: p C i (I ii (I Z P O i II i k : Prikaz lì a j ì íí e Ш p -'ÊÊ^jQ^ Spela Razpotnik Špela Razpotnik, univ. dipl. soc. ped., Združenje za socialno pedagogiko, Kardeljeva pl. 16,1000 Ljubljana. V slovenskem prostoru smo 23 let po izidu dela The Uses of Enchantment dočakali lastne Rabe čudežnega, kar pa ne pomeni, da je bil Bruno Bettelheim pri nas doslej neznan. Med pedagoškimi delavci je njegovo ime pozna- no tako zaradi njegovega dela z duševno bolnimi otroki ter uporabe prvin psihoanalize pri vzgoji kot tudi po ne- katerih, v slovenščini oz. srbščini že daljši čas dostopnih, delih: njegovega prvenca. Ljubav nije dovoljna (Love is not enough), V slovenščino prevedenih Pogovorov z mate- rami (Dialogues with mothers), pa tudi srbskega prevoda pričujočega dela, ki smo ga tudi po naših knjižnjicah lah- ko našli že od leta 1979, Značenje bajki. Rabe čudežnega govorijo o psihoškem pomenu prav- ljic. Avtor želi, kot pravi sam, pravljicam povrniti osrednjo vlogo pri vzgoji otrok, kot so jo imele, po njegovem mne- nju, dolga stoletja in kot je prepričan, da si jo tudi zaslu- žijo. Svoje delo namenja predvsem staršem in vzgojite- ljem. Knjiga je v grobem razdeljena na dva dela. V prvem, s pomočjo nekaj splošno znanih pravljic, prikazuje, kakšne skrite pomene vsebujejo in kako se ti nanašajo na otroko- ve najrazličnejše probleme, njegovo razumevanje sveta, ki ga obdaja, ter kako mu pomagajo pri oblikovanju tr- j^Q2 Socialna p e ä a o i k a , 2 0 0 0 vol. 4, šl. 1, sir. 101-i OS dne osebnosti ter pri osmišljanju lastnega življenja. Različne poveza- ve med pravljico, otrokom in pomenom, ki ga ta zanj vsebuje, prikaže v dvaindvajsetih poglavjih, ki jih nekje podnaslovi, spet drugje pa pu- sti pod zgolj enim naslovom, zaradi česar knjiga nekoliko izgubi na preglednosti. V drugem delu podrobneje obravnava nekaj izbranih pravljičnih prvin. Pri tem spet izhaja iz štirinajstih žpopularnih' prav- ljic, katerih razlago porazdeli po devetih kratkih poglavjih, od katerih izstopa zadnje, saj naslovu Cikel pravljic o živalskem ženinu sledi še devet krajših podpoglavij, tematsko posvečenih posameznim živalskim pravljicam. V uvodu nam avtor pojasni izvor svojega zanimanja za pravljice. Porodilo se je, kot pravi, ob spraševanju, zakaj, sodeč po njegovih iz- kušnjah, otroci, tako duševno zdravi kot bolni in pa različno inteli- gentni bolj uživajo v ljudskih pravljicah kakor v drugih zgodbah za otroke. Začenjal je verjeti, da prav ljudske pravljice, bolj kot katero- koli drugo čtivo, izhajajo iz otrokovega dejanskega psihološkega in čustvenega stanja. Tako kot psihoanalitiki jungovske smeri pojmuje- jo, da osebe in dogodki v zgodbah ustrezajo arhetipskim psihološkim pojavom ter nakazujejo potrebo po prehodu na višje stopnje osebnost- nega razvoja, je tudi Bettelheim postajal vse bolj prepričan, da pravlji- ce govore o otrokovih notranjih vsebinah oz. stiskah na način, ki ga otrok nezavedno razume. Nudijo primere tako začasnih kot tudi traj- nih rešitev problemov, ki mučijo otroka. Prigode pravljičnih junakov so dejansko primerljive z iniciacijskimi obredi, v katere novinec vsto- pa neveden in neizoblikovan, a ga končno privedejo na višjo stopnjo razvoja. Bettelheimovo videnje pravljice kot ključa do resnice nam do neke mere razloži njegovo pojmovanje psihoanalize. Psihoanaliza ne zani- ka človekovih temnih plati, kot si k temu prizadeva večji del človeške kulture. Nasprotno, pravi Bettelheim, naj bi Freudov koncept človeku ravno pomagal sprejeti problematično naravo življenja, da ga ta ne bi uničila oz. bi mu ne bilo treba pred njo bežati. V skladu s tem vidi tudi vlogo pravljic, saj te otrokom na različne načine sporočajo, da je člo- vekov boj z resnimi težavami bistveni del njegovega obstoja. Pravljice se ne izogibajo eksistencialnim problemom, v čemer Bettelheim pre- pozna njihovo neprecenljivo vrednost, urne (sodobne) zgodbe, kot pra- vi, "ne omenjajo