89
Etnolog 30 (2020)
VEČDISCIPLINARNI PRISTOP KOT BISTVENI DEJAVNIK
PAMETNEGA IN TRAJNOSTNEGA RAZVOJA PODEŽELJA
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
IZVLEČEK
Koncept pametnih vasi je povezan s podeželskimi območji v Evropski uniji in drugod po svetu
ter se nanaša na kompleksen preplet okoljskih, družbenih, ekonomskih in sorodnih problematik.
Prispevek zato v prvi vrsti poudarja pomembnost večdisciplinarnega pristopa k razumevanju
pametnih vasi in še zlasti k njegovi aplikativni rabi. Skozi izbrane lokalne primere pokaže na
vrednost različnih perspektiv pri obravnavi razmerij med ljudmi in (naravnim, družbenim,
ekonomskim, kulturnim) okoljem. S primerom evropskega projekta Pametne vasi v okviru
programa Interreg Območje Alp avtorice prikažejo način sodelovanja med družboslovnimi in
tehničnimi/inženirskimi vedami ter opozorijo na nujnost širokega razumevanja digitalizacije.
Ključne besede: digitalizacija, večdisciplinarnost, podeželje, pametne vasi, informacijske in
komunikacijske tehnologije (IKT), razvoj po meri skupnosti
ABSTRACT
The concept of smart villages is connected with rural areas in the European Union and elsewhere
around the world, and refers to a complex of environmental, social, economic and other related
issues. The article emphasises primarily the importance of a multidisciplinary approach in the
understanding of the concept of smart villages and particularly to its applied use. Through selected
local examples, it shows the value of different perspectives in the treatment of the relationship
between people and the (natural, social, economic, cultural) environment. Through the example
of the European project, Smart Villages Interreg Alpine Space, the authors describe a way of
cooperation between social sciences and technical/engineering disciplines, drawing attention to
the necessity for a wider understanding of digitalisation.
Key words: digitalisation, multidisciplinarity, countryside, smart villages, information and
communication technologies (ICT), community-centred development
Uvod
Malokateri dogodek v zadnjih desetletjih je okoljsko nevzdržnost trenutnih družbenih
in političnih sistemov razgalil tako eksplicitno kot še vedno aktualna (post)pandemična
realnost. Pandemija novega koronavirusa je v začetku leta 2020 v zelo kratkem času
namreč izjemno nazorno prikazala, da zmanjšana človeška dejavnost bistveno vpliva
na podnebne razmere oziroma izpuste CO
2
(International Energy Agency 2020). Janez
90
Potočnik, sopredsednik Mednarodnega panela za vire (ang. International resource panel)
in trikratni evropski komisar, je leta 2019 opozoril na nujnost globalnih sprememb in
na odgovornost, ki jo ima človeštvo v odnosu do okolja.
1
V skladu z nekaterimi pozivi
(Kvame Holm 2016) pa je pri konkretizaciji te odgovornosti zelo pomembno, da pri razvoju
primernih rešitev za globalno krizo (pa naj gre za podnebno ali pa koronsko) razumemo
lokalne skupnosti, v katerih ljudje živijo. Za razumevanje lokalnih razmer in posledično
obravnavo tako kompleksnih problematik, kot so podnebne spremembe, je sodelovanje
med posamezniki iz različnih interesnih skupin izrednega pomena (Toomey idr. 2015:
1); okoljske problematike so namreč vedno zaznamovane z dinamičnim odnosom med
okoljem, (naravnimi) ekosistemi ter ljudmi in njihovimi dejavnostmi (Roy idr. 2013:
745). V tem kontekstu pomembno vlogo pri obravnavi okoljskih problematik igrajo
humanistika in družboslovne znanosti.
V luči navedenih globalnih problematik se za razumevanje in reševanje izzivov
sodobnega življenja vse bolj uveljavljajo nove tehnološke rešitve. Dva opazna koncepta sta
v tem okviru zagotovo pametno mesto in pametna vas. Medtem ko se prvi osredotoča na
težave, ki nastanejo, ko velika količina ljudi živi na dokaj majhnem, strnjenem območju
(tj. gosta poseljenost, gost promet, onesnaženost zraka, pomanjkanje vode, velik delež
delovnih migracij ipd.), se mora drugi spoprijemati z diametralno nasprotnimi izzivi, ki
nastanejo, ko je poselitev prebivalstva redka in razpršena, območja poselitve pa so tudi
različno obsežna (odseljevanje prebivalstva, staranje prebivalstva, odvisnost mobilnosti
od lastništva osebnega avtomobila ipd. (ESPON 2017)). V obeh okvirih je veliko
pozornosti namenjene tehnologijam in temu, kako lahko nove tehnologije prispevajo k
izboljšanju življenja prebivalcev in ustvarjanju trajnostnih skupnosti. Pomembno pa je,
da v ospredje vedno bolj stopa zavedanje, da samo s tehnologijami in le z inženirskim
znanjem družbenih izzivov ni mogoče obravnavati celovito. V tem kontekstu se prispevek
osredotoča na večdisciplinarno obravnavo nekaterih problematik, s katerimi se soočajo
evropska, natančneje slovenska, podeželska območja. Središčna os obravnave so t.
i. pametne vasi, ki svoje temelje gradijo na okoljski in družbeni pravičnosti. Njihova
bistvena značilnost je, da v središče vseh procesov postavljajo svoje prebivalce, njihove
potrebe in želje; digitalne tehnologije pa so pri tem orodje, ki pot do zastavljenega cilja
omogoči oz. olajša. Članek obravnava izbrane primere, ki so vključeni zlasti v projekt
Pametne vasi,
2
njegov namen pa je večplasten: 1) digitalizacijo prikazati tudi kot družbeni
proces; 2) ovrednotiti projektne aktivnosti skozi relevantno literaturo; 3) naš pristop k
razvoju po meri skupnosti (ang. community-centred approach) vzporejati s podobnimi
pristopi drugih projektov ter nenazadnje 4) pokazati, kako pomembni so večdisciplinarni
pristopi za celostno obravnavo tematik, ki naslavljajo preplete med človekom, (naravnim,
družbenim, ekonomskim, kulturnim) okoljem in tehnologijami (gl. tudi Podjed 2019b).
Da prikažemo bistveno vlogo večdisciplinarnega pristopa pri razvoju podeželja,
smo najprej opredelile relevantna tematska področja, ki izhajajo iz usmeritev lastnih
1
Janez Potočnik je na Blejski konferenci, ki je med 16. in 19. junijem 2019 potekala pod naslovom
Humanizing technology for a sustainable society, moderiral plenarno zasedanje (17. 6. 2019). Iz zaključka zasedanja
je povzeta tudi zgornja misel.
2
Projekt 'Pametne vasi – Pametna digitalna transformacija vasi v Območju Alp' (ang. 'Smart Villages –
Smart digital transformation of villages in the Alpine Space') sofinancira Evropska unija v okviru transnacionalnega
programa Interreg Območje Alp (2018–2021).
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
91
projektov – digitalizacija, razvoj po meri skupnosti, podnebne spremembe. Nato smo
pregledale in analizirale literaturo, naredile izbor in opis tematsko povezanih projektov,
v katere so vključeni slovenski partnerji, ter ponazorile svoje delo na izbranih tematskih
področjih s konkretnimi primeri.
Kot v svoji obravnavi večdisciplinarnih pristopov k zdravju opozorita Choi in Pak
(2006: 357–358), je fragmentacija znanja na različne discipline ustvarjena umetno:
življenje kot celota je namreč samo po sebi večdisciplinarno. Zavedanje in spodbujanje
zavedanja, da so razmerja med okoljem in ljudmi oziroma družbami dinamična, je nujno;
ne gre le za razumevanje tega, kako družba povzroča spremembe v okolju, ampak tudi za
to, kako spremembe v okolju spreminjajo, oblikujejo in vplivajo na skupnosti in družbe
(Clark in Dickson 2003: 8059).
