Poštnina plačana v gotovini. Proletarci vseh dežel združite se! Posamezna številka fi'50 Din U ITlPPki tprlnil< Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2, dvorišče, ček. račun št. 14.577 ' ♦ Leto II. LJUBLJANA, 17. marca 1927. Stev. 10. Gnusna gonja II. internacionale proti Sovjetski Uniji. Vpliv ruske revolucije na vse zatirane in kolonialne narode je vedno večji. Vsa osvobodilna gibanja zatiranih narodov in ljudstev gledajo v Sovjetski Uniji edinega prijatelja in oči vseh se upirajo danes v njo. Revolucionarno gibanje v Kini zmaguje. Velikanski plen se izmika roparskemu imperializmu. Eno največjih ljudstev trga verige robstva. Anglija, Japonska, Amerika in celo Italija pošiljajo vojne ladje in vojne čete v Šangaj, v Hongkong. Kupljeni kineški generali ne zadostujejo več za obrambo imperializma. Začenja se prava, direktna vojna imperialističnih držav proti osvobodilnemu boju kineškega ljudstva. Angltški imperializem, ki je najbolj ogrožen, pa naperja glavn udarec na Sovjetsko Unijo. Meščansko časopisje kriči, da so pravi sovražniki sovjeti, ki so pobunili mirne Kitajce in angleška konservativska vlada se postavlja na stališče, da je obstoj Sovjetske Unije glavna nevarnost imperializmu. Angleška nota (gl. zadnjo št.) Sovjetski Uniji po-menja začetek novega svetovnega ognja. Izgleda, da angleška vlada misli: „Mir me zadušil" Zlasti jo vznemirjajo, kot vse druge imperialiste, veliki uspehi Sovjetske Unije na zgradbi socialističnega gospodarstva. Sovjetska Unija je z vsakim dnem močnejša in to brez podpore inozemskega kapitala. Zato so imperialisti vsak dan nervoznejši in agresivnejši proti njej. Anglija dovršuje ustvarjanje enotne fronte imperializma proti Sovjetski Uniji. Blok obmejnih držav (baltskih, Poljske in Romunije) je že pod angleškim protektoratom. Na Balkanu blok Romunije, Madžarske, Bolgarije, Grčije in Albanije pod protektoratom Italije, ki je glavno orodje angleškega protisovjetskega bloka. Jugoslavija je od Italije izigrana in tvori poseben pojav, ki v diplomaciji koleba med Anglijo in Francijo. Treba je pritegniti še Nemčijo in odstraniti nemško-poljsko napetost. Angleški zunanji minister Chamberlain je izjavil, da čas za prelom s Sovjetsko Unijo še ni zrel. Razumeti je takole: imperialistična fronta še ni dovolj trdna za vojno proti Sovjetski Rusiji 1 V Ženevi zaseda Društvo Narodov, zveza imperialistov, in tam se, kot priznava vse meščansko časopisje, krpa antisovjetski blok. Gonja proti Sovjetski Uniji zopet narašča in postaja sistemat čna. Jasno je, da imperializem pripravlja vojno proti Sovjetski Uniji. Kapitalizem ne more doseči predvojne stabilnosti in moči, če ne stre te velike zveze držav, v kateri vladajo delavci in kmetje, v kateri so narodi svobodni in se gradi socializem. In v tem nevarnem momentu, ko ogrožajo imperialisti svetovni mir (v Kini že vodijo vojno) in pripravljajo splošen napad na delavsko-kmečko Rusijo — v tem momentu II. internacionala začenja z gnusno, lažnivo gonjo proti Sovjetski Uniji in se ogabno pred celim svetom prodaja, prostituira imperializmu. »Delavska politika" od 9. marca 1.1. prinaša na uvodnem mestu članek „ Socialistična internacionala in mednarodni položaj". Ta članek ni nič drugega kot sveženj nesramnih laži in neumnih zasmehovanj sovjetske Unije in kitajske revolucije. V prvi vrsti dokazuje to poročilo, da je II. internacionala navadna agentura imperializma in zaveznica kapitalizma proti Sovjetski Uniji. Namesto imena „Socialistična internacionala" bi bolj zaslužila ime „antiboljševiška liga". Kajti glavni sovražnik v očeh te organizacije je to, kar v očeh kapitalistične buržuazije. Ona se ne ukvarja z vprašanjem belega terorja in razredne justice v kapitalističnih državah, temveč ustanavlja komisije, ki naj točno doženejo razmere, v katerih živijo zaprti