_ Krt --------->
Ko spet sem prišel davi            Ko človek truden
kot po navadi v vrt,                 je zemeljskih dobrot,
tam v mehki rosni travi           bridkosti in grenkot,
je ležal — mrtev krt,                ustavi smrt mu pot,
v život ohranjen,                        in on prost vsake teže
nikjer nič ranjen:                      k počitku v zemljo leže
le smrt ga fe samo                    in v prsti mirno spi. —
zuabila na zemljo!                     Krt že izza življenja
Pač čudno! Vse življenje           sit menda je prsti;
je v zemlji preoral,                    zato tja sred zelenja
veselfe in trpljenje                     na mah ga položim
globoko v njej prestal;              in še odenem z njim. luč solnca mu nikoli
svetila ni tam doli,                    Ko spet čez nekaj dni ga
samota in tema                          odkrijem, tam živo
obdajali sta ga                           različnih hroščkov miga,
kot vbogega jetnika:                 jaz pa jih bom lepo
nazadnje pa zamika                  polovil, vzel na dom
pozemeljski ga smt                   in kadar gledal bom
in pride vanj — umret!           jih v zbirki z vrta,
Krt res je čuden.                       se spomnim krta. —
Fr. Rojec.
183