Pregled terminologije
Pametne vasi
V zadnjih letih je termin pametna vas pridobil na globalni prepoznavnosti. Znotraj
Evropske unije (EU) je bila do nedavnega (upo)raba v veliki meri omejena na politične
okvire in strategije za razvoj podeželja. Zelo poenostavljeno pojasnilo, kaj je pametna
vas, predlaga Evropska mreža za razvoj podeželja (ENRD), in sicer da so pametne vasi
skupnosti v podeželskih območjih, ki so se odločile, da bodo same pobudnice sprememb,
ki si jih v svoji skupnosti želijo, in ne bodo le čakale na zunanje pobude. Iz tega torej
izhaja, da so pametne vasi skupnosti, ki jih sestavljajo ljudje s podeželja, ki so se sami
aktivirali in iščejo rešitve za izzive, s katerimi se prebivalci srečujejo na dnevni ravni
(ENRD 2019: 2). Nekoliko bolj podrobna opredelitev je navedena v Evropski akciji za
pametne vasi (ang. EU Action for Smart Villages), v kateri so pametne vasi opredeljene
kot območja in skupnosti, ki izkoriščajo svoje prednosti in obstoječa lokalna sredstva,
hkrati pa nenehno razvijajo tudi nove priložnosti. Pri tem je pomembno tudi, da so
ustaljena omrežja in storitve na smiselnih mestih podprti z digitalnimi in informacijsko-
komunikacijskimi tehnologijami (IKT) ter (družbenimi) inovacijami (Evropska komisija
2017: 3; ENRD 2019: 3). Po tej logiki pametne vasi niso cilj same po sebi, pač pa so
zgolj način za podpiranje lokalnih iniciativ in lokalne skupnosti, da razvija aktivnosti
in storitve v svojem okolju (ENRD 2019: 5). Čeprav v pogovornem jeziku pridevnik
»pameten« implicira povezavo s pametnimi tehnologijami, pametnimi telefoni, pametnimi
avtomobili ipd., (upo)raba digitalnih tehnologij v resnici ni nujni predpogoj, da vas/
skupnost postane pametna vas/skupnost. Bistvena značilnost pametnih vasi je namreč
ta, da v središče vseh procesov postavljajo svoje prebivalce, njihove potrebe in želje,
digitalne tehnologije pa so orodje, ki pot do želenega cilja olajšajo. Digitalne tehnologije
velikokrat zavzamejo pomembno vlogo zlasti zato, ker nudijo učinkovite logistične
rešitve pri premoščanju večjih fizičnih razdalj med posamezniki – npr. v obliki aplikacij,
digitalnih medijev ipd. Ponazoritveni primer tega, kako je mogoče na podeželju, še zlasti
v razmerah, ki terjajo hitre odzive, izkoristiti prednosti IKT, je akcija Lokalne akcijske
skupine (LAS) Istre, ki je v času epidemije covid-19 svoje člane pozvala k sodelovanju in
ustvarila seznam ponudnikov lokalno pridelanih živil in lokalnih izdelkov ter o ponudbi
obveščala prek družbenih omrežij (LAS Istre 2020). Njihova akcija je prispevala tudi k
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
92
nastanku spletne strani www.uzivajlokalno.si. Druga pomembna prvina pametne vasi je,
da za svoje aktivnosti uporablja pristope od spodaj navzgor (ang. bottom-up approaches)
oziroma da naslavlja lokalne problematike ter gradi na idejah in pobudah, ki izhajajo iz
lokalnega okolja. Načelo, ki ga pametne vasi s svojim okolju prilagojenim pristopom nujno
vključujejo, je trajnostnost (ang. sustainability).
3
Kot bo namreč podrobneje prikazano,
je pametnim pristopom trajnostna naravnanost implicitna. Bistveno je, da pametne
vasi spodbujajo razvoj takih sodelovanj, storitev, produktov in aktivnosti, ki stremijo k
zmanjšanju okoljskega odtisa, ohranjanju (naravne in kulturne) dediščine, spodbujajo
krožno gospodarstvo in promovirajo vzdržno ravnanje z naravnimi viri. V tem kontekstu
so pametne vasi zagotovo poskus odgovora na vedno bolj »žgoče« probleme našega planeta
(Gorup in Podjed 2016).
Čeprav pametne vasi v EU v zadnjih letih pridobivajo vse več pozornosti, je nujno
omeniti, da ne gre za izključno evropski fenomen. Obstaja namreč vrsta različnih
globalnih iniciativ, ki naslavljajo razvoj pametnih vasi, na primer: 'Pobuda Pametna
vas: Nova miselnost za samozadostne skupnosti po svetu (ang. Smart Village Initiative:
New thinking for off-grid communities worldwide); 'IEEE Pametna vas: Opolnomočenje
samozadostnih skupnosti (IEEE Smart Village: Empowering off-grid communities)' v
okviru raziskovalnega programa CIGAR razvija koncept podnebnih pametnih vasi (ang.
climate smart villages) in nekatere druge (gl. Zavratnik, Kos in Stojmenova Duh 2018:
3–5). Bistvena razlika med evropsko iniciativo in globalnimi iniciativami je v tem, da
je v evropskem kontekstu osnovna infrastruktura – kot so električno omrežje, vodovod,
internetna povezava – v veliki meri že zagotovljena in se pametne vasi osredotočajo na
družbeno-ekonomsko-okoljske vidike življenja in dela, medtem ko se globalne iniciative
v prvi vrsti ukvarjajo z zagotavljanjem osnovnih infrastruktur in človekovih pravic, kot
je na primer dostop do čiste vode in elektrike, ki bodo temelj za nadaljnje aktivnosti v
smeri pametnega razvoja.
Glede na to, da je pametna vas v veliki meri odvisna od lokalnega konteksta, torej
nima enoznačne definicije, ki bi natančno opredelila smernice, ki naj jim skupnost sledi
na poti do cilja; različnih opredelitev je toliko, kot je različnih skupnosti in lokalnih okolij.
Zavoljo izmuzljivosti termina »pametni razvoj« je za smotrno uporabo koncepta bolj kot
njegova enoznačna in stroga opredelitev nujno razumevanje njegove širine. Znotraj EU
je kljub temu nastal opis, ki poskuša podati čim bolj celovito definicijo pametnih vasi:
»Pametne vasi so skupnosti na podeželskih območjih, ki za soočanje z lokalnimi
izzivi razvijajo pametne rešitve. Z namenom spodbujanja trajnostnega razvoja v
lokalnem okolju gradijo na obstoječih lokalih danostih. Pri implementaciji strategij
za ekonomski, družbeni in okoljevarstveni razvoj uporabljajo participatorne
pristope, pri čemer še zlasti promovirajo inovacije in uporabo rešitev, ki jih podpirajo
3
V svojem razumevanju sledimo prevodu, ki ga za angleški termin sustainability predlagata Dušan Plut
(2002) in zbornik Trajnostni razvoj – edina globalna strategija preživetja in ključna primerjalna prednost Slovenije
(Tome 2010), in ga prevajamo kot trajnostnost. Pri tem trajnostnost razumemo kot načelo, ki označuje zlasti
»težnjo trajnega ohranjanja naravnega kapitala planeta v procesu sprememb, ki jih prinaša nujnost gospodarskega
razvoja (zadovoljevanje materialnih potreb). Podčrtuje torej nujnost delovanja človeških družb znotraj zmogljivosti
(omejitev) okolja« (Plut 2002: 74). Plut pri svoji razlagi načela trajnostnosti opozori tudi, da je »za udejanjanje [...]
ključno spreminjanje vedenjskih vzorcev v vseh sektorjih bivanja, dela in preživljanja prostega časa ter sočasnost
upoštevanja gospodarskih, socialnih in okoljskih vidikov v procesu odločanja« (prav tam).
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
93
digitalne tehnologije. Pametne vasi sodelujejo in sklepajo zavezništva z drugimi
ruralnimi in urbanimi skupnostmi.« (Soto in Nieto 2019)
V Sloveniji je opredelitev pametnih vasi nastala v sklopu projekta Podeželje
prihodnosti – pametne vasi, ki poteka v sodelovanju nacionalne Mreže za podeželje (v
okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) in partnerjev. Tam so pametne
vasi predstavljene skladno z evropskim razumevanjem:
»Pametne vasi tvorijo predvsem ljudje, ki prevzemajo pobudo in mobilizirajo
lokalne potenciale za reševanje izzivov na podeželju. Pametna naselja se povezujejo
z drugimi skupnostmi in akterji na podeželskih in mestnih območjih. Digitalne
tehnologije so pomembno orodje, a ne edino za ohranjanje in razvoj podeželja v
prihodnje.« (MKGP 2019)
Na mednarodni konferenci Pametne vasi – ključ za razvoj podeželja (ang. Smart
Villages – A key for development in rural areas), ki smo jo v sklopu projekta Pametne vasi
organizirali septembra 2019 v Kopru, so nas – poleg formalnih definicij, ki so nastale
v sklopu razvojnih strategij in akcijskih načrtov – zanimali pomeni in konotacije, ki
jih je termin pametna vas pridobil v vsakdanjem življenju ljudi. S tem namenom smo
udeležence konference zaprosili, da zapišejo svoje misli o pametnih vaseh
4
:
»Področje, kjer uspemo ohraniti bivanjsko kakovost, socialno okolje in tradicijo
ter z digitalnimi orodji in mediji okrepiti in izboljšati, ne [pa dodatno omrtviti].
Vprašanje: kako projekt Smart Villages narediti dosegljiv prebivalcem vasi, ne pa
da se bodo z njim ukvarjale univerze ter druge javne institucije v mestih?«
»1. Povezana skupnost sosedov, ne znancev; 2. Uravnotežena starostna struktura; 3.
Vsak član skupnosti prispeva po svojih močeh; 4. Jasna vizija; 5. Dobrobit skupnosti
pred dobičkom posameznikov; 6. Tesna povezava z urbanimi območji in svojimi
potrošniki; 7. Mladi dajejo zagon, starejši izkušnje; 8. Ne rabi subvencij, ker s svojim
delovanjem zasluži dovolj; 9. Gradi na zaupanju; 10. Ne kopira drugih modelov,
ampak jih prilagaja svojim potrebam.«
»Povezanost v socialnem in prometnem smislu (med seboj in z urbanim sosedstvom).
