Dop isi. Goriško. V Dornbergu smo 3. t, m. položili v zemeljsko naročje vpokojenega nadučitelja Ignacija Križmana, očeta povsod priljubljenih tovarišev sedanjega dornberškega in šempaskega nadučitelja ter tasta tudi nadučitelja Fr. Vodopivca v Brestovici. Lepemu vinorodnemu Dornbergu učiteljujejo torej že nad pol stoletja vedno le Križmani in to najprej ded, potem ravnokar umrli oče in sedaj njegov sin, naš Ijubljeni »Nace«. Učiteljstvo našega okraja je sijajno dokazalo, da je visoko spoštovalo vzornega l>lagopokojnika in da iskreno ljubi ob odprtem grobu plakajočo rodbino Križman, posebno pa svoja agilna in delavna tovariša Ignacija in Franceta. Bili smo pri veličastnem pogrebu vsi, prav vsi iz cvetne naše vipavske doline in goriške okolice, da celo iz daljnih Brd smo prihiteli tovariši in tovarišice, da počastimo spomin blagopokojnika, da obrišemo bridko solzo iz očesa našima dragima tovarišema! Pribitel je tudi naš blagorodni g. nadzornik Finžgar ter znova pokazal, da je povsod prvi poleg, kjer more pomnožiti naš ugled. Tudi g. c. kr. šolski svetnik Vodopivec je vrgel s potrtim srcem grudo zemlje v grob svojega tolikoletnega prijatelja, sovrstnika in učitelja. Tudi kolegijalni predsednik deželnega učiteljskega društva tovariš Jacobi iz Gorice je stisnil z najiskrenejšim sočutjem roki plakajočima sinovoma blagopokojnega. Osobito pa žaluje ob odprtem grobu nepozabnega sovrstnika in pobratima naš sivolasi, vedno v srcu in mišljenju mladi Tomaž. Tudi prečastiti gg. duhovniki iz okolice so se udeležili sprevoda. Vsi veljaki iz okolice in vsi domačini so prihiteli na gomilo ter pošiljali k nebeškemu prestolu iskrene molitvice v blagor nepozabnega sivolasega vzor-učitelja, katerega blaga duša je z zadovoljnim očesom zrla iz rajskega veselja in blagoslavljala svoje plakajoče otroke, blagoslavIjala našo vrlo učiteljsko četo, ter ji klicala: »Naprej k prosveti in svobodi!« Ob odprtem grobu je govoril tovariš Bajt par črtic iz življenja blagega pokojnika. Učiteljstvo je nosilo nagrobne vence deželnega ter okrajnega učiteljskega društva in druge. V domači hiši so mu zapeli spretni dornberški pevci »Oj kak grenek tužen« in na pokopališču zopet »Blagor mu, ki se spočije«. Peli so izborno in s sočutjem — saj so peli hvaležni učenci svojemu ljubljenemu učitelju. Čast jim! Blagopokojni nadučitelj Ignacij Križman je poučeval naprej v Kobaridu, odtod je šel v Miren, a kmalu — po dveh kratkih letih — ga je mila usoda dovedla v domači rodni kraj, katerega je ljubil z vsem svojim srcem. Dornbergu je posvetil vse svoje moči. Učiteljeval, tajnikoval, orglal, poučeval narodno petje, vinorejo in sadjerejo nad trideset let ter bil rnož, katerega se je porabilo povsod, pri vsakem rodoljubnem delu. Nikako čudo ni, da je končno omagal pod tolikim bremenom, katerega je tako pogumno nosil, dokler ni omagal kakor junak, dokler ga ni, pred sedmimi leti zadela kap v šolski sobi pred šolsko mladino, odkoder so ga odnesli telesno skrušenega in uničenega v posteljo. Opomogel se je pod skrbnim negovanjem svoje blage soproge in ljubečih otrok vsaj toliko, da je kakšna tri leta še šetal okrog in se mogel tudi razgovarjati, le s silo sicer — a vendar je šlo. Zadnja leta je pa telesno popolnoma onemogel. Mrtev je bil oni jezik, s katerega pomočjo je skoraj štirideset let poučeval nežno mladino in svoje ljubljene Dornberžane. Končno pa je dne 1. marca umrl ter rešil britkega trpljenja sebe in svoje domače. Blagopokojnik je imel 66 let. Rekli bi skoraj, da je to že dolga doba človeškega življenja, katerega pa ne merimo po množini let, temveč po množini blagih plemenitih činov, katere človek napravi v blagor svoje družine, v korist občine, v narodovo srečo in v blagobit vsega človeštva. Blagopokojnikovo življenje vse je bilo v polni meri le en tak plemenit čin, ki je trajal od nastopa njegove službe do njegove popolne telesne onemoglosti. Bil je blag soprog, skrben oče svojim otrokom, ki so mu obupajoč lajšali britko trpljenje v dolgi bolezni, ki so mu potrti v britki žalosti zatisnili ono blago očetovsko oko, ki jih je s toliko ljubeznijo in skrbjo vodilo po potih pravega poštenja in neumornega delovanja. Občini Dornberg je bil požrtvovalen učitelj v šolski sobi in izven iste, neumoren tajnik, spreten organist in pevovodja ter brezplačan svetovalec vsakemu domačinu v vsakem opravilu. Hvaležna srca vrlih Dornberžanov gotovo najbolj počaste spomin blagopokojnikov, ako se z isto ljubeznijo oklenejo njegovega sina, sedanjega delavnega nadučitelja. Kdor se pa tako žrtvuje z neumornim delom sreči svoji obitelji, domači občini, ljubljenemu narodu ter v občc blaginji človeštva, gotovo najde svojo zasluženo plačilo nad zvezdami, kjer ga vsemogočni Stvarnik z nebeškim veseljem sprejme v krog svojih izvoljencev. Ob sklepu teh vrstic kličem Vam — nepozabni moj voditelj: »Uživajte zasluženo plačilo nad zvezdami! Počivajte sladko v domači rodni zemlji!