati «kolokato-rja» v Tipani. Zapušča v ve-
liki žalosti dva sina in tri hčere z družinami.
Vsem svojcem naših nepozabnih rajnkih izrekamo globoko sožalje.
TERSKA DOLINA
Krvodajalci organizirali poučno konferenco v Teru
Pred kratkim je sekcija krvodajalcev Terske doline organizirala v prostorih o-snovne šole v Teru (Pradie-lis) zelo poučno konferenco, katere se je udeležilo dosti domačinov. Konferenco je vodil dr. Scudeller, ki je prisotnim nazorno obrazložil potek prevzema krvi do transfuzije (naslov teme je bil «il destino del sangue»), za kar so poslušalci pokazali izredno veliko zanimanje in ustvarili živahno debato. Odgovori zdravnika so bili jasni in poučni in zato je upanje, da se bo v družino krvodajalcev vključilo še več novih članov.
Ob zaključku se je predsednik sekcije Rinaldo Cher zahvalil predavatelju in zaželel, da bi se takšne konference še ponovile tudi po drugih vaseh Terske doline in tako poučile čim več ljudi o važnosti te človekoljubne organizacije.
L
KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH
S PJ ETA R
DEMOGRAFSKO GIBANJE U LETU 1975
Končno je paršla u Sera-finovo hišo zibelka in razveselila starše, žlahto in use parjatelje. Posebno sta srečna mama Eda in tata Carlo. Mali Mariji, takuo so ji dali ime - želimo puno zdravja in veselja u življenju, ki ga ima pred sabo.
Dne 31. decembra 1975 je živjelo u našem komunu 2169 ljudi to je 41 manj kot 31. decembra 1974.
Imigriralo iz drugih ko-munov 33, varnili iz sveta so se 4; Skupno 37 ljudi Emigriralo u druge komune Italije 48, izven Italije 2; skupaj 50 ljudi. Rodilo se je 28 otrok, petnajst puobčju an trinajst čičic.
Umarlo jih je 56; moških 29, žensk 27.
Poročilo se je 17 paru.
Rodili so se:
Cicuttini Gabriele, Cle-mencig Silvia, Ciccone Ivan, Sturam Federico, Duriavig Michela, Massera Flavio, Birtig Andrea, Paljavec Ka-tia, Venuti Stefano, Manig Specogna Federico, Cernoia Fedora, Scaggiante Marina, Massimiliano, Balbi Dušan, Cantone Alessandra, Dorbo-lò Amerigo, Pinatto Nicola, Beuzer Angela, Cont Arianna, Lombai Alessandro, Pit-tio Sara, Beuzer Piera, Specogna Barbara, Cencig Ka-tya, DorboJò Fabrizio, Fuli-ci Alessandro, Prepotnich Michela, Feletig Pieralberto.
Umarli so:
Sittaro Lucia Angelina (ljet 87), Terranova Giuseppe (86), Tomasetig Cirillo (69), Becia Lorenzo (67) Jussig Emilia (73), Ban Vida (68), Jussig Marianna Lucia (90), Fon Antonio (91), Rossi Angelo (68), Bevilacqua Alfredo (83), Cencig Mario (54), Gujon Giuseppina (87), Angeli Gemma (78), Cencig Angelo (67), Zantovino Marianna (82), Venturini Nella (61), Berto-lin Angela (91), Fon Giuseppe (71), Rossi Emilio (86), Vescovo Cirillo (64), Godina Maria (96), Miscik Luigi (77), Dorbolò Eugenio (74), Specogna Maria (44), Binutti Luigi (69), Co-ren Andrea (68), Coren Gino (55), Zoratto Liduina (80), Diaris Oliva (79), Vi-sintini Ida (69), Fon Bernarda (65), Dorbolò Luigia (74), Tropina Giovanni Battista (65), Birtig Emilio (76), Tomasetig Natale (66), Zanutig Clelia (62), Cannello Maria (70), Qualizza Lorenzo Pietro (84), Galanda Valentina (71), Causerò Rosa (77), Palma Vittorio (66), Cornelio Antonio (75), Cudi-cio Maria (61), Pocovaz Maria (88), Bin Umberto (66), Domeniš Antonio (73), Za-brieszach Giovanni (66), Dorbolò Erminia (66), Mas-sera Maria (67), Prapotnich Michela (otrok), Brocchiana Giovanni (65), Carlig Michele (44), Autman Giuseppe (82).