Ustvarjanje (služenje denarja) v obrti, podjetništvu, storitvah (tudi na daljavo) v
turizmu. Več prostora za prebivalce (nasprotje mestni utesnjenosti). Sonaravne
rekreacijske površine (vključno z vrtovi oz. vrtički). Sodelovanje (večkrat letno
družabno druženje prebivalcev in izkaz pripadnosti (veselice, festivali, igre).
Okoljska urejenost (oskrba z vodo, elektriko – fotovolt; toploto – biomasna toplarna).
Medgeneracijska pestrost. Eno ali več aktivnih oz. delujočih društev.«
Zgornje definicije imajo skupno rdečo nit: poudarjajo povezanost skupnosti,
sodelovanje in trajnostni razvoj. V praksi in shemah financiranja morda nekoliko
spregledana komponenta pa je klic po večsektorski obravnavi (pametnega razvoja)
podeželja.
4
V besedilu navajamo le nekaj izbranih zapisov. Vsi zbrani zapisi so dosegljivi na spletni strani .
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
94
Pametni razvoj
V družboslovju in humanistiki sta uveljavljeni dve smeri razumevanja razvoja.
Prva razvoj razume kot neke vrste napredek, ki je posledica novih zakonov, pravil,
uspešnih prenosov znanja, finančnih investicij ipd. – tako razumevanje razvoj povezuje
z modernizacijo. V tuji literaturi je velikokrat poimenovan z veliko začetnico – Razvoj –
in je deležen kritik v smislu nadaljevanja neokolonialističnih povezav s t. i. »državami v
razvoju«. Drugi način razumevanja se nanaša na kritično ovrednotenje razvojnih procesov
kot nenačrtovanih zgodovinskih in endogenih procesov, ki so delovali kot generatorji
družbenih neenakosti (Bakker in Nooteboom 2017: 63). Trajnostni razvoj je pogosto
zelo široko opredeljen kot neke vrste načrtovana družbena sprememba, ki jo je težko
tako nasloviti kot izmeriti (Pfeilstetter 2013: 47). Dušan Plut ga npr. opredeljuje kot
»izboljšanje kakovosti življenja človeka znotraj nosilnih zmogljivosti oskrbnih elementov«
(Plut 2010: 13). V tem kontekstu je neločljivo povezan z osrednjo tematiko etnološkega/
antropološkega raziskovanja in razumevanja – ljudmi. Kritična ovrednotenja, ki jih
prispevajo družboslovne znanosti, so ključnega pomena za doseganje trajnostnosti na
vseh ravneh – družbeni, ekonomski in kulturni (Knighton 2003: 94; gl. tudi Meden in
Pogačar 2018). Razumevanje konceptualne širine razvojnih procesov ter večplastnost in
senzitivnost za problematike, ki jih razvojni procesi lahko vnesejo v lokalna okolja, so
izjemnega pomena za snovanje načrtov, ki naj bodo v skladu z vizijami, ki jih ima skupnost
o svoji prihodnosti, in širšimi globalnimi prizadevanji. V tej luči je v raziskovalno-razvojnih
projektih kontekstualna (tj. zgodovinska, družbena, geografska, kulturna idr.) umeščenost
ključnega pomena za uspešno naslavljanje okoljskih in družbenih problematik.
Večdisciplinarni pristopi k reševanju lokalnih razvojnih problematik so delno
tudi posledica naraščajočega zavedanja, da razvoja ne gre razumeti zgolj skozi vidike
ekonomske rasti, pač pa je potrebno veliko širše razumevanje (Diaz, Widdis in Gauthie
2003: 3). Kot navaja Pfeilstetter (2013: 47–48), je morda najbolj koncizen povzetek
paradigmatskega preloma, ki se nanaša na razširjeno razumevanje razvoja, umeščen v
Agendo 21, ki jo je Organizacija združenih narodov sprejela leta 1992. Leta 2015 je bila
na osnovi Agende 21 sprejeta Agenda 2030 za trajnostni razvoj, katere osnovni gradniki
so tudi cilji trajnostnega razvoja (ang. Sustainable development goals – SDGs). Cilji že na
politični ravni jasno združujejo različne vidike razvoja: socialne, okoljske in ekonomske.
5
O slabostih nekritičnega razumevanja razvoja in razvojnih procesov je v uvodniku k
tematski številki revije Zgodovina in antropologija (ang. History and Anthropology) pisal
tudi Thomas Hylland Eriksen (2016), ki piše o razvoju kot o dvoreznem meču, saj so
se na videz logične rešitve globalnih problematik – tj. dostop do poceni (fosilnih) virov
energije – sprevrgle v najobširnejšo globalno problematiko, ki se izraža v obliki podnebne
krize in uničenja okolja (nav. delo: 470).
In nenazadnje, kot je bilo posredno že omenjeno v navezavi na opredelitev pametnih
vasi, se pametni razvoj vedno nanaša tudi na smotrno porabo in upravljanje z naravnimi
in kulturnimi viri. Poročilo Globalni obeti glede virov (ang. Global Resources Outlook), ki
ga je leta 2019 izdal Mednarodni forum za vire, ki deluje pod okriljem Združenih narodov
5
Cilji trajnostnega razvoja so podrobneje opisani na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve in dostopni
na povezavi: .
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
95
za okolje, opozarja, kako pomembno je ločevanje razvoja gospodarstva od porabe naravnih
virov (t. i. decoupling), in opozarja tudi na družbeno komponento (IRP 2019). Čeprav je
pogosto spregledan, lahko pri naslavljanju izpostavljene problematike pomembno vlogo
ponovno odigra razvoj po meri skupnosti, saj lahko pristope razvojnih projektov smiselno
prilagodi ne le družbenemu, temveč tudi lokalnemu kulturnemu okolju (Knighton 2003:
92; gl. tudi Fakin Bajec 2020a; Zavratnik idr. 2020). V navezavi na kulturno dediščino
o pomembnosti sodelovalnega pristopa in vključevanju (lokalne) skupnosti in lastnikov
dediščine govori Jasna Fakin Bajec, ki izpostavi, kako »zmotno je pričakovati, da bo
lokalno prebivalstvo samoumevno, brez refleksije, pomislekov, nasprotovanj ali upora
začelo slediti strokovnim merilom za ohranjanje svoje dediščine« (2020a: 94), in tako
poudari pomembnost dvosmernega procesa komunikacije (in razumevanja). Ljudje
morajo biti v procese v (lokalni) skupnosti aktivno vključeni, raziskovalci in razvijalci
pa morajo upoštevati »njihove želje, potrebe in pričakovanja ter skušajo razumeti njihov
način življenj,« saj so le tako »novonastale rešitve lahko bolj uporabne za posameznika,
smiselne za skupnost in pomembne z okoljevarstvenega vidika« (Podjed 2019a: 39; gl.
tudi Zavratnik idr. 2020).
Trajnostnost
V očeh zainteresirane javnosti ima trajnostnost različne konotacije in pomene.
Na eni strani gre za področje delovanja in raziskovanja, ki v zadnjih letih pridobiva na
prepoznavnosti in pomembnosti, na drugi strani pa gre vedno bolj tudi za politično
agendo, ki zagovarja določena moralna, etična stališča ter promovira specifičen odnos
do naravnega in kulturnega okolja (npr. Agenda 2030). Usmerjenost k trajnostnosti kot
socio-ekološkemu procesu zahteva celostni raziskovalni pristop, ki naslavlja preseke
med naravnimi in družbenimi sistemi ter preučuje, kako se ti preseki izražajo v praksi
(Walker 2017: 93–94). Ker se osredotoča na razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na
človeštvo, ga povezujejo in preizkušajo v njegovem naravnem okolju, trajnostnost nima
disciplinarnih zamejitev in posega na področje vrednot, pogledov na svet in se sooča s
konfliktnimi situacijami, ki jih prinašajo uveljavljene norme (nav. delo: 95). Na drugi
strani se trajnostnost vse bolj utemeljuje tudi kot politična vizija (Živčič 2015: 157), ki
se naslanja na dejstvo, da človeštvo nima prevlade nad planetom Zemlja, ampak pomeni
njen integralni del. Sloni na tem, da nenehna rast osebnega bogastva z ekološkega stališča
ni niti možna niti (za)želena – trajnostnost mora v tem pogledu biti uravnotežena z
družbenim dobrim ter potrebami in prizadevanji prihodnjih generacij (Walker 2017: 95).
Morda najpomembnejše vprašanje v tem kontekstu je, kako želje, vrednote in ambicije
človeštva postaviti pred želje, vrednote in ambicije posameznika. Tako se trajnostnost
ponovno dotakne vprašanja vrednot in (osebnih) prepričanj (nav. delo: 94). Obe dimenziji
razumevanja torej zahtevata razmislek zunaj ustaljenih empiričnih pristopov in kritičnih
ovrednotenj (Charles Redman v Guyot 2011) ter kličeta po večdisciplinarnih obravnavah.
