NARODNO IN UNIVERZITETNO KNJIŽNICO “■7 iik - september 1996 I 3/ sile - settembre 1996 L» ^tVJvJvJ 8-96 MLADIKA 8 IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XL. 1996 KAZALO Multikulturnost: med naravno stvarnostjo in politično računico . . .153 Odmevi na Drago’96. . . .154 Pavle Merku: Slovenščina, matica naše narodne identitete . . .156 Barbara Simoniti: Pesem za Evridiko in glas . 157 Pod črto: Poslanstvo radia Trst A . .158 Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da...................160 Miša Shaker: Pesmi . . . .162 Bruna Pertot: Presladka barkovljanska sliva. . . .164 Jože Cukale: Meditacija . . .165 Martin Silvester: Anka Petričevič (Pesmi) . .166 Drago Štoka: Smrt na Matajurju 168 Antena...........................169 Jože Cukale: Medžugorje (razmišljanje). . 175 Jože Cukale: Šundarbani .176 Martin Jevnikar: Zamejska In zdomska literatura (Lojzka Bratuž; Janko Messner; Revija Dve domovini . . . .177 Ocene: Razstave: Jim Dine; Razstave v Repnu (Magda Jevnikar); Knjige: Zbornik Brižinski spomeniki (M. Jevnikar) ......................181 Novice Knjižnice Dušana Černeta (27) . . .184 Na Platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Listnica; Za smeh Prilogi: RAST 106-96 Zunanja oprema: Edi Žerjal Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040/370846 - fax 040/633307 Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Reg. na sodišču v Trstu št. 193 SP Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 4.000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 35.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 - Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo 35.000 lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države 40.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 50.000 lir. Tisk in fotostavek: “graphart”. Trst, Drevored D’Annunzio 27/E tel. 040/772151 Tako lepa ¡zgleda zdaj notranjost cerkvice sv. Janeza na Vinjem vrhu, ki so jo obnovili tudi z našo pomočjo v spomin na dvajsetletnico smrti prof. Jožeta Peterlina. S tretjim prispevkom zbora Sv. Jernej z Opčin (300.000 lir) in z darom gospe Vere Lozej (50.000 lir) smo skupaj zbrali 7.158.000 lir. Vsem, ki ste se nam v akciji za obnovo pridružili, prisrčna hvala! SPOŠTOVANO UREDNIŠTVO, danes med prebiranjem 7. številke Mladike sem opazila, da se je piscu rubrike “V slovenska obzorja in čez” (stran 123) napisala majčkena netočnost, ki jo kaže seveda čimprej popraviti. Dobitniki nagrade Srečko Kosovel so bili štirje in ne samo dva, kot je bilo rečeno, in sicer: za prozo Ezio Martin za prevod Pahorjeve Nekropole, za poezijo Jolka Milič in Darja Bettocchi, prva za Botticellija Iva Svetine, druga pa za Odseljeni čas Miroslava Košute in Patrizia Vascotto za prevod zbirke pravljic Marka Kravosa. Ker v Ronkah nisem imela priložnosti, da osebno čestitam gospe Bet-tocchijevi, s katero sva srečno priveslali v istem čolničku do nagrade, pa čeprav sva bili nekajkrat le nekaj metrov narazen, mi dovolite, da ji čestitke izrazim javno in zaželim še veliko uspehov za naprej. S spoštovanjem Jolka Milič 6210 Sežana Partizanska cesta 14 Slovenija dalje na 3. strani platnic o SLIKE NA PLATNICI: O Cerkvica na naslovnici se nahaja v tržaški pokrajini: v katerem kraju se nahaja in komu je posvečena? Trije pravilni odgovori, ki jih bomo izžrebali, bodo nagrajeni s knjigo naše založbe. ©Razstava starega kmečkega orodja na Kolonkovcu. ©Srečanje treh Slovenij na Višarjah, kjer je maševal mariborski pomožni škof Jožef Smej. O Posnetek z letošnje Drage. ©Na 6. Dragi mladih so v kulturnem delu nastopili Fantje izpod Grmade in Dekliški zbor Devin ter recitatorji društva Cerovlje-Mavhinje. UREDNIŠKI ODBOR: Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Breda Suslč, Marko Tavčar, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Edvard Žerjal in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Ceščut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Albert Miklavec, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja in člani uredniškega odbora. M 117986 draga Multikulturnost: stvarnostjo in polit Predavanji, za kateri je na študijskih dneh Draga 96 veljajo največje pričakovanje, sta bili verjetno tisti, ki sta ju podala psihoanalitik dr. Pavel Fonda ter psiholog in sociolog dr. Mišo Jezernik o multikulturnosti oz. interkulturnosti. Verjetno pa je občinstvo ostalo nekoliko nepotešeno, saj smo pričakovali, da se bodo tako predavatelja kot razpravljalci dotaknili žgočih konkretnih vprašanj, ki jih problem multikulturnosti postavlja ne samo na osebnem, ampak tudi na kulturnem, gospodarskem in političnem področju. Zlasti zamejski poslušalec je tu ostal nekoliko razočaran, saj je prav v zamejstvu dalj časa potekala polemika o multikulturnosti, zlasti na straneh Primorskega dnevnika. V zamejstvu se je namreč vila vroča razprava o tem, kaj naj za zamejske Slovence multikulturnost pomeni, kako naj jo obravnavamo in kako naj jo sprejemamo oz. ne sprejemamo. Predvsem bi morali tu postaviti na jasno, daje nam Slovencem bilo dano živeti več stoletij v multikulturnem okolju avstroogrske monarhije in jugoslovanske države in da Slovenci v zamejstvu še sedaj živimo v takem okolju. Trst je pravi primer: ob vsakem vogalu te spremlja zavest, da živiš v mestu, ki je stičišče več narodov in kultur. Ne samo slovenskega in italijanskega, ki sta glavna, ampak tudi nemškega, judovskega, srbskega, grškega, armenskega idr. Lepi občutki te prevzamejo, ko se sprehajaš po Trstu in naletiš najprej na judovsko sinagogo, zatem na srbsko in grško pravoslavno ter na evangeličansko, armensko (zdaj nemško) in anglikansko cerkev. Priložnost imaš tudi obiskati judovski muzej. Kaj pa reči o tržaškem pokopališču, ki ima poleg katoliškega še pravoslavni, judovski in muslimanski del. To lepo občutje ti sicer nekoliko skvari spoznanje, da pripadniki teh manjših narodnih in verskih skupnosti, ki živijo v Trstu, uporabljajo v glavnem italijanščino, tudi ko gre za medsebojno občevanje. Multikulturnost je bila torej pri nas vedno naravno dejstvo, naravna stvarnost, v kateri si prišel v stik z več kulturami in si vedno odnesel nekaj pozitivnega. Nekaj povsem drugega pa je, ko postane multikulturnost parola, geslo nekega političnega načrta. Ni mogoče mimo dejstva, da si nekatere politične sile pri nas prizadevajo - in jim je tudi uspelo - vpeljati besedo “multikulturnost” v dnevni politični besednjak. Tako iz ust nekaterih politikov slišimo, kako je prav, da smo multikulturno usmerjeni, ker je to edina rešitev, saj