niti smrti, niti staranja. ... Pravljica pa, nasprotno, otroka pošteno seznanja z osnovnimi človekovimi bivanjskimi stiska- mi" (s. 13). In to zgoščeno ter jasno. _Špel a lì a z p o l a i k : I' r i k a z k n j i g e_ j_03 Poleg psihološkega Bettelheim obravnava tudi nekatere druge vi- dike pravljice, na primer njen pomen za otrokovo moralno vzgojo. Otrok se identificira z dobrim in začenja verjeti, da v življenju dobro vedno premaga zlo, kar mu zagotavlja potrebno notranjo moč in po- trebno mero vere v prihodnost. Pravljični liki niso ambivalentni kot resnični ljudje, nasplošno so prej tipi kot značaji. To polarnost in eno- stavnost Bettelheim utemeljuje z dejstvom, da iste značilnosti prevla- dujejo tudi v otrokovi duševnosti. Prikazovanje skrajnosti otroku omo- goča, da zlahka dojame razliko med njima. A otrok se s pravljično osebo ne identificira zaradi njene dobrote, pač pa na podlagi tega, kateri lik mu je simpatičen oz. ga globoko pozitivno privlači. Moralne vsebine se na podlagi tega izoblikujejo šele kasneje. Iz pravljic torej otrok dobi nasvete, kako vnesti red v svojo duševnost. Vendar niso vse pravljice zgrajene na podlagi morale, nekatere (npr. Obuti maček) otroka le zabavajo in mu zagotavljajo, da v življenju lahko uspe tudi najšibkejši. Avtor primerja pravljico z veliko umetnostjo. Njen najgloblji po- men je namreč lahko za vsakogar drugačen, otrok iz nje pač izlušči različne stvari, glede na svoje interese in potrebe v določenem obdob- ju. Bettelheim slika pravljice kot zgodnja napajališča smisla, ki otro- ku omogočajo ustrezno prepoznavanje in zadovoljevanje želja ida, mu dajejo nujno potrebno upanje v prihodnost in ga uče živeti. V začetnem delu knjige avtor nudi zanimiv razmislek o podobno- stih ter razlikah med mitom in pravljico. Pri obeh zvrsteh je v središču načelo ugodja nasproti načelu resničnosti, le da mit to razliko obrav- nava neposredno, pravljica pa prefinjeno, neobvezujoče in psiholo- ško učinkoviteje. Če nam mit pušča nauk, pravljica pušča slutnjo. Prav- ljice otroka pripravljajo na pomembne življenjske korake (npr. na osa- mosvojitev, smrt staršev, partnersko življenje) na načine, ki mu omo- gočajo predzavestno razumevanje zadev, ki bi ga lahko zelo vznemiri- le, če bi bile vsiljene njegovi zavestni pozornosti. Ker je v pravljicah vse izraženo v simbolih, lahko otrok preshši tisto, na kar ni priprav- ljen, in se odziva samo na stvari, ki so mu povedane na površini. Osta- lo pa prihrani v pred- ali pod-zavesti, od koder lahko kasneje prikliče v uporabo. Te vrste slovstvo izraža v jeziku simbolov nezavedne vse- bine (tisto, kar običajno ne sme vstopiti v zavest) in je v tem blizu sanjam. Po avtorjevem mnenju pa pravljice s svojo jasnostjo to počne- jo celo z večjo učinkovitostjo kot sanje. A niti to še niso vse vrednosti vpliva pravljic na otrokovo duševnost, ki jih avtor niza in razlaga. Za fQ^ Socialna pedagogika, 2 O O O vol. 4, šl. 1, sir. 101-105 razliko od veličastnosti mita so v pravljici isti nadnaravni dogodki in tipične osebe predstavljeni na zemeljski, vsakdanji način, kot nekaj, kar bi se lahko zgodilo vsakomur. To pa je, ugotavlja avtor, pogoj za projekcije in identifikacije, ki delajo pravljico psihološko učinkovito. Pravljica se razlikuje od mita tudi po koncu, ki je v mitih pogosto tragičen, v pravljicah pa skoraj vedno srečen. Mitje, kot nakaže avtor, koristen za oblikovanje nadjaza oz. je dan v razmislek že izgrajenim odraslim, pri otrocih pa lahko vzbudi strah pred seboj in pred svetom. Otrok potrebuje za občutek notranje varnosti zagotovitve o srečnem koncu. Opusa H. C. Andersena (npr. Deklice z vžigalicami) avtor ne umesti v svoje delo ravno zato, ker so tovrstne pravljice depresivne in pesimistične (ter tako ne opravljajo otrokom koristne tolažilne funk- cije). Uporabo znanih pravljic {Janka in Metke, Rdeče kapice. Žabjega kralja in drugih) avtor opravičuje s praktičnim