SPREHOD ponižanega dostojanstva in človeške PO JUGOSLOVANSKIH integritete Vladimira Šeksa, ki je kazen IN TUJIH REVIJAH prav prestal, dveh oproščenih, ki so jih oprostili sleherne odgovornosti, in V 265. številki beograjske Književne dveh v postopku, ki ju pred sodbo še reči je uvodoma objavljena pesem To- naprej ni mogoče razglašati za kriva, maža Šalamuna Zakaj sem fašist, ki jo Zadrega z minimalističnimi zahtevami je prevedel Milan Djordjevič. Prepoved pa je v tem, da jih ni mogoče več razpečavati tisto številko ljubljanske zmanjševati. Kajpak morali bi ute- Mladine, ki je objavila pogovor Bojane meljiti, da je zahteva za odpravljanje Leskovarjeve z Vladimirom Šeksom, verbalnega delikta minimalistična, kar komentira S. S. in med drugim piše: bi pomenilo tudi tveganje, da se zaradi »Določanje resnice je težko in zahtevno primerjave navedejo nekateri minimali- opravilo, ki ga lahko opravijo le naj- stični in nekateri iz zlate sredine. Raz- odgovornejši in najbolj obveščeni. Osta- sodba višje pravne instance iz Ljub- nimo zato samo pri ograditvi s tistim ljane daje v tem tako zaželenem od- vpogledom, ki ga dajejo sredstva jav- piranju dialoga prvi in pomemben im- nega obveščanja. V Osijeku so s ka- pulz: če smo zreli, da reagiramo mirno dravskimi premiki v smislu odpusta na očitne neresnice, se lahko z vajo razrešili spodrsljaj, ko je odvetnik Šeks usposobimo, da bi mirno reagirali tudi uporabil zakonske možnosti, da ne bi na manj očitne? In ali se lahko z šel v zapor predčasno (po svoji oceni), nadaljnjo vajo usposobimo, da bi mirno Osiješki pravni misleci so imeli to za reagirali na očitne resnice? Dokler pa očitno zlorabo: nekdo, ki brani šeste- traja urjenje, je tu Salinas Priče, da rico obtoženih za verbalni in drugi ovrže celotno to konstrukcijo,« ko- protidržavni delikt, ne bi smel ime*i mentira S. S. Ta številka Književne istih zakonskih možnosti kot ostali, reči objavlja tudi pesem Edvarda Koc- Z namenom, da bi stvari pravno še beka Molitev. Prevedel jo je Vjekoslav lepše definirali, nesrečna šesterica ne Boban. obstaja več in vsaj za dva oproščena ^ in za dva v postopku je mogoče to izjavo označiti za obrekovanje. Človek Peta številka subotiškoga časopisa bi moral biti svež in prostodušen kot Rukovet prinaša razmišljanje Vladimira zvonček, da ne bi pomislil, kako so Gajška ob prispevku Balinta Sombatija usodi dveh Vladimirov nekako skupno Panorama jugoslovanske eksperimen- reševali. Če pa vse to zanemarimo, talne poezije, objavljenem v prejšnji ostaja trajno (sveže in prostodušno) številki Rukoveti. Vladimir Gajšek v začudenje, da se ni nihče in nikjer — svojem sestavku z naslovom Nimajo niti v Ljubljani — domislil, da bi lahko oči, pa vidijo — nimajo ušes, pa slišijo kak argument morda uporabili v dobro zanimivo polemizira z omenjenim av- 109 110 torjem, ki da je pomešal pojme in osebnosti v zvezi s slovensko umetniško avantgardo, a žal tudi njemu samemu spodleti, ko omenja Pesmi štirih, ki so jih po njegovem napisali Ciril Zlobec, Tone Pavček, Ivan Minatti in Kajetan Kovic. Z naslovom Časopis — od obstoječega k možnemu piše Milovan Mikovič ob tridesetletnici, odkar izhaja časopis Rukovet. V članku razmišlja o nadaljnji usodi časopisa, začenja pa sploh s prvimi časopisi v svetu ter se ustavlja ob časopisih južnoslovanskih narodov, razmahu periodike v dvajsetih letih tega stoletja, ob literarnih listih in časopisih v Subotici ter ob povojnem razvoju periodike v Subotici. Izmed umetniških besedil naj navedemo kratko pripoved Milorada Milenkoviča Šuma Premaknjeni kolesar. * Deveta številka vzhodnoberlinskega časopisa Neue Deutsche Literatur objavlja zapiske z