Raziskave, ki naslavljajo prihodnost skupnosti, lahko potrebno širino pridobijo le
s kombinacijo raziskovalnih pristopov (gl. tudi Zavratnik idr. 2020). Eriksen (2016: 481)
recimo navaja, da je za naslavljanje globalnih fenomenov nujno kombiniranje različnih
metod in pristopov. Na primer: etnografske raziskave lahko prinesejo globino in širino
razumevanja človeških življenj ter pogledov na svet, medtem ko lahko drugačni pristopi
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
96
poskrbijo tudi za zgodovinsko globino in družbeno širino. Oziroma povedano drugače: v
raziskavah, ki obravnavajo trajnostnost, ni pomembno le vključevanje različnih informacij,
velikega pomena je tudi vključevanje različnih razumevanj enakih informacij (Charles
Redman v Guyot 2011). Skozi kritiko paradigme (nenehne) rasti na področju znanja
in znanosti o pomembni mnogoterosti perspektiv in potrebi po transdisciplinarnosti
spregovorita tudi Meden in Pogačar, ko poudarita vlogo humanističnih znanosti, ki
»zmorejo in spodbujajo vzpostavljati okolje povezovanja in razumevanja [...] delovanja,
inovacije, rasti«, pri tem pa skozi problematiziranje spodbujajo širše družbene premisleke
in izvijanje iz »zaprtosti, okostenelosti« (2018: 132).
Agenda 2030 vsebuje vrsto ukrepov, ki naj bi pomagali uravnovesiti ekonomski
razvoj in zaščito okolja (Filho idr. 2019: 179), in je ena od odzivov na v preteklosti
uveljavljeno predpostavko, da je bruto domači proizvod (BDP) edini kazalnik bogastva
(v) skupnosti. Agenda je pomemben mejnik na poti k razvoju novih konceptov, kot je na
primer trajnostni razvoj (Pfeilstetter 2013: 45). Na drugi strani se je razvijal tudi bolj
radikalen odgovor na razumevanje razvoja in materialnega bogastva: gibanje odrast
(ang. degrowth movement). Gibanje se v splošnem zavzema za pravičen in demokratičen
prehod k zmanjšanemu obsegu gospodarstva, z manjšo proizvodnjo in manjšo potrošnjo.
Kot utemeljujejo Martinez-Alier in drugi (2010), odrast ne pomeni negativne rasti
gospodarstva, pač pa si za končni cilj postavlja spremeniti naravnanost sodobnih družb,
da bodo v ospredje postavljale kvaliteto (namesto kvantitete), njihov bistveni cilj pa bo
družbena pravičnost (Martìnez-Alier idr. 2010: 1741–1745). Lidija Živčič v tem kontekstu
govori o trajnostni odrasti, ki jo predstavi kot hipotezo, da je »odrast gospodarstva lahko
dosežena le na družbeno trajnosten način. Je vizija zveznega prehoda na zmanjšano
gospodarstvo preko institucionalnih sprememb in skupnega upravljanj poti proti
trajnostnemu gospodarstvu in družbi« (2015: 159).
V okviru teh večplastnih opredelitev trajnostnosti je treba razumeti tudi notranje
konflikte, ki se pogosto pojavijo med družbenimi in ekološkimi ter v splošni javnosti še
vedno bolj uveljavljenimi ekonomskimi in gospodarskimi vidiki trajnostnosti.
Večdisciplinarnost
Skozi kratek pregled globalnega dogajanja in prizadevanj se izkaže, kako pomembno
je vključevanje posameznikov in skupnosti v procese, ki se dogajajo v njihovi okolici,
skupnostih, regijah (Zavratnik idr. 2020: 6–7). Kljub svarilom Garretta Hardina o
nevarnosti neomejene izrabe skupnih dobrin (ang. commons) (1968: 1244–1245), je
Nobelova nagrajenka Elinor Ostrom pokazala, da so (nekatere) skupnosti same sposobne
trajnostnega upravljanja z (naravnimi, družbenimi) viri, zato ni trdne podlage za
trditev, da obstajajo univerzalistični raziskovalni in razvojni pristopi, ki bi ustrezali
vsem skupnostim (v Eriksen 2016: 476). Upoštevanje družbenih in kulturnih specifik
obravnavanega območja t. i. razvojnim projektom zvišuje vrednost in možnosti za uspeh
(Pfeilstetter 2013: 46). Sodelovanje strokovnjakov z različnih področij in poziv k premiku
k interdisciplinarnosti lahko razumemo tudi kot »sklepanje razmerij zunaj lastne vede«
(Podjed 2019b: 26). Zavedanje, da je emski vidik (tj. lokalno razumevanje) tega, kaj
trajnostnost pomeni, lahko popolnoma drugačen od etskega (tj. raziskovalčevega) in se
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
97
lahko tudi nanaša na popolnoma drugačne ideje (Persoon in van Est 2000: 18), je zato
bistvenega pomena. Razumevanje lokalnih kontekstov, načinov delovanja in razumevanja
ter družbene kohezije je zato v navezavi na trajnostnost in kvaliteto življenja potrebno in
nujno (Diaz, Widdis in Gauthier 2003: 1). Ravno družboslovne in humanistične znanosti
so tiste, ki lahko uspešno naslovijo družbeno kohezijo in kontekstualne obravnave
izbranih problematik (gl. npr. Podjed 2019a; Fakin Bajec 2020a). Še vedno aktualno
prepričanje, da »vse znanosti niso enako relevantne«,
6
se v tem kontekstu izkaže za
zastarelo in okostenelo. Družboslovje in humanistika s poglobljenim razumevanjem
in znanjem zagotavljata kontekstualno umestitev okoljskih in tehničnih rešitev, ki jih
zagotavljajo naravoslovne in tehnične znanosti, ter jim nista in ne smeta biti podrejena,
saj morajo biti rešitve razumljene celostno. Če sledimo pozivu Dana Podjeda, da mora
antropologija eno izmed ključnih komponent družboslovne misli – primarno željo po
razumevanju, in ne spreminjanju sveta (Knighton 2003: 94) – obogatiti z nekoliko bolj
angažiranim pristopom in se od popisovanja sveta premakniti k njegovemu spreminjanju
(Podjed 2019b: 24–25), njen potencial za »izboljšanje sveta in družbe« postane jasen
(nav. delo: 29).
Pristopi, ki izhajajo iz potreb in želja posameznikov in (lokalnih) skupnosti, so
vedno inter- in večdisciplinarni; različni segmenti družbe, različna kulturna okolja in
različni življenjski svetovi se spreminjajo in (po)ustvarjajo v različnih ritmih (Eriksen
2016: 472). Razumevanje različnosti teh sprememb je v obravnavanem kontekstu nujno
tako za razumevanje drugih procesov v skupnosti kot tudi za razumevanje zunanjih
procesov, v katere je skupnost vpeta (Fakin Bajec 2020a; Podjed 2019a; Pretnar 2019).
Večdisciplinarna obravnava pametnih vasi
in njen pomen za skupnosti
Za kontekstualno obravnavo pametnih vasi je pomembno zavedanje, da skupnosti
ne zaznamujejo le tehnologija, gospodarski razvoj in družbena struktura. Sooblikujejo
jih tudi sistemi verovanj in prepričanj, običaji in navade – torej lokalni kulturni milje, ki
odločilno vpliva na sprejemanje odločitev, hkrati pa deluje kot vezivno tkivo (Knighton
2003: 92). T. i. pametni pristopi k obravnavi lokalnih tematik in problematik morajo
neizogibno biti senzitivni za lokalne kontekste in zatorej nujno večdisciplinarni in
(samo)refleksivni (Toomey idr. 2015: 2). Za učinkovite pristope k naslavljanju pametnih
vasi je poleg kritičnega in analitičnega razmišljanja potrebno tudi obvladovanje vsaj
osnovnih digitalnih veščin, saj se ravno digitalna orodja in rešitve nemalokrat znajdejo
v središču zanimanja in predlaganih rešitev. Poleg tega so v sodobnosti ravno digitalna
orodja pogosto v središču družbenih inovacij v skupnosti; ozaveščenost o tem, kakšne
priložnosti ponujajo digitalne tehnologije, in posedovanje osnovnih digitalnih kompetenc
pri reprezentativnem deležu prebivalcev sta zatorej nujna elementa razvoja pametnih vasi.
Na kratko v ospredje postavljamo še problematiko ozkega razumevanja digitalizacije.
Široko razumevanje digitalizacije, ki ga upoštevamo tudi avtorice, namreč ne vključuje
le področja tehnologij in tehnološkega razvoja, pač pa izhaja predvsem iz ljudi in
6
Prepričanje, da »vse znanosti niso enako relevantne«, je bilo izraženo na posvetu Govoriš kohezijsko?, ki
je potekal 17. 1. 2019 v Hotelu City v Ljubljani.