kontrarevolucio-narji v Rusiji. (S tem bijejo sami sebe po zobeh in priznavajo, da so njihova dosedanja obrekovanja netočna.) Poročilom delavskih delegacij pa socialpatri-otski voditelji seveda ne zaupajo. Najprej torej skrb za kontrarevoluci-onarje. Toda še več »Delavska politika" p:še: »Sklenjeno je bilo, da se morajo temeljito izkoristiti odkritja o dobavi ruskega orožja tajnim nemškim reakcionarnim organizacijam in nemškemu Reichsvvehru." Ogabnilažnjivec v »Delavski politiki" še dodaja oficialna poročila iz te seje, ki poznajo dobavo orožja samo Reichsvvehru, ne pa organizacijam. Toda tudi to »odkritje" se je že sredi decembra lanskega leta pokazalo kot navadna izmišljotina in fotografija tajnega pisma, o kfterem piše pisač v »Delavski politiki" debelo podčrtano, se je izkazala kot falsifikat nekega poklicnega potvarjalca dokumentov Gemenskega. S tem falsifikatom je že berlinski „Vor-wSrts“ temeljito pogorel. Celo »odkritje" se je izkazal« kot delo angleških agentov in nemških socialpatriotov, ki nima nobene stvarn- podlage in je fabricirano v svrho gonje proti Sovjetski Uniji, da se pripravi teren za vstop Nemčije v antisovjetski blok. Pisač »Delavske politike" razlaga takole, da namreč hoče ruska boljševiška vlada močno reakcionarno in militaristično Nemčijo in da vzdržuje z reakcionarnima vladama v Madžarski in v Italiji »najbolj prisrčne in najtesnejše prijateljske zveze". — Mislimo, da na take laži, preračunane samo na nevednost bralcev, sploh ni treba odgovarjati. Prepričani smo, da si tudi socialistični delavci Slovenije ne bodo dopustili take lažnjive gonje proti delavsko-kmečki Rusiji in da je edini mogoč odgovor nanjo: »Proč s takim časopisom iz delavskih vrsti" »Delavska politika" postaja navaden kontrarevolucionaren revolverski list. Laži je nagromadenih toliko, da se ne izplača baviti se z vsemi. Samo še na dvoje opozorimo. Diskreditirati hoče kitajsko revolucijo v očeh delavstva takole: » ... se že sedaj čisto jasno vidi, da je kitajska revolucija čisto nacionalna revolucija, da imajo nanjo boljševiki presneto malo vpliva . . ." Da, kitajska revolucija je nacionalna revolucija, protiimperialistič-na in jo že zaradi tega mora svetovni proletariat podpirati. Toda največjo vlogo izmed vsth razredov igra v njej kitajski proletariat, slično kot v ruski revoluciji 1. 1905 in ta kitajski proletariat se ni učil boja pri II. internacionali, temveč nekje drugje I Zato lahko pričakujemo, da bo znal uveljaviti svoje interese čisto drugače kot stranke II. internacionale, ki so uporabljale in še uporabljajo sile proletariata za konsolidacijo kapitalizma in imperializma. Toda najhujša laž »Delavske politike" nam še preostaja. Ona očita sovjetski vladi, da se je dosedaj igrala evrodpske vojne ... V tem momentu, ko je vsemu svetu jasno, da svetovni imperializem na čelu z angleškim pripravlja vojno proti Sovjetski Uniji, so-cialpatriotski agenti imperializma skušajo kako bi zvrnili krivdo na Sovjetsko Unijo. Oni lažejo, da Sovjetska Unija ogroža mir zato, da opravičijo vojne priprave svojih gospodarjev. Zunanja politika Sovjetske Unije je od njenega obstoja sem — politika miru. Ona je v svetovni vojni prva ponudila mir, zvesta interesom proletariata, medtem ko so tedaj še vse stranke 11. internacionale sodelovale pri klanju in je bil socialpatriot g. Albert Thomas mu-nicijski minister v Franciji . . . Vso svojo zunanjo politiko je vodila v znamenju miru in mir ji omogoča razvoj njenega socialističnega gospodarstva. Svetovni imperializem jo ravno hoče v tem mirnem delu motiti! In 11. internacionala kot njegova agentura naj z lažmi in z blatom skuša premagati simpatije delavskih mas do Sovjetske Unije in uprizoriti novo svetovno klanje. Proletariat Jugoslavije in ogromna večina slovenskega naroda še niso pozabili dogodkov 1. junija 