je druga alternativa le zapiranje v geto, to pa je nekaj negativnega. Prva, na katero je padla obtožba zapiranja v geto, je bila slovenska politična stranka v Italiji: kolikokrat smo slišali očitke zaprtosti, nacionalizma, vrtičkarstva itd. Sedaj kaže, da so na vrsti kulturne in gospodarske ustanove. (Mimogrede rečeno, nekdo je pred leti že predlagal, da bi bilo idealno, ko bi bile maše pri nas dvojezične). Sprašujemo se, ali tem politikom ni znano, da zahaja naš človek v slovenska društva in k slovenski maši tudi zato, da bi bil v domačem okolju, kjer bi se počutil dobro, naravno, kjer bi brez zadržkov lahko govoril in poslušal jezik, ki ga čez dan - če ni zaposlen pri kaki slovenski ustanovi ali podjetju - nima priložnosti govoriti oz slišati. In še: če postanejo naša društva in ustanove multikulturne in dvojezične, bodo to postala tudi italijanska društva in ustanove ( da o šolah ne govorimo), ali bodo ohranila svojo italijansko identiteto (kot je to navsezadnje naravno)? Multikulturnost lahko sprejmemo kot naravno dejstvo, nikakor pa ne moremo sprejeti vsiljevanja neke umetne multikulturnosti, kije le sad politične računice. Ta računica ima kot končni cilj, da se Slovenci odpovemo svojim organizacijam, lastnemu organiziranemu življenju, v prid nekim nedefiniranim ustanovam. Tako pa se Slovencu prepreči, da jasno in brez kompleksov nastopi kot Slovenec in nič drugega. Cilj je jasen: Slovenci se ne smejo več čutiti Slovence, čutiti se morajo nekaj drugega. Če pa niso Slovenci, kaj so? Sociolog Jakov Jukič. Dr. Pavel Fonda. Socio-psiholog dr. Mišo Jezernik. Ustavni sodnik dr. Peter Jambrek. Prof. Pavle Merku. Odmevi na Drago ’96 Tudi 31. Draga je odmevala in še odmeva tako v odobravanjih prijateljev, kot v odklanjanju nasprotnikov, ker smo nekaterim spet trn v peti. Razlogi so seveda politični. Nismo neposredno vpleteni v politiko in strankarsko življenje na obeh straneh meje, vendar pa politično mislimo in dajemo tudi drugim priložnost, da to počnejo na Dragi. Odmevi so taki ali drugačni, pač politični, saj si dandanes nihče ne more privoščiti, da bi ostajal povsem zunaj nekega dogajanja, ki bi moralo biti usmerjeno v skupno dobro, a pomeni premnogokrat, žal, iskanje lastne ali ožje strankarske koristi. Čeprav nam nekateri, v prvi vrsti politiki, priznavajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju dialoga med različno mislečimi, nastopajo drugi proti nam znova s kopico očitkov in podtikanj, ki imajo vsi ideološko podlago. Ker smo tudi v preteklosti mislili politično in so nam dogodki dali prav, ostajamo zvesti temu poslanstvu, čeprav prvi predavatelj Drage 96, hrvaški zgodovinar in sociolog Jakov Jukič, ni bil preveč prizanesljiv do vsega, kar danes diši po politiki. Po njegovem bo današnji in prihodnji kristjan reševal krizo posameznika in sodobne družbe samo z ljubeznijo in svobodo. Ko bo na voljo prevod predavanja, nam bo njegovo razmišljanje še jasnejše in dragocenejše. Multikulturnost je v izvajanjih obeh nastopajočih, dr. Pavla Fonde in dr. Miša Jezernika, močno prerasla začetni manjšinski okvir in segla na vseslovensko raven. Izvajanja psihiatra in socio-psihologa niso bila soglasna, pa tudi med občinstvom niso bili vsi odmevi soglasno usmerjeni. Tudi v tem primeru je očitno, da daje Draga na razpolago priložnost za širše razmišljanje tako politične kot kulturno-antropolo-ške narave. Upajmo le, da doprinos obeh predavanj in razprave ne bo šel med odloženo šaro, ampak bo prispeval k splošnejši diskusiji v okviru manjšine, ki je v svojih raznih komponentah tako zelo različna. Ustavni sodnik Peter Jambrek je presenetil s svojo jasno in prodorno analizo situacije v Sloveniji, ki je imela to dobro lastnost, da ni olepšavala stanja. Nekaterim se je zdela vendarle preveč črnogleda, za druge pa je bila povsem na mestu, da si kdo ne bi delal utvar. Prof. Pavle Merku se je sicer slcoro izognil osebnemu pričevanju, a je bil obenem nič manj duhovit in vseskozi prepričljiv v svoji neizprosni zahtevi po spoštljivem odnosu do materinščine in slovenskega jezika sploh, da bi postal obveznost vsakega, ki ima z jezikom opravka. Tudi letos so mnogi zapuščali našo prireditev polni vtisov, ne samo s predavanj pod šotorom pač pa tudi s srečanj in pogovorov z drugimi udeleženci, ki jih je bilo veliko, vsaj toliko, kolikor smo jih pričakovali. Zabeležili smo mnenje enega, časnikarja Jurija Paljka, ki je izrekel laskavo pohvalo o Dragi mladih, a ga je ponovno impresionirala Draga kot kraj sproščenega pogovora, nenačrtovanega snidenja, stimulantne-ga pogovora, kjer tudi Ljubljana jemlje zamejca zares. Za prihodnje leto predlaga predavanje o prihodnosti slovenskega gospodarstva. Pa še eno mnenje, ki je sicer že tudi odsev opažanj in mnenj drugih. Zapisal gaje Alojz Rebula, kije Dragi blizu, tudi pri njenem nastajanju: Še enkrat je Draga opravičila svoj obstoj. “Ohranite jo!” so mi rekli mnogi. Hrvat je dal žlahten personalističen poudarek, Fonda je bil sicer predolg in premalo kritičen do multikulturnosti, a humanistično sprejemljiv, Jambrek je s svojo neusmiljeno analizo pognal Drago do enega njenih viškov, Merku je lepo odmeval s poudarkom zvestobi materinščini. Za prihodnje leto pa predlagam... Študijskih dnevov DRAGA 96 so se tudi letos udeležili politični predstavniki strank slovenske pomladi Lojze Peterle, Janez Podobnik in Janez Janša, ki se je ustavil pri bogato založenih stojnicah s knjigami (zgoraj). Radio Trst A in tudi televizija so Drago spremljali ves čas dogajanja v živo (spodaj). Udeleženci Drage iz Nemčije in Švice (desno zgoraj), in iz Slovenije (zadnji dve sliki desno). Slovenščina, matica naše narodne identitete Za sklep tega razmišljanja o rabi slovenščine pri nas bom skuSal pojasniti, kaj mi pomenijo trije izrazi, ki sem jih tu večkrat rabil: ljubezen do slovenščine, odgovornost pri njeni rabi v javnosti in narodni ponos. Z ljubeznijo ni kaj opletati: ali si zaljubljen ali nisi; če nisi, ni mogoče ljubezen ustvariti z voljo in jo nadomestiti s čim drugim. Sociologi vedo povedati o pomenu in koristi zaljubljenosti za posameznika in za družbo. Biti zaljubljen v jezik (pa naj gre za materin jezik, za narodnega, za katerega koli ali kar za jezik kot pojav, kot eno med znamenji, ki razlikujejo človeka od vseh drugih bitij), biti zaljubljen v jezik je torej blaženo stanje, ki prinaša nedvoumne koristi posamezniku in ožji ali SirSi družbi, sredi katerega posameznik z besedo živi, to je govori. To blaženo stanje, to privilegirano stanje s tem olajša posamezniku