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
98
njihovega razumevanja in rokovanja s tehnologijami. Digitalno tehnologijo razumemo
kot orodja, digitalne veščine pa kot spremljavo na poti, ki vodi do končnega cilja. Po takem
razumevanju je pri procesih digitalizacije in razvoju digitalnih rešitev nujno upoštevati
tudi ljudi oziroma iz njih celo izhajati (Podjed 2019a). V tem kontekstu naše osredotočenje
ni ozko usmerjeno na ustvarjanje ugodnih okolij za digitalno transformacijo, ampak –
širše – na spodbujanje sprememb in pristopov, ki bodo pomagali soustvariti digitalno
kulturo. Pristopi, ki jih v sklopu projektov Pametne vasi (program Interreg Območje Alp),
LiveRur (program Obzorje 2020), Carpe Digem (program Interreg Evropa) in sorodnih
projektov razvijamo ter uporabljamo v Laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za
elektrotehniko Univerze v Ljubljani (LTFE), izhajajo iz širokega razumevanja procesa
digitalizacije in upoštevanja razvoja po meri skupnosti v navezavi na razvoj digitalnih
produktov in storitev (prim. Zavratnik idr. 2020).
7
Digitalizacijo zato razumemo kot
proces, ki v obravnavo ne vključuje zgolj tehničnih vidikov in infrastrukturnih potreb,
temveč upošteva tudi preplete multiplih družbenih in kulturnih dejavnikov. Tak
pristop prepoznava pomembnost razumevanja procesov, ki se odvijajo v skupnostih, ter
pomembnost vključevanja posameznika in skupnosti v odločevalske in razvojne procese,
ki potekajo v sklopu aktualnih evropskih projektov – če naj bodo ti procesi uspešni. Gre
torej za združevanje pristopov, ki izhajajo iz skupnosti in njenih potreb (bottom-up), ter
iniciativ, ki izhajajo iz širših nacionalnih, evropskih in globalnih usmeritev (top-down)
(gl. tudi Fakin Bajec 2020a: 97). Poleg poznavanja aktualnih mednarodnih strategij ter
načrtov za prihodnost je ključni element našega dela sodelovanje s skupnostmi in skupno
načrtovanje ter soustvarjanje odgovorov in rešitev na zaznane lokalne problematike.
Ključno je, da se izogibamo hierarhičnim pristopom (Fakin Bajec 2020b: 17) in da k
skupnostim ne pristopamo z vnaprej pripravljenimi rešitvami (ki bi izhajale iz usmeritev
projekta), ampak skupaj z njimi raziskujemo pomanjkljivosti in priložnosti, ki jih življenje
v določenem okolju ponuja. Pri tem uporabljamo pristope, ki spodbujajo tako imenovano
vključevanje skupnosti (ang. community engagement) (gl. tudi Fakin Bajec 2020b: 20–31).
Na naše začetne obiske smo povabili širok nabor sogovornikov – predstavnike
občin, člane interesnih dejavnosti, študente, ki bivajo v domačem okolju, domačine,
ki so se po bivanju drugje vrnili v rojstni kraj, idr. –, svojo vlogo pa sedaj gradimo na
tem, da poskušamo vire in potrebe skupnosti ustrezno koordinirati, postavljati prava
vprašanja, pomagati pri povezovanju ter nuditi morebitno potrebno tehnično, digitalno in
infrastrukturno oporo. Na eni strani gre za oporo v smislu zagotavljanja ustrezne opreme,
hkrati pa tudi za opolnomočenje pri (upo)rabi opreme: krepitev kompetenc, ozaveščanje
o možnostih, ki jih digitalne tehnologije prinašajo, podpora pri pridobivanju dodatnih
sredstev ipd. V sklopu projektov sodelujemo s skupnostjo na Solčavskem, vasema Šmarje
in Padna, lokalno akcijsko skupino (LAS) Istre v slovenski Istri ter občino Kungota – to
so t. i. testna območja. Zelo konkreten rezultat projektnega sodelovanja je osem točk za
7
V skladu s tem raziskovalno skupino, ki v LTFE naslavlja prepleteni področji pametnega in trajnostnega
razvoja (podeželja) ter digitalne transformacije, sestavljajo: inženirka in inženir elektrotehnike (oba doktorja
znanosti); pedagoginja in andragoginja; sociolog (ki je tudi doktorski študent elektrotehnike) in sociologinja;
antropologinja/etnologinja (ki je tudi doktorska študentka); kulturologinja in doktorica filozofije; šest študentov
multimedije; študent elektrotehnike in študent strojništva. Metodološki pristopi in teoretična znanja pokrivajo
tako tehnične kot družbene vidike dela v skupnostih oziroma s skupnostmi in zagotavljajo, da so raziskovalni
rezultati in razvojni predlogi v (oziroma vsaj poskušajo biti) skladu s potrebami in vizijo skupnosti.
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
99
brezplačni dostop do internetne povezave (točke Wi-Fi), ki so bile vzpostavljene na mestih,
ki so jih določili prebivalci Kungote in Šmarij sami. V Šmarjah je točka umeščena na
celovito prenovljen vaški trg, ki je tudi center vaškega družabnega življenja. V Kungoti je
bilo izbranih več točk, med njimi vaški trg, medgeneracijski center Hiša vseh generacij
Kungota ter nekaj turističnih kmetij (Leber-Vračko, Gaube in Valdhuber), ki so do sedaj
le stežka poslovale digitalno, saj niso imele dostopa do interneta oziroma je bila njihova
internetna povezava šibka (to je onemogočalo tudi plačevanje z bančno kartico). Na
Solčavskem je postavljanje dostopnih točk še v teku.
Vaški trg, Šmarje (foto: Željko Stevanić, 2019)
Mobilna aplikacija kulTura je bila po drugi strani zasnovana v okviru istoimenskega
projekta (program Interreg SI-HR), njena glavna gradnika pa sta vključevanje in hkratno
povezovanje čezmejnih skupnosti. Aplikacija je namenjena samostojnemu doživljanju
kulturne dediščine v manjših (obmejnih) mestih, njeno osnovno arhitekturo in
funkcionalnosti pa smo z uporabo na uporabnike osredotočenega razvoja (ang. user-
centered design) razvijali prav v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in prebivalci prvotno
vključenih mest (Črnomelj v Sloveniji in Jastrebarsko na Hrvaškem). Tudi nadaljnji
razvoj aplikacije (v nastajajočih prijavah projektov, ki bodo doseg aplikacije razširili v
nove skupnosti oziroma mesta, predvidoma tudi na Solčavsko, v Šmarje in Kungoto) je
zamišljen iterativno in izrazito večsmerno: prenos dobrih praks vključevanja tehničnih
funkcionalnosti in konkretnih vsebin bo tako potekal ne le v smeri od razvijalcev
aplikacije proti skupnostim, temveč tudi med skupnostmi samimi in nenazadnje tudi
v povratni smeri – proti razvijalcem, ki se s tehničnimi rešitvami odzivajo na želje in
potrebe posameznih skupnosti (za primere drugih projektov gl. Podjed 2019a). Eden izmed
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
100
pomembnejših aspektov uspešnega pristopa k naslavljanju različnih vidikov trajnostnosti
je namreč ta, da skupnosti pristope, ideje in predlagane rešitve vzamejo za svoje, v njih
prepoznajo svoje ideje in dobrobiti ter zato tudi aktivno prispevajo k njihovemu ohranjanju
in nadgrajevanju (za primer gl. Fakin Bajec 2020b: 20–31). Tukaj je ključnega pomena
zaupanje – v pristope, raziskovalce in nove tehnologije. Da bi skupnostim delno približali
prednosti, ki jih lahko prinesejo digitalne tehnologije, so v sodelovanju s podjetjem, ki je
zgoraj navedene dostopne točke namestilo, in občinami nastali tudi digitalni oglasi, ki
promovirajo lokalne ponudnike in storitve ter hkrati delujejo tudi kot kuponi za popust.
Personalizirani oglasi se prikažejo, ko se posameznik prijavi v aplikacijo za koriščenje
brezplačne internetne povezave, ki jo ponuja dostopna točka. Na tak način obiskovalec
spozna lokalno ponudbo, ponudniki pa pridobijo potencialnega gosta.
Eden izmed ključnih trenutkov dela s skupnostmi je zagotovo začetna
komunikacija in predstavitev ideje in ciljev sodelovanja. Pomembno je, da k sodelovanju
niso povabljeni le institucije, podjetja ali posamezniki, vpeti v lokalno in regionalno
(politično) dogajanje, pač pa je možnost vključitve ponujena vsem posameznikom, ki
se počutijo nagovorjene; upokojenim posameznikom, mladim, obrtnikom, lokalnim
nevladnim organizacijam, društvom in interesnim združenjem (npr. društvo kmečkih
žena, rezbarski krožek, društvo kiparjev z motorno žago ipd.). Sčasoma smo z (zunanjimi)
sodelavci, ki prihajajo iz lokalnih okolij, t. i. deležniki, razvili enakopraven odnos, ki ne
temelji na predpostavki, da izvajalci projekta prinašamo vnaprej pripravljene univerzalne
(ang. one-size-fits-all) instantne rešitve, ki jih bomo kot strokovnjaki predali laičnim
skupnostim. Prek aplikativne uporabe rezultatov pa bomo pokazali na uspešnost in
trajnost pristopa, ki izhaja iz skupnosti samih. Prvi dosežki, ki kažejo na uspešnost
pristopa, so nove projektne prijave, ki jih oblikujemo v sodelovanju s skupnostmi, saj
njihova vsebina nadgrajuje dosedanje rezultate, hkrati pa s tem poskušamo zagotoviti
sredstva za nadaljnji razvoj aktivnosti, na primer prilagoditev že prej opisane aplikacije
kulTura na nova lokalna okolja.
