kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
263:
TRI STOLETJA STAREJŠEGA LJUBLJANSKEGA ARHIVA
Rokopisne knjige — vir za zgodovino Ljubljane od začetka 16. stoletja do 1850. leta
Zgodovinski arhiv Ljubljana je sicer že večkrat ob
raznih prilikah predstavil posamezne drobce in lepše
primere starejšega nelistinskega arhiva, v večjem ob-
segu oz. izboru pa še ni predstavil rokopisnih knjig
oz. manuskriptov. Te je predstavil v Kuhurno-infor-
macijskem centru (KIC) Križanke od 20. oktobra do
5. novembra 1988. Na razstavi so res tudi posamezne
listine, akti in pergamentni deli — listi — srednjeve-
ških verskih knjig, vendar so to le priloge ali makula-
ture izločene pred okoli 30-timi leti iz rokopisnih
knjig.
Arhivsko gradivo, ki ga predstavljamo za to dobo,
je odraz poslovanja in dela tedanjih mestnih uprav-
nih in sodnih organov. Precej je ohranjenega tudi iz
dela drugih ustanov kot npr. Urbar šentpetrske farne
cerkve ali Knjiga dolžnikov in upnikov Žige Mospa-
cherja v Ljubljani iz leta 1517. Ta letnica pomeni tudi
najstarejši naši rokopisni knjigi. Štiri leta kasneje je
začel nastajati najstarejši Zapisnik mestnega sveta
kot Gemeiner Stadt Laybach Gerichts Protokol, prvi
ohranjeni v dolgi vrsti te serije do konca 18. stoletja.
Navadno so pisani v eni knjigi za eno leto, včasih pa
tudi za več let skupaj. Ti tudi najbolje predstavljajo
življenje v Ljubljani. Očitno pa je, da so za več let 16.
stoletja ti zapisniki izgubljeni.
Obsežna je skupina Knjig prihodkov in izdatkov
mesta Ljubljane (195 letnikov, za letnik pa posebej
dohodki in posebej izdatki). Začenja z letom 1581 in
skoraj neprekinjeno teče do konca 18. stoletja. V ve-
čini primerov so ohranjene še priloge. Za opekarne
najdemo v teh prilogah za drugo polovico 17. stoletja
natančne sezname količine in vrste prodane opeke z
imeni kupcev. Ob prelomu 16. v 17. stoletja se poja-
vijo davčne knjige in večje število urbarjev. Davčnih
knjig je ohranjenih skoraj 150, urbarjev pa 116. Po-
leg mestnih urbarjev so tu še urbarji raznih žup (Ko-
žarje, Rakovnik, Dobrava etc.), pa tudi gospostev,
beneficijev, sejemskih stojnic (die Innleute der
Markt-Hütten). Dolgo vrsto let so v Ljubljani vodili
svoje urbarje za posamezne dele mesta: Novi trg. Sta-
ri trg. Mestni trg. i
Posebej so predstavljene Privilegijske knjige mesta
Ljubljane. Gre za štiri prepise vseh privilegijev, ki jih
je mesto dobilo od deželnega kneza. Prvi privilegij je
iz leta 1320, zadnji vpisi pa so iz 18. stoletja. Precej je
knjig, ki vsebujejo razne davščine. To so npr. Glavna
Slovenska prisega vinskega merču-
na (merilca). Zgodovinski arhiv
Ljubljana, Knjiga priseg. Cod.
xxvi/3, 16./17. stol.
264;
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
knjiga vinskega daca (večkrat z abecednim seznamom
teh plačnikov) ali Knjiga obrtnih davkov, Spiski
zemljiškega davka in Registri zavezancev obrtnega
davka. Veliko vrednost pomenijo Obrtne knjige (do
leta 1850 jih je devet) za iskanje podatkov o obrteh v
Ljubljani. Običajno so obrtniki vpisani po skupinah
oz. po dejavnosti, v okviru te pa še po abecednem re-
du. Najstarejša v tej seriji in tudi najlepša, saj je veza-
na v zlate platnice, je Knjiga knjigoveškega ceha, s
prvimi vpisi leta 1684 in zadnjimi leta 1843. Za neko-
liko kasnejši čas je prav tako po okrasju vzorno ve-
zana Knjiga knjigoveških pomočnikov. V Knjigi privi-
legijev za razne nove proizvodne postopke srečamo
zelo zanimive izume. Na razstavi je predstavljen v tej
knjigi Janez Kunz, ki je izumil in patentiral nov način
pridobivanja kresilne gobe.
