\ T [KiKnj iCATOiiSKlMI Tretjeredniški tabor v Šmarju pri Jelšah je bil pripravljen z duhovnimi vajami, ki so se nanašale na molitev, petje, sv. mašo in poklekovanje pred sv. Rešnjim Telesom. Cerkvene govore sta imela g. p. Ladislav Hazemali izCelja in g. p. Odilo Hajnšek iz Ljubljane. V soboto zvečer se je razvila po hribu Sv. Roka procesija z goreeimi bakljami. Procesijo je vodil preč. g. dekan Franc Gomilšek. G. monsignor Vreže, ki se je za tabor posebno znimal, je dal na hribu postaviti štiri velike goreče križe. Na vse štiri vetrove so ti križi kazali, da so se zbrali pri Sv. Roku otroci velikega ljubitelja križa, otroci sv. Frančiška, ki .1e bil za- znamovan z ranami Križanega. Nato eo nastopili Veliki Križarji sv. Frančiška iz Ljubljane in so dovršeno lepo igrali versko igro »Sv. Tarcizij, mučenec presv. Evharistije«. Lepšega odra za igre na prostem si ni mogoče misliti, kot je stopnišče pri Sv. Roku. Ker je Sv. Rok ena najprivlačnejših točk v šmarskem okraju, je upati, da se bodo take verske igre večkrat ponavljale. Med dejanji je ljudstvo prepevalo evharistične pesmi. V nedeljo se je do 10. ure na hribu zbralo kljub neugodnemu vremenu okoli 4000 ljudi. Jutranji vlaki so pripeljali tujce. Celo Ljubljančanov je več prišlo. Dobro so bili zastopani Celjani in tretjeredniki iz Laškega. Iz bližnjih sosednih far je bilo mnogo Ijudi. Celo iz daljnih Buč in iz Pilštanja so prišli. Ob 10. uri je zadonela pesem iz tisočerih prs: »Bog Oče, ki v nebesih ...« Slavnostni cerkveni govor je imel g. dekan Franc Gomilšek od Sv. Benedikta v Slov. goricah. Poudarjal je čocialni pomen III. reda sv. Franeiška. Po pridigi je ljudstvo zapelo himno sv. Frančiška. Sv. mašo je daroval šmarski rojak, varuh Sv. Roka, preč. monsignor Janez Vreže vl Maribora Slovesnost je povzdignilo ubrano in močno ljudsko petje. Peli so vsi: raladi in stari. Ljudsko petje je bila največja privlačna sila tretjerednega tabora pri Sv. Roku. Saj sploh ne vemo, kako bi se slični tabori obnesli brez skupnega petja! Takoj po sv. maši je sledilo zborovanje na istem prostoru kot služba božja. Otvoritveno be3edo je imel provincialni komisar III. reda p. Odilo Hajnšek iz Ljubljane. Govorili so g. urednik Terseglav iz Ljubljane. g. župan Mihelčič iz Celja in neki mlad dijak Iz Ljubljane. Popoldne je bila sklepna pridiga in slovesna procesija s presv. ReSnjim Telesom ter zahvalna pesem. S prelepega tabora, čigar ponovitev se iskreno želi, so tretjeredniki odšli s tem-Ie trdnim sklepom: Tretjeredna misel naj prešinja našo javnost! Zastavi Kristusovi smo prisegli zvestobo, nikdar je ne zapustimo! V boju za sveto stvar bomo vedno v prvih vrstah! Zakonski ubežniki dobili brco. Zadnii čas se je jako pomnožilo število tistin oseb, ki so prestopUe v muslimansko vero, da bi mogle sklehiti nov zakon. Muslimani se teh verskih »prišlekov« nič ne veselijo, ker dobro vedo, da je nagib za spremembo vere ne vera, marveč ženska. Zakonski ubežniki so namreč računali s tem, da bodo muslimanska verska sodišča razvezala njihov zakon, ki je bil sklenjen po predpisih druge veroizpovedi, ter jim dala možnost, da sklenejo nov zakon po predpisih muslimanske veroizpovedi. V mnogih primerih se je to tudi zgodilo. Sedaj pa je zakonskim ubežnikom pot v muslimanski zakonski raj ustavljena. Vrhovno duhovno muslimansko sodišče v Sarajevu je namree po večdnevni razpravi storilo sklep, da moški, ki so sprejeli muslimansko veroizpoved, ne morejo ločiti zakona 8 svojimi ženami, ki je bil prej sklenjen po predpisu kakšne druge veroizpovedi. Zakonci, ki so postali rauslimani in bi se radi ločili od svojih žena, s katerimi so sklenili zakone v cerkvah ali uradih kakšne druge veroizpovedi, morajo prej te ločitve izvesti tam, kjer so bili zakoni sklenjeni. Nove zakone z rnuslimankami morejo skleniti samo takrat, če so ločili svoje zakone v prejšnji svoji verski zajednici. Muslimani (po domače: Turki) se torej branijo takih novih »vernikov«, ki sprejmejo muslimansko vero samo radi tega, da se morejo ločiti od prejšnjih zakonskih žen ter skleniti novo zakonsko zvezo. Ako pa pogledamo »starokatoiičane« v naših krajih, opazimo dejstvo, da je velika večina njihovih »vernikov« pribežala v »starokatoliško cerkev«, ker so pobegnili svojim zakonskim ženam, da bi mogli z drugimi ženskami skleniti »zakon«. V tem oziru stojijo torej »Turki« višje, kot tako zvani »starokatoličani«. Markoni kot katoBČ3n. Dne 20. juliia je umrl italijanski iznajditelj Markoni, ki še je proslavil pred svetom s svojimi iznaidbami na področju brezžičnega telegrafa, radija itd. Markoni je bil globokoveren katoličan. Nedavno pred smrtjo je izjavil napram časaikarjem nasledaje: »Sama znanost ne more razložiti mnogih stvari. Ne more pojasniti eno najvežjih tajnosti: tajnost našega vznika. Kdo smo mi? Odkod smo? Kako pridemo v življenje? Odkar je človek začel mialiti, se njegovemu duhu nudijo v preiskavo razna vprašanja, ki jih ni mogel raztolmačiti. Ponosno izjavljam, da verujem ter da sem katoličan. Verujem v moč molitve. Verujem v to ne samo kot iskren katoličan, marveč tudi kot človek znanosti.« Besede tega svetovno-slovečega učenjaka in iznajditelja stavljajo v primerno svetlobo tiste duševne pritlikavce, ki dvigajo zoper Boga, vero in cerkev ne toliko svojega duha, ki ga je v njih prav mala količina, marveč svoj od strastl in hudobije podpihanl jezik in svoje v ošabnost in lažnivost pomočeno pero.