mednarodnega pogovora pisateljev, ki je bil v Vzhodnem Berlinu na temo Literatura v boju proti fašizmu in vojni. Med zapiski je objavljen tudi prispevek Vlada Madja-reviča. V njem se zadržuje predvsem pri predstavitvi nekaterih avtorjev in del, ki so pri nas med vojno in po njej posredno prispevala prizadevanjem za mir. Verjetno zaradi omejenega časa v razpravi, pa tudi zaradi našega kulturnega molka slovenski literarni prispevek v boju ni omenjen. Opaziti je, da se pogovora ni udeležilo skoraj nobeno zelo znano pisateljsko ime. Otto Gotsche objavlja literariziran spomin na zadnji mesec pred koncem vojne (Težki koraki). Podobno, tudi v maniri socialističnega realizma napisano pripoved je napisala Berta Waterstradt (Udarci kladiva). * Dvojna številka beograjskega časopisa Književna reč (260—261) namenja celo stran sodobni slovenski poeziji. A. A. Slobodan Blagojevič je s skupnim naslovom Slovenski pesniški kompas pripravil eseje o štirih sodobnih slovenskih pesnikih. Prispevke je naslovil: Zdravica za Tomaža Šalamuna, Geometrični vrtovi Gregorja Strniša, Poldne Vena Tauferja in Dane Zaje, pesnik večerne strani. Ti sestavki niso zgolj refleksije, porojene ob prebiranju poezije teh najpomembnejših predstavnikov svojega pesniškega rodu, ampak tudi natančna razčlenitev njihovih pesniških iskanj. Hkrati pa je ta razčlenitev za nas zanimiva, ker prihaja z drugega jezikovnega in kulturnega področja. Slobodan Blagojevič jih med drugim takole označuje: »S poezijo, kakršno pišejo Šalamun, Strniša, Taufer in Zaje (z ozadjem celega niza sijajnih slovenskih pesnikov) se danes ne morejo pohvaliti niti nekatere izmed največjih kultur! To je veliki planinski venec Slovenije, Jugoslavije in Evrope. To je slovenski kompas. So vse štiri slovenske strani.« Neki S. S. skuša z naslovom Mi smo nekaj drugega očitno opozoriti na svoj prispevek, ki se loteva podatkov in nekaterih označitev, kakršne je Amnestv International objavila o nas. Oznako, češ da je Jugoslavija po njenem nekaj drugega, kar skuša po svoje komentirati, naveže potem še na izjavo, kakor piše, Bojana Stiha, največjega jugoslovanskega bojevnika proti čevapčičem, iz katere naj bi bilo razumeti, da je Ljubljana nekaj drugega, češ da se je ognila nevarnosti, da postane turško mesto, da se je torej rešila. Sarkastično še dodaja, da je poleg Ljubljane praktično ves civiliziran svet onesnažen z zaostalim življem z juga, le Ljubljana da se je rešila. Oglejmo si še stalno rubriko tega beograjskega časopisa Iz zgodovine okusa. V njej 'je to pot objavljen odlomek iz komaj izšle knjige Velizarja Najmana Onesnaževanje socialne politike, ki je tudi izšla v Beogradu. Tole je mogoče med drugim prebrati: »Področje kulture označujejo »primeri« naše 111 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah tako imenovane »kulturne opozicije« in oporečniških posameznikov, ki nasprotujejo uresničevanju linteresov posameznih ali vseh delnih političnih sil. Pri tem je redko kdo na stališču bratstva in enotnosti narodov in narodnosti SFR Jugoslavije ter varovanja in nadaljnjega razvijanja socialistične revolucije in socialističnih samoupravnih odnosov v njej. Naj navedemo samo nekaj »primerov« »kulturne opozicije«, ki jih imamo v mislih. Najprej je tu nekaj zgledov tako imenovane oporeč-niške literature: Radulovičeva Golob-njača, Ko so cvele buče Dragoslava Mihailoviča, Simovičeve Iztočnice, številna, skoraj vsa dela o letu 1948 in Golem otoku, Čuičevo Odlikovanje, Draškovičev Nož, Čosičevo delo Dejansko in možno, Kocbekov Strah in pogum, Zupanov Levitan, pogovori Mila Gligorijeviča s slikarjem Mičem Po-povičem (razstava Miča Popoviča v galeriji Srbske