1924 v Trbovljah. Oboroženi z revolverji in bombami, bodali in gumijevkami so orjunaši izzivali in navalili na rudarje. Zažgali so rudarski dom, po vzorcu svojih učiteljev italijanskih fašistov so preprečevali gasiti požar, lovili in zvezane z jermeni so imeli talce cel čas svoje parade in enega izmed talcev rudarja iz Zagorja s. Fakina so po svojem sodišču, sestavljenem iz orjunaških kolovodij, obsodili na smrt in krvnika, dva uniformirana orjunaša, sta to orjunaško obsodbo tu®i izvršila. Napadeni delavski rudarji so bili postavljeni pred sodišča in obsojeni na večletno težko ječo. Napadalce — orjunaše oblasti — niso »mogle" najti in orjunaši — morilci in požigalci so do danes ostali nekaznovani. »Slovenec" in SLS se je takrat, ko ni bilo pričakovati, da se bo njen glas vpošteval, ki je bila v opoziciji, postavila na stran napadenih rudarjev. V »Slovencu" iz tistega časa je mnogo lepih predlogov. Priznamo, da je poleg akcije proletariata — štrajk v Zagrebu — protestni shodi — tudi stališče »Slovenca" in SLS v parlamentu prisililo vlado PP, da je morala uvesti sodno preiskavo proti kolovodjem orjunaške ekspedicije, ki so kot komandanti organizacije z vojaško brezpogojno disciplino brezdvomno odgovorni za početje svojega moštva, ki izvršuje samo povelja. Z vso obzirnostjo je celjski državni pravd-nik (orjunaši) dr. Rus vodil preiskavo, a rezultati preiskave so tudi njega prisilili, da je moral sestaviti obtožnioo in decemberska porota 1924 v Celju bi morala izreči sodbo nad obtoženimi. Takratno Davidovič-Koroščevo vlado so vrgle sile, ki jih kakor — nobena meščanska stranka tudi SLS ne upa imenovati. Po takratnem državnem udarcu na vlado se povrnivša SDS pa je dosegla, da se je zadnji moment .telegra-fično umaknila obtožba in obtoženi orjunaši so bili izpuščeni ne da bi porotniki imeli priliko izreči svojo sodbo. Orjuna je lani bila začasno in formel-no razpuščena za ljubljanski del Slovenije, ne na zahtevo večine slovenskega naroda in njegove avantgarde proletaria a, ne zato ker je požigala, morila, mučila (Juvan), ne zato ker je z vojaškim orožjem terorizirala vse, ki niso hoteli vleči Žerjavov centralistični jarem, temveč belgrajska gospoda, ki vedri in oblači v Sloveniji, je formelno razpustila organizacijo svojih centralističnih najemnikov, ker se je tako želelo z druge strani. — Ne zaradi zločinov V tem tiči pomen te gnusne gonje, ki jo je pri nas začela »Delavska politika". Proč s takim časopisjem iz delavskih vrsti Delavci, odpoveduj te »Delavsko pol itiko"! Proč z obrekovalno gonjo proti Sovjetski Rusiji! Delajte za naš list! S prejšnjo številko smo poslali vsem naročnikom, ki so zaostali z naročnino, položnice. Na omotu smo naznačili čas in vsoto, za katero so zaostali. Sodrugi čitalci, izpolnjujte točno svoje dolžnosti naspioti listu! Pridobivajte nove naročnike! Na delo, sodrugi l nad Slovenci, radi demonstracije proti' Mussoliniju je bila Orjuna razpuščena. To dejstvo, ki je poniževalno za nas Slovence, pribijamo, ker je značilno za vladajoči politični kurz v Belgradu. Orjuna je formelno razpuščena kot organizacija, niso pa razoroženi orjunaši, niso pa še kaznovani povzročitelji in izvrševalci umora, požiga, mučenja, napadov na delavski dom v Ljubljani itd. itd. Ne samo zavedni proletarci, tudi Slovenci vseh osta.ih slojev so trpeli pod orjunaškimi nasilji, ki so se stopnjevala, ker so se centralistični najemniki zavedali, da so pod varstvom SDS imuni pred vsako kaznijo. Bilo je par milih obsodb (n. pr. samo eden izmed tolovajev, ki so demoliraii s. Lemežu stanovanje, je bil obsojen na 6 mesecev. Koliko bi pač dobil delavec, če bi vdrl in razbija! pa recimo žerjavovem stanovanju?) za manjše delikte, policija je postavila pred sodišče orodja, ki so morala izvršiti povelja svojih »bataljonskih" »glavarjev" in