Eden od projektnih rezultatov je nastajajoča digitalna zbirka orodij Digital
SmartVillages Toolbox, ki jo v okviru projekta Pametne vasi snujemo sledeč paradigmi
participativnih pristopov, metod in tehnik.
8
Bistvena ideja orodja je, da nudi zbirko
znanja, ki bo skupnostim olajšala razvoj projektnih idej, storitev, produktov, hkrati
pa jim bo ponudila kontakte do snovalcev že obstoječih rešitev. Zbirko sestavljajo tri
komponente: orodje za samoocenjevanje pripravljenosti za prehod k pametnim praksam
za podeželje, zbirka že obstoječih primerov dobrih praks (ki dopušča nove vnose) ter
zbirka participativnih metod, orodij in tehnik, ki vključujejo skupnosti v procese
odločanja. Največji doprinos zbirke je pravzaprav v tem, da bo pripomogla k spremembi
razmerja moči, saj bo t. i. know-how iz rok lokalnih/regionalnih/nacionalnih (političnih)
odločevalcev predala v roke skupnostim. Končna verzija orodja bo na voljo širši javnosti.
Uspešno in plodno sodelovanje med skupnostjo in raziskovalno sfero je neločljivo
povezano tudi s spretno in vsem deležnikom dostopno komunikacijo (tako znotraj kot
zunaj posameznih projektnih partnerstev). Kot ugotavlja (večdisciplinarna) skupina
avtorjev (Jackson 2016), večina znanstvenega pisanja, še posebej na področjih, ki najbolj
8
Digitalna zbirka orodij bo dostopna na povezavi .
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
101
zadevajo vsakdanje življenje ljudi, namreč ne uspe doseči pravega kompromisa med
dostopnostjo in zanesljivostjo znanstvenih objav. O pomembnosti poljudne diseminacije
znanstvenih in raziskovalnih spoznanj so govorili že drugi avtorji (gl. npr. Podjed
2019b: 22), pri projektu Pametne vasi pa na tem mestu velja poleg klasičnih tehničnih
rezultatov projekta omeniti tudi aktivnosti, ki skupnosti omogočajo razumljiv in odkrit
vpogled v raziskovalne procese. Iz tega razloga smo v naši raziskovalni skupini začeli s
pisanjem bloga, ki sicer predstavlja tudi ostale aktivnosti laboratorija, pametnim vasem
pa smo namenili samostojni zavihek #SmartVilages.
9
Pod njim opisujemo, kako potekajo
naše aktivnosti, kakšni so nameni in cilji našega delovanja, pojasnjujemo strokovne
termine, objavljamo rezultate našega dela, fotografije in videoposnetke ter poročamo o
zanimivostih, ki se v povezavi s področjem obravnave dogajajo na mednarodni ravni.
Konferenca SmartVillages, Koper (foto: Željko Stevanić, 2019)
V luči razvoja po meri skupnosti smo na blogu ustvarili kategorijo #LokalneFace
(ang. #LocalHeroes)
10
. #LokalneFace so osnovane z namenom, da značilnosti pristopa,
ki v središče postavlja skupnost, prenesemo v prakso na razumljiv in dostopen način.
Videoposnetki in zapisi, ki smo jih pripravili, predstavljajo posameznike, ki na različne
načine zaznamujejo skupnosti, s katerimi sodelujemo, skozi individualne pripovedi pa
sledijo postmodernistični ideji o pomembnosti upoštevanja različnih glasov (Knighton
2003: 93–94). Lokalne face so posamezniki, ki so velikokrat vodje neformalnih skupnosti
znotraj skupnosti in ki jih skupnost spoštuje ter jim zaupa. Prek njih v skupnost vstopimo
9
Dostopno na .
10
Dostopno na .
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
102
veliko manj invazivno, hkrati pa njihova prisotnost poskrbi za večjo in bolj zavzeto udeležbo
pri projektnih aktivnostih ter poveča zaupanje. Pri tem v največji meri sodelujemo s
štirimi lokalnimi koordinatorji v pilotnih območjih Šmarje, Padna, Kungota in Solčavsko.
Andrej, Denis, Janja in Marko so ljudje, ki so vsak v svoji skupnost prepoznavni in dejavni
na področju koordinacije projektov in aktivnosti za razvoj kraja, turizma, oblikovanja
doživetij, spoznavanja kulturne in naravne dediščine ter povezovanja med prebivalci in
organi lokalne skupnosti.
Janja Viher, lokalna koordinatorka v Kungoti, sicer pa tudi predsednica Štajerske
turistične zveze, soustanoviteljica Zavoda za inovativnost in podjetništvo (ZIPIIE) in
vodja več evropskih projektov, je ena od prvih sodelavcev na terenu, s katerimi smo se
povezali v okviru projektov, ki jih izvajamo. Njeno delo kontinuirano spremljamo na
našem blogu, takole smo denimo zasnovali njeno prvo predstavitev (ki ji v izvirnem
prispevku sledi še intervju):
»Janja Viher je v Kungoti domačinka. Po tem, ko je svojo kariero dodobra utrdila v
različnih institucijah in prepotovala dobršen del sveta, se je vrnila v rojstni kraj, kjer
v skupnosti in v lokalnem dogajanju pomeni neusahljiv vir idej in pozitivne energije.
Pravzaprav je kar težko najti koga, ki v okoliških gričih, vinogradih in travnikih
vidi toliko lepote kot ona in s tolikšnim žarom govori o svojem rojstnem kraju.
Trenutno se najbolj aktivno ukvarja z vodenjem in aktivnostmi v sklopu Zavoda
za inovativnost in podjetništvo in deluje kot podpredsednica Štajerske turistične
zveze. Je vsesplošno aktivna in prisotna na različnih področjih, ki se ukvarjajo s
promocijo trajnostnega turističnega razvoja in promocijo lokalnega gospodarstva.
Janja je tudi neutrudna borka za trajnostni razvoj podeželja in utrjevanje čezmejnih
odnosov. Od promocije razvoja lokalnih produktov po načelu 'zero waste' do gala
večerje med vinogradi v Slovenskih goricah – zanjo ni nič nemogoče.«
Z Janjo smo ves čas v rednem stiku tako pri organizaciji projektnih aktivnosti v
njeni skupnosti kot pri seznanjanju s tem, kateri so aktualni izzivi skupnosti in kako
se z njimi sooča. Prek nje smo vzpostavili stik tudi z drugimi člani skupnosti: županjo,
vodstvom in člani medgeneracijskega centra Hiša vseh generacij, lokalnimi kmetovalci in
turističnimi ponudniki, društvi ipd. Z njo smo bili v stiku tudi v času epidemije covid-19
in posledičnih omejitev življenja in dela ter z njo pripravili intervju, ki je osvetlil izzive
»njene« skupnosti tudi v tem času. Zanimalo nas je, kaj jo je najbolj presenetilo v času
karantene.
»Presenetilo me je, kako različno se ljudje odzivajo v času krize, kar je dobro vedeti.
Prvih 14 dni me je mnogo ljudi klicalo, da bi izvedeli, kaj naj naredijo, kako naj se
vedejo, še posebej lokalna gostišča, ponudniki turističnih namestitev na splošno,
sedaj pa se mi zdi, da so se že privadili na smernice, ki jih razvijamo tudi v naših
projektih – da je digitalizacija nujna. Sedaj vidijo, da je to res: da se bodo morali
naučiti veliko novih stvari in da bo to zanje koristno.«
11
11
Ker so predstavitve na blogu namenjene (tudi) seznanjanju mednarodne skupnosti z rezultati našega
dela, je prispevek v izvirniku v angleškem jeziku. Za namen tega članka je izsek preveden (nazaj) v slovenščino.
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
103
Snemanje predstavitvenega videa in spoznavanje z domačini, Kungota (foto: Klemen Babuder, 2019)
Spoznavanje z domačini, Padna (foto: Nina Hlebec, 2018)
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
104
Prepoznavanje in sodelovanje s posamezniki, ki v izbrani skupnosti igrajo vidno
vlogo in jih skupnost spoštuje (t. i. community leaders), najdemo tudi pri nekaterih
drugih projektih, v katerih sodelujejo družboslovci in humanisti (Zavratnik idr. 2020:
12–13). Jasna Fakin Bajec v podobnem kontekstu omenja »kulturne promotorje« (ang.
change drivers), ki so raziskovalkam v sklopu projekta NewPilgrimAge pomagali pri
vzpostavljanju zaupanja, iskanju kontaktov, organizaciji dogodkov (2020a: 95–96) in
pomagali (z)graditi mostove med domačini, odločevalci, strokovnjaki in podjetniki
(2020b: 28).