in, posredno, tudi družbi, da se zave in zaveda odgovornosti pri javni rabi jezika in pri oblikovanju narodnega ponosa. Odgovornost pri rabi jezika v javnosti je hkrati civilna in kulturna odgovornost. Družba, ki hoče veljati za civilno in kulturno, ima namreč dolžnost, da spoštuje dobrino, ki je za to samo družbo razpoznavni znak in občilo, ki omogoča ustvarjalno sožitje, in ima pravico, da od vseh svojih članov to zahteva. Predvsem od onih članov, ki zaradi svojega dela in vpliva - formativnega ter informativnega - na vso družbo nosijo veliko odgovornost. To so šola in javna občila. Dve ustanovi torej, ki nosita danes prvinsko odgovornost pri oblikovanju urejenega in korektnega jezikovnega občevanja celotne družbe, torej kar pri njenem civilnem in kulturnem oblikovanju. Ce temu ni tako, če sta ti dve ustanovi odgovorni za razpad korektnega jezikovnega izražanja v javnosti, so posledice daljnosežne, čeprav se jih malokdo zaveda. Pri nas vodijo celo, čeprav dolgoročno, v. samoasimilacijo. Kritična opozorila ne zaležejo. Pred nekaj desetletij sem v reviji Zaliv pisal rubriko, ki je opozarjala na hude jezikovne napake in nesmisle v naših časopisih. Taka rubrika, sem razvidel, ne služi nikomur. Zato govorim danes o odgovornosti, ki se jih Sola in javna občila premalo zavedajo. Je ta apel brezupen? Bo v javnosti vedno obveljala jurčičevska površnost v pisanju in bojo poizkusi levstikovske strogosti le donkihotska poteza jezikovnih zaljubljencev? O tem bo pri nas odločil narodni ponos. To je zavest, da pripadaš nacionalno opredeljeni družbi, zavest, da jo moraš sam odgovorno spoštovati, če hočeS, da jo tudi drugi spoštujejo, zavest, da nosiš pred njo točno ugotovljive odgovornosti. Vsakdo svojo. Šola in javna občila tudi odgovornost, da ohranjajo in širijo slovenščino, ne da bi jo ponižale v nespoznavno, nekulturno gmoto zvokov in besed brez jasne oblike in pravega smisla. To je, po moji misli, narodni ponos. Ponos, da pripadaš narodu in spoštuješ vse, kar ima ta narod enkratnega bogastva, da iz njega lahko črpa in živi ter proicira svojo voljo do obstoja in veselje do življenja v prihodnost, to je da ustvarja in posreduje svojo kulturo rodovom, ki nam bojo sledili. To bogastvo so nas jezik, naša zgodovina in naša kultura. Brez takega narodnega ponosa bojo naša Sola in naša javna občila zasenčile prav jezik, zgodovino in kulturo ter onemogočile, da jih bojo novi rodovi spoznali ter se ob njih oplajali. Brez njih zeva pred nami le brezno samoasimilacije z vsemi psihološkimi in socialnimi posledicami, ki jih vsaka asimislacija prinaša. Le to - in nič več - mi pomeni izraz "narodni ponos". Sklepni del iz razmišljanja prof. Pavleta Merkuja v nedeljo popoldne ob največji udeležbi poslušalcev. novela Pesem za Evridiko in glas s„wm Telefon je zazvonil ravno takrat, ko sem namiljena obstala pod tušem. Naglo sem se oblila z vodo, strgala brisačo z držala, planila v sobo in segla po slušalki: “Prosim?” “Živijo, Eva... jaz sem.” “Ooo - ti si...” Stala sem na eni nogi in krčevito zategovala brisačo; kakor da bi me lahko videl. Po nogah se me ščeme-le kapljice vode, ki so polzele navzdol in se zlivale v podplate. “Sem te od nekod zmotil?” “Ne! Bila sem le na drugem koncu...” “Sem te presenetil?” je vprašal tiše, z znanim, tako prekleto znanim glasom. “Ja.” Ničesar mu nisem nameravala olajšati. “Veš, saj pravzaprav ne vem - hotel sem te le vprašati, kako si.” “Hvala, dobro. Pa ti?” “Kar v redu, saj veš, kar gre.” Nihala sva med skrajnima nemožnostima razgovora: bila sva popolna neznanca, ki nimata nič skupnega, hkrati pa sva se poznala tako globoko, da ni nič več bilo besede vredno. “Počakaj, prosim, trenutek: voda mi vre,” sem naglo lagala. Položila sem slušalko na blazino. Potem sem se temeljito obrisala in si ogrnila haljo. Potrebovala sem čas; vsaj nekaj trenutkov. Tisto haljo, ki jo je tolikokrat snel z mene, s predrzno kretnjo radovednosti... Streslo me je z grenkobo. Halje se moram znebiti; ni mogoče, da obleke živijo tako trdoživo dolgo. A kako je mogoče, da me njegov glas tako vznemiri? Še enkrat sem si obrisala obraz in znova segla po telefonu: “Sem že tu.” “Kuhaš čaj?” je vprašal še mehkeje. “Ja; saj me poznaš,” sem lagala. Ne pozna me več. Tako se mi je posrečilo nekaj laži in z vsako sem postala močnejša. Z vsako se je poglabljala resnična razdalja do mene, navzven pa se je razrasel vtis skoraj otipljive brezbrižnosti. Zato je lahko začel prijetno pripovedovati. Besede so se nizale, kakor so se vedno znale. Pogovor, po katerem se bova lahko slepila, da nama je laže... * # * Moji dnevi so postali zelo preprosti. Najprej zazvoni budilka. Ne maram modernih nadomestnih ur, ki enakomerno plivkajo s plastičnimi, oglatimi glasovi. Budilka je kovinska in okrogla: ima dva zvonca za ušesi, in ima glas. Moj dan nastane v srebrnem, okroglem brnenju. Navijem jo vedno enako: za dva obrata in pol, da se melodija izteče. Kakor poseben interval dolžine vzmeti: upočasni se in s poudarkom izzveni. Melodija ima smisel in obliko. Pretegnem se v raskavem bombažu rjuh in počasi vstanem. Ubogljivo me čakajo copati in kitajsko poslikana halja. Dotik svile po koži me zdrami; svetel je kakor glas klarineta. Ko si umivam obraz, poslušam kapljice vode: šum-no padajo v belo in odhitijo; fagot v globini cevi. Potem si skuham kavo in pripravim skledico ptičje hrane: ovseni kosmiči s sadjem in zrnjem. Veliko vitaminov moram pojesti za svoj ptičji glas... Tudi kavna skodelica je okrogla: bučasta, z velikim uhatim ročajem, ročno poslikana s cvetličnimi viticami. Ko sežem vanjo s srebrno žličko - rezano polno cimetovo rjavega sladkorja - in zvrtinčim gladino, zapoje. Žličko naslonim na rob, da spolzi z nje nekaj oblebde-lih kapljic, in jo položim na presojni krožnik; triangel ob porcelan. Potem jem. Izza mize opazujem zunanji svet, ki se neslišno premika za steklom; odvzet mu je glas. Potem moram že malo pohiteti, da mi ostane še dovolj časa za umivanje. Stopim pod tuš in v navalu razdrobljene vode zapojem. Vsaj zdi se mi lahko tako. Stene belega porcelana se me usmilijo in mi odpeva-jo... Zato so mi jutra najljubša. Ko zatisnem vodo in se obrišem z nasršeno tkanino, krene pesem z mano v sobo. Vedno se oblečem v njene barve. Danes so zrele kakor viola: karminaste, opečne in vinsko rdeče. Martina tega ne more razumeti. Zato ji tudi ne morem povedati. Med malico običajno pride k meni na kavo. Nasloni se na mizo, gleda rože in mene in klepeta ko dež. Potem pa recimo reče: “Ampak veš, Eva, takšne barve ti pa res ne bi pripisala!” To je bilo prej- šnji teden, ko sem bila v razburkano modrem. Najbrž zato, ker barva ni sodila k mojim rožam, ki cvetijo zanesljivo in toplo. Martina seveda ni mogla slišati pozavne in klavirja. Moja služba je primerno nepomembna. Sedim v pisarni in tipkam v prijazni računalnik. Zelo sem hvaležna za lastno pisarno. Na vratih je moje ime. Na okenski polici se bohotijo hibiskusi; rumeni, marelični in malinovo rdeči. Cvetlice premorejo poseben jezik; zelo podobne glasbi. Vsakdo, ki vstopi v mojo pisarno, jih opazi in omeni: “Kako čudovite rože imaš, Eva!” ali kaj podobnega. Rože so moj glas. Šele potem opazijo mene in se domislijo opravka. Tako je vse veliko laže. Ne mogla bi več brez rož. Navadno mi prinesejo liste papirja, za katere moram dopisati nove. Ko sem spet sama, začnem. Tipke imajo vsaka svoj ton. In ko jih prebiram po novih popisanih notnih papirjih, vstajajo melodije. Le zame, za moj zveneči dan. '!