kakor se že titu-lirajo vodje, glavni zločinci m iniciatorji zločinov so ostali nedotaknjeni, ščitila jih je legitimacija SDS. SLS je vodila več ali manj resen boj tako proti Orjuni kakor proti sistemu, ki je postavil orjunaške zločince nad zakone. Toda danes ima SLS lepo priliko, da izvede v dejanju tisto, kar je na papirju zahtevala, ko je bila v opoziciji. Ena izmed parol, s katerimi je SLS vabila delavce pri volitvah v okrožne zbornice, je bila tudi: »Pred orjunaškimi nasilji vas je branila SLS." Da, ne zanikamo. Na papirju, v govorih se je SLS izjavljala za razorožitev orjunašev, za postavitev pred sodišče in se je v tem vprašanju razlikovala od SLS, ki je branila vse orjunaška zlodejstva. Danes pa je SLS vladna stranka, demokrata Baltiča je nasledila oseba, ki mu zaupa SLS in samo migljaja državnemu pravdništvu v Celju je treba, da se nadaljuje s pomočjo SDS ustavno postopanje. Samo hoteti je treba, da se dosedanje samo formelno razpuščenje Orjune tudi dejansko izvede, da se razoroži orjunaša. Ali bo SLS to storila? Ne, ne bo! Vloga, ki jo je vzela nase SLS z vstopom v vlado, je bila ta, da podpre dosedanji politični kurz Belgrada, SLS je danes v Sloveniji eksponent centralizma in kot taka ne sme nastopati proti centralističnim najemnikom. SLS bo v vladi toliko časa, dokler jo bodo rabili radikali za dosego svojih centralističnih namenov, dokler bo poslušna dekla centralizma. SLS slovenskemu narodu ne more koristiti, olajšave bodo pač čutili kapitalisti v Sloveniji, ne pa Ali bo tndi SLS ščitila še nekaznovane morilce s. Fakina ? večina, ki tvori slovenski narod, delavci n kmetje. In vendar bo vstop SLS v 'centralistično vlado tudi delavcem in kmetom prinesel nekaj važnega, koristnega : Spoznanje, da je SLS samo toliko časa ljudska stranka, socialna stranka, dokler je v opoziciji. Spoznanje, da se SLS razlikuje od SDS, SKS bo po go-vorenju na shodih, po pisavi v listih, ne pa po dejanjih. Spoznanje, da je edini dosledni zastopnik interesov slovenskega naroda revolucionarno delavstvo, ki pod težo izjemnih zakonov, pod bremeni politične in socialne reakcije napenja svoje sile, da vstvari delavsko-kmečko fronto za boj za združeno in samostojno Slovenijo v federaciji. Spoznanje, da je nemogoče, da bi ena stranka zastopala i kapitaliste i delavce in kmete, ker še klerikalci, ki so bogu najbolj dopadljivi, ne morejo storiti čudeža, da bi bil kapitalistični belgrajski volk sit in slovenska koza cela. Kaj pa naši železničarji ? Zveza delavcev kovinske industrije in OJ sekcije železničarjev sta imela v Zagrebu, v hotelu Roy*l impozanten shod proti redukcijam delavcev in uslužbencev na železnici ter metodam generalskega ministra. Udeležba na shodu je bila tako ogromna, da velik del delavstva ni mogel v dvorano in je moral ostati na dvorišču. Na shodu so govorili ss. Koleša, Pala in Krudelj, ki so neusmiljeno šibali Bistem in dokazovali, da ni nobene resne potrebe aa redukcijo, da je delavstva še premalo in da če je potrebno koga reducirati, da so to vrangljevci in korupcionisti. Shod je z burnim odobravanjem sprejel sledečo resolucijo: 1. Stanje prometa se nahaja v stalnem padanju in preti mu popoln krah. Vsak dan postaja večje število lokomotiv nepo-rabnih in vedno večje število vagonov leži na stranskih tirih, gatec promet in čakajoč, da se popravijo in zopet izročijo prometu. 2. Nedostajanje lokomotivov in vagonov onemogočajo hitro in pravočasno odpravljanje blaga, ki leži po skladiščih in po postajah in tako nastaja zastoj in kaos v gospodarstvu. K temu je dodati še to, da so naši prometni tarifi najdražji na svetu in tudi to podražuje blago v državi in na zunaj. 