V tem okviru je pomemben tudi uspešen prikaz že obstoječih primerov dobrih
praks. Na tak način skupnost spozna uspešne rešitve lokalnih zagat in (lahko) jasneje
vidi priložnosti za uporabo v lastnem okolju (Singer 2011: 5, 10). V sklopu projektov
zato organiziramo srečanja, ki so namenjena izmenjavi izkušenj in znanj med prebivalci
različnih krajev, vključenih v projekt(e). Domačini in raziskovalci se srečamo v enem
izmed krajev, kjer nam domačini med druženjem predstavijo specifično težavo in
pojasnijo, kako so jo rešili. Rešitev si nato skupaj ogledamo, udeleženci srečanja pa lahko
od domačinov pridobijo tudi podrobnejše informacije. V Kungoti smo si na primer ogledali
napravo za stekleničenje vina, ki je v skupni lasti lokalnih vinogradnikov. Naprava je v
skupni rabi, družno pa skrbijo tudi za vzdrževanje. Na tak način so zmanjšali stroške
nakupa in vzdrževanja, ki so lahko problematični še zlasti za manjše vinogradnike.
Z opisanimi pristopi aktivno posegamo na dve pomembni področji: na eni strani
javno obravnavamo problematike, s katerimi se soočajo izbrana območja, na drugi strani
pa lahko ravno prek naših objav primeri dobrih praks, lokalni produkti in dober glas o
lokalnih ponudnikih storitev dosežejo širšo javnost. Na tak način lokalnim sodelavcem in
skupnostim nudimo vzajemno podporo. Tovrstni pristop je po eni strani pomemben zato,
da skupnostim omogoči izražanje glasu pri oblikovanju rešitev za njihove (razvojne) izzive,
po drugi strani pa igra pomembno vlogo tudi pri tem, da je glas teh skupnosti ustrezno
vključen v raziskovalno dejavnost oziroma akademsko literaturo. To samo raziskovalno
dejavnost še dodatno osmisli in poskrbi za to, da skupnosti svoj glas najdejo tudi v
znanstveni literaturi. Pri tem pa je v smislu konkretnih rezultatov našega dela na mestu
izpostaviti delno zasledovanje, a zlasti dopolnitev koncepta v skupnosti umeščenega
razvoja (ang. community-based development) (Mansuri in Rao 2004; Narayan 1995).
Gre za sicer že uveljavljen termin, vendar pa ga je bilo treba – še zlasti z razvojem in
posvajanjem novih tehnologij, ki zasledujejo cilj trajnostnega razvoja – izpopolnjevati in
prilagajati aktualnim potrebam ter izzivom skupnosti. V našem delu je to rezultiralo v
močni naslonitvi in ravnanju po principu razvoja po meri skupnosti (ang. community-
centered development) (Zavratnik idr. 2020).
Poleg zgoraj opisanih aktivnosti, ki jih izvajamo iterativno, se v sklopu projekta
odvijajo tudi priložnostni dogodki, ki utrjujejo vzajemno sodelovanje s skupnostmi.
Že omenjena mednarodna konferenca Pametne vasi v Kopru, ki je gostila tudi vidne
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
105
predstavnike evropskih organizacij
12
in ji je bil priključen še študijski obisk Padne in
Šmarij, je morda najvidnejši primer. Na konferenci so predstavniki skupnosti lokalne
aktivnosti projekta predstavili sami ter se hkrati prek ostalih aktivnosti v tem sklopu
povezali z drugimi udeleženci.
Sklep
Čeprav je globalna povezanost nekaj, ker močno zaznamuje in oblikuje sodobnost,
je za človeštvo še vedno značilna izrazita heterogenost. Lokalne in nacionalne skupnosti
stremijo k ohranjanju svoje edinstvenosti in avtonomnosti (Eriksen 2016: 470). Škoda, ki
jo je globalni skupnosti povzročilo ozko, na ekonomske in tehnične vidike osredotočeno
razumevanje razvojnih procesov, tudi digitalizacije, pa se odraža v nepovratnem
zmanjšanju naravne in kulturne biodiverzitete (Shepherd 2005: 37), v obliki podnebnih
sprememb in v izrazitih družbenih in ekonomskih neenakostih, ki so še posebej prišle
do izraza v času pandemije leta 2020. Razumevanje lokalnih kontekstov, vzpostavljanje
sodelovanj ter načrtovanje rešitev in storitev, ki so ne le prilagojene posameznikom in
skupnostim, pač pa tudi smiselne in potrebne za bolj trajnostno prihodnost, je zato
bistvenega pomena. Za prehod v takšno prihodnost je nujno združevanje strokovnjakov
različnih disciplin, pri tem pa gre v opisanem primeru, vsaj v trenutni fazi, zlasti za
sodelovanje med inženirskimi in družboslovno-humanističnimi poklici, kar je v največji
meri posledica specifičnega vsebinskega fokusa.
Delo na terenu, stik z ljudmi in refleksivna interpretacija povratnih informacij so
nas tako sčasoma usmerili v raziskovalni pristop, ki v prvi vrsti izhaja iz posameznikov
in skupnosti. Na tak način v svoje delo vključujemo tudi kvalitativne, nemerljive, izrazito
lokalne in zato edinstvene perspektive (Eriksen 2016: 481), ki sicer lahko ostanejo
ob strani. Raziskave, ki se ukvarjajo s trajnostnimi iniciativami, so pokazale, kako
pomembno je upoštevanje lokalnih značilnosti (izrazoslovja, kulturnega okolja, družbene
strukture) za družbeno trajnost pobud. Za uspešen prenos raziskovalnih dognanj v
prakso so pri razvoju tehničnih in logističnih rešitev nujni upoštevanje zgodovinskih
dejavnikov, kvalitativno terensko delo (gl. npr. Podjed 2019a) in spoštovanje različnih
sistemov znanja in védenja (Knighton 2003: 99). Le tako bodo predlogi za spremembe
trajnostni na vseh ravneh in uporabni tudi za rabo v političnih usmeritvah trajnostnega
razvoja, ki je nemogoč brez ustrezne politične volje oziroma ustrezno informiranih in
motiviranih odločevalcev.
12
Udeleženci moderiranega uvodnega dogodka so bili: predstavnik Evropske mreže za razvoj podeželja
(European Network for Rural Development), predstavnik Mednarodnega panela za vire (International Resource
Panel), ki deluje pod okriljem Unesca, član Evropskega parlamenta, predstavnik Generalnega direktorata za
kmetijstvo in razvoj podeželja (DG Agri), predstavnik Evropske regionalne mreže za uporabo komunikacijskih
tehnologij (European Regions Network for the Application of Communications Technology – ERNACT),
predstavnica Ministrstva za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano ter sourednik publikacije Pametne vasi v EU
in drugje (Smart Villages in the EU and Beyond).
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
106
Pomen digitalnih tehnologij bo pri dejavnem sodelovanju skupnosti pri razvoju
rešitev, ki odgovarjajo na njihove potrebe, še naraščal, vloga politične in akademske
skupnosti pri tem pa je, da digitalno preobrazbo tudi v prihodnje razume in razvija
kot pomemben družbeni, ne le tehnološki proces. S prikazom in opisom konkretnih
primerov dela na terenu smo avtorice pokazale na vrednost in prednosti razvoja po meri
skupnosti, ki temelji na večdisciplinarnem pristopu, primerjava z izbranimi pristopi
sorodnih projektov in ovrednotenje lastnih aktivnosti na podlagi literature pa dajeta
prispevku nujno širino in ga s tem kontekstualizirata tako za nadaljnje raziskovanje kot
za praktično rabo na področju pametnega in trajnostnega razvoja podeželja.
Zahvale
Zahvaljujemo se financerjem v članku navedenih projektov. Javna agencija za
raziskovalno dejavnost Republike Slovenije sofinancira raziskovalni program ICT4QoL
– informacijsko komunikacijske tehnologije za kakovostno življenje (P2-0246). Evropski
sklad za regionalni razvoj sofinancira projekta Pametne vasi – pametna digitalna
transformacija vasi v Območju Alp (program Interreg Območje Alp) in Carpe Digem –
digitalni inovativni ekosistemi za hitrejši razvoj obrobnih delov Evrope (program Interreg
Evropa).
REFERENCE
BAKKER, Laurens in NOOTEBOOM, Gerben
2017 Anthropology and Inclusive Development. Current Opinion in Environmental Sustainability 24: 63–67.
CHOI, Bernard C. K. in PAK, Anita W. P.
2006 Multidisciplinarity, Interdisciplinarity and Transdisciplinarity in Health Research, Services, Education
and Policy: 1. Definitions, Objectives, and Evidence of Effectiveness. Clinical and Investigative Medicine
29 (6): 351–364.
CLARK, C. William in DICKSON, Nancy M.
2003 Sustainability Science: The Emerging Research Program. Proceedings of the National Academy of
Sciences of the United States of America 100 (14): 8059–8061.
DIAZ, Harry, WIDDIS, Randy in GAUTHIER, David
2003 Social Cohesion and the Rural Community. Predstavljeno na konferenci Rural Canada: Moving forward or
left behind? Regina, Kanada. [20. 2. 2019].