Policijske in gasilska zadeve gredo nekako skupaj.
Vsebujejo podatke za prvo polovico 19. stoletja. Da-
nes se nekoliko smešno sliši, da so morali imeti vsi hi-.
šni lastniki v Ljubljani na podstrešju ne samo določe-
no število veder, lopat, krampov, cepinov itd., temveč
tudi večje število mehov vode za primer požar. Vsako
leto je posebna komisija pregledovala, da ne bi kje
kaj manjkalo. Mesto je imelo svojo policijo, ki je
skrbela za varnost in red v mestu. Na razstavi je moč
videti stran iz Zapisnika potnih listov za leta 1802
do 1806. Vpisano je vse: od kod, kam, kako in zakaj
kdo potuje. Največ jih je potovalo peš, nekateri s po-
štnim vozom, bolj redki pa s konjem. Za več kot de-
set let so tekoče ohranjeni Policijski dnevniki. To so
res dnevniki, ker za vsak dan vpišejo kje in zakaj je
policija posredovala (če kakšen dan ni bilo nič, so
vpisali datum in zraven »Nichts«). Za razne po teda-
njem mišljenju neprilagodljive ljudi raznih starosti so
imeU v Ljubljani posebno t.i. Prisilno delavnico. Za
tri leta v drugi polovici 18. stoletja so od tam ohranje-
ni zapisniki (Zuch- und Arbeitshaus ProthocoU).
Da je bila pred več stoletji tudi slovenščina uradni
Del lista cerkvene knjige iz 15. sto-
letja (himnarij) na pergamentu z
zlato inicialko. (Zgodovinski arhiv
Ljubljana, Sadnikarjeva zbirka,
fase. 2-makulature).
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 IS
265
jezik pri mestni upravi, dokazujejo obrazci sodnih
priseg »uslužbencev« na magistratu. Kako je prisegel
mestni čolnar (Zuelender) ali vinski merčun (danes po
nepotrebnem odpravljen izraz merčun in zamenjan
za merca) spoznamo iz Knjige sodnih priseg iz 17. sto-
letja. Posamezni dopisi oz. popravki spremembe pri-
seg sežejo do leta 1726. Kako neizprosen in krut je bil
sodni red v Ljubljani, pa spoznamo na razstavi iz
dveh skoraj identičnih prepisov sodnih redov iz leta
1586 oz. 1598. Oba sta ohranjena v prepisu. Vse te tri
knjige (reda in prisege) so bile pred časom (1984. leta)
vrnjene na osnovi restitucije arhivov iz dunajske Av-
strijske narodne biblioteke na Dunaju.
Kot razne ljubljanske rokopisne knjige označuje-
mo 36 rokopisnih knjig za čas 1517 do 1850 leta. Naj-
več je tu zapisnikov o tržnih cenah oz. o cenah žita v
Ljubljani. Nekaj je tudi pravnih pogodb. Posebno le-
pe so platnice Knjige ljubljanskih meščanov. Vsakdo
ni mogel biti meščan, čeprav je bil prebivalec Ljublja-
ne. Vsebuje podatke o sprejemu v meščanstvo od
1823. do 1934. leta. Zanimive so knjige bolnikov, Re-
pertorij zemljiško-knjižnih vpisov. Razpored preno-
čišč v zasebnih stavbah v primeru mobilizacije. Sez-
nam premoženja sirot itd.
Omenjene so samo bolj pomembne skupine, raz-
stavljenega je veliko več. Vseh rokopisnih knjig v
ljubljanskem arhivu je 1166. Na razstavi pa jih je 82.
Nekaj več kot je razstavljenih knjig je kopij teh knjig
ah pa so predstavljeni posamezni listi kot priloge
knjigam.
Posebno kategorijo predstavljajo makulature.
Največ so to teološki-cerkveni teksti oz. note imeno-
vane neume. Neume so namreč prvi glasbeni zapisi
not s čudovitimi ilustracijami, zlasti pa inicialkami.