3. V državnih železniških delavnicah v Zagrebu caruje nesposobna birokracija in pri njej vlada načelo protekcije in partizanstva. Uradniški aparat ne samo da ni tak, kakoršen bi moral biti, temveč on je tudi prevelik v sorazmerju s številom zaposlenih delavcev. Leta 1913/14 je bilo v teh delavnicah na 836 delavcev samo 40 uradnikov, medtem ko je danes na 1240 delavcev 140 uradnikov, t. j. na ▼sakega delavca prihaja po 1 uradnik. 4. V delavnicah se čuti nedostajanje materiala, ali pa se njegova razdelitev ne vrSi po potrebi. Poleg tega pa kvaliteta sama ne odgovarja. Delavci so prisiljeni, da snemajo z vagonov posamezne dele in jih montirajo na druge in da potem zopet na te vagone denejo dele z drugih vagonov. S tem se zgublja na času, potem pa se tudi pri snemanju deli često pokvarijo. Tehnično delavnice ne odgovarjajo današnji produkciji in deloma tudi ni potrebnih strojev in naprav. 5. Dosti delavcev je oškodovanih s prevedbo I. 1923 in ta krivica še do danes ni popravljena. Izplačila hranarine se izplačavajo kasno, za poškodbe dobivajo samo 75°/o in še na to morajo Čakati po nekoliko mesecev, dovoljenja za vozne listke se izdajajo tako, da izgubljajo delavci doBti časa in tako se poraja med delavci vobče nerazpoloženje in nezadovoljnost. Postopanje z delavci ni tako kakoršno bi moralo biti, temveč se delavci brez potrebe šikanirajo in mučijo. Imajoč vse to pred očmi, shod zahteva: 1. Da se proračun za železniške delavnice ne sme zmanjšati, temveč da se poviša do one višine, da bo mogoče vse pokvarjene lokomotive in vagone popraviti in dovesti promet na potrebno višino ter tako obdržati na delu vse zaposlene delavce in zaposliti nezaposlene, ki zaradi brezposelnosti umirajo po ulicah od gladu, izvršujejo samomore, napadajo tuje imetje in tako prihajajo v ječe. 2. Da se železniškim delavcem ne zmanjšujejo plače, ki so že tako zelo nizke, temveč da se pristopi k poviševanju plače onim železničarskim delavcem, ki so bili prej zapostavljeni. 3. Da se razbremeni proračun delavnic na ta način, da se uradniški aparat odstrani iz njega in se odpravi nesposobne vrangljevce in partizane iz delavnic. 4. Da se vrši nabava materijala pod kontrolo strokovnjakov, da bo materijal čim bolj odgovarjal, llavno tako je treba prenehati z birokratsko razdelitvijo materijala in to razdelitev tako urediti, da delavci ne bodo prisiljeni dolgo časa čakati na potrebni materijal. Istočasno je treba pristopiti k tehnični preureditvi delavnic, da bodo zadostovale današnjim potrebam. 5. Da se takoj začne z rednim izplačevanjem hranarine, denarja za poškodbe in drugih pristojbin, da bo med delavci čim manj razlogov za nezadovoljnost zaradi zgorajšnjih opustitev. Prenehati je treba z različnimi šikanami in z globami, da bodo delavci čim bolj zadovoljni, ker pri potrebnem proračunu, dovoljnem materijalu, posebnih napravah, je približno zavarovanje cffelovne sile najpoglavitnejši faktor za vzdr-žanje in ureditev prometa. Tako hrvaški železničarji. Oni ne gledajo mirno, kaj jim bo prinesel jutršnji dan in dovolil gospod general. In naši? Strokovna komisija, v kateri imajo železničarji glavno besedo, je odbila celo naš predlog za akcijo proti nepotr-ditvi pravil. Zato pa je toliko pasivnega članstva. Kitajske bi si bil arglešu imperij po daljšal za nekaj let svoje hirajoče življenje. Kako ogromno trž šče je bila Kitajska za Anglijo se vidi že iz tega, da je obtičala skoro vsa angleška tekstilna industrija, ko so začeli kitajski trgovci bojkotirati angleške proizvode. Toda za take delitve velikih vzhodnih narodov so minili časi. Tudi na Kitajskem se je že začela razvijati moderna industrija. Z njo so nastali veliki delavski centri in ti so začeli osvobodilno gibanje v zvezi z velikimi kitajskimi kmečkimi masami. Seveda vpliva nanje mogočno ruski vzgled, toda koren lemu gibanju tiči v kitajskih gospodarskih razmerah in v gospodarskih odnosih svetovnega imperialtzma do Kitajske. Propaganda proti.temu imperializmu se ne fabricira