• •!• Spominjam se davnega mrzlega, kovinsko modrega dne. Zbirali smo se v manjši gotski cerkvi - le da tega kot otrok še nisem vedela; opazila sem le visoka okna in presunljivi zvonik. Njegovi skriljevi strešniki so se lesketali v še skoraj zimskem soncu. Pred oltarjem je čakalo nekaj stolov in stojal za note. Ljudje so žužnjali v pričakovanju. Glasovi so risali oblačke na ozadju pisanih, ploskovitih fresk. Glasovi v vidni obliki. Iz zakristije so vstopili trije nezemski ljudje. Bežno se spominjam črno-belih frakov in obrazov ter zamolklo rdeče široke obleke. Lutnja, viola in glas; kristalni sopran. Razmestili so se po stolih in prislonili note; gospoda sta odsunila krajce svoje dolge suknje, da so črno požugali za naslonjalom in obviseli. Dolgoprste roke so segle v strune, lok je zakrižal v violo; dolgo pritegnjen ton, ponovljen in prekinjen; prsti so zategnili lesene vijake z velikimi ušesi. Pa spet in spet. Neučakanost je vrela v meni. Odmaknila sta roke, se bežno spogledala in pomikala. Pevka je vstala. Z belimi dlanmi si je pogladila težko obleko, se sloko zravnala, dvignila glavo in zaprla oči. V visoko svetlobo cerkvene ladje je zatipal glas iz steklenorobe svile. Udarilo je vame. Seglo je do stropa, se razprostrlo in planilo navzdol, do dna in globlje. Dvignilo meje v bronenem zvonu, ulitem po moji meri, kakor ptico -ne v zrak, temveč v slišnost, gosto kakor voda. V oljnem valovanju sem nihala nekje v višini, brez teže in telesa, čista ko glas, zvenenje pa je pljuskalo ob mojo žametnopernato kožo. Pod menoj so se lesketale oči srebrnih svetniških obrazov, Katarine, Veronike in Ane Samotretje; zadonele so barve na križevem potu. Lebdela sem v svetlobi do zadnjih akordov strun, potem pa me je spustilo, lahno in počasi, da sem se neopazno spustila vase, v tukaj in zdaj svoje pritlehne podobe. Od takrat je cerkev zame svet prostor. Roke okoli mene so enakomerno ropotale in oved-la sem se, da ploskajo. Poiskala sem svoje roke v naslonjalih prevelikega črnega stola in začela posnemati udarjanje množice. Ploskanje mi je vedno bilo odveč. Čeprav danes razumem, da morajo poslušalci sodelovati z razsežnostjo zvoka; vse, kar zmorejo dodati kot izraz sebe, pa je le skelet ritma izzvenele melodije. pod črto Poslanstvo Radia Trst A Tržaška radijska postaja je v vseh povojnih letih igrala med slovensko narodnostno skupnostjo v Italiji zelo pomembno vlogo, tako na področju kulture kot na področju poročanja. O tem je Mladika v preteklosti večkrat pisala. Spremljala je sporede tržaške radijske postaje veliko bolj intenzivno kot danes, tudi zato ker je bil tržaški radio, ko še ni bilo televizijskih oddaj, izredno poslušan medij. Zelo so bila poslušana na primer dnevna poročila, ki so Slovencem v domovini pomenila edino svobodno informacijo, saj je v Sloveniji do demokratizacije vladal totalitarni režim, ki ni dopuščal svobode poročanja. Za nas pa je radio poleg te pomembne poročevalske vloge imel še eno pomembno poslanstvo: bil je velika kulturna delavnica. To pomeni, da se je v tem mediju slovenska narodnostna skupnost tudi kulturno izživljala. Slovenci v zamejstvu nismo bili samo pasivni poslušalci sporedov, ampak smo pri njihovem ustvarjanju aktivno sodelovali. Premalo je bila doslej poudarjena ta aktivna kulturna vloga postaje, kjer so se glasbene in igralske skupine ustvarjalno predstavljale. Tu so kulturne skupine dobile spodbudo, ki jo je dajalo vodstvo postaje s svojimi uredniki. Spomnimo se samo vloge Radijskega odra, ki je v svoji zgodovini odigral na tisoče iger, vzgojil desetine igralcev in drugih radijskih delavcev, ki so uspešno sodelovali tudi pri drugih oddajah. Zdi se, da se tržaška radijska postaja žal čedalje bolj odmika od te funkcije in da se polagoma izneverja svojemu poslanstvu prav na tem področju. Zdi se, da vodstvo postaje ne razume po- Pred oltarjem je stala čmo-rdeče-črna trojica, nebogljeno počlovečena v zalivu hvale. Poklonili so se, in skrila jih je zakristija. Odmor se mi je zdel neznosno dolg in nepotreben. Sklenila sem, da se moram v drugem delu bolj obvladati in si natančno ogledati nastajanje glasbe, ne da bi me pri tem odnesel njen učinek. Nekdo se je pririnil do mene, v temnem suknjiču in kravati. Ustopil se je pred mano ter začel govoriti, vendar bolj mami kakor meni. Mama se je nasmehnila - tisti vljudni nasmeh, ki mi ga nikoli ni uspelo povsem razvozlati, kaj šele posneti, čeprav sem slutila, da je na poseben način primeren - ter se sklonila in me pogledala, preden je prikimala v odgovor. Naprošena sem bila, da na koncu koncerta pevki izročim šopek rož. Ni bilo prvič in ni me bilo strah stopiti na oder s cvetlično zahvalo, zato je mama privolila, kljub mojim čudnim očem. “Saj ji boš dala rože, kajne, Eva?” se je hotela tokrat še prepričati. Uklonila sem težko glavo in pokimala, v naslednjem trenutku pa so mi v naročje že položili šumeč snop rdečih nageljnov in vrtnic v celofanu. Glasbeniki so se vrnili, nespremenjeni, le z novimi zvezki not, jaz pa sem se oklenila zelenih pecljev, da me ne bi spet odneslo. Zazrla sem se v obraz, skrit pod črnim slapom las in sklonjen nad svetlo čarovnijo v naročju. Štela sem komaj vidne strune, napete čez čipkasto izrezljano oko oblega telesa. Roke so se v zvenečem plesu prestopale po ravnini strun - leva zgoraj, nikoli povsem do zapognjenih vijakov, desna nihaje preko lesene vezenine. Zmedla sem se vsakokrat, ko je desnica segla v note in obrnila list. Premaknila sem pogled na violo. Strune ob strune so križale leseno, zažeto osmico in se lomile v praznino. Potem je roka odmaknila lok, naslonila