razlogom, da le-te bralci predvidoma poznajo in jih zato ni potrebno v celoti tiskati, kar pač ni zajeto v koncept knjige. Vseeno pa nam da vedeti, da bi večino trditev v svoji knjigi vendarle lahko bolj živo ponazoril s sklicevanjem na nekatere manj znane pravljice. V uvodu poziva bralca, naj si ob bra- nju knjige ponovno prebere tudi izvirnike pravljic, saj je zgolj s pov- zetki oz. odlomki, ki so v njegovi knjigi na voljo, izgubljena njihova žpoeticnost'. Ne spregovori pa kaj dosti o tem, ali se ni kaj poetičnosti pa tudi prvinskosti pravljic izgubilo tudi na dolgi poti njihovega pripo- vedovanja, zapisovanja, prepisovanja in s tem vse cenzure, ki so jo prešle, predno so pristale zapisane v nam dandanes dostopnih zbir- kah. Na slednje opozarja Andrej lic v spremni besedi. Vsekakor ni odveč njegov argument, ki stoji nasproti Bettelheimovemu videnju pravljic kot nosilk univerzalnih in brezčasnih resnic, da je namreč t.i. knjižna pravljica povezana s predstavami o otroštvu in nasploh z druž- beno-kulturnimi okohščinami, ki so se v času seveda temeljito spre- minjale in vplivale na zapisovalce pravljic, kot so bili npr. Charles Perrault, Jacob in Wilhelm Grimm in drugi, na katerih zapise se Bet- telheim v svoji knjigi naslanja. lic se v spremni besedi postavi zunaj Bettelheimovega konteksta, saj govori celo o pravljici kot orodju ide- ološke manipulacije. Ob dokaj poljudnem in dobrohotnem Bettelhe- imovem popotovanju po nečem, kar se mu razkriva kot zakladnica pomena, je to kar oster preobrat, a vse prej kot nezanimiv. Pravljica je posebej očitno postala ideološko orodje v sedemnajstem stoletju po zaslugi francoskega akademika Perraulta. Ta je v duhu meščanske _/; e I a lì g z p o l n i k : l> r i k a z k n j i g e_ 105 ideologije folkloristično predlogo pravljic temeljito prečistil, celoten projekt pa seveda podvrgel moralnim načelom tedanje vladajoče eli- te. Dve stoletji kasneje sta podobno čistko opravila brata Grimm, to- krat v duhu tedanje nemške meščanske morale. Bettelheim tu in tam sicer blago poočita Perraultu njegove korekcijske posege, medtem ko brata Grimm sprejema z odkritim odobravanjem. Kot zaključuje lic, je tako zato, ker se predelave bratov Grimm pač dobro skladajo s po- enostavitvami, pogledi oz. predsodki samega Bettelheima. Omejitve knjige, kot jih vidi sam avtor, so predvsem te vrste, da vanjo ni mogel zajeti več pravljic, njihovih izvornih zapisov, pa tudi še več njihovih pomenskih vidikov, saj se zaveda, da vsak otrok v določe- ni pravljici utegne zaslediti svoje, nekohko ali precej modificirano spo- ročilo, pač glede na lasten življenjski položaj. Sicer pa je zadovoljen in vseskozi v dobršni meri očaran s svojo temo, s pravljicami in njihovim globokim pomenom. Zaradi poenostavljenega akademskega pristopa je bil Bettelheim pogosto tarča kritik. Obravnavanemu delu so kritiki očitali predvsem neakademski način pisanja ter eksperimentalno neutemeljene razla- ge mentalnih procesov, ki naj bi jih pravljice spodbudile pri otrocih. Delu je moč očitati tudi, da otroke obravnava kot homogeno skupino, omenja sicer individualne razlike pri njihovem dojemanju pravljic, ne razvrsti pa jih glede na starost oz. razvojno stopnjo ali spol. S tem daje varljiv vtis, da univerzalnost delovanja pravljic zasenči vse de- janske razlike med njimi. V Ilčevi spremni besedi izvemo, da je večina novejših del na temo teoretičnega ukvarjanja s pravljicami, ki se je po izidu Bettelheimove- ga dela močno razširilo, izrazito kritičnih do njegovih predpostavk, zaključkov in interpretacij. Res pa je tudi, da z izjemo redkih člankov, ta dela niso prevedena v slovenščino in so zato širšemu bralstvu ne- dostopna. Zato lahko pričakujemo, da bo do spremembe tega stanja Bettelheim ostal med slovenskimi žpravljicarji' avtoriteta, predvsem pa edini skupni imenovalec pojmov "pravljica - psihoanaliza - vzgoja otrok". Prikaz knjige, prejet novembra 1999.