umetno v nekem mističnem moskovskem uradu, temveč nastaja kot nujna posledica razmer v kitajskih delavskih in kmečkih množicah. Samo tako si lahko razlagamo, zakaj zapuščajo severnokitajske čete Irumoma svoje, od evropskega in japonskega kapitalizma plačane generale in beže h kan-tonskim delavcem in kmetom, da se potem borijo na njihovi strani proti svojim doskorajšnjim vojskovodjem. Ali pa igra Sovjetska Unija v kitajski revoluciji samo neznatno vlog delavcev, ker ni odobrilo kredita Ministerstvo financ. Delavci pritiskajo iz vseh strani iz delavnice v kurilnico, a zaman, niti dela, niti kruha. Apeliramo na Borze dela Slovenije, naj že prenehajo pošiljati delavce v Srbijo : Kruševac, Kragujevac in Skoplje, da ne prodajo poslednje obleke iz sebe. J. Gačnik. Iz Italije. Gotovo bo zanimalo sodruge onostran meje, kako se godi tej „rajiu v civilizirani državi, ker o sedanjih razmerah si delavec ne more napraviti resne slike. Zato hočemo danes na kratko opisati naše „življenjeu. Ni treba na široko opisovati italijanskega trpina, ker je poznan po celem svetu. Hočemo podati le nekoliko slik, katere smo imeli priliko sami okusiti. V Italiji je samo napisan osemurni delavnik, v resnici pa se „delau po 12 do 14 ur dnevno in navadno dopoldne delavec ne uživa nobene jedi. Opoldne si kupi pol kg kruha in dva po-midora (paradižnika); s tem dela do „do-ločeneu ure — do noči. Zvečer pa se naje „pašte šute“ (testenine) in je zadovoljen, da je tako malo porabil in da mu koncem tedna ostane nekaj, da pošlje svoji družini. Tako dela teden za tednom. Strada, samo da preživlja svojo obilno družino. Do tu bi šlo vse v redu, ko bi ne prišel krčmar s svojim računom. (Mu-solini z liktorskim posojilom.) Ker uspeh posojila s strani kapitala ni bil zadovoljiv, se obrača ta iskoriščevalec pa na to pokorno „gmajnou in ji ukaže: toliko moraš dati in je konec! Ubogi suženj, magari crkni, samo da poveličuješ „domovinou in ji v njenih nsvetih rečehu pomagaš, pa si pravi sin. Bogvari pa kaj ponižno prositi, za izboljšanje svojih gmotnih potreb, tedaj si takoj za državo nevaren eloment in sodrga. Omeniti hočemo še nekaj o obrtniških kavcijah. Da so povečali uspeh posojila, so pritisnili še na trgovce. Nas ne bi zanimali trgovci, ko bi ne spadale sem tudi tiste male trgovinice, ki so v posesti večinoma vdov in sirot v vojski padlih vojakov. Kakor smo že prej omenili morajo vse trgovine položiti gotovo kavcijo in to je 500 L. Za današnje stanje pet sto lir je že nekaj; za velike trgovine to ni nič, a za tiste uboge trgovinice, ki se s težavo rijejo ii dneva v dan pomeni to uničiti njihov obstoj. Tako te uboge sirote so na cesti. Tako vidite, sodrugi, kako „domovinaw plačuje svoje vojake, ki bo pustili svoje mlado življenje na bojišču; mesto da bi za njih sirote poskrbela kruh, jih vrže na cesto in v — glad. Italijanski delavec. Odgovor dvema birokratoma. (Dopis.) V zadnji številki „Enotnosti“ sem čital izjave dveh birokratov iz Gradišča in sicer, da ima prvi rajši deset Žerjavov kakor pa enega Korošca. Drugi pravi, da je SLS najbolj reakcionarna stranka. Kot razredno-zavedni proletarec pravim takole: Gospod Žerjav, kot voditelj odkrite buržuazne in reakcionarne stranke bankirjev, tovarnarjev, veletrgovcev in nekaterih zaslepljenih srednjepremožnih elementov, pri zavednih delavcih absolutno ne more imeti niti najmanjših simpatij. Ne čudim se pa, da sta omenjena izjavila tako, ker vem, da so vsi oni, ki so iz Selenburgove ulice prišli v Gradišče, zavezniki in intimni prijatelji kapitalizma kakor tudi SDS, voditeljice „bele fronteu. Drugemu v album : SLS je reakcionarna, bolj prikrito, medtem ko je SDS odkrita nasprotnica delavskih interesov. SLS se skriva za verski bič in propagira zadovoljstvo na drugem svetu. Reakcionarna in teroristična je pa vsaka meščanska