« Tebi pa ljubljena rodbina Križman, a osobito Vama predraga pobratima Nace in France želim, da bi se kmalu utolažila v hvaležnem otroškem spominu na blagega roditelja, saj: »Lepše solnce njemu sije, lepše zarja rumeni.« Alojzij. Istra. Iz Istre nain piše prijatelj: V zadnjem dopisu sem popisal ob kratkem, kako po mačehovsko skrbi naša slovanska delegacija za učiteljstvo in sploh za šolstvo. Danes mi dovolite, naj opišem nekoliko mačehovsko ravnanjc naših oblastni. Omenil sem že, da je deželni zbor sprejel 1. 1901. zakon, s katerim se je nekoliko izboljšalo učiteljstvu materijalno stanje. §. 24. istega zakona določuje, da se mora Vto učiieljskih mest uvrstiti v I. plačilni razred, '/io v Hplačilni razred, in 5/io v ^- plačilni razred, ker je tudi v Istri v veljavi krajevni sistem. Ta sistem pa se razume tako, da imajo v krajih tI. Jin II. plačilnega razreda to plačo le nadučitelji, a vse drugo učiteljstvo uživa plačo nižjega razreda. Izjemo dela le učiteljica v Podgradu, ki je poročila sodnijskega adjunkta in tako privedla zeta v šolsko poslopje, le ona uživa plačo enakega razreda s svojini nadučiteljem. Ravno isti § deželnega zakona določa, da ima deželno šolsko oblastvo dogovorno z deželnim odborom od deset let do deset let razvrstiti po razredih vsa učiteljska mesta. Vsakdo bi mislil, da sta se deželna šolska oblast in deželni odbor dogovorila in prevrstila učiteljska mesta takoj, ko je ta zakon zadobil pravno moč. Mogoče bi se zgodilo to drugod, a pri nas v Istri ne. Službena mesta so ostala še vedno razvrščena tako, kakor so bila razvrščena pred tem zakonom, s prevrstitvijo odlaša se torej že nad dve leti in to le zaradi tega, ker bi prišla malenkost učiteljskih mest v boljše plačilne razrede. In kaj pravi učiteljstvo k temu ? Večina doma malo na tihera godrnja, in pri tem ostane. Le učiteljsko društvo za koperski okraj se je drznilo toliko, da je prosilo v pretečenem poletju deželni šolski svet, naj poskrbi, da se izvrši ta prevrstitev, a rešitve na to prošnjo ni še danes. Kaj so naredila druga učiteljska društva, mi ni znano, a najbrže nič. Mirno čakak vsak v svojem kotičku, kdaj se bo zljubilo oblastnijam izvršit' ta § deželnega šolskega zakona. Dvomimo, da bodo oblastnije toliko pravične ter da nakažtjo priboljšek ob prevrstitvi onemu, kogar zadene ta od 1. septembra 1901 t. j. od dneva, ko je zakon zadobil pravno veljavo. Oni tovariš, ki bo deležen tega priboljška, bo vesel, da mu ga nakažejo od dneva naprej in niti mislil ne bo, da mu je zakon določil ta priboljšek že od 1. septembra 1901. Enaka se je godila, ko so se premenile decenije v kvinkvenije. Oškodovani so bili nekateri tovariši kar za eno kvinkvenijo, a rekuriral ni nihče. Kasneje je marsikdo pomrmral proti nadzorniku, a ta mu je kratko povedal: »Zakaj se niste pritožili na višjo oblast?« In pri tem je ostalo. Moj opomin je ta-le: »Slovansko učiteljstvo v Istri zbudi se, misli in prouči do dobrega državne in posebno deželne šolske zakone, pa dobiš v njih marsikatero mrvico, ki jo je določil zakonodajalec tebi, a ti jo razne oblastnije premišljeno ali nepremišljeno, hote ali nehote kratijo. In ko to zapaziš, posvetuj se s tovariši in neustrašeno nastopi pot pritožbe, saj sta si tem potem pred kratkim pridobila dva tovariša izdatne vsotice. Opozarjam te, posvetuj se le s tovariši in ne s kakimi nazovi-prijatelji učiteljstva, ker sem prepričan, da so ti prijatelji večinoma neodkritosrčni prijatelji, ki nam zavidajo vsako mrvico. Tovariši, zbudite se, da si zadobimo ugled in upoštevanje, a to bo, če nastopimo vsi vezani v trden. krog, ki se ne da razrušiti in ne, ako se bomo vezali na one nazovi-prijatelje učiteljstva. Zgodovina nas uči, da tudi v drugih deželah uživa učiteljstvo le to, kar si je samo priborilo, in nič onega, kar bi mu bili podelili nazovi-prijatelji. Dr. Sitnež.