akademije znanosti in umetnosti likovno to samo potrjuje); nove pesmi Matija Bečkoviča, Milo-vana Danojliča in Aleksandra Petrova, Hrvaški biografski leksikon Jugoslovanskega leksikografskega zavoda«, piše med drugim v beograjskem časopisu Književna reč. * Tretja številka prištinskega časopisa Stremljenja, ki se predstavlja z novim uredniškim odborom, objavlja Vaško zgodbo Antona Ingoliča v prevodu Dragomira Kostiča. Marjanu Pungart-niku je izšla Žalostinka za galjotom. Taras Kermauner piše o Naši sodobni književnosti in književnem izročilu (prevedel Dragomir Kostič). * V 6. številki skopske Savremenosti poroča Ivan Ivanovski o makedonskem gledališkem življenju v znamenju jubileja Makedonskega narodnega gledališča. Med drugim piše o novem delu romskega gledališča Pralipe, o dveh premierah v skopski Drami, o praiz-vedbi v Strumiškem gledališču in o gostovanjih. Ob tem se ustavlja tudi pri gostovanju ljubljanske Drame, katere igralci so v Skopju nastopili s Partlji-čevo komedijo Moj ata socialistični ku-lak. Ivan Ivanovski med drugim piše: »Partljičevo komedijo odlikujejo sočen dramski jezik, plastično izdelani liki, pa zaradi teh in še nekaterih drugih lastnosti tudi ni mogla zaobiti gledališč pri nas v Makedoniji (ta čas postavljajo to komedijo na dveh poklicnih gledaliških odrih v notranjosti naše republike). Sicer pa je to bilo že drugo srečanje in spoznavanje skopskega občinstva z omenjenim komediografskim besedilom Toneta Partljiča. Prvo je bilo v minulem letu, ko je s komedijo Moj ata socialistični kulak gostovalo drugo slovensko gledališče — Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Tudi tokrat smo se soočili s pretežno realistično postavitvijo (režiser nekoliko uspešnejše ljubljanske verzije Partljičeve komedije je Jože Babic), s to razliko, da smo imeli zdaj možnost spoznati se z izvajalsko sestavo na še višji umetniški ravni. K temu vtisu so prispevali izredni Polde Bibič v vlogi ata, za katero je lani dobil Sterijevo nagrado, potem Milena Zupančič, Ivo Ban, Jerica Mrzel, Boris Kralj in drugi, ki so se predstavili z zelo celovitimi vlogami. Pri predstavi komedije Moj ata socialistični kulak Toneta Partljiča v veliki dvorani novega objekta Makedonskega narodnega gledališča v Skopju je obiskovalec lahko videl dosti praznih mest. Za tako pomembno gostovanje tega v nobenem primeru ne bi smeli dopustiti,« piše med drugim Ivan Ivanovski. V tej številki so tudi zanimivi prispevki o razvoju teoretične misli v zvezi s prevajanjem v Socialistični republiki Makedoniji. Nekaj splošnih podatkov o tem razvoju je prispevala dr. Lidija Arsova Nikolič. Med drugim je tudi kratko predstavljeno magistrsko delo Bistrice Mirkulovske Je- —— 112 A. A. likovni problemi v pesniškem prevodu naslovom Naloga. V srbohrvaščino jih iz makedonščine v slovenščino in iz slo- je prevedel Franci Zagoričnik. V prc- venščine v makedonščino. Dr. Milorad vodu Vuka Miniča objavlja Stvaranje Drugovac piše o knjigi Ganeta Todo- tudi sestavek Geira Kjetsaa Problem rovskega Začarana poljana (drugo na- avtorstva romana Tihi Don. V njem se daljevanje njegovih razmišljanj Odprta na podlagi slogovne razčlembe loteva knjiga), to je o esejističnem in kritiškem znanega suma, da je ta roman Mihaila delu tega znanega urednika in tudi prc- Šolohova ponaredek. Tihomir Vučkovič vajalca iz slovenščine. pa piše o mladem Lazu Kosticu in angleški poeziji in prozi. V prispevku opozarja na vpliv angleških književni- V dvojni številki titograjskega časopi- kov na tega srbskega pesnika z zametki sa Stvaranje (8—9) zasledimo osem modernizma, ki je tudi prevajal iz an- pesmi Aleksandra Peršolja s skupnim gleščine. ,