stranka, ker je interes kapitalizma, da zlomi vsak pravi delavski odpor na pravi podlagi. Zato vama odgovarjam, kakor bi odgovoril vsak razredno-zavedni delavec: Korošec kot Žerjav, oba sta enaka sovražnika delavskega razreda. (Op. ur. Prinašamo prvi dopis in pripominjamo, da odgovor se ni dovolj točen.) Strokovno zedinjenje hočemo. (Dopis iz Hrastnika.) Preko vsega, karkoli služi za razno orientacijo v političnem življenju in dej-stvovanju, mora priti do strokovnega zedinjenja. Vprašanje želodca, vprašanje, ki veleva vsakemu rudarju: kje je moj kruh, kaj je storiti? Čudne reči se dogajajo. Pri nas, odkoder malokdaj pride kak glas v svet, je svet čuden. Vse je nekam čudno usmerjeno, ali bolje rečeno: V snu spanja sladkega je vse zavito. In mnogokateri se sprašuje : kako dolgo še? Mar bomo večno prenašali ta molk? „Pravice, pravice lu kliče mladina. V boj, v fronto razrednega boja, nepomirljivega boja! Vsi, vsi brez razlike. TPD napada dan za dnem. Poglejte, saj vidite delaš, garaš, mučiš se: In? Za bore dinare 30 do 40! Pa si obloži mizo z jedili, pa si kupi obleke, pa si nabavi karkoli pač hočeš! — Deca, žena, mož. V pomanjkanju, bedi. In tako tavamo, iščemo in se jezimo eden nad drugim. A sovražnik vsega tega, povzročitelj ? Vidite ga in občutimo vso njegovo krutost na svojih ramenih. Sodrugi, sodružice! Kam plovemo, kaj storiti, kako dolgo še? — Zadnje čase se je pričelo z gibanjem. Gre Be za obnovitev strokovnega gibanja, strokovne organizacije. In preko tega gre parola: Vsi karkoli je zasužnjenega pri TPD, spadamo v eno linijo! In ta linija mgra postati fronta izkoriščanih, fronta brezpravnih, ki naj započno boj z gospodo, ki nam stiska vrat! Zedinjenja hočemo! V strokovno organizacijo ! Delu čast in oblast! Bdeči korespodent. Pismo iz Švice. Winterthur, dne 30. januarja 1927 Dragi sodrugi v »svobodni" domovini! Fašizem v Italiji je zatrl vsako svobodno gibanje. Zadnji fašistovski ukrepi, posebno proti proletarskemu tisku, so nam zatrli še zadnje razredno glasilo, naše priljubljeno „Delo“ (tržaško I). Narodni prekupčevalci so državne meje tako zarisali, da je polmilijonski narod, oziroma del naroda vključen v državo, katere jezika ne razume. Od vas, dragi sodrugi, smo popolnoma ločeni in vaš glas se zgubi v valovih črnih srajc. Zadnje, kar smo mogli od vas dobiti, je bilo par izvodov »Delavsko-kmečkega lista", katerega smo radi čitali. Ugajal je pa tudi karabinerjem (orožnikom), ker so ga zaplenili, koder so ga mogli dobiti. Pri tem mislim vedno Julijsko krajino, medtem, ko živim jaz že deseti mesec tu. Pred petimi meseci sem dobil poslednjo številko „Dela“ in od tedaj nisem videl več delavskega časopisa v slovenskem jeziku. Nemalo sem se začudil, ko sem ob novem letu prejel en izvod in vse poznejše vaše, oziroma n-?’ .r.notnosti". Vsebina lista mi zelo ugaju, osobito, ker si je nadel veliko nalogo: združiti v eno falango vse zdrave proletarske sile. Mednarodni kapitalizem se oprijemlje zadnje rešilne bilke reakcije ter potom nasilja hoče konsolidirati svoje gospodarstvo. Svetovni proletariat, ne izvzemši slovenski in slovenski še pbsebno ima dovolj izkušenj. Danes se združuje, vstvarja kompromise, to pa ne radi kompromisa samega, pač pa, da bo pripravljen za boj, katerega mu bodočnost narekuje. Zaman bodo lepo doneče, miroljubne fraze nepoklicanih »socialistov"; združena delavec in kmet predstavljata moč, s katero bo v bodoče treba računati. Enotnosti želim, da bi začeti boj do-bojevala. Tebi, prijatelj, .si mi list poslal, izrekam javno hvalo; lepšega novoletnega daru pač mi nisi mogel poslati. Tukajšnja komunistična sekcija je priredila v nedeljo dne 23. januarja dobro uspelo proslavo Leninove smrti. Že pred napovedano uro (3 popoldan) je bila obširna dvorana »Hel-vetic" napolnjena sodrugov in sodružic. Vem, kako drag je