obnemeli les in obrnila list. Pevka je stala v sredini, zaprtih oči. Roke je sklenila pred seboj. Iz dna duše nas je spreminjala v boljše ljudi. Svetniki so nemo stali, sonce seje spuščalo po pozlati svečnikov, freske so bledele. V naročju so me težili zastekljeni rdeči cvetovi. Med ploskanjem sem morala vstati. Mama mi je pustila, da sem sama izbrala pravi trenutek. Z gluhimi koraki sem pritipala do notnih stojal. Rdeča obleka se je sklonila v nasmehu in me poljubila. V ozadju ropotanje rok. Ko smo odhajali, sem se mami obesila na rokav. Kupila mi je ploščo in spremno knjižico. Postali sta mi svetinji. Še zdaj sta nekje, oguljeni v prahu preteklosti in nepospravljenih spominov. Hotela sem v glasbeno šolo. Hotela sem igrati lutnjo. Mame ni bilo treba dolgo prositi; znala je prepoznati želje, ki so mi segale do korenin. Oče je le skomignil z rameni in pokimal. Iz lutnje pa se je izcimila majhna, skromna, preveč rumeno pobarvana violina s črnim vratom. Ovijala sem jo v babičino volneno ruto s kašmirskim vzorcem in jo kakor zvesto prtljago tovorila v črnem kovčku do šole in nazaj. V dežju in soncu in snegu. Nikoli ni postala del mene. Moja violinska leta so bila čas slutenj in iskanj, upanja in nezadovoljstva. Bremenila sem se s krivdo za to, da mi violina ne poje. Ne tako, kakor jo slišim. Da ji ne morem vdahniti prepričljivosti. Da se premalo trudim. slanstva, ki je zadostiti kot medij ne samo lahkotnemu glasbenemu okusu in informaciji, ampak tudi kulturnim potrebam manjšine. Naša radijska postaja mora namreč zadostiti različnim potrebam, ki jih običajno pri vsedržavnih radijskih postajah krijejo različni kanali. Kako razporediti te različne potrebe na enem samem oddajniku, to je umetnost, kateri bi se morali posvetiti predvsem odgovorni na radijski postaji z veliko preudarnostjo. Naš radio je bil vedno tudi kulturni spodbujevalec. Kar pa je danes kulture, iger, koncertov, se zdi samo še kot odsev nekih odločitev iz preteklih let. To se vidi tudi iz prepogostih ponovitev. Za realizacijo nekega kulturnega programa se je treba truditi. Potrebni so kulturni operaterji, kulturni program je treba razmisliti z vrha. To kulturno poslanstvo bi se moralo odražati tudi v skrbi za jezik, za slovenščino na vseh področjih. Ne gre namreč samo za lepo slovensko igro -slovenščina mora biti neoporečna tudi v vseh drugih oddajah -tudi informativnih. In taka je lahko samo, če so sodelavci kulturno formirani. Brez osebja in posebno še brez kvalificiranega osebja s pri- merno kulturno razgledanostjo in izobrazbo radio prav gotovo ne bo mogel izpolnjevati svoje vloge v naši narodnostni skupnosti. Prav tako kot za druge ustanove velja tudi za radio: da mora rasti iz našega za naše ljudi. Sami uvozi še tako lepih produktov iz matice ali od drugod nam ne bodo veliko koristili. Možnosti so. Videli smo pri nedavnem razpisu za prosta delovna mesta na programskem odseku, da je ljudi za izpolnjevanje omenjenega poslanstva dovolj. Treba je le pogumno in modro ukrepati, saj nič ne pade samo z neba. Živela sem v stalnem strahu, da si bom poškodovala roke. Nisem se več upala voziti s kolesom. Na vrtu sem vedno plela in presajala rože v rokavicah. Izogibala sem se nožev. Vadila sem ko blazna, ure in ure. Starši so mi odredili policijsko uro, kdaj moram zvečer nehati. Zaradi sosedov; njihova papiga je posnemala moje lestvice. Zjutraj sem pogosto igrala z vato v ušesih. Kadar nisem vadila, sem poslušala plošče; Bacha, Paganinija, Mozarta, Čajkovskega, Brucha... Kupila sem si slušalke za nočne ure. Tako sem drvela skozi čas, dokler se mi ni vnel živec na roki in me obsodil na tišino., * * * Pred menoj so se raztezale počitnice kakor siva gmota brez obraza. Mama mi je posodila avto, da sem se čim večkrat peljala v bližnje toplice. Plavanje v topli vodi mi je koristilo. Vso svojo vztrajnost sem vlagala v število premaganih dolžin bazena. Vozila sem se z odprtimi okni. V avto je vstopal vonj svežega sena, neštetih skromnih rož. Opazovala sem pokrajino, ki se je pred menoj razgrinjala v klance in doline, vsakokrat drugače obarvane. Ob cesti je bilo nanizanih sedmero kapelic, kakor za nevidno, zamišljeno Sneguljčico. Štela sem jih, dokler nisem dosegla najlepše: bila je višja kakor druge in imela je pokončne oglate stebre. V soncu je žarela njena topla terakota in beli oltar z razpelom, ob steni pa se je kakor slap vsipala starinska drobnocvetna vrtnica, gosto rožnato obložena. Že je bila mimo, slika odmaknjene dežele. Pripeljala sem se v staro mestece. Gosta senca lipovega drevoreda me je premamila, da sem se ustavila pri cerkvi in izstopila iz avta v vanilijevo sveži pesek. Na beli apneni fasadi se je košatil starodavno okorni Krištof. Cerkvena vrata so bila odprta na stežaj. Krenila sem čez postriženo zelenico, med grmi modrih hor-tenzij. Iz poletne vročine sem vstopila v cerkveni hlad. Skozi razprta vrata je puhtela preteklost in vlaga. Pokrižala sem se z uležano sveto vodo in stopila nekaj pritajenih korakov naprej. V tem trenutku so v višini nad menoj zadonele orgle. Obstala sem v zlatem zvenenju; zalilo in opilo me je kakor medica. Nekaj previdnih akordov - in Schubertova Ave Marija. Dvignilo me je, da se nisem mogla več zadržati; začela sem peti. Iz globin svojega molka sem molila v lebdeči zlati mrak, vsa, kar me je bilo. Orglar se je zdrznil, prenehal, in naglo znova začel; ujel me je in mi z občutkom sledil. Zrasla so mi krila, onstran violinskih sanj. Zaplavala sem nekam v višino, nad črno-zlate oltarje, do belega neba, ki ni bilo več belo: polnilo se je, in polnilo V slovenska obzorja in čez... Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da... - da je slovenski literat Šeligo izjavil:” Sodelovanje z Udbo: ko da je to kaj takega: vsi smo sodelovali...” - da je bila hiša, ki jo je imel Edvard Kardelj na otoku blizu Lošinja za poletno letovanje, požgana... - da predsednik Milan Kučan ni odgovoril na očitek časnikarja Slivnika, da je dobil od podjetja Elan 400.000 mark... - da je slovenska vlada s posebno odločbo prepovedala nabiranje 70 vrst gob, med katerimi je tudi žordanka... - da bo znani hrvaški kulturni delavec in opo-nent prešnjega režima Vlado Gotovac, ki je tudi predaval v naši Dragi, verjetno Tudma-nov tekmec na prihodnjih predsedniških volitvah na Hrvaškem... - da je letos po slovenskih cestah poginilo pod avtomobilskimi kolesi okoli 4000 glav srnjadi, a med živalskimi žrtvami so bile tudi lisice, jeleni, divji prašiči in rjavi medvedi... - da versko združenje “Bernardova družina”, ki je povezano s cistercijanskim samostanom v Stični, šteje preko tisoč članov... - da je bilo v juliju v Sloveniji dvakrat več samomorov, kot jih je bilo v povprečju.. - da je znani ameriško-francoski pisatelj Julien Green, ki je lani obiskal Gorenjsko, napisal v svojem dnevniku navdušeno stran o Sloveniji in jo imenoval “pay heureux- srečno deželo”... - da bo tržaški pisatelj Manlio Cecovini v svojo prihodnjo knjigo Refoli di bora (Sunki burje) vključil tudi intervju, ki ga je imel v reviji Celovški Zvon... me je, dokler se ni zdelo, da je obokani svod v meni in odzvanja iz globine smisla in svetlobe. Zdramilo me je ropotanje neučakanih korakov po lesenih stopnicah s kora. Pred menoj je obstal zmršeno svetlolas fant, zadihan in zardelih lic, in mukoma je iskal besede. “Kaj še zaigram? Kaj še znaš?” je naposled vendarle spregovoril. “N-ne vem; ne znam; ne pojem...” “Kako ne?!” “Še nikoli nisem.” Tako sem spoznala Otmarja. Počitnice so dobile -ne le obraz, temveč tudi glas. Začela sem peti. * * * Otmar je študiral klavir in dirigiranje. V počitnicah se je učil še orgle, ker je hotel igrati Bacha v izvirniku. Domači župnik mu je z veseljem odstopil cerkev in kor. Tam sva se začela dobivati. Gledala sem ga, kako je vztrajno ponavljal fuge in toccate, spletene iz sanj. Na koncu sem mu morala peti. Šlo mi je vedno bolje. Do jeseni me je pregovoril, da sem se z violine prepisala na solo petje, on pa je dobil štipendijo za naslednje leto v tujini. Zame se je začenjala zeleno zveneča, razkošna pomlad. * * * Garderoba je bila premajhna za moje nemirne korake. Ni in ni ga bilo. Saj je vendar moral dobiti moje pismo! Upala sem, da bo prišel zgodaj in si bova lahko privoščila še sprehod z roko v roki pod cvetočimi kostanji. Ampak morda je letalo imelo zamudo. Z obešalnika sem snela karminasto obleko in previdno vstopila vanjo. Ko sem vijugala roke na hrbtu po strmi železnici dolge zadrge, me je zgrabil kašelj. Moj bog, samo to ne! Samo tokrat ne! Že zjutraj me je skelelo v grlu in sem uporabila vsa možna domača sredstva: mleko z medom in žajbelj z mlekom in mleko z žganim sladkorjem... Ko bi le prišel, da bi me vsaj ne bilo več strah! Sedla sem pred ogledalo in si z ličili prekrila obraz. Da mi ne bi videli v dušo. Pričeska je bila strokovno frizerska, vsak las na svojem mestu. Le njegove bisere sem si še nadela. Nosila sem jih na vseh nastopih in prinašali so mi srečo. Naj mi jo še danes, ko jo res potrebujem! Prvič z orkestrom in polna dvorana ljudi... Vstala sem in pokukala skozi vrata. “Kar oblegali bi te, vendar ne pustim nikogar noter!” se je pohvalil Janez in nasmehnila sem se mu v zahvalo. “Si kaj videl Otmarja? Je že prišel?” “Ne! Njega pa ne!” je naglo pribil. “Malo moram na zrak.” V orkestrski sobi je šumelo ko v panju. Šla sem naprej proti nemo oblazinjenim vratom, ki ločijo zaodrje od gledalcev; zvenenje in molk. Iz zadnje sobe pred njimi sem zaslišala glas: “Gospod profesor, dovolite, da Vam predstavim: moja žena...” Ustavila sem se kakor ukopana. Stal je s hrbtom proti meni; roko je položil okoli ramen koščenega dekleta v steklenično zeleni obleki. Nisem se mogla premakniti in grlo sem imela povsem suho. Temne obleke so se maličile v zlovešče sence. Moral me je začutiti. Počasi se je začel obračati -obrnil se je in se kovinsko zazrl vame. Presenečenje in strah sta mu zameglila sinje oči. In groza. Več nisem hotela videti. Zasukala sem se na lakasti peti in naglo odšla v valovanju krila. Ko sem prepoznala strah še na Janezovem obrazu, sem zaloputnila vrata in obrnila ključ. Sedela sem pred cirkuško razsvetljenim ogledalom. Po vratih so bobnele oddaljene pesti in prošnje. Na polici je tiktakala budilka. Šele čez dolgo dolgo časa sem se ovedla, kaj se je zgodilo, in zgrudil me je kašelj. Jokati nisem hotela. Ne, jokala ne bom. Iz ogledala so strmele črne, votle oči. Vstala sem, si pogladila krilo z mrzlimi, belimi rokami, in odprla vrata. Vprašujoči obrazi so se zadrli vame. “Koliko minut še?” sem suho vprašala Janeza. “Tri,” je zašepetal. Sklenila sem roke pred seboj in se sprehodila tistih nekaj korakov. Ni me bilo več strah. Potem mi je Janez odmaknil zaveso in stopila sem v slepeči soj luči. Spoznala sem, da nimam meja, če si jih ne zastavim sama. Da ni meja med mano in drugimi ljudmi, če jih ne začrtajo moji strahovi. In spoznala sem, kolikšno silo mi posreduje vzneseni ritem brezštevilnih rok. Zapela sem, kakor še nikoli. To ni mogel biti glas. Bila sem jaz sama, brez njega, vsa sama. Za vse. V tistem nebesnem, breztelesnem trenutku sem nenadoma vedela, da tako peti ne bom mogla nikoli več. Vedela sem celo, da ne bom več pela in pri duši mi je bilo lahko. Aplavz me je zalil kakor bel doneč slap. Razprla sem rdeča krila svoje obleke in se poklonila. V odmoru sem stopila k dirigentu in mu povedala, da ne morem nadaljevati. Pomilovalno se je nasmehnil, me pokroviteljsko, a ne očetovsko prijel pod roko ter mi natresel puhlic o mladostni zagnanosti in prvem uspehu. Iztrgala sem se mu, planila v garderobo in se zaprla pred vsemi... Tudi vdrugo sem dobro začela. Glas je naraščal ob violinah, se vzpel kakor srebrn bršljan - razširila sem roke v vrh - še više - in počil. Edina struna v meni, sem pomislila. V grlu je zahreščalo in roke so mi omahnile. Dirigentovi rokavi so zanihali kakor ponoreli umi kazalci in obviseli v zraku; tričetrt na tri. Sunkovito sem se prijela za vrat in verižica se je strgala. Bele solze so se strlcljale po svetlem parketu. Nagrabila sem široko krilo okoli sebe in zbežala z odra. Tekla sem po labirintu rdeče udušenih hodnikov v molk. pesmi Prva nagrada na literarnem natečaju 1995 MALO NOSTALGIJE, A NE PREVEČ na asfaltnih cestah mi tako diši prah v katerega začne deževati na zatohli morski dan ko veter biča vrhove cipres in se poigrava z vršički rožmarina kot nestrpen mlad ljubimec s tankimi dekliškimi prsti ko se razbobni primorska nevihta polkna tleskajo ob grobe bele stene in v šipe nosi razcefrane cvetove rdečih vrtnic na hitro znosimo pod streho ležalnike in mokre knjige o kako dobro da dežuje lahko se izognem družabnim [ obveznostim ko spijemo čaj iz materine dušice ki smo jo nabrali med borovci se bom zavlekla v svojo sobo in v božjem miru sanjarila o tebi ZDAJ JE ŠELE MAJ ko se vrneš na jesen zapredi naju v kokon že zdavnaj pozabljene in spet zažarjene kristalne ljubezni odvrtiva se naj se moja dlan stopi na tvoji razbeljeni rami nikoli me nihče tako poljubil ni in kot da minilo je le nekaj dni odkar si tetoviran vame JE TO MOGOČE še vedno prepletene