ENRD
2019 How to Support Smart Villages Strategies which Effectively Empower Rural Communities?: Orientations
for Policy-makers and Implementers. Brussel: ENRD.
ERIKSEN, Thomas Hylland
2016 Overheating: The World since 1991. History and Anthropology 27 (5): 469–487.
ESPON
2017 Shrinking Rural Regions in Europe: Towards Smart and Innovative Approaches to Regional Development
Challenges in Depopulating Rural Regions. Luxembourg: ESPON EGTC. [21. 3. 2019].
EVROPSKA KOMISIJA
2015 Sveženj o krožnem gospodarstvu: Vprašanja in dogovori. Bruselj: Evropska komisija.
[12. 6. 2019].
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
107
2017 EU Action for Smart Villages. Bruselj: Evropska komisija.
[12. 5. 2018].
2019 Report from the Commission to the European Parliament, the Council, the European Economic and
Social Committee and the Committee of Regions on the Implementation of the Circular Economy Action
Plan. Bruselj: Evropska komisija. [31. 3. 2019].
FAKIN BAJEC, Jasna
2020a Vključevanje skupnosti v razvoj in upravljanje kulturne dediščine v aplikativnih evropskih projektih.
Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60 (1): 90–100.
2020b (ur.) Community-sourced Cultural Heritage Valorization Model. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
[23. 7. 2020].
FILHO, W. Leal [idr.]
2019 Using the Sustainable Development Goals Towards a Better Understanding of Sustainability Challenges.
International Journal of Sustainable Development & World Ecology 26 (2): 179–190.
GORUP, Meta in PODJED, Dan
2016 Žgoči problemi našega vročega planeta: V Ljubljani izvedli tretji mednarodni simpozij o aplikativni
antropologiji. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 56 (1/2): 152–153.
[20. 4. 2019].
GUYOT, Jodi
2011 Anthropology as Key to Sustainability Science: An Interview with Charles Redman. Anthropology News
52 (4): 12.
HARDIN, Garrett
1968 The Tragedy of the Commons. Science 162 (3859): 1243–1248. [29. 7. 2020].
INTERNATIONAL ENERGY AGENCY
2020 Global Energy Review Report. Global Energy and CO2 Emissions in 2020. CO2 Emissions. [27.
5. 2020].
IRP
2019 Global Resources Outlook 2019: Natural Resources for the Future We Want. Nairobi: United Nations
Environment Programme.
[17. 5. 2019].
JACKSON, J. C. [idr.]
2016 Accurate Science or Accessible Science in the Media – why not both?: The Conversation. [26. 5.
2020].
KNIGHTON, Ben
2003 Anthropological Perspectives on Transformational Development. Transformation 20 (2): 91–102.
KVAME HOLM, Amalie
2016 Climate Change Needs to be Addressed Locally, not Globally.
[24. 7. 2020].
LAS ISTRE
2020 Stopimo skupaj: Promocija članov LAS Istre.
[22. 7. 2020].
MANSURI, Ghazala in RAO, Vijayendra
2004 Community-Based and -Driven Development: A Critical Review. The World Bank Research Observer 19
(1): 1–39.
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
108
MARTÍNEZ-ALIER, Joan [idr.]
2010 Sustainable De-growth: Mapping the Context, Criticisms and Future Prospects o Fan Emergent Paradigm.
Ecological Economics 69: 1741–1747.
MEDEN, Ahac in POGAČAR, Martin
2018 O kulturizaciji mišljenja in vprašanju odrasti. Časopis za kritiko znanosti 46 (273): 119–135.
MKGP
2019 Definicija pametnih vasi. [23. 7. 2020].
NARAYAN, Deepa
1995 Social Development Notes: Paper Number 7. Washington DC: World Bank.
PERSOON, Gerard A. in VAN EST, Diny M. E.
2000 The Study of Future in Anthropology in Relation to the Sustainability Debate. Focaal 35: 7–28.
PFEILSTETTER, Richard
2013 Entrepreneurship and Regional Development in Europe: A Comparative, Socioanthropological Case
Study in Germany and Spain. Anthropological Notebooks 19 (1): 45–57.
PLUT, Dušan
2002 Teoretični in terminološki vidiki koncepta trajnostnosti/sonaravnosti. Geografski vestnik 74 (1): 73–86.
[23. 7. 2020].
2010 Trajnostni razvoj med mavrico teorij in skromno prakso. V: N. Tome (ur.), Trajnostni razvoj – edina
globalna strategija preživetja in ključna primerjalna prednost Slovenije. Ljubljana: Umanotera, 13–22.
[23. 7. 2020].
PODJED, Dan
2019a Razvoj etnografsko utemeljene tehnološke rešitve. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 59 (1): 39–
48.
2019b Snovanje prihodnosti antropologije. Etnolog 29: 15–33.
PRETNAR, Ajda
2019 Računska antropologija: Razvoj področja in metodološki izzivi. Glasnik Slovenskega etnološkega društva
59 (1): 7–16.
ROY, Eric D. [idr.]
2013 The Elusive Pursuit of Interdisciplinarity at the Human-environment Interface. BioScience 63 (9): 745–
753.
SDG WATCH EUROPE
2019 Falling through the Cracks: Exposing Inequalities in the EU and Beyond. Bruselj: SDG Watch Europe.
[1. 7. 2019].
SHEPHERD, Chris J.
2005 Agricultural Development NGOs, Anthropology, and the Encounter with Cultural Knowledge. Culture
and Agriculture 27 (1): 35–44.
SINGER, Merrill
2011 Anthropology as a Sustainability Science. Anthropology News 52 (4): 5–10.
SOTO, Paul in NIETO, Enrique
2019 Smart Villages – Turning Momentum into Support for Local Action. ARC 15 July. [15. 7. 2019].
TOME, Nina (ur.)
2010 Trajnostni razvoj – edina globalna strategija preživetja in ključna primerjalna prednost Slovenije.
Ljubljana: Umanotera. [23. 7. 2020].
TOOMEY, Anne H. [idr.]
2015 Inter- and Trans-disciplinary Research: A Critical Perspective.
[26. 4. 2019].
WALKER, Peter
2017 Sustainability: A Discipline and a Political Agenda? Environmental Hazards 16 (2): 93–98.
Veronika Zavratnik, Nina Hlebec in Emilija Stojmenova Duh
109
BESEDA O AVTORICAH
Veronika Zavratnik, mag. etnologije in kulturne antropologije, doktorska študentka na Oddelku
za etnologijo in kulturno antropologijo. Med letoma 2018 in 2020 je bila zaposlena kot raziskovalka v
Laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, od 2019 dalje
pa tudi kot asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti
Univerze v Ljubljani.
Nina Hlebec je univerzitetna diplomirana sociologinja. Kot raziskovalka in razvijalka projektov
je zaposlena v Laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani,
kjer deluje tudi kot komunikatorka znanosti. Njeno primarno področje delovanja so projekti s področja
trajnostnega razvoja, zlasti mobilnosti in pametnega razvoja podeželja in manjših mest s pomočjo
digitalnih tehnologij.
Dr. Emilija Stojmenova Duh je docentka na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Je vodja digitalnega inovacijskega stičišča 4PDIH, koordinatorka mreže FabLab Slovenija ter vodja
številnih evropskih raziskovalnih projektov na področju digitalizacije in razvoja podeželja.
SUMMARY
A multidisciplinary approach as an essential factor in smart and sustainable rural
development
In line with calls for the need to address (global) issues of environmental change locally, the article
focuses on smart and sustainable rural development, emphasising the importance of the inclusion of
the community in this process. It discusses the concept of smart villages, characterised by precisely
the fact that the inhabitants are placed at the centre of interest. Smart villages are defined as engaged
rural communities seeking solutions to local problems in their local environment, using participatory
approaches and striving for sustainably oriented solutions. Through examples of specific activities
taking place within the European project Smart Villages – the smart digital transformation of villages
in the Alpine space (Interreg Alpine Space programme) – the authors present the importance of
multidisciplinary approaches to studying and developing the (Slovene) countryside and the concept of
community-centred development, drawing attention to the need for a wide understanding of the process
of digitalisation, which should be well thought-out both from the technological and social aspect.
Večdisciplinarni pristop kot bistveni dejavnik pametnega in trajnostnega razvoja podeželja
ZAVRATNIK, Veronika [idr.]
2020 Sustainable and Community-Centred Development of Smart Cities and Villages.
Sustainability 12 (10): 1–17. [25. 5. 2020].
ZAVRATNIK, Veronika, KOS, Andrej in STOJMENOVA DUH, Emilija
2018 Smart Villages: Comprehensive Review of Initiatives and Practices. Sustainability 10 (7): 1–14. [21. 7. 2018].
ŽIVČIČ, Lidija
2015 Odgovor na družbene, ekonomske in okoljske meje rasti: Predstavitev koncepta (odrast) ter njegova raba
v praksi. Časopis za kritiko znanosti 43 (262): 151–168.
[22. 7. 2020].