prostor v našem listu, zato nočem opisovati vsako točko posebej, omenim le, da je bil vspored bogat. Komunistična mladina je predctavl jala lepo proletarsko enodejanko »Der Holzvvurm". Mlada deklica je nastopila z dvema recitacijami: „Lenin je mrtev" in »Umorjenim sodrugom". Predstavljale so se štiri takozvane žive slike (lebende Bilder), od katerih mi je najbolj ugajala druga, „Briand“, ki drži v eni roki oljčno vejico in v drugi vleče za seboj celi voz orožja: top, puško in strelivo. Podana sta bila tudi dva daljša referata in sicer »O Leninovem delu" in »Lenin in socialna revolucija". Poslednji je bil podan v italijanskem jeziku. Mimogrede naj omenim, da tukaj živi večje število delavskih družin italijanske narodnosti z domačimi v popolni slogi. Prošlega leta v decembru so imeli celo skupno nemško-itali-jansko veselico, katero je priredila tukajšnja sekcija Stavbinskih delavcev. — Številni in iz-vežbani »Delavski pevski zbor" je izvajal več delavskih pesmi. Vspored je bil zaključen s splošno znano »Internacionalo", katero je pel. zbor in vsi navzoči. Klonimo Leninovemu spominu I Jekleni. Kmetu.1 Kmetič ti dragi, zakaj ti ni mari? Gospoda že hod’ ti po glavi! Davki veliki, pridelek je pičli. Poln si do glave dolgov, a v hlevu ni krav ne volov. Bos hodiš po zim’ in poleti. Trpiš ko črna živina. Vse za gospodo to gnilo! Pa vse to ni dosti. Ko vsega že sita, je žejna se vojnega krika, da vzame še tebe in sina, da biješ se zanjo, zverina. Kaj vsega ti tega ni mar? Saj nisi žival! Kmetič predragi, volitve so na pragi. Pomisli le mal’, pa zavihaj rokal: „ Živita naj delavec, kmet!“ Gospod’ pa obrni za vselej hrbet! A. E. 1 To pesem nam je poslal sodrug, sloven ski rudar iz Francije. Zaplenjeni. Minoli teden smo bili zaplenjeni zaradi male notice, v kateri smo povedali, da je bil s. Dušan Kermauner pri sodišču v Novem mestu obsojen na en teden zapora in 100 Din globe in ker smo v tej notici govorili o ustavi, zakonu o zaščiti države, tiskovnem zakonu, o zaščiti države itd. Okrajni glavar v Kočevju je v tej notici videl »mržnjo" proti državi. Mi smo to »mržnjo* iskali po tej notici z lupo, pa je nismo mogli najti. Če jo bo našlo tudi sodišče v Novem mestu, danes še ne vemo. Iz uredništva. <* S. Još. Kokalu: Tvoje naziranje o reviji »Svoboda" je napačno, zato dopisa ne moremo priobčiti. Program revije je pravilen. Mi rabimo filozofične in teoretične izobrazbe in ravno zato, ker je nimamo, je vse naše gibanje na tako nizki stopnji. To je ravno naloga »Svobode", ne pa biti mladinski list, ki je seveda tudi potreben. Filozofične in teoretične razprave se lahko pišejo tudi poljudno in ni potreba, da bi delavci tako čtivo sovražili. I. A. Morali smo krajšati zaradi nedosta-janja prostora. Zadolžinsky. Prosimo, pošlji nam podatke o občinskem gospodarstvu: kolik je sedanji proračun, kolika proračunska podlaga, kaj se da še obdavčiti, kje je sedež rudnika, katere naprave so najnujnejše za proletariat in kmeta, da vam lahko pomagamo pri programu! — Zakon o zaščiti dela velja tudi za rudarje, sicer pa se bomo s tem še bavili — Balugdžič: malo upanja. Vsem : Sirite „Enotnostl" Rikov — Crna: Slab Rikovl Rikov mora govoriti lepo in umerjeno in ne zmerjati! V privatne spore med tabo in s. L. se ne moremo mešati. V. M. — Trbovlje. Hvala za obvestilo, toda nismo mogli poslati. Poskrbite, da bo drugič mogoče. Zelo nam je žal! Dopisniku iz Trbovelj: Mi nismo dali pod dopise tvojega pravega podpisa, ker se nam je zdelo tako pametnejše. Povej nam, če smo ravnali prav. Tiskovni sklad. »Vesela družba* pri Dalmatincu za »Enotnost* 20 Din. Za žrtve reakcije. Babnik, Ljubljana 5 Din. Lastnik in izdajatelj: Alojz Kusold, Ljubljana-Moste. Odgovorni urednik: Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Križevniška ul. 12. Tiskarna Jos. Pavliček v Kočevju.