vlažne rjuhe belo gorijo v temi medtem sva skoraj zaspala začudeno se dotikava ne moreva doumeti da sta lahko sva odrasla človeka tako srečna kakor mali princ USTAVI KONJE ustavi konje polomil jim boš noge v tem galopu skozi dni ki tako prehitro umrejo mimo tebe bodo šle mnoge moje tihe želje in tiste ki ti jih povem razdajaš se nci vse stremi ne veš da se tako vse razdrobi in spolzi med prsti a najina ljubezen ki je kot ročno slikana kitajska svila kaj bo z njo ljudje ki bežijo mimo tebe se ne bodo vrnili jaz mogoče ostanem MIŠA SHAKCR ' NOVE PESMI v bohinju sem za petinsedemdeset [tolarjev in pol kupila črtan zvezek Al5 poreklo blaga: italija uvoznik: mercator - contal d.d. ljubljana da bom vanj po nekaj letih spet pisala pesmi kako naj povem raje bi napisala roman gostobeseden in osladen jokav sentimentalen o vsem kar doživljam zadnje čase o tem kako sem se spremenila jaz in kako drugi tole pišem v gostilni ob cesti in gledam jezero pravkar so mi prinesli forelo v vinu in merlot zato vas pozdravljam slišimo se jutri namreč ne bi rada končala kot tisti gost v dedkovi gostilni na uncu ki je jedel postrv in na veliko govoril pa se mu je v grlu zataknila kost PRIVID MOJI TRENUTKI babico po očetovi strani sem spoznala zelo staro živela je v prastari hiši kriti z gnilo slamo nikoli ni rezala solate z nožem z razpokanimi prsti jo je trga la v scefrane krpe pekla je nizek koruzni kruh pobirala listje iz Štirne in nabirala drobna jabolka ki so popadala v travo nad črvivim predalnikom v edini sobi smo bili vsi zbrani v en okvir srečni in nasmejani kot nikoli v resnici tam so me imeli radi kadar sem prišla je stric izbrskal slamice v seniku raztopil milo v vodi ves dan sem pihala mehurčke še preden sem odšla so se razblinili kot moje navidezno zazidano otroštvo PRIDI DANES pridi danes zvečer in mi prinesi šopek rož takšen spomladanski s tulpami in irisi in z modro hijacinto pridi in mi prinesi šopek z rokami za hrbtom kakor v starih filmih (prijazen uglajen gospod) prinesi s seboj svoje veselje nad življenjem in nad najinim snidenjem pridi danes ko je tako dišeč večer da ne bi nihče smel biti sam dragoceno mi je življenje ki ga živim rada imam samotne trenutke brezove listke in šope španskega bezga medeninasto svetilko iz školjk moclrobel porcelan slovenske pesniške zbirke in lončen čajnik rada imam če se mi kdo zjutraj nasmehne mi podari griotko ali šopek šmarnic rada imam mavrico po dežju in svetlečo mokro travo skrite kotičke v hosti kjer rastejo gobe in stara pisma iz najstniških let mrzel veter ki zapiha od zasneženih kamniških alp to so moji izbrani trenutki ne skrunite jih s svojo zlobo Tišina. foto Vlast ja NEKATERIH NE POZABIM NIKOLI spominjam se mnogih ljudi ki so okrasili moje življenje in drugih ki so teptali po njem zdaj je malo enih in drugih vedno tesneje zapiram svoj pokrov postajam neranljiva skoraj sama sem v tem polmraku morda bom še kdaj previdno narahlo odstrla zastore tebe ki si mi prvi napisal pesem in mi podaril rozsewicza goetheja in kozaka tebe ne pozabim nikoli GREMO PO ZVONČKE ZA SAVO v mehko in zdrsljivo zemljo se ugrezajo noge na pomlad sonce je že toplo če zapreš oči presevajo skozi veke migljajoče mavrice rečne bregove so prekrili drobni in veseli cvetki kmalu se bo zmračilo domov bomo prinesli nemirne šopke zvončkov rdeča otroška lica in iskrice v laseh in jaz se bom zavila v spomladansko žalost ker bi rada spremenila svet pa bo zopet svet spreminjal mene Presladka barkovljanska sliva Bruna Pertot Presladka. Pa ne ker bi bila preveč sladka, temveč zato, ker je v času svoje zrelosti tako zelo zelo sladka, tako uravnovešeno medena, s tisto prevleko do milijoninke preračunanega loščila in s tisto belkasto sladkorno moko na koži, da se je ne smeš dotakniti, sicer jo prstni odtisi nepopravljivo zaznamujejo, ne smeš je prijeti brez škode, je nekaj tako minljivega kot so metuljeve peruti in cvet vodenke. Že je napočil čas zorenja. Vabijo njeni zamolklo vijoličasti sadeži, ki padajo in se kotalijo po bregu, od Očastva do Gandričev, Stare gore in Rončičev in še dalje, tja do Fričev, pa še tam, kjer so Kozjaki, Ukovec, Boved in Cijaki, ti zaselki v naselju, izzseki zemlje, vsi s pradavnimi imeni... Kdor pozna vse njih zaklade, jih hvaležno in slastno obira za jesen in še za zimo: drugo ob drugi: jajčaste, debele drobne, vse obdarjene s sladkorji, rudami in vitamini, pa naj bo domača “prunus”, tista prav “dome-stica”, ali druga, dragocena julijanka, mirabela al da-mascena... Je pa še najbolj bogata tista s podivjano grivo, ki je nikdar ne obrežeš, jo zalivajo nebesa in gnojijo gozdne ptice. Tista je še najbolj stara, tista je trdoživost sama in nam je še najbolj blizu, morda ker so jo privlekli s sabo iz nekdanje domovine, izza oddaljenih Karpatov dedje dedov naših dedov, ko so še častili Vesno, Lado in Peruna, ko so prišli in posedli to obljubljeno deželo. Morali so jo ljubiti, spoštovati in častiti, če so jo nosili s sabo med šotori in živino, med drobnico in družino, v lepem, v burji in viharju, morda cela dolga leta! In kako so jo nosili, kost, drevesce in sadike? Kdo bi vedel?! Ko pa so jih posadili, ko so slive že rodile, umrle in so zrasle njih potomke, ko so dedje že orali nove njive, nova polja, so prihajali vojščaki v belih plaščih, z rdečim križem, pravili so jim križarji: ti so spet nosili s sabo nove sorte žlahtne “prunus”, naše dobre sladke slive in so skrili na Trsatu hišico svoje Kraljice, hišico iz Nazareta in vsadili tudi slivo. So pomešale se sorte in rodile zopet nove, tiste, ki divjajo v bregu z nikdar počesane grivo. Kdo bi se odpovedal medu, ki kaplja od sadežev, raj za ose in čebele, ko se avgustovsko žarenje prevesi v predigro umirjene jeseni? Vzpenjaš se po kozjih stezah in ob pogledu na ta blagor te obletava roj pregrešnih misli in predstav: cmoki v slivovi omaki (kakor češnjevi v maju!), puding s slivovo polivko, slive potopljene v kreme te in one vrste in nazadnje marmelada, ki je kraljica marmelad. Iztegneš roko enkrat, dvakrat in potem se ne ustaviš, dokler ni košara polna polna, ti pa kot da si večerjal, ne le enkrat, dvakrat trikrat, ne da bi šel kaj v širino, če se le odpoveš čemu drugemu. Sliva res da ne redi: žejnemu je kot studenec, lačnemu je zdrava hrana. Saj ni ona prav nič kriva, če prihaja v družbi grozdja, fig in tistih hrušk, vseh porjavelih kot od rje. Naša mati jih je sušila, ene in druge na leseni deski od pranja, vse pogrnjene s tančico pred žuželkami in mrčesom, brez dodatkov in pesticidov. Danes? Kdo jih še pozna, tiste suhe zimske slive in pa tiste mlečne štruce, ki jih skrivajo v sredici skupaj z grozdjem in koščki posušene fige, ko je zrak okoli ničle in tuli burja nad zalivom? Veš, daje sladkorna bomba, petkrat več sladkorja nosi kot poletna sveža sliva, ki je vsa še polna limfe. Danes jih sušijo umetno, s plini, žarki, žarometi in z modernimi pečmi, jo natrejo, da se sveti, daje prava lepotica v primeri z ono našo, ki si jo sušil pod zidom v avgustovski pripeki. Ali naša, o božiču, je kot balzam na jeziku: nič ne veže nič ne pika, nič packasto ne vleče, nič dvomljivih priokusov po kislinah in po praških, ki zavajajo oko. Tu in tam še kdo počenja, kar so učile stare mame. Kar ni nikdar šlo v pozabo, je češpljeva marmelada in kolikor je hiš v bregu, toliko je menda načinov kuhe te sladke skrbi za zimo. Vsakdo jo skuha po svoje, po okusu in potrebi. Kjer se breg izteka v morje, za porti-čem, tam za mostom, peče slive gospa Ljana, mamina sestrična, ki ima ključe vseh skrivnosti od ljudske noše do receptov, mer, pravil, umetnosti priprave vseh dobrot iz prejšnjih časov, kot so sanjski štrukeljeki z orehi, “fanclji z duši” in pa tiste ovele slive, plavajoče v lastnem soku, brez sladkorja, brez vsega. Že ko se spustiš po klancu, čutiš blažene vonjave, ki lebdijo okoli hiše, kuhinja je prenasičena in veš, da danes Ljana peče slive, komaj obrane, sveže mastne in debele, samo “češpe” so po naše. “Dober dan,” si da postavno opraviti okrog ognjišča. In ti vdihavaš, izprašuješ, poizveduješ. “Ne pečene, ne,” popravi. “Samo malce ovenjene. Vsaka lepo ločena od druge, - toplota - toliko da se sliva sesede in pa špricati ne sme, tudi počiti nobene? Če pa ena sama poči, jo gospa brž odstrani. Se sklonim v upanju, da se naučim. Pečica komajda segreta na približno sedemdeset stopinj in potem jo uravnavaš kot je plin in kot je tok, počiti ne sme nobena, ker sicer ni za uporabo. Tole traja nekaj ur. Ko so vse lepo ovele, romajo v steklene lončke, v posode, neprodušno so zaprte in se potopijo v lonec z vodo. Tako se bodo izparevale približno štirideset minut. Tam v lončkih je strašno toplo in slive se prično potiti, kopajo se v lastnem soku, v lastni limfi in sladkorju. “Ne, ne, prav nič sladkorja”, še pribije gospa Ljana. “Ga že imajo one same.” Ko je operacija mimo, se mora vse lepo shladiti in posušiti in poroma na polico. Vem, da jih bom enkrat deležna tam o Vseh svetih, o božiču. Zdaj pa ne, niso “ta prave”, morajo se “vdelati” in, nazadnje so še zunaj redko redko posejane tam po paštnih v bodečih vejah in ograjah. Tu ob morju, ko se enkrat september piše, je pridelek slive v kraju; ostane še paberkovanje, ki je slajše od pridelka, ko zasačiš nekje skrito še peščico zadnjih sliv. Druge so že na policah in na oknih, skoraj da bi pozabila: tiste v oknih zložene v plasti s sladkorjem ali potopljene v žganje. Tale stari vrč iz stekla je nadvse originalen: lepo vidne so plasti celih fig in sliv in grozdja, vse zasuto prav do grla z neprečiščenim sladkorjem iz trsa. Če bo sonce imelo moč, da bo sladkor raztopilo, ne bo škoda niti časa, niti truda. Upajmo, da bo sijalo, saj nam radio obeta jasno morje, nebo mimo in lepo “ureme”. Jože Cukale d.j. MEDITACIJA pred lursko votlino. Moja ljubezen hodi v poskočnem ritmu bolj dražestnem od srne a se ustavi pred hišo očetovo samo za hip. Ljubka je kot mladega dežja utrip na polkna mojega jutra. Včasih me čaka tam pri vodnjaku z vedrom ob boku, da spet tiho odide v svoj Nazaret. Sled njenih deviških stopenj odmeva kot pesem dežja otožno od mojih oken. Kot ptica selivka se vrača domov na zvesto podstrešje v dom osamelih. Pravijo, prva ljubezen ne zarjavi, še zmerom prihaja mi v vas podnevi, v trudne noči. Posedam tu z romarji, kjer neki potoki srca mečejo svilene preje, kjer zdrave vode teko v rane brez dna pri lurški votlini pod Pirenejami. V radosti moje se zlivajo, -očem nepoznane, -o, naj nikdar ne zacelijo te srčne rane... pesmi flNKß P€TRIČ€VIC Pred desetimi leti je Mladika prvič objavila nekaj slovenskih prevodov pesmi sodobne hrvaške pesnice Anke Pe-tričevič, klarise s. Marije Presvetega Srca iz Splita, rojene 2.1.1930 v Lovrecu pri Imotskem v Dalmaciji. Svoje življenje je predstavila dvakrat, na dva načina: v poeziji in prozi. Svojo avtobiografijo v prozi je do zdaj objavila v dveh obširnih delih (več kot 1000 strani): Žeja po večni ljubezni (Split 1990) in Večna je njegova ljubezen (Split 1992). V prvem delu zanimivo opisuje svoja otroška leta, navezanost na domače, okolje, v katerem je rasla, grozote okupacije, težave po osvoboditvi, svoj študij in odločitev za poklic. Na zagrebški univerzi je diplomirala iz domačega jezika in književnosti. Izpite iz slovenske književnosti je odlično opravila pri slovenskem profesorju dr. Franu Petretu kot njegova najboljša študentka. Posebno všeč mu je bila njena primerjava Rilkejeve in Gradnikove poezije (Padajoče zvezde) in to, daje znala vse pesmi na pamet. V drugem delu avtobiografije (1955-1975) pa opisuje življenje in delo v samostanu ter srečanje s številnimi osebnostmi, zlasti v času, ko se je zdravila doma in v tujini. Študente in profesorje je presenetila njena podiplomska odločitev: stopila je v splitski samostan sv. Klare. Tuje kljub raznim dolžnostim in težki bolezni nadaljevala z literarnim delom, ki gaje začela v študentskih letih v krogu književnikov, prijateljev pesnika Tina Ujeviča.Izdala je celo vrsto pesniških zbirk duhovne, religiozne vsebine (po letu 1976 tele: Sijaj Ljubezni, Alvemija, Morje Sijaja, Ave Maria, Žalostinke, cikluse: Sijaj Ljubezni, Iz globine srca in Portret moje Ljubezni v knjigi Molitve srca, Ljubezen zaradi Ljubezni, To je vsa moja zgodovina, Dosegla sem svoj Sijaj, V siju Svobode (sonetni venec), pesnitvi Apokalipsa in Odrešenikova ljubezen, nekaj dram in dramoletov ter več knjig esejev in meditacij duhovne vsebine. Leta 1975 je namreč ustanovila zbirko Symposion, v kateri je izšlo več kot 50 del klasikov asketsko-mistične literature. Vsa ta dela, več kot tretjina je njenih, je opremila s svojo spremno besedo, z esejem ali meditacijo. Odlikuje jo izredna razgledanost na različnih področjih, tako teologije in filozofije kot književnosti, glasbe in umetnosti. Anka Petričevič je tudi slikarka (prijateljica slovenske akadem. slikarke Stanislave S. Podobske), pevka in glasbenica. Več let je bila predstojnica splitskega samostana, o katerem je napisala tudi monografijo. Prevedene pesmi so iz ciklusa Portret moje Ljubezni. Ciklus obsega 35 pesmi. Radio Slovenija ji je posvetil že 14