Cesto so barve kombinirane z zlatom. Najstarejši tak
list je antifonarij iz prve polovice 13. stoletja. Nekaj
je še drugih tekstov (pergament!) iz tega stoletja, ma-
lo več iz 14., največ pa iz 15. stoletja. S cerkveno re-
formo po Tridentinskem koncilu so stare masne knji-
ge (misal) in tudi druge zgubile pomen in ker je perga-
ment zelo trpežen material v primerjavi s papirjem,
so knjigovezi razdrli stare pergamentne knjige in liste
uporabili za vezavo novih knjig. Žal po odhodu dr.
Boža Otorepca iz Mestnega arhiva, ni nikogar v arhi-
vu, da bi razvozlaval paleografsko, teološko, glasbe-
no, cerkvenopravno zapletenost tudi kasneje pridob-
ljenih tekstov (Sadnikova zbirka iz Kamnika v
ZAL!).
Razstava vzorčno prikazuje dosedanje napore
kako narediti rokopisne knjige čimbolj dostopne. Za
Zapisnike mestnega sveta in Knjige dohodkov in iz-
datkov so narejene osebne, krajevne in delno stvarne
kartoteke do prve polovice 17. stoletja. Predstavljene
je tudi nekaj literature. Le-ta pokaže, da so rokopisne
knjige bolj uporabljali kot vir v prejšnjem stoletju
razni zgodovinarji in drugi pisci. Razumljivo, znanje
latinščine in nemščine z gotico ni bil za njih noben
problem. Omenimo naj samo nekatere: P. von Ra-
dics, Fr. Komatar, I. Vrhovec, V. F. Klun, A. Müll-
ner. Iz tega stoletja pa so največ te vire uporabljali
delavci tega arhiva. Naj omenim vsaj V. Fabjančiča,
V. Valenčiča, B. Otorepca in S. Vilfana. Ta imena so
navedena samo zato, da bi tisti, ki se bi zanimal za
zgodovino Ljubljane v tej dobi, imel izhodišče za is-
kanje literature.
Vse kaže, da je zgodovina Ljubljane premalo upoš-
tevana pri raznih načrtovanjih zgodovinarjev in njim
sorodnih strokovnjakov. Videti je, da se premalo za-
vedamo, da je bila Ljubljana v tej dobi gospodarsko
in kulturno še precej več kot samo deželno glavno
mesto Kranjske. Kot je omenil ravnatelj Zgodovin-
skega arhiva ob otvoritvi razstave je zaradi avstrijske-
ga forsiranja Trsta začela nazadovati Ljubljana, dru-
gače bi se bila razvijala naprej v enega pomembnejših
mest na jugu Avstrije.
Ob razstavi se je pokazalo vsaj arhivskim delavcem
nekaj omembe vrednih stvari. Potrdila seje prava od-
ločitev kulturnih delavcev v Ljubljani, da je nujno
potreben kulturno-informativni prostor, kjer ne bi
posamezne ustanove oz. delavci predstavljali samo
eksponate, temveč predvsem informirali širše občinst-
vo o svojem delu, z delavci sorodnih ustanov in dru-
gimi strokovnjaki pa izmenjali poglede, izkušnje,
uspehe in neuspehe pri svojem delu. Pokazala se nam
je tudi visoka strokovna in tehnična pomoč delavcev
v KIC Križanke, saj delavci po arhivih niso tako
vajeni na pripravo in postavitev razstav. Težava je tu-
di v tem, ker arhivski eksponati težko dosegajo zani-
mivost in privlačnost muzejskih predmetov. Nadalje
ni bilo moč spregledati, da je arhitekt Marjan Lobo-
da kot oblikovalec odlično poznal sam razstavni pro-
stor in da je vedel, upoštevajoč vsebinski potek raz-
stave, kaj kam sodi glede na prostor, svetlobo in do-
stopnost. Posebej se je pokazalo, da razstavljeno ar-
hivsko gradivo zaradi tega, ker je večino potrebno
brati, ne samo ogledati (niso predmeti!) zahteva veli-
ko svetlobe, oz. reflektorje. Temu je bilo zadoščeno,
žal pa so bili teksti ob naslovih, pa tudi podnapisi pre-
malo povečani in preveč bledi. In končno še eno spoz-
nanje: Vsako količkaj večjo razstavo mora postavlja-
ti več ljudi, ne en sam. Več ljudi več vidi. In vsem tem
iz KIC Križanke in ZAL moram biti hvaležen kot
idejni zasnovalec te razstave.
VINKO DEMŠAR