Poročili so se:
Riz Alessandro in Susani Gabriella, Cicchio Luigino in Becia Franca, Fulici Paolo in Marginai Maria Tere-
sa, Iveta Drazen in Tomasetig Silvana, Lancerotto Gianluigi in Carbonaro Irene, Venuti Antonio in Suber Daniela, Snidaro Elio in Marchet Silvana, Blasutig Romeo in Cromaz Bruna, Cemoia Giorgio in Jussig Donatella, Cornelio Roberto in Medves Gianna, Gujon Adriano in Gujon Daria, Li-setto Armando in Braides Maria Luisa, Serafini Carlo in Jerep Edda, Jussig Gian-pietro in Podrecca Francesca, Jussa Sergio in Clinaz Elsa, Appolonio Vittorino in Corredig Giovanna, Gallo Giuseppe in Bernard Bianca.
Mala. a debeluška Marija Serafini
PETJAG
U kratkem cajtu tri smarti KUOSTA
Pred kratkem smo pisali u Novem Matajurju, da je umaru u čedadskem špitalu Manig Petar, star 74 ljet.
U sredo, 17. marca pa je na hitro umarla Marija Cencig, stara samuo 43 ljet, mati dvjeh otrok, adan 16, drugi pa 12 ljet star.
Nje pogreb je biu u špje-tru glih na dan Sv. Jožefa.
U soboto, 3. aprila pa je umaru u čedadskem špitalu naš vaščan Celio Manig, star 56 ljet. Biu je iz zavedne in napredne družine. Ko je biu še mlad, mu je žena umarla an zapustila dva otroka. Ni dugo od tega, da se je spet poročiu. Zapušča mlado ženo an tri otroke. Ta zadnji ima kumi 10 mjescu.
Sllif
Umarla je nona naših dolin
U torak, 16. marca nas je za večno zapustila naša va-snjanka Cečilja Birtič, uduova černoja. Stara je bila 96 ljet in so jo klicali nona nediških dolin. Pogreb je biu u Gorenjem Barnasu u četartak, 18. marca. Družini izrekamo naše globoko sožalje.
DOLENJI BARN AS
U naši vasi je začela lje-tos smart neusmiljeno žeti Življenja naših domačinov U kratkem cajtu jih je pobrala šest.
Zadnji je umaru Alberto Zaccaria Costaperaria, star samuo 62 ljet.
Pokopali smo ga u Barnasu u četartak, 25. marca.
U Nokulah še naprej vartajo za petroljo
Benečanski kulturni dnevi
U špjetru smo imjeli 26. marca 7. lekcijo Benečan-skih kulturnih dnevov, ki jih organizira študijski center «Nediža».
Konferenco je imeu prof. dr. Darko Bratina, ki poučuje socialoško ekonomijo na tržaški univerzi.
Prof. Bratina je govoriu o temi:	Etnične	posebnosti
Beneške Slovenije.
Njega konferenca je bla zlo interesantna in zatuo ni čudno, da je imeu puno kvalificiranih poslušalcev.
SOVODNJE
DREKA
Spet odparta panoramska cjesta Sovodnje-čeplešišče-Mašera-Matajur
Lanskega decembra se je biu napravu na panoramski cjesti, ki pelje iz Sovodnje-ga u čeplešišče, Mašera in Matajur velik plaz.
Ostalo je bluo vič cajta odrjezanih puno vasi od doline. Paršlo je tudi do protestu, ker se njeso ble hitro zganile oblasti.
Za odstranitev tega plazu so se interesirali provincialni konselirji Petričič in Chia budini, pa tudi deželni konselir Specogna. Takuo so le začeli z djelam. Za odstranitev plazu in zgraditev velikega zidu so zapra-vli parbližno 60 milijonu lir.
Sada je cjesta spet odparta u veselje zainteresiranih vasi in turistov.
Srečanje planincev ( alpinistov) na Matajurju
U nedeljo, 28. marca je organiziralo Beneško planinsko društvo srečanje slovenskih planincev na Matajurju.
Na srečanje so paršli planinci iz Benečije, Kobariške in Tolminske. Imeli so nepozabni, zabavni pik-nik.
Podbonesec
Al bo, al ne bo? Takuo se sprašujejo ljudje iz bližnjih
vasi, tehniki in delavci, ki Obmejni prehodi čez štupco vartajo za petroljo u Noku-
Rajnik Petar Manig
'!'■ ■■■
S*
lah.
Govorili smo z inženirjem, ki vodi djelo in ga uprašali, če je kaj upanja, kaj trošta, da bojo paršli do petrolje ali metana.
«živimo na upanju, na troštu!» nam je na kratko odgovoriu.
Uprašali smo ga, naj nam povje kaj vič, a je biu uoha-ran z besjedami. Jau nam je, da ni pooblaščen (auto-riziran), da	bi odkrivu
skrivnosti, ki so povezane z iskanjem petrolja.
Kumi smo zvjedeli, da so
U preteklem mjescu je šlo čez fonkin na štupci na oba kraja 55.551 ljudi: s pa-saporti 28. 695, od teh je bilo Italijanov 13. 127, drugih narodnosti pa 15.568.
Pričakuje se, da se bo število prehodov italijanskih državljanov puno povečalo, posebno zatuo, ker je u Italiji podražjela benzina, katera košta u Jugoslaviji malo kot na pou manj.
BIUŠCA
Djelo po vaseh
Lucijanu Saligoju, šinda-ku iz Srednjega, so dali u apalt djela, ki jih bo opravu po dreških vaseh. Po vaseh bojo postrojih interne cje-ste in poti. Djelo bo koštalo 18 milijonov lir. Ta denar je imeu sam komun u blagajni (kasi), kar pomeni, da ga je paršparala stara ami-ništracion.
Mjesca maja pa upajo, da bojo odparli obnovljen komunski sedež na Krasu. Kot je znano, je biu pred leti pogoreu in obnovili so ga na istem mestu. Sada delajo napeljavo centralne kurjave za ogrevanje. Tuole djelo bo koštalo 10 milijonov lir in ga opravjata Romeo Ber-nich in Paolo Tomasetig iz Kosce.
Ker že pišemo o Dreki, naj povemo še, da so prenesli javni telefon iz Debe-njega h Komardinu. Sada se ga bojo ljudje bulj lahko posluževali, saj bo u lokalu, ki je na glavni provincialni cjesti.
KRAS
Naš vaščan Franco Zuodar se uveljavja kot slikar
Raztavo (mostra), ki jo je organiziru Franco Zuodar u Hotelu «Belvedere» u špjetru, je naletjela na dobro oceno kritike in publike.
U špjetru je razstavljal slike, skulpture v železu in lesu.
čeglih je šele mlad, si je že napravu dobro ime kot umetnik (artist), želimo mu puno sreče in uspeha.
SV. LJENART
PIČIČ
Tragična smart parljetne žene
U četartak, 1. aprila so dobili pod cjesto blizu Za-mjera martvo Marijo Pierino Goljeuscak, poročeno Dornjak. Stara je bla 71 ljet.
Ko so odkrili nje truplo, so mislili, da jo je kduo po-
vozu, potle pa so ugotovili, da jo je doletjelo.
Nje pogreb je biu par Sv. Ljenartu u soboto, 3. aprila.
GRMEK
TOPOLOVO
Po dugi boljezni nas je za večno zapustu naš dragi va-snjan, Zanet Bucovaz, star 74 ljet - Mihacu po domače.
Umaru je u čedadskem špitalu u četartak, 25. marca. Njega pogreb je biu u Topolovem v petak, 26. marca popoldne.
Ohranili ga bomo u večnem spominu.
Rajnik Zanet Bucovaz Topolvega
Mihacu iz
Sestau se je komunski konsej
U nedeljo, 4. aprila se je sestau naš komunski konsej. Razpravljal je o dostih problemih, ki so se nabrali u zadnjem cajtu. Kaj so sklenili, bomo pisali u prihodnji številki.
ZVERI N AC
U naši vasi so začeli dje-lat odtočne kanale ( fognature). Djelo opravlja firm Saligoj Luciano, šindak iz Srednjega.
Tuole djelo je bluo zlo potrjebno in Zverinac je bla adna od tistih rjedkih vasi našega komuna, ki so še brez fonjatur.
Povjedati muoramo še adno dobro novico. Na komun je paršu denar, ki bo potrjeban za zgraditev cje-ste iz gorenjega do dolenje-ga konca vasi.
zvartali že nad taužent me- Na hitro nas je zapustu
Rajnik Celio Manig
tru globoko, škoda bi bluo, É naš dragi vasnjan Anton Gu-če bi zapravli 400 milijonu»bana, star samuo 64 ljet. lir in dobili pod tlami sa-U|pokopali smo ga u Briščah muo vodo.	sr